ŠTEVILKA 15-16 LETNIK XXIII CENA 2DIN LJUBLJANA, 27. MARCA 1974 As Tommy Snooks, and Bessie Brooks Were ivalking ont one Snnday\ Says Totmny Snooks to Bcssie Brooks, " To-morroiv-unll be Monday." Motlicr Goosc 21aU23? Akademsko AMD ŠOLT poleg drugih dejavnosti že vrsto let uspešno vzgaja voznike motornih vozil. To delo opravljajo inštruk-torji-študentje, ki morajo opraviti inštruktorski izpit in se dodatno izpopolnjujejo tudi v društvu samem. V zadnjem času pa se je obseg dela tako povečal, da je prišlo do nezaželenih težav, speci-fičnih za AAMD ŠOLT, ki je vezano izključno na inštruktorje-študente. Le-teh je namreč kljub možnosti dobrega zaslužka odloč-no premalo. Vzrok temu je zakon, ki zahteva starost inštruktorjev vsaj 23 let. Ker pa je študent pri teh letih že na koncu študija, možnost zaposlitve pri AAMD ŠOLT skoraj odpade, saj mu za zaposlitev ostane le leto, v katerem iqu teče absolventski staž. Za tako kratek čas zaposlitve pa se le malokdo odloči opravljati inštruktorski izpit. Tako nastane dvojna škoda: oškodovan je študent, ki je ob dobro in stalno honorarno zaposlitev (ki jih, kot vemo, za študente ni veliko), na škodi pa ie tudi AAMD ŠOLT, ki svojih obveznosti ne more izpolnjevati tako, kot bi si želela, ker prezasedeni urniki voženj nujno podaljšujejo kandidatom čas učenja. Absurd, da je meja starosti postavljena tako visoko, je v tem, da mnogi pedagogi učijo in vzgajajo že v starosti 19, 20 let, ker gotovo ni manj odgovoren gosel od poučevanja vožnje. Tudi dejstvo, da imajo inštruktorji Solta vsaj srednjo izobrazbo, bi govorilo v prid trditvi, da je starostna omejitev postavljena pre-visoko. Če se spomnimo še prej veljavnega zakona, po katerem vožnjo lahko poučuje vsakdo, ki je imel vozniško dovoljenje tri leta (brez inštruktorskega izpita), se zdi, da tak ukrep ni.povsem na mestu. Če bi mejo znižali za dve leti - na 21 let, bi AAMD ŠOLT dobil več inštruktorjev, ki bi delali lahko nekaj let skupaj, s čimer bi se znižali stroški dela društva, obenem pa bi se izboljšala kvali- teta dela inštruktorjev in povečale ugodnosti za kandidate-študen-te. To pa je problem, vreden premisleka ... O.J. SKLEPI TEMATSKEGA ZBORA O INFORMATIKI 1. Študentski informativni mediji naj se v bodoče bolj in na vseh ravneh povezujejo s podobnimi mediji drugih delov mlade gene-racije v Sloveniji in Jugoslaviji. 2. Izvršni odbor Skupnosti študentov LVZ mora nuditi vso pomoč tistim študentskim skupnostim na ljubljanskih visokošol-skih zavodih, ki ustanavljajo glasila. Ta pomoč naj bo v obliki nasvetov, navodil, pa tudi tehnična. 3. Vsa glasila SS na LVZ je potrebno čimprej uskladiti z zako-nom o tisku. 4. Potrebno je čim bolj razvijati medfakultetno sodelovanje glasil. 5. Tribuna naj razširi svojo dejavnost v dogovoru s sindikati na univerzi. 6. Informatiko v Skupnosti študentov je potrebno v bodoče ustrezneje finančno podpreti, vendar pa ne na škodo drugih oblik delovanja in organiziranja študentov. 7. Zavzemati se moramo za čim boljšo povezavo študentskih informacijskih medijev v Jugoslaviji v obliki izmenjave informacij, izdajanja skupnih številk itd. 8. Uredništvo Tribune mora odgovomo in skupaj z 10 SŠ LVZ izvajati akcije za sanacijo finančnega stanja, pri tem pa mora biti iniciator uredništvo Tribune. 9. 10 SŠ LVZ in UK ZKS naj končno z vso zavzetostjo pričneta izvajati sklepe in dogovore, ki sta jih sprejela v zvezi s Tribuno na skupnem sestanku. 10 SŠ LVZ naj kot izdajatelj odločneje nastopa pri RISK-u in Republiški kulturni skupnosti, ko bosta razpravljali o teh vprašanjih. 10. V zvezi s posebnim statusom Radia Študent bo potrebno pripraviti predloge za spremembo financiranja radia in o tem raz-pravljati na eni naslednjih sej 10 SŠ LVZ. Ljubljana, 19. marca 1974 ZBOR ŠTUDENTOV OINFORMACIJSKI DEJAVNOSTI NA SS LVZ Tematska skupščina SŠ LVZ o informacijski ddavnosti v Skupnosti študentov LVZ se je zaradi ne-sklepčnosti preimenovala v zbor študentov. To se je dogodilo v torek, 19. 3. 1974, in to zato, ker premaloštevilni delegati niso imeli kompetenc, da bi lahko razpravljali oziroma sprejeli sklepe za celotno Skupnost študentov LVZ. Prisotni so bili večinoma samo znani štu-dentski aktivisti in ti so zelo vse-binsko razpravljali o pomenu in vlogi informacijskih medijev. Zaradi nesklepčnosti sta na ža-lost odpadli prvi dve točki vnaprej predlaganega dnevnega reda. To sta poročilo o delu 10 SŠ LVZ in pri-prave na volitve. Pri drugi točki dnevnega reda je bil predalgan sta-tutami sklep o formiranju skupščine SŠ LVZ po delegatskem principu. Zbor študentov pa zaradi nekom-petentnosti (statutarne) o tem sklepu ni mogel razpravljati. Lahko pa ugotovimo, da je (bil) v pripravi izjemno pomemben dokument, ki naj bi opredeljeval in uzakonjal organiziranost študentov po dele-gatskem principu. S tem bi SŠ LVZ uskladila svoje organizacijske oblike s pozitivnimi spremembami v naši družbi (v ustavi deklariran in vpeljan pojem) in bi se tudi vnesla kvali-tativna sprememba v organiziranost študentov oziroma sploh študentsko organizacijo. S tem bi se lahko prek delegacij uveljavljal interes vsakega posameznega studenta. Takšna nezainteresiranost štu-dentov oziroma njihovih predstav-nikov (nesklepčna skupščina SŠ LVZ) nas opozarja, da je nujno nekaj narediti. Pred fakultetnimi organizacijami in pred 10 SŠ LVZ stoji pomembna naloga, da se skozi vsebino, za katero se bodo borili, poveča zainteresiranost študentov. Problemov je namreč res dovolj (reforma študija, družbeno-eko-nomski in socialni položaj študen-. " ... ~ , j » j SKiepu Ili lliugci iu KI GA DANES POZNAMO POD IMENOM VIM HISAM, DA SE JIM ZAHVALIJO. A NJIHOVE HIŠE SO ^nLpAP^Zo^IN TUDI NIKJER V BLIŽINI JIH NISO NAŠU jKoOstAr1S S1 V NEB0' S°JIH VIDELI'KAK0 leti: "Up Anu^nH3A LEPA!" S0 mCALI ZA NJIMI. PnF^n^n™^™ SE NAM' AMPAK SONČNEMU POLZU." SO JIM ODGOVORILI DOBRI ČAROVNIKFI ZANjIm^ PA NAS ZAPUŠCATE? " S0 LJUDJE ŠE KLICALI DOR^^Rn^J^^1^? SVET0V'" SO JIM ODGOVORILI NMHOVF pp^5?; LJA SM0 N^MENJENI, DA NAUClMO POLŽA " PREBIVALCE> KAKO SE PRIKLICE SONČNEGA TOMAŽ KRALJ SATURNOVE ŽELVE VSAKA NOC JE PRINESLA OTROKOM NOVE SANJE. ZATO SO OTROCI RADI ODHAJALI SPAT IN NIKOLI JIH NI BILO TREBA PODITI V POSTELJE. SANJE SO BILE NJIHOVO BOGASTVO IN NOČ JE BILA NJIHOVA ZAVEZNICA. V SANJAH SO SE VZPENJALI NA NAJVIŠJE HRIBE IN SE POTAPLJALI V NAJGLOBLJA MORJA. V SANJAH SO POSLUŠALI NAJSLAJŠO GLASBO IN UŽI-VALI NAJBOLJ ŽLAHTNO SADJE. IN V SANJAH SO ŽIVELI VSE NAPISANE IN ŠE NENAPI-SANE PRAVLJICE ZATO NI BILO NIČ CUDNO, ČE SO SE VESELILI NOCl IN SANJ. zgodilo pa se je tako, da je tja, kjer so živeli ti srečni otroci, prišel hudoben čarovnik. živel je zato, da bi hudo delal, in njegova čarovniška moč je bila skoraj neizčrpna. česar se je dotak-nil s svojimi uroki, vse je postalo grdo. najbolj pa ga je motilo, če so bili drugi srečni. ker se je zapisal črni magiji, ni mogel biti sre-cen. in zato je sovražil in zatiral vse, kar je bilo sreCnega. njegovo vodilo je bilo: ,,Ce jaz nisem srečen, zakaj bi bili drugi? '* zato se je v svojem crnem čarovniškem stolpu noč in dan predajal zlim mislim, in jih tudi uresni- CEVAL. NAJBOLJ SO GA SEVEDA MOTILI SREČNI OTROCI. AMPAK NlC ZLEGA JIM NI MOGEL ZAGOSTI, KER NI VE-DEL, OD KOD NJIHOVA SREČA. ZATO JE POGLEDAL V SVOJE ČAROVNIŠKE BUKVE IN NAŠEL V NJIH RECEPT ZA ČAROVNIŠKI ZVAREK TISTE VRSTE, KI OMOGOČA SLU-ŽABNIKOM CRNE MAGIJE VSTOP V SANJE DRUGIH LJUDI. DOLGO ČASA JE ZBIRAL ČAROBNE ZELIIN KO JE NEKE POLNOČI USPEL NAREDITI ZVAREK, GA JE KAJ HITRO POPILIN SE PODAL V SANJE SREČNIH OTROK. IN KAR JE TAM VIDEL - TO JE BILA ZANJ ČISTA GROZA! TOLIKO SRECE, DA BI KAR DOBER POSTAL, ČE GA NE BI ČAROVNIŠKI ZVAREK NAREDIL ODPORNEGA PROTI DOBROTI. ZATO SE JE RAJE VRNIL V SVOJ ČRNI ČAROVNIŠKI STOLP IN TUHTAL IN TUHTAL, KAJ NAJ NAREDI, SAJ MU NI BILO POGODU, DA SO BILI OTROCI SREČNIIN SOIMELI TAKO LEPE SANJE. DNIIN NOČI JE PREBIL V TUHTANJU, POTEM PA SE MU JE POČRNILO,* DA MORA NAREDITI NEKAJ RES TAKEGA, DA SANJE NE BODO MOGLE VEČ DO OTROK. NATO JE PREBIL ŠE VEČ DNIIN NOČI V TUHTANJU IN KONČNO SE MU JE POČRNILO, KAJ MORA NAREDITI. TAKOJ SE JE ODPRAVIL NA NAJVIŠJI HRIB TAM V BLIŽINI. IN S ČAROVNIŠKO PALICO SPLETEL MREŽO, KI SE JE RAZPROSTIRALA DLJE, KAKOR JE SEGLO OKO. TO JE BILA MREŽA, KI JE PREPRECEVALA, DA BI SANJE PRIHAJALE K OTROKOM. IN OTROCI SO ŠE ISTEGA VEČERA SPOZNALI, DA JE NEKAJ NAROBE. ŽALOST JIH JE OVILA V SVOJO TEMNO KOPREMO. ZJUTRAJ SO SE MED SEBOJ POGOVARJALI, ČE JE PREJŠNJO NOČ KDO SANJAL. AMPAK TAKEGA NI BILO MED NJIMI. BILI SO ZELO ZELO ŽALOSTNI. IZ ODDAUENEGA KONCA VESOLJA PA SO NA ZEMLJO GLEDALE SATURNOVE ŽELVE. GLEDALE SO IN GLEDALE IN NIČ KAJ VŠEČ JIM NI BILO POČETJE HUDOBNEGA ČAROVNIKA. KO PA SE JE ZVEČERILO, SO SE HITRO ODPRAVILE NA POT IN PRILETELE DO MREŽE, KI JO JE HUDOBNI ČAROVNIK SPLETEL ČEZ NEBO. IN MREŽE KAKOR DA ZA NJIH SPLOH NI BILO, KER SO BILE PREVEČ DOBROTLJIVE IN JE BIL NJIHOV NAMEN PREDOBER,DA BI JIH MOGLA USTAVITI ZLA NAKANA NAVADNEGA HUDOB-NEGA ČAROVNIKA. POTEM SO SE SPUSTILE NA ZEMLJO IN ZLETELE DO OTROK. VSAKA SI JE KAKŠNEGA OPRTALA NA ŽIVOPISANI HRBET IN ODLETELE SO SPET NAVZGOR IN SKOZI MREŽO, KI JE ZA NJIH NI BILO. OTROKE SO ODNESLE NA PLANET SANJ, PRAV TJA, OD KODER PRIHAJAJO SANJE, KI PREJ NISO MOGLE SKOZI MREŽO HUDOBNEGA ČAROVNIKA. TAM SO OTROKE ODLOŽILE V NAJLEPŠE SANJE, PROTI JUTRU PA SO JIH SPET ODNESLE NAZAJ NA ZEMLJO. ZJUTRAJ SO SE OTROCI SPET VSI SREČNI PREBUDILI. TAKO LEPIH SANJ ŠE NIKOLI PREJ NISO IMELI. HUDOBNEMU ČAROVNIKU SEVEDA NI BILO PRAV, KO SO BILI OTROCI ŠE KAR NAPREJ SREČNI. VENDAR Z VSO SVOJO ČRNO MAGIJO NI MOGEL UGOTOVITI, KDO MU JE ZMEŠAL ŠTRENE. IN SATURNOVE ŽELVE SO PRIHAJALE VSAK VEČER IN ODNAŠALE OTROKE NA PLANET SANJ, ZJUTRAJ PA SO JIH PRINAŠALE NAZAJ NA ZEMLJO. HUDOBNI CAROVNIK NI MOGEL NIKOLI UGOTOVITI ZAKAJ NJEGOVA ZVIJAČA NI USPELA. TO GA JE TAKO POTRLO, DA JE KMALU UMRL. IN TAKRAT JE RAZPADLA TUDI NJEGOVA ČAROVNIŠKA MREŽA. LJUDJE SO SE ZELO VESELILI, KO SO ZVEDELI ZA SMRT HUDOBNEGA ČAROVNIKA, SATURNOVIM ŽELVAM PA JE BILO VSEENO: PREVEC DOBROTE JE BILO V NJIH. VEDETI PA JE TREBA, DA SATURNOVE ŽELVE SVOJIH OBISKOV NA ZEMLJI NISO OPUSTILE. SEVEDA ZDAJ NI VEČ POTREBNO, DA BI PRIHAJALE NA ZEMLJO VSAK DAN VČASIH PA ŠE VEDNO PRILETIJO: KAR TAKO IZ NAVADE IN PA ZATO, KERIMAJO RADE OTROKE. * KDOR NIMA DOBREGA NAMENA, SE MU NIKOLI NE PO-SVETI, AMPAK SE MU POCRNI. Pri nas v Katrilivki se šolski zgradbi nasproti dviga gora, tako visoka, da seže do oblakov, do nebes. Tako vsaj se mi je zdelo takrat, ko smo še bili dečki, ki so se učili v ,,izbici". Takrat smo gori dali ime Sinai. Nekega lepega poletnega dne navsezgodaj smo se vsi otroci, skupinica desetih sošolcev, kot vedno zbrali v šolski izbi. Sonce, ki je prihajalo iz svoje posteljice, kot tudi njegovi blagi žarki, je že začelo zlatiti vrh gore. Gora je bila pokrita z roso, z rosnimi kapljicami, ki so se iskrile kot diamanti; kakor biseri da si ga človei sploh ni mogel predstavljati bolj čistega in bistrega. Mi otroci smo bili povsem očarani od božje izkazanosti, ki se nam je ponudila tega zgodnjega jutra. ,,Veste kaj," je zaklical eden. ,,povzpnimo se na goro Sinai, saj še nikoli nismo bili gori." Takoj smo se začeli otroci vzpenjati; plazili smo se po vseh štirih, z nogami in rokami smo se vlekli kvišku, in dospeli na vrh smo zaklicali navzdol in vzdrhteli ob pogledu: tako zelo smo bili od-daljeni od zemlje in tako majhna se nam je dozdeavala. - Otroci, kje smo? - Kje smo? Pod oblaki. - Kje neki p o d oblaki, mi smo n a d oblaki. - Še višje kot visoko, mi smo na robu nebes! - Ali vidite šolsko poslopje tam spodaj? Kot ena edina izbica se zdi. - Tako veliko kot izbica, praviš ti? Reci še bolj: kakor klop. - Tako veliko kot klop? Komaj tako veliko kot list iz Talmuda, kot moj molitvenik. - Ah, kaj molitvenik. Tako veliko kot laški oreh. - Kot laški oreh? Kot bob, kot grahek veliko. - Tako veliko kot grah? Kot makovo zrno, tako majhno, kot, kot.... Kot na ukaz smo se zleknili tam zgoraj po vrhu gore z obrazom proti nebesom. Vpil sem in kričal v modrino; moje oči so pritegnile nebesa k meni; vedno bliže, vedno bliže, dokler se niso vpliva vame. Iztegnil sem prst in se dotaknil nebesa, ki se je občutil tako sveže, in držaj sem ga trdno, čisto trdno . .. Ne samo oči — duša, srce, moj ves jaz je bil tam zgoraj v ne-besih. Bil sem torje jaz v nebesih in gledal angele. Z belimi, širokimi perutmi so plavali pod širokim modrim nebom, se zibali, lebdeli in se znova oprijeli nekega prostora. Ko so se zibali in so lebdeli, je bilo slišati sladke, še nikoli slišane glasove. Peli so tako globoko, tako čudovito kakor svečeniki in leviti v starih časih, tako kot bi mogle zveneti orgle vetra v templju naših pradedov, o čemer poročajo svete knjige. Lahna sveža sapica me je spreletela in se mi dotaknila čela. In ljubkujoč vonj, kot iz Edenskega vrta, se je povlekel z njo do mene. Polagoma so se mi zaprle oči.. . — V šolo, vi cepci, vi podgane, vi razbojniki, v šolo z vami, presneta banda! Samo počakajte, pri Rabbiu, bom že poskrbel za vas. Poberite se v šolo, vi malopridna svojat! Bil je šolski sluga, ki je to kričal; čemeren človek z zmečkanim nosom in s pipo vedno med zobmi. Z enim zamahom smo padli dol — z nebes na zemljo! Iz nemščine prevedla S.L. PRIPIS Shalom Alejhem je bil ukrajinski Žid (da boste razumeli, kaj dela v tej pravljici Talmud in kaj Rabbi v sluginem rentačenju in kaj leviti, m sploh, da boste razumeli način pripovedovanja in duha naše najgloblje v zgodovini ukoreninjene tradicije /ki je obenem, ko je katoliška, tudi židovska/, ki veje iz te resnične pravljice). Stališče o homoseksualnosti, ki ga je na Kubi sprejel prvi na-cionalni kongres o vzgoji in kulturi, katerega so se udeležili in ga podprli voditelji kubanske vlade, je odkrito reakcionarno, saj ogroža življenje in svobodo veselih ljudi, tako s kaznimi, ki jih zahtevajo za ,,vztrajne grešnike", kot tudi z vzpodbujanjem flzič-nega nasilja nad homoseksualci pri posameznikih. Vse to grozi omajati ugled revolucionarnega kubanskega naroda. Mi, revolucionarna partija gibanja homoseksualcev obsojamo sklepe prve nacionalne konference o vzgoji in kulturi. Zahtevamo, da vsi revolucionarji solidarizirajo z nami tako, da sklepe te konfe-rence objavijo in jih komentirajo. S podpiranjem tistih stališč kulturnega in sekso-ekonomskega sistema, ki izvira iz negativnega odnosa do spolnosti, moškega individualizma, kapitalizma in imperializma, ni moč zmagati v boju, ki ga vodijo Kubanci in ostali narodi tretjega sveta proti ameriškim kapitalistom in njihovim lakajem. Nujnaje kulturnain tudi ekonomskopolitična revolucija, ki bo izkoreninila seksualno diskriminacijo. Dokler bodo obstajali protihomoseksualni nazori, ne bodo trpeli samo homoseksualci; tako dolgo bo izkoriščanje ženske po moškem normalen pojav, tako dolgo bo tekmovanje med moškimi zakonitost, komunizem pa bo nemogoč. Socialisti smo. Menimo, da sta uničenje ustaljenih družbenih vzorcev (t.j. tistih modelov moči, ki utemeljujejo vlogo in pomen heteroseksualnosti) in razvoj našega gibanja t.j. skupnost vzajemnih in enakopravnih človeških odnosov, ki temelje na shemi svobodne homoseksualnosti) nelo-čljivo povezana z razvojem prave socialistične družbe .. . Posledica nepravilne idejne nadstavbe je, da lahko borci za socializem pobi-jejo, premestijo ali osamijo posamezne homoseksualce. Veseli ljudje še nismo ena izmed tistih skupin, ki se bore za splošno osvoboditev. Vedno so nas imeli za izmeček, toda mi smo Vi in Ti in Vsakdo. Naša revolucija je temeljita, ker bo uničila seksualne in socialne vezi, ki se nahajajo na dnu vsakega izkoriš-čanja. Ta revolucija bo med vsemi ljudmi vzpostavila bratske od-nose. ali popravi svoje zakonike, bodisi na Kubi, v ZDA ali v SSSR. Namesto njih pozivamo vse ljudi, ki iščejo svobodo in želijo konec nadvlade drugih, naj raziščejo te ,popolne' odnose in skupaj z nami ugotovijo, da so podedovani nazori in norme tisti, ki preprečujejo revolucionarno spremembo. Kubanska revolucionarna politika nas ne more premagati, Ta politika bo samo okrepila naš sklep, da se bomo skupno borili za osvoboditev veselih ljudi. Izkažimo se! GAY RLVOLUTIONARY PARTY POJASNILO K TEKSTU Pričujoči članek smo ponatisnili iz FAG RAGA, časopisa gi-banja ameriških homoseksualcev in lezbijk, ki same sebe imenujejo ,,GAY PEOPLE" ( v tekstu je to prevedeno z ,,veseli ljudje"). Prvo številko omenjenega časopisa so ,,veseli ljudje" prodajali v nedeljo, 27. junija 1971, ko so (bilo jih je okoli dvajset tisoč) demonstrirali oziroma marširali odeti v pisana oblačila z balončki in rožami v rokah od Christopfher streeta do Centralnega parka po Šesti ave-niji, sicer imenovani Avenue of Amerika. Izdajatelji navajajo, da so časopis izdali kot ožja skupina in si želijo, da bi pri časopisu sode-lovalo več veselih ljudi. Žal zaradi prostorske oddaljenosti nimamo informacij o tem, če je izšla še kakšna številka tega zanimivega ča-sopisa. Mislim, da k pričujočemu tekstu sicer niso potrebni posebni komentarji, saj tekst govori sam zase. p g IZVLEČEKIZ ČASOPISA GRAMMA (glasilo kubanske KP) To pa je odziv nekaterih veselih bratov in sestra naše dežele: Mi, veseli severni Američani, ki smo z udeležbo v Venceremos Brigade podprli kubansko revolucijo in naše vesele kubanske brate in sestre, obsojamo proti-homoseksualno politiko, ki so jo oblikovali ob podpori kubanske vlade na nedavni konferenci o vzgoji in kulturi. Spoznali smo, da fe boj Kubancev in veselih Ijudi vsega sveta skupen boj; podprli smo napredno gospodanko politiko revolucije, ki se je razvijala v smeri osvoboditve ženske in odpravljala odtujitve na vseh življenjskih področfih. Izenačenje moči med Ijudmi je neločljivo povezano s socializ-mom in socialistično prakso. Ljudje ne morejo nadzirati lastnega življenja, če ne uvidijo svoje zgodovinske vbge in če ne amHzirajo kritično kulture in ustanov, katerih izraz so oni sami. Dolga sto- letja so vse institucije ,,zahodne civilizacije" posebno še Cerkev, z odklanjanjem spolnosti utrjevale današnjo proti-spolnostno nad-stavbo. Na samerh vrhu te nadstavbe je popolni moški, ki izkazuje svojo moškost s količino moči, ki jo sprošča nad veselimi Ijudmi, ženskami kot moškimi. Revolucionama odgovomost vsakega posameznika je, daje kritičen do rasističnih, proti spolnosti usmer-jenih ustanov, ki ohranjajo razlike med nami. Do prave revoludje, pa tudi do prave socialistične družbe ne more priti vse do tedaj, dokler ne premostimo prepada sovraštva med nami, ki nas loči od lastnega bistva in ostalih Ijudi. Gibanje veselih Ijudi ni vezano na noben narod. To, da proti-homoseksualna politika kubanske vlade odreka vključitev veselih Ijudi v proces revolucije, ni le pomota ali slučaj - ta politika dobesedno izključuje možnost njihovega sode-lovanja v tem procesu in jim jemlje pravico do samoodločbe. Pra-vijo nam, da smo reakcionarji, če kritiziramo svoje nasprotnike, ko pa se le-ti imenujejo ,,revolucionarji" ali ,,socialisti". Politika neosmišljenega in nenehnega maltretiranja veselih Ijudi ni v skladu s potrebami vseh Ijudi, in je zato kot taka reakcionarna in fašistična. Vsa proti-homoseksualna prizadevanja ali dejanja so protirevolu-cionarna in jasno izražajo stremljenje vladajočega razreda (ali kaste), da bi uničili Ijudsko kultumo revolucijo v trenutku, ko le-ta ogroža njegov privilegiran položaj. Kot zastopnika spolnega razli-kovanja obsojamo tudi nacionalni odbor Venceremos Brigade. V svojem liberalizmu se ne povezuje kritično niti s kubanskim Ijud-stvom niti s tukajšnjimi revolucionarji. Pozivamo vse napredne Ijudi, naj se nam pridružijo v protestu proti taki politiki in naj pišejo kubanskemu prvemu ministru in prvemu sekretarju KP v Havano, da mu bodo tako sporočili svoje občutke. Izkažimo sef Venceremos! CUBA SI? GIBANJE VESELIH LJUDI (gay people) IN KUBANSKA REVOLUCIJA To je poročilo s prve nacio-nalne konference o izobrazbi in kulturi, ki govori proti homo-seksualnosti: (prevedlaT. T.inV.S.) Ugotovljen je bil socialno — patološki značaj homoseksu-alnih odklonov, in bilo je skle-njeno, da je treba vsakršne po-jave homoseksualnosti odločno zavrniti in onemogočiti njihovo širjenje. Poudarili so, da morajo raziskave, študije in analize tega zapletefr&a problema določiti način ukrepanja. Soglašali so, da problema homoseksualnosti ne gre jemati za osnovni in središčni problem naše družbe, vendar mu je vse-eno treba posvečati pozornost in ga skušati rešiti. Preučili so izvor in razvoj tega pojava, njegov današnji obseg ter protidružbeni značaj. Napravili so izčrpno analizo zaščitnih in vzgojnih ukrepov, ki naj bi učinkovali na obsto-ječa žarišča in nadzirali gibanje posameznih primerov z enim samim namenom - vzgajati in preprečevati. Soglašali so, da je potrebno razlikovati med raz-ličnimi primeri ter različnimi stopnjami njihove negativnosti in da je potrebno temu pri-merno ukrepati. Na podlagi teh razmišljanj so sklenili, da bi bilo prikladno storiti naslednje: a) Razširiti mešani pouk (pouk deklic in dečkov skupaj); ugotoviti njegov pomen pri oblikovanju osebnosti otroka in mladostnika. b) Zagotoviti primerno spolno vzgojo staršem, uči-teljem in učencem. Spolna vzgoja ne sme biti obravnavana kot nekaj strogo ločenega, ampak mora biti vključena kot sestavni del v splošno vzgojne predmete,ko so biologija, psiho-logija itd. Zato bi bilo potrebno med učitelji in starši izpeljati akcijo obveščanja o spolnih vprašanjih. To bi bilo učiteljem in staršem vodilo za pravilne, znanstvene odgovore na vpra-šanja, ki jim jih zastavljajo otro-ci in mladostniki. c) Vzpodbuditi pravilen pri-stop k spolnosti. Sprožiti akcijo obveščanja med adolescenti in mladimi ljudmi. To bi pripo-moglo k znanstvenemu pojmo- vanju spolnosti in zatrlo pred-sodke in dvome, ki so v neka-terih primerih odraz tega, da je spolnosti pripisan prevelik pomen. d) Pospeševati razgovor med mladimi, kar naj pripomore k temu, da bodo spoznali humane vidike spolnih odnosov. Sklenili pa so, da ne bodo dovolili raz-vpitim homoseksualcem, da bi vplivali na oblikovanje mladih osebnosti s svojimi ,,glumaškimi odlikami". Zato so zahtevali študijo, ki bi pokazala, kako se na najbolj-ši način lotiti problema prisot-nosti homoseksualcev v najraz-ličnejših ustanovah našega kul-turnega področja. Druga študija naj bi poiskala ukrepe, s katerimi bi tiste, ki kot homoseksualci ne bi smeli neposredno vplivati na našo mladino, j prestavili iz teh usta- nov v druge organizacije. Sklenili so, da je treba lju-dem, katerih nravnost ne ustre-za ugledu naše Revolucije, onemogočiti vsak stik s kultur-niškimi skupinami, ki predstav-ljajo našo državo zunaj domo-vine. Nazadnje so si bili edini o tem, da je potrebno uvesti stro-žje kazni za osebe, ki kvarijo nravnost mladoletnikov, za pokvarjence in nepoboljšljive protisocialistične elemente. Kulturne ustanove ne smejo služiti kvazi-intelektualcem, ki skušajo zaviti snobizem, ekstra-vagantno obnašanje, homo-seksualnost in druge družbene zmote v izraz revolucionarnega duha in umetnosti, kar ne more biti v skladu s hotenjem ljud-skih množic. Daniel V. LEVSKI DANIELINE PESMICE O RAZNlkZAJČtflH I. Zajček Ajček je bil pospajček. V posteljco skok in že drnjok. Zjutraj pa: ,,Ne! Jaz spal bi še. Saj kosila še ni, poldne šele zvoni." II. Zaiček Jček je bil pa vček. i& \ ,,Tega poklica pa ni!" %\ se zviti zajček smeji. Ej, ti zajček Jček, ti si pravi mček. Toda vsak tak tček jo dobi po rtček. Tam pa le led, Zajček se zmigne: ,,To sploh ni jed!" Koj domov švigne. IV. Zaiček Ek je bil za tek. Skoči v drn, zgine čez strn. Potem ga iščeš, gozdove pretakneš po poljih stikaš, nikjer ga ne stakm V. ZajčekK pajebilv Stockholmu z zajčiko N. Zajček Ček pajebil pek. Se deia ni branil, vse zajčke ie hranik' Zjutraj ob M? ^jpečko2a^m Maknmelfizpeče. je naslov knjige Barice Marentič-Požarnik (CZ v Ljubljani 1969, str. 143), ki je nastala po obsežnem strokovnem delu (študije, raziska-ve, ankete ...) in katere namen je, da ,,. . . bo vsaj z nekaterimi napotki omogočila učencem lažje, uspešnejše učenje, ki jim bo dajalo zadoščenje, kot ga daje vsaico dobro opravljeno delo." str. 7) Knjiga je tudi priporočani pripomoček pri splošnem predmetu psihologije, ki je obvezen za veliko večino študentov FF. Knjiga obravnava nekaj temeljnih vprašanj s področja psihologije učenja (učne navade, učno okplje, vprašanje zapiskov, učbenikov, branja, pozabljanja, učnih navad ipd.) in ji pri tem neke strokovne ravni najbrž ne gre odrekati Knjigi (avtorju) pa smo zastavili nekaj vprašanj in poskušali najti odgovore skozi branje teksta samega. Vprašanja so naslednja: 1. Kako se vede do obstoječih pedagoških vrednot? 2. Kakšne-ga človeka hoče na koncu pedagoškega procesa? 3. Kakšen je njen odnos do danega sveta? 4. Kaj nam govori o psihologiji na Sloven-skem oz. na oddelku za psihologijo na FF (dr. Barica Marentič-Požarnik je namreč predavatelj na tem oddelku, na katerem je tudi doktorirala)? add. 1. Nikjer kritične pripombe na obstoječi šolski sistem. Vse je čudovito urejeno. Osnovna šola nas nauči brati in pisati, stro-kovna šola nas pripravi na poklic, gimnazija ti da široko izobrazbo - noben predmet ni odveč, vse ti pomaga, da bošpozneje polnejše doživljal svet, naravo in soljudi; fakultete proizvajajo široko razgle-dane Ijudi, ki so hkrati dobri specialisti. Edini problem je ,,kako naj se učim? ", problem so učenci, ki med učenjem ,,razmišljajo 6 svojih osebnih problemih in težavah ..." (str. 21), ki se spravljajo k učenju samo, ko so za to razpoloženi, ki ne skrbijo za pregled-nosi svojih zapiskov, ki so nezreli in ne vedo, kaj hočejo (kajti: ,,Ena glavnih lastnosti zrelega človeka (zrelega kot osebnost, ne po letih) je, da ve, kaj hoče doseči." (str. 16) Edina ,,kritična pri-pomba" je, da na strokovnih šolah".. . često po krivem zane-marjajo učenje ,,splošnoizobraževalnih" predmetov, kot so sloven-ščina ali zgodovina." (str. 11) add. 2. Človek brez problemov in težav, človek, ki je pripravljen na dolgoletna odrekanja in napore, žrtvovati marsikaj v imenu nekakšnega abstraktnega progresa, ki se imenuje ,,razširjanje pod-ročja znanega" in ,,želja doseči nekaj v življenju" (kaj je to in čemu to, o tem knjiga molči), človek, ki meni, da je čudovito da razne Barice polnijo omarice s takšnimi knjigaml add. 3. Svet je smotrn in razumen najboljši med vsemi svetovi. Vsi si lahko privoščijo lastno delovno mizico in prostorček, ki je ,,asketsko urejen", vsem je dostopna močna sobna svetloba plus namizna svetilka primerne jakosti (,,kakih 60 vatov, žarnica pa naj bo iz mlečnega stekla", str. 30), vsi si lahko priskrbijo sobno temperaturo 18-20 C (nikar ne več), poleti pa vročo prho in ruski čaj za osvežitev. kVsem so dostopni čudoviti stoli," . .,. ki so izdelani v skladu s fiziološkimi zakonitostmi in omogočajo pri-merno vzravnano držo brez čezmemega utrujanja, ker podpirajo hrbtenico na pravem mestu" (str. 29). Ravno tako so vsem dostop-ni predragi pravopisi, slovarji tujk in slovarji tujih jezikov, atlasi, priročniki, leksikoni. ,,Neverjetno, koliko potrebnih podatkov lahko mimogrede med učenjem najdeš v njih." (str. 28). Takje ta svet, zato nikar: „ ... ne reci že vnaprej: ,,Imam slabe možnosti za domače učenje; nimam svojega prostora, učiti se moram v kuhinji, vsi me motijo." (str. 27). Svet je ves lep in s cvetjem posut, komur ni dobro, je sam kriv. Razen tega v tem čudovitem svetu, ko odpreš okno, zaveje noter čist in svež zrak, hrup s ceste zakriješ z ne preglasno nevtral-no glasbo, narava . . . ti daje mir, sprostitev in lepoto, kijih uživaš po opravljenem delu" (str. 32), delovni učinek pa se povečuje z izmišljenimi grafikoni, ki te prepričajo, da je delo v močno hrup-nem okolju naravnost čudovito in zate in tvojo storilnost izredno primerno. add. 4. Brez besed in komentarja. Le nekoliko me je okrog srca stisnilo, ko sem se spomnil tistega članka v ,JVaših razgledih", v katerem je Vid Pečjak (takisto predavatelj na tem oddelku) hudomušno izračunal, katerega leta bodo vsi Shvenci študirali psihologijo (kajti vpis se iz leta v leto poskočno veča). Poiskani odgovori so sicer precej nametani, neurejeni in nepo-polni, toda menimo, da taki kot so, implicirajo manjkajoče, da govorijo med vrsticami Za vedri konec pa še enkrat beremo prvo poglavje in za šalo prepisujemo podnaslove in jim nasproti postav-Ijamo eno možnih altemativ: Kako naj se učim? - Kako naj raz-iskujem? (Je pa to poglavje nepotrebno, ker se raziskuje na način otroške igre, to pa je v nas, metoda je nepotrebna). Učenje za ocene - Raziskovanje za veselost. Učenje na željo staršev (strah pred kaznijo ali zahteva staršev) - Raziskovanje neglede na starše (s starši se Ijubimo). Učenje za življenje in poklic - Raziskovanje v življenju, vpraševanju in čudenju. Učenje iz zanimanja za predmete in želje po znanju - Raziskovanje iz Ijubezni do predmeta (tu niso vključeni razni obstoječi odnosi), iz hudomušnosti in želje po živ-Ijenju. In pd. Knjigo zapiramo in je ne priporočamo. D. V. LEVSKI GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE 61001 UUBLJANA, KORYTKOVA 2 . TELEFON H. C. 323 641 — 2IRO RACUN 50100-601-11095 — BRZOJAV: GRADIG LJUBUANA — POŠTNI PREDAL ST. 89-II — T€LEX 31216 YU GRADIS CENTRALA LJUBLJANA UUBLJANA, KORVTKOVA 2 — TELEFON 323 641 ŠTUDENTJE IN ŠTUDENTKE! POMAGATE V SERVIRNISLUŽBI V POClTNIŠKIH DOMOVIH OB MORJU. NAGRADA ZELO PRIMERNA. GRADBENOINDUSTRIJSKO PODJETJE ,,GRADIS" LJUBLJA- PONUDITE SE KADROVSKO SOCIALNI SLUŽBI TEGA 1$ NA, KORVTKOVA UL. 2, VAS VABI V POČITNICAH. DA MU PODJETJA. IV ivaii vv/^/\iwv^ ekoč, pred davnimi časi, ko še ni bilo miličnic, ampak so bili miličniki, je živel pobič po imenu Pepeli, Bil je sinek bolj revnih kmetov, dokaj postaven, a videlo se mu je, damu ne zadoš-ča polenta, ki je sopihala na mizi prav vsak dan. V šolo je sicer pridno hodil, doma pa se nikoli ni učil. Ker je bil vedno bolj lačen kot sit, je rad razmišljal o zvezdah, vesolju, kozicah in lakoti. Vedno je raje razmišljal o teh stvareh kot o učenju in šoli. In nekega dne, ko se je ravno zmračilo in se je megla zgoščevala v dolini, ga je iz sanjarjenja o zvezdah, vesolju, kozicah in lakoti zbudilo zavijanje sirene in utripanje modre, vrteče se lučke. Bil je avto, kot ga imajo miličniki. Pepeli si ni mogel kaj, da ne bi stekel dol po griču proti utripa-joči lučki in zavijajoči sireni. Nabralo se je toliko ljudi, da se je Pepeli komaj prerinil skoznje do miličniškega avtomobila. In kaj je bilo tam tako zanimivega? Od sivolasega in belobradega starčka je zvedel, da pobirajo vse punčke in preskušajo vse pobiče. ,,Ja, kako pa to naredijo" je Pepeli vprašal starčka. Starček se je počohal po snežnobeli bradi in spregovoril: ,,Vidiš, vse punčke so slečene. Vse bodo naložili na tisti avto tam doli, ki nima lučke in se sirene in se mu reče Marica. Z njo jih bodo odpeljali daleč proč, tja v deželo, v kateri imajo čudežno kopališče. Vse bodo poslali v vodo. In tiste, ki so bile pridne, bodo prišle ven lepe kot kraljične iz pravljic. In vse se bodo vrnile v rodni kraj. Tiste pa, ki niso bile pridne, bodo postale grde in čarovnice povrhu z bradavico na nosu. Zajahale bodo metlo iz bičevja in nikoli več se ne bodo vrnile domov." ,,Kako pa preskušajo pobiče? " je nestrpno vprašal Pepeli. Pa se je starček spet počohal po bradi in rekel: ,,Poglej: vsakemu pobiču dajo enega volka, zvezanega po vsem telesu, ki ga mora pripeljati v Deseto vas skozi neštete gozdove in močvirja. In če volka srečno in pridno pripelje v to vas, se cel in zdrav vrne domov. Če pa ne, ga volk poje za kosilo. Do zdaj se še noben pob ni vrnil domov. Pa so ravno ta trenutek miličniki poklicali Pepelija, da odpelje volka v Deseto vas. Hodila sta počasi, negotovo. Pepeli je upal, da se bo vse dobro končalo, držal je volka za vrv in razmišljal o raznoraznih stvareh, samo o volku ne. Kar presenečen je bil, ko je opazil, da sta že sredi temnega gozda, in bilo ga je kar malo strah. Tedaj ga je volk vprašal: ,,Mi daš eno cigareto? " In Pepeli mu jo je brez premisleka dal. Pobje so v tistih časih kadili cigarete, dokler niso odrasli. Tako sta Pepeli in volk hodila po neštetih gozdovih in močvir-jih. Med potjo sta le malo govorila. Šele po dolgem času je volk vprašal: ,,A mi daš bonobon, Pepeli? " In Pepeli mu je brez pomis-leka dal bonbon, ki ga je imel. Pa spet volk vpraša: ,,A me popraskaš po hrbtu? " In Pepeli ga je brez pomisleka popraskal. Medtem pa se je volk neopazno in počasi odvezoval. Ko sta bila že skoraj v Deseti vasi, je bil volk že čisto odvezan. Pa je rekel Pepeliju: ,,Vidiš, Pepeli, lahko bi te raztrgal in pojedel, kot to delajo volki, ki jim pobje ne ponudijo niti cigaret niti bonbonov in jih niti ne popraskajo po hrbtu. Zdaj pa se smeš cel in živ in zdrav vrniti domov." In Pepeli se je vrnil cel in živ in zdrav domov, ali pa se še zdaj vrača. MNOGO PRAVLJIC O SVETU PRAVLJICA O SVETU, KI SE JE SPOTAKNIL Svet se je spotaknil, ko sem zaspala. PRAVLJICA O SVETU, KI SE JE ODPRL Svet se je odprl, ko sem zasanjala. PRAVLJICA O SVETU, KI JE ZAHRUMEL Svet je zahrumel, ko sem se zbudila. Lučka STOJAN Ifigenija ZAGORIČNIK kje egist piše kje egist piše kjer najde prostor ko egist piše ko egist piše z levo roko piše od desne proti levi ko pa piše z desno roko piše od insed intorp evel drugič ko egist piše ko egist piše z desno roko od leve proti desni in pride na konec vrste,da svinčnik v le ensed z ejujladan ni okor ov proti levi o pošti ko mi egist piše z morja. mi ne piše. pozdrave. pošilja poljube. mi ne piše da je bilo do zdaj vse v redu. da je sonce in da so školjke. že vse pobrane. napiše mi karto ot egista. HmmmHummuimHmmMHauiaMiUMamtMUiMMtuMiiMmaM Recital Tomaža Pengova, ki je bil (tudi v prejšnji Tribuni) najav-ljen za 17. marec, smo ta večer potrpežljivo, vendar zaman čakali. Zakaj ga nismo dočakali? Večer Tomaževe glasbe-poezije je skušal pripraviti Disko Stu-dent, vendar je sam (zaradi pomanjkanja tehnične opreme) prosil za sodelovanje svoje (privatne) prijatelje. Aco Razbomik je sicer naredil vse, kar je bUo v njegovi moči. . . Stane prav tako . . . Vendar, izkazalo se je, da bi bile stvari dosti manj komplicirane in nervozne, če bi ŠKUC imel svojo lastno opremo za take ,,make-in". Ampak, to je že Arhimedova točka vseh problemov: denar. ITD. Naj nam bo dopuščeno tu obstati, vendar z željo, da to ne postane edina možnost delovanja . .. (pri Tomažu se je to že v drugič zgo-dilo). Ne utruja čakati 5 minut gor ali pa dol, vendar, kdaj pa kdaj se zazdi, da čakamo na Godota ... za vse, ki so priSli Janez Krall CHRISTIAN MARZAHN KRITIONA PEDAGOGIKA PREMISLJEVANJE 0 DRUZBENI FUNKCIJI ZNANOSTI 0 VZGOJI OPOMBA PREVAJALCA Prevedeni sestavek o kritični pedagogiki je eden od številnih prispevkov zahodnonemških študentov - teoretikov na temo kri-tike sodobne znanosti. Objavljen je v knjigi: Kritika znanosti in socialistična praksa. Wissenschaftskritik und sozialistische Praxis, Fischer Taschenbuch Vrl, Hamburg 1973. V tej knjigi so objavljeni še posamični prispevki na temo kritike različnih znanosti. Pri tej kritiki ne gre le za oceno socialne vloge znanosti v meščanskem svetu, temveč tudi za žnotrajznanstvene aporije, ki izražajo razred-no vlogo sodobni znanosti. Tribuna bo v prihodnje objavila še nekaj prispevkov iz te knjige, predvsem z namenom, da vzpodbudi k podobnim kritičoim razmišljanjem tudi pri nas. Kajti tu gre zares za ,,marksistično znanost", zraslo avtonomno iz same nuje štu-dentskega gibanja, iz njegove teoretske samoosmiditve. K lomaj kak pojem se danes pogosteje uporablja za samopredstavitev znanosti o vzgoji kot karakterizacija njenih reabiih in predpostavljenih nalog, kot je to pojem ,,kritično". Ta formula je na vseh področjih pedagogike tako zelo razširjena, da se zdi, kot da je postala centralna kategorija za samorazuraevanje moderne znanosti o vzgoji. Pritrditsv občemu strinjanju o pedagogiki kot kritični analizi in glede potrebe spreminjanja vzgoje stvar-nosti ter ustrezno temu zahteve po razvoju sposobnosti za kritiko in samo-stojnosti doraščajočih se nasploh izkažejo kot navidezne, brž ko gre za konkretizacijo abstraktov, ki podpirajo to skupnost. Implicitni kot eksplicitni poskusi vsebinske konkretizacije pojmov, kot so: zmožnost kritike, emancipacija in odraslost, razkrivajo tako njihov karakter kot pojmovno prazne formule kakor tudi različnost niim predpostavljenih pomenov. Skupnost ,,kritičnih" pedagogov se izkaže kot skupnost, zasnovana na inflaciji njih povezujočih pojmov. Ce pa je skupnost tistih, ki zase zahtevajo predikat ,,kritični", fiktivna, se šele lahko postavi vprašanje po teoretični relevanci in digniteti različnih metodičnih nastavkov, v katerih se danes predstavlja zhanost o vzgoji. Tu naj bo predhodno in skicirno orisano, kaj te glavne usmeritve na osnovi svojih metod storijo in so zmožne storiti za analizo vzgoje kot specifičnega področ-ja celotnega procesa reprodukcije neke družbe in kaj za praktično privajanje vzgoje danemu stanju produkcije sil znotraj neke družbene strukture. V družbi, ki je po bistvu in strukturi zasnovana na protislovju mezdnega dela in kapitala ne more biti niti enovite niti nevtralne znanosti o vzgoji. Kot institucionalizirana in sistematična refleksija o učnih procesih, v katerih se izpolnjuje individuacija in podružbljenje doraščajoče generacije, je družbeno pogojena v svojih predpostavkah. Zavestno, nezavedno ali proti svojim subjektivnim intencam je že v vsaki svoji operaciji vedno vtaknjena v anta-gonizem družbe in prejme partijno stališče. V toliko počiva tudi sobodna vzgojna znanost v bistvu na tradicijah meščanske in proletarske koncepcije zgodovine in družbe.(l) Kljub skupni smeri sunka nasproti fevdalnemu plemstvu in kleru, ki je bil vsebovan v interesu razvoja buržoazne družbe, so že v zgodnjeburžoazni koncepciji prišla jasno do izraza družbena protislovja: instrumentaliziranju vzgoje in izobraževanja zaradi ohranitve naravnopravno legitimiranih, raz-rednospecifičnih privilegiiev in odnosov gospostva Hobbes, Locke stoji nasproti Rousseaujeva pedagoška politična zasnova, kjer je vzgoja določena za povišanje citoyena v garanta človeka vredne, egalitarne in ljudske suve-rene republike. Ta alternativa je bila sprejeta v 19. stoletju in konkretizirana v pozitivistično tehnokratski Comtovi verziji in dialektično revolucionarni Marxovi koncepciji. ,,Vsa kasnejša teorija družbe je v bistvu bodisi analiza in diskusija tu koncipiranega ali pa, kolikor ima sama konceptualen značaj, ni prišla bistveno nad Čomtov in Marxov koncept."<2) Isto velja za določitev funkcije vzgoje in izobraževanja. Pred tem ozadjem naj bodo v nadalje skicirani bistveni nastavki tvorjenja teorij v znanosti o vzgoji, odvisno odnjihove bistvene pogojenosti in funkcije. DUHOVEDNA PEDAGOGIKA, osnovana ob obratu stoletja in reprezen-tirana z imeni E. Sprangerja, Th. Litta, H. Nohla, E. VVenigerja, W. Flittnerja, F. Blattnerja, H. Wenkeja, je bil odločilna smer znotraj nemške znanosti o vzgoji. Njen bistveni moment je koncepcija pedagogike kot principialne zgodovinske znanosti. Izhaja iz aktualnih pedagoških vpraševanj, konfrontira jih z relevantinimi poskusi osmišljevanja zgodovine vzgoje, v katerih si sistematično podajanje izkušnje vzgojiteljev, da bi iz interpretativne re-fleksije zgodovinsko različnega in skupnega odgovorili na vprašanje smisla aktualnih problemov in bi mogli oploditi lastno prakso. Za tako postopanje je privzeta predpostavka obstojne pedagoške ,,lastnosti" (Eigetliches) nasproti zgodovinskim menjavam, ki more biti — najmjfnj analitično opa-zovana in analizirana ločeno tako od svojih zgodovinskih pojavnih oblik kot tudi od njihovih družbenih pogojev. Osnovni pojem take nadčasne in druž-bene strukture je ,,pedagoški odnos" med vzgojiteljem in gojencem. Za ta odnos je dobrobit gojenca, njegov razvoj k zrelosti, avtonomiji in individu-alnosti hkrati kriterij in ciljni postulat. Ta brezčasni osnovni vzgojni vzorec je hkiati osnova ,,pedagoške avtonomije": v pedagoškem odnosu je bil gojenec zavarovan pred družbenimi in ideološkimi tokovi časa; le kar prispe-va k njegovi ,,dobrobiti", prebija okvir ,,pedagoške odgovornosti", ki ga obdaja. Komunikacija vzgojiteljske skupnosti mora vedno znova pojasnje-vati, kje pod vsakokratnimi zgodovinskimi pogoji obstaja konkretna dobro-bit gojenca. Tako tvorjenje teorij vseskozi zapada sumu ideologije. Po eni strani njeni osnovni teoremi nikakor niso nadzgodovinski in neodvisni od družbe; temveč so prej natančni refleksi kapitalistične tržne družbe v njeniem liberal-nem stadiju. Svoboda, avtonomija in individualnost so njeni centralni atributi, ki si jih je priznal tudi privatni gospodarski subjekt liberalnega kapitalizma. Niso ideološki le v aplikaciji teh kategorij na vse ljuidi, temveč predvsem v svojem sprevračanju dejanskosti, v svojem značaju kot napačen a realen videz, medtem ko se določUa, lastna v kapitalizmu le kapitalu, prena-šajo na njegove personifikacije: ,,Niso individui osvobojeni v svobodni konkurenci, temveč kapital je osvobojen. Dokler je na kapitalu sloneča produkcijska nujnost, torej najprimemejša forma za razvoj družbenih produkcijskih sil, se zdi gibanje individuov znotraj čistih kapitalskih pogojev kot njihova svoboda; ta pa je potem dogmatično zavarovana kot taka s stalno refleksijo na meje, ki jih ruši svobodna konkurenca." (3) Drugič pa korespondira privzem nadčasnih pedagoških struktur s tako koncepcijo zgodovine in družbe, v kateri je družba ,,kot realniost in kot pojem razvezana od svojega zgodovinskega izvora in v osnovi dojeta ahisto-rično kot skupek uiejevalnih funkcij oz. form ali tipov medindividualnih odnosov, v katerih se življenje objektivira in uobliči."(4) ,,2ivljenje", izvor in izraz vse zgodovine, ni poravnano s pojmovnim naporom. Na primeru Diltheya je H. J. Lieber izoblikoval politične implika-Cije tega nastavka življenjskj&filozofije: ,,Za Diltheya je_torej francoska revolucija*tako tesno povezana z družbenimi idejami naravnega prava, družbene pogodbe ipd., da more biti zatrjevano demonstriranje neresnič-nosti teh idej pozitivno ocenjeno s pomočjo nemške zgodovinske zavesti kot kontrarevolucionarne instance. Za bazo takšne sodbe bi se seveda komaj lahko ponujal kak drug družbenoteoretski koncept, kot tisti, kii akceptira zgodovinsko nastalo vedno tudi že kot zgodovinsko umno. (5) Nujnost slavnostnega priznavanja ali heroičnega prenašanja ,,iiracionalne fakticitete" (Dilthey) življenja sledi iz postavke ,,večnega vračanja istega" -konsekvence formaliziranja zgodovine, pred katero je vsako spraševanje po cilju ali kaki tendenci nesmiselno. Nemška filozofija življenja, katere osnovni oiganološki teoremi so ohranjeni tudi v duhovedni pedagogiki, je v svojem vhistorizirajočem in apologetičnem značaju adekvaten ideološki izraz nemškega imperializma. (6) Kar se je nad glavami pedagogov in neodvisno od njih čudežno odigravalo kot ,,življenje", ni nič drugega kot nepojmljeno (a ne nepojmljivo) ekspanzijsko gibanje kapitalizma, ki se ga teoretsko sankcio-nira in zakriva in pred katerim se istočasno - glede na zaznamovano lastno nemoč, ki vseskozi dejansko ustreza socialni situaciji nemškega vzgojnega meščanstva - beži v ,,z močjo varovano notranjost" (Thomas Mann) peda-goške enklave. Ustrezno tej poziciji se je duhovedna pedagogilca izkazala konsekventno antisocialistična, skeptična do reform, toda kar se da nagnje-na k fašizmu (tako npr. Spranger, Litt, Wenke, Blattner, Weniger). (7) W. Klafki se je znova (8) lotil poskusa reševanja časti duhovedme pedago-gike. Kritizira večkrat nejasen stil njenih predstavnikov, njihovo> preveliko poudarjanje zgodovine teorij in duha nasproti zgodovintgospodarskih razvo-jev, reducira status njihovih izjav na znanstvene hipoteze, za kateirih rešitev išče potrditev zbranih empiricnih dokazov. A on prav tako zamolči ideo-loške smokrožnost njihovega početja kot tudi družbene pogoje irn politične implikacije; njihov odnos do fašizma ni bil tematiziran. Tudi vzroki, zaradi katerih je duhovedna pedagogika v novejšem času izgubila svoje prednostno mesto, so ostali zgubljeni. Ti zanesljivo ne leže le v znanstven oteoretski pomanjljivosti tega nastavka; najbrž jih je treba iskati tako v zaostalosti njenih centralnih kategorij kot tudi njenega postopka znotraj spnemenjenih družbenih pogojev napredujoče koncentracije kapitala. Optimalni izkoristek blaga delovne sile, njeno nujno diferenciranje in kontrola se več ne dajo zasnovati na spekulativnih opazovanjih in pedagoški lastnosti. Tudli formalni preizkusi vzgojenosti (examina), pridobljeni iz iniciacijskih olbredov in gaiancije za statusno privilegirane, ne ustrezajo več za eksaktnte meritve kvalifikacij in prognoziranja uspešnosti, ki jih zahteva izkoristek kapitala. EMPIRiCNO-ANALITICNA ZNANOST VZGOJE skuša bitii pravična do takih zahtev. V nastavkih je bila razvita v prvi polovici 20. stoletja in v novejšem času pridobiva — .vzpodbujena in vpfivana od ameriške in nemške sociologije - vedno bolj na prostoru in pomenu. Na kratko jo moramo zaobseči, če predpostavljamo poznavanje spora o pozitivizmu v nemški sociologiji. (9) Pozitivisticna izkustvena znanost meri na logično — kavzalne izjave o zakonih, na odnose tipa če - potem. Te dobi s tvorbo hipotez in teorij, ki zadoščajo kriterijem neprotislovnosti, intersubjektiivnosti in eksperimentalne verificiranosti. To postopanje, ki je orientirano po naravo-slovnih znanostih, i\e omogoča le izjave o sedanjem ponašanju ljudi in o socialnih procesih, temveč pri istih pogojih zagotavlja tudi njihovo progno-ziranje. Ce je matematiziranje kot izdelek strukture reda poljubnega obsega objektov fundamentalna predpostavka za končno pripravo uporabnega znanja, pomeni pozitivistična znanost o vzgoji ravno to pripravo irn kontrolo pedagoških procesov. Zatrjevana nemožnost znanstvene refleksije namena in cilja je ob tem posebno usodna za znanost, usmerjeno v prakso,, kot je to pedagogika. Ta refleksija je namieč kot konstituanta vzgoje in njeno dolo-čilo cilja prepuščena poljubni odločitvi. Na ta način se znanost slepo izroča danim družbenim interesom, a v pogojih razredne družbe to pomeni, da se pozitivistična znanost ponaša ravno funkcionalno do interesov kapitala. Nujnost vedno nove prilagoditve družbene kvalifikacijske strukture na strukturo delovnih mest, določeno po interesih kapitala, povišanja storil-nosti ljudi zaradi njihove izrabe, vedno novo zastavljanje lojalnosti mas do njihovih izkoriščevalcev in preventivnitn vpadom disfunkcionalmih sprem-ljevalnih pojavov (psihična obolenja, ,,odklonilno" ponašanje ipd.) - ti interesi dopuščajo spoznanje družben^a pomena kvaUfikacijske in peda-goške znanosti. V povezavi razvoja in povišanja produkcijskih sil im njihovih vladajočih igralnih načinov je poznanstvenje pedagogike nujno, in ,,peda-goška tehnologija" (Brezinka) ne pomeni nič drugega kot prispevek k optimiziianju pogojev reprodukcije kapitala. V nasprotju z ,,iazpolovljenim umom" pozitivizma zastopa )rKRITlCNA PEDAGOGIKA", ki je nastala in se razvila posebno pod vplivom kritične teorije frankfurtske šole, znanstvenoteoretsko ravno znanstveno predisku-tiranost ciljev in namenov. (11) Da bi empirično raziskovanje ne postalo poljubno zbiranje podatkov, potrebuje predhodno sporazumnost o smislu in cilju pedagoških procesov. Da bi hermenevtična refleksija ne postala ideo-loška spekulacija, potrebuje empirično kontrolo pedagoških procesov. Racionalna komunikacijska in eksperimentirajoča skupnost konstituira emancipatoričen interes tako kot pogoj možnosti kot tudi za cilj take peda-gogike: Ta skupnost naj prispeva k temu, da postanejo vsi individui člani komunikacijske skupnosti, ko presegajo nasprotujoče faktorje. Pojmovnost, s katero želi kritična pedagogika opisati potek in cilj procesa emancipacije — razsvetljenstvo, kritika, racionalnost, angažna, individual-nost, avtortomija, zrelost, je pojmovnost zgodnjega meščanstva, družbe, v kateri si uveljavljaioči tržni princip (menjave) ,,(postavlja) norme interakcije, v luči katerih se drugi dozdeva samostojen in enakopraven, kot priznavajoč in ne le kot čisto sredstvo individualnega postavljanja ciljev." (12) Kriticna pedagogika ni zmožna izbrisati te hipoteke buržoazno idealističnega tvorjenja teorij. Nakazuje nekatera empirična dejstva, ki ,,zavirajo emanci-pacijo" in pledira za njihovo odstranitev, a jih kljub temu ne zmore integri-rati k pojmu družbe, ki bi iz organizacije družbenih delovnih procesov in iz teh izhajajočih produkcijskih odnosov in antagonizmov strukturnih pogojev dopuščal sistematično izvajanje možnosti oz. nemožnosti emancipacije. Ta hiba zgodovinsko-sistematične konkretizacije idealistično postulativnih teoremov, - priložnostno se pojavliajočih reminiscenc na Maixa so okrasek, ne teoretski sestavni del - pušča, da njeni pojmi postanejo prazne formule, ki si jih med drugim ne slučajno poslužujejo vse politične smeri po lastnem poudarku. Zaradi njihove abstraktnosti ne postanejo le ideološki voz vlada-jočih materialnih lnteresov; ne zmorejo tudi raztrgati pajčolana lažnega videza apitalistične družbe, še manj povzročajo praktične in strukturno usmerjene premembe. Izvirajo namreč iz meščansko liberalne koncepcije in samokoncepcije družbe in se krožno preizkušajo na meščanski dejanskosti. Racionalna komunikacijska skupnost je lahko stremljenja vreden cilj, a pod pogoji strukturno nasprotujočih si interesov raztrgane družbe je lahko po svojem pojmu sredstvo lastne udejanitve. Idealizem je držati se te pozicije. Brez truda za adekvatni pojem kapitala je kritiziranje vzgoje učencev prav tako naivno kot smešno. Kdor tedaj ne želi govoriti o protislovju med mezdnim delom in kapi-talom, ne more reči ničesar pomembnejšega o vzgoji v razredni družbi. Zanj se emancipacija prelaga v obči individuum in v njegove načine ponašanja, iz katerih naj na čudežen način izvira razvoj k dobremu. Kljub nasprotnim zagotovilom se družbenost zanj reducira na pedagoško realnost; njegove zahteve po družbeni spremembi delujejo kot iz trte izvite. Zanj velja.kar je Marx pisal o filantropično-utopičnih socialistih: ,,Nerazvita forma razred-nega boja pa prinaša s seboj vero v visoko vzvišenost nad onim razrednim nasprotjem. Oni žele izboljšati življenjski položaj vseh članov družbe, tudi najbolje situiranih. Zato kar naprej apelirajo brez razlike na vso družbo, da predvsem pa na vladajoči razred. Treba je le razumeti njihov sistem, da bi ga priznali za najboljši načrt od možnih, za najboljšo družbo od možnih. Od tod zavračajo vse politične, posebno revolucionarne akcije. Svoj cilj želijo doseči po mirni poti, in poizkušajo z močjo primera utreti pot novemu družbenemu evangeliju." (13) Tako kot kritična teorija tudi kritična pedagogika ni imela majhnega pomena za študentsko gibanje. Seveda je v tisti meri, v kateri je z izkušnjami in prisvojitvijo historično-materialisticne metode napredovala od obče kritike gospostva h kritiki kapitalistične razredne družbe, spoznala navidez-nost ,,tretje poti" med spekulativno in empiristično pedagogiko. Ta ,,pro-gresivna" pedagogika je prodala ,,vredne napredke na novem državno-monopolističnem trgu vzgoje, in to ne bo opravičljivo, četudi začne tožbo o enostranskem izkoristku propagiranega napredka. (14) Če se izobrazbo in vzgojo razume kot družbena procesa, za analizo -adekvatno njuni realnosti - ne moremo pritegniti niti idealističnega teoret-skega nastavka, ki ignorira družbene pogoje vzgoje, niti empirističnega nastavka, ki se prepušča zgodovinsko danim pogojem. (1) Prim. R. M. Vogel, Erziehung im Gesellschaftssystem, Munchen, 1970; H. J. Heydern, Uber den Widerspruch von Bildung und Herrschaft, Frank-furt 1970, K. H. Gunther i.dr. Geschichte der Erziehung, Berlin (DDR) 1969 (2)R. M. Vogel, ibid, str. 159 (3) K. Marx, Grundrisse, Berlin (DDR) 1953, str. 544 (4) H. J. Lieber, Die deutsche Lebensphilosophie und ihre Folgen. In: Nationalsozialismus und deutsche Universitat, Universitatstage 1966 Berlin, Berlin 1966, str. 189 ff. (5) H. J. Lieber, Die deutsche Lebensphilosophie, ibid. str. 97 (6) Prim. tudi: G. Lukacz, Die Zorstorung der Vernuft, Neuvvied 1962; W. Abendroth, Das Unpolitische als Wesensmerkmal der deutschen Universitat. In: Nationalsozialismus und die deutsche Universitat, Universitatstage 1966 Berlin, Berlin 1966, sti. 189 ff. (7) Prim. F. Wellendorf, Anstatze zur erziehungswissenschaftlichen Theorie-bildung in der BRD. V. D. Goldschmidt idr., Erziehungswissenschaft als Gesellschaftweissenschaft, Heidelberg 1969, str. 86, 89 f; K. H. Gunther idr., Geschichte der Erziehung, ibid; str. 574 f (8) W. Klafki idr., Erziehungswissenschaft. Eine Einfuhrung, Bd. I. Frank-fuit 1970, str. 56 f in str. 66-92 9) Pregl. kot pregled: Der Positivismusstreit in der deutsceh Soziologie, Neuvvieied 1969 + To je spor, ki se vleče v ZR Nemčiji že od 1. 1961, ko je bil v Tubingenu posvet filozofov na temo ,,logika socialnih znanosti". Gre v bistvu za spor sodobne marksistične kritično usmerjene historične dialektike in sodobnega pozitivizma, kolikor je socialno orientiran. Konkretno gre za spor najvidnej-ših zastopnikov frankfurtske šole marksizma (Adorno W., J. Habermas, M. Horkheimer, H. Marcuse) in najnovejše struje neopozitivizma (K. Popper, H. Albert, H. Pilot idr.). V bistvu gre za medsebojno razračunavanje dveh temdeljno različnih modelov znanosti, enega, ki je načelno kritičen do obstoječega, zvesto razkriva njegovo razredno protislovnost in se ne boji tudi soočenja z lastno protislovnostjo, ki je izraz protislovnega položaja marksizma v meščanski družbi - in med drugim, ki kljub siceršnji metodični kritičnosti in želji po objektivni verifikaciji obstaja nekritičen do svojega predmeta in samega sebe, saj vidi objektivno potrdljivost v empirični, faktični ustreznosti danim dejstvom, koherentnost pa le v formalno logični neprotislovnosti. Taka afirmativna ocena prve pozicije pa ne pomeni, da so frankfurtske teze brez napak in da jim ,,pozitivisti" (ki sicer vztrajno zavra-čajo ta termin) veČkrat ne očitajo pravih napak (do zapadanja neologizmom do prekrivanja slabe dejanske utemeljitve s spekulacijo). Zato gre v zgornji oceni za oceno temeljnih principov in horizonta obeh smeri, ne pa za enostransko kvalifikacijo celote obeh filozofij. (10) Prim. prispevek J. Kluverja v tej knjigi (Matematik und Verfugungseissen) - v Tribuni bo objavljen kasneje. (11) Prim. k temu in sledečemu: K. Mollenhauer, Erzienhung un Emandzi-pation, Munchen 1970 (12) J. Ritsert, Die autoritare VVissenschaft. In: Die autoritare Gesellschaft (= ,,Kritik", Bd. 1), izd. G. Hartfiel, Koln 1969, str. 182. (13) K. Marx, F. Engels, Kommunistisches Manifest, MEW Bd. 4, str. 490 (14) K. H. Roth, E. Kanzow, Unwissen als Ohnmacht, Berlin 1970, str. 288 LUBEKI BRBUBEKI tribuna brbuna frtikertikertuna frti frta frtikertikerta pesmica brbesmica frtikertikertesmica frti frta frtikertikerta pravljica brbavljica frtikertikertavljica frti frta frtikertikerta mamica brbamica očka brbočka sinček brbinček , frtikertikertinček ima jeziček mlinček B. NOVAK Danes zjutraj dež droban je prebudil svetli dan, a megle so se razmaknile, rože roso so popile; mlado sonce vrh neba je preštevalo oblake. Nagnilo se je čez rob, padlo je med sive mlake, v tisoč koščkov se je razbilo. Zdaj na dnu je vsake take blatne ali čiste mlake svetel tolar iz zlata. Hej, poberi ven cekine, pa te žalost hitro mine! Marjan PUNGARTNIK BIBAVICA Veliko bibic biba bibi bibo da pa biba bibi bibi bibo je bibanje biba bibo bibi biba na veliko ciba cibi ciba cibo z malim cibi cibo ciba bica ciba biba biba ciba cibo biba riba biba cibi ciba na malo ciba ribi ciba cibo bibo kar je ribarija ribe cibi da pa ciba ribi biba bibo riba pa cibi ribo bibo ciba kar je bibavica ribe cibe bibe ribo cibo bibo biba biba biba bibi cibo cibi riba ciba pa zariba bibo bibi dokler riba cibi bibo biba bibi za bibanje ribanje je bibi cibi ribi cibi cibi pa je ciba ciba cibi veliko je cib zategadelj pa malo rib še manj pa bib in bic seveda David PLUT HARALD WIESER: OTROCIDELAVCEV IN SOUDARNOST 0 PROTISLOVNEM RAZVOJU ZAVESTI PROLETARSKEGA OTROKA V DRUZINI R lazen političnih in ekonomskih spisov v Nemčiji ni nobene ortodoksno marksistične literature. To je glavni vzrok zaprepadujoče nevednosti inte-lektualcev - vključno levih - o marksističnih stvareh." To je pisal Walter Benjamin v svojem članku ,,Komunistična pedagogika" vletu 1929. Njegovo pritoževanje danes, več kot štirideset let kasneje, ne samo, da ima prav takšno težo, ima še večjo. Vedenie in nevednost o marksističnih stvareh je manj odvisno od izvirnosti velikin duhov - v prvi vrsti ga določata tisto izkustvo, ki leži v osnovi dejanskih razrednih sporov in prepričevanj (Klassenauseinandersetzungen), in razvitost zavesti (ki je) kot višek organi-ziranosti od mezde odvisnih. To pa pomeni: naši levi intelektualci niso pametnejši, v gotovem smislu so v Nemčiji danes bolj nevedni kot kdajkoli. Z marksistično psihologijo, ki bi izšla preko zelo nejasne analize pove-zanosti blagovne družbe, socialnih odnosov in zavesti, še vedno ne razpola-gamo. V svojem dosedaj doseženem izrazu opisuje ta psihologija socialni značaj, tj. značajne maske vseh sočlanov kapitalistične družbe. S tem postane nekaj kakor politično-ekonomsko zasnovana teorija odtujitve. In v tem je že vsa zmeda. Spremeniti to splošno teorijo odtujitve v posebno razredno psihologijo bo naslednji korak. Navezan pa je na razumnost, na razumnost, ki lahko izide samo iz bojev. Sicer so bili tudi že o tem nekateri mimogredni poizkusi, ki pa se skoraj brez izjeme nanašajo na že v mezdno delo postavljene, mlade in odrasle proletarce. Nasprotno pa pojmovna razredna psihologija proletarskih otrok * še povsem izostaja. Dela Otta Ruhleja o tem, posebno še ,,Dušo proletarskih otrok" oziroma monografijo ,,Proletarski otrok", so samo mačehovsko ponovno pobrali in nadalje razvijali. Sicer vemo nekaj o zgodnji otroški socializaciji v družbenem prerezu. Toda, kako čutijo, kako mislijo, kako sanjarijo in trpijo na svojo posebno razredno usodo priklenjeni delavski otroci? Pri označitvi njinovega zaznavanja in socialnega kot (tudi) psihi-čnega razvoja smo še vedno prisiljeni posegati nazaj, po psihoanalitskih kategorijah, ali pa operirati s pojmi leve meščanske slojne socilogije. Ti pojmi sicer imajo neko opisujočo vrednost; tako dolgo, dokler kot teoretični reprezentanti ,,normalnega" razvoja vsega doraščajočega obsegajo tudi specifične izkušnje delavskih otrok, toda zlahka se pokaže, da je ta sorod-nost omejena le na redke vzdihljaje. Jasno je, na naslednjih straneh ne gre za to, da bi razvili kali razredne psihologije proletarskih otrok. Rad bi samo poizkusil vpeljati v materia-listično smer nekatera vprašanja, ki pri razvijanju te psinologije nujno nastopajo. Pri tem naj bo v ospredju vprašanje, če in v kolikšni meri dru-žinska socializacija proletarskega otroka vzpodbuja ali pa zavira razvoj njegove zavesti. Večina temu problemu predloženih del pride do sklepov, ki se med seboj vsebinsko izključujejo. Medtem, ko eni vidijo v delavski družini povečevanje vseh tistih sposobnosti, ki postanejo potrebne v razrednem boju: proletarsko samozavestnost, kolektivni duh in solidarnost - torej prisoja proletarski družini čez vse ugodne pogoje za izoblikovanje otrokove razredne zavesti, vidijo drugi prav v za družino tipični obliki individualne reprodukcije, v njeni materialni predpostavki in v malomeščanski ideologiji, ki prek staršev stalno vpliva na otroke, prepreko za svobodno razredno sotidarno senzibili-ziranje. Oba koncepta v svojem purizmu ne ustrezata resničnosti. Kajti delavsko družino poenostavljata bodisi kot principialno reakcionarno ali principialno progresivno - v vsakem primeru pa kot neko v sebi neprotislovno socialno silo. Nasproti tem domnevam je poudariti prav ta protisloven značaj življenj-skih pogojev, ki so koncentrirani v družini. Te pogoje otroci na neki način zaznavajo, predelajo in prenesejo v psihološe in socialne sposobnosti, ki niso zadostno izražene v protipolnem paru: razredna zavest nasproti malo-meščanski orientaciji, temveč izkušajo problematično poenostavitev. Medtem ko tiči v domnevi, da lahko delavska družina iz sebe same neguje proletarske lastnosti (sposobnosti), romantično poveličevanie, ki ne samo dviga s tečajev dejansko družbeno funkcijo družine z nekaj olepšanimi potezami, temveč prek tega in iz tega podcenjuje materialno oblast kapita-listične ideologije v otroskih glavah, je nasprotna domneva neke v svojih osnovnih potezah prej reakcionarne družinske tubiti vendar pravilna, v koli-kor obsega pomembnost zavednega ali nezavednega vzgojnega zadržanja staršev za otroški razvoj. 0 tem vzgojnem zadržaniu si za razliko od sodobnih pedagogov socialne demokracije ni delal nobenin iluzij že Edwin Hoernle, sicer najpomembnejši teoretik in praktik komunističnega otroškega gibanja (gibanja za otroke) v dobi weimarskega kapitalizma. Medtem ko so ona vseskozi antiavtoritarna predavanja nastopala z namenom pridobiti proletarskim staršem več humanosti, ljubezni in tovarištva, da bi na ta način zasnovali nekai kakor ,,socialistično družinsko vzgojo" (Kate Duncker), je Hoernle videl v delavski družini na delu ,,meščansko reakcionarne nazore, načine mišljenja in na-vade", ki njihovemu emancipatorskemu spreminjanju stojijo na poti živ-ljenjski pogoji proletariata sami. Hoernle piše: ,,Kako naj se proletarski starši odpovedo svoji avtoriteti, svoji pravici do ukazovanja in kaznovanja, dokler ne razpolagajo z nobenim drugim, boljšim in uspešnejšim vzgojnim sred-stvom? Kako naj se sploh odpovedo kaznovanju in poveljevanju, vse dokler so primorani priti na kraj s trumo svojih okretnih in glasnih ... otrok . .. v tesnem stanovanju, pod stalno grožnjo hišnega gospodarja in nergavih so-sedov, dokler so izmučeni od večnih denarnih skrbi, obnemogli od pehanja v svojem pridobitnem delu? Tudi najboljši pedagoški nameni se razbijejo ob neizprosnih posledicah materialne in duhovne revščine proletarcev, ob nji-hoyi^odvisnosti in zasužnjenosti." Vzgojno ukrepanje svojih staršev doživljajo zato otroci kot povesmo zatiranja, seveda ne brez ljubezni in skrbi, nasproti kateremu se ne znajo braniti. To zatiranje poteka sicer na najrazličnejših planih, v sebii samem raztrgano in tako v otroškem zaznavanju vseskozi neenotno. Tudi tam, kjer se represija nepremišljeno uveljavlja in si avtoriteta pridobiva nepreiračunljiv pomen, ostane represija represija in avtoriteta avtoriteta. Z govorjjenjem o protislovnosti proletarske socializacije seveda ne bi mogli meniti na vzgojni slog staršev, saj v tem slogu sicer nastopajo protislovja, ki pa pri otrocih vseskozi povzročajo zmedo . . . Nekaj takšnega kot dialektika zatiranosti in emancipacije vendar ne posreduje vzgojnega zadržanja delavskih starsev. Ta dialektika toliko bolj deluje na tistem področju vzgoje, ki ga uravna-vajo sami družinski materialni odnosi. Privesti problem do te točke ni nobeno volontaristično postavljanje vprašanja. To vprašanje po protislovno razklanem pomenu materialnih odnosov za značajni in zavestni razvoj otrok je nasprotno izraz sam proletarske vzgojne resničnosti. Za specifično raz-redno razliko od socializacije meščanskega otroka vzgajajo otroka v delavski diužini v prvi vrsti razmere same. Vzgajanje skozi odnose pa je vendiar nemo vzgajanje. Povedano lahko s primerom pojasnimo. Predstavljamo si udobno stano-vanjsko kulturo meščanske družine. Vsak od otrok ima svojo lastrao sobo, sleherni se lahko umakne pred drugimi, ko hoče biti le sam. Razpo;sajenost in hrup poživljata to podobo in lahko prispevata k eni izmed mnogih vzpodbudnih samoumevnosti te atmosfere. Mir in obzirnost morajo starši, kadar sta potrebna, nasprotno, otrokom pojasniti. Kako drugače kot z besedami naj bi se tudi vzpostavil meščanskemu otroku ta uvid. Kajti mir in obzirnost ne sledita iz materialnih in vsak dan učinkujočih razmer, temveč le od primera do primera določata privilegirano vzajemnost. Ce pa se zahte-vata principialno, tedaj zahtevajo starši nekaj, kar ni nujno in otrokom ne more biti očitno. Potem so to zapovedi, ki se osamosvajajo nasproti materi-alnim odnosom, določenim s prostorsko razsežnostjo družinske kuJture, in kažejo na prekomernost v vzgojni tiraniji. Principialno zapovedatii mir in obzirnost v meščanski družini je zatiranje, ki nima nobene podlage. ,,Progresivni" meščanski starši se morejo zato z lahkoto odreči uveljiavljanju takih principov. Tako se lahko v ostalem pokaže, kje ima antiavtoritarna vzgoja (če jo oropamo samo njene politične zahteve) svojo lastno razredno osnovo. V nasprotju s tem sta mir in vzajemna obzirnost (ostajam pri istem pri-meru) v zoženosti proletarske dmžine nujnost, ki se posreduje otrokom brez komunikativnega prizadevanja zanje. Starševsko vzgajanie se očitno umika za vzgajanje skozi stisko in omejenost. Proletarski otrok se uči discipline, katere motor je revščina. Na ta način označeno kot razredno značilno vzgajanje po matterialnih razmerah lahko ob primeru stanovanjskih pogojev nadalje zasledujemo kot en izraz mnoštva teh razmer. Jan Raspe je analiziral in razvil v njegovi protislovnosti sovpadanje v najzgodnejši dobi med materialnimi življenjskimi pogoji otroka in njegovim socialnim razvojem. Izhaiajoč iz proletarskih družinskih razmer v vveimarskem kapitalizmu je prišel do rezultata, da vzraščajo delavski otroci danes tendencialno pod enakimi materialnimi pogoji. Ta analogija še najmanj velja za stanovanjske razmere, ki so tukaj v ospredju in ki so zavestno izoliiane iz celokupnosti materialnih pogojev. Kot namreč, med drugimi, kažejo gotingenški Materiali o življenjski in delovni situaciji industrijskih delavcev v ZRN, so se še zlasti izboljsale stanovanjske razmere delavskih družin. Zastrašujoča stanavanjska beda, ki je prej določala celotni delavski razred, zadeva danes samo še njegov revnejši del. Kljub temu živi v primeri z drugimi grupami prebivalstva večina delavskih družin tudi še danes ,,v utesnejnih razmerah", v katerih se razvijajo tendenca po enakih socialnih odnosih in tiste razredno speciflčne vedenjske in zavestne kvalitete otroka, katerih protislovnost naj pojasnimo: prostorska stiska delavskih družin in od tod izhajaioča utesnjenost zahtevata od vsakega posameznega družinskega člana najvisjo mero obzirnosti. Ta prisila stalne medsebojne zavesti o prisotnosti drugih pa konstituira neko posebno nepo-srednost socialnih odnosov. Ta neposrednost pa spet izsiljuje kolektivno zavest in že zgodaj vodi do uvajanja solidarnih oblik občevanja. Ta zmož-nost, kolektivizem in solidarnost so najpomembnejše psihološke predpo-stavke za kasnejši razredno osveščeni razvoj otroka. Istočasno pa ta, za proletarsko družino značilna neposrednost odnosov, ki izsili solidarnost, blokira tudi otrokov kognitivni in intelektualni razvoj. Proletarsko družino si je treba predstavljati kot neko ,,naravno povezanost", v kateri so ljudje močneje zrasli z medsebojnimi odnosi kakor v meščanski hiši. Delavski otroci se konsekventno morejo le težko naučiti interpretirati svojo identiteto. Ravno po eni strani socialno tako pozitivna neposrednost njihove vzgoje ne pušča po drugi strani nobenega prostora za distanco kot predpostavko refleksije. Razredna zavest pa naj bi bila oboje, naj bi bila združitev izkušnje in vedenja. Preostane nam torej ugotoviti, ,,da proletarska eksistenca ne proizvaja . . . že iz sebe same revolucionarne razredne zavesti. Proletarska eksistenca vzpodbuja v otroku nagnjenost k protislovni osebnosti (kot je bilo že pokazano), ki se po eni strani izkazuje skozi direktnost agresivnosti., nepo-srednost zadovoljitve potreb ... , pripravljenost za sodelovanje in isolidar-nost, ki pa se v njej zdijo ti momenti povezani z morečo pasivnostjo, oz-kostjo perspektiv, intelektualnimi barierami." Solidarnost ostaja topa. Če ni politično organizirana, zapade kot žrtev individualizirajočim vplivom izvendmžinske resničnosti in se zapleta v za delavskega otroka posebno gosto zinešniavo popolnoma nekonsisitentnih socialnih izkušenj v družini, na ulici in v šoli. prevedla L. S. (Namenjena doraščajoči mladini, ki je v dvomih glede izbire svoje-ga bodočega poklica) * 1. lepem pristaniškem mestecu ob obali Atlantika, kjer so vpili galebi in so se po sivem morju plazile razvlečene megle, je nekoč mimo živel trgovec debelega in mogočnega trebuha, sivih las in majčkenih dobrohotnih očk, ki so se skrivale za debelimi roževi-nastimi okviri očal. V njegovi prepolni trgovinici se je vonj po cimetu in kolofoniji iz Malabara lenobno plazil okrog rdečih ki-tajskih skodelic, medeninastih daljnogledov in mikroskopov iz Nurnberga, svilenih indijskih tkanin in blesketavih slik z Japonske, okrog južnoameriških zlatih malikov in nagačenih papagajev. To je bila taka mračna in slabo osvetljena trgovinica, kakršnih dandanes ni več. Mesto je živelo mirno in tiho. Le včasih je pristala kaka tuja ladja, ki je prinesla neko čudno slutnjo daljnih in čarobnih dežel, neki tak občutek, kot ga imamo takrat, ko se lastovke v jatah pripravljajo na svojo dolgo pot proti jugu. A vznemirila so se le mlada in nora srca; starejši pa so se na to že navadili. Okrog src so si riamreč ustvarili neprodirne mrenice. Vsakokrat, ko so sončni žarki postali poševni in mehki in so jih pobožali malo počeni, a topli in domači glasovi iz zvonika, so se tiho porazgubili po hišah. Z nočjo pa so zaživeli mornarji. Imeli so beznice, kjer je bilo vse rdeče in zakajeno, vlačuge in razlito vino. Ampak pošten človek ni zahajal tja. 2. Ta trgovecje imel sinčka Francisa. Ljubkega in bistrega fantička z zlatim srčkom. A starci so zmigovali z rameni; fantek je imel namreč skupaj zrasle obrvi, kar baje pomeni, vsaj tako so pravili, hudobnega človeka. Toda deček je bil mehkega srca. Vedno je planil v jok, kadar mu je mama zapela pesmico o mrtvi srnici. Smrt kakšnega nedolžnega in nemočnega bitijca se mu je zdela nekaj lepega, in od te lepote so mu kar solze navrele na oči. Zato je odšel na trate za mestom in med zrelimi travami iskal pikapolonice: take rdeče z belimi pikicami in rumene z rdečimi pikicami in rdeče z črnimi pikicami in tudi tiste pikapolonice brez pikic. Ko se je sonce nagnilo v zaton, je sedel na še tople stopnice pred cerkvijo in ubijal pikapolonico za pikapolonico. Počasi in s premislekom. S palcem jih je pritisnil ob topli kamen, da so se med rahlim pokom razmazale. V smrti teh drobnih bitijcje čutil neznansko lepoto. Ko so rezki udarci zvona pregnali netopirje iz zvonika in so te nočne živali še nesigumo plahutale v prihajajočem mraku, je deček sol-znih oči stopal proti domu, na starih, izlizanih stopnicah pa so tiho ležala trupelca nedolžnih pikapolonic med strdki belkaste sluzi, ki jo imajo te drobne živalce baje namesto krvi. Tistega dne &e je iz morja prvič dvignila velika neznana rdeča riba in tiho zavzdihnila: ,,Hm, to se pa ne bo dobro končalo! Iz tega se bo nekaj izcimilo!" 3. Tako je deček rastel. In čim večji je bil, tem bolj je bilpokvar-jen. Včasih je svojemu dobremu sivolasemu očetu kradel svetle srebmike. Včasih je izginil s kakšno nedolžno in nemočno živalico na podstrešje. Kaj se je tam dogajalo, bi vam lahko povedali le sončni žarki, ki so se prebijali skozi razpokice med strešniki. A zdi se, da so se vedno razburili, kajti prah je vsakič boljj vznemirjeno poplesaval po pramenu svetlobe. V gnojišču za hišo pa so pod toplim soncem tiho razpadala trupelca nemočnih mišk, ptičk in drugih takih drobcenih živalic. Včasih (a to že pozneje) je izginil v kakšno momarsko beznico in ko se je vračal domov, mu je v ušesih šumelo rdeče vino. Včasih (a to še pozneje) se je družil z vlačugami. Vedno pa je zasanjano premišljai o daljnih deželah, katerih čarobni vonji so se pretakali v očetovi trgovinici. Dobri očka jebil hudo razočaran nad svojim takrat že skoraj ' odraslim sinom. Večkrat se mu je za težkimi roženimi okviri de- belih očal zalesketala drobna solzica. Nekega vlažnega popoldneva, ko so galebi v megli vpili še bolj otožno kakor navadno, je svojega nemamega otroka spodil od doma. Francis se je zatekel v neko krčmo. Tam fe v kiselkastem vonju razlitega vina sedel bogat in vljuden gospod, ki je polnil kozarce z rdečim vinom in ušesa z zgodbami o daljnih krajih. Francisa je premamil, da je podpisal pogodbo, s katero je postal hlapec na neki plantaži v San Domingu. Ko se je mladenič po mokrih stopnicah vzpenjal na ladjo, se je iz morja že drugič dvignila velika neznana rdeča riba in s človeškim glasom spregovorila: ,,Hm, to se pa ne bo dobro končalo! Iz tega se bo nekaj izcimilo!" Francis pa je v svoji pijanosti besno zakričal nanjo: ,,Le kaf hočeš od mene, ti zoprna riba!" ter spet pozabil nanjo. 4. Na ladji pa je bilo hudo. Pod krovom je bilo zatohlo, na krovu pa mrzlo in vlažno. Mornarji so bili hudobni in kruti. Tiho so minevali enolični dnevi. Ladja je dolgo, dolgo plula po sivem oceanu. Le veliki albatrosi so ji sledili in gledali nanjo s svojimi čmimi in žalostnimi očmi. Potem so presunljivo zakričali in odpla-hutaliv meglo. Tam v San Domingu pa je bilo še huje. Voda po jarkih, prekrita s kužno zeleno prevleko, je polnila zrak s smradom in zatohbstjo. V tej deželi so se od jutra do večera plodile žuželke in ves čas boleče pikale preznojene Ijudi in zdi se, da so se vedno razburili, kajti prah je vsakič boljj vznemirjeno poplesaval po Najhuje pa je bilo ponoči Takrat so se iz smrdljivih mlak dvignili duhovi in vpili okrog hiše. Ubogi Francis pa ni imel nikogar, ki biga imel rad in ga stisnil k sebi. Večkrat je z domotožjem pomislil na svojega dobrega in skrbnega očka ter na svojo toplo in mehko mamico. Nekoč, ko je paznikov bič postal lepreboleč, je zbežal v gošča-vo. A zbežati sam in brez orožja je bilo isto kakor narediti samo-mor. Kajti v goščavi je prežalo tisoč nevamosti: krute in grozne zveri so se plazile po somraku džungle, strupene kače in žuželke so s svojimi smrtnimi ugrizi prežale na žrtve in močvirski duhovi so vabili popotnike z vamih stez v spolzko blato. In že premnog ubež-nik s plantaž je obležal v smradni vodi kakega jarka, kjer je njegovo truplo postalo plen mrhovinarjev z žarečimi očmi ter žuželk, ki so nespodobno svatovale po tniplu in vanj odlagale svoja jačeca. Le beli duhovi so v nočeh plesali in se krohotali tam naokrog. A Francis je imel srečo. Naletel je na tolpo bukanirjev. To pa so bili trdi Ijudje. Ukvarjali so se s pobijanjem živali, predvsem krav in svinj, ki so ubežale s farm in se v goščavju hudo razplodile. Meso so zavrgli, kože pa preprodali. V samoti, napolnjeni samo z ubijanjem, so se navzeli grozotnih navad in surovega vedenja. Še posebno so bili krvoločni zaradi svojega zajtrka: vsako jutro so namreč zgrabili mladega bika, mu izrezali kost stegnenice, pa če je žival še tako vpiia, jo zdrobili in spili še topel kostni mozeg. To ostudno pijačo so imeli v velikih časteh. Imenovali so jo jutranji punč bukanirjev. Ker je bila vsa voda gnila, so pili kar kri pobitih živali. In ti divjaki so sprejeli Francisa za služabnika, Cele dneve so ga samo mučili in pretepali ter uporabljali le za najgnusnejša dela. Nikdar mu niso dovolili ubiti kakšne živali, pa čeprav si je tega neznansko želel. To slast so vedno prihranili zase. Njegovo delo je bilo le čiščenje gnusnih kož in nošnja težkih bremen. Na beg se ni splačalo niti pomisliti. Kajti bukanirski psi so imeli ostre zobe in so znali zasledovati vsakovrstno divjad. Tako revežu ni preostalo drugega, kot da je objemal nekega psa, s katerim se je spoprijateljil, in mu v kožuh točil debele solze. Nekoč, ko je bil tako izčrpan, da niti gospodarjeve puške ni mogel več nositi, je gospodar pobesnel in ga treščil s težkim kopitom po glavi. Ubo-gemu Francisu se je zmeglilo pred očmi. Ko je obležal, so buka-nirji, misleč, da je mrtev, le nekajkrat prezirljivo pljunili nanj in s krohotom izginili v goščavju. Takrat se je Frandsu zazdelo, da skozi meglo, ki mu je zagrinjala oči, vidi, kako se je iz bližnjega jarka, polnega smrdeče zelene vode, dvignila velika neznana rdeča riba in zastokala: ,,Hm, to se pa ne bo dobro končalo! Iz tega se bo nekaj izcimilof" Le s težavo je skozi rdeči mrak, ki mu je vedno močneje zastiral oči, in skozi kri, ki se mu je razlivala po čelu, zasikal: ,,Uh, tiostudna žival..."in se pogreznil v temo. (Se bo nadaljevalo) Blaž OGOREVC