Tone Seliškar
ZAKAJ SEM POSTAL SOCIALNI PESNIK
Moj oče je bil strojevodja na železnici. Izredno je ljubil lepo branje in je bil naročen na vse napredne slovenske časopise in revije. Kupil je vsako novo slovensko knjigo. Bil je po srcu in značaju nadvse dober, plemenit človek, jaz pa sem bil izredno ponosen, da je moj oče vodil orjaško lokomotivo, in po njegovem delu sem spoznaval ustvarjalno veličino delavskih rok. Po očetovi strani se mi je že doma na steza j odpirala lepa knjiga in po očetovi strani se mi je na široko odprl delovni človek, ki me je kot rudar v Trbovljah (leta 1920) popolnoma in vsega osvojil. Ko sem prišel v Trbovlje, sem bil star 20 let. Pesmi sem pisal že s petnajstim letom. Moje prve mladostne pesmi niso bile pesmi mojih osebnih srčnih bolečin, temveč žgoč notranji protest proti vojni, proti Avstriji in proti izkoriščevalcem človeškega rodu vseh vrst. Silen revolucionaren razmah delavskega razreda po prvi svetovni vojni, plamen oktobrske revolucije in revolucionarna dejanja jugoslovanskega proletariata, zmagovit pohod Komunistične partije, preganjanje, ilegala, ječe, strašna gospodarska kriza, vse to je terjalo od pesnika, prav tako brezpravnega proletarca, da je potisnil svoje osebne tegobe na dno svojega srca in postal glasnik delovnih množic, ki so si v neustrašnih bojih krčile pot iz ponižanja in zatiranja k lepšemu življenju.
Ko sem leta 1919 maturiral na ljubljanskem učiteljišču, sem strahotno malo poznal svet književnosti. Pouk med vojno je bil mnogokrat pretrgan,
228
učni program učiteljišča pa je bil, kar se tega tiče, sramotno skop. Morda se bo zdela tale moja izjava dokaj čudna: v tistih letih sem strastno prebiral starega ameriškega pesnika Walta Whitmana, zlasti njegovo pesniško zbirko »Leaves of Grass« (Travne bilke), zaradi njegovega prostega verza in zaradi silno močne pesniške izraznosti glede na človeka in na zemljo. Kasneje so postali moji najljubši avtorji Barbusse, Gorki, oba Sinclaira, stari ruski pisatelji nasploh, Cervantes, Šolohov, Romain Rolland, Andrić, Prežihov Voranc ... »Don Kihota« prebiram že trideset let, če se hočem naužiti poduhovljenega smeha, a Rol-landov »Miklavž Breugnon« mi je že leta in leta vedno pri roki, če se hočem opojiti z veliko človeško človečnostjo iz brušene čaše umetne besede. Napisal sem tri pesniške zbirke: »Trbovlje« (1923), »Pesmi pričakovanja« (1937) in »V naročju domovine — partizanske pesmi«. Nekje sem dejal o svojih proletarskih pesniških tvorbah takole: Z osvoboditvijo je bila pravzaprav moja pesniška sla z velikim zadoščenjem potešena. Tu tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj sem kot pesnik utihnil. Moj pesniški izraz, ki mu je bila vsebina izkoriščan, ponižan in razžaljen človek, ni več prikladen za novega, svobodnega človeka in njegovo življenjsko vsebino. Svojo bojno pesniško sekiro sem zazidal v slavolok Zmage ljudske revolucije našega človeka. S tem pa ni rečeno, da me sedanja stvarnost ne privlači. Toda ali je še čas zame, da bom za to novo našo stvarnost našel primeren oblikovalen izraz?
Da se povrnem za štirideset let nazaj! Kot sem dejal, je takratni pesnik svoje osebne bolečine zaprl na dno srca, kajti želja in volja množic je bila močnejša in, kajpak, nujnejša od enega samega človeka. Umetnik je takrat postal orožje množice. Čeprav so bile mnoge pesmi takratnega časa programske, nič za to! Z erotičnimi soneti se nisi mogel upirati Glavnjači! Pesmi so svoj uspeh dosegle in ni mi žal, da sem bil kot pesnik tudi bojevnik vseh ponižanih in zatiranih in da tistega življenja nisem živel zaman. Ne smatram se za velikega pesmka, ne, ne; bil sem preprost, neznaten vojščak Komunističnega manifesta; bil sem pesnik, ki se je izpel z bojnimi gesli partizanskih brigad; bil sem s svojo pesmijo tam, kjer smo bojevali svoj poslednji odločilni boj. Vojščakom je bila moja pesem všeč in to mi je za pesniško delo največje priznanje in zadoščenje.
229