Učitelf&tei tovariš
Stanovsko politično glasilo J. C/. V. — sekcife za dravsko banovino v Cfublfani
Mesečna priloga »Prosveta
«
Urndnlttvn to mprmvm: Ljubljana, Frmnilikannkm mile* ill. Kmknpl—v n• araiam». Nmfrmnklranih pitam na .prejemamo. lzhmjm vemk letrlek. Naročnine letno tO din mm tmmmmmutw *0 din. Člmni ..keije J. U. U. plmiaje IUI e ilmnmrlno. Of Imel pm cenika in dogovora, davek poeebe. Pni i. ink. rac. 11.1 S3. Tele/rnn43-ii
Predlogi za finančni zakon
Najbolj pereča vprašanja našega stanu se redno obravnavajo na naših društvenih zborovanjih. Tu prihajajo do izraza vse naše želje, težnje in zahteve, ki se nato v obliki sprejetih predlogov pošiljajo sekciji v realizacijo. Toda do realizacije posameznih predlogov je še dolga pot. Iz leta v leto se ponavlja isti postopek. Društvena zborovanja, banovinska in državna skupščina naglašajo naše največje potrebe in najvažnejše zahteve, ki jih zbrane v posebne, zelo dobro utemeljene predloge za vsakoletni finančni zakon, skuša udruženje realizirati.
Tudi letošnji predlog naše sekcije obsega 33 stvarno utemeljenih zahtev, katerih sprejetje v finančni zakon bi omogočilo učiteljskemu stanu pravilen in pravičen položaj, kar bi bilo posebno v današnjih težkih časih zelo koristno in tudi potrebno. Med množico teh zahtev je na prvem mestu predlog za ponovno uvedbo učiteljske stalnosti. To vprašanje ni ozek stanovski problem; kaže se kot splošen problem državne prosvetne politike. Dvig kulturne ravni našega podeželja, navajanje na kulturne, gospodarske in zdravstvene akcije, zbiranje narodnih moči za te vsestranske potrebe, izkoriščanje pravih narodovih sil za enotno akcijo širšega obsega, vse to se ne da zamisliti in izvesti brez potrebnega miru, brez poglabljanja v razmere, brez proučevanja in spoznavanja teh razmer. In ker vse to delo, ako ne povsem, vsaj v veliki meri leži na ramenih učiteljstva', zato je stalnost učiteljstva ne samo v interesu šole, marveč tudi v interesu ljudstva. Občutek nestalnosti in nesigurnosti v službi ovira vsako akcijo, odlaga vsako resno delo
V	neposredni zvezi z učiteljevim delom med narodom je tudi ureditev njegovega gmotnega položaja. Vse svoje razpoložljive moči uporabi v službi šole in naroda edino oni učitelj, ki ga ne tarejo neznosne skrbi za preživljanje sebe in družine. Naravnost strahotno zvišanje cen prav vsem — in tudi najnujnejšim življenjskim potrebščinam, ki je doseglo že 100%, nas postavlja v obupe^i položaj. Pomoč je neobhodno potrebna in nujna. Osebne in skupne družinske prejemke je treba postaviti na resnični eksistenčni minimum. V z"vezi s tem je tudi izenačenje drugega in tretjega draginjskega razreda s prvim. Nagla-siti je treba ponovno: Le gmotno povsem oskrbljeno učiteljstvo bo moglo ustrezati vsem zahtevam, ki mu jih v teh resnih in težkih časih stavljata narod in država.
V	okvir rešitve gmotnega položaja učiteljstva spada tudi redno napredovanje v posameznih skupinah in tudi napredovanje v peto skupino brez posebnih omejitev. Način napredovanja učiteljstva ljudskih šol v prejšnjih letih ni ustrezal potrebam popolne pravičnosti. Mnogo učiteljstva z izpolnjenimi pogoji ni moglo napredovati in med temi so bili tudi taki, ki so imeli mnoge zasluge in bi tudi po skupnem številu efektivnih službenih let morali imeti višji rang — toda morali so čakati, ko so medtem mnogi, tudi mlajši napredovali. In kakor je nujno potrebno in povsem pravično le redno napredovanje iz skupine v skupino, tako bi bilo tudi edino umestno napredovanje v V. skupino brez posebnih omejitev. Za vse ostale uslužbence s kvalifikacijo popolne srednje ali srednje strokovne šole je omogočeno redno napredovanje do pete položajne skupine brez posebnih omejitev, zato naj se to uveljavi tudi za učiteljstvo.
Med važne predloge za bodoči finančni zakon spada tudi rešitev vprašanja učiteljic mater, ureditev rodbinske pokojnine staršem državnih uslužbencev; pereče in nujno potrebno je vprašanje akontacije na pokojnino, kar se tudi mora že končno rešiti. Čeprav je svet v novi vojni, je pri nas še vedno odprto vprašanje vštet je vojnih let. Prav tako ni Še v ccloti rešeno priznanje kontraktualne službe.
V	predlogih, ki se že nekaj let stalno ponavljajo, je tudi zahteva, naj bi se za odslužitev kadrskega roka dovoljevali dopusti. Služba v stalnem kadru je prav za prav vršenje državljanske dolžnosti; karakteristika je v tem, ker se ta čas ne računa v službeno dobo. Pravilno in pravično bi bilo, da bi se čas odslužitve kadrskega roka smatral za brezplačen dopust. Kontinuiteta službovanja takega uslužbenca ni prekinjena, nasprotno, čim mu preneha odobreni dopust, se takoj vrača na svoje prejšnje službeno mesto in obdrži vse pridobljene pravice.
Še mnogo je nerešenih vprašanj, ki zadevajo stanarino in kurivo; zvanje šolskega upravitelja ni uzakonjeno; nerešeno je vprašanje učiteljic ženskih ročnih del; potrebno bi bilo znižati maksimalno število učencev v razredih itd.
Prav posebno nas pa zanima in često smo že naglasih potrebo razpisa službenih mest. Dosedanji način razpisovanja službenih mest je v praksi pokazal toliko senčnih strani in slabih posledic za šolo, da je nujno pristopiti k splošnemu razpisovanju in komisijskemu oddajanju prav vseh službenih mest.
Izvršni odbor JUU pri ministru za prosveto
Minister za prosveto g. dr. Miha Krek je v torek, 4. t. m., ob 18. uri sprejel člane izvršnega in nadzornega odbora JUU, kakor tudi predstavnike učiteljskega tiska.
Predsednik JUU tovariš Ivan Dimnk je predstavil g. ministru vse prisotne, nato pa je obrazložil najvažnejša vprašanja, ki se tičejo šolstva in učiteljstva. Med drugim je rekel, da izvršni odbor JUU pozdravlja šefa pro-svete v dobi, ko žive narodni učitelji v izredno težkih razmerah. Zaradi teh razmer pritiče učiteljskemu stanu še večji pomen, ker je ta stan narodu najbližji, je njegov tolmač in pomočnik. Iznesel je nadalje tudi zgodovinski pomen učiteljstva v vojnah za osvoboditev in zedinjenje. Prav tako stoji danes učiteljstvo v prvih vrstah kulturne in prosvetne fronte. Učitelji so tudi danes pripravljeni vse žrtvovati za obrambo narodne svobode in državne neodvisnosti. Zaradi tega je vsako poslabšanje njihovega stanja v škodo splošnosti. Revizijo uradniškega zakona in posebnega šolskega zakona, ki bi se izvršila za zaprtimi vrati, brez sodelovanja prizadetih, bi učitelji smatrali za neprimerno in stvari škodljvo. Predvsem je treba popraviti v preteklosti storjene napake in tako dvigniti duha in moralni zanos učiteljskega stanu.
Redni prejemki uradništva še daleč ne krijejo najosnovnejših zahtev, ki predstavljajo najnižji življenjski minimum, zato bi bilo nad vse potrebno, da se težavno stanje izboljša v prid učiteljstvu. Nadalje je predsednik Dimnik omenil: avtomatsko napredovanje, povišanje v 5. stopnjo brez omejitve, pravilna napredovanja po komisiji, reparacijo krivic pri napredovanju in akontaciji na pokojnino. Popraviti je treba uredbo o draginjskih do-kladah, izenačiti je treba drugi in tretji drag. razred s prvim. Poročene učiteljice naj prejemajo enake prejemke kakor samske. Uvede naj se doklada za ženo, da se zagotovi obstanek družine, osnovne družabne celice. Premestitve, ki se v tej dobi vršijo brez želja uči-
teljev, strahovito prizadenejo učitelja, njegovo družino in prosveto samo. Z razpisom natečajev na prazna mesta in s komisijsko dp-delitvijo službenih mest bi se dvignila vera v moralo in pravičnost. Uredbo o dodeljevanju učiteljev bi bilo treba ukiniti, saj je doslej močno škodovala učiteljstvu in šoli, ker se napačno uporablja. Treba je popraviti napake, ki so bile storjene pri reševanju vprašanja nadštevilčnih učiteljev in pri zasedanju praznih mest, kar je hudo zadelo mnoge učitelje v socialnem kakor v pravnem pogledu.
Vsiljevanje učnih knjig s strani predstojnikov je treba onemogočiti. Učiteljski starešinski zbor kaže prečistiti na ta način, da se odstranijo vsi oni, ki nimajo za ta položaj moralnih kvalifikacij. Kakor doslej, bo učiteljska organizacija tudi poslej z vsemi močmi stremela za tem, da se izkorenini korupcija v prosvetnem in šolskem življenju. Učitelji naj se ne upokojujejo, dokler pravno in formalno ne dosežejo 5. skupine, ker je to nova krivica poleg že itak nepravičnega sistema, ki velja za napredovanje učiteljstva v 5. skupino.
Učiteljska organizacija je v težavnem položaju, ker se ne dovoli glavna skupščina in ker se ponekod ne morejo vršiti učiteljska zborovanja, ki ne samo dvigajo' duha med učiteljstvom, marveč tudi koristijo stanu, šoli in prosveti.
Uprava JUU bo za bodoči finančni zakon pripravila svoje predloge s podrobno razlago in bo prosila, da se predlogi uresničijo s pomočjo amandmanov.
G. minister za prosveto je pozorno poslušal izvajanja tov. Ivana Dimnika. Izrazil je svoje nazore glede nekaterih naglašenih vprašanj in zagotovil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči v prid šoli in učiteljstvu. Obljubil je, da bo v prosvetnih in šolskih zadevah sodeloval z učiteljsko organizacijo.
Predsednik JUU: Ivan Dimnik s. r.
Tajnik: Milinko Lazič s. r.
Naše misli k nameravani aprovizaciji za nameščence
Od začetka nove svetovne vojne v mescu septembru leta 1939. dalje se življenjski pogoji za javne nameščence in upokojence v naši državi dan na dan stalno slabšajo. Cene prav vsem življenjskim potrebščinam rapidno in nevzdržno naraščajo in so dosegle že naravnost strahotno višno. Po indeksu Narodne banke so se z mescem januarjem t. 1. življen-ski stroški dvignili za najmanj 53,3%. Ker pa se cene v vseh predelih države ne gibljejo v enaki meri in so naši kraji znano najdražji v državi, so cene življenjskim stroškom pri nas sigurno narasle daleč .nad višino, ki jo v pro-centualnem znesku navaja Narodna banka. V tem in takem položaju so si različni stanovi lahko pomagali sami. V prvi vrsti so si pomagali tako industrijski kakor kmetijski produ-centi in trgovci, pomagal pa si je tudi obrtnik, ki je svojim izdelokom v sorazmerju s porastom draginje povišal cene. V najslabšem položaju so ostali nameščenci, predvsem javni nameščenci in upokojenci. Dočim so privatniki svojim nameščencem v mnogih primerih, upoštevajoč dražje življenjske razmere in svoje povečane dohodke, prejemke bolj ali manj povišali, je ostal položaj javnih uslužbencev in upokojencev, ki so bili že pred tem najslabše situirani stan v državi, tudi poslej neizpremenjen.
Organizacije javnih uslužbencev in upokojencev si sicer od jeseni leta 1939. nenehno prizadevajo, doseči zboljšanje položaja javnemu uslužbencu in upokojencu, vendar do danes njih prizadevanje ni uspelo. Zadnje regulacije prejemkov, izvedene z uredbo o izrednih dokladah, ne moremo smatrati za uspeh, ker ni rešila vprašanja eksistenčnega minirna. Zvišanje prejemkov je po teh uredbah izne-slo od 3 % do 12 %, kar v razmerju s porastom cen ne znači prav nič. Uredbe zadnjega časa so javnim uslužbencem in upokojencem vrnile komaj prejemke, ki so jih uživali v letu 1935., nameščenskim družinam pa niti tega ne. Prejemki nameščenskih družin so še danes nižji od prejemkov v letu 1935.
Po objavi dnevnih listov pripravlja sedaj kraljevska vlada rešitev eksistenčnega vpraša-
Še nekaj je predlogov, katerih uzakonitev bi omogočala popolno pravno ureditev položaja učiteljstva. Iz celotnega predloga, ki utemeljuje potrebo rešitve 33 perečih vprašanj, smo naglasili samo najvažnejše, ne morda zato, ker smatramo samo uzakonitev teh za potrebno, marveč zato, ker smo na teh najvažnejših hoteli nakazati, kaj vse se mora še rešiti, da bo položaj učiteljstva res pravilen in tudi pravičen.
nja za državne nameščence in upokojence na ta način, da bi se državni uslužbenci in upokojenci preskrbovali z življenjskimi potrebščinami po nižji ceni. Organizacija te aprovizacije naj bi se izvršila po nameščenskih in železničarskih nabavljalnih zadrugah. Nabavo živil po nižjih cenah bi podpirala država iz svojih sredstev. Uredba o tem načinu ureditve eksistenčnega vprašanja javnim nameščencem in upokojencem naj bi bila že pripravljena.
Nameščenci in upokojenci vseh strok in položajev smo po svojih organizacijah posebej in združeni v akcijskih odborih skupno ponovno poudarjali, da stremi vse naše delo zgolj za tem>, da dosežemo eksistenčni minimum. Vse eno nam je, ali se zgodi to z znižanjem cen ali z zvišanjem prejemkov in prepuščamo to rešitev v celoti kraljevski vladi. Vendar pa mora biti vsaka rešitev taka, da zajame prav vse nameščence in upokojence in ustvari prav vsem eksistenčni minimum.
Pri rešitvi, kakor jo nakazujejo časopisne objave, ne gre niti za eden niti za drugi način, kot so ga predlagale nameščenske organizacije, marveč za nekak kompromis, za kombinacijo obeh. Cene bi po tej rešitvi ostale iste in isti bi ostali tudi naši prejemki, država bi tukaj iz svojih sredstev dodajala, da bi državni uslužbenci drage življenjske potrebščine lahko nabavljali za manjši denar.
Težko nam je danes zavzeti k temu vprašanju definitivno stališče, ker premalo poznamo ves sistem, dokler ne izide uredba, ki bo točno določevala organizacijo te aprovizacije in bo prinesla jasnost tudi glede tega, kakšna sredstva bo dajala za to država na razpolago in na kakšen način. Vendar pa se tudi že danes čutimo dolžni, opozoriti na dvom, da bi mogel ta način rešitve zadovoljiti.
Vsaka organizirana aprovizacija zahteva poseben aparat, ki ga je treba plačevati. Zato je upravičena bojazen, da bi šel velik del državnega prispevka za vzdrževanje tehnične strani aprovizacijskega aparata. Le en del državne podpore bi torej odpadel kot doplačilo za življenjske potrebščine.
Težko si zamišljamo zadovoljivo funkcioniranje take aprovizacije. Razmeroma lahko bi bilo na ta način rešiti oskrbovanje uslužbencev in upokojencev v večjih krajih, kjer že obstajajo nabavljalne zadruge, pa tudi oskrbovanje tistih uslužbencev, ki žive ob prometnih, predvsem železniških progah. Drugo pa je vprašanje, kako bi se mogli na ta način oskrbovati tisti uslužbenci in upokojenci, ki so daleč od sedežev nabavljalnih zadrug, pa tudi daleč od železnice in prometnih zvez. Kako naj se ti oskrbujejo iz nabavljalnih zadrug s potrebščinami po nižji ceni? Osebno
sprejemanje teh potrebščin je v zvezi s stroški, bi bi bili v pretežni večini primerov tako visoki, da bi prekoračili same prihranke pri nabavi cenejših živil. Življenjske potrebščine bi bile torej zanje kljub tej tako organizirani aprovizaciji dražje, najmanj pa tako drage kakor danes. Za ogromno število javnih uslužbencev in upokojencev bi torej ta način reševanja eksistenčnega vprašanja kljub finančnim žrtvam države ne prinesel nobenega zboljšanja.
Tretje vprašanje, na katero moramo opozoriti, je višina državne dotacije. Po vesteh v dnevnih listih znaša ta sedaj za celo državo šest sto milijonov, od tega odpade dvesto milijonov na banovino Hrvatsko. Če naj bi bila navedena vsota dotacija države za celo leto, potem je samo po sebi jasno, da rešitev tudi delno ne bo mogla biti zadovoljiva. Zadnja regulacija prejemkov, ki nam je prinesla izredne doklade, je stala državo približno sedemsto petdeset milijonov dinarjev. Kljub tej razmeroma zelo visoki vsoti položaj nameščencem ni bil urejen. Prejemki so jim bili zvišani s temi izrednimi dokladami, kakor smo navedli že zgoraj, zgolj za 3% do 12%, dočim so se življenjski stroški dvignili za 53,3%. Če vsota sedem sto petdeset milijonov letno ni mogla izboljšati, še manj pa urediti življenjske razmere uslužbencem in upokojencem, L o zmogla vsota šestih sto milijonov oziroma štirih sto milijonov to še v veliko manjši meri.
Vesti o organizaciji aprovizacije govorijo o šestih življenjskih potrebščinah, ki bi jih mogli nameščenci in upokojenci nabavljati po nižjih cenah. Katere so te potrebščine, nam je trenutno neznano. Točno pa vemo, da je v življenju vsakega poedinca mnogo več kot 6 potrebščin neobhodno potrebnih. To velja že samo za živila. Velja pa istočasno tudi za obleko, perilo, obutev, kurjavo in nešteto drugih predmetov, ki jih ne moremo pogrešati in brez katerih ni ureditve našega eksistenčnega vprašanja.
Če torej ta uredba, po kateri naj bi nameščenci in upokojenci z državno pomočjo nabavljali potrebščine po nižjih cenah, ne zajame prav vseh življenjskih potrebščin in vsem tem ne zniža cene za toliko, za kolikor so se življenjski stroški dvignili, ter ne reši tudi vprašanja oskrbovanja nameščencev in upokojencev v najoddaljenejših krajih brez posebnih stroškov, potem za nas ne pomeni rešitve iz današnjega našega brezupnega gmotnega položaja, V tem primeru bo treba poiskati drugo pot za rešitev našega vprašanja.
mk.
Kako stanujemo
V	mescu decembru, torej v času, ko zima že kar dobro pritiska, sem prejel dekret o službeni premestitvi. Ko sem prejel še iz novega službenega kraja poročilo, da je tam naturalno stanovanje za učiteljsko družino pripravljeno, sem naložil avto in na večer smo že zlagali pohištvo v odkazano stanovanje. Ko smo bili gotovi, je bilo stanovanje polno — do stropa. Velik del smo ga znosili tudi na podstrešje, ki pa je bilo zatrpano že z inventarjem nekega društva. Krompir, sadje in slično smo zložili kar v kuhinji zaboj na zaboj, saj pri stanovanju ni bilo ne drvarnice niti kleti in tudi ne jedilne shrambe. Za štiričlansko družino nam je ostal edini stanovanjski prostor — soba 2,80 m X 3,80 m brez peči. Vsa vrata brez kljuk^jn okna so se slabo zapirala in tla so bila vsa trhla in polna gob. V kuhinjo je vdarjal straniščni smrad.
V	prevzemni zapisnik sem stanovanje opisal, kakršno je bilo. Uradna pripomba pa je glasila: »Stanovanje je majhno a uporabno ...« Ob takih stanovanjskih razmerah in pa, ker sem bolehen, sem bil prisiljen, oditi na doljši dopust in v sanatorij.
Na mnoge prošnje in pritožbe nisem prejel odgovora. Banska uprava je pač nakazala krajevnemu šolskemu odboru 3000 din, šol. upravitelju pa 5000 din za popravilo tega stanovanja. meni pa je kratko vrnila kolek za 20 din, ko sem prosil za odškodnino, ker ni-
V&ctalna:
Predlogi za finančni zakon.
Izvršni odbor JUU pri gospodu ministru za prosveto.
Naše misli k nameravani aprovizaciji za nameščence.
Kako stanujemo.
Delo centralnega odbora organizacij državnih uslužbencev v Beogradu.
Strokovne nadaljevalne šole.
Stanarina in naša stanovanja.
Franc Gerbec in Učiteljski tovariš.
Med »zaostalimi« v otrokovem stoletju.
KMEČKO NADALJEVALNO ŠOLSTVO: Še enkrat klic po glasilu.
Dragoljub Brankovič — umrl.
t Rožica Gselman.
LISTEK: Učitelj Pohleven organizira.
Splošne vesti. — Iz listov. — Mladinska matica. — Učiteljski pravnik. — Šolski radio. — Naša gospodarska organizacija. — Stanovska organizacija JUU.
sem imel pravega naturalnega stanovanja. Po desetih mescih sem se namreč preselil z družino 18 km od službenega kraja. V takem stanovanjskem položaju se še nahajamo danes. Hoja iz kraja službovanja v kraj stanovanja
mi je že itak rahlo zdravje izčrpala in sedaj sem zopet na daljšem bolezenskem dopustu.
Po mojem odhodu so z nakazanim zneskom popravili samska stanovanja — jaz pa prejemam stanarino.
Stanarina in naša stanovanja
Delo Centralnega odbora organizacij državnih uslužbencev v Beogradu
Centralni odbor organizacij državnih in samoupravnih uslužbencev in upokojencev, v katerem sodeluje 24 centralnih uprav strokovnih organizacij, je imel redno plenarno sejo 6. febr. 1941, na kateri je bilo obravnavano:
1.	Stanje državnih in samoupravnih uslužbencev in upokojencev z ozirom na standard življenjskih potrebščin, o merah, ki bi jih bilo treba podvzeti za pobijanje draginje in o racionalizaciji življenjskih potrebščin. Sprejeti so brli sklepi za nadaljnje delo in je bil odrejen postopek, ki ga bo nujno pokrenil Centralni odbor v dobrobit uslužbencev. Razpravljali so o samopomoči in o ukrepih, ki naj jih pod vzame j o uslužbenci v posameznih krajih in mestih za preskrbo svojih družin po aprovizacijah nabavljalnih zadrug in drugih akcij.
2.	Izbran je bil poseben odbor, ki bo obravnaval zakon o državnih uradnikih in bo izdelal enotno stališče k posameznim vprašanjem in poudaril specialne potrebe posameznih strok. Vse to gradivo in naše zahteve bodo predložene na merodajna mesta.
3.	Izbran je bil odbor, ki bo posvetil svoje delo realizaciji Saveza državnih in samoupravnih uslužbencev kraljevine Jugoslavije po že
izdelanem projektu v smislu sklepov, sprejetih na prejšnjih sejah.
4.	Obravnavana je bila predstavka o ženi državni uslužbenki. To vprašanje je Centralni odbor obravnaval že ves čas po načelu — za enako delo enako plačilo. Soglasno je bil sprejet načrt dela za to vprašanje v okviru centralnih organizacij kot legitimnih predstavnic stanu brez razlike spola in na temelju popolne solidarnosti in enakopravnosti.
5.	Sprejet je bil sklep, naj vsaka centralna organizacija obvešča svoje članstvo o delu Centralnega odbora v svojem stanovskem listu, podrobnosti pa naj sporoča svojim edinicam.
6.	Na koncu so bili sprejeti še sklepi o finansiranju akcije; izvoljen je bil še en tajnik za pospešitev dela in podrobnega obveščanja članstva, določen je bil poseben odsek, ki bo izpopolnil pravila za skupno akcijo vseh organizacij.
7.	Obravnavano je bilo vprašanje skupnega delovanja vseh centralnih organizacij državnih in samoupravnih uslužbencev in upokojencev v državi v duhu zgoraj navedenih cilj ev.
Beograd 7. februarja 1941.
Strokovne nadaljevalne šole
Kakšno pojmovanje nas ljudskošolske učitelje, ki poučujejo na obrtnih nadaljevalnih šolah, vodi pri našem delu, je za primer te polemike precej irelevantno. Ob zadnji uredbi, ki določa namen in ustroj teh šol, smo se z utemeljenimi naziranji in predlogi obrnili na pristojna mesta z obširno brošuro.
Če bi se odločilni činitelji hoteli ozirati na te predloge, bi se v tej uredbi spremenilo marsikaj, kar moramo smatrati v sedanjem ustroju kot škodljiv balast. Izpremembe na ustroju so predlagali le oni osnovnošolski učitelji, ki so zadostno kvalificirani za pouk na strokovnih šolah in — nota bene — ki so si z mnogoletnim delom na takih šolah pridobili dovolj dragocenih izkušenj in spoznanj, da lahko sodijo, kaj se da doseči in predvsem, kako naj se ti uspehi dosežejo.
Trditev, da te strokovne učne moči iz vrst ljudskošolskega učiteljstva ne poznajo niti u-stroja vajenskih šol niti namena, za katerega so osnovane, je tako neresna, da se ne izplača, izgubljati o tem niti trenutek časa. Nasprotno: zdi se nam, da bi se pred javnostjo samo smešili, če bi po vsem, kar smo storili v tem pogledu, hoteli dokazovati neresnost takega podtikanja. Na tako raven se v resnici ne moremo in nočemo spuščati.
Samo besedico še o upravništvu na obrtnih nadaljevalnih šolah.
Če je šolska oblast zavzela stališče, da bodi upravnik nadaljevalne šole vedno le upravitelj ljudske šole, na kateri se vrši pouk tudi za obrtne vajence, je to storila gotovo iz tehnih razlogov in bo to prakso nadaljevala vse dotlej, dokler ne bodo za obrtne šole zgrajene posebne stavbe. Avtor članka v »Slovenskem obrtniku« si lahko ustvarja o tem kakršno koli sodbo. To nas ne moti. Če pa misli, da se je zavzelo to načelo samo iz ozkega kramarskega stališča o »čuvanju inventarja«, se glede tega on zelo moti. Važnejši — in morda edino važni — so bili pri tem vzgojni momenti, za katere pa v današnjem kruhoborskem času res nima vsakdo tipalk.
»Slovenski obrtnik« nadaljuje polemiko o strokovnih nadaljevalnih šolah oziroma, še bolje, o nesposobnosti ljudskošolskega učiteljstva na teh šolah.
V 2. številki dne 1. februarja t. 1. si prizadeva člankar dokazati to svojo trditev v glavnem z navajanjem kaotičnih razmer na neki vajenski šoli v Ljubljani. Ta kritika se nanaša, kakor smo se mogli informirati, na strokovno nadaljevalno šolo za stavbne obrti na Grabnu. Obveščeni pa smo, da se je obrnil upravnik tamkajšnje šole zaradi tega na kraljevsko bansiko upravo s prošnjo, da se uvede v tem pogledu uradna preiskava ter tako ugo-tove dejstva s tiste strani, ki je edino kom-petentna, da nepristransko sodi o razmerah na šoli. Po potrebi se povrnemo torej enkrat pozneje na to obžalovanja vredno poglavje naše publicistike.
Na ta način je tudi po našem mnenju podan najboljši odgovor na take vrste polemike in s tem tudi na štiri petine vsebine tega nedostojnega članka. V naslednjih vrsticah se hočemo ozreti le na ostalo petino, ki vsebuje več ali manj »načelno« kritiko ljudskošolskega učiteljstva, kolikor je zaposleno na strokovnih nadaljevalnih šolah.
Predvsem gre tu za trditev, da ljudsko-šolski učitelj ni zadostno kvalificiran za pouk na strokovnih šolah, da najbrž ne pozna njihovega ustroja in tudi ne, v kakšen namen da so osnovane.
Zadosten dokaz za te ugotovitve mu je že izjava pisca prejšnjega našega članka v »Učiteljskem tovarišu«, da smatra ljudsko-šolsko učiteljstvo vajenske šole za nadaljevalne ljudske šole. Z nekaterimi primeri na omenjeni šoli v Ljubljani ilustrira nato kaos, ki je po njegovem mnenju nujna posledica tega načela.
Kakor rečeno, bo imela o tem kaosu besedo edino kompetentna oblast, prepričani pa smo že danes, da za morebiten kaos ne bo odgovorno ljudskošolsko učiteljstvo in niti ne njegovo pojmovanje o vajenskih šolah.
Učiteljem ljudskih šol pripada poleg prejemkov po uradniškem zakonu še stanovanje v naravi odnosno stanarina in kurjava. Ti
dohodki so sestaven del rednih prejemkov, tako pravi zadevni odlok ministrstva prosvete P. br. 1627/31.
Po' zakonskih določbah dobi učitelj torej naturalno stanovanje, ki mora ustrezati določenim predpisom. Ker je bila ta zadeva sporna, je pred kratkim razsodil to sporno jabolko državni svet in točno formuliral, kakšno mora biti primerno stanovanje za učitelja. Obsegati mora namreč dve sobi in kuhinjo ter pripadajoče pritikline.
Če na šoli ni naturalnega stanovanja, pripada učitelju stanarina v znesku din 150,—, ki jih prejema sedaj od banske uprave, prej pa od občine.
§ 30. finančnega zakona za 1. 1933/34 določa, da imata učitelja zakonca pravico le na eno stanarino oziroma na eno stanovanje.
Sedaj pa poglejmo te določbe s praktične plati in videli bomo, da je zopet učitelj tisti, ki je silno prikrajšan, in da je treba te določbe spremeniti in jih prilagoditi današnjemu času in resničnemu stanju, da ne bo učitelj, ki je gmotno itak slabo situiran, trpel škode.
Oškodovan je učitelj na vsak način, pa naj bo poročen ali neporočen, kajti vsota din 150,—■ je vsekakor premajhna za stanovanje.
Najbolj idealno bi bilo, če bi vse šole imele dovoljno število predpisanih učiteljskih stanovanj. S tem bi bilo ugodeno ne samo učiteljstvu, ampak tudi kr. banski upravi, ki mora sedaj šteti lepe vsote za stanarino učiteljstvu. A redke so danes šole, ki imajo ta problem urejen ,in učiteljstvo stanuje večinoma v vlažnih, celo nehigienskih stanovanjih in plačuje letno ogromne vsote kot najemnino.
Predvsem pa je oškodovano poročeno učiteljstvo.
Na vasi dobiš danes za din 150,— opremljeno sobo, seveda brez kurjave in perila, toda to zadostuje komaj samskemu učitelju ali učiteljici. Seveda se najdejo tudi kraji, da ta znesek ne zadostuje, a malo je takih, in tam je pač tudi samski učitelj oškodovan.
O higieni marsikaterega vaškega stanovanja ne bom govoril, a vem, da bi marsikateri učitelj ali učiteljica raje stanovala v šoli, če
bi tako stanovanje obstajalo. Seveda je samski učitelj zopet prikrajšan glede števila sob, kakor mu po zadevni razsodbi državnega sveta pripada.
Sedaj pa poglejmo poročen učiteljski par, ki uživa le eno stanovanje ali eno stanarino, kako živi.
Srečna je učiteljska družina, če je naturalno stanovanje v šoli, ker navadno družinska stanovanja v šolah ustrezajo glede obsežnosti. Tam je ta zadeva v redu. Kako pa je tam, kjer ni naturalnega stanovanja, to ve pa samo tisti, ki je deležen takih dobrot. Tam torej dobi družina din 150,— stanarine. Družinsko stanovanje, posebno pa še, če so otroci, pa je edino lahko dvosobno s kuhinjo, kajti le tako stanovanje lahko smatramo kot primerno in ustreza tudi tozadevnim predpisom.
Ali pa se tako stanovanje dobi za 150 dinarjev, kolikor znaša stanarina? To je pa drugo vprašanje. Nikjer na deželi danes ne dobiš stanovanja izpod din 250,—, tako da mora učitelj zopet doplačati iz svojega žepa in tako trpeti izgubo. Zopet ne bom govoril o higieni takih stanovanj, lahko pa z mirno vestjo trdimo, da je nad 60 % vseh podeželskih učiteljskih stanovanj neprimernih in nehigienskih in ogrožajo zdravje učitelja in njegove družine.
Iz tega vidimo, da je prikrajšan učitelj materialno in poleg tega trpi še njegovo zdravje. Ta problem učiteljskih stanovanj bi se lahko uredil, saj tudi zakon predvideva, da se mora urediti.
Ugotoviti moramo, da je stanarina v znesku din 150,— vsekakor prenizka, kajti za ta denar ne dobiš družinskega stanovanja. Na vsak način je treba to urediti in stanarino zvišati sorazmerno s ceno stanovanjem. Predvsem pa je treba urediti zadevo stanarine za poročene učitelje z družino, ki potrebujejo večja stanovanja in jih morajo sedaj drago plačevati.
S tem je torej zakonski odlok prikrajšal učiteljstvo, ki prejema stanarino in ne uživa naturalnega stanovanja. Najidealneje pa bi bilo, če bi bila za vse na razpolgo naturalna stanovanja, da nam stanovanjski problem ne bi delal toliko preglavic in neprijetnih sitnosti.
V-ar
Ciril Petrovec:
Franc Gerbec in Učiteljski tovariš
(Nadaljevanje)
Učiteljski tovariš iz 1. 1865. priobčuje dve Gerbčevi skladbi: 1. Svojemu ljubemu prijatelju Janezu Bilcu poklanja za spomin nove maše pesem Marija tolažnica.
2. Učiteljstvu v uporabo pa pesem sv. Alojzij. Na str. 219. pa priobčuje popravek tiskarskih napak teh dveh skladb.
Na str. 256. pa poroča urednik Učiteljskega tovariša, da je prišel naš vrli sodelavec g. Franc Gerbec iz Prage, kjer se je neutrud-ljivo izobraževal na konservatoriju in ga za eno leto dovršil z izvrstnim napredkom v vseh predmetih. — Poleg Gerbca omenja tudi Antona Hajdriha, nekdanjega Riharjevega učenca, ki je izstopil iz IV. letnika ljubljanskega semenišča in odšel na konservatorij v Prago.
V	24. št. poroča zopet urednik Učiteljskega tovariša: G. Franc Gerbec je zložil in dal v Pragi natisniti tri lepe božične napeve, ki so pri Giontiniju in Kremžarju po 25 kr. naprodaj.
V	Učiteljskem tovarišu iz 1. 1866. je na str. 26. in 27. priobčil Gerbec sam: Vabilo na Liro Sionsko, kjer pravi, da se je namenil na prigovaranje mnogih prijateljev in da se učiteljem ne očita, da zmiraj le eno godejo, izdajati periodičen glasbeni list, ki bi z ozirom
na cerkveni čas donašal vedno potrebne napeve. Ime mu bo Lira Sionska. Izhajala bo redno 15. dne vsakega meseca in obsegala na 8 straneh velike osmerkc vselej napeve, kakršnih je treba v prihodnjem mesecu.
Obenem prosi vse pesnike, naj mu pošiljajo obilo primernih pesmi za različne praznike in sicer toliko zgodaj, da se morejo porabiti.
Nato je Učiteljski tovariš priobčeval izid vsakega zvezka Lire Sionske, od katere je izšel najprej II., nato III.. potem pa I. in IV. zvezek, nato sta sledila V. in VI. zvezek.
V	11. listu Učiteljskega tovariša naznanja Gerbec, da je Lira s VI. zvezkom končala I. polletje in se zahvaljuje naročnikom. V prihodnje bo priobčeval tudi napeve za črne maše. Naznanja naslov in prosi še novih naročnikov.
V	14. listu poroča Učiteljski tovariš: G. Franc Gerbec je srečno prišel iz Prage (tam je tedaj divjala avstrijsko - pruska vojna) in nam je naročil, naj o zadevi Lire Sionske tole naznanimo: Ker se VIII. in morebiti še tudi IX. list tega časnika ne bo mogel g. naročnikom razposlati v pravem času, prosim, da mi tega ne štejejo v zlo. Ne jaz, ampak sedanje vojskine homatije so tega krive. Jaz sem se
M. Nagajka:
Učitelj Pohleven organizira
Učitelj Pohleven je s povešeno glavo stal pred nadzornikom in poslušal.
»Nič ne rečem, gospod Pohleven, lepo delo, ugaja mi, toda mladi ste še in premalo vsestranski. Da, to vidim, da ste tako rekoč sodobni in da imate novo šolo tako rekoč v mezincu. Tudi navdušeni ste in požrtvovalni. Pa vseeno se mi zdi, da do naroda niste še prišli. In kaj vam pomaga vsa sodobna šola, če pa ne pridete do naroda, do našega kmeta. Vašega imena še nisem čul v javnosti, Vi ste pa učitelj in ste poklicani, vaše ime mora v javnosti odmevati ko zvon, ali me razumete? Zdaj so taki časi, da je treba delati za kmeta. Da, za kmetski narod. V šoli ste se že usidrali. Ali ne bi kazalo, da stopite tudi med narod, med kmete?«
Učitelj Pohleven je bil>nekoliko preplašen, iztegnil je roki in takoj obljubil. Ni si bil sicer zaradi tega narodnega dela preveč na jasnem, pa si je mislil, da se bo že kje poučil, na primer pri krčmarju Štefinu, ki je znan pobornik za kmetske pravice. Mlad človek ima zmeraj zadosti poguma, da obljubi kaj nespametnega in, če bi mu kdo ukazal, naj gre in sklati zvezde z neba, takoj bi dal besedo in se spravil na delo. Gospod nadzornik se je poslovil, Pohleven je pa pričel premišljevati.
Kmet — kdo pa je prav za prav kmet? O tem si ni bil prav na jasnem. Pa saj mu zmeraj pravijo, da živi na kmetih, bodo pač vsi, ki živijo z njim vred po teh hribih. Te bi bilo treba torej organizirati. Ampak sam
od sebe ne bo storil koraka, treba je vprašati župana, ne gre drugače.
In se je napotil do župana Štefina, debelega krčmarja z visečimi brki in umazanim predpasnikom.
»Tako sem mislil,« je dejal Pohleven, »treba bi bilo organizirati kmete, kaj mislite, gospod župan?«
»Kmete?« je pomislil župan. »Saj kmetje so že vsi organizirani. Sicer pa, kaj boste s tem? Ali boste znižali davke? Ali boste komu kaj zemlje dali? Ali mislite strašiti s kako agrarno reformo? Toda mene to ne briga!«
»Čemu ne?« je dejal Pohleven. »Saj imate zemljo, živino redite in vzoren sadjar ste in gnojnično jamo ste napravili s podporo.«
»To je vse res, toda jaz nisem kmet, jaz sem krčmar. Ne rečem, da nisem sadjar, tudi živinorejec sem in včasih tudi kak tram prodam, kmet pa nisem. Jaz sem krčmar in konec besedi.«
»Torej moram vprašati koga drugega.« je vzdihnil Pohleven in se je napotil k rdeče-ličnemu mesarju Prežganki.
»Kaj bo dobrega?«
»Zaradi kmetov gre,« je dejal Pohleven. »Organizirati bi jih morali. Saj ste tudi vi kmet, kaj pač mislite?«
»Jaz nisem kmet, jaz sem mesar,« je grdo pogledal Prežganka. »Pa nikar ne sitnarite tod okoli, potem bodo gotovo podražili živino. Sploh ne vem, čemu naj bi organizirali kmete. Kako si pa to predstavljate?«
»Tako,« je zajecljal Pohleven, »kmet je steber države, tako rekoč državna večina in, kar hoče kmet, je zakon. In vse je organizirano, samo kmet še ne. In vsakdo, ki ima kaj zemlje, je prav za prav kmet, ali ne?«
»Kar pojdite z vašo organizacijo!« je dejal Prežganka. »Mislil sem, da ste vendar pametnejši.«
Pohleven se je odpravil še k Suhaču. Lesni trgovec je odkimal z glavo. Ne, on prav za prav ni kmet, on je lesni trgovec. Seveda, gozda ima precej, tudi njiv nekoliko, toda drugače je lesni trgovec. In s kmetom je sploh križ. Če bi bil organiziran, takoj bi nastale sitnosti. Les bi se na primer podražil, celo o kakih zadrugah bi začeli sanjati. Sam nemir po teh hribih. Najboljše, če ostane kar tako.
Tudi kramar Šemlajček se je začudil. Da, on ima nekaj njiv, celo tisti lepi travnik kraj vasi je njegov. Toda zato še ni kmet. Kaj si vendar misli! In da bi se kmet organiziral! Takoj bi zahtevali, da se cene vsem rečem znižajo. Ali bi pa ustanovili konsume. Kdo naj pa potem še živi! Ne, o tem ne more biti govora!
Pohleven je izpil čašo slivovke in bi se skoraj dal prepričati, da bi bilo napak, če bi se kmet organiziral. Vendar je še stopil k temu in onemu. Pa vsi so majali z glavami. In vsi so zatrjevali, da prav za prav niso kmetje, čeprav imajo nekoliko zemlje in redijo dve glavi živine. Ta je bil čevljar, oni je včasih šival, tretji je hodil v gozd in delal Prežganki trame. Nič nimajo proti temu, so dejali, če se organizirajo čebelarji, sadjarji ali pa živinorejci, tudi tisti, ki se zanimajo za gozdarstvo in za vinograde in hmelj, bi se lahko organizirali, ampak vse kmete kar tako povprek, bi pa bilo nekaj čudnega.
»Pa vsaj nehaj bi jih rad dobil, vsaj nekaj!« je vzdihnil Pohleven.
»Moral bi stopiti v nedeljo v gostilno ali pa kam v hribe. Tam gori po rebrih jih je nekaj, ki niso za drugo rabo,« so mu razložili.
Res je stopil v nedeljo po maši v krčmo, pa ko je spregovoril, je spoznal, da ni nobenega kmeta. Nekaj gozdnih delavcev se je razburilo, da bi že bili radi kmetje, pa da jim noben hudič ne da zemlje, kar je pa bilo takih,
da so imeli kaj prida zemlje, so odkimavali, da so še kaj drugega.
Popoldne je krenil po rebrastih hribih in je našel tri ali štiri kmete. Previdno so vprašali, kako je s to organizacijo in trije so dejali, da bi se vpisali, četrti je pa odklonil, da se požvižga na vse organizacije in vso gospodo, da lahko živi sam zase.
Čez teden dni je Pohleven srečal v dolini gospoda nadzornika.
»Ne morem, prav nikamor ne pridem!« je vzdihnil obupno.
»To je pa čudno!« je dejal gospod. »Tam zgoraj je vendar vse polno kmetov, sami kmetje tako rekoč. Ali ste pridobili župana?«
»Nisem!« je vzdihnil Pohleven.
»Zupan mora biti vsekakor zraven,« je dejal gospod, »le glejte, da to na kak način uredite. Čas je že, da se tudi Višavci organizirate.«
Pohleven je dolgo premišljeval, kako bi to napravil. Ogledoval je imena tistih treh, ki jih je pridobil, nato je zaključil, da bo še enkrat stopil k županu. To pot je bil župan drugačnih misli.
»Seveda,& je dejal, »prakar sem bil namenjen k vam. Res je že sramota za našo občino, da nimamo organizacije. Ali ne bi bilo prav, da bi sklicali sestanek in jo osnovali, kaj se vam zdi? Najboljše kar tu pri meni!«
Pohleven je od veselja vse dovolil. Župan si je pomel roki.
Čez teden dni se je vršil sestanek. Prišel je mesar Prežganka, prišel kramar Šemlajček in tudi lesnega trgovca Suhača ni manjkalo. Tistih treh kmetov z Rebri ni bilo. Nemara so pozabili.
»Ravno zadosti nas je, da sestavimo odbor!« je dejal župan Štefin.
Tako so se tudi na Višavi kmetje organizirali.
pripeljal s poslednjim vlakom po železnici iz Prage na Kranjsko. Sedaj je vožnja od tam po železnici in tudi pošta iz Prage zelo neredna. Tedaj prosim gospode naročnike, naj potrpe nekoliko; gotovo dobe vse prihodnje liste Lire Sionske le s tem razločkom, da izideta prvi dve številki od sedaj dalje nekoliko kasneje. Ako bi pa drugače ne kazalo, bom skrbel, da se ta čas Lira Sionska drugje tiska, dasiravno je v tem veliko zaprek, če ne drugih, vsaj te, da tisek ni enak, stroški večji itd.
V	21. listu objavlja Učiteljski tovariš, da se je g. Gerbec zopet vrnil v Prago, kjer se želi dalje izobraževati v umetni glasbi in kjer bo sedaj tudi nadaljeval svojo mično Liro Sionsko, kar mu do sedaj ni bilo mogoče.
V	23. štev. pa sporoča uredništvo Učiteljskega tovariša, da je 11. list tega glasbenega časopisa že izšel in mu bodo zaostali zvezki kmalu sledili.
Učiteljski tovariš iz 1. 1867. poroča v 8 št. naslednje: Dobili smo iz Prage zadnji, XII. zvezde Gerbčeve Lire Sionske. Sedaj je to delo celo. Spoznati moramo, da se je g. Gerbec zelo zelo trudil, da bi s temi svojimi na-pevi ustrezal slovenskim učiteljem in pevcem in je svojo nalogo tudi izvrstno izvrševal. Osupnjeni smo tedaj brali naznanilo, ki ga g. skladatelj v zadnjem listu takole priobeuje: Mnogo opravila in druge okoliščine me sedaj zadržujejo, izdajati dalje Liro Sionsko. Prenehati moram z njo toliko časa, da bom zopet utegnil je nadaljevati. Naj mi toraj nihče ne pošilja naročnine za II. tečaj prej, kakor razglasim, da pričnem to delo zopet izdajati. Kdor želi prvi tečaj, ga še lahko dobi za
2 gld. Kdor bi želel za ta tečaj še posebnega zavitka, ga lahko dobi, ako pošlje 10 kr. za razpošiljanje; zraven se mu tudi lahko priloži še enkrat II. list (za februar), ako je morda dobil prejšnjega nerazločno tiskanega.
To je zelo zanimivo poročilo, ki ga naslednje šele popolnoma razjasni.
V	13. štev. prinaša namreč Učit. tovariš tale razglas:
Nekterim naročnikom Lire Sionske. — Primoran sem vse one naročnike Lire Sionske, kateri mi niso še dosedaj plačali naročnine za 1. tečaj, dasiravno so bili že posebno opominjani, še enkrat prijazno opomniti. Navada je, da se naročnina na liste plačuje naprej. Lira Sionska je začela izhajati z začetkom lanskega (1866.) leta. Sedaj imamo junija druzega (1867.) leta in vendar mi je še skoro tretjina naročnikov dolžnih. Štela jih ni na tisoče in cena je bila tudi gotovo nizka v primeri z mnogimi stroški. Sedaj naj si pa to reč razklada vsak sam, kakor mu je drago. Kar se tiče mene, sem prepričan, da bi se delavec prav lepo zahvalil, ako bi moral vrh svojega truda še komu plačati za to, da ga je najel. Opomnim pa: Dokler naši ljudje ne bodo bolje razumevali, kaj se pravi domače liste podpirati materijalno, bo naša stvar stala vedno slabo. To pa brez zamere. Z Bogom!
V	Pragi 24. jun. 1867.
Franc Gerbec,
skladatelj in izdatelj.
(Se nadaljuje.)
Marija Klofutarjeva:
Med „zaostalimi" v otrokovem stoletju
(Nadaljevanje)
Za gospodarsko in gospodinjsko vzgojo je v večini zavodov dobro preskrbljeno, saj imajo skoraj vsi lastne ekonomije. Želeti bi bilo le, da bi oblasti, pod katerih kompetenco spadajo zavodi, bolje pospeševali snovanje raznih gospodarskih in gospodinjskih tečajev, prikrojenih po specialnih pogojih, potrebah in ciljih zavoda, da bi se fantom in dekletom pridobljeno znanje moglo uradno dokumentirati s primernimi spričevali.
V Slav. Požegi sem se tri leta borila za ustanovitev gospodinjske šole s pravico javnosti in nisem uspela, ker vzgojevalnica formalno ni mogla in ne more zadostiti vsem zahtevam Uredbe o gospodinjskih šolah. Člen 61. te uredbe glasi: Gospodinjske šole imajo dva tipa:
a)	za mestna dekleta,
b)	za vaška dekleta.
Drug, ženski, in vsakodnevnim potrebam blizek poklic je krojaštvo. Nekoliko krojiti in šivati, pokrpati, prenoviti in osvežiti obleko bi morala znati vsaka žena.
Zal je izbira ženskih poklicev tako pičla. V Slav. Požegi sta v celem samo dve delavnici za šivilje in vezilje oz. za šivanje oblek in perila. Praktično delo v delavnici je v zvezi s triletno obrtno nadaljevalno šolo, ki jo obvezno obiskujejo vse gojenke iz obeh delavnic. Učni načrt se ne razlikuje od onega vseh obrtnih šol ter ga predpisuje ministrstvo za trgovino in industrijo. Izučene gojenke imajo pravico do polaganja pomočniškega izpita ter prejmejo pomočniške knjižice.
Z moralnega gledišča neogibno potrebno bi bilo, da bi zavod razpolagal še s pri-
mernim' fondom, ki bi svobodnim deklicam dovoljeval za popotnico v svet ter za prvo potrebo nekaj drobiža ali pa najspretnejšim šiviljam poklonitev šivalnega stroja. Tedaj bi zavodska poklicna vzgoja ustrezala tudi načelom sodobne kriminalne pedagogike, ker bi materialna sredstva preprečila padec iz biološke potrebe, ki žal ni redek.
Pred približno 35 leti je pokojni opazovalec, reševalec, zagovornik in pribežališče mladih grešnikov, Fr. Milčinski, napisal: Lahko se vam je sedaj zgražati nad gnusom in grehom, ko sedite na gorkem in vas je skrbna vzgoja, obvarujoč vas sleherne nezgode, spravila na varno in sigurno do belega kruha. Da sta pa vam bila glad in mraz pajdaša, pijan oče in nemarna mati vzgojitelja in tema in mraz vaš vzduh, potem bi tudi vi bili zapisani ječi in prisilni delavnici, ako vam ne bi priskočila na pomoč usmiljena rešilna roka. Vzgoja šele naredi človeka in komur človeška družba ni omogočila vzgoje, tistega naj tudi nikar ne hiti obsojat.
Primerno za žensko obrt bi bilo še tkanje, mislim pa, da bi bile ženske lahko ravno tako dobre knjigovezinje in lončarke kot moški.
V bližini naših mest pa bi v današnjih časih modnih triumfov cvetelo tudi pletarstvo, trikotaža, rokavičarstvo, modistovstvo, dočim v mrtvi, od prometa oddaljeni Slavoniji s pretežno kmečkim prebivalstvom to ne gre.
Bogatejši v izbiri poklicev so moški poboljševalni zavodi. Dom mladoletnikov v Beogradu ima krojače, čevljarje, knjigoveze in mizarje. Lončarstvu bi se mogla priključiti še keramika.
(Nadaljevanje sledi.)
V 19. in 21. štev. »Učiteljskega tovariša« polemizirata -c- in -1- o glasilu. Člankar -c-se zavzema za glasilo za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol, češ »da dandanes potrebujejo naše kmečko nadaljevalne šole pravilno idejno usposobljeno učiteljstvo. Dokler ne bomo sami dovolj vzgojeni in prežeti s kmečko miselnostjo, vse dotlej bo v nas ta klic po potrebi primernega glasila za fante — ne-osnovan in vse dotlej bi bila realizacija takega glasila vnaprej zapisana smrti. Vzgojo in prezetost s kmečko miselnostjo si moramo najprej pridobiti sami ne samo z nujnim in potrebnim spoznavanjem življenjskih in gospodarskih razmer svojega okraja, temveč tudi s klesanjem svoje lastne učiteljske osebnosti. V večji meri bi naj bil danes klic po listu za u č i t e 1 j s t v o, da bi bil kažipot pri spoznavanju vasi, svetovalec pri pouku, pomočnik pri razumevanju življenjskih razmer naše vasi in sodelavec pri gradnji vaškega občestva.« Pisec -1- pa pravi da učiteljstvo takega glasila ne rabi, »ker mora biti učitelj na kmečkih nadaljevalnih šolah že idejno dovolj podkovan, da mu to ne bo delalo pri vzgoji nobenih preglavic. To idejno linijo si mora učitelj pridobiti že sam in to s študijem kmečke psihe, s študijem socialnih kmeč-čkih problemov ter s poglobitvijo v vse najrazličnejše probleme kmečkega človeka in njegovega življenjskega občestva. Vsi ti problemi so nanizani na vasi, v sredini kmečkega dela in življenja, v vsem okolju in vseh čini-teljih, ki vplivajo na ves razvoj kmečkega delovanja in življenja sploh. So pa ti problemi gonilna sila naše vasi in vzročna posledica vsega kmetovega udejstvovanja. Ravno zaradi tega mora učitelj najti pravo pot do vaškega občestva, katerega član mora biti tudi on, najti mora pot k spoznavanju kmetovih čustev in do razumevanja vsega, kar se dogaja na vasi. To spoznati in proučevati pa ni mogoče po glasilu, ki naj bi bilo vodilno. Po pisanih člankih učitelj ne bo mogel spoznati našo vas kot življenjsko občestvo, na-
da mu to ne sme delati težkoč pri pouku. Tudi najboljši učitelj potrebuje navodila, nasvete, želi videti in spoznati delo svojega tovariša, da iz dela svojega in svojega tovariša »najde boljšo pot«. Priliko sem imel spoznati koliko težkoč povzroča, zlasti novincem, iskanje problemov iz gospodarsko kulturnih razmer vasi; kako je učitelju težko najti (kljub tečajem) pravilen odnos do učencev ter najti dober in zanimiv način pripovedovanja. Mnogokrat zapade učiteljstvo predmetnemu pouku, ker si v praksi ne zna poiskati življenjske delovne enote. Ali pa so te enote brez prave življenjske zveze. In odgovor je: »Ne vem še, bom se že sčasoma naučil«. To je dober odgovor, je namreč znak, da ima učitelj resno voljo za delo in da mu pač manjka »primerna izobrazba«, manjkajo mu nasveti izkušenejših.
Vse navedeno me menda opravičuje, da pri-bijem kot neizpodbitno dejstvo, da je najprej potrebno glasilo za učiteljstvo. To glasilo naj bi bila posvetovalnica, vez med po naši domovini razkropljenimi učitelji kmečkih nadaljevalnih šol. Ali bi ne bilo koristno za marsikaterega, če bi iz glasila izvedel, kako dela njegov tovariš kje v Slov. goricah ali na Dolenjskem. Vsakdo dela na sebi adekvaten način, eni imajo to, drugi drugo dobro lastnost. Spoznal sem, da je marsikateri novinec včasih bolje zajel življenjskost vasi kot njegov tovariš, ki je že 10 let na vasi. In zopet drugi je neko enoto predelal na drug način kakor njegov sosed, bolje in primerneje. Zopet nekdo je našel poseben način podajanja snovi. Vse te posebnosti in odlike gredo v izgubo in pozabo, če ne morejo služiti kot navodilo drugim. Ali bi ne bila večna škoda, če bi izumitelj bacila Koch obdržal to izkušnjo zase in bi ljudstvo tega nikdar ne izvedelo. Napredek je samo v medsebojnem izmenjavanju misli in izkušenj. List za učiteljstvo kmečkih nadaljevalnih šol naj bi bilo glasilo, v katerem bi učiteljstvo objavljalo načelne in praktične članke. Iz teh praktičnih delovnih enot in nasvetov bi mlajše učiteljstvo črpalo nasvete in izpopolnjevalo svoje znanje in svojo izobrazbo.
H koncu naj se še dotaknem glasila za kmečko mladino. Že samo dejstvo, da mora biti pouk krajevnim gospodarskim kulturnim razmeram primeren, da mora črpati snov iz vaškega občestva, izključuje list za kmečko mladino. Potem bi moral biti za vsak okoliš
poseben list, sicer bi učitelj ne mogel snovi življenjsko vključiti svoji enoti. In kaj naj
bi vseboval ta list? Leposlovne članke? Te lahko mladina čita v revijah in dnevnem časopisju oziroma v knjigah iz knjižnice. In kakšne leposlovne članke bi naj prinašal list. da bi bili primerni prav za kmečko mladino. Kdo jih bo pisal? Učiteljstvo kmečkih nadaljevalnih šol? Pisati bi jih morali literati in bi se ti članki ne ločili od člankov v drugih revijah. In končno nimamo časa za čitanje takih člankov, ako življenjsko ne izpopolnjujejo obravnava joče delovne enote. In to ni mogoče! Drugič, ali naj prinašajo strokovne nasvete? Kdo jih bo zopet pisal? In zopet so najvažnejše napake, ki jih kmetje delajo pri delu. Te napake so zopet v vsakem kraju drugačne? Če bi opisovali ene, bi ne prišel na račun drugi 'kraj, ker vse učiteljstvo ni vešče pisateljevanja. In končno so za strokovne nasvete merodajni strokovnjaki. Te nasvete pa lahko dobimo v Sadjarju. Oraču, Goricah in gospodarskih rubrikah dnevnikov in tednikov. Či-tali bomo končno zopet ono poglavje, ki je praktične važnosti za našo enoto. Tako snov bomo morali poiskati iz revij. Sicer pa ni namen kmečke nadaljevalne šole čitanje člankov, temveč življenjsko praktična obravnava in navajanje mladine k pravilnemu čitanju strokovnih listov. Saj jih imamo toliko, zakaj ustanavljati nov list samo za kmečko mladino! Ti članki se pišejo za kmete in šola mora pripraviti kmečko mladino, da jih bo čitala. Če bo kmečka nadaljevalna šola dosegla, da bodo mladeniči radi jemali strokovno literaturo v roke, bo dosegla mnogo. Šola jim lahko da samo osnovo. To pa ne zadostuje. Mladenič se mora v šoli pripraviti do tega, da se bo dalje izobraževal sam v svojem poklicu in življenju. Končno pa je po sredi finančno vprašanje. Če bi lahko imeli vsi učenci ta list, bi morda še imelo smisel, izdajati ga. Tega pa ne bo, saj še za zvezke nimajo, ne da bi dali 20 ali še več dinarjev za list. Če pa bi ne imeli lista vsi, bi bilo kakor v ljudski šoli, kjer ima »Naš rod« 5 do 10 učencev, ostali pa ga nimajo. Zato se tudi ne da uporabiti list kot čitanka, ker ostali gledajo med čitanjem v zrak. Vse navedene okoliščine potrjujejo mojo trditev, da ta list za mladino ni nujno potreben in da bomo brez njega lahko izhajali. Vsaka debata o tem je brezplodna.	—a—
KMEČKO NADALJEVALNO ŠOLSTVO
Še enkrat klic po glasilu
šega človeka. Pač pa bi bilo nujno potreben list za kmečko mladino, ki bi naj bila nekaka vodilna čitanka v kmečkih nadaljevalnih šolah.«
To so glavne misli. Dejstvo je, da morajo biti gospodarskokulturne razmere vasi izhodišče vsega pouka v kmečkih nadaljevalnih šolah. Te mora učitelj sam spoznavati. Za pravilno gledanje in spoznavanje teh razmer pa je potrebna primerna izobrazba. Šele učitelj, ki je primemo pripravljen, bo lahko uspešno iskal probleme, ki ga zanimajo, in spoznaval razmere, v katerih živi. Učitelj, ki mu bodo manjkali osnovni nasveti,, se bo težko znašel in mu bo tudi manjkala kritičnost za pravilno presojanje. Ne vem. kako bi se znašel človek, ki bi ga brez priprave in izobrazbe postavili v razred. Zato so na svetu strokovne šole, da ljudi usposabljajo za strokovno delo. Prav tako zahteva delo v kmečkih nadaljevalnih šolah od voditelja oziroma učitelja nekaj »strokovne« (če se smem tako izraziti!) izobrazbe. Zaradi tega se prirejajo strokovni, idejni in uvodno metodični tečaji za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol. Namen vseh teh tečajev je, da primerno izobrazijo oziroma pripravijo učitelja za delo v kmečkih nadaljevalnih šolah. Učiteljstvo seveda ne mo" re tu sprejeti »popolne« izobrazbe, temveč dobi le podlago, prejme nasvete. To mu seveda še ne zadostuje za uspešno delo v šoli. Ti nasveti so mu le orientacija, mala »lučka«, da laže najde »cilje v temi«. Brez te »lučke« pa bo še bolj blodil in še teže našel pravo pot. Menda pa bo zelo malo onih, ki bodo našli pravo pot »kar sami«. Tudi za študij kmečke psihe in socialnih razmer je treba nekaj podlage, prav tako pa za delo v šoli. Iz izkušenj, ki jih imam, lahko rečem, da jih je malo, ki bi sami ne bili najprej potrebni nasvetov. Človek se uči vse življenje, saj se še za delo v ljudski šoli pišejo strokovni članki, pa ima vsak učitelj vendar 5 let strokovne šole. In bi vendar čudno pogledali tistega, ki bi trdil, da je najprej potrebno glasilo za mladino, češ učitelj mora biti sam idejno toliko podkovan,
Dragoljub Brankovič — umrl
2. januarja 1941 je odšel v večnost oče jugoslovanskega poskusnega šolstva, Dragoljub Brankovič, nadzornik vseh poskusnih šol v državi. Zgubili smo moža, ki se je z drugimi srbskimi tovariši zavedal, da bo šolstvu, pro-sveti in domovini najodličneje služil in koristil s temeljitim nadaljnjim študijem.
Po sedemletnem učiteljevanju na vasi se je leta 1909. podal v tujino, kjer se je vsega posvetil študiju pedagoške psihologije. Ni mu bilo dano, da bi dosegel doktorat, na katerega se je pripravljal, ker mu je te račune prekrižala balkanska vojna. Študije v tujini je dokončal le s profesorskim izpitom. Do 1. 1929. je kot profesor služboval na gimnazijah v Svilanjcu, Novem Sadu, Somboru in Beogradu, ko je bil pozvan v ministrstvo za prosveto in postal inšpektor in šef odseka za narodno šolstvo. Tu se je posebno uveljavil pri sodelovanju na sestavi zakona o narodnih šolah, pri čemer se je prav odlično zavzel za napredek jugoslovanskega šolstva. Po devetletnem službovanju na visokem mestu v ministrstvu je bil postavljen za nadzornika vseh poskusnih šol v državi. V tej dobi se je v državi po zgledu 1. poskusne šole v Beogradu osnovalo še 14 takih šol.
S pokojnim Brankovičem nismo zgubili le aktivnega šolskega delavca in pogumnega kli-carja delovne šole, temveč tudi priznanega pisatelja mnogih pedagoških in psiholoških del, ki jih je pred in po vojni stalno objavljal v »Učitelju«. Izdal je mnoga samostojna dela, ki jih je lani prikazal »Popotnik« (št. 5-6). Veliko zanimanje je pokazal za razvoj in napredek poskusne šole v Ljubljani (Bežigrad).
Od zaslužnega moža, ki je vse svoje življenje odlično posvetil le napredku šolstva in prosvete, se je ob grobu poslovil svetnik ministrstva za prosveto g. Anton Skala. E. M.
f Rožica Gselman
23. januarja je umrla v mariborski bolnišnici učiteljica gdč. Gselman Rožica, ki je zadnji dve leti službovala na ljudski šoli v Zg. Sv. Kungoti pri Mariboru. Doma je bila iz Sv. Martina pri Vurbergu, kjer je bil tudi njen oče nadučitelj. Službovala je v Prlekiji, v Svetinjah in na Cvenu pri Ljutomeru. Na prleških službenih mestih je postala prava Prlekica in je prinesla svoj prleški smisel za humor, dobrosrčnost in gostoljubnost tudi k nam na prelom Slovenskih goric in Kozjaka, v Kungoško dolino.
Pri kmetskem ljudstvu je bila zelo priljubljena, saj je znala občevati z ljudmi kot da je povsem njihova. Bila je re» prava ljudska učiteljica. Da na svojem zadnjem mestu ni več tako intenzivno delovala, je bila kriva njena zavratna bolezen, ki jo je tudi položila v prerani grob.
V	Kungoti se je posvetila z vsem srcem Podružnici družbe sv. Cirila in Metoda ter je kot blagajničarka s svojim ljubeznivim nastopom pridobila marsikaterega novega člana v tem našem obmejnemu kraju.
Kako je bila priljubljena pri ljudeh in mladini, je pokazala tudi njena zadnja pot. Poleg velikega števila stanovskih tovarišev, so se udeležili njenega pogreba polnoštevilno tudi Kungočani, zlasti pa šolska mladina, čeprav je bil pogreb v Mariboru.
V	spomin na pokojno so vaščani darovali en sam venec, a v skupni fond za krušno akcijo revne šolske mladine na kungoški šoli za današnje razmere precejšnje zneske. Kot je bilo življenje pokojnice ena sama skrb za druge, tako je bila tudi njena smrt skrb za revno šolsko mladino.
Mladiria, znanci in tovariši jo bobo ohranili v najlepšem spominu.	H.
Splošne vesti
—	Poslednja beseda o »zmotah«. Tovariš Hreščak ima prav, da se ne bova nikdar našla v vprašanju »zmot« na eni črti. Vsaka polemika znači — nositi vodo v morje. Pri tako lahkem prehanjanju preko vseh ideoloških in čustvenih komponent, ki imajo važno vlogo za reševanje samega problema, se res ne bova našla. Če niso merodajne, so zelo važne te komponente pri odrejanju taktike odnosno postopka za dosego cilja. Nihče me ni prepričal, da bo z matematično ali geometrično formulo Saveza (med JUU in SHUD) rešen problem in da bo zgolj formalno reševanje dovedlo do pravega rezultata. Naši stanovski problemi so le del splošnih razmer in problemov, pa jih je treba tudi tako reševati. Niti ena sekcija JUU ni mogla reči, da je bila s stanovske strani ovirana v razvoju in stremljenju pri svojih kulturnih in socialnogospo-darskih ciljih — in ni ovirana danes v svojem razvoju in delu. Zato se s forsiranjem Saveza med JUU in SHUD v večji meri razbija komponenta celine JUU, kakor pa približuje cilju za zopetno vzpostavitvijo zdrave zajednice vsega učiteljstva v državi. Nojeva politika — da se nečejo videti globlji razlogi ali se pa hoče s silo preko njih — ni dobra in v tem tiči še vedno usodna »zmota«. Ivan Dimnik.
—	Ministrski inšpektor za »ogledne šole«
(poskusne šole) v naši državi je po smrti Dra-goljuba Brankoviča dr. Marko Krstič, ki je bil
nekoč ljudskošolski učitelj in je kot tak dovršil visokošolski študij v Bernu. Bil je večkrat načelnik v ministrstvu prosvete, naposled pa ravnatelj gimnazije v Požarevcu, od koder prihaja na sedanje važno mesto.
—- »POPOTNIK« bo izšel konec februarja v trojni številki (5—7.), posvečeni računskemu pouku. Uredništvo se je odločilo za ta ukrep zaradi velikega števila člankov, ki so jih prispevali razni sotrudniki, ter zaradi važnosti problemov, ki jih načenjajo. Tudi anketa je pokazala, da je računstvo v naših šolah boleča rana, potrebna temeljitega lečenja. »Popotnik« hoče opozoriti na nujna vprašanja, ki jim bo treba še dolgo iskati pravilnih odgovorov. Sotrudniki v tej številki so: dr. D. Viher, prof. V. čopič, prof. A. Černej, V. Majhen, M. Ledinek, J. Dolgan, A. Rozman, L. Prešeren, D. Prešeren, M. Vauda, L. Pibro-vec in drugi. Številka bo obsegala 64 strani in bo kot taka bogat »računski zbornik«. Saj je literatura o računskem pouku pri nas tako revna, da »Popotnikovo« prizadevanje pome-nja velik korak v napredku naše notranje šolske preosnove.
— Podpornemu skladu na zavodu za slepo deco v Kočevju je darovalo učiteljstvo šole na Koroški Beli 180 din namesto venca na grob gospe Ane Miselj, blagopokojne matere svoje tovarišice. Za velikodušen dar se v imenu slepe mladine najiskreneje zahvaljuje uprava zavoda za slepo deco v Kočevju.
Isz listov
—1 Obupni klici iz vrst javnih nameščencev in upokojencev postajajo čedalje glasnejši! Ali ni pri nas nobenega razumevanja več zato, da mora biti tudi duševno delo plačano? Narodne skupščine ni, senata ni, pač pa imamo senatorje in senatorji prejemajo dnevnice. Ali se ti gospodje ne morejo prav nič zamisliti v položaj nameščenskih družin tedaj, ko vsak mesec pospravijo svoje dnevnice? »Nova doba« 7. februarja.
—1 »Slovenec« z dne 5. II. prinaša pod naslovom »Pripombe k bodoči preosnovi ljudskega šolstva« daljši članek, iz katerega posnemamo tudi sledeče: Če se res bližamo avtonomiji Slovenije, potem je dobro, če premislimo, kako bi bilo v bodoči samoupravni Sloveniji treba preurediti in izboljšati naše šolstvo. V ta namen se moramo poglobiti v prvi vrsti v naš sedanji šolski zakon iz leta 1929, ki je in naj bi bil nekak kažipot vsemu našemu delu. —- Znano je, da je ta zakon uveljavil diktatorski režim in pri njega sestavi ni sodelovalo zastopstvo ljudstva, še manj učitelj-stvo in Cerkev. Zato se pač ne bomo čudili, da ne ustreza želji zgoraj naštetih činiteljev. ki bi bili pač poklicani, da stavijo svoje predloge in ga tudi odobre. Prepričani smo, da bi se ostrine lahko dale omiliti s pripadajočim pravilnikom, a pravilnik še po 11 letih kljub stalnim obljubam ni zagledal belega dne.
—1 »Pripombe k bodoči preosnovi ljudskega šolstva« je naslov daljše razprave v »Slovencu« z dne 6. februarja, v kateri je tudi tole: Pozabit ne smemo še na nekaj važnega. Cerkvi in staršem je treba dati sood-ločujoč vpliv pri urejevanju našega šolstva. — Država naj se zaveda, da bo le takrat močna, če bo imela tudi dobre katoličane, kajti za katoličana je patriotizem in zvestoba do države dolžnost, ki ga veže v vesti. Dobri katoličani — dobri in zvesti državljani! Cerkev je vedno vzgajala državi najboljše državljane. — Člani današnjih krajevnih šolskih odborov so oziroma bi naj bili nekoliko zastopniki staršev. Vprašajmo pa se, koliko vpliva in koliko pravic imajo? Če smo odkriti,
l/čiteljski pravnik
—§ Vprašanje Š. B.:
1.	Ali velja razsodba državnega sveta glede učiteljskih stanovanj oziroma stanarine tudi za učiteljice, poročene z neučitelji, če žive v ločenem gospodinjstvu?
Da.
2.	V šolskem poslopju je prazna soba široka 3 m, dolga 3,8 m. Ker v kraju ni dobili hrane, stanujem od 1. septembra 1935 zunaj šole, da lahko sama kuham. Poročila sem se 14. aprila 1940. Za koliko časa lahko zahtevam stanarino.
Za ves čas od 1. septembra 1935 do 14. aprila 1940. Ako Vam za ta čas ne pripada stanarina v celoti, morate dobiti vsaj razliko in to v smislu razsodbe državnega sveta. Roč. kat. stran 219.
3.	Septembra 1940 sem vložila prošnjo za stanarino na kraljevsko bansko upravo, ki je bila zavrnjena z motivacijo, da je soba primerno stanovanje (v prošnji nisem navedla dimenzij). Oktobra 1940 sem vložila prošnjo na ministrstvo prosvete in še nisem prejela nobenega odgovora.
V tem pogledu že obstaja načelna rešitev, ki jo omenjamo pod točko 2. Sedaj pa je najbolje, da počakate na rešitev. Če bi bila ta negativna, bo potrebna pritožba na državni svet.
—§ Vprašanje M. P. 1. Ali obstaja kje odredba ali zakon, da naj mlajše učiteljstvo nima več ur, naj se mu naprti več dela kot starejšemu. (Mislim, da ne. Zato sem se šol. uprav, uprla, ko mi je hotel naložiti kljub temu, da imam največ otrok, še več ur.)
2. Ali sem po zakonu ali odredbi odnosno iz kakršnega koli razloga dolžna, pomagati v administraciji šolskemu upravitelju? Ali ni on za to delo nagrajen v obliki naturalnega stanovanja, uživanja šolskega vrta in s 50 din mesečno! Ali ni moj delokrog le moj razred? Ali bom za ta upor res v disciplinski?
Odgovor: Ad 1. V smislu § 78. toč. 2. šolskega zakona ste dolžni poučevati do največ 28 ur tedensko. Razporeditev ur se navadno
moramo priznati, da imajo samo dolžnosti. No, eno pravico imajo, da skupno z upraviteljem šole sestavijo po enkrat na leto šolski proračun, pa še pri tem jim višja oblast večkrat prekriža načrte. Kar pa se tiče notranjega ustroja šole in pouka, tam pa nimajo nobene možnosti, da sodelujejo pri preosnovi šolstva in da se mu nudi tudi soodločanje pri bodoči prosvetni samoupravi. Treba bo pač misliti tudi na to, ker bo drugače vsa preosnova stala na trhlih nogah. — Nujno potrebno bi bilo, ustanoviti Prosvetno zbornico, kajti šele tedaj smemo upati, da se bodo razna prosvetna vprašanja reševala tako, kakor je treba. — Če bomo pri naši bodoči preosnovi šolstva dosegli harmonično sodelovanje prosvetne uprave, ljudstva, Cerkve in učiteljstva, šele potem bomo lahko zadovoljni.
—1 Nemške šole in učitelji v Jugoslaviji. »Deutsches Volksblatt« (Novi Sad) je napisal nekaj misli o prosvetno šolskih razmerah nemške manjšine v naši državi. V članku pravi, da so bila te dni spopolnjena učiteljska mesta na nemških manjšinskih oddelkih osnovnih šol. Potem pravi, da so v 33 občinah v severnih krajih nastavljeni nemški učitelji. Na zasebnem nemškem manjšinskem učiteljišču v Novem Vrbasu je končana velika matura. Iz te šole je prišlo 20 novih nemških učiteljev. »Slovenec« 5. februarja.
—1 »Preveč učiteljev«. Beograjska »Politika« prinaša v zadnji številki nekaj zbadljivk o učiteljih v podeželju. Ena izmed njih se takole glasi: »Dajte nam učiteljev!« kličejo razni kraji, kjer manjka učiteljev, pač pa imajo dovolj otrok in lepa šolska poslopja. Naše mesto v zetski banovini (škoda, da kraj ni imenovan) pa bi moglo takole potožiti: »Dajte nam več otrok! Pri nas so namreč nič manj kakor štirje učitelji odveč. Ti siromaki nimajo nobenega dela ter žive žalostno življenje kakor kaki upokojenci.« — Dasi je list prinesel to kot šaljivo zbadljivko, vendar je s tem načel vprašanje, ki bi bilo o njem treba resno govoriti. — »Slovenec« 29. januarja.
ureja na sejah kraj. šol. sveta sporazumno. — Odredbam šol. upravitelja, ki je neposredni starešina, se ne smete upirati. Če se Vam zgodi protizakonita krivica, imate pravico pritožbe.
Ad. 2. V smislu § 70. toč. 3. uradniškega zakona ste dolžni, pomagati šol. upravitelju pri administraciji. Naturalno stanovanje odnosno stanarino uživa vse učiteljstvo in ni to samo privilegij šol. upravitelja. 50 din dobiva šol. upravitelj za vodenje poslov krajevnega šol. odbora in ne za upraviteljske posle. Pravico uživanja šolskega vrta ima pa vedno tisti učitelj, ki ga obdeluje in to ni v vseh primerih upravitelj. — Če ste se uprli upraviteljevim odredbam in on to poroča na višjo inštanco, bo temu brez dvoma sledila disciplinska preiskava. Morda se da zadeva še urediti na to-variški način s spravo — če ni že prepozno.
—§ Vprašanje: M. V., R. — Koliko bi znašala rodbinska pokojnina aprila 1941?
Odgovor! Rodbinska pokojnina bi znašala v tem primeru 62 % od vloge 910 + 500 din, t. j. 874,20 din in 55 % osebne doklade od 400 din, t. j. 220 din, skupaj brutto 1094,20 din.
Šolski radlio
—r Torek, 18. februarja 1941, ob 14.15 uri.
Razgovor učitelja Janka Sicherla z mladim smučarjem o smuških poletih v Planici. Prvi skoki. Male, srednje in velike skakalnice. Mamutska skakalnica — letalnica v Planici. Smu-ški poleti. Mojstri v poletu — 107 m. Prireditve v Planici — višek smučarske umetnosti in ponos domovine. Smuk!
—r Petek, 21. februarja 1941, ob 11. uri: Pred poštnim okencem; g. Mirko Demšar. — Kramljanje o pošti, pred okenčkom, za okenčkom, v ambulantnem železniškem vozu, o telefonu, krajevnem in medkrajevnem telefonskem prometu, telegramu, paketni, denarni pošti, priporočeno, ekspres, poštni promet s tujino itd.
—r V kmetijskem radiu bo v nedeljo, dne 16. februarja, ob 17. uri predaval g. dr. Fr. Pergar: Beg z dežele, njega vzroki in posledice.
Naša gospodarska organizacija
Vabilo
na
XXX. REDNO SKUPŠČINO Učiteljske gospodarske in kreditne zadruge v Celju, zadruge z o. j., ki bo v soboto, 22. febr. 1941, ob 13,30 v konferenčni sobi II. deš. ljudske šole v Celju s sledečim dnevnim redom:
1.	Otvoritev in konstituiranje skupščine.
2.	Poročilo upravnega odbora.
3.	Poročilo nadzornega odbora.
4.	Sklepanje o letnem sklepnem računu, o uporabi poslovnega prebitka in podelitev razrešnice članom upravnega in nadzornega odbora.
5.	Volitve 2 članov in 1 namestnika v upravni odbor in 1 člana in namestnika v nadzorni odbor.
6.	Določitev najvišje vsote: a) do katere se zadruga lahko zadolži, b) koliko sme podeliti kredita ali posojila posameznim zadružnikom, c) koliko sme sprejeti hranilnih vlog.
7.	Predlogi in pritožbe. O teh se sklepa, če so bili predloženi 8 dni pred skupščino.
8.	Slučajnosti.
Ako skupščina ob napovedani uri ne bo sklepčna, bo čez pol ure druga skupščina na istem kraju in z istim redom, ki bo v smislu točke 38. pravil sklepala veljavno ne glede na število navzočih zadružnikov.
Za upravni odbor: Branko Zemljič s. r.	Fran Voglar s. r.
Stanovska organizacija J V V
Vabila
— JUU — SRESKO UČIT. DRUŠTVO SLOVENJ GRADEC bo zborovalo v soboto, dne 15. februarja 19441, ob 9.30 uri v Slovenjem Gradcu. Dnevni red: Dopisi. Situacijsko poročilo. Predavanje tov. Sadarja iz Velenja: Kako zbudimo in gojimo umetniški čut pri otroku. Slučajnosti. — Odborova seja bo ob 9. uri!	Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO KRŠKO
bo zborovalo v soboto, dne 15. februarja 1941, ob pol 10. uri v šolski risalnici v Krškem z običajnim dnevnim redom. Opozarjamo na nad vse zanimivo predavanje, ki ga bo imel g. ing. Ciril Jeglič, kmet. svetnik iz Ljubljane o pospeševanju zelenjadarstva. K prav obilni udeležbi vabi	odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO V LITIJI je začelo 8. febr. 1941 s hospitacijami na banovinski poklicni svetovalnici v Ljubljani (Aškerčeva ulica 12/11., poslopje šolske poliklinike, nasproti Srednje tehnične šole.) — Hospitantom sta ljubeznivo tolmačila poslovanje poklicne svetovalnice dr. Schmidt in prof. Brenk. Spoznali smo način psihotehnič-nih preiskav, postopek pri testiranju itd. Za učitelja same zanimivosti, ki jim bodo služile pri nadaljnjem delu. JUU — sresko društvo v Litiji bo organiziralo v tem mescu še nekaj hospitacij, ki bodo ob četrtkih in sobotah. Prijavite se odboru v Litijo, ki obvesti vsakega takoj, v katero skupino je določen. Zaradi premajhnih prostorov je mogoča udeležba le v skupinah po 10 udeležencev. V 3. skupino (v soboto 15. t. m.) so določeni prijav-ljenci s Krke, Sv. Gore, Sv. Križa in tov. Cir-man iz Toplic. — V 4. skupino (20. febr.) so določeni člani iz Višnje gore. (Pošljite seznam prijavljencev!) — 5. skupina dne 22. febr. (sobota) je že zaključena in so v njej prijavljenci iz Vel. Gabra, Izlak, Zagorja (4 članice)) in Vače. — Prosta je še 6. skupina za četrtek, 27. februarja. Odbor dodeljuje vse prijavljence na prosta mesta po dospelosti njihovih dopisov. Vsak prijavljenec je tudi pismeno obveščen o terminu hospitacij e.	Odbor.
Poročila
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO ŠMARJE PRI JELŠAH je zborovalo dne 8. febr. v Šmarju pri Jelšah. Navzočih 44 članov, t. j. 60 %. Ker je bilo ta dan zaradi visokega snega več šol v srezu še odrezanih od prometa, je bila udeležba zadovoljiva. Uvodoma se je predsednik spominjal smrti velikega državnika dr. Korošca, katerega spomin so zborovalci počastili z enominutnim molkom. Nato je predsednik poročal o tekočih zadevah organizacije in njenem delu za izboljšanje našega položaja v splošnem in v konkretnih zadevah. Opozoril je učitelje sadjarje na pospeševanje sadjarstva v našem srezu po Prizadu. Sporočil je članstvu tudi o delu sekcije za izboljšanje stanovanjskih razmer učiteljstva ter vabil na naročilo publikacij SŠM. Toplo pozdravljen je pričel s svojim referatom tovariš Miloš Ledinek. Glavna vsebina njegovega predavanja je bila nekaka analiza našega starega in sedanjega modernejšega šolstva. Njegova izvajanja so podčrtavala zahteve, da mora šola nuditi otroku istinsko znanje, pravilno umevanje svobode, logično mišljenje in vzgojiti v njem čut za socialno pravičnost. Svoje teze je podkrepil z mnogimi primeri iz šolskega dela. Referat je zelo ugajal in je članstvo z veseljem pozdravilo referentovo obljubo, da bo nekoč pozneje svoje predavanje nadaljeval. Sprejeti so bili predlogi tov. Knapiča: naša organizacija naj skupno z vsemi drugimi organizacijami državnih uslužbencev odločno nadaljuje borbo za izboljšanje gmotnega položaja, razmerje med JUU in SHUD naj se čimprej uredi, pri sestavi novega šolskega zakona naj se v polni meri upo-
števa mnenje učiteljske organizacije. Sprejet je bil tudi predlog tov. Štefeta, naj izposluje sekcija, da dobi učiteljstvo drva v naravi, ali pa naj bo ekvivalent v skladu s cenami drv. Verk Miloš, preds.	Rataj Oskar, tajnik.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO V ORMOŽU je zborovalo 18. januarja 1941 v Ormožu. Kljub precejšnjemu mrazu — saj je kazal toplomer 15° mraza — ter kljub neugodni poti, se je udeležilo zborovanja nad polovico članstva.
Pred prehodom na dnevni red se je poklonil tov. predsednik spominu umrlega vodilnega slovenskega politika, predsednika senata in ministra prosvete g. dr. Antona Korošca. Podal je pregled njegovega neumornega in uspešnega dela od majske deklaracije do Drerane smrti, saj je bilo vse to delo posvečeno ustvaritvi in notranji ureditvi naše domovine Jugoslavije. V počastitev spomina ve- : likega pokojnika so zaklicali navzoči trikratni »Slava!«.
Posebej je pozdravil navzočega specialista za pljučne bolezni in šefa zdravnika zdravili-šča na Vurbergu gosp. dr. Okolo - Kulaka in sres. šol. nadzornika gosp. Zazulo Rafaela.
Gosp. dr. Okolo - Kulak nam je podal nad vse zanimivo in poučno predavanje: Jetika, ljudska bolezen. V podrobni razpravi nam je prikazal vsa zla te zavratne bolezni, ki se zaradi ogromnega razširjenja smelo in upravičeno imenuje ljudska bolezen. Nad 200.000 ljudi v naši državi boluje na njej, od teh velik odstotek z odprto tuberkulozo, vendar tem revežem ni dana možnost zdravljenja. Sorazmerno s številom prebivalstva podpira le neznaten odstotek ljudi delo »Protituberkulozne zveze«, ki zaradi tega iz gmotnih ozirov ni kos svoji veliki nalogi. Priporoča pouk na prostem, v poedinih primerih pa naj bi bil učitelj svetovalec pomoči potrebnim. Mnogo koristnega bi učiteljstvo storilo, ako bi zainteresiralo širše sloje za človekoljubno delo v borbi proti jetiki protituberkuloznih lig in zvez in s tem za gmotno pomoč trpečim sobratom. — Za svoje predavanje, s katerim nam je odprl pogled v življenje in trpljenje »zaznameno-vanih«, je žel gospod predavatelj obilo priznanja in zahvale.
Sledilo je situacijsko poročilo in izčrpno poročilo o letošnji banovinski skupščini; oboje so vzeli zborovalci na znanje.
Za tem je predaval tov. Belšak L j ude vit o temi »Lev Nikolajevič Tolstoj — ob tridesetletnici njegove smrti«. V klenih besedah nam je podal misel, delo in ustvaritve tega velikega moža svetovnega slovesa, ki se je zazrl v globino duše ruskega naroda. Mislec iz Jasne Poljane je postal glasnik ljudstva, hoteč ga voditi v novo dobo, ko se je zazrl v socialno , razdelitev in spoznal vso krivico. Na poti v sibirsko samoto je v temni, ledenomrzli poznojesenski noči padel 83 letni starček v Astapovem v naročje smrti. — Za svoje zanimivo predavanje je bil predavatelj deležen priznanja in odobravanja vseh navzočih.
Mnogi zborovalci, zlasti mlajši, so izrazili željo, naj bi se prihodnje zborovanje vršilo čimprej in sicer že v mescu februarju. Sklenjeno je bilo, da se bo vršilo v ponedeljek, 10. marca, ker bo predavatelj v soboto, 8. marca, predaval v Murski Soboti. Povabili bomo namreč g. Viljema Kunsta, ravnatelja mešč. šole na Rakeku, da nam bo predaval o pouku elektrike in električnih poizkusih v ljudski šoli.
Lj. Belšak, preds. Knafelc Alojzij, tajnik.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO LAŠKO
je zborovalo dne 8. febr. 1941 ob 8. uri v Zidanem mostu — v šoli. Kljub slabim vremenskim razmeram in neugodnim železniškim zvezam, ki zlasti prizadevajo naše oddaljeno članstvo, je bila udeležba zadovoljiva, saj je prišlo na zbor 53 tovarišev in tovarišic.
Uvodoma je tov. predsednik komemoriral smrt našega resornega ministra dr. Antona Korošca ter so njegov spomin počastili navzoči s pietetnim molkom. Pozdravil je tov. Metoda Kumlja ter prešel takoj na dnevni red. Po čitanju zapisnika je tov. predsednik podal kratek oris dogodkov, ki so se po ban. skupščini izvršili, ter konstatiral, da uredništvo U. T. kljub soglasnemu sklepu zadnjega zbora ni priobčilo našega popravka »Po skupščini«. Besedo je nato povzel tov. sekcij-ski predsednik ter v 2 in pol urnem pojasnjevanju, kose je dotaknil vseh društvenih predlogov za ban. skupščino ter proračuna, prepričal večino navzočih, da popravek »Po skupščini« ni umesten ter da ga U. T. ne bo nikoli objavil. V obširni debati, v katero so posegli tov. Lunder, Kimovee, Pavčič, Pahor, Jurko i. dr., je bilo mnogo zanimivega ter mnogo pojasnjenega. Rodila pa je ta debata končen sklep, ki je bil sprejet z večino : 8 glasovom: Učiteljsko laškega sreza odstopa od svoje soglasne zahteve, da se objavi v U. T. popravek »Po skupščini«, ter smatra, da je s tem vsa sporna zadeva, ki je po ban. skupščini nastala med JUU, sekcijo za dravsko banovino in JUU, sreskim društvom Laško — tovariški likvidirana.
Soglasno pa je bila izglasovana zaupnica tudi tov. Kimovcu, ki je hotel med zborom ponovno odstopiti iz odbora kot podpredsednik. Vse ostale točke dnevnega reda, tudi predavanje tov. Kunčeve, so zavoljo dolgotrajne razprave gornje vsebine odpadle ter jih prelagamo na prihodnje zborovanje. Mahkota, predsednik.	Urbajs, tajnica.
_ — FR. P. ZAJEC
izprašan optik in ur ar
Iv^rK®! LJUBLJANA
sedaj Stritarjeva ulica 6, •	«	pri frančiškanskem mostu
Vsakovrstna očala, daljnogledi, barometri, toplomeri, hyffro-
metri itd. — Velika izbira ur, zlatnine in srebrnme. Ceniki brezplačno.	Kvalitetna optika.
Mladinska matica
—mm O Bevkovi številki Našega roda piše »Jutro« z dne 4. febr. med drugim: A. Širok objavlja svoj živahno spisani razgovor s pisateljem, ki pripoveduje o svoji mladosti o izkušnjah iz ljudske šole, o začetkih svojega literarnega razvoja: samo zanimivo gradivo, ki bo mikalo tudi širše čitateljske vrste. Tu citira kritik kratek pasus iz razgovora in nadaljuje: France Mihelič je ilustriral ta sestavek z risbo hiše, kjer je Bevk preživel mladost, in z risbo pisateljevega očeta. Iz Bevkove še neobjavljene povesti je natisnjen odlomek »Tonček«. Sicer se v tej številki nadaljuje Vladimirja Levstika povest »Peter in Kostja«, ki je spisana tako mikavno, da jo bo z užitkom čital tudi vsak odrasel bralec. Kristina Brenkova nadaljuje s prozno obdelavo motivov iz narodnih pesmi. Marija Vogelnikova pa spremlja te povestice s primernimi ilustracijami. Venčeslav Winkler je prispeval poleg otroške pesmi pripovedno črtico »Horiček in njegov sin«. Lili Novy se oglaša z mično pesmijo »Razgovor«, ki jo je Liza Hribarjeva ilustrirala. France Borko je prispeval pripovedno obdelani folklorni motiv iz vinorodne Prlekije »Vprašali so dečica«. Bogo Pregelj je pisec še nezaključene narodne legende »Tri želje«
z ilustracijami M. Preglja. V zgodovino naše narodne obrti sega članek Nika Prestorja »Gorjuški piparji«. Nadaljuje se poljudna me-tereologija Viljema Kunsta »Kakšno bo vreme«. V zvezku je tudi več drobnih prispevkov in čtiva za najmlajše. — Krajšo oceno o tej številki prinaša tudi »V e č e r n i k« dne 6. februarja.
—mm Seja literarnega sosveta Mladinske matice bo v soboto 15. t. m. točno ob 20. uri. Prisotnost vseh članov je nujno potrebna.
—mm Šesti zvezek Cicibanove knjižice so
sprejeli povsod z velikim veseljem. To je knjižica z zabavnim čtivom, ob kateri so otroci igraje učijo citati. Uprava je poslala zvezek vsem večjim šolam na ogled in šole ga pridno naročajo. Stane samo 2 din. Za učence prvih razredov so primerne posebno še tele knjige:
Cicibanova knjižica IV. zvezek, cena 1,50 dinarjev.
Ribičič: Mihec in Jakec z nad tisoč drobnimi ilustracijami M. in O. Gasparija, cena broš. din 8.—, vezana 10.—- ter velika, razkošna barvna Klopčičeva slikanica »Dedek Miha« z verzi Anice Černejeve. Cena vez. izvodom din 35,—.