MUZEJSKE KNJIŽNICE V SLOVENIJI: PRIMERJALNA RAZISKAVA*
Sabina Plešnar Kašca
Oddano: 22.03.2000 - Sprejeto: 32.05.2000
Izvleček
Muzejska knjižnica, kot ena od specialnih knjižnic, deluje v okviru muzeja ali galerije. Njen osnovni namen je zadovoljevanje informacijskih potreb zaposlenih in podpora matični ustanovi v doseganju skupnih ciljev. Šestdesetim (60) slovenskim muzejem je bila poslana anketa o delovanju knjižnice v njihovi ustanovi. Anketa je bila sestavljena iz treh delov: osebje knjižnice, organiziranost knjižnične zbirke ter uporabniki in storitve. Podatki, zbrani iz šestinštiridesetih (46) vrnjenih anketnih listov, osvetljujejo stanje v slovenskih muzejskih knjižnicah in omogočajo primerjavo z drugimi deželami,
Ključne besede: Slovenija, muzejske knjižnice, bibliotekarji, knjižnični fondi
Professional article UDC 026:069(497.4)
Abstract
Museum library, as one of the special libraries, operates within the framework of a museum or gallery. It's basic purpose is to satisfy information needs of employees and to support it's parent organization in achieving common objectives. A questionnaire about their institution had been sent to 60 (sixty) Slovenian museums. The questionnaire was composed from three main parts; museum library staff, organization of the libray collection, museum library users and services. Data collected from 46 (fourtysix)
Strokovni cianek UDK 026:069(497,4)
* Tekst vsebuje izsledke iz diplomskega dela: S. Plešnar-Knšca, »Muzejske knjižnice v Sloveniji«, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo> 2000.
PLEŠNAR KASCA, Sabina; Museum libraries in Slovenia : comparative research. Knjižnica, Ljubljana, 44(2000)3,169-183
received question a ries, exposed the current status of Slovenian museum libraries and allows comparison with other countries.
Key words: Slovenia, museum libraries, librarians, library materials
1 Uvod
Članek predstavlja povzetek teoretične in empirične raziskave iz diplomskega dela avtorice z naslovom »Muzejske knjižnice v Sloveniji: primerjalna raziskava« na Oddelku za bibliotekarstvo, Filozofske fakultete v Ljubljani. K razmišljanju o položaju muzejskih knjižnic je avtorico usmeril stavek, ki ga je leta 1994 zapisal nek učenec po obisku Južnoafriške nacionalne galerije. Pravi, da nas v muzeju nič ne napeljuje na misel, da ima le-ta izvrstno knjižnico (Andersen, 1998), Podobno je v večini muzejev, saj je dejstvo, da v njihovi ustanovi poleg osrednjega razstavnega prostora obstaja tudi oddelek, ki se imenuje knjižnica, nekako prikrito.
2 Definicija muzejske knjižnice
Odkrivanje prikritega lahko začnemo z definicijo o tej vrsti specialnih knjižnic. V reviji Informatica Museologica si lahko o muzejskih knjižnicah preberemo zanimiv članek SnježaneRadovanljijaMileusnič(Mileusnič, 1998) iz Zagrebškega Muzejskega dokumentacijskega centra. Ugotavlja, da je muzejska knjižnica strokovni oddelek v sklopu muzeja ali galerije, del delovanja muzeja ter v neposredni povezavi z muzejsko zbirko. Osnovni namen te knjižnice, oziroma njen obstoj, je v podpori matične ustanove, ki lahko s tem pridobi na svoji učinkovitosti. V prvi vrsti je namenjena zaposlenim v tej ustanovi, ki pri svojem strokovnem in raziskovalnem delu na posameznem specializiranem področju potrebujejo hitre in zanesljive informacije ter ustrezne primarne dokumente, potrebne za kvalitetno strokovno-znanstveno obdelavo muzejskih predmetov. Informacijske potrebe muzejskega osebja zadovoljuje z uporabo lastnega fonda ali s pristopom k virom informacij drugih ustanov.
3 Raziskave stanja muzejskih knjižnic pri nas in v ZDA
V članek so poleg raziskave, ki jo je v letu 1999 izvedla avtorica članka, vključene tudi slovenska raziskava iz leta 1992 in ameriški raziskavi iz leta 1982 in 1996.
Raziskave so med seboj primerljive le do neke mere, saj njihova izvedba ni potekala ob uporabi enakih metod. Iz tega razloga primerjava med posameznimi elementi raziskav ni mogoča, možna pa je groba predstavitev in primerjava splošnega stanja muzejskih knjižnic posamezne dežele.
3.1 Raziskava stanja slovenskih muzejskih knjižnic v letu 1992
Leta 1992 je skupina, ki so jo sestavljali Stanislav Bahor, Nada Češnovar in Marija Pečan po naročilu Ministrstva za kulturo RS obiskala 55 knjižnic: 39 muzejskih knjižnic, 9 knjižnic zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in 7 knjižnic galerij. Namen obiska je bila raziskava stanja v posameznih knjižnicah: fond, dostopnost gradiva in informacij o gradivu, varovanje gradiva, kadrovska zasedba, prostorske možnosti ter računalniška in komunikacijska opremljenost. Kot piše Bahor (Bahor, 1993) v svojem članku, so bili rezultati raziskave sledeči:
-	obravnavan segment knjižnic je precej zapostavljen, tako s strani ustreznih strokovnih služb osrednje republiške matične službe kot tudi s strani matičnih inŠtltucij,
-	kljub relativno ugodni izobrazbeni strukturi kadrov v knjižnicah zaposleni v večini omenjenih knjižnic nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, ureditev knjižnic pogosto ni v skladu z zahtevami bibliotekarske stroke, tako v smislu inventarizacije kot tudi katalogizacije in klasifikacije,
-	dostopnost do velikega, aktualnega in koristnega fonda je omejena,
-	s podatki o svojem gradivu v Centralnem katalogu knjig R Slovenije sodeluje le manjše Število teh knjižnic,
-	v sistem COBISS prispevajo le podatke o tujih periodičnih publikacijah,
-	v nekaterih knjižnicah gradijo podatkovne zbirke z najrazličnejšimi programskimi orodji, pri katerih je število podatkov omejeno, obenem pa se ne upošteva ustreznih standardov,
-	naša pisna dediščina je ponekod hranjena na povsem neustreznih mestih in na neustrezen način.
Za izboljšanje stanja je delovna skupina predlagala dve smeri postopnega reševanja problemov. Po strokovni plati bi morala v projektu sodelovati Narodna in univerzitetna knjižnica z izobraževanjem kadra, pri urejanju knjižnic in njihovem vključevanju v KIS pa bi s svojimi strokovnjaki sodeloval tudi IZUM.
3.2 Raziskava stanja ameriških muzejskih knjižnic v letu 1982
Esther Green Eierbaum (Bierbaum, 1984) je leta 1982 za svojo raziskavo izbrala iz Imenika muzejev 369 prirodoslovnih in znanstvenih muzejev ter prirodoslovnih in znanstvenih centrov. Omenjene ustanove je izbrala na osnovi imena, zbirke in raziskovalnega področja. Na podlagi te skupine je bil oblikovan vzorec, v katerem je bilo 160 naključno izbranih ameriških muzejev. Vprašalniki, osnovani na spodaj omenjenih nivojih in specifični za vsako delovno mesto, so bili poslani direktorju, pedagogu in knjižničarju vsake od teh 160-ih enot. Vrnjenih 142 odgovorov je bilo vnesenih v računalnik in obdelanih S pomočjo programa Statistical Analysis System (SAS).
Bierbaumova (Bierbaum, 1984) pravi, da se je konec 60-ih let pojavila potreba po definiranju razredov, nivojev, ki bi določali obseg storitev muzejskih knjižnic. Ti razredi so bili empirično obdelani in opisani. Po poskusih, napakah in testiranju v praksi so bile storitve knjižnic in njihovo administrativno upravljanje kombinirane v štiri nivoje:
Nivo I - ni zbirke, so le osebne knjige zaposlenih, Nivo II - zbirka gradiva, primerna za muzej, zbrana na enem mestu, prvenstveno v podporo uslužbencem muzeja,
Nivo III - zbirka tiskanega in netiskanega gradiva, primerna za muzej; zbrana v sobi ali na lokaciji, ki je namenjena knjižničnim storitvam; organizirana, popisana in vodena z upoštevanjem standardov knjižnične prakse; redno na voljo za uporabo; vodi jo za to imenovana oseba, ki je sposobna odločanja o potrebni organizaciji in administraciji,
Nivo IV ~ kriterij Nivoja III z dopolnilom, da mora imeti oseba, ki vodi knjižnico, magisterij po predpisih Ameriškega združenja knjižnic (American Library Association - ALA).
Nivoi, ki je v resnici »ne knjižnična« kategorija, sestavljena iz knjig, ki pripadajo zaposlenim, je bil v raziskavo vključen zato (in s tem je bila omogočena tudi izključitev), da se prikaže, kaj je včasih v literaturi upoštevano kot »knjižnica«.
Po zbranih podatkih se v obdelani populaciji najpogosteje pojavlja neformalno organizirana knjižnica Nivoja II. Oseba, ki tako knjižnico »vodi«, je običajno prostovoljec ali pa zaposleni, ki se ukvarja z izobraževanjem (pedagog). Knjižnice tega nivoja imajo sredstva za gradivo, čitalnico, izposojo in referenčno službo. Bibliografsko pa te knjižnice niso organizirane. Za razliko od Nivoja II, so knjižnice Nivoja III in IV bibliografsko organizirane in imajo določenega vodjo knjižnice.
Knjižnice so v raziskavi poročale, da je izposoja redka, razen pri knjižnicah Nivoja IV, Bolj splošno razširjena storitev je uporaba gradiva v Čitalnicah. Dostopnost gradiva za zaposlene je bila opredeljena na praktično vseh nivojih, vendar pa je ta storitev velikokrat temeljila na samopostrežbi. Vse knjižnice Nivoja IV poročajo, da je uporaba gradiva v čitalnicah omogočena ne le članom muzeja2, ampak vsej javnosti. Tudi knjižnice Nivoja III so odprte članom muzeja, 95% teh knjižnic pa je odprtih tudi za javnost. Enak odstotek knjižnic Nivoja II odpira vrata članom, medtem ko jih 90% omogoča uporabo gradiva v Čitalnici tudi drugim osebam, vendar le po dogovoru in naročilu. Le 4 knjižnice Nivoja II so odprte na osnovi urnika.
Formalno organizirane knjižnice (Nivo III in IV) so redno odprte: urnik knjižnice se običajno pokriva z urnikom muzeja. Ostali dejavniki so fizična dostopnost knjižnice - njena lokacija glede na javnosti odprte prostore muzeja - in število različnih vrst ljudi, ki jim je knjižnica odprta za uporabo gradiva v čitalnici. Korelacija kaže, da je za formalno organizirane knjižnice bolj verjetno, da so odprte dlje in na osnovi urnika ter da so odprte tudi za druge, ne le za zaposlene.
Bierbaumova na koncu svoje raziskave povzema besede Hulla in Fearnleya (Hull in Fearnley, 1976), ki sta že leta 1976 priporočala, da »je potrebno na to področje pripeljati več knjižničarjev, bodisi kot uslužbence ali kot svetovalce; imajo naj zagotovljen nadzor nad zbirko ter zagotovljena finančna sredstva, ki jih lahko uporabljajo glede na potrebe in v skladu s svojo profesionalno izobrazbo«. Ob tem pa ugotavlja, da ti projekti v resnici nimajo podpore vodstev, kar je najbrž posledica pomanjkanja sredstev kot tudi pomanjkanja entuziazma in podpore knjižnicam.
3.3 Raziskava stanja ameriških muzejskih knjižnic v letu 1996
V letu 1996 je Bierbaumova (Bierbaum, 1996) ponovno raziskovala stanje v ameriških muzejskih knjižnicah. !z Imenika muzejev za leto 1994 je bilo naključno izbranih 350 muzejev, ki so izpolnjevali sledeče pogoje:
-	muzej mora biti umetnostni, splošni, zgodovinski, prirodoslovni aH znanstveni; lahko je zgodovinski kraj ali prirodoslovni center,
-	med svoje storitve pa vključuje tudi knjižnico.
Končno število uporabnih odgovorov je bilo 152. Teorija štirih nivojev, ki se je v prejšnji raziskavi dobro izkazala v komunikaciji tako s knjižničarji kot tudi z drugimi zaposlenimi, je v tej raziskavi bila ponovno uporabljena.
2 Oseba, kije član muzeja, ima u muzeju določene privilegije, kot npr. dostop do gradiva. V nekaterih knjižnicah dostop do knjižnične zbirke ni mogoč brez članstva v muzeju.
V nasprotju z letom 1982 večje število knjižnic vodijo osebe, poimenovane knjižničar ali alternativno, arhivar. 23% knjižnic nima zaposlenih oziroma o tem nimajo podatkov. To število je blizu števila knjižnic Nivoja I. Največje zbirke urejajo polno zaposleni knjižničarji v dobro financiranih muzejih in dobro financiranih knjižnicah.
Pri storitvah lahko opazimo visok nivo aktivnosti. V večini primerov se urnik pokriva z urnikom muzeja. Zaposleni imajo pri obisku v knjižnici privilegij, ki se imenuje samopostrežba. Iz knjižnic pa tudi splošna javnost ni izključena. Referenčna služba in kroženje gradiva (predvsem med zaposlenimi) sta običajni storitvi v knjižnicah vseh nivojev. Zaradi zahtev po strojni opremi se on-line storitve in internet najredkeje pojavljajo.
4 Raziskava stanja slovenskih muzejskih knjižnic v letu 1999
Empirični del diplomskega dela je predstavljala raziskava stanja v slovenskih muzejskih knjižnicah v letu 1999. Njen namen je bil ugotoviti stanje knjižnic v čim večjem številu slovenskih muzejev, ki so dovolj veliki ali dovolj organizirani, da imajo knjižnico. Namen je torej bil zbrati podatke o vrsti knjižnične zbirke posamezne ustanove, njeni velikosti, organiziranosti, namembnosti ter o za njo odgovorni osebi. V ta namen je bila oblikovana anketa, ki vsebuje 18 vprašanj. Glede na vprašanja lahko anketo razdelimo v tri sklope: osebje knjižnice, organiziranost knjižnične zbirke ter uporabniki in storitve.
4.1 Metodologija in vzorec raziskave
Avtorica je raziskavo izvajala od septembra 1999 do januarja 2000. Vključenih je bilo 60 slovenskih muzejev iz Vodnika po slovenskih muzejih (1992). Vsakemu muzeju je bila po pošti poslana anketa z naslovljeno in frankirano kuverto za vračanje izpolnjene ankete. Da bi bilo v anketiranje zajetih čim več muzejev, je bila v raziskavi uporabljena teorija nivojev, ki jo uporablja že Bierbaumova. Na ta način je bilo vprašanje o knjižničnih zbirkah definirano tako, da je bilo nanj in s tem na celoten vprašalnik mogoče odgovoriti kljub različnim stopnjam organiziranosti knjižničnih zbirk.
4.2 Hipotezi raziskave
Bierbaumova (Bierbaum, 1996) poudarja, da so muzejske knjižnice aktiven in integralen del muzeja. Zaradi predpostavke, da praksa, kljub naporom knjižničarjev, bistveno odstopa od teorije predvsem v manjših muzejih, sta bili oblikovani naslednji hipotezi:
-	knjižnice v velikih muzejih imajo v nasprotju z manjšimi muzeji:
-	knjižnične zbirke urejene po standardih bibliotekarske stroke,
-	bogate zbirke glede na število enot in glede na njihovo raznovrstnost,
-	v knjižnicah zaposlen ustrezen strokovni kader,
-	knjižnice odprte za javno uporabo in
-	uporabnikom namenjene različne storitve, ne le izposojo gradiva,
-	muzeji ne izrabljajo možnosti prostovoljnega dela kot dodatne pomoči pri delovanju knjižnice, kar je npr. značilno za muzejske knjižnice v ZDA.
5 Rezultati raziskave
Od 60-ih poslanih anket je bilo do dogovorjenega roka vrnjenih 41 vprašalnikov. Rok za izpolnitev ankete je bil 14 dni. Po telefonskem posredovanju je bilo poslanih še nadaljnjih B. Od skupno 49 vrnjenih vprašalnikov so bili 3 neizpolnjeni in tako se je končno Število za analizo uporabnih vprašalnikov zaključilo pri številu 46. Številčno je raziskovani delež populacije majhen, vendar je reprezentativen glede na število muzejev pri nas.
5.1 Osebje muzejske knjižnice
Prvi del ankete so sestavljala vprašanja o osebju muzejske knjižnice. Zbrani podatki kažejo, da muzejske knjižnice vodi pestra paleta strokovnjakov z različnih področij. Največ, 18 (39%) je fakultetno izobraženih strokovnjakov z različnih področij brez bibliotekarskega strokovnega izpita. Z znanjem s področja bibliotekarstva je v obravnavani populaciji 12 (26%) fakultetno izobraženih strokovnjakov z bibliotekarskim izpitom in 2 (4%) diplomanta Pedagoške akademije. Te osebe vodijo 14 (30%) knjižnic.
Drugo
|W
Višji knjižničar
Fakultetno izctoražen strckonjak brez bibliotekarskega izpita
Fakultetno izcfcražert strckcMijak z bibliotekarskim izpitom
12
18
Grafikon št 1: Izobrazba vodje muzejske knjižnice
V 19 (41%) primerih vodijo muzejske knjižnice kustosi, ki to delo opravljajo poleg drugih obveznosti, ki jih imajo na svojem delovnem mestu. Po ostalih muzejih je delo v knjižnici razdeljeno med dokumentaliste, 6 (13%), kustose pedagoge, 3 (7%), ter enega muzejskega vodnika, administratorja, prostovoljca in osebo, ki se je opredelila kot drugo. Ta oseba je študentka zgodovine. Po pričakovanju je večina oseb, kar 41 (89%), ki v posameznih muzejih vodijo knjižnice, v rednem delovnem razmerju. Le 5 (11%) oseb je v drugačnem delovnem razmerju: 1 oseba je pripravnik, 1 absolventka zgodovine je zaposlena preko študentskega servisa, 1 oseba je zaposlena preko javnih del, 1 po pogodbi o avtorskem delu ter 1 prostovoljec.
5.2 Organiziranost knjižnične zbirke
V drugem delu ankete so se vprašanja nanašala na organiziranost knjižnične zbirke posamezne knjižnice, sestavo in velikost zbirke, formalno in vsebinsko obdelavo gradiva ter kataloge.
Zbirka + prostor + katalog + oseba Zbirka +■ prostor + katalog	
	|1G
	
	I10
	
Zbirka + prostor	11*
	
Zbirka	m
	
Grafikon št. 2: Organiziranost knjižnične zbirke
Po zbranih podatkih največ knjižnic, 15 (33%), sodi v Nivo II, 11 (24%) v Nivo 1,10 (22%) jih je v Nivoju III, 10 (22%) muzejev pa je po organiziranosti knjižnične zbirke v Nivoju IV,
Sestava knjižničnih zbirk je v muzejih zelo raznolika. Najbolj zastopane so knjige, saj kar 46 knjižnic poroča, da so del njihove zbirke. Serijske publikacije nabavlja 41 knjižnic, AV gradivo je moč dobiti v 21 knjižnicah, CD v 17, kartografsko gradivo in CD-ROM-evlć. 11 muzejskih knjižničnih zbirk vsebuje tudi fotografije, 11 knjižnic pa ima še druge nosilce informacij: kataloge razstav, zbirke plakatov, vabila, filme, arhivalije, separate, razglednice itd.
Po velikosti knjižnične zbirke se največ knjižnic nahaja v razredu od 0 do 30,000 enot, kjer najmanjša zbirka obsega 200 enot knjižničnega gradiva. Teh knjižnic je kar 27 (59%). Knjižnic z zbirko v velikosti od 30.000 do 20.000 je 9 (20%), 3 (2%) knjižnica sodi v razred z 20.000 do 30.000 enotami, 3 (7%) jih imajo več kot 30.000, 2 (4%) knjižnici več kot 50.000, 1 (2%) »posebnica« pa se lahko pohvali s 350.000 enotami. V 3 knjižnicah na vprašanje niso odgovorili.
Po podatkih iz raziskave v 29 (63%) knjižnicah poteka proces formalne in vsebinske obdelave gradiva, v 36 (35%) ta proces ni prisoten, 3 knjižnica pa na to vprašanje ni odgovorila. Manj ohrabrujoče dejstvo pri tem je, da od 29 knjižnic, ki poročajo, da je njihov fond formalno in vsebinsko obdelan, pri 8 knjižnicah to velja le za del fonda, v 2 knjižnicah pa je fond še v urejanju. Dejansko obdelani fondi so torej !e v 19 knjižnicah.
Listkovni katalogi, ki se v knjižnicah pojavljajo, so po navedbah sledeči: abeced ni-imenski, stvarni, UDK, krajevni, signaturni in indeks umetnikov. 36 (35%) knjižnic ima listkovni katalog, 3 (7%) imajo on-line dostop do različnih programov in sistemov, 30 (22%) knjižnic uporablja listkovni katalog in online dostop, 36 (35%) knjižnic kataloga sploh nima3, 3 pa na vprašanje ni odgovorila. V primeru on-line dostopnosti se knjižnice največkrat pojavljajo kot aktivne ali pasivne udeleženke v sistemu COBISS, v enem primeru zasledimo uporabo programa Šolska knjižnica SAOP-ja iz Nove Gorice, ena knjižnica uporablja program 1NFOLIT1, ena pa ima progam, ki ga je že pred časom zasnoval študent računalništva. Pri formalni obdelavi gradiva 15 (33%), pri vsebinski obdelavi pa 39 (43%) knjižnic navaja, da pri delu uporabljajo lasten način obdelave.
O letnem proračunu poroča 8 (17%) knjižnic, 36 (78%) nima določenega letnega finančnega fonda, 2 pa na vprašanje nista odgovorili.
3	To so knjižnice, pri katerih formalna in vsebinska obdelava gradiva ne poteka.
4	INFOL1T-programski paket za poslovanje knjižnic, namenjen specialnim in manjšim knjižnicam za evidentiranje literature (knjige, revije, zborniki, članki), pregledovanje literature in spremljanje izposoje. Izdelan je za operacijski sistem Windows.
6 Analiza rezultatov raziskave
Na osnovi rezultatov, pridobljenih s pomočjo empirične raziskave, se lahko postavljene hipoteze potrdi ali zavrne. Da lahko ta postopek izpeljemo, so bili muzeji razdeljeni v dve skupini: manjši in večji muzeji. Kot večji muzeji so upoštevani osrednji in nacionalni ter pokrajinski muzeji, teh je skupno 34, kot manjši pa mestni, krajevni in drugi5 muzeji, ki jih je skupno 12.
Brez odgovora r-
0,0% Nivo tV p
i

^ 23,5%
Nivo III Nivo II Nivo I
16,7%

J 29,4%
3 33,3%
11 7,6%
^ 33,3%
□ Večje knjižnice n Manjše knjižnice
Grafikon št. 3: Organiziranost večjih in manjših knjižnic
V grafikonu št. 3 lahko vidimo, da je med večjimi knjižnicami več dobro organiziranih knjižničnih zbirk. Na to kaže podatek, da 53% knjižnic poroča o knjižnicah Nivoja III in IV. 67% knjižničnih zbirk manjših knjižnic sodi v Nivo I in II ter le 17% v Nivo III, medtem ko v Nivoju IV ni nobene od teh knjižnic.
Strokovni kader je v celoti zaposlen v večjih knjižnicah, kjer najdemo vseh 14 oseb, ki imajo kakršnokoli izobrazbo s področja bibliotekarstva - bodisi da je to zaključen študij knjižničarstva na Pedagoški akademiji ali pa opravljen bibliotekarski izpit. 8 (24%) večjih knjižnic iz Nivoja IV vodijo strokovnjaki z različnih področij z bibliotekarskim izpitom. Tudi 3 večje knjižnice Nivoja III vodijo osebe s podobno izobrazbo, vse ostale večje knjižnice pa predvsem kustosi in dokumentalisti. Le v Nivoju II še srečamo enega višjega knjižničarja s Pedagoško akademijo, v Nivoju I pa dva strokovnjaka z bibliotekarskim izpitom.
5 V kategoriji drugo sta se dva muzeja opredelila kot medobčinska, eden kot univerzitetni in eden kot posebni, ki pokriva geografsko stroko v Sloveniji. Eden od muzejev v tej kategoriji pa f mrežo muzejev ni vključen in kot tak, glede na svojo vlogo, ni definiran.
Brez odgovora
J 17,6%
] 25,0%
Drugo
1 41.7%
] 52,9%
Izposoja
] 33,3%
]29,4%
□Večje knjižnice □ Manjše knjižnice
Grafikon št. 4: Storitve večjih in manjših knjižnic
Uporabniki si lahko v 29% večjih knjižnic izposoja samo gradiva, v 53% pa so poleg izposoje gradiva možne še druge storitve. Med manjšimi knjižnicami 33% ustanov omogoča le izposojo gradiva, v 42% pa so poleg tega možne tudi druge storitve. Pri teh je najbolj pogosto on-line iskanje informacij, sledijo možnost uporabe bibliografij, dostop do interneta, uporaba AV gradiva, uporaba CD, CD ROM-ov, medknjižnična izposoja in SDI.
Postavljeni hipotezi lahko v celoti potrdimo. Prvo hipotezo med drugim potrjuje dejstvo, daveč večjih knjižnic sodi v višje nivoje (Nivo III in IV) in več manjših v nižje nivoje (Nivo I in II), kar kaže tudi na njihovo formalno (Nivo III in IV) oziroma neformalno (Nivo I in II) organiziranost knjižnice. Prav tako lahko potrdimo drugo hipotezo. V knjižnicah iz vzorca se pojavlja en sam prostovoljec, ki skrbi za delovanje celotnega muzeja, knjižnična zbirka pa je v tem primeru namenjena predvsem ohranitvi pisne dediščine kraja.
S pomočjo omenjenih raziskav lahko med ameriškimi in slovenskimi muzejskimi knjižnicami potegnemo kar nekaj vzporednic. Tako pri njih kot pri nas največje zbirke urejajo polno zaposleni knjižničarji v dobro organiziranih muzejih in knjižnicah. Na področju storitev je v obeh deželah mogoče opaziti dokaj visoko stopnjo aktivnosti. Izposoja gradiva je storitev praktično vsake knjižnice. Medtem ko se v ameriških muzejskih knjižnicah on-line storitve in uporaba interneta najredkeje pojavljajo, je pri nas ta storitev takoj za izposojo gradiva, ki je na prvem mestu. Sledi ji dostop do bibliografij in uporaba interneta, manj dostopna je uporaba CD-ROM-ov. Kljub temu, da Bierbaumova poroča, da so on-line storitve in uporaba interneta storitve, ki se najredkeje pojavljajo, nam hiter pogled na spletne strani velikih ameriških muzejev pokaže,
7 Zaključek
da imajo kaj ponuditi. Kot primer lahko vzamemo American Museum of Natural History6 ali pa Smithsonian American Art Museum7.
Prisotnost in ponudba slovenskih muzejev ter njihovih knjižnic je na internetu dokaj skromna. Na njihovi spletni strani je predstavljenih 37 muzejev, od teh jih je 31 s seznama, ki sem ga uporabila za raziskavo.
Raziskava Bierbaumove kaže na prisotnost povezave med starostjo knjižnice in velikostjo njene zbirke. Naši najstarejši muzeji so: Narodni muzej, Narodna galerija, Slovenski etnografski muzej, Prirodoslovni muzej in Mestni muzej Ljubljana, ki imajo v resnici velike in dobro organizirane fonde.
Zaradi dolge tradicije muzeja in s tem obsežne muzejske in knjižnične zbirke bi pričakovali, da bodo ti muzeji in njihove knjižnice izrabili možnosti sodobne tehnologije in se predstavili na mediju, kot je internet. Tako o Narodnem muzeju dobimo le informacije o knjižnici, prav tako o Narodni galeriji, ki pa obenem omogoča tudi iskanje po galerijski zbirki s pomočjo ključnih besed. Slovenski etnografskih muzej predstavlja knjižnico, dostop do podatkov o katalogu knjižničnega fonda v COBISS-u pa je mogoč neposredno s spletne strani muzeja. Prirodoslovni muzej predstavlja knjižnico in omogoča iskanje po muzejski zbirki, na spletno stran Mestnega muzeja pa žal ni mogoče priti.
Obstoječe stanje v muzejskih knjižnicah na področju uporabe in izrabe možnosti, ki jih ponuja internet, je na nek način zaskrbljujoče. Vzroka za tako stanje sta lahko dva: kadrovski in finančni problemi oziroma nizka stopnja znanja s področja informacijske tehnologije. Za nadaljnji razvoj knjižnic si negiranja slednjega ne moremo privoščiti, kajti uporabniki teh vrst knjižnic so visoko usposobljeni in zahtevni (južnič, 1997) iskalci informacij, ki si bodo potrebne informacije poiskali drugje.
Danes knjižničar potrebuje znanja tako s področja bibliotekarstva kot tudi s področja informacijske tehnologije. Znanja o slednjem lahko, bolj kot znotraj formalnega izobraževanja, pridobi v okviru permanentnega izobraževanja. Razlog za to so stalne spremembe na omenjenem področju, ki jim s formalnim izobraževanjem ni moč dovolj hitro slediti.
Problem velikega števila današnjih knjižničarjev pri nas je, bolj kot v izobraževanju (ponudba na tem področju je pestra in raznolika), v miselnosti in dostikrat premajhni fleksibilnosti. Zavedati se moramo, da bo knjižnica sposobna izrabiti vse obstoječe informacijske vire in jih znala uporabniku ponuditi le, če bo prisotna skrb za ustrezno strokovno usposabljanje knjižničnih delavcev. Ta skrb pa ni le domena ustanove, kjer je posameznik zaposlen, ampak
6	Glej: URL: http://nimidi.amnh.org/library.html
7	Glej: URL: http://ivww.amaa.si.edu
mora izhajati tudi iz njegovih notranjih potreb izpolnjevanja zahtev, ki jih pred njega postavlja etika odnosa do knjižničarskega poklica. Znanja o uporabi informacijske tehnologije so pomemben del znanj, ki jih knjižničarji morajo imeti in predvsem sprejeti kot del znanj, tudi v bodoče potrebnih za dobro opravljanje tega poklica 0užniČ, 1997),
Na kadrovskem področju se v ZDA podobno kot pri nas otepajo s problemi, čeprav se je pri njih stanje od leta 1982 do 1996 izboljšalo. Med zaposlenimi v ameriških muzejskih knjižnicah je veliko prostovoljcev, ki za delo niso posebej plačani, verjetno pa izredno motivirani. Tako obliko dela bi lahko bolj spodbujali tudi v slovenskih muzejskih knjižnicah. Pri nas se za prostovoljno delo odločajo predvsem dijaki in študentje, ki s tem želijo pridobiti življenjske izkušnje in izkušnje potrebne pri poklicnem odločanju, ter upokojenci, ki želijo v vse večji meri tudi po upokojitvi ostati aktiven del družbe. Glede na to, da smo ugotovili, da bi naše muzejske knjižnice svojo prisotnost na spletnih straneh interneta morale povečati in izboljšati, bi lahko k delu pritegnili mlajše, ki so na tem področju dostikrat zelo močni. S tem bi pridobila tako knjižnica kot tudi posameznik, ki bi s tem pri praktičnem delu preizkušal svoje že pridobljeno znanje in ga obenem tudi nadgrajeval.
Po podatkih iz naše raziskave le malo muzejskih knjižnic vodijo ali diplomanti bivše Pedagoške akademije ali pa strokovnjaki z različnih področij z bibliotekarskim izpitom. Predvidevam, da se ta slika tudi v bodoče ne bo bistveno spremenila, zato bi veljalo čimveč naporov vložiti v izobraževanje kustosov, kustosov pedagogov in dokumentalistov, torej oseb, ki danes najpogosteje vodijo muzejsko knjižnico. Diplomantov Oddelka za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti bo sicer s časom vedno več, je pa tudi vedno več potreb po tem kadru.
Formalna in vsebinska obdelava gradiva se v specialnih knjižnicah razlikuje od obdelave v, na primer, splošnoizobraževalnih knjižnicah. Specialne knjižnice pri dokumentu zanima predvsem njegova vsebina, zato ni presenetljivo, da je največ knjižnic iz raziskave odgovorilo, da uporabljajo lasten način tako v primeru formalne kot tudi vsebinske obdelave gradiva. Clarkson8 pravi, da se specialne knjižnice razlikujejo od večine drugih informacijskih centrov prav po načinu obdelave gradiva. Značilnosti formalne in vsebinske obdelave gradiva v teh knjižnicah so med drugim:
-	velik delež neknjižnega, neobjavljenega in kratkotrajnega gradiva,
-	potreba po ustvarjanju lokalnih pravil, da bi na ta način lahko zadovoljili potrebe uporabnikov,
-	velik delež obdelave gradiva, ki jo izvaja strokovno neustrezen kader.
S Glej: URL:http://wwv.shcf.ac.uk/0publications/infres/paperl7.html
Zgoraj navedeni razlogi predstavljajo problem pri vključevanju specialnih knjižnic v sistem COBISS. Knjižnice morajo pri obdelavi gradiva upoštevati vse bibliografske elemente, ki jih ta sistem od njih zahteva, kljub temu, da bi za njihovo uporabo zadoščali le nekateri. Tako bi jim bolj kot navedeni sistem ustrezal sistem, ki bi jim omogočal formalno in vsebinsko obdelavo gradiva po lokalnih pravilih. Dostop do različnih zbirk pa bi lahko omogočal standard, kot je na primer Z39.509. Z njim je dostop do različnih zbirk mogoč vedno preko istega vmesnika in z istim naborom ukazov. Uporabniku torej ni potrebno poznati ukaznih jezikov posameznih zbirk, odpadejo tudi težave z uporabo različnih vmesnikov. Seveda morajo zbirke podpirati ta protokol.
Druga možna smer na področju formalne in vsebinske obdelave gradiva je ohranitev sedanjega sistema obdelave. Zaposlene v muzejskih knjižnicah pa bi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki je tudi organizator izobraževanj na to temo, z različnimi vabili in obvestili spodbujala k udeležbi.
Rezultati raziskave v slovenskih muzejskih knjižnicah so potrdili pričakovana dejstva: da je v njih zaposleno malo kadrov s kakršnokoli izobrazbo s področja bibliotekarstva, da imajo zelo omejena finančna sredstva, da so v. večini primerov obrobna dejavnost v matični ustanovi in da je vsebinska in formalna obdelava gradiva bolj prepuščena lastni iznajdljivosti kot pa dogovorjenim pravilom s tega področja.
Vse to predstavlja oviro v dostopnosti in posredovanju informacij za uporabnike znotraj in zunaj ustanove, torej v izpolnjevanju osnovne funkcije muzejske knjižnice. Rešitev problemov vidimo predvsem in najprej v izobraževanju obstoječega kadra. Z izobraževanjem se človeku odpirajo novi načini pristopa k problematiki in njenemu reševanju. Na ta način bi se izboljšalo stanje muzejskih knjižnic, hkrati pa bi jih potegnilo iz osame tako v matični ustanovi kot tudi v širši družbi. Vse to pa bi pomenilo afirmacijo muzejske knjižnice in njenega vodje.
8 Citirani viri
1, Bahor, S. (1993). Avtomatizacija muzejskih knjižnic: poročilo delovne skupine za vključitev muzejskih knjižnic, knjižnic zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in knjižnic galerij v enoten, računalniško podprt knjižnični informacijski sistem. Knjižnica, 37(1-2), 73-82.
9 Oznaka ANSI (American National Standards Institute) - oznaka za medmrežni protokol in odjemni program za iskanje informacij v podatkovnih zbirkah. Najpogosteje so to bibliografski zapisi.
2.	Bierbaum, E.G. (1984). The Museum Library Revisited. Special Libraries, 75(2), 102-113.
3.	Bierbaum, E.G. (1996). Museum Libraries : The More Things Change ... Special Libraries, 87(2), 74-87.
4.	Hull, D. & Feamley, H.D. (1976). The Museum Library in the United States : a Sample. Special Libraries, 67(7), 289-298.
5.	Južnič, P. (1997). Bibliotekarji in računalniška znanja. Knjižnica, 41(2-3), 251263.
6.	Mifeusnič, R.S. (1998). Osnove i primjena suvremenog muzejskoga knjižničarstva u Hrvatskoj. Informatica Museologica, 29(1-2), 5-17.
7.	VODNIK po slovenskih muzejih (1992). Ljubljana: Zveza muzejev Slovenije.
Sabina Plešnar Kašca je zaposlena v knjižnici Osnovne šole Idrija, Naslov: OŠ Idrija, Lapajnetova 50, 5280 Idrija. Elektronski naslov: sabina.plesnar-kasca@guest,arnes,si