Štev. 2.
V" Trstu, 27. januvarja 1894.
Letnik YII.
Nadaljnji boji za narodno jednakopravnost.
Raznotera pojavljenja v cislitavski polovini cesarstva kažejo na to, da dosedanji narodnostni boji niso z daleka še pri kraju, pač pa da bodo odslej nekoliko časa še hujši, nego so bili doslej. Protislovanska koalicija hoče ščititi nemški in poljski narodnosti dosedanjo politiško in narodno-politiško posest, in razsodbe naj-viših instancij glede na narodno ali prav za prav jezikovno jednakopravnost vzbujajo doslej v jedni točki mrtvo ali v globokem spanju spavšo in spečo zavest o tem, da narodnostni in jezikovni člen sedanje avstrijske ustave potrebuje še le „dispozicije" ali posebnega izvršilnega zakona. Po razkladanju najviših sodišč imajo občine popolno svobodo v postopanju glede na jezik v svoji upravi, in dežele imajo svoje uradne jezike, vsled katerih so dolžne manjšine ali naselbine drugih narod-nostij tudi na shodih in po društvih rabiti te jezike, ki so v dotičnih deželah uradni ali upravni jeziki bodisi za samoupravne deželne ali politiške deželne gosposke.
Narodnostni in jezikovni člen se je sicer postavil v osnovo ustave; v tem členu se govori tudi o narodih kot takih; ali kljubu temu določujejo ne narodi, ampak deželne in občinske uprave rabljenje jezikov. To je v pogledu na razvoj avstro-ogerske monarhije sicer narobe svet, in je ta napaka najbolj škodljiva slovanskim narodnostim ; med temi narodnostimi so kljubu temu tudi take, katere takisto postavljajo deželne samouprave nad nacijonalne avtonomije, in očevidno je, da tudi to ni drugega kakor narobe svet.
Pri vsem tem, da se slovanski narodi borč uže desetletja ustavnega življenja za narodno ali, prav za prav, za slabšo polovino, t. j. jedino za jezikovno jednakopravnost, ni zavladala niti na to stran obča jasnost; vsled tega nastaja vedno veča zmešnjava, in ta vzbuja bolj strah, nego nadejo, da se izvrši zares narodna jednakopravnost. Bojazen se je poslednji čas še povečala, ker mislijo, da protislovanska koalicija porabi svojo sedanjo moč v pristransko izvršenje narodne
jezikopravnosti. Bojé se celó nekateri slovanski politiki, da koalicija, v kateri imajo nemški liberalci, nacijonalci in konservativci, torej Nemci, odločilno besedo, uvede v izvršilni zakon jezikovne jednakopravnosti nemški kot državni jezik, z druge strani pa da bodo neslo-vanske in protislovanske večine pojedinih občinskih in deželnih zastopov ter uprav še bolj krivično tujčile slovanske narodnosti, tudi ko bi bile te v dejanski večini naseljenja.
Strah je opravičen, če ostanejo slovanski narodi pri dosedanji nejasnosti, različnosti programov in stremljenj ter v stalni nesložnosti gledé na skupne interese. Nadejo do zboljšanja pa vendar imamo, ali pod uslovji, da bodo slovanski narodi jasno poštevali razvoj stvarij, da bodo sami z največo določnostjo in odločnostjo pri zje-dinjenem, zaradi tega pa gledé na najvažnejše točlce omejenem programu vplivali na ta razvoj. Drugače zmaga program teh, ki so se združili v protislovanski koaliciji, to je teh, kateri delujejo proti slovanskim narodnostim, naj isti sestavljajo sedanjo koalicijo ali pa v različnih dobah kako drugače imenovano sestavo in zvezo.
Protislovanska koalicija bode vsaj nekoliko časa in navidezno mirovala v državnem zboru, da se ne zameri na zgorej in ne izneveri formalno na zunaj. Ali pri tem za njo vsekakor ugodnem položenju, v katerem se jej takó krasno zaščišča „dosedanja politiška posest", bode računila, kakó bi dobila priliko, da v resnici ponovi ter predloži prošlega leta po nemški liberalni stranki obečani jezikovni načrt. To kratko dobo mirovanja bi mogla porabiti slovanska opozicija v to, da bi ona predložila v državnem zboru izdelan načrt, a ne samo o jezikovni, ampak o narodnostni in jezikovni izvršitvi, torej v takem smislu, v kakoršnem se izraža čl. XIX. osnovnih državnih zakonov v svojem prvem in odločilnem odstavku.
Ne v tem členu in nikjer v osnovnih zakonih ni niti črkice, niti sledil po duhu o kakem državnem jeziku.
Državni jezik more in mora slovanska opozicija popolnoma prezreti v svojem izvrševalnem načrtu. Kdor bi pošteval ali dejanski uvrščal v izvršilni narodnostni in jezikovni zakon kak jezik kot državni jezik, rušil bi" ustavo in sicer osnovo ali fundamentalni del ustave. No med Slovani bi mogli jedino Poljaki udati se za tako rušenje, v izvršilni načrt bi pa noben slovanski narod ne dovolil uvrščenja kakega kot državnega jezika. Složnost slovanske opozicije bi pa morala dovesti tudi do tega, da bi izvršilni zakon narodne jednako-pravnosti ne obsezal le jezikovno, ampak tudi narodnostno jednakopravnost. Poslednja najbolj zahteva, da se v zaščiščanje narodnosti vsakega naroda vstvarijo posebni juristiški organi ali zastopi za vsak narod. S kratka, izvršilni žakon bi moral vstvariti nacijonalno avtonomijo vsakemu narodu, in le ta bi zaščiščala po-voljno in zadostno narodnost in jezik vsakemu narodu. Vsakatera druga izvršba bi bila nepopolna ter bi ne odgovarjala konstitucijonalno-zgodovinsko utrjenemu smislu sedaj veljavne in svečano razglašene ustave. Nacijonalne avtonomije se najbolj boje slovanski nasprotniki, in to je najbolji posrednji dokaz o nje opravičenosti in pravilnosti. Da je nacijonalna avtonomija pravična, v soglasju z ustavo in potrebna, o tem smo kopičili dokaze vsa leta po predalih našega izdanja. Pri tem, kakor razkriva liže ime nacijonalne avtonomije, smo kazali vedno na to, da je treba ceniti narodnost in narode više, nego pa dežele, torej upravo za narode kot take postavljati nad upravo dežel.
V Avstro-Ogerski se ne pokriva obseg dežel z obsegom narodov, ker je po jeden in isti narod razdeljen in razdrobljen na več pokrajin in krajev. Deželna avtonomija ima za narode z nacijonalno avtonomijo jed-nako veljaven pomen le tam, kjer je naseljen jeden in isti narod, kjer pošteva deželna uprava samo isti narod, torej tudi njegovo narodnost in njegov jezik; deželna avtonomija je imela n. pr. pri za Cehe svojo veljavo tudi v narodnostnem in jezikovnem pogledu, ko niso bili še pomešani z drugo narodnostjo, ko je služila politiška svoboda in uprava bolj ali manj izključno samo češkemu narodu. Pred združenjem v večo politiško skupino so mogli zlasti Čehi govoriti o deželi, oziroma deželah, ker so pripadale jednemu in istemu češkemu narodu; bilo je vse jedno, poštevati te dežele ali pa češko narodnost.
Jednaka je bila z drugimi historiškimi narodi avstro-ogerskimi. Potem pa, ko so se združile razne dežele, naseljene z raznimi narodi, pod jednim in istim skupnim žezlom, utegnilo se je razviti in se je tekom stoletij dejanski tudi razvilo tako vladanje, katero je poštevalo bolj mehanizem jednotnosti, nego pa mnogovrstnost in različnost raznovrstnih potreb, katere so imeli in imajo pod jednotnim žezlom združeni narodi kot taki. Mehanična jednotnost v vladanju je utegnila
prezreti potrebe kakega naroda na korist kakemu drugemu narodu, in poslednje, recimo, poldrugo stoletje je mehanizem vladanja najbolj pospeševal nemško narodnost, v tem ko je ravno v istih merah zanemarjal druge narodnosti. Odtlej nimajo in ne morejo dežele imeti istega pomena za posamične narode, kakoršen so imele poprej v dobi pred razvitjem in močjo centralistiškega vladanja. Zato je dandanes narodom kot takim možno le dvojno stremljenje: ali da bi se povrnili k poprejšnji relativni samostalnosti v smislu takozvanih historiških državnih prav, ali pa vsaj skrbeti za nacijonalno -organizacijo, da bi si ščitili narodnost in jezik ali v obče svojstveno narodno kulturo.
Tu pa zapazimo .takoj poslabšanje, razmer in občega položenja tudi historiških narodov, katero je najbolj v tem, da so dandanes pomešani z drugimi narodi v veči meri, nego za poprejšnjih stoletij. Odtod prihaja, da bodo historiški narodi dandanes vedno na slabšem, nego so bili poprej, tudi ko bi dosegli dovršeno histo-riško državno pravo. Tudi pri tej izvršitvi in kljubu njej bode vedno potrebno skrbeti, da bode historiški narod zaščiščal svojo narodnost s posebno nacijonalno organizacijo, in to nas vodi do zaključenja ali sklepa, da je izvršenje narodne jednakopravnosti na prvem mestu in za vsak slučaj najpotrebniša in potem še le vse drugo.
Mi smo to točko tukaj tako jasno in zajedno z znanstveno točnostjo razkrili, da bi brez rušenja skromnosti celo prosili slovanske publiciste, naj bi ta naš izvod porabili za svoje potrebe.
Narodnost gre nad dežele, in narodna samouprava je viša in važnejša od deželne samouprave; vsled tega je neizogibno potrebno izvršiti narodnostni in jezikovni člen državnih osnovnih zakonov, s katerim se za vselej podajo uslovja v zaščito narodnosti in jezika vsakega naroda. Zato morajo slovanski narodi sami, med njimi tudi historiški narodi slovanski, izdelati in predložiti izvršilni načrt za narodnostno in jezikovno jedanko-pravnost.
Praktičnega vspeha tak načrt pri sedanjem polo-ženju in nasproti protislovanski koaliciji takoj nikakor ne bode imel; tem veči pa bode moralni vspeh, ki bode vplival celo na koalicijo, specijalno na nemške liberalce in nacijoualce, da se ne predrznejo nikdar zasnovati tako opasnega protiustavnega načrta, kakor bi ga stavile v slučaju, da ostanejo Slovani, — kakor doslej, brez vsake inicijative na to stran. Nemški nacijonalci in liberalci v družbi z nemškimi konservativci pri pomoči ali brez pomoči Poljakov vsekakor prej ali pozneje predložijo izvršilni načrt, in koalicija ali tudi predrugačena zveza ga sprejme z jedinim nasprotstvom slovanske opozicije. Ta načrt bode osnovan v smislu ustave ali pa tudi proti njenemu smislu. V prvem slučaju ga more sprejeti preprosta večina in ga pozneje porušiti jednaka preprosta večina. Pristranski bode vsekakor uže zaradi
tega, ker ga zasnujejo sestavine sedanje koalicije, in proti tej pristranosti se bode možno še vedno boriti, oziroma, kakor rečeno, uničiti jo ob ugodni priliki. Pri sprejetju pristranskega načrta, ki bi ugajal pred vsem nemški narodnosti ali sedanji „politiški posesti", možno bode Slovanom še vedno vstrajati v aktivni opoziciji ter delovati jej na to, da se isti pristranski načrt, oziroma uže potrjeni zakon izpremeni ali zamenja s takim zakonom, kakoršen odgovarja stvarnemu in logičnemu smislu ustave.
Recimo pa, da bi sedanja koalicija ali kaka druga parlamentarna zveza sprejela načrt, v katerem bi se nemški jezik uzakonil kot državni jezik. V tem slučaju bi se potrebovala večina dveh tretjin glasov, in teh tudi pri sedanjem številu slovanskih zastopnikov ne dobijo z lahka; drugače pa, ako bi se sprejel protustaven načrt s preprosto večino, bi se izvršilo protizakonito porušenje ustave, in v tem slučaju bi ne ostalo slovanskim zastopnikom drugega, kakor zapustiti državni zbor ter izpremeniti sedanjo in dotedanjo aktivno v pasivno opozicijo. In to bi bilo zopet velikega moralnega in v posledicah praktičnega pomena. Pasivna opozicija pa bi morala potem vstrajati v složnosti, dokler bi se ne dala poroštva, da se popravijo protiustavni, tu mišljeni sklepi.
Hudi utegnejo biti torej boji za narodno jednako-pravnost še. nadalje, a noben slučaj ne kaže, da bi morali obupati. Treba je le jasnosti in odločnega skupnega postopanja.
Sedaj preti slovanskim narodom tudi ta opasnost, da se oni in skupine njih zastopnikov preradi spozab-ljajo v malenkostih in pred vsem zaradi tega, da ne gledajo na daljšo bodočnost. Sedaj se kar treseje v sveti jezi zastran uličnih napisov, pritiska neslovanskih večin po deželah in občinah na slovanske manjšine teh dežel in občin. Strah je slovansko 'publicistiko obšel še so-šebno zaradi razsodbe upravnega sodišča glede na Ljubljanske napise, potem zaradi razsodbe o rabljenju v deželah navadnih in uradnih jezikov po društvih in shodih. Tu bi tudi mi zaklicali: ne občinski ukrepi zastran uličnih ; napisov, ne propovedi materinega jezika po društvih v drugih ali tujih deželah, ne izpremeni značaja dotičnim občinam in deželam, a Slovanom mora biti ravno do tega, da se stori konec krivicam, katere napravljajo slovanskim narodom sedanje deželne in dosledno tudi občinske uprave po svojih dejanskih in umetnih večinah. Ta konec krivic pa pride le tedaj, ako bodo slovanski narodi delovali na izpremembo značaja raznih mest, ki so na njih zemljah, a kljubu temu v tujih rokah, ter na izpremembo sedanjiu deželnih samouprav, v smislu, da se jim za vselej odtegne svoboda in pravo, v svojem področju določevati o narodnosti in jeziku drugih narodnostij. Take izpremembe pa dosežejo jedino s tem, da se izvrši nacijonalna avtonomija za
vsak narod samozadostno, ter odtegne istočasno največe orožje raznarodovalnim in agresivnim narodom.
Nacijonalna avtonomija je tista organizacija, o kateri slutijo in čutijo razni agresivni narodi, da bodo v potujčevanju nakrat onemogli. Ko pa pridejo do tega preverjenja, ne bodo se več brigali za sedanje tujče-vanje potem „Schulvereinov", „Lega nazionale" in s pomočjo še drugih sredstev. Vsa ta sredstva nakrat odpadejo, ker bodo naprej razvidni nevspehi potujče-vanja. Potem pa bodo še manj nagajali z uličnimi napisi ; napravljali jih bodo zopet, kakor zahteva ne le pravo, dostojnost, ampak tudi praktični interesi. Tudi, kar je jako važno, ne bodo se več toliko trgali za večine po raznih avtonomnih zastopih jedino zaradi naci-jonalnih nasprotstev; ne, nikakor ne! Saj bodo narodi zaščiščani, vsak posebe, in tako odpadejo v naši državi sedanji narodni boji; boji se bodo potem raztezali na druga polja, a narodnost in jezik bodeta na miru, in skrb narodnih organizacij bode, v pogledu na razkropljene naselbine, ponajveč gledala na to, da bodo vplivale nanje potom literature in svojstvene kulture, in to bode mnogo več pomagalo, nego še tolika pomoč sedanjih šolskih društev.
Tak bode konec narodnostnih bojev v Avstriji in potem tudi na Ogerskem, ako bodo Slovani gledali najprej na to, kar jim je najpotrebniše, in ako bodo, kakor rečeno, za te skupne potrebe postopali po skupnih programih in vsakodobno vsiljenih protitaktikah. Boji bodo izvestno še dolgi in hudi; vse pa je zavisno od tega, da slovanski narodi obrnejo te boje v pravi tir ter se ne dajo zavesti s skrbjo za malenkosti, kakor se zavajajo in tratijo čas dandanes. Pogled v daljnjo bodočnost in na velike odločilne stvari naj vodi slovanske' narode, pa pride njih politikovanje tudi pri sedanjem občem neugodnem položenju v bolji tir.
Dunaj kot neposredno državno mesto.
Dunaj kot deželno glavno mesto in kot rezidencija. Državno najviše sodišče je razsodilo v stvari o slovenskem akadem. društvu „Danica", da na Dunaju je poslovni jezik tudi za razna društva nemški, ker na Nižeavstrijskem je uradni jezik nemški.
Razvidno je, da državno najviše sodišče je glede na uradni jezik smatralo Dunaj kot deželno mesto, ne pa kot rezidencijo in glavno mesto monarhije, torej središče vsem narodom cesarstva. Vprašanje se vsiljuje: Ali bi ne bilo v interesu Dunaja samega, še bolj pa v državnem interesu, politiško upravo tega mesta urediti takč, da bi ista ustrezala z jedne strani nižeavstrijskeniu naseljenju kot takemu, torej pred vsem nemški narodnosti; z druge strani pa tudi odlomkom ali naselbinam, ki pripadajo večini ali manjšim celotam in skupinam nenemških narodnostij cesarstva? Poslednjo misel
pošteva program nacijonalne avtonomije, kakoršen zagovarjam® mi v tem listu. Ta program je namreč Dunaj izvzel iz nacijonalnoavtonomnih skupin ter mu daje veljavo neposrednega državnega mesta, v katerem bi ustrezela uprava naselbinam raznih narodov monarhije tudi v pogledu na narodno jednakopravnost.
Kot neposredno državno mesto bi Dunaj imel načelno nameščeno tako pol. gosposko, kateri bi bilo možno po sestavi in sposobnosti posamičnih uradnikov nadzorovati društva, naj si poslujejo na katerem koli jeziku, pripoznanem v cesarstvu. Navedena razsodba drž. najvišega sodišča spravlja vprašanje o Dunaju kot neposrednem državnem mestu zopet na dnevni red, in to sedaj bolj nego poprej in vse nenemške narodnosti monarhije imajo razlogov dovolj, da se zaresno poprimejo tega vprašanja.
Ako bi se Dunaj sam upiral temu, da bi postal neposredno državno mesto s primerno, naselbinam vseh avstrijskih narodnostij odgovarjajočo upravo, škodoval bi sam sebi, ker te narodnosti ne le ne bi silile v tolikih merah v reziden cijo, ampak bi tudi drugače isto mesto poštevale le kot navadno, dasi veliko pokrajinsko mesto, in Dunajčani bi se ne mogli pritoževati, da se jim godi krivica zaradi tega. Potem bi pa tudi zastopniki raznih narodov drugače presojevali gmotne potrebe Dunaja, kateri ob raznih prilikah razglaša toliko rad svoje potrebe kot take, ki bi bile v skupnem interesu monarhije. Kjer so pravi skupni interesi, za katere se zahtevajo milijoni od vseh narodov, morajo se pripoznavati tudi potrebe teh, ki se žrtvujejo za te kot skupne opisovane interese.
Ako potrebuje Dunaj pomoči od vseh avstrijskih narodov, mora mu tudi ostati živo čuvstvo pravičnosti, vsled katere se morajo naselbine požrtvovalnih narodov gibati svobodno, torej tudi po društvih razvijati se s pomočjo materinega jezika, in narodom je treba odslej odgovoriti, ali naj se smatra Dunaj jedino deželnim ali zajedno pravim skupnim središčnim mestom cesarstva. Po programu nacijonalne avtonomije bi dobili vsi narodi svojo organizacijo in svoja mesta z značajem v smislu teh organizacij; jedino Dunaj bi imel mednarodni značaj v smislu narodnejednakoprav-nosti vseh avstrijskih narodov. Ta izjema je pa opravičena, ker hoče Dunaj sam imeti izjemo, namreč ostati veliko središče cesarstva in s tem vseh narodov istega cesarstva.
Naj bi se to vprašanje, kateremu je dalo najviše državno sodišče s posebno razsodbo še povečano važnost, rešilo ugodno za interese Dunaja samega, potem države in njenih narodov!
—
Popovski in Vašaty.
V borbah, vršečih se v poslanski zbornici med Poljaki in maloruskimi odpadniki na jedni in slovansko čutečimi Čehi gledč ruskih odnošajev na drugi strani, bilo je mnogo laže igrati prvim, t. j. Szczepanovskemu, Barvinskemu in Popovskemu, nego pa drugim, t. j. Vašatemu in njegovim
drugom. Zakaj ? Poljaki in njih pripadniki vedo jako dobro, o čem govorijo, t j., oni poznajo resnico, a govore vedoma laži, ker vedo, da se trudijo avstrijski Slovani premalo proučevati Rusijo, da bi razkrivali poljske laži. Čehi Vašaty in drugovi le čutijo, da lažejo Poljaki; toda čustvo ni dovolj močno, da bi se bojevalo proti znanju. Igra Poljakov je gotova, Čehov negotova, zatorej malo vspešna. Tako n. pr. je izrekel Vašaty vojnemu ministru v seji državne zbornice dne 30. novembra svojo nezaupnico, poleg drugih razlogov radi tega, ker se premeščajo češki častniki daleč od domovine in od svojcev tje do albanske meje samo zbok tega, ker govorijo češki.
Popovskemu (Malorusu, kajti beseda „pop" in nje izvodi niso poljski, ampak ruski), videlo se je potrebno brez vsakega povoda navesti Rusijo, da bi dokazoval, da se godi prav češkim častnikom, ker, ker — no, ker je zabranjeno poljskim častnikom v ruski Poljski govoriti na poljščini po gostilnah, kavarnah in drugih javnih krajih. Logično sicer ni to, kar je povedal Popovski, no zlagano je. (Calembourg, dvomiselno). Ker pa avstrijski državni zbor (tudi njegovi slovanski členi) službeno pripoznava potrebo, da pritrjuje iz prijaznosti do soseda vsem napadom na Rusijo, vsejedno, naj so isti utemeljeni ali zlagani, bila je Popovskega igra dobljena, in Vašaty mu je odgovoril tako, da je pokazal vsaj svojo nevednost o Rusiji. Osramotil se je v toliko, da je rekel v svoji stiski: „Gorjega ni niti v Busiji".
Stvar pa je ravno ta, da v tej reči, katero je izzval Popovski, ni čisto nič hudega za nikogar, ki pozna Rusijo. Stvar je namreč taka-le. Rusi pravijo: „Poljska je tam, kjer ljudstvo govori poljski" ; tako določuje ves svet, razun Poljakov, etnografiška ozemlja. Poljaki pa pravijo: „Poljska je tam, kjer so imeli Poljaki kedar-Mi v zgodovinski do'ri vladno moč". Rusi pravijo: „Poljska je v 8 oamest-ništvih ob Visli, kjer je res naseljen poljski narod". In v teh 8 namestništvih ni bilo nikdar in nikomur zabranjeno govoriti poljski. Tako bedasto ne ravnajo Busi, in take bu-dalosti si izmišljajo jedino Poljaki, ker znajo, da jih morejo trositi tam, kjer pritrjujejo navlaščnim neumnostim baš «bok tega, ker se navešajo Rusom. Rusi se ne zagrešajo tako bedasto, ker vedo dobro, da je nemožno zabraniti govoriti poljski 6 milijonov broječemu narodu, kateri, razun poljščine, ne govori drugega jezika. Faktično je treba le poštevati, da je le v Varšavi veliko število časopisov, kateri izhajajo na poljskem jeziku : „Kuryer Poranny", „Kuryer Warszawski" itd. itd.
V katerem grmu torej tiči zajec? Poljaki trdijo: „Poljska je povsodi, kjer so nekdaj gospodovali Poljaki, t. j. Poljska obsega tudi Belorusijo, Malorusijo in Litvo, ker smo tam začasno gespodovali od 14. do 18. stoletja". Da pa pripadajo te dežele uže nad jedno stoletje Rusiji, da sta tam po-največ 2 odstotka poljskega naseljenja, drugih 98 odstotkov pa so Rusi, pristni Rusi in Litovci, tega ne marajo slišati Poljaki. Prava Poljska je premajhna, zato jej je treba pri-krpati še 15 milijonov Rusov in 2 milijona Litovcev in —
evo Velika Poljska je gotova. To je jedina razlika med poljsko in rusko poVtiko. Ako bi bili Poljaki zadovoljni s pravo Poljsko, t. j. z deželami ob Visli, ne bi bilo od delitve Poljske nikdar razpora med Rusijo in Poljsko. To dokazuje dejstvo, da so Rusi vstvarili istim Poljakom prostovoljno in bratovsko do 1. 1863. jednak položaj, ka-koršen ima Ogerska v Avstriji, v tem ko ste Avstrija in Pruska iz poljskih zemelj pripadših njima vsled razdelitve, vstvarili jednostavne pokrajine. Še le vsled 3 velikih revolucij in 6 manjših uporov Poljakov se je Rusija odločila uničiti samostalnost poljskega ozemlja ob Visli. Kdorkoli goji sovražne misli proti Rusiji, ščuva Poljake proti Rusiji, oblju-bujoč jim zopetno osnovitev Velike Poljske. Njih geslo je: „Kraj ocalič Moskve zwalic", našo državo zopet osnovati, Moskvo (Rusijo) pa zrušiti. K temu se ve da pravijo Rusi: „Quod non! Malorusije in Belorusije ne damo Poljakom, dokler smo živi". Tako si tolmačijo poljsko-rusko vprašanje vsi Rusi; v tej obliki je je stavil tudi Katkov, kateri je vladal veliko Rusijo kot zasebnik (časnikar) 25 let tako, kakor nekdaj Perikles Atene. (Glej njegovo osmrtnico v „Ljub. Zvonu", letnik 1887., katero je napisal dr. Celestin, to je mož, ki pozna Rusijo, ker je tam živel mnogo let). Ko so se navalili početkom XIV. veka Tatarji na Rusijo in jo zrušili, prisvojila si je Poljska Belorusijo in Malorusijo ter razdelila to deželo, ki je veča nego vsa Avstrija, med poljske plemiče. Njih potomci, zgorej omenjena 2 odstotka, imajo še dandanes posestva po četrt milijona oralov, na katerih je na tisoče vasij, na stotine trgov in mestic, katerih poslopja so sicer zasebni i metek, vendar pa je zemlja pod hišo last poljskega gospodarja. Vsa ta posestva, katera bi mogli pri-spodabljati po svoji razsežnosti nemškim vojvodiuam, upravljajo izključno Poljaki in Židje. Železnice v Malorusiji, Belo-rusiji in Litvi so tudi židovske, katere upravljajo poljski inženirji s poljskimi služniki in Židje. Vse trgovsko in finančno življenje je židovsko-poljsko. Mestne „hišne gospodarje" in lastnike prodajalnic ima se ve da poljski gospodar v pesti, ker jim more ukazati jutri, da poderejo hiše in skladišča na njegovem zemljišču. Vsled te splošne zavisnosti od Poljakov in Židov je umevno, da „mora' imeti in ima javno življenje poljski značaj. Dejanski se godi, da v teh čisto ruskih zemljah ne dobiš koščeka kruha na trgih, po šta-cunah, gostilnah, kavarnah in železničnih postajah, ako ga zahtevaš na ruskem in ne poljskem jeziku. Ruska vlada se je vzdramila še le poslednjih desetletij, da v Malorusiji, za-padni Rusiji in Litvi odstranjuje umetni poljski navlak. Jezikovna prepoved, katero je navedel Popovski, in katera se je razglasila v Vilni, v Litvi (torej ne v Varšavi) in taki zrano židovsko prosledovanjp, nista drugega, kakor čini, da se ruski zemlji povrne tudi zunanji ruski značaj. Hinc Ju-daeorum et Polonoium illae lacrimae, t. j odstranjenje Židov s takih mest, kjer gospodujejo nad Rusom in ga tlačijo. Vsaka druga vlada bi pri jednakih razmerah postopala ravno tako, kakor ruska. To mora priznati vsak nepristanski mož.
Jlaepewriu Marebeeunz JLbcttoeeru,*.
Iz poezij
Oblaček.
Za gore solnce mi zahaja,
Na zemljo pada rosni hlad Sladak spomin mi v prsih vstaja, Ljubo me hodi pozdravljat.
Oblaček ti, ovčica bela!
Po nebu plavaj mi naprej; Pogledi, kaj mi draga dela, Da jo pozdravljam, jej povej.
Če misli na me, bodi zdrava, Poljub jej nesi moj gredoč; Naj mirno mi in sladko spava, Prijazne sanje, lahko noč! — Izvirnik.
J. Stritarja.
06/ianeK.
3a rope co.iHU,e mh 3aiaa,
Ha 3e»®« nafla pocnuii xaaft; Caa^aK < iioxhh mh b npcui BCTaa, JIk>6o xa iojh noaftpabjiht.
Ofi.iaieK tu, obihna itna!
IIo He6y n.ianaii jih Hanpiii; IIorjiAftH, Kaii mh jipara ftiaa, Jta i* no3jípíib.iíibf, ieii iiobíh.
le mucih Ha ma,	3ftpaBa,
IIojik>6 i6 i i HecH Moii rp-»a*i; HaS MHpHO MH HH cmftko CIiaBa, IIpÍH3He caHue, jihxkt. hoi ! — JlaMypCKÍÜ.
T y M K A.
3axo¿prn> cojmu,e aa ropo», Ha 3eMaio na^aert poca, H OJKHBa» h syiuoio,
Bujioe iiomhhtí, tvt'l OHa.
Mu, Tj"iKa, 6'k.iaa obči tea
nauBH no He6y Bce Bnepo^t, Cmotph, m fttaaen cep^eMKo, CnaacH, no mi» a eii npraira !
MeHH, ftynia, bí^b He 3a6uaa!
Moii uoutayii eü iu HecH, IlycTi, haftt he» cboh 6u Kpujrta
ITpociepi, 6u com», ,a;&jn> caaftKH chu !
i>p. /(e.iecrum.
Prepir» in mir.
Pa si draga obljubila,	Saj si, draga, obljubila,
Da boš trikrat poljubila Mene v usta in oči, Ako vse se izpolni.
Da boš trikrat poljubila Mene v usta in oči. Želja če se izpolni.
Izpolnilo se po želji, In po božjem je povelji, Braniš se, krivična ti, Da mi daš poljube tri.
Brani, brani se krivična, Moja huda gospodična!
Jaz pa tu ti to povem: Jaz se tu ne odpovem!
Želja se je izpolnila, Mene nisi poljubila,
Velik greh storila si, Kazen zaslužila ti!
In nalažem jaz ti kazen, O, hudobna ti prikazen : Tri poljube daš mi ti, A navržeš mi še tri!"
Dekle se je preplašilo, Željo koj mu izpolnila, Tri poljube dala mu,
Štiri je navrgla mu. —<§>—
Junakova žaoba.
st
Ljubio junak ponosan: Ljubila djeva ga inila, Bio je sretan, presretan, Kanda ga ljubila vila : „Što li bi meni svijet taj, Mladjano što bi žice, Divno da ne imam biče, Štono veselje mi, sreča, raj
Prošla ie vee'e godina, Čemer prošft nije, Prošla je druga godina, Još ga tuga vije : „Da li de kada meni proč, Štono me tara, tuge ? Da li če godine duge Skončati kada emu noč ?"
Minulo zdravlje, došla bft, Dragica pati kruto, Kanda je hudo, hudo zlo, Junak, tuguje ljuto: „Da li je varka, da li san Sreča na zemlji čista ? Jada ti dana trista, Slada ni jedan dan".
Dragica' jadna patila Drigo, dugo doba, Pateci najzad usnlila, Snije usred groba : „Tebi sam živoj žio .viek, Tebi ču mrtvoj žiti, Tebi ču bditi, sniti, Dokle mi dana teče tek".
Radostan junak, žalostan, Ne3retan, sretan zrije, Toli mu krasan, strašan san, PjevG bi, suze lije: „Tli mi ljubi svijet taj, Črne se tuge prodji. Ili s menom dodji, Raja uživat slasti, sjaj".
Treča mu teče godina, Jošte misli na nju, Jošte mu draga Dragica, Sniva joj nočju, danju : „Tkonoje bio dobaj, blag, Dokle je žio, mio, Bit če ti život cio, Bit če ti doviek mio, drag".
Četvrta teče godina — Kada jedilom snio, Draga mu u snu Dragica Slovila tijo, tijo : „Meni je divno, divno tol Gore izpred Boga : S toga li Dragana moga Tare tuga, mori bol ?"
Tude se junak prenuo, Plaho, plaho zrije, Kanda je čudo vidio, S tono mu jasno ni je : „Sto če nebesa, vječni sjaj, Sto če mi grob studeni ? Tude na zomlji meni Zašto li, Bože, ote raj ?"
Dr. A. pl. Budisvoj.
Lavov imendan.

Gr 1 o s s a,.
, Ah,, mani se §vieta mani, U bolesti što češ-vani ? Sviet boluje viek do vieka, Ni sam za se nema lieka, Kamti 1' ža bol rane tvoje. Miruj, miruj, srce moje!
P. Preradovii.
Pod rosico,m milili nada Opet cvatu želje tvoje; Opet tobom ljubav vlada; Opet gineš, srco moje, Sviet te opet varat kani... Ah, mani se svieta, mani!
Još ti stara rana gori, Sebičan ti sviet ju zada. Pa kad sad ti novih stvori, Svisnut češ od ljuta jada .. Lieka traži gorkoj rani, U bolesti što češ vani ?
Tvoja ljubav sveta, žarka; Postala bi o čaj sami. Prolazna je zbilja varka, Što u svietu srce mami. • . A izvaran sviet od vieka, Ni sam za se nema 1'jeka.
Vječna borba sviet taj kosi, Pa se kroz nju vječno kvari, Tko je jači barjak nosi; U toj borbi sviet ne mari Ni za vapaj žrtve svoje. Kamo 1' za bol rane tvoje ?
U svijetu sreče nema, Još se kletva u njem čuje, Prava ljubav davno driema, Zalud ,,čovjek raj tu snuje, Tu caruje sudba prieka, Sviet bolire viek od vieka.
Gle, kakva bi sudba kleta SriaŠla tebe, milo ranče, Sred togjadnog, golog svieta
Ti bi bilo sirotance--
S tog utaži želje svoje,. Miruj, miruj, srce moje!
Dinlco Sirovica.
Lavu bješe imendan. Sa svih strana svieta tog, Štono živi, hrlilo Sjajnom dvoru kraljevu.
„Kuda? k^mo ?" pitala Prolazeče lisica. „Lava častit ? Lavski rod „Što vam daje? što li jest?
„Sirom svieta širi strah, „Podanike tjera, tre, „Vašu grdno srce krv — „S tog tolika njemu čast?"
„Pravo zboriš, lisice!" Njoj če na to magarac. „Ali šta češ? tako jest, To je stari običaj".
Dr. Trnoplesar.

MHOrO mu to.lKjeMT, 0 M>8BH, A ;iio(jbii BaaitMHoft HiTt, «a ii^tt,! xIiiiMi ace Mti aciiBeMt, o apyri, cKaacn, Hanieii moti tri oTKpofi ceKpeTt!
^yMajrB Miioro o cyflb6axfc CaaBaHi Th — a MHoro ayma;iT. a ct xo6ofi: He KiiHiiMca yatb pa^u uojiaui, yMtiBaeMuxi Mopefi bojihoh !
A xot'LllI bhattt mh 6h cbfl3k, Baatymjio xotl he h3t Hacj>' bc£xi>, HTo6t ona 6n;ia cbhtoh vKaai, HenoKopHoeTt act eii BejiHKiii rpfctt
httt. CBH3II TaKOH, TH rOBOpiIUIR,
Bipio bx ,6yAviu,HocTB, na^-biocL a: y.ih6aeiii6ca th h mojmiiiiir, BtpHTf. oh x0ttjil h th — He.il3h.
Jl,a, ji;pyrHMri> Heciacrta KptuKiii oeii, kpiuhett 6paTCKaa jiioSobb h cbagt, PauaMf. ace ohIs cbhtoh e.iefi: Hm iiycTB	CKopo h ,i,.th naci.! ■
"■■■: '•	4>p. Iie.iecTum.
M3"b pyccKHX"b očbmaeB-b.
Be^iepi no^t Hobhh ro;i,T. u Kpememe socBamčeTca rajiaHRHMT), KoTopna 6hb!11oti oieHR pa3Hoo6pa3HH: «t-bvuikii c.ivuiaiOTi, paaroBopn uo,t;'l oKHaMii, 6pocaiOTi 6animakh h JioataTca Ha CHtri, xop6iiHT7> (pokopavajo) 3OJI0T0, KOpMSTT) KVpiIllJ CleTlIMMT, TCplIOJTr, nT«. Xop6iiaTt 30ji0t0 tak'i>: cTaBHTt 6.toj0 (skledo) h bi Hero KJia^vrL jtojib (ogelj), kycoki imhhh ott, irenu, iu,etky (ščet, krtačo) H Ko.iLito (gladki prstenj); 6jho«o noKpHBaeTca n0ji0teiru,eMi. (utiralnikom, Handtuch). Tajtaiomaa bhhh-MaeTt (jemlje ven) Haj^aiv (ne znaje, kaj), iio^i» n-fecHio, hto nonaji;aeTca (kar se primeri), h vra.^HBaeTi, cya&6y (srečo, usodo) cboio • buhgtti (ako vzame ven) yro.ii, — rope, ririiHa-CMepTb, iu,eTKa-CTapHil Mvst, Ko.itno-BHXo,Ti> aamyati (omoženje) h Becejiaa ach3ht. KoHeino (seveda) ra,n,aiii>HBy, He BipaTi, a ra^aiora ji,jia inyTKH (šala), pa«H
Becejita n aaóaBti (kratkega časa), npii m trn (čom) hoioti nosÓJHO^HLia ittcHir, bogati xopoBOAH (pojó in pri tem drže se za roke, hodijo v krogu).
I. KpeiueHCKiti Benep"b.
Pasi, b7> Kpeiu,eHCKÍñ Bénepoia
^■feByiiiKii rajíajiii: ■ 3a BopoTa óaumaieKT., Chhbi cl Honr, ópocaan; oiiin. iiojió.nr ; noA't okiiom'í. Cjiyinajin; KopMii.nr CieTiiiJMTí Kypiuiy aepHÓM'i,; ' 'í ' apuii boókt» tohhjih í
Bi narny ci mhctoío Boftofi K-iajiii nepcTeHt 30jiotoh, Ceptru nsyMpyÓHU; PaacTiiJiHJiH ót.Jiuii luían., II Ha,T,7, lanieií ntjiii BJiajíi
ütCeHKH nO^Ó.liojíhij.
HxyKoeaciil.
Pa3'L. -krat, jedenkrat. Synonima o^,iia;K,T,a, Kor^a-To. JI,Ba, TpH, vempe pa3a, no : iiítti. pairt, a ne paaoBt. SI. krat nahaja se le" v izrečenjih : bó CroKpara jiyqnie, stokrat boljši, in MHoroicpaTHo = MHOrO pa3'B.	.
Hpeiu,eHCKÍú — KpemcHie ali KoroHEJienie, Epiphania, 6. janv. Krst — Kpeméme; križ = Kpecrt, r.—á. KpecTBHHHiit, mn. Kpe-CTiaHe, rod. jcpeeiBain., kmet, mužik; bržkone ravno takega smisla prvonačelno (prvotno), kakor si. krščenica = dekla. Prosti narod, rabi, očevidno so na nekaterih mestih poprej sprejemali krščenjet nego svobodni, graščaki i. ,t. d.
Tadan — ugibati; rayame Ha pšicaii — hiromantija. Fazana = ugibalka, vražnica., Jioiaduncn, ugeniti. Heiáimno — ne-ráaaHHO, česar bi nihče ne pričakoval in ne ugenil, nenadoma.
Bopóra polnoglasnji obl. od Bpaiá, vrata. Dvor zapirajo bo-poTa, sobe in dom — .iBepu, rod. jBeperi.
EaviMaKi,T.—a, čižma; canon = črevelj, malorus. uepeeuvóm. Rod. inn. He canoroBi, a cañón. Škornja = rojiemime. CanoatHHKTi == črevljar; óauiHa'nniK'i,, čižmar. Rusi se obuvajo še v namii, rod. aaiMieBt, jedn. aánTi, rod. aains, opanke iz lipovega ličja, pri Čemur se noga ovija v cunje = onyiH.
Epocan, redko MeiaTb.
Jlo.iorb — pleti. IIo.Kiaa, rod. — u — pleve. No plevelj = copt, cópiiíui ipaBá, le vzv. slogu plur. tant. n.idae.iH, n. pr. TépHis H n.ieae.iH.
Copt prav za prav sineti, cMén, rod. cjhjth je lokalizem. No CM8CTH, no,T,MeTíÍTi, J.OMX. (Cnin.) Meien., in tedaj je mcré.n> r. KeróiH. Ha ftBopi ueien. = lia^. Meié.ir,. MeréiE z burjo — Btiora, nyprá.
Cvermiü sešteti; cqert, rod. enera (sčota) račun ; mn. cieia, t. — óht. računi; no pl. tant. CMeiw, r. cieTOBX, rusko računsko orodje (russ. Rechentafel).
Cepbtu rod. cepert. uhani, jedn. ceptra.
H.i>/Mpyrh dragi zeleni kamen.
IT.iair, ruta; nraioKi r. Manca, rutica, ruta; hocobóh ra.; ine.iKOBuii n. svilnata ruta. II.iaTie = o^caca, obleka. Mi: OfliBaeica, svečenik ofijiaiaeTcs k službi božjej.
B.uuh (bi Jiaxt), Ubrano. Ohh scHByra bi. aa^y = bi coraacin. Ohi Mejoa-feK-t óeat jiaja n coa^a, zmetena, konfuzna glava.
IIoóCuKjdHbia =« ao^t Gjkj^om'l. pod skledo. Eaioflo — skleda in — jed; oCifli si> TpH fijiiofta, o. iz treh jedij.	X.
H 30/I0T0 X0p0HK).
A fl 30JI0T0 X0p0HI0, ^Iiicto cepe6po xopoMio. Ta^afi, racali,. ()Tra;i,aii KpacaBima ! 3 y 6aTK»uikh bt> TepeMy, fl.'y MaTyniKH b'j> bhcokomi. Moe 30jioto npoirajio Me.iKiiMi nopoxoMB ganajio, Merejiiinefi aajieao, CHtroMi = Bbrorofi .'¡aiiecjio.
HapodnaH.
Teperb, izbica; nponaao — izgubilo se; gopoii., prah, v knjižnem pa: smodnik; prah v knjigi = nuas.
Ko.ibv,» = prstenj gladki;, napereub — prstepj z ukrašenji; torej oopy'iajiLiioe kojii,i(6, no : jKeMiyaiHBiii nepcteHt (Diamantring).
Odmevi franko-ruskih praznikov.
Učenči jaroslavske gimnazije priobčili so v ,Mosk. Ved." črez svojega tovarišča — osmorazrednika Goli-kova — naslednji odgovor svojim francoskim 'sobVateta 1 ,pod zaglavjem :
<UpaHuy3CKHMb Apy3bnlvl^.
i ■ i :■■■■••
ibvh toh CTpaurj,' rjj,t Bca npiipo^a	,
OiapoBaHia' noaHa,	, .
Vk± SBa BejiHKie Hapoaa
Cnp-feiiHiin3 ji,py«6oH4 iiMeua
; i . j i j H3t, toh CTpaHH fi.iarocjioKenHoS,
r^-fe Btpa b"b cHacibe* My6oKa,
npHBtTT." Apjaefl,7 UpiIB^Tl 6e3i;tHHHH
IIpiiMiajica ki. aajii h3,n,ajieKa.
-♦•{• t' ;■ . • . . • | i •
Jl.pjsba, m 1.1 copffin.ejrt OTBtiaeMT/ Ha Banii cep^emufi, 6paTCKiii: bobi,9 Mu BaM'B cuaciioo nocHJiaeMt	/
v Ci .T.a.ieKiisT, BojiaccKirxi 6eperoBi!	' <. (
/
H xoti> ropam n MopaMii Mh bc-fe ott bacl ota-fejieHH, Mu ci Basni CBasaHM cepTOajun, Mu 6vji,eMT, BiiHO Bajii BipHU !
Z BCI0Ay BCTpliTItMCa KaKT> 6paTB3,	'
H BCK)ji,y apyac6y noji.TBepaHMi, H jia ropanaro noacaTBba"
spyry pyjcy no^aampt!
1 Dežela; *) čarobai, miloba ; 3 zatvrditi; 4 prijateljstvo ; i sreča; 6) pozdrav; 7 prijatelj; 8 pogovarjati; • klic, priziv; 10 hvala lepa; 11 dasi, dasiravno; " srečati se; 13 požetje — po-žeti si roke = stisniti si roke.
Priredil Božidar Tvorcov.
Heureka!
(Zensho vprašanje pa dr. Mahnič).
Mnogega nam nedostaje v sedanje čase; no česar imamo povsod dovolj, to so razna vprašanja: vstočno, soci-jalno, slavjansko, cerkveno in celo vrsto drugih, v njih številu tudi takozvano žensko vprašanje. Ali nikakor ne moremo dočakati okončateljnega (konečnega) odgovora na ta razna vprašanja, dasi so jih oni, kateri nanja odgovarjajo in poučujejo o njih druge, zdi se mi, pretresli in prerešetali uže na vse možne načine. Razna stališča, na katerih stojé reševalci teh vprašanj po jednej ali drugej pričini — to je gotovo vzrok tej občej zmešnjavi. Jedni hočejo to ali drugo vprašanje rešiti tako, kakor tega trebuje vest in božja in človeška pravica, drugi „z ognjem in mečem", tretji pri rešenju gledajo skroz luknjo svojega žepa in skrbé rešiti vprašanje takó, da bi se ta luknja zamašila in žep nabil do vrha; zopet drugi žele to ali drugo vprašanje zamotati v Gordijev ozel, katerega bi ne mogel razseči nikakov Aleksander Makedonski ; poslednja in glavna kategorija pa obsega one, katerih jezik se giblje kakor pravi perpetunm mobile, dočim pred zobmi svojega bližnjega drže vedno stisneno pest z ugrozo, izbiti poslednje zobe svojega protivnika.
No jedno občo črto imajo reševalci vseh vprašanj: vsi oni na takem ali drugačem rešenju vprašanja imajo kak interes, in z jedne ali drage strani znajo in razumejo ali bi vsaj mogli znati in razumeti dano vprašanje.
V	Slovencih je za poslednji čas vsplavalo na povrhnost žensko vprašanje, in prvi, ki je vzel na-se težko zadačo, rešiti to vprašanje, to je naš obči prijatelj in znanec, znameniti Goriški doktor Mahnič. Temu se pač nihče ne more čuditi, kdor zna, da je ta naš dobroželatelj mojster na vse roke. Ni zastonj doktor, in tudi potovanje po Španiji prineslo mu je očevidno mnogo koristi.
No ubijal in ubijal sem si glavo, poslednji črni lasje so mi osiveli, no nikakor nisem mogel najti one točke, na katerej je stal Goriški Arhimed, ko je premikal žensko vprašanje; nisem namreč mogel najti ni interesa, kateri bi mogel imeti on v takem ali drugačnem rešenju ženskega vprašanja, niti ne časa in prostora (Zeit und Eaum), kedaj in kje bi bil mogel dr. Mahnič preštudovati to delikatno vprašanje.
Kak interes mogel je imeti? „Was nützt ihm der Mantel, wenn er nicht gerollt ist?" Pri njegovej stanovskej obljubi mora mu biti pač popolnoma vsejedno, ali so ženske na svetu ali ne, kajti če so, to gotovo ne zanj. Kedaj pa je preštudoval on žensko vprašanje — zopet nikakor ne morem izduhtati. Ali se je bavil z njim kot gimnazijalec ? Ne mislim, kajti v one čase, ko se je učil on, ni bilo še javnih zapeljivcev zelene mladeži, in torej tudi ni bilo dečkov, ki bi za honorar za školske zadače uživali take vrste literaturo, kakoršna se sedaj nasilno navezuje dijakom celó nižih razredov.
V	učnih predmetih bogoslovnega semenišča, zdi se mi,
nikoli ni bilo učenja o ženskih, kajti ono bilo bi popolnoma nepotrebno, kakor n. pr. kitajska literatura.
Ali pa se je pečal naš enciklopedični učenjak uže potlej, po stvorjenej obljubi vednega devištva, od dolgega časa, tako rekoč, kabinetno, z ženskim vprašanjem ? Po praktičnem potu, to rečemo smelo, tako svet mož ni mogel dojti do onih rezultatov, s katerimi se sedaj javno okrašuje v svojem organu.
In vendar poglejte, kako on pozna te „božje stvarice-ženske". S kako slastjo gloje on ta prepovedani sad! Tu uznajete take podrobnosti, vidite žensko v takej stopinji živo pred seboj, da, ko bi vi celó od samega rojstva svojega živeli le s celibatorji ali v popolnem moškem občestvu, vi bi vendar takoj rekli, ko bi se srečali s kako „Miciko": ta-le je ženska, ta-le je stala pred dr. Mahničem, ko je on slikal podobo ženske sploh.
No, sedaj pa sami sodite, kje in kedaj in k čemu je dr. Mahnič došel do take popolnosti v poznanju ženske, z nje fizične in nravstvene strani!
Pred nekaj leti je dr. Mahnič in oni del takozvanih Slovencev, ki se suče okolo njega, kakor okolo dobro namazane ósi, bil v ravno tako zatrudniteljnem (težavnem) po-loženju, kakor sedaj jaz. Nekateri dobroželeči ljudje, videvši, da „vera peša" ravno tam, kjer bi ona morala prestavljati goré, imeli so namreč nezaslišano drzost, izpregovoriti svoje mnenje glede nekaterih zgodovinskih pravic, mnogokrat potrjenih in nikoli ne odvzetih, in rebus ecclesiasticis. Imeli so v obnovljenje teh pravic konkretni interes : spasenje onega, kar se še da spasti v slovenstvu, in imeli so tudi znanja v teh vprašanjih; učili so se dogmatike, nravstvenega bogoslovja in cerkvene zgodovine in administracije, in razun tega so bili polnopravni členi onega občestva, katerega obnovljenja so želeli. Da so se s predmetom osnovateljno (temeljito) seznanili in ga izčrpali tako globoko, da se je dr. Mahniču zavrtelo v glavi potem, vendar se jim je zapovedalo, sub oboedientia canónica, „vlivati novo vino v stare mehove" in molčati; kakor se to spodablja glupim in bezpravnim ovcam, ki smejo le volno dajati svojim „dobrim" pastirjem.
Tako so torej takrat dr. Mahnič e tutti qiienti rešili slovensko cerkveno vprašanje, in s pomočjo božjo postali „beati possidentes".
No jaz vprašanja o kompetentnosti dr. Mahniča v njega izljubljenem ženskem vprašanju ne morem okončati tako preprosto, ne zato, ker za menoj ne stoji nikdor, ne bi mogel mojemu mnenju dati pravi „ton", nego zato, ker kot istini liberal dajem vsakemu človeku ono svobodo, do katere ima, ravno zato, ker je človek, nepritakljivo pravico. In razun tega žensko vprašanje, ki je očevidno za dra. Mahniča jako žgoče, v njegovej glavi tudi sestavlja idejo; ideje pa se s pestjo ne dajo pobijati.
No ker me tezisi ali teze, katere je reformator in renovator onega dela slovenskega duhovenstva. ki je v Ionu (naročju) časnih blag popolnoma izgubilo vsako sposobnost' misliti in hoteti samostalno, nabil na dveri svoje Goriške
„cerkve" glede žensk, jako zanimajo in celó razveseljujejo v britkih časih zaradi njih originalnosti, — belim si glavo in iščem pa iščem, kje, kako in za kako rabo je moj dragoceni prijatelj tako globoko proučil celo to vprašanje, ki eo ipso zanj ne more imeti niti najmanjšega praktičnega pomena in cilja.
Kar mi je prišla v glavo srečna misel, vzeti v roke sv. pismo Novega Zaveta, češ, kot svečenik in celo doktor bogoslovja, je dr. Mahnič gotovo tukaj „doma", kakor se pravi, in gotovo on vse, kar počenja, osnovuje na tem ne-izmenljivem, večno pravem in večno svetem fundamentu. Vedi, tudi zgodovinar se opira na zgodovinske vire, ali matematik na matematične istine.
Rezultat mojega" izsledovanja je bil za-me jako neugoden : dr. Mahniča glede ženskega vprašanja ni bilo „doma".
V	svetem pismu namreč nikjer nisem našel, da bi ono delalo raznico (razliko) med moškim in ženskim v onem smislu, v katerem jo dela naš doktor tega-le svetega pisma: kar je pri moškem zlo, zlo je tudi pri ženskej, in kar je dobro pri ženskej, dobro je tudi pri moškem. Za oba spola imamo v sv. pismu jedno in isto nravstvenost, in od obeh spolov terjajo se jedne in iste dolžnosti v dosego konečnega cilja človeka. Spasitelj naš odnašal se je z jednako, bezko-nečno krotkostjo in ljubeznijo k obema spoloma, za njim so jednako hodili in slušali njega božestvene propovedi moški kakor ženske. On je hotel, da bi „se vsi ljudje spasli in k poznanju istine došli", kakor pravi sv. Pavel v poglavju k Timoteju (II., 4.)
Ali recimo, da so vse ženske take, kakor jih opisuje brez vsake potrebe svojim izkušenim v tej vedi trabantom dr. Mahnič, pa ne samo tem, nego tudi dečkom, ki se mučijo še nad „accusativus cum infinitivo", z namenom, utopiti njih nevedna srca v blatu nravstvene izpridjenosti — recimo, pravim, da so vse ženske take, kakor ženske dr. Mahniča, znane nam iz njega disertacije na stopinjo doktorja ženo-slovja, pod kolektivnim nazvanjem „Micik", z „dolgimi lasmi" in drugimi atributi, o katerih on uči svoje tretješolce — kako se je vedel naš Spasitelj k takim ženskam?
Čitajte v evangeliju Ivana (IV., 7—30), da se ni gnjusil prositi vode ženo Samarijanko, k velikemu izumljenju katere je On povedal, da je ona imela pet mož, in da ta, ki ga ima ona sedaj, ni nje mož. On jo je učil o pravem Bogu, kateremu „duhom i istinoju dostojit klanjatisja".
V	Ivanu (VIII., 3—11) čitamo, kako so knjižniki in farizeji priveli k Spasitelju žensko prešestnico, tožili jo za preljubodejauje in hoteli uznati od Njega, ali jo je treba zamenjati po zakonu Mojsejevem, ali ne. On jih celo slušal ni, ni jim odgovarjal, nego „molča pisaše perstóm na zemlji". Se le ko so silili v Njega, rekel jim je: „Iže jest bez greha v vas, prežde vérzi kamenj na nju". On je obličil njih vest, sram jih je bilo, in jeden za drugim so ušli skrivaj. (Vidite, takratni „doktorji bogoslovja" imeli so namreč še taka čuvstva, katerih dr. Mahnič uže davno ne pozna). „Ali te ni nobeden iz njih obsodil?" vprašal je Spasitelj žensko.
„Nobeden, Gospod", odgovorila je ona. Na to potolažil jo je on: „Tudi jaz te ne obsojam. Idi, in zanaprej ne greši".
V	Luki (VIL, 36—50) čitamo, da, ko je prišel Spasitelj v goste k nekemu židovskemu doktorju bogoslovja, približala se je ženska „jaže bë grešnica", prinesla posodo z miro „i stavši pri nogi Jego sozadi (zadej), plačuščisja. načat umivati nože Jego slezâmi i vlasi glavi svojegà otiraše (brisala), i oblobizaše (poljubovala) nože Jego, i mazaše mirom". Farizej se je nad njo, nad to „Miciko", izpodtikal, no Spasitelj ga je strogo pokaral in mu očital, kako da je ta ženska-grešnica obnašala se k Njemu, in kako on, farizej, ki se ima za bezgrešnega. Ženski pa je rekel : „Vera tvoja spasè tja (te) : idi s mirom".
Iz teh nemnogih citatov vidno je jasno, da je Spasitelj čisto kaj drugega videl v ženski, celo v padšej ženski, v blodnici, nego vidi naš Goriški doktor bogoslovja in svečenik Kristove Cerkve.
Ali pa, morebiti, videl je ta gospod v sv. pismu samo izvestno Herodijado ali kako drugo, jej podobno, damo ? in z njo identifikuje vse ženske brez izključenja. Seveda, česar kdo išče, to tudi najde, ali kakor hrvatski kmet pravi : „što baba htila (hotela), to baba snila (sanjala)".
K čemu pa je dr. Mahniču potrebna bila ženska v ravno onej obliki, kakor jo on opisuje, to je seveda njega tajna, in ne nadejam se, da bi on objavil to tajno. Ugibaj sam, kdor hoče.
Tudi glede „dolgih las", ki so tako oprotiveli Goriškemu specijalistu „rerum femininarum", v sv. pismu, nahajam le kazanja, da so ženske tudi v onih časih nosile dolge lase Kako bi bila sicer Marija Magdalena mogla otirati noge Spasitelja „vlasi glavi svojejà?". V I. poslanju apostola Pavla k Korinčanom tudi čitamo (XI., 13—15): V vas saméh sudite, lepo-li jest ženè otkrovennej (z odkrito glavo) Bogu molitisja? lli i ne samoje jestestvô (priroda) učit vi (vas), jako (da) muž ubo ašče (ako) vlasi rastit, bezčestije' j emu jest? zenà že (pa), ašče vlasi rastit, slava jej jest zanè rastenije vlasdv vmesto odejanija (pokrivalo) dano by st (bilo) jej".
V	svetih podobah vidimo večkrat nenatančnosti ; res je, svetnika v fraku doslej nisem videl, no videl sem na glavi episkopa vstočne cerkve, sv. Nikolaja, vmesto mitre latinško infulo. No nikoli in nikjer nisem videl na podobi Matere Božje ali katere si bodi svetnice zapadne ali vsto čne cerkve strižene. Kakor je brada odličiteljna posebnost moškega, tako so dolgi lasje odličiteljna posebnost ženskega spola. Kratke lase baje nosijo le nihilistke. Ali bi se ljubile dr. Mahniču ? !
Praktično potrebno bi bilo, ko bi ženske morale strič si lase, da bi v takem slučaju dr. Mahnič nosil brado ; sicer bi se z njim, kedar se v mraku osvežuje po Goriških ulicah od trudov in skrbij dnevnih, moglo st učiti neprijetno quiproquo, in namesto svojega učenega titula počastil bi ga kdo s prijetnim klicem „signorina".
In tako mi je jako grenko soznati se (zavedati se), da
sem ostal tudi pri osvetljenju s pomočjo sv. pisma popolnoma v temi glede važnega vprašanja: kedaj ? in kje ? in le Čemu ? je dr. Mahnič tako podrobno proučil žensko vprašanje z njega nravstvene in, še natančneje, s fizijologične strani.
K čemu so njemu ženske ? In da jih on črti od vsega srca in od vse duše, ne dokazuje mi le fakt, da jih je uže pred nekaj leti hotel vkleniti v natvezalnice . . .; ne dokazuje mi njega sovraštvo in omrzenje neoprovrgljivi fakt, da ima on od nekdaj za vse svoje domače potrebe osobo moškega spola, in ne, kakor njega prijatelji, kuharico, in ta služabnik ga čisti in brije in mu kuha in pometa, in peri-jodično zjutraj pobira razbite črnilnice, katere je zvečer g. doktor metal „fra '1 rimbombo de' canoni" v prikazen onega prokletega Krutorogova, na katerega kosteh je on sezidal svojo karijero.
Nekdaj je moj ded iskal pipo, hodil je razburjen sem ter tje, metal vse domače reči z jednega mesta na drugo in potlej zopet na staro mesto; celo proklinjati je začel svojo „fajfo" ; jaz pa, ki sem bil uže takrat precej poreden, pa ne tako, kakor sedaj, smejal sem se na vso moč in skakal okolo ljubega deda, ki me je pokaral za moj bujni nrav: „Jaz kuriti ne morem, ti se mi pa stnejaš, klek ti tak!" in tu sem mu povedal, zakaj se tako smejem: „v ustih imate fajfo, oče", rekel sem, in ded se je obradoval gotovo bolj, nego Kolumb, ko je odkril Ameriko. Tako se mi je smejal v mojej stiski dr. Mahnič, ko sem premišljeval o njegovem „ženskem vprašanju", in on mi je, pri pomoči „prelivanja mislij" povedal, kar sem hotel uznati. Kolcalo se mi je, kolcalo, pil sem in pil vodo, dokler se me dobri mož ni vsmilil, in ko sem uganil vse, kliknil sem v največej radosti: heureka! — našel sem !
Slušajte! Publika „Rimskega Katolika" je taka! Dr. Mahniču so ženske m ari, kakor lanski sneg: ali so, ali jih ni; če so, niso zanj ; če jih pa ni, je pa še boljše. No on, kot človek neizrečeno učen, videvši Benetke ne s palcem, ki ga je vtaknil med kazalcem in srednjim prstom, no prave Benetke, s katedralo sv. Marka, teličkom, ki gleda izza evangelista, dvorec dožev, „ponte di Bialto" — in ne samo Benetke, ampak tudi Španijo, kakor sam pravi, kjer je baje hodil spraševat v kraljevsko palačo, ali res „Lepa Vida" doji kraljička, ali pa si je to izmislil le Jurčič — „carstvo jemu nebesnoje!" — kot človek učeni in izkušeni dr. Mahnič vidi vselej srca in obisti vseh ljudij; kako bi torej ne ugenil, kaka nravstvena piča je potrebna, koristna, in, kar je glavno, prijetna njegovim klijentom ; saj ste slišali, da človek ne živi samo od kruha, in dr. Mahnič, kot otec, voditelj in poglavar, svojim ljubljenim otrokom ne more dati celo namesto kruha kamen, ali namesto ribe -- kačo, ker so tako uže piškavi. In le poglejte, kako ga ljubijo, časte in veli-čujejo! To ni več človek, to je idol! Hvaležnost njihova raste z vsakim letom, to je, celo ne z letom, a z vsako knjižico njihovega „organa" ; on jim je evangelij; vsa svoja dejanja, vsa svoja čuvstva, vso voljo in vse svoje misli vtis-
kajo oni v one nravstvene modele, katere daje on. Sam on pozna ceniti hvaležnost: v njegovej kuhinji pripravljajo se čedalje in čedalje bolj delikatne, pikantne in ščeketajoče fantazijo jedi. Najprej jim je podal traktat o „spolnej ljubezni", kolikor se je dalo v obilnej porciji. Takrat je sam še dvomil, da je pogodil njihov vkus, češ, ta stvar je revče-kom potrebna, kakor psu peta noga. Ne, — le tako naprej! slišal je z vseh stranij. In vzel je svoj pornografični čopič in naslikal jim je „Miciko" pod literaturnim zaglavjem „ženskega vprašanja". In razpalil jih je tako, da se nam ne bode jako čudno zdelo, ako jim naposled ne podil Boc-caccijevega „Decamerona" s primernimi ilustracijami in s komentarijem za honorovane gimnazijalce.
Ni torej čuda, da so ga kar zasuli „zaupnicami" in pohvalami. Oni so ga spoznali in ocenili dostojno, kakor tudi on nje.
Vodene glave! misli si dr. Mahnič, in samodovoljno laskaje svoje deviško obličje, ponavlja: „Si, si! Zucca vuota
non casca sotto acqua!"	RoSčin.
—
Pojasnilo o Turgenjevovih ženskah.
Slučajno sem dobila poitalijančene Turgenjevove ruske povesti z životopisom pisateljevim in z oceno njegovih del. Piše pa znani kritik in literat italijanski Ciam-poli. Resnici na ljubo moramo pač priznati, da so Italijani star, prestar kulturen narod, da je torej njihov vkus uže davno opiljen, fin in zdrav. Kako znajo ceniti lepe umetnosti, znano je pač vsemu svetu.
Beroč torej to oceno, spomnim se podle opomnje o ženah v Turgenjevovih povestih, katero je v nek svoj spis vtaknil nekov Slovenec baš tako, kakor so vtaknili Pilata v vero. Iz te njegove opazke dolžni smo sklepati dvoje : 1. da dotičnik ni videl od znotraj nikakega Tur-genjevovega spisa, in če gaje tudi čital, čital gaje, kakor čita velika večina, navadno ljudstvo, ki ne vidi v spisu celote, namena, takozvane tendencije; 2. da mora biti dotičnik prav hudoben, ako je zapisal to opazko kar nalašč.
To ni le v njegovo škodo, ampak na škodo, žal, tudi resnici; kajti po teh besedah morejo imeti le kriv pojem o tem velikem ruskem pisatelju vsi ti, ki ne poznajo Turgenjeva. Svetovno znanemu pisatelju ne more sicer ne koristiti, ne škodovati, kaj si ubogi naš narodič misli o njem, vendar lepo ni, da ini, bratje njegovega naroda, tako malo poznamo in tako malo umemo njegove velikane, v tem ko jih pozna in ceni prav visoko vsak drug izobražen narod. Nam sorodnikom njihovim — to pač ne dela časti, zatorej, če jih ne umemo, pa vsaj — molčimo!
Posebno se je dotičnik po;teno opekel z opomnjo o Turgenjevovih ženah, kar je razvidno iz naslednjih vrstic italijanskega kritika Ciampoli-ja: Tnrgenjev je podroben, potrpežljiv a nad vse resničen slikar. Vsaka njegovih podob ostane ti dobro vtisnena v spominu, kakor kak star znanec. Čudovita je umetnost, s katero ti govori o sužnjosti, o bedi, o pohujševanju, ne da bi za to bil revolucijonar, a!i kakor dolg propovednik na leči. Ogiblje se vsega ponarejenega, deklamatoričnega, a baš
tal o prepriča čitatelja. Od časa do časa vtopi te v sladko-tožno poezijo, neskončne stepe, širne samote, pozabljene vasi v dolinah; ubogi kmetje, mrjoči od gladu in mraza, predstavljajo se ti s tako močjo, da tiporosi oko in vzbudi mnpgokrat žalosten nasmeh, ki se pa izgubi, jedva pokazavši se".
Tako piše italijanski kritik o Turgenjevu — pisatelju v obče. Meni bi bilo treba le omeniti, kako piše o ženah, da odgovorim stavljenemu vprašanju, a ker Slovenci nimamo take ocene in poznamo Turgenjeva le malo, ne bode škodilo, ako navedem v pojašnjenje, kako sodi znani Italijan o najvažnejših njegovih delih posebe : „S svojimi „Lovčevimi zapiski" oslavil se je Turgenjev na mah, dasi jih je iz previdnosti pisal na tujem. Bil je to bolesten vsklik 24 milijonov sužnjev, bil je to protest eivilizovane družbe proti srednjeveškim barbarstvom. Koliko moč so imeli ti zapiski, svedoči nam car Aleksander II., ko je odpravil sužnjost, rekši: „ona knjiga je mnogo vplivala na to, da sem se odločil za ta velevažni korak".
Nezadovoljen s tem vspehom, ugleda pred sabo drug smoter: opisati moralno stanje svojih sovremenikov. Nastal je tako „Rudin", živa slika tedanjih mož, tako-zvanih „nepotrebnih". Rudin govori zmerom, oduševlja se zmerom za svoje teorije, propoveduje o delu, marljivosti, sam pa drži roko v roki; najivno preverjen o svojem apostolskem poslovanju, premišljuje veliko delo: „Žalostna stran v življenju in umetnosti". Leta 1859. izšel je drug roman, v katerem slika moža, Rudinu pravo nasprotstvo: „Mnogo dejanja, malo besedij".
Običajno mnenje teh ljudij, kateri ne poznajo Turgenjeva, je to : on je pravi prototip materijalizma, on je nihilist. Čujmo, kaj piše glede tega Ciauipoli: „On (Turgenjev) ni zakrivil drugega nego to, da je prvi odkril in prvi krstil to vrsto ljudij, ki se ni rodila še le tedaj, ampak tlela uže dolgo. Tiranizovano mišljenje pod vlado Nikolaja, vladin despotizem, spisi skrivnih odborov Londonskih, čudna odkritja po Krimski vojni, izginivše sanje liberalcev leta 1825., socijalne teorije 1. 1840., vse je pripomoglo k vstvarjenju nihilizma".
Kakor pripoveduje Turgenjev sam, srečal je na svojem potovanju takega človeka, ki je zanikal vse, kateremu so bile poezija, ljubezen, čuvstvo, celo narava sama zgolj prazne besede. Vtis tega moža bil je na Turgenjeva preživ, in baš iz tega je nastal junak Ba-zarov v romanu „Otci i sinovi".
Sedaj pa k glavni točki, h koncu.
Oni pisatelj, ki ni nihče drugi, kakor dr. Mahnič sam, pravi svojim čitateljem, v prvi vrsti čitateljicam v svojem „R. K." *), naj vprašajo mene, kake so Turge-njevove žene, da ne rabim njegovih besed, kakorsnih nismo vajeni citati — kaj li v našem, niti v drugih slovstvih ne'. Odgovarjam njemu in njegovim somišljenikom s Ciampolijem ter mu od srca privoščim to njegovo bla-mažo pred svetom :
„Njegove (Turgenjevove) žene so nepozabne ; lahko rečemo, da ženstvo nadvladuje povsod gorostasno. Mož, katerega koli si bodi stanu, giblje se, misli, bojuje se, skoro vedno obotavljajoč se, neodločen; v tem ko deklica, dasi nima na sebi nič romantičnega, ima pravo odločno voljo. Je-li to podoba slovanskega plemena? Ali je predpodoba narodova, kakor si jo želi pesnik ? Ne
») Glej .Rimski Kat." 1893., IV., str. 450, četrto opomnjo. Op. ur.
moremo trditi. Prototip mora biti pravi, ker ga vidimo pri Gerniševskem, Tolstem, Danilevskem, Gončarovem in v obče pri vseh teh, ki so dostojno sprejeli nasledstvo našega velikana".
Márica.
—
Zanimiva razprava.
Madbnpu u Cjiaasme. /m npornjioim. HcTopiiiecKia cupaBKH o c;iani[!im'I; bi rocy^apcTBenHoii íkiishii Yrpiii. IIpo<$). K. A. TpoTa. — BapuiaBa. 1893. Učenega pisatelja poznajo strokovnjaki v Avstriji pač najbolj po obširni in temeljiti njegovi knjigi: „MopaBia h Matapu, ct liojiOBiiHti IX. .no iiauia X. Bfea". C. Ileiepóypri 1881. V veliki borbi Nemcev s Slovanstvoni igrali so Madjari večo vlogo, nego druga manja plemena n. pr. Litovci, Fini, Albanci. Notranja zgodovina ogerske države in posebno odnošaji narodnosti v njej niso še dovolj jasni. Precej jasen pa nam je pomen velike Moravije, ko so Slovani očitno jeli kazati stremljenje, da se zjedinijo vsaj zapadni Slovani pod okriljem kirilo-metodijske cerkve. Ali Nemci zabijajo silno zagvozdo v slovansko telo, v posljednjih desetletjih IX. veka. Pomagala jim je slovanska nesloga, neurejenost in druge notranje nesreče n. pr. smrt sv. Metodija (885.) in njeni žalostni nasledki, potem smrt kneza Svatopolka ter rastoči vpliv Nemcev, ne samo v veliki Moraviji, marveč tudi v vstočnih alpinskih krajih in v Panoniji. Koncem IX. v. dobili so Nemci trdna tla na Koroškem, v vstočni marki in v nižni Panoniji, tako da so bili Nemci uže le malo oddaljeni od skoro nenaseljene tiso-donavske ravnine.
L. 894. ko je umri Svatopolk, prihrumeli so Madjari v ravnino reke Tise in srednje Donave: kratkovidni Nemci so jih bili celó veseli. Madjari so si pokorili tu okolo bivajoče Slovane in veliko Moravijo ter odtisnili Nemce. Tako so torej ravno oni nekako zjedinili del Slovanov in obrazovali silno ograjo proti latino-germanskemu zapadu, kar svedoči tudi zgodovina naslednjih vekov do XVIII. Slovani pa so bili bolj omikani od Madjarov in so jim mnogo koristili, da se je tako lepo razvijala madjarska država. Pisatelj govori celó o kulturnem „otviaBjnieiriii" Madjarov tako, da je početkom XI. veka za Štefana Sv. ogerska kraljevina bila osnovana na osnovi „čisto sllovanskih političnih uredeb in življenja." (Str, 7.) Slovanski vplivi vidijo se še sedaj: madjarski jezik ima mnogo slovanskih besed, narod pa mnogo slovanskih navul, in celó mišljenje njegovo je bolj sorodno slovanskemu, nego nemškemu. Uže Štefan Sveti porabil je modro tedanje okolščine in na njih sezidal svoje kraljestvo po načelu polne plemenske ravnopravnosti in široke samouprave: mislil je, da je „unius linguae uninsque moriš regnum imbecille et fragile", kakor sam veli v oporoki sinu. Ta načela držala so krepko ogersko državo stoletja in stoletja. Za to ni bilo narodnih nasprotij v stari Ogerski. Državni jezik bila je neutralna latinščina do našega stoletja. Vsi so bili dobri ogerski domorodci i to tem laže, ker se je tečajem stoletij Madjarom primešalo mnogo slovanske krvi. Na Slovane pa so vplivali sosedni slovanski bratje in torej tudi na Ma Ijare, kar nam jasno svedoči politična in kulturna zgodovina vseh teh narodov. V stari Ogerski imela je velik vpliv „stara vera", kakor so imenovali staro-slovenski obred, kateri so pa latiniza-
torji iztisnili, če tudi ne povsodi, sosebno ne na vstoku in jugu, kjer je ohranil se dolgo celo med Madjari. Ta vpliv povečal se je potem nekoliko, ko so se priselili pravoslavni Slovani, bežeči pred Turki. Tudi na ogerske vladarje vplival je slavizem, dokler je Ogerska bila sa-mostalna, n. pr. za Arpadovičev, ki so vladali 4 veke ter bili v sorodstvu z raznimi slovanskimi vladarji, kar ni moglo biti bez vpliva na politiko. Andrej I., ki je dalje časa živel v ruskih zemljah, imel je za ženo celo hčer kneza Jaroslava, Anastasijo i. t. d. Tudi hrvatski kralj Zvonimir imel je za ženo Jeleno, sestro ogerskega kralja Ladislava. Tudi vladarji po Arpadovcih hodili so po njih stopah (stopinjah), posebno Ljudevit I. Veliki. Kralj Matija Korvin, našemu narodu znani „Kralj Ma-tijaš", zna' je nekoliko slovanskih jezikov ter je morda po tem za to tako priljubil se narodom. Se ve da so tudi Jageloviči podpirali ogerski slavizem. Slavizem vidi prof. Grot v vsej ogerski zgodovini (str. 21.) in sicer ravno najbolj v političnem smislu, kar dokazuje z mnogimi zgodovinskimi fakti. Iz teh zaključuje : čim bolj se je razvijal in rastel v ogerski državi slovanski element, tem bolje je ogerska država širila svojo moč na sosedne Slovane ter hotela dobiti Galicijo (Galič) a na jugu Srbijo, Bosno (Ramo) je bila uže 'dobila. Celo na Bolgarsko je imela Ogerska neko pravo, ker je kralj Bela bil v rodu z bolgarsko dinastijo Asenjev. Osod-nega pomena za nezavisnost madjarske države bili so Turki in Nemci: nastopila je naposled katastrofa leta 1526. Potem je le še Sedmograška bila ognjišče ogerske svobode : sam Ivan Zapolja bil je jugoslovanskega rodu. Ogerski narodi pa so se tudi potem vedno borili za vero in svobodo in za svojo ustavo, Slovani so tu bili med prvimi : „Hrvatska postala je predzidje Avstrije in Evrope proti Turkom" (str. 29.) Ne pozabimo tudi zarote Zrinskih in Frankopanov in potem vstaje na Oger-skem. Velikega pomena je dalje preseljenje Srbov v južno Ogersko in Hrvatsko za Arsenija Crnojevica, ki so dobili samoupravo in versko svobodo. Borba za svobodo se je potem vnela posebno v 18. veku, za Fr. Rakoczy-ja, ki je bil v neki zvezi s Petrom Velikim, ali v drugi polovici tega veka začelo je probujeno narodno čustvo Madjarov stopati na pota, da je' postajal madjarski narod gospodujoč, drugi pa so gubili stare pravice, staro samoupravo. Plemenska borba je bila neizogibna na škodo vseh plemen ogerske države. Nemci so izrabljali ta nasprotja na svojo korist in posebno na škodo neprijetnega jim Slovanstva. Potem pa poprijem-Ijejo Madjari nemško metodo in sledi 1848. 1. z banom „hrvatskim" Jelačicem. Madjarizem se je vendar zopet ojačal posebno s 1867. leta. Prof. Grot pa misli, da je neizogibno potrebno poroštvo za bodočnost, soglasje Madjarov in slavizma, in želi, da bi to uvideli madjarski vodje.
Zanimiva ta razprava pisana je v obliki govora.
Dr. Fr. Celestin.
DOPISI.
V Kumenu (na Štirskem), 22. jan. (Slovenski in poljski poslanci v državnem zboru). Glede na to, da smo mi avstrijski Slovani od vseh stranij po krivici in brez vsega vzroka zatirani in oškodovani in
smo uže mnogo let čakali rešitve od naših poslancev v državnem zboru in bili konečno vendar le prevarjeni, stavim si za dolžnost, nekoliko besed mojega prepričanja na tem mestu izjaviti.
Vzrok tej naši prevari je neoporečno tudi v neslogi naših državnih poslancev, katero je provzročil Hohenwartov klub. Večina slovanskih poslancev v tem klubu je imela na jeziku le jedino „vero" in „katoli-čanstvo", rekoč: „Skrbite najpoprej za nebeško kraljestvo in njegove pravice, vse drugo vam bode priver-ženo". Ali so pa ti gospodje zares delali po teh svetopisemskih besedah ? Oglejmo se nekoliko : V 7. številki 1. 1893. podal je „SI. Svet." iz „SI. Gospodarja" naslednji stavek, kateri si dovoljujemo tukaj še jedenkrat priobčiti; glasi se: „Da seje na nekaterih dunajskih šolah, na željo brezvercev in krivovercev, katoliškim učencem prepovedalo glasno prekrižati se; in da ta tihi križ sme sedaj romati v šole drugih mest in trgov".
Tako piše privilegovani „katoliški" list. Naši poslanci so nas namreč tešili s tem, da nam hočejo priboriti „versko šolo", „vse drugo pride po sebi". Zgorej pa je dokazano, kako „versko šolo" so nam priborili, in je s tem tudi dokazano, da smo sedaj tudi glede na vero mnogo na slabšem, nego smo bili v dobi skrajnega absolutizma; na narodno šolo in izomiko pa še niti misliti ne smemo. Tukaj je torej jasno, kakó nedostatni so še v Avstriji verski zakoni, katere so naši „konservativci" „popravljali" toliko let.
Da je večini poslancev Hohenwartovega kluba tudi versko vprašanje deveta briga, to nam dokazuje razun navedenega še dejstvo, da so se namreč zvezali tudi z našimi verskimi sovražniki, židoliberali. Vse to dokazuje, kakó malo je večini naših poslancev mari za svoj stiskani narod, kateri jih je z veliko težavo spravil v državni zbor.
Ali težijo nekaterniki naših poslancev le po visokih sedežih in mastnih službah, koje jim obetajo naši nasprotniki, o tem ne bom sodil. Z zavestjo pa sme vsakdo trditi, da se večina naših poslancev nič ne briga za vero in narodnost svojih volilcev, sicer bi se znali naši poslanci zvezati s Slovani, kateri vendar nimajo med seboj Zidov, kakor jih imajo nemški židoliberali, s katerimi so rečeni poslanci sedaj v zvezi. Posebno poljski državni poslanci se malo menijo za pravico zatiranih Slovanov. Poslednji čas so celo pomagali mlatiti nemškim židoliberalom po glavah Čehov in drugih Slovanov, ne zmenivši se celo za konečno nevarnost in propast svojega poljskega naroda, na stroške katerega sedijo oni v državnem zboru. In taki poslanci naj bi se smatrali kot katoliški in narodnjaki, kot branitelji svojega naroda v verskem narodnem in gospodarstvenem oziru. Kaj še !
Zadnji neznačaj svojega poklica pokazali so slovanski Hohenwartovci s tem, da so nemškim kapitalistom židoliberalom pomagali odbiti Taaffejev predlog, v katerem je tičalo nekaj občega volilnega prava, katero bi moglo Slovanom pomagati nekoliko na noge. Saj Slovani so sploh kmečko in delavsko ljudstvo, katero tlači židovski liberalizem. Ako se naši poslanci, ki sedijo v Hohenwartovem klubu, ne poboljšajo v kratkem, jih zavestni volilci nadomestijo z možmi, kateri se ne bodo bali delati za ravnopravnost vseh avstrijskih narodov, in se vrhu tega ne bodo sramovali potegovati se za kmetijski in delavski stan ter tako stopati vsakovrstnim požidjenim barantačem na prste.
Dalje so si naši novi državnozborski zavezniki, „konservativni-židoliberali" zapisali na svojo zastavo: „Germanizacija", in to hočejo s silo izvršiti kot kako „neobhodno državno potrebo".
Pošteni in treznomisleči dejatelji pa poznajo neko drugo, mnogo bolj primerno in v resnici potrebno sredstvo. To je popolna jednakopravnost vseh narodov v državi, primerno obdačenje borse, odstranjenje vsakovrstne, sleparije in odtruštva v obrtniji in trgovini itd. To bi bila v resnici prava in neobhodna državna potreba, katero mora priznati vsak pošten avstrijski domoljub. Ta državna potreba bi mogla v vsakem oziru zadovoljiti poštene državljane ; le sleparski kričači bi ostali pri tem na „golem", katerih pa nobena poštena vlada ne bi mogla poštevati.
To opomnjo se je drznil napraviti omenjenim dr-žavnozborskim poslancem preprost Slovenec v imenu mnogih in mnogih somišljenikov.	©
Ruske drobtinice.
Ci stipy 110 iiiiTici, roaony py6axa.
Finančno ministerstvo urejuje mali kredit, ki bode pod vla-dinim nadzorom. Ustrojijo selske občinske banke (posojilnice), za cele občine, potem delniške posojilnice i tretjo vrsto: posojilnice „vzajemne", ker vlagalci dobivajo tudi posojila in so medsobno vezani glede izgube. Mislijo pa v obče odrediti za vse posojilnice, da bodo členi poroki za slučaj izgube.
„Mosk. Ved." št. 342 govori o korenu anarhizma ter pri-trjujejo poslancu, ki je v francoski zbrtrnici očital središču, da je ono krivo anarhizmu, izgnavši Boga iz šol. Zaključujejo pa „M. V." ta članek tako: „Ako ni vere, ne moremo pričakovati od državljanov spoštovanja do roditeljev, pokornosti gospodarjem, uvaženja zakonov".
„Mosk. Vid." 351 pr. 1. zopet razpravljajo vprašanje o nemških naselbinah v jugozapadnem kraju. Zaključujejo pa, da Nemci drago plačujejo tu zemljo, ter se gosto naseljujejo, če tudi so jim pravice nekoliko omejene, ne ker so ubogi, in bi dalje ne mogli, marveč za to, da osnujejo tu neko drugo nemško domovino. Ti naseljenci krepko drži zemljo v svojih rokah „ter tako obračajo naseljevanje v sistem mirnega in sistematičnega zavojevanja". Delajo pa to po volji dalekovidnih nemških politikov, kakor trde ne samo „Mosk. Vžd.", ampak tudi drugi glasovi.
„Mosk. Vžd." št. 358 pr. 1. tožijo o slabem gospodarstvu zemstev; zemstva se hudo zadolžujejo, rastejo tudi posebno za-ostatki na davkih, katere bi kmetje imeli plačati zemstvom. Ti zaostatki štejejo časi kar po več milijonov r. Vidi se, da samoupravna zemstva ne znajo dobro gospodariti, in „M. V." pravijo, da bi tu mogla pomoči le vlada in gospode „zemce" malo naučiti gospodarstvu.
Pišejo, da bode vlada od pomladi 1894. radi slabe letine prošlih dveh let pobirala davke od kmetov potrebne za slučaj slabe letine v pridelkih, a ne v denarju. Ker bodo selske občine morale v ta namen ustrojiti žitnice, dajala bode vlada iz državnih lesov po nizki coni potrebni les. Neposredni nadzor nad temi skladišči žita imeli bodo dotični zemski načelniki.
Znameniti francoski kritik Lemaitre napisal je zanimivo razpravo o romanu Dostojevskega: „HpeCTviuieiiie h HaKasanie", ter o drami Ostrovskega: „rpo3a". Trudi se, da bi raztolmačil glavne osebe. Čudna se mu zdi in nekako nerazumljiva slovanska duša. Kar je ruskemu človeku lehko razumljivo, nejasno je francoskemu kritiku, morda ravno za to, ker je tako naravno in preprosto. „Po
tem so vsi dobri kristijani ne izključujoč poročnih (grešnih) in zlih". „Na francoski pozornici govori o „zločinu", „zmoti", o „pa-denju", ali o grehu ne govori, kakor na ruski", pravi L. Za to inostranci tudi no morejo razumeti ruske duše.
Zanimiv je vspeh duhovnih časopisov v obče in „Pa^ocni XpHciiaHHHa" posebe- Ta list izhaja še le jedno leto, ter ga sedaj povečujejo v obsegu. Urednik O. Poletebnov pravi pri tej priliki
med drugim : „Hristijanstvo je vera luči, mira in radosti.....
Vera ni hladno promatranje Boga, živečega v vesoljnoeti, nego je notranje, najbolj živo in najviše življenje .... Izguba v življenju tega nam zapuščenega duha kristijanstva, vodi k padu vsega, visokega in svetega v društvu .... Vse to izkusilo je naše društvo pod vplivom Zapada ... V našem izdan ju ne more biti „i drazečih in kriveč h razprav, niti polemke z nikomur, ničesar, kar kali mir in ne da, da se v srcu zasveti duhovna radost".
IIoAnoe co6pauie amvHeuiu A. H. Mavteoea. Bi, Tperi, iosiax'i, (6. H3«aHie). A. 4>. Mapicca, AonojmeHHoe amopojn,. C-IIn,, 189:!. — Zanimiv je pesniški pot, po katerem je šel visoko-daroviti ta pesnik. Najprej je v celi vrsti prekrasnih pesnij v čarobnem svitu oživil staro-klasični svet. Njegove slike imajo antologičen znači.j in bude v človeku živo sočutje za prekrasni svet stare Hellade in gospo-dujočega, večno prekrasnega Rima. Sovremene strune zvoči v tej prvi dobi bolj redko, če tudi moramo priznati, da je nekako moderna duša pesnikova razlila svoj čar tudi na staroklasični svet. Po časi pa prihaja pesnik v drug svet: v gorečih stihih kaže nam svojo globoko-duhovno nastrojeno dušo, tiho in krotko, kakor v molitvi. Zadnja leta pa je krotki pesnik vdaril z mogočno silo v druge strune: on se navdušeno bori za vero in prestol, in kakor razjarjen prorok šiba in biča sovražnike vere in prestolov. On sam veli, da je pesništvo izraz božjega duha, da izraža in kaže večno lepoto in vodi v kraljestvo večnega duha. Priroda vzbuja v pesniku misli o drugem nadzvezdnem svetu, kjer človeški duh jasno spregleda vse duhovno v stvarjenju. Sovremeno življenje odraža se malo v visoki pesnikovi duši: on le želi, da probudi v bezskrbno veselečih se dušah pravo razkajanje.	C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Italijansko vseučilišče v Trstu. Deželni zbor Tržaški je v svoji seji dne 19. t m. razpravljal med ostalim o „perečem" vprašanju italijanskega vseučilišča v Trstu. Poročilo deželnega zbora pobijal je najprej slovenski poslanec vit. Nabergoj. Rekel je, da vlada skrbi očetovsko za vse podanike, in ako kljubu večkratnim prošnjam Tržaškim Lahom ni dovolila vseučilišča, tega menda ni storila, ker se boji, da bi jim uteg-n lo škodovati tako vseučilišče. Sploh pa na Primorskem ni mesta za italijansko vzgojeno mladež, ker je večina slovanska, a tudi v drugih avstrijskih pokrajinah ne bi mogla dobiti kruha. Italijanska manjšina se niti ne ozira na opravičene prošnje slovenske večine, ki zahteva ne vseučilišča, nego le osnovno šolo v Trstu. Isto tako godi se v tržaški okolici. Ne bi bilo pravično, da bi morali prinašati za italijansko vseučilišče gmotne žrtve tudi Slovenci, katerim ne priznavajo najmanjših pravic za vzgojo v materinščini. Dva konservativna poslanca sta odgovarjala temu ugovarjanju, toda nista se niti ozirala na potrebo slovenskih šol, nego le povdarjala potrebo italijanskega vseučilišča. Slovenski poslanec dr. Sancin se je izjavil, da stoji on baš tako kakor nasprot-
niki na narodnostnem stališču. Prvič, pravi, da je slišal v tej zbornici poročevalca, ki se sklicuje na ustavno zajamčeno pravico, na jednakopravnost. Toda to načelo ne velja, kedar gré za prava slovenskega naseljenja. Poročevalec izjavi gledé dr. Sancinovega govora, da se mu ni treba z istim baviti pobliže, ker je bil govornik toliko pošten, da je priznal, da glasuje proti italijanskem vseučilišču le iz maščevanja. Italijanska večina je se ve da soglasno sprejela resolucijo v prid vseučilišču. Poparjena bila je pa vendar, ker so jo pobijali slovenski poslanci z nje lastnimi načeli.
Češki kvartet v Trstu. Dné 21. t m. priredil je sloveči „češki kvartet" koncert v gledališču „Armo-nia". Četudi »kvartet" sluje uže daleč po svetu, bila je udeležba prilično skromna. Kar je bilo poslušalcev, bili so malone izključno le Slovani in Nemci. Nekoliko sta na slabo udeležbo se ve da vplivala tudi slabo vreme in pa predpustna dôba. Program je bil, kakor vedno, izboren, a izvršitev divna, sijajna. Tukajšnja glasila so polna hvale ; ne morejo se načuditi čarobnemu soglasju, dovršeni tehniki in mladeniški navdušenosti umetnikov. Poleg čeških, osobito Smetaninih in Dvorakovih skladeb, svirali so umetniki tudi klasični Haydnov kvartet v c—dur. Hvaležno občinstvo je odlikovalo umetnike gg. Hoffmanna, Suka, Nedbala in prof. Vihana (nadomestnika obolevšega g. Bergerja) z viharnimi „Na zdar"-, „Slava"-in „Vybornë"-klici. Tudi mi se pridružujemo iskrenim „Slava !" umetnikom, kateri širijo z divotno svojo umetnostjo spoznavanje in spoštovanje do naroda češkega.
Izjava-Predlog. Državni in deželni poslanec g. Vekoslav Spinčič, kot predsednik hrvatsko-slovenskega kluba deželnega zbora ist rskega, prečital je v seji deželnega zbora isterskega z dné 13. januvarja t. 1. naslednje; „Visoki sabore! Buduc se u stenografička iz-viešča ovoga visokoga sabora ne unaša ni ono, što zastupnici ovog istog sabora jezikom hrvatskim ili slovenskim, dakle jezikom večine pučanstva ove pokrajine, govore, ni ono, što napisu, bilo kao predlog, bilo kao upit, i buduc se tim očito krši ustanova § 42. sabor-skoga poslovnika, polag kojega imaju stenografička iz-viešča sadržavati podpunoma sve, što je rečeno i uči-njeno u saborskih sjednicah, a tako i ustanova § 41. istoga poslovnika obzirom na zapisnike sjednicah; te pošto bijaše jur u izvještajih i zapisnicih sjednicah krivih navoda, kojih učinjeni izpravci, usupor § 39. saborskoga poslovnika nisu došli niti u izvještaje niti u zapisnike ; pošto je zastupnik Matko Mandič tužen od jedne zasebne stranke radi govora, izrečena u saboru i tiskana u „Našoj Slogi", jer da je njegovu tvrdnju, da je do-tični govor izrekao u saboru, utjeralo u laž visoko ze-maljsko poglavarstvo, potvrdiv svojim dopisom 20. marča 1893. br. 1586, da odnosnoga govora neima u stenogra-fičkom zapisniku, pak je uslied toga za zastupnike, govoreče u ovom saboru hrvatskim ili slovenskim jezikom pravo zastupnickoga imuniteta posve izlišno i bezkriepostno ; pošto c. kr. ministarstva nemogu iz stenografičkih iz-vještaja saznati govora hrvatski ili slovenski izrečenih, kao što to primjerice nije moglo prije kakve dvie go-dine saznati c. kr. ministarstvo poljodjelstva za nekoje govore u ovom saboru izrečene ; pošto uslied rečenoga nebilježenja hrvatskih i slovenskih govora, predloga i upita nije moguce, da se u smislu § 40. zemaljskoga pravilnika za Istru, Njegovo Veličanstvo, naš premiio-stivi cesar i kralj točno i podpuno obaviesti o saborskom djelovanju ; i pošto je c. kr. vlada zastupana u ovom
saboru odlučnim pristašem i bivšim članom jedne sa-borske stranke, proti kojega pristranomu i hrvatskomu narodu neprijateljskomu postupku bijaše opravdanih i utemeljenih pritužba, koli u svoje doba u dalmatinskom, toli u novije doba u ovom saboru — kao n. pr. u sjed-nici 21. agusta 1883., dne 5. decembra 1887., dne 12. marča i 13. septembra 1892. — i u carevinskom viecu — kao n. pr. u sjednicah 20. febrara 1892. i 21. marča i 28. novembra 1893. — te u kojega se s toga sa hrvatske i slovenske strane ne može imati nikakva po-vjerenja, podpisani, u svoje ime i u ime svojih drugova u ovom saboru: Ante Dukiča, Frana Flega, Slavoja Jenka. Matka dra. Laginje, Matka Mandiča, Dinka Ser-šiča. Andrije dra. Stangera i Frana dra. Volariča, od njih naročito ovlašten, izjavljajuči ovim svečano, da je njemu i njim nemoguče ustmeno sudjelovati kod razpravah pojedinih predmeta u ovom saboru, postavlja prešan predlog: 1. da se prema jasnomu slovu poslovnika (§§ 42., 41.) govori, predloži, upiti hrvatski ili slovenski u ovom saboru izrečeni, odnosno napisani, bi-Iježe u stenografičkih izvještajih i zapisnicih sjednica ovoga sabora; 2. da se pozove c. kr. vladu, da še dade zastupati u ovom saboru nepristranom i nestranačkom i obim narodnostim pokrajine jednako prijaznom osobom, koja bi uživala pouzdanje cieloga sabora, bez obzira na narodnosti i stranke.
Goriški Slovenci. Te dni vrše se v Gorici volitve za trgovinsko in obrtno zbornico. Politiško društvo „Sloga" napravi letos prvi resni poskus, da se o teh, za slovenski živelj jako važnih volitvah organizujejo narodni slovenski volilci. Volitve se završe dne 27. t. m. — V srednjih šolah na Goriškem vsiljuje se čedalje bolj nemščina. Eazni roditelji se pritožujejo zaradi velike strogosti v tem predmetu,, ki na Goriškem ni toliko potreben, ker nemščina ni deželni jezik.
Značilna razsodba. Kakor znano, ustanovili so si bili nekateri slovenski dijaki Dunajskega vseučilišča „katoliško akademiško društvo", katero so krstili „Danica" in predložili dotična pravila pristojni oblasti v potrjenje. Ta oblast, namreč nižeavstrijsko namestništvo, je pa zabranila ustanovitev tega društva zbok tega, ker je bila slovenščina navedena kot poslovni jezik tega društva, češ, da politiška oblast ne bi mogla vršiti nadzorovalne svoje dolžnosti, ako društvo upravlja na tujem, nepoznanem jeziku. „Daničarji" so se pritožili proti toj razsodbi na ministerstvo notranjih poslov, a to ni le potrdilo namestništvenega odloka, ampak še dodalo, da so slovenske narodne in kranjske deželne barve na Dunaju izzivalno. Proti tej razsodbi so se potem pritožili „Daničarji" na najvišo instancijo, na državno sodišče. Poslednje v tej stvari izreklo je svojo razsodbo dne 13. t. m. Tudi ono je zavrglo pritožbo „Daničarjev", češ, da je na Nižeavstrijskem običajni jezik jedino le nemški, in tudi prve instancije v deželi občujejo s strankami le na nemškem jeziku.
Ta razsodba je nepričakovana tudi za slovensko dijaštvo, ker n. pr. ako društvo „Slovenija" posluje uže 25 let na slovenskem jeziku, in jednako je mnogo drugih nenemškim društev na Dunaju, ki posiujejo na drugih jezikih; takih društev je: čeških 43, hebrejskih 33, poljskih 8, hrvatskih 4, rumunskih 2, madjarskih 2, slovenskih 2, maloruskih 3, ital. 5, franc. in belgijskih 4. bolgarskih 11, angleško in srbsko 1. „SI. Narod" pravi : „S to razsodbo dobile so inozemske narodnosti veče pravice, nego jih imajo domačini. Madjari, Romuni, celo
Angleži, Francozi in Bolgari smejo na shodih svojih društev poslovati v svojem jeziku, Slovenci pa, avstrijski državljani, avstrijski davkoplačevalci, avstrijski vojaki se v rezidenciji ne smejo v svojih društvih posluževati svojega slovenskega jezika* . . . „Dunaj velja za središče cele monarhije in uže opetovano se je z vladne strani čulo, da ni dober avstrijski državljan, kdor ne gravituje na Dunaj. Tako gravitovanje pa se otežuje čedalje bolj" ....
Jugoslovanski klub in pa „Amerikanski Slovenec". Y svoji 2. številki t. 1. se bavi „Amerikanski Slovenec" z „Jugoslovanskim klubom". V uvodu obžaluje člankar, da niso vsi slovenski poslanci izstopili iz Hohenwartovega kluba, ko bi vendar morali vsi složno stopiti v opozicijo proti vladi. Potem pa razmotruje člankar „klub konservativcev". Nazivlja ga pravo uganko resnemu politiku, kajti nikdar se ni še resno uprl krivicam, katere se godé zastopnikom manjših narodnostij v klubu. Nemcem in Poljakom se pač ni bilo treba boriti za svoja prava, ker jih imajo, a ko bi bili morali ustreči željam hrvatske in slovenske narodnosti, niso jih marali poslušati. Zatem razpravlja člankar o tem, kako so uže lani izstopili nekateri poslanci iz Hohenwartovega kluba, ustanovivši poseben klub, kateri je hodil vedno z vstrajno in neumorno delujočo češko opozicijo. Grof Hohenwart pa je skušal ohraniti svojo stranko vedno indiferentno in s tako mlačnostjo je Slovencem in Hrvatom več škodoval nego koristil. Koliko pa je pri tem trpel slovenski narod na Koroškem in v Istri, to vé pač najboljše narod sam. „Čudno je res", pravi člankar, „da je večna jugoslovanskih poslancev toliko let klečeplazila pred ljudmi, katerim se dozdeva jednakopravnost narodov v Avstriji krivica nasproti Nemcem". No, naposled je vendar konservativua stranka pokazala svojo barvo; grof Hohenwart pa se je pokazal največega nasprotnika Čehov, Hrvatov in Slovencev. Zbok tega so zavednej&i izmed jugoslovanskih poslancev izstopili takoj iz Hohenwartovega kluba. Konečno navaja „Am. SI." imena izstopivših poslancev z „izjavo", katero so priobčili v slovenskih listih. Člankar zaključuje, da je ta odločni korak Hohenwarta in nemško levico nekoliko osupnil, za to pa skušajo preslepiti ostale slovenske poslance, da ostanejo v klubu, da ne bi razpadel isti. „Razpasti pa mora tako in tako kmalu zaradi svojega indiferen-tizma".
Slovensko-hrvatska vzajemnost. Simpatija med slovenskim in hrvatskim narodom postaja vedno prisrčnejša. To se je pokazalo jasno, ko je nastopila nedavno na ljubljanskem narodnem gledišču hrvatska umetnica Jamnicka, na zagrebškem odru pa ljubljanski prvi igralec g. Borštnik. Na obeli straneh se je povdarjalo, da je razlika med hrvatskim in slovenskim jezikom tako neznatna, da nikakor ne ovira umetnika jednega ali drugega naroda nastopiti na odru bratskega gledišča v svoji materinščini.
b) ostali slovanski svet.
V	Dalmatinskem dež. zboru so odločni poslanci utemeljili različne pritožbe, z namero, da bi se zvedeli na višem mestu.
V	Levovskem dež. zboru so predložili gališko-ruski poslanci v družbi poslancev, ki zastopajo poljske kmete, predlog o volilni reformi. Ta predlog namerja : 1. razširiti aktivno volilno pravo za dež. zbor nekako v takem smislu, kakor pokopana Taaffejeva volilna reforma za drž. zbor; 2 da se uvedejo neposredne deželnozborske volitve po okrajih na kmetih; 3. da se pomnože deželnozborski poslanci po mestnih in kmečkih kurijah. Ta predlog se je izročil uprav-
nemu odseku, no večina, sestavljena iz poljskih poslancev, izvestno ne privoli, da bi se sprejel ta, dasi po svojih namerah jako skromni predlog.
Predlog o na j višem sodišču za češke dežele so predložili tudi narodni poslanci moravski v dež. zboru ; toda nemška umetna večina je odklonila to, da bi se isti predlog izročil posebnemu odseku.
Razprava proti tajnemu društvu „Omladina" pričela je pred kazenskim izjemnem sodišču v Pragi dné 15. t. m. Obtoženih je 77 mladeničev (jeden obtožencev je bil še pred pričetkom obravnave umorjen); zagovornikov je več; sodišče je dovolilo pristop k razpravam 12 časnikarjem in 50 poverjenikom. Razprava se vrši v jako tesni porotni dvorani, a sodišče je zavrglo utok brauiteljev, da se izbere za razprave druga, širnejša dvorana. Obtoženi so veleizdajstva, žaljenja Nj. Veličanstva, kaljenja miru, udeležitve tajne zveze itd." Uredništvo „Hlas Naroda" se je prijavilo kot poškodovana stranka, ker so izgredniki o svojem času pobili okna pri uredništvu. Odškodnine pa „Hlas Naroda" ni maral sprejeti, ampak izjavil je, da mu je za načela, ne pa za denar. Obtoženci pozdravljajo njega urednike, kadar koli se kateri prikaže pri razpravi, z burnimi „Pereat"-klici. Obtoženci se vedejo prav brezbrižno, časih celó nepristojno; izgovarjajo se ali na umorjenega soobtoženca Mrvo, ali pa popolnoma tajé vse, česar jih dolži sodišče. No, čuje se celó, da tajne zveze dejstveno „Omladina" nikdar ni imela in da je ista le nekaka romantična domišljava.
Dr. Klaic o dalmatinskih Slovanih. Dopisnik „Mosk. Véd." št. 343. pr. 1. poroča o zanimivem razgovoru, ki ga je imel z dalmatinskim poslancem dr. Klaičem. On in njegovi tovariši prešli so v opozicijo, da dosežejo izvestne svrhe in sicer v okviru Avstrije. Vse rušeča opozicija bila bi na mestu le tedaj, kedar bi jej sledila vse rušeča dela. Tako opozicijo vodili so Madjari, ker so jo mogli podpreti z delom. Mi pa ne težimo za takim delom, iščemo si spasa v Avstriji in po Avstriji. Slovani naj bi težali za tem, da izpodrinejo levico in napravijo jedro bodoče večine. Vsaka druga opozicija, t. j. opozicija radi opozicije je škodljiva ter le povečava jez med vlado in slovanskimi narodi. Stopiti pa so imeli Slovani v opozicijo takoj, ko je bil raztrgan železni obroč. Sedaj je ostalo nekaj Slovencev v Hohen-wartovem klubu, ker mislijo, da se koalicija razruši kmalu, kar misli tudi dr. Klaič, in sicer vsled slovanske opozicije. Gledé hrvatsko-srbskih razmer v Dalmaciji rekel je dr. Klaic, da so se pokvarile pred 15 leti za okupacije Bosne in Hercegovine, in da so krivi Hrvatje t. j. ne-mirljivi sovražniki Srbov. Začeli pa da so razdor Hrvatje in sicer Pavlinovič, ko je napisal svoje „Razgovore" ter v njih ostro napadal „Srbe" ; to je bila iskra, iz katere se je razvnel neugasljiv plamen bratskega prepira. „Jaz sem vedno žalosten gledal in še gledam na to sovraštvo. Srbo-hrvatsko sovraštvo nam mnogo škodi v Dalmaciji v borbi z italijanskim elementom, ki je sam po sebi jako neznaten (3%), ki ga podpira vlada ter neče odstraniti iz uradov italijanščine in uvesti hrvaščine".
Maloruski radikalci v Galiciji imeli so dné 4. t. m. shod v Kolomeji. O tem shodu je poročal dr. Trylovski o splošnem politiškem položenju Malorusov v Galiciji. V svojem govoru je omenil, da morejo rešiti maloruski narod jedino le radikalci, ker se naslanjajo na lastne sile narodove, kateri je organizovan po za-
_______________________SLOVANSKI SVET	Štev 2.
padno-evropskih nazorih. Radikalci tudi ne ljubkajo niti toži člankar, da Dunaj ni več — nemško mesto. Av-z Rusijo, niti z vlado. Shod je vsprejel to-le resolucijo; strijska prestolnica da je mnogo izgubila vsled tega, „Narodni shod v Kolomeji priznava, da je bodočnost ker so se razvila in se še razvijajo mesta Pra«a^ Malorusov jedrno le v politiški in socijalni organizaciji Zagreb, Trst, Pešta, Bukarešt itd., 'kajti vsa ta mesta maloruskih delavcev na radikalno-demokratiški podstavi. niso duševno zavisna več od Dunaja, kakor so bila po-btrankarstva med Malorusi imajo le toliko veljave, v prej, ampak stvarjajo si za-se narodna središča Dunaju kolikor pripomorejo v dosego tega namena; gledč se- ne zadoščuje, da bi bil le glavno mesto slabo naseljenih danjega položenja pa izjavlja zbor, da je zbok vedno planinskih kronovin; vrhu tega leži ob jezikovni meji naraščajočega politiškega servilizma skrajno potrebno, vsled česar navaljivajo nanj „inozemska", posebno pa da se uprejo temu servilizmu pošteni možje vseh strank, slovanska plemena. Bas slovanski živelj izpodriva „nemške" Zaradi tega naj se skličejo zaupni možje, kateri naj se Dnnajčane tako, da je vredno premišljevati o tej stvari, posovetujejo o sredstvih, koja je treba rabiti proti temu Vsakdor mora priznati, da Slovani skoro popolnoma pojavu, ki grozi uničiti narodno svobodo". Shod se je poplavijo Dunaj. Kakö dosledno pa postopajo Slovani, izrekel tudi za obče volilno pravo, naglašajoč, da je če tudi stopajo v boj početkom le kot manjšine, to do-treba odpraviti kunje ter da se uvede neposredno, obče, kazuje najboljše „poslovanjena" Silezija in pa „pruski" tajno glasovanje ob volitvah v občinske, okrajne, po- Poznanj. Ako pa Dunaj izgubi svoje izključno nemško krajinske m državne zastope. Zbor je protestoval tudi lice, potem je v kratkem pokopano vse nemštvo, in iz-proti vladinemu predlogu „kmetskih zadrug in rentnih gubljen je plod velikanskega kulturnega dela na Vstoku.
posestev" ter navedel mnogo drugih sredstev, s kate-	Zatem omenja člankar, da se Nemci ne boje Francozov, rimi bi se moglo pripomoči kmetskemu stanu. Vsprejeli kajti isti da so uže izgubili svojo prevesno silo ; pravi in
so predlog, da naj bi država sama kupovala posestva	jedini nasprotniki nemštva so le Slovani s svojo mladeniško
na dražbah ter jih odstopala občinam, ki bi plačevale	močjo, brutalno silo in strašansko množečim se številom,
taka posestva v obrokih. Radikalno malorusko društvo	Tudi se je treba ozirati na to, da Slovani jako napre-„hapoaaa bom" se neki razvija prav živahno in skliče dujejo duševno, zbok česar ne zmagujejo le z orožjem v kratkem še drugih shodov. v roki (!), ampak se širijo tudi mirnim potom, kedar
V teh izjavah je prava zmes nazorov, nastavših	vlada povsodi mir, in ni nihče pripravljen na slovanski
iz raznih vplivov, v resnici tudi zapadnih.	naval. — Kakor se vidi, zna člankar dobro dramiti
Koliko plačujejo češke dežele? Neposrednih	Velikonemce ; kaj poreče Dunajski župan k temu strahu' davkov daje Češka 29 mil., Morava 12 mil., Sileška nad 2 Romunske gospodičine Vajanskemu. Romunske
mil., skupne torej okolo 43 milijonov. Posrednih davkov	gospodičine Sibinske so poslale v Segedin srebrn lovor-
pripada na Češko 94 mil., Moravo in Sileško 41 mil., torej	venec gospej Svetozara Hurbana Vajanskega, slovaškega
skupno 135 milijonov. Od skupnih 177 mili. dobivajo te	dejatelja, p;sate]ja in — mučenika. dežele 63 mil., v tem ko gre torej za skupne drž. potrebe Marti» Čulen, velik slovaški rodoljub, uzoren učitelj,
od te svote 144 mil. gld. Dežele ogerske krone dajejo za	pedagog, je umrl kot župnik 23. t. m. v 71. letu življenja,
skupne potrebe pa le 66 mil. V čeških deželah pripada na	Bil je po raznih mestih na Slovaškem profesor, potem vodja
jednega človeka davkov 22 gld., na Ogerskem pa le 16.	gimnazijski. Kot tak je zasnoval 1. 1868. gimnazij r Kla-
A kaka je politiška moč pri Madjarih in Cehoslovanih ?	šterju pod Zniovom, a isti gimnazij bil je zatvorjen vsled
Češko šolsko društvo, „Ustr. Mat škcl.", je	prepisa ministra Trefoforta 21. septembra 1874. in :to kljubu
imelo v 1893. 1., trinajstem svojega obstanka, največ do-	temu, da je še malo mesecev poprej državni tajnik Tanacky
hodkov. Prijelo je 221 943 gld. 93 kr., izdalo pa 197.336	izjavil sh takö-le: „Tolaži me, gospoda, da se vam morem
gld. 40 kr. Do konca 1. 1893. je Matica osnovala 100 šol,	zahvaliti in povedati, da takega gimnazija, kakoršen je ta
katerih vzdržuje 78, in sicer 1 gimnazij, 39 občinskih in	vaš, ni niti v čisto madjarskih mestih, in povem to tudi g.
38 svojih.	ministru, in če treba, bom to svoje mnenje utrjeval tudi v
Češko plemstvo v obče cepi se vedno bolj ter se	državnem zboru". Čulen je potem dobil mesto župnika na
bliža konservativni del liberalnemu ali prav za prav nem-	meji slovaškega življa ter je ostal veren svojemu narodu do
škemu. Le malo jih ostaje narodu zvestih ter se drži sta-	konca. On je podpiral vse zavode in narodna podjetja ter je
rega programa. Sosebno v češkem deželnem zboru začeli so	bil velik dobrotnik slovaški omladini. Ko ga je hptel posta-
konservativci na vse strani paralizovati delovanje Mladočehov.	viti primas Sunor na boljšo župnijo, ni je sprejel zato, ker
Plemstvo prehaja v tabor politike, katero hoče zastopati nova	je bila — madjarska. Čulen je doživel in sam osebno prestal
koalicija. Politiko koalicije hočejo pa v obče uvajati po raz-	mnogo muk. zaradi katerih trpi v novi dobi slovaški narod, nih deželnih zborih, kakor kranjskem in moravskem, torej Nagrade „Matice Hrvatske". „Matica Hrvatska"
takih, kjer^bi imeli odločevati Slovani.	razpisuje za leto 1894. književni natečaj za nagrajenje
Na Češkem se je vršilo več dopolnilnih volitev; iz-	dobrih hrvatskih knjig ti-li nagradi: 1. Iz zaklade grofa
vršile so se Mladočehom na korist No, čudo ni, da češki	Ivana N. Draškoviča nagrado 850 gld. V smislu oporoke
narod v tej dobi še bolje razumeva politiški tir, nego poprej,	imajo prednost do nagrade ti, kateri doprinašajo s svo-
Da bi se učili le drugi Slovani od Cehov.	jim rokopisom čim več k pravi ljudski pouki o praktičnih
Tisošletnica Svatoplukovega spomina bode	predmetih in v napredek njegovega duševnega in ma-
meseca februvarja tega leta. Cehoslovani, sosebno tudi	terijalnega stanja. Rokopis mora obsegati vsaj 15 tis-
moravski, se pripravljajo, da bi ta spomin proslavili	kovnih pol; ako je manjši, podeli se slučajno tudi raz-
dostojno. Zajedno se bodo spominjali tisočletnicev Bo-	merno manjša nagrada. Rokopisi naj se pošljejo najkasneje
fivojeve smrti; tudi Borivoj je'velikega pomena za Čeho-	do 31. dec. 1894. tajniku „Matice Hrvatske". — 2. Iz
Slovane in potem za Slovane v obče.	zaklada Adolfa Veber-Tkalčicevega književno nagrado
Nemški Dunaj. Pod zaglavjem „Wien und das	300 gld. za književno delo poučne ali zabavne vsebine.
Deutschthum in Oesterreich" je objavila te dni Bero-	katero mora obsezati vsaj 10 tiskovnih pol. Vsebina
linska „Gegenwart" jako značilen članek, v katerem se	mora se popolnoma strinjati z namenom in književno
obliko publikacij „Matice Hrvatske". Ako bi nagrajeno delo obsegalo slučajno več nego 10 tisk. pol, odškoduje „M. Hrv." pisatelja primerno iz svojih dohodkov. Rokopisi naj se pošljejo do 31. decembra 1894. tajniku „Matice Hrvatske".
„Matica Hrvatska".javlja svojim društvenim poverjenikom in članom, da je razprodana vsa naklada „Matičinih" knjig (10.000 iztisov), zbok česar se ne sprejemajo več novi členi za leto 1893.
Hrv. vseučiliščno zabavno liter, društvo „Danica" u Zagrebu izdalo je svoj „Izvještaj" za upravno leto 1892—93. Iz tega izvestja posnemamo, da je imelo društvo „Zastava" v tem upravnem letu 2676 gld. 67 kr. dohodkov in 2630 gld. 64 kr. stroškov. Vkupno premoženje znaša 1685 gld. 28 kr. Društvo ima 35 ustanov-nikov, 133podpornikov in 132 pravih članov.
Petdesetletnica „Zore Dalmatinske". Letos bode petdeset let, odkar je dr. Ante Kuzmanič pričel v Zadru izdavati književni list „Zora Dalmatinska". V prvi nje številki je bila objavljena Preradovičeva pesem „Zora puca, bit' če dana". Preradovič pripoveduje sam v svojih spominih „Črtice moga života", kako se je spoznal s Kuzmaničem, in kako ga je ta nagovarjal, da se je poprijel pesništva. Preradovič je mnogo pripomogel k temu, da ni propadla „Zora" uže prve mesece svojega obstanka. Kuzmanič jo je bil namreč skoro pokopal zbok svoje nepopustljivosti v pra-vopisju in v jeziku. „Zoro" so bili navdušeno pozdravili vsi domoljubni Hrvatje, kar dokazujejo uže razni odzivi in pesmi, njej namenjene. V „Zori Dalmatinski" je največ pesmij, kratkih narodnih prič, razprav o jeziku in pravopisu in člankov o narodnem gospodarstvu. — Nje petdesetletnico) je pozdravil Zadarski književni list „Iskra" v prvi letošnji številki z raznimi sestavki, in to s pesmijo Stjepana Buzoliča: „Zori Dalmatinski, s historiško-kritiškim člankom P. Kasandričevim: „Zora Dalmatinska" 1844—1848 ; s pesmijo K. Katalinič-Jeretovo: „Sjeni neumrlog velikana Petra Preradoviča pri-godom petdesetgodišnjice pjesme „Zora puca, bit če dana" in z nekaterimi zgodovinskimi podatki o „Zori" od uredništva.
Hrvatsko starinarsko društvo u Kninu si je kupilo te dni dvonadstropno palačo tik sedanjega muzejskega poslopja. Tudi nova palača se bode uporabljala v muzejske svrhe. V kratkem bode imelo to društvo izredno glavno skupščino, v kateri se obnovi društveno upraviteljstvo. Vsled prošnje raznih rodoljubov stopi v novo upraviteljstvo baje tudi Nestor hrvatskih arheologov prof. Š. Ljubič kot podpredsednik.
Katoliški sliod na Ogerskem. Dne 16. t. m.
pričelo je v Budimpešti zborovanje katoliškega shoda. Udeležba je bila ogromna ; poleg škofov iz vse Madjarske, udeležil se je zborovanja tudi papežev nuncij Agl:ardi in mnogo katoliškega plemstva. Kardinal Vaszary je v svojem nagovoru naglašal stališče katoliške cerkve proti cerkveno-politiškim predlogam madjarske vlade. Shod je odposlal brzojavko cesarju in papežu. Cesar je odgovoril brzojavno, zahvaljujoč se na izrečeni mu udanosti. Madjarski politiški krogi so jako vznemirjeni vsled tega, ker je cesar odgovoril osebno na brzojavko zboru, kateri je zboroval baš radi tega, da ukrene potrebno proti vladnemu cerkveno-politiškemu načrtu. V papeževem imenu odgovoril je iz Rima na brzojav tajnik Rampolla. Zbor je sklenil soglasno primerne resolucije, s katerim se protestuje odločno in slovesno proti cerkveno-politiški zakonski preosnovi.
Dr. Ivan Broz, prof. kr. gimnazija Zagrebškega, odbornik „Matice Hrvatske", dopisujoči član jugoslovanske
akademije, umrl je v Zagrebu v 42. letu življenja. Pokojni Broz ima mnoge zasluge, da se je mladi naraščaj naučil govoriti in pisati čiste hrvaščine. Sodeloval je pri „Viencu" in priobčil mnogo učnih razprav v akademiškem „Radu". Ostavil je mnogo dogotovljenega jezikoslovnega gradiva.
Anton Kazali, sloveči hrvatski pesnik, rodom Du-brovčanin, umrl je dne 17. t. m. v svojem rojstnem mestu v 78. letu d6be. Najboljša njegova pesniška dela so „Zlatka", „Glas iz pustinje", „Grobnik", „Cviet neimeni". Največa njegova pesem je „Čoso", katero je pisal blizo 40 let; pesem ima do 30.000 stihov. Doslej ni bila še obelodanjena. Poleg izvirnih pesniških del prevel je pokojnik vso Ho-merjevo „Ilijado" in mnogo stvarij iz grškega, angleškega, francoskega in nemškega jezika.
Kriza v Srbiji. V Srbiji čuti se uže zopet vpliv zapadne politike. Mladi kralj Aleksander je pozval svojega očeta, razkralja Milana iz Pariza v Beligrad. Ko je kralj prijavil Grujiču razkraljev prihod, dalo je ministerstvo svojo ostavko, rekše, da se ruši jasna ustavna določba z Milanovo vrnitvijo. Radikalce opisujejo kot opasne kroni, a ta se ni mogla sporazumeti z liberalci. Najprvo sta skušala skrpati novo ministerstvo zatožena bivša liberalna ministra Avaku-movič in Ribarac, toda ni se jima posrečilo. Kralj se je po-sovetoval tudi z Garašaninom, Novakovičem, Milovanovičem in Simičem, odposlancem na Dunaju, katerega je poklical v Srbijo. Radikalna stranka ni marala vsprejeti kraljevih uslovij. Ta so bila: 1. ministerstvo se obvezuje ravnati se strogo ustavno; 2. ministerstvo mora spoštovati osebne pravice in želje kraljeve; 3. kralj si pridržuje pravico vrhovnega vodstva zunanje politike in 4. razprava proti zatoženim liberalnim ministrom se ustavi. Skupščina je odložena na nedoločeno dobo; odstopivše ministerstvo pa je izjavilo, da ne prevzema ni-kakšne odgovornosti za postopanje kraljevo. Zbok tega je bilo tudi nemožno sestaviti koalicijsko ministerstvo. Naposled je Simič sestavil novo ministerstvo takole: Simič predsed-ništvo, zunanje posle in ad interim tudi financije; general Zdravkovič javna dela, drž. sovetnik Nikolajevič, notranje posle; Milovan Pavlovič vojsko, profesor Lotanič poljedelstvo in trgovino ter prof. Gjorgjevič pravosodje in nauk ad interim. V kratkem se vrne v Belgrad tudi kraljica Natalija. Prebivalstvo po deželi je silno razburjeno.
Obravnavanje proti zatoženemu ministerstvu Avakumovičevemu je pričelo zopet dnč 16. t. m. Sodišče je odbilo Avakumovičevo zahtevanje, da se izključi sodnik Kristič, in zahtevo Ribarčevo, da se k obravnavi pozove vladin sovetnik Živanovič. O izpraševanju zaradi uporabe vojakov ob volitvah je izjavil bivši minister notranjih poslov Ribarac, da se ta stvar dostaje le njega samega, ne pa bivšega vojnega ministra Bogičevida. Ta pa je izjavil, da je storil svojo dolžnost in da odgovarja o svojih korakih le kralju samemu. Dne 23. t. m. nadaljevala se je obravnava. Izmed zatoženih bivših ministrov nista prišla Avakumovič in Ribarac, kajti bila sta pri kralju v konaku. Kakor javljamo na drugem mestu, pretrgal je kralj obtožbo s posebnim ukazom.
Dar za srbsko šolo. Belgrajski mitropolit Mihajlo daroval je blizo 20.000 dinarjev, da se zgradi srbska šola v Soko-Banji, njega rojstnem mestu.
Serbski mačičny doni. Lužiški Srbi, ki so uže davno nabirali doneske, da bi si v Budišinju sezidali „Narodni dom", sklenili so sedaj delo pričeti z vso zaresnostjo. Denarja pa nedostaje še mnogo, hočejo pa ga dobiti z nabiranjem dobrovoljnih darov, z loterijo in z izdanjem delnic. Dolžnost drugih Šlovanov je, da temu malemu odlomku slovanskega plemena, borečemu se za narodni obstanek sredi
velikega kulturnega naroda, pripomorejo tudi s svojimi žrtvami za zgrajenje „Narodnega doma", namenjenega raznim narodn;m društvom lužiških Srbov. Več sporočimo o stvari v bodoče.
Črna Gora. „Tjiac IJpHoropua" našteva dogodke, ki so bili 1 1893 za Črno Goro pomenljivi ter zaključuje: „Pogledavši torej na minolo leto, moremo je mi blagoslavljati kot jedno činjenico naše bolje bodočnosti; in ločeč se od 1. 1893, čestitamo Črni gori njene darove, z željo, da bi bilo nastopivše leto še ugodniše".
K narodopisni razstavi na Češkem ]. 1895. Kakor poroča „Velehrad", bodo imeli evangelici in Židje na tej razstavi svoja lastna oddelka, za to se pripravlja tudi posebna katoliška skupina, v predočenje cerkve česko-slovanske. Ta skupina bode razdeljena na tri oddelke. V cirilo-meto-dijskem oddelku bodo zaznamovana na posebnih mapah pota teh slovanskih apostolov, in njih dieceze, a izloženi bodo tudi razni spomini po teh svetnikih, literatura cirilo-rae-todijska itd.
Madjari in Komuni. Madjare peče, da se približujejo za skupno postopanje Romunci, Slovaki in Srbi. Zato se laskajo Eomunom, da bi ostali osamljeni Slovaki in Srbi; a Komunci ne verujejo obljubam madjarskim. „Gazeta Tran-silvanici" kliče: „Vsaka obljuba Madjarov je slepilna. O tem je treba narod poučiti. Kdor bi danes med Romunci mislil na pomnjenje z Madjari, bil bi izdajnik narodov in renegat".
Bolgarska bode imela letos po proračunu 102,270.982 frankov dohodkov in 101.079.555 frankov stroškov. Iz razhodov pripada na obči dolg 17V<, na vojsko 22'A, na javna dela 13 in na šole 9 milijonov frankov.
Ogerski arhiepiskop Samassa praznoval je nedavno 501etnico svojega svečeništva. O tem povodu izustil je zbranemu svečeništvu znamenit govor na latinskem jeziku, kateri je obrnil na-se občno pozornost in vzbudil obče zanimanje. Iz njegovega govora je razvidno, da arhiepiskop ne pripada onim, kateri želijo izključiti duhovenstvo iz poliiiškega življenja. Tudi svečenik, rekel je, občuti ljubezen do svoje očetnjave, zbok tega se mora zanimati za splošna vprašanja in delati dostojno v prid svoje domovine. Ako pa naj ljudstvo sluša duhovnike, želiti je treba, da varuje sleherni svečenik svojo avtoriteto, da izpolnjuje točno svoje dolžnosti in da je brez madeža na svoji časti. Danes gleda svet bolj na dostojnost, kot pa na dobrotvornost. Zatem je izrekel, da želi, da se skliče krajinski katoliški sinod, kateri naj bi se posovetoval o bogosluženju, o cerkveni organizaciji, da bi se izpravili nrav, običaj in cerkvena disciplina. Časopisju ne bi se smel dopuščati avtoritativni glas v cerkvenih vprašanjih. — O domovinskih vprašanjih se je izrazil arhiepiskop, da je treba dveh stvarij, ako bi hotele državne oblasti pripomoči k blaginji naseljenja. Pred vsem bi bilo treba, da se v blagor mest ostavljajo vse postranske misli, potem pa bi se moralo raztegniti delovanje na vse državno telo, toda ne tako, da bi se podpirali jedni, prezirali pa drugi; tako utegnejo nastati razdrobljenja, spori, zavidanja. Občnemu blagu more koristiti le ta, kdor ljubi pravico. Nikdor se ne sme prezirati in žaliti brez vzroka. Sovražnik in neprijatelj je ta, kdor oborožen navaljuje na oblast, a ne ta, kdor ima blago mišljenje in blage namene. Razna mišljenja in razni nazori niso neprijateljstvo. Posamični človek ne smatra nikogar svojim neprijateljem zbok različnega mišljenja. Različni so darovi prirode v posamičnikih; zategadelj pa se oblast ne sme obzirati
na blesk stanu, ampak mora biti nepristranska in modra-Kdor hoče storiti kaj v blagor narodov brez teh svojstev, ta spravi v opasnost domovino. Takih s!abostij pa opazujemo dandanes mnogo, toliko v časopisju, kolikor v načrtu za preosnovo cerkveno-politiškega vprašanja.
Svetovna rastava vPetrogradu bode 1. 1903. ko bodo slavili Rusi 2001etni spomin zidanja Petro-grada.
Prebivalstvo v Rusiji pomnožilo se je od leta 1891. do konca 1893. leta za 5 milijonov duš, narastlo je namreč na 124 milijonov. Ako bi se množilo prebivalstvo v istem razmerju, imela bi Rusija v 40 letih 200 milijonov naseljenja.
Ruski jezik v Nemčiji. Poslednja leta v Nemčiji čedalje bolj raste zanimanje za rusko literaturo, in vsled tega se Nemci ruskega jezika uče vedno intenzivneje. Izdateljska firma Cotta v Stuttgartu in Monakovem (München) je v nemškem prevodu izdala posebno zbirko ruskih „spominov" (memoirov), katera zaključuje v sebi take kapitalne reči, kakor spomini znamenitega Pirogova, Nikitenki in drugih. Sedaj moremo pokazati dve novi izdanji, ki ste zanimivi sosebno zato, ker ste se javili na svet v Nemčiji, no — na ruskem jeziku • oni imati namen oblehčiti izučenje ruskih pisateljev v izvirniku. Prvo izdanje je ozaglavljeno : „Russische Meisterwerke" ; ono izhaja v oddeljnih snopičih pri Gerhardu v Lipsku pod redakcijo dr. Merčinskega in dr. Abichta. Prva dva snopiča obsegata „MeTejn>" L. Tolstega in „EacHH" Kry-löva, s podvrstnimi opazkami in znaki udarjenja na slovih. — Drugo izdanje, ki se je pojavilo pri Malcomes v Stuttgartu, nosi nazvanje „Internationale belletristische Bibliothek in russischer Sprache. Izdatelj najavlja, da ima namen zbrati najboljše romane vjeh narodov v ruskem prevodu. Ta „biblioteka" sestavlja nekoliko serij po 12 zvezkov; izdanje je precej elegantno, v vsakem zvezku je od 10 do 12 tiskanih pol. Iz vsega tega je vidno, da se germanska vlada ne boji za celokupnost države od učenja ruskega jezika in ruske literature, in da ravno tako ni katoliški ni luteranski svečeniki v takem „počenjanju" svojih jedinovercev ne vidijo „nevarnosti" za „vero". Bržkone tam vera stoji na bolj krepkih nogah, in imajo tamošnji duhovni otci čisto druge pojme o njej, nego slovenski, hodeči za Goriškim ovnom-zvoncenoscem. Zanimivo bilo bi le znati, kako nazvani Nemci-izdatelji dobivajo rublje iz Rusije za svoje „rusofilstvo ?" Lepa prilika Goriškemu detektivu, pokazati svojo spretnost in svoj tenki nos, in pa skrb, da bi se s takim brezverskim počenjanjem gg. Kotta, Mal-comesa i. t. d. tako ali inače ne podkopala trozveza.
Bo Sein.
Francosko-rusko prijateljstvo. Mesto Lyon poklonilo je Moskvi krasno svileno zastavo z naslednjim dopisom: „Lyon, drugo mesto v Franciji, pošilja to darilo Moskvi, drugemu mestu Rusije. Zastava ima barve vaše dežele, ki so zajedno barve Francije. Naj plapola ob radostnih dnevih; naj jo razpenjajo iz Francije prihajajoči vetrovi, a nje šumenje bodi odmev radosti, s katero smo pozdravljali častnike ruske eskadre". To zastavo obesijo v Moskvi v mestni dvorani poleg carjeve podobe. Nasprotno pa je dovolila Moskovska „duna" vsoto 12 tisoč rubljev, da se nabavi s srebrom okovani vrč iz malahita, kateri odpošlje Moskva v dar „drugemu mestu Francije".
Cesar Viljem II. in Bismarck, kakor se kaže bližata se vendar spravi. Prvi je poslal drugemu steklo ren-
skega vina in posebno pismo, drugi pa odgovoril, da pride zahvalit se cesarju v Berolin. Bismarck je v resnici došel 26. t. m. v Berolin, kjer so ga pričakovali na kolodvoru princ Henrik, brat cesarjev, in drugi visoki uradniki. Na dvoru pa ga je pričakoval cesar in najslovesniše sprejel. Bila je potem mala pokuska pri cesarju, na večer pa velika pojedina pri Bismarcku. Tudi te sta se udeležila cesar in cesarica, potem kralj saksonski, Herbert Bismark in drugi, skupno 14 oseb. Cesar se je pozneje ob tej priliki sam dolgo pogovarjal z Bismarckom, kateri se je na večer zopet odpeljal, na kolodvor pa je cesar spremljal ga in šel ž njim do vagona Bismarckovega. Ne trdijo še naravnost, da bode ta sprava vplivala na novi „kurs", vendar jej pripisujejo velik pomen. Hvalijo cesarja, da je on dal povod k spravi. Vsekakor se je pokazalo, da Bismarck je sicer odstranjen, ali njegovega vpliva niso mogle uničiti najmogočniše protisile. Narod nemški je ves oduševljen za Bismarcka in se raduje zopetuega sprijaznjenja z dinastijo Hohenzollernsko, za katero je on storil največ v sedanji dobi.
Princ Reuss, velikonemški poslanik na Dunaju, odstopil je, kakor trdijo zaradi novega „kursa" v Nemčiji. Ta poslanik je bival dolgo na Dunaju in dosegel v pogledu na zvezo Avstro-Ogerske z Nemčijo to, kar je želel in namerjal Bismarck. Reuss je bil zvest izvršitelj Bismarckovih namer. Nas zanima najbolj spomin na vpliv tega poslanika, ki ga je imel tudi na gibanje slovanske publicistike v Avstriji, spe-cijalno na gibanje zastran cerkvene organizacije. Stvari so dobro znane; mi le spominjamo, da je bil velikonemški vpliv, da se se prosledovali nekateri časnikarji, ki so zagovarjali kulturni slovanski program. Konstatujemo, da se je princ Reuss leta 1887 naročil na Dunajskega „Parlamentärja", in proti koncu istega leta se je za Slovence priobčil znani skupni pastirski list, in je prišel kmalu potem urednik „Par-lamentärjev" na zatožno klop pred Dunajskim porotnim sodiščem. Bivši nuncij Galimberti je bil pod istim vplivom, vsled katerega je priporočal mnogokaj nekaterim škofom. Poslanik Reuss odide, ali tir njegovega posredovanja ostane
Radikalni nemški listi v Nemčiji. V Hamburgu bode začel v kratkem izhajati radikalni list" „Svoboda" na češkem jeziku, kot organ češke lige. Naročnike vsprejema M. Müller, St Pauli, Reeperbahn 64. Hamburg.
Veliko nemški evangelij. Pod tem zaglavjem objavile so „Närodnie Noviny" iz Turč. Sv. Martina v svoji 6. številki t. 1. članek, ki navaja vsebino jako zanimivega in značilnega članka, katerega je priobčila Berolinska „Gegenwart" pod zaglavjem „Naše narodne tožbe in Avstrija". Člankar se toži v „Gegenwarti" o strašanskih bojih, katere morajo biti avstrijski Nemci proti slovanskemu nasilstvu, in konstatuje, da je vedno možno v Avstriji ponemčiti „divja" slovanska plemena. Sleherni Nemec mora znati to dejstvo. Do leta 1866. bila je v Nemčiji velikonemška stranka, katere namen je bil, osnovati nemško državo, v katero bi se morala zliti tudi Avstrija. Toda „srečna" vojna je odstranila to zmoto. Nemci v „Rajhu" so spoznali, da razni milijoni avstrijskega naseljenja ne pripadajo k njim. Po člankarjevem mnenju bi morali vsi Nemci v „Rajhu" delovati na to, da se vsi bratje politiško spojijo vjed.no državo. A nemški politiki da so prebojazljivi. Zatem se zvrača nemški člankar na trozvezo in zaključuje, da, čim boljše znajo v Pesti, da je naši vladi težko braniti alijancijo pred nemškimi bodaki, tem večo veljavo bode imela. Ali je trpela Italija kakšno škodo na tem, da je tam silno gibanje proti trozvezi ? Nikakor,|ne ! Vlade so ji gradile zlate mostove in jo gmotno podpirale, da
jo obdržč v zvezi. Le mi sami se vêdemo, kakor da smo se z vsem podpisali zaveznikom, kakor da bi nam ne bilo dovoljeno sovražiti brate Cehe in Madjare prav takó, kakor naši somišljeniki v Avstriji in zbok tega zahtevati naše domovinsko pravo in proglasiti naše tožbe. Dalje pride člankar celó do vprašanja : Kdo je kriv na tem, ako se za časa pomišlja na to, da se nemške zjedinjene države ne morejo vezati na državo, katera razpada ? Sedaj pa ni treba razpravljati o tem ; sedaj gré le za to, da se dokaže svetu, da lahkomiselno propadajo pokrajine, katere so ustanovili Nemci pod Karolingi, katere smo branili proti Hunom in Turkom, katere so bile spojene tisočletje z nami pod nemškimi cesarji, in katere so ločene od nas še-le štiri stoletja, da propada blagostanje v teh pokrajinah, ker nimajo gospodarja. Na te pokrajine nas veže tisočero narodnih in zgodovinskih vezîj, a mi jih moramo vezati na se.
KNJIŽEVNOST,
„Matica Hrvatska" prične dnč 27. t. m. razpošiljati svoje književne darove za 1. 1893. Vseh knjig je 11 in sicer 8 za navadni letni prinesek : 1. Kišpatič: Ptice.' Prirodopisne in kulturne crtice (Poučne knjižnice knjiga XVIII.) VIL—453 ; 2. Valla: Poviest srednjega vieka. Dio II. (Svjetske poviesti knjiga VI.) IX—326 str.; 3. Lepušič: Bosanke („Zabavne knjižice" zvez. 154—156) str. 200 ; 4. Turgenjev: Izabrane pripoviesti. Svez. I. („Slavenske knjižnice" knjiga I.) VIL— 320 str. ; 5. Vodopič : Marija Konaroka. Pripoviest. S uvodom popratio M. Kušar („Zabavne knjižnice" sv. 157—159) XXXIV—164 str.; 6. Kuhač: Ilirski glazbenici. Priloži za poviest hrv. preporoda. VIII—288 str.; 7. Bogovič : Pjes-nička djela. Knjiga I. (Drame). IV—288 str. in naposled' 8. Hranilovič: Izabrane pjesme. („Zab. knjižice" sv. 160—161) str. 176. Nadalje izdaje „Matica" 3 knjige proti doplati cene za članove. Te so: 1. Musič : Povjest grčke književnosti. I. Dio. („Knjižn. za klasičnu literatura", knjiga I.) VIII—298 str. (Cena za članove 1 gld.); 2. Mickiewicz: Gospodin Tadija ili posljednji porob u Litvi. Preveo, uvod i bilješke napisao T. Maretič. („Prievoda novijih pjesnika" I—XXXIV—320 str. (Cena za članove 1 gld. in 3. Klaič: Hrvatska pjesmarica, Sbirka popjevaka za skupno pjevanje. XII—308 str. (Cena za članove 60 nič.)
Knjige društva sv. Jeronima. Izmed letošnjih knjig omenjamo te-le : 1. Pobožnost molitvena na siavu pre-svetoj Trojici jedinomu Bogu i na čast Blaženoj djevici Mariji i svetima". S različitim naucima i s tumačenjem svetih običaja crkvenih. Spisao Antun Kanižlič, svečenik družbe Isusove. Izdanje priredio dr. Fr. Ivekovic, kanonik. U Zagrebu. Tiskom dioničke tiskare. Str. 653. Cena 1 gld. Ta knjiga ni le molitvenica, ampak ima tudi mnogo asketiško-liturgijskega poučnega gradiva. — 2. „VIL dijel životinja, ili III. sveska ptica sa U slika'. Napisao Davorin Trstenjak, ravnatelj gradjanske učionice u Kostajnici. Str. 101. Cena 20 nvč. — 3. „Fabijola ili drevni kršcani". Preveo Ivan Gojtan. Str. 56. Cena 15 nvč. — 4. „Danica", koledar svetojero-nimskega društva za god. 1894. Ta koledar je tiskan za to leto v 40 tisoč natisih, najboljši dokaz, kako se je priljubil in razširil med Hrvati.
„ Tumač k zakonu od 9. svibnju 1889. o zadrugah sa tekstom zakona, provedbenoga naputka i odnosnimi obrazci, te sa ostalim upopuujujučimi naredbami, propisi
0	poslovanju tehnika i diobnimi načrti. Sastavio Fran Pilepič, kr. žup. perovodja u Požegi. U Požegi. Tisak
1	naklada knjižare Lavoslava Kleina. 1893. — Pisatelj je nabral v tej knjigi razne razprave in črtice iz lastne svoje prakse ; pojasnjuje razna vprašanja, glavna zadača pa mu je, razložiti po možnosti pravi smisel in vporabo novega zadružnega zakona s posebnim obzirom na razliko med novim zadružnim zakonom in zakonom iz leta 1880., 1876. in 1874. Razna vprašanja pojašnjuje pisatelj tudi s historiškega stališča. Nabral je tudi, kolikor možno veliko število naredeb, tičočih se zadružnih poslov.
„ Monument a spcctantia historiam Slavorim meridio-nalium vol. XXV. Scriptores vol. II. Chronica ragusina Junii Restii (ab origine urbis usque ad a. 1451), item Joannis Gundulae (1451—1484). Zagrabiae 1893. (I—XIX 1—440). Cena 3 gld. 50 nvč. Digessit Speratus Nodilo. Pod tem naslovom izdala je jugoslovanska akademija poslednje dni prošlega leta dubrovniške letopise Gjona Restiča in Ivana Marinova Gunduliča, katere je uredil akademik N. Nodilo. Prvi del tega letopisa je sestavil Gj. Restič (f 1735), sedaj pa je izdan po rokopisn M. Miličičevem, Restičevem sovrstniku. Nodilo je dodal Restičevemu rokopisu, kateri se završuje z letom 1451, še Gunduličev do 1. 1484. Konečno je dodal Nodilo na kraju še nekake beležke od 1. 1485 do 1. 1554 iz peresa nepoznanega pisatelja. Restičevo in Gunduličevo delo odlikuje se od jednakih del osobito v tem, da sta osnovala sestavljalca svoja pripovedanja na službene popravke dubrovniškega arhiva, počenši od dobe, v kateri so se pričeli hraniti.
Reč dra. Edv. Grčgra proti v^minečnemu stavu, prednesena na fišske rade dne 12. prosince 1893. — Druh6 vydani. V Kolinč 1893. Ndkladom spolka vy-davatelskeho „Neodvislost" v Praze. Cena 5 kr. (Epi-stoly pro lid. Epištola 7).
Českd svatba. Popisuj o F. V. Vykoukal. Troškem a nakladem Jos. R. Vilimka v Praze. Str. 128. C. 1 gld 20 kr. V knjižici so popisani običaji ob svatbah češkega naroda.
Plač koroni/ češke, nebo-li „Persekuce lidu českeho" v letech 1868—i873. Napsal J. Arbes. Sešit 1. C. 40 Nakladatel dr. F. Bačkovsky v Praze.
Pratike lužiških Srboo za 1. 1894- „Predženak". Protyka za Serbow na 1. 1894. Z nakladom Macicy Serbskeje. Madicnych spisow čo. 91. W komisiji M. Smolerja. Stron 40 we wulkim 4°. Plač 25 np. — Potem je „Krajan" za Gornjo Lužico in „Pratyja" za Dolnjo Lužico. V poslednji so prinosi pisatelja Ad. Černega i. dr.
Zbčrka dolnoserbskicli pernjow. I. Mato Kosyk. Wo Worejcach 1893. To zbirko je priredila dolnjesrbska učeča se mladina. Kritika jo jako hvali.
TLpeu cpnam ycr auaic IIo apxiiBHHM iieTporpaftCKHM jHOKyMeHTima nanncao O. M. T. Me^aKOBiih. IIlTann Ilaje-Biiha 1893. l(iijeHa 1 ftimap 60 napa h jih 75 novč. Ca BHnie cjiima (knjiga je tiskana starini pravopisom).
Cumo MuJiyruHoeuR Capajjiuja, jkhbot, KitnaceBHa parita ji c;iiii;a My. Hamicao ap. Ct. IlaBJOBnh. Ilpe-
uiTaMiiao ii3 „JBeTOiiiica Marime cpucKe", cb. 173, 174 h 176 oa ro«. 1893. Hobii Ca a, iiiTaMiiapiija cpucKe Kitnacape 6pahe M. IIonoBiiha. 1893. Cena 1 dinar = 50 nvč.
„Izabrane ruske narodne pripovjetke". Preveo Mirko Divkovič, ravnatelj kr. gimnazije u Zagrebu. Knjižara dioničke tiskare. 1893. Str. 198. Cena 80 nvč. V tej lični knjižici je zbranih 36 izbornih narodnih pripovedek.
Ho AdpiaruHecKOMy Mopto e% nepnoeopw, Ha Top-acecTBO 14—20 ima 1893 rosa. A. H. A.ieKcaHjpoB-i. KasaHt. 1894. V tej knjižici popisuje profesor slavistike na Kazanskem vseučilišču v Rusiji svoje potovanje po Jadranskem morju preko Ivotora v Črno Goro, ko je šel udeležit se Obôdske proslave. Popis je jedrnat in jako zanimiv.
Cpednia ynedmix 3aeedewa e% Kapunriu n uxs pa3-uapodipoufee gjiisiH'e na cjiovbncitiu TopoTanu O. HIth<J>-Tapï,, Kajiyra. To knjižico je spisal in posebe priobčil slovenski rojak, ruski profesor g. Božidar Štiftar. O vsebini nekoliko prilično, tu omenjamo le še, da je razprava posvečena spominu Andreja Einspielerja
Ustnica uredništva. Tem, kateri so se poslednji čas pri nas naročili na Dimitrijevičevo rusko slornico, bodemo mogli ustreči še le okolo srede februvarja, ker nam je pošla. — Gosp, S. v Ameriki : „Valenštajn" se dobi pri g. Cegnarju, c. kr. uradniku v Trstu, in sicer brez poštnine po 1 gld. Jedan iztis "Vam pošljemo mi. — Gosp. S. v Zjedinjenih državah : Pismo smo dobili. Hvala ! Vam se priporočamo. Več pismeno. — Gosp. Roščin : Spis „Poljaki so dobili po nosu" dobro došel. Vedite, da „Slovenec" zares „grozno" piše o Rusih in Rusiji in je dostojen bratec poljskega mišljenja. — Nekateri žele, da bi zaznamovali s povdar-kom ruske tekste ; kolikor možno, se to zgodi, ali tiskarna naša nima dovolj črk za take namene.
Popravek k 1. št. čitaj : suncih nam. sumcih.
„S!. Sv." Na 1. str. na levi 5. v. spodej
Nakladem J. 0TTY v Praze
vycliâzi
~~ Novy — velky, nejûplnëjsi, ""^H nejspolehlivčjši
Némecko-cesky slovnik
Cena sešitu 40 kr.
Na skladë v všech knihkupectvich. Každ)' obdrži sešit na ukâzku. kdo o nëj pozida listkem korresp.
Nakladatelstvi J. 0TTY v Praze.
.SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.