Venceslav Bele Simon Gregorčič in Mir za Schaflj Slovstvena drobtinica Simon Gregorčič in »Mirza Schaffy« je vzporedje, ki človeka na prvi pogled preseneti kakor neverjetno. In vendar je med Gregorčičevimi poezijami in Bodenstedtovo zbirko »Die Lieder des Mirza Schaffv« precej sorodnih elementov. Naslednje izvajanje naj dokaže to trditev in kot droben prispevek pripomore nekoliko k boljšemu in vsestranskemu poznavanju našega pesnika. Na sorodnost med Gregorčičem in zbirko »Mirza Schaffv« me je prvi opozoril bivši deželni poslanec, zemljemerec g. Ivan Lapajna1, ki je bil dober znanec Gregorčičev in se je v času svoje poslanske dobe večkrat sestajal s pesnikom. Nekoč sta sedela v Gorici pri Treh kronah pri vrčku piva in se razgovarjala o nemški poeziji. Gregorčič je nekatere nemške pesnike, na primer Goetheja, Heineja in druge zelo cenil in njih pesmi večkrat citiral. Ob tej priliki je začel g. Lapajna citirati iz Bodenstedtove zbirke »Die Lieder des Mirza Schaffv« verze: Es hat einmal ein Tor gesagt, daB der Mensch zum Leiden geboren worden; seitdem ist dies, — Gott sei's geklagt! — der Spruch aller glaubigen Toren worden... (Lieder der Klage, 9) Gregorčič se je zavzel in pomagal citirati verze, potem je živahno vzkliknil: »Tudi Vi poznate Mirza Schaffvja? To je vendar moj pesnik!« Precej skeptično sem sprejel to vest. Nekoliko neverjetno se mi je zdelo spočetka, da bi se bil Gregorčič — in pa še v svojih poznih letih! — tako zanimal za tega lahkoživega pesnika, ki je bil izbral za grb svoje pozemeljske sreče in blaženosti triperesno deteljico: Wein, Gesang und Liebe. Potem pa, ko sem vprašanje dodobra proučil, sem se prepričal, da je Gregorčič res dobro poznal in ljubil te pesmi in da se kažejo očividni sledovi tega vpliva v njegovih poezijah. Bodenstedtova zbirka »Die Lieder des Mirza Schaffv« je bila v Gregorčičevem času ne samo pri drugih narodih, ampak tudi pri nas zelo čitana in čislana. Ze samo to bi nas moralo prepričati, da je nedvomno tudi Gregorčič prebiral te pesmi. Imamo pa za to trditev precej nepobitnih dokazov. Naj zadostujejo naslednji: Stritar je bil Gregorčičev pesniški učitelj. Gregorčič sam ga imenuje »učitelj blagi, dragi moj, — učenik ljubljenec« (IV. zvez., str. 62, 63). Gregorčič se je pridno učil v Stritarjevi šoli, pesniške oblike še prav posebno skrbno. Stritarjevi nauki so bili v tistem času pesniško-umetniške dogme. Če je Stritar samo omenil »Mirza Schaffvja«, smemo trditi, da ga je Gregorčič bral; če ga je pa Stritar postavil za vzor, ga je Gregorčič nedvomno preučeval. V sestavku o lepi rimi je zapisal Stritar v »Zvonu« 1870, str. 207: »Kdor hoče vedeti, kaj so lepe rime, temu svetujemo razen italijanskih poetov posebno Bodenstedtov ,M i r z a Schaffv', kjer je sploh poetična oblika dovršena do najvišje stopinje. — Tu smo podali našim mladim pesnikom, ki se hočejo učiti, nekoliko ,dobrih svetov'; store naj z njimi, kar se jim zdi.« Kaj je po tem Stritarjevem nasvetu storil Gregorčič, si pač lahko mislimo. i Ivan Lapajna je bil izvoljen v goriški deželni zbor v januarju 1902 v tolminskem okraju, in sicer pri dopolnilnih volitvah, častitljivi starček, ki ima že preko 80 let, živi še sedaj na Ponikvah, kjer je rajnki Bele župnikoval, preden je postal dekan v Kanalu. 5 Saj je bil on tak pesnik, ki ga ni bilo sram priznati, da je Stritarjev učenec, in ki je visoko cenil lepe rime in dovršenost pesniške oblike. Stritar je tudi drugje še omenjal »Mirza Schaffvja«. Dva zgleda. V sestavku o Fr. Levstiku (Zvon, 1870, str. 77) poudarja Stritar v Levstikovi pesmi »tisto čudno lastnost, ki jo Goethe sam imenuje ,urkraftiges Behagen', ko je pesnik nekako samega sebe vesel, in ve tudi, da so ga drugi veseli, zato se jim pa tudi daje prav na široko: Ko se očaki sivi Za mizo vsedejo, Začnejo modrovati, Kak je nekdaj bilo... Pa v celi tovaršiji Moj glas je spoštovan, če rečem: Vino pijmo! Pijemo ga ves dan... To se ve, da vsak se ne sme tako širokega delati,, ne v družbi ne v pesmi; kako je n. pr. Mirza Schaffv samega sebe vesel, kako se nam vedno stavi za vzgled: ,Mirza pa je ves drug mož!' In vendar nikoli se ga bralec ne naveliča: prav pravi, misli si, saj je res korenjak!« Stritar je bil velik evangelist svetobolja, bil pa je v svoji naravi še tako zdrav, da je ljubil vesele ljudi, kakor sta Levstik in Mirza. Kolikor je bila njegova pesem prezalostna in izumetničena, toliko je bolj čutil in ljubil pri drugih naravno in neprisiljeno veselo presernost. Tudi Gregorčič je bolehal na svetobolju, a vemo iz življenja, da je ljubil veselje in šalo in smeh; saj nam tudi iz njegovih pesmi zazveni večkrat vesel akord, poln svežega humorja. In ker je bil pri vsem svetobolju za veselje in smeh dovzeten, je pač rad prebiral Mirzove pesmi. V Zvonu 1880, str. 112,, omenja Stritar v sestavku »Nova knjiga« zopet Mirza Schaffvja; tam pravi: »— Tista aliteracija v ,Rosen und Reben' in ,Licht und Luft und Leben', to se kaj dobro sluhu prilega. Ali misel, misel! Je-li to res Prešernova poezija, o kateri govori gospod Samhaber? Človek bi menil, da je marveč Mirza Schaffv jeva.« — Ne samo Stritar, ampak tudi drugi so omenjali Mirza Schaffvja. V Zvonu 1880 omenja na strani 326. to ime L. P. v sestavku »Cetvero-stopnica in gazela«. — »V nekaterih gazelah so namreč pesniki celo pre-umeteljno rimali, toliko pečkali, kovali, umetovali, da so napravili kitice, v katerih se prikazuje prava rima vseskozi sredi med dvema identičnima rimama. Opravičeno je pač, ako imenujemo to preumeteljno, ker je ponajveč še premalo naravno, prisiljeno, prenapeto; — prav posrečila se je ta ravno omenjena oblika edino mojstru ,Mirza Schaffvja', a tudi to ne v pravih gazelah, nego v krajših četverovrstnicah.« V Zori 1875 (IV. tečaj) je neki —u— objavil prevod naslovljen »Spo-mladni čas«. (Po Mirza Schaffvju.) V knjižici »Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk« (Ljubljana, 1882) piše A. K. v sestavku »Ocena Pajkove kritike« na str. 24—25: »Ravno tako Pajk zložene rime imenuje p o t v a r e ter Gregorčiču našteva 38 takih potvar. — Take rime, kakoršne veliki znalec pesniške tehnike prof. Janko Pajk tukaj p o t v a r e imenuje, odobravajo vse francoske in nemške poetike. Da, Francozi, keterim gotovo nihče ne more očitati, da bi bili v obliki svojih pesniških proizvodov premalo vestni, bogato rimo mej vsemi rimami najvišje cenijo ter jo stavijo nad vse druge rime. Nemci, ki sploh nimajo blagoglasnega in gibčnega jezika, to rimo pač manj obrajtajo, kakor sploh vse malo cenijo, v čemer ne morejo drugih narodov dosezati, n. pr. sonete, gazele, otave rime i. dr.; vendar so njih največji pesniki kakor Goethe, Platen, a osobito Riickert in Bodenstedt vsi polni takih rim. Navel bi tukaj lahko na stotine vzgledov, pa se mi prostora škoda zdi; zato prosim blagovoljnega čitatelja, naj vzame v roke Gothejev ,Westostlicher Divan', Platenove gazele, 6 Riickertovo ,Weisheit des Brahmanen' in Bodenstedtovega ,Mirza Schaffvja', da bode videl in bral, kar Pa j k v svoje j nevednosti ne more videti in ne zna brati, ali pa v svoje j zlobi videti in brati — neče!« V veliki veljavi je moral biti takrat Mirza Schaffv, da je z njegovim ugledom prijatelj branil napadenega Gregorčiča. Ze te literarno-zgodovinske drobtinice nas morajo prepričati o resničnosti trditve, da je moral z drugimi skupaj tudi Gregorčič dobro poznati in čislati pesmi »Mirza Schaffvja«. Še bolj pa nas prepričajo o tej trditvi sledovi, ki jih srečamo v Gregorčičevih poezijah. Preden preidemo k temu, nekoliko besed o Bodenstedtu. Friedrich von Bodenstedt (1819—1892) je bil pesnik in pisatelj. Rodil se je 22. IV. 1819 v Peine na Hannoveranskem in umrl 18. IV. 1892 v Wies-badenu. Leta 1841. je bil vzgojitelj pri grofu Galicinu v Moskvi; 1843—1845 je bil gimnazijski učitelj vTiflisu; od 1847 dalje je deloval v raznih mestih Nemčije. Posebno se je udejstvoval kot časnikar. Leta 1854. je bil profesor slavistike in 1858. profesor staroangleščine v Monakovem; 1867—1869 je bil intendant dvornega gledališča v Meiningenu; od 1878 dalje je bival trajno v Wiesbadenu. Ze 1867 je bil odlikovan z dednim plemstvom. Friedrich von Bodenstedt je temeljito poznal in z izvirnimi besedami poveličeval orient. Posebno domač je bil v Kavkazu. Njegove z jutrovskim duhom prepojene pesmi so zbudile spočetka prav malo pozornosti. Iz njegovih zanimivih potnih slik »Tausend und ein Tag im Orient« (3 zvezki 1. 1851.) jih je njegova soproga izbrala nekaj, ki jih je izdala pod naslovom »Die Lieder des Mirza Schaffv«. Ta zbirka je bila sprejeta z velikim veseljem ter je v letih od 1861.—1901. doživela 159 izdaj. Mirza Schaffv, modrijan iz Tiflisa, nam v teh pesmih s sladko prikup-ljivimi, včasih skoraj omamno opojnimi zvoki oznanja lahek evangelij vesele modrosti in sladkega uživanja. Vsebinsko so te pesmi brez globokega duha in zdravega jedra in včasih naravnost brezbožne in razuzdane. Zvok, v katerem so zapete, je pa nadvse svež in živahen; oblika je prijetna in sladka. Te pesmi so bile v svojem času zelo priljubljene. Duh, ki veje iz teh pesmi, — duh veselja, uživanja, lahkomiselnosti — je deloma naravnost nasproten duhu, ki veje iz Gregorčičevih poezij — duhu njegove tuge, svetobolja, odpovedi, resnosti. Šala in smeh, petje in pitje, lepota in ljubezen — to je življenje Mirza Schaffvja. Zelo nas spominja starih anakreontikov. Aber Wein, Gesang und Liebe hat mich wieder jung gemacht. (Lieder zum Lobe des Weines und irdischer Gluckseligkeit, 5.) Die Erde hat Wein, Gesang und Liebe. (Glaube und Leben, 7.) ........helle Lieder von Liebe, Lust und Erdenschonen. (Prolog.) Versunken ganz in Trunkenheit und trunken in Versunkenheit, in Wein, Gesang und Liebe. (Lieder zum Lobe des Weines..., 3.) Lahko rečemo, da je bil Gregorčiču, ki je bil zaradi svoje osebne usode v bridkosti in bolesti in pod tem vplivom ter pod vplivom Stritarjevega evangelija v svetobolje potopljen, ta veseli, skoraj razposajeni, življenja lačni Mirza Schaffv v najbridkejših urah v razvedrilo in okrepčilo, v tolažbo in pomoč. Tako lahko z gotovostjo sklepamo, da je mikala pesnika ne samo lepota oblike 7 — ampak tudi kipeče življenje duha v teh pesmih — ljubil je ne samo obliko Mirza Schaffvja, ampak tudi njegove srce. Mirza Schaffv pravi sam: Und fragt ihr mich: Wie magst du nur derweil uns Not und Sturme drauen, lustwandeln auf der Lenzesflur und dich an Sang und Blumen freuen? O, diese Blumen, dieser Sang sind nicht in leeren Miifiiggang gesucht und mir zu Teil geworden. — Doch unter Ungemach und Not, wenn schlimme Sturme mich bedroht, sind sie mir stets zum Heil gevvorden! Sie waren mir ein Talisman, der von mir nahm, was mich betriibte, und auch wohl andern iiben kann die Wunderkraft, die mir geubte. (Prolog.) Denn was das Ungliick bieten mag, war friih mein bittres Los geworden, und unter Sturm und Ungemach sind diese Blumen grofi geworden. Und ali mein Schmerz ward zu Gesang. V teh verzih vidimo precejšno sorodnost med Gregorčičem in Mirza Schaffv jem. Primerjaj tudi: Friih ausgestofien in die Weit... A vrgla usoda nemila me je od doma vže v zorni mladosti, in s kupo modrosti pojila me je, še bolj me je s kupo bridkosti. (Pastir.) Ako je Gregorčič čital in ljubil Mirza Schaffvja, ga je ljubil kakor nekako razvedrilo, tolažbo, zdravilo — »die Wunderkraft«. Gregorčič je bil človek nad vse mehkega srca, polnega bridkosti in trpljenja; ni bil mož, ki bi si bil znal izvriskati iz srca v svojih pesmih svoje gorje; Gregorčič je svoje gorje v pesmih — izjokal; ni bil torej mož kot Mirza Schaffv, ki poje: Unmannlich ist die lauste Klage von dem, was uns allein bewegt, was schwer im eignen Herzen schlagt; und nimmer tritt das Lied zu Tage, dem ich mein Wehe eingehaucht. In morda je bila ravno ta Gregorčiču tuja lastnost, ki ga je vlekla z nekakim občudovanjem k Mirza Schaffvju. Vzemimo prav nazoren zgled: Mislimo si Mirza Schaffvja med fanti in dekleti v krčmi, pri vinu, smehu in pesmi. Mislimo si ta prizor v Mirzovi pesmi; tako nekako bi se ta glasila kakor verzi, kjer pravi: Knie' ich zu meines Madchen Fufien nieder und schreibe meine wonnevollen Lieder aus i h r e n Augen ab. Es perlt der Wein 8 zuneben mir im funkelnden Pokale; ich schliirfe ihn in vollen Zugen ein und denk': Es ist in diesem Erdentale bei Lieb' und Wein ein paradiesisch Sein! (Zuleikha, 15.) Primerjajmo s tem Gregorčičevo pesem »V krčmi«, ki jo je priobčil v »Zvonu« leta 1870., v 26. letu svoje starosti, a je pozneje ni sprejel v svoje »Poezije«. Ta pesem se glasi: Mladeniči v radostni šali iz polnih kozarcev pijo in deklico vsak si pohvali, ki smeje se nje mu oko. In žvenk! Zabrenkečejo vrči: »Naj ljube žive nam zveste!« Prijatelj s prijateljem trči, oči od veselja žare. Nem samec poslušam jih v koti, ko glasna zdravica doni — Zakaj se me tuga poloti? Zakaj so mokre mi oči? Ta primera nam pokaže veliko razliko med Gregorčičem in Mirza Schaf-fyjem. In vendar nam zadnja pesem da nekak migljaj in nas utrdi v spoznanju, da in kako in zakaj je Gregorčič čital in ljubil pesmi Mirza Schaffvja. Die Sorgen zu bannen (das Unkraut des Geistes), den Kummer zu scheuchen, die Schmerzen zu lindern, ist Sache des Sangers. (Epilog.) Gregorčiču je bila pesem izraz bridkosti, a čital je morda Mirza Schaffvja z namenom »den Kummer zu scheuchen — die Schmerzen zu lindern!« Mirza Schaffv je bil poseben ljubitelj in poveličevalec vina in kdo bi še pri tistih njegovih pesmih, posvečenih vinu, ne spomnil Gregorčičeve pesmi »Vinski duhovi« (Zvon, januar 1877 — I. zvezek Poezij): Točaj, le znova kupo mi napolni, hladila daj, zdravila duši bolni. Kadar oko otožno v kupo vprem, skrivnostna čuda v kaplji zlati vzrem: odpre se svet čaroben mi in nov, oko zagleda sto in sto duhov. Duhov ne zlobnih, nego čistih, blagih trpinom dobrih, tožnim srcem dragih. Tu v kupi, glej, prekrasno zrem kraljico, nebeško hčer, neskaljeno resnico. Tik nje radost, — pozna se na očeh, in deca njena: šala, vtip in smeh! Navdušenost, čuj, poje rajsko pesem, na zemlji še enake slišal nesem. In n a d e duh naprot šepeče mi, podi obup, skrbi moreče mi. Pogled duha, vabljenje krasnih boginj mi vnema v duši čudodelen oginj, up vrača se v srce, na usta smeh in znova vžiga radost se v očeh. 9 Duhovi vinski, hvala vam tedaj! Napolni zopet kupo mi, toča j! Verhaltfner Schmerz und štete Spannung fuhrt zur Erschlaffung, zur Entmannung. Das Schlimme stellt von selbst sich ein; und wer sich freun will, mufi es bannen, ein frohes Lied, ein Becher Wein, und alle Sorge zieht von dannen! (Prolog.) Aus dem Feuerquell des Weines, aus dem Zaubergrund des Bechers spriidelt Gift und — s u B e Labung, spriadelt Schones und — Gemeines: nach dem eignen Wert des Zechers, nach des Trinkenden Begabung. (Lieder zum Lobe des Weines ..., 1.) Je mehr wir uns vertieft in Wein, je hoher steigt des Geist uns — der Bart der Weisheit trieft von Wein. Die Weisen beim Pokale stehn hoch iiber der Gemeinheit. (Lieder zum Lobe des Weines..., 3.) Nur im Rausch sind deine Lieder so voli Glut und Schwung gemacht. (ibid. 5.) Wo der Becher von Wein iiberflieBt und die Lippe von W i t z. (ibid. 7.) Im Winter trink' ich und singe Lieder aus Freude, daB der Friihling nah ist. — Und kommt der Friihling, trink ich wieder aus Freude, daB er endlich da ist. (ibid. 9.) Trinkt Wein! Das ist mein alter Spruch und wird auch stets mein neuer sein, kauft euch der Flasche Weisheitsbuch und solit' es noch so teuer sein. (ibid. 13.) Des Weines heilige Flammen ergossen sich iiber mich; die reine Glut der Jugend mir wieder zugeben schien er — Nie fiihlt' ich so die Tugend des roten Kachetiner. Ich konnt' im siiBen Drang nur immer schliirfen und nippen, es wurden zu Gesang die Worte meiner Lippen. Wie Adam vor dem Falle, so schwamm ich in Entzucken. (ibid. 14.) Durch den Wein zum Blumenbeet wird die Phantasie venvandelt, drin der Odem Gottes weht, drin der Geist der Schonheit wandelt. (ibid. 15.) Trink nie gedankenlos und nie gefiihllos trinke... (ibid. 16.) Wenn Mirza Schaffv den Becher erhebt, einen Witz im Munde: Wie sich freudig das Herz der Zecher erhebt in der jauchzenden Runde! (ibid. 17.) Fiircht' nicht, daB ich in das Gemeine und Rohe mich vertiefe, solange ich von gutem Weine und guten Witzen triefe. (Vermischte Gedichte und Spriiche, 19.) V Gregorčičevih vinskih duhovih vidimo veliko sorodnost in podobnost z Mirza Schaffvjevo vinsko ideologijo in frazeologijo. Med najkrepkejšimi in glasnimi zvoki, ki odmevajo iz Mirza Schaffvja, so erotične strune. Erotično čustvovanje je pri Mirzu zelo bogato in negovano z vso čustveno nasladnostjo. Odmev tega erotizma srečamo še v pozni Gregorčičevi pesmi o »Gru-zinki« (Poezije IV. z datumom 7. VIII. 1901), ki mora presenetiti vsakogar, kdor pobliže pozna Gregorčiča. Kako je nastala ta eksotična pesem, ki je tako malo v soglasju z duhom Gregorčičeve poezije. Pesnik ni nikdar videl Tiflisa in Bospora; pesem se ni mogla roditi iz čustvovanja, ustvarjenega po osebnem doživljaju; ta pesem je samo plod umetno ustvarjenega razpoloženja pod vplivom Mirza Schaffvjevih pesmi; je torej zgolj refleksivnega značaja. Ko vemo, da je Gregorčič bral in citiral Mirza Schaffvja, nam je postanek te pesmi lahko umljiv. Oj Tiflis, oj Tiflis, prekrasno gruzinsko ti mesto! Saj daleč slovijo Gruzinke, krasotice prve, edinke. Ta pesem zelo živo spominja Mirza Schaffvjeve pesmi v ciklu »Abschied von Tiflis«: Schon bist du, fruchtreiche Kvrosstadt! Schon sind deine Tochter . . . Ha, kupil jo sultan... Ti v haremu zdaj si krasota edinka, tvoj sultan te z biseri krasi. — Soleh ein Antlitz sah nie zu Stambul das Harem des Padischah. (Tiflis, 5.) A ta Gregorčičeva pesem, ki nima nikake zveze z njegovim subjektivnim čustvovanjem, ne izzveni v opojni radosti in veselju Mirza Schaffvjeve pesmi — ampak v bridki misli iz refleksije: »Ko cvet ti ovene, te Bospor odene...« Ta pesem nam priča, kako močan je bil vpliv Mirza Schaffvja na Gregorčiča; ta vpliv se ni izgubil tja noter do poznih let. (Lahko ga pa tolmačimo tudi iz vplivov ruske poezije Puškina, Lemontova, ki jo je tedaj prevajal za Vesela. Op. ur.) 11 Tu bi bila prilika, da bi se dotaknili Gregorčičeve subjektivne erotične pesmi, da ne omenjamo tistih objektivnih krasnih dekliških pesmi. Veliko je takih, ki imajo nekako nespametno pretiran respekt pred du-hovsko suknjo Gregorčičevo, tako da gledajo v tej suknji duhovnika, pozabljajo pa pod njo tudi človeka. Če je Gregorčič sam odpel včasih svojo duhovsko suknjo in nam pod njo razodel toplo in nežno čuteče pesniško človeško srce, zakaj ne bi smeli potem pogledati odkrito in brez obotavljanja to srce in tega človeka! Gregorčič je našemu narodu predvsem pesnik in ne toliko duhovnik. Poglejmo ga, kako se nam sam predstavlja v svojih »Posmrtnicah« do prihoda v nebesa — samo kot pesnik! in pokoro dela le kot pesnik, ne za to, kar je pisal, ampak ker je premalo napisal. Ako se mimogrede dotaknemo tudi erotične strune njegovih pesmi, nikakor ne moremo oskruniti njegovega imena in spomina. Glejmo njegovo podobo objektivno, tako kot je; s tem ga nikakor ne ponižamo. Stara njegova želja je ta, ki jo je 4. marca 1882 napisal prijatelju Gruntarju: »da ne na-rede iz mene kaj druzega nego sem v resnici.« Ena njegovih najvažnejših in najlepših erotičnih pesmi je naslednja iz 1. 1880. (Zvon, 1880; Poezije IV.) Stoji v planini vas, A meni v daljnem sveti tam rajska roža rase; življenje zdaj veni; za druge ne in zase ohrani Bog te v cveti, za me cvete nje kras. planinska roža ti! Prav zame pač nebo je rožo to vzgojilo, ker z neizmerno silo kopnim po njej samo. V drugih kiticah ima v stalnem refrenu namesto verza »življenje zdaj veni« sledeče inačice: oko po njej rosi; solze krope oči; srce po njej medli; živim prebridke dni. Lepa je tudi pesem »Le enkrat!« (Slovan, 1886.) Enkrat te v življenju sem videl samo nedolžno ko angel, ko zvezda lepo — a vtisnil se v dušo je ves mi tvoj čar — ne vdolbel tako bi ga z dletom kipar. Zvesto te v njem nosim že kdovekaj let, že vtrudil je romarja hod skozi svet. To vem pa, da ti mi v srci živiš, kjer jasno se v svitu nesmrtnem žariš; — iznikne krasota naj stvarnice vsa, ti v duši ostaneš mi večno krasna. Teh dveh pesmi Gregorčič ni sprejel v svoje zbirke, ker je iz strahu pred pretirano kritiko svoje pesmi tako izbiral. V teh dveh pesmih vidimo dva različna vpliva. Tista »planinska roža« je vzcvetela v »planinski vasi« pod Krnom nekje. — Tisti »angel« je šel tako mimogrede nekoč preko poti njegovega življenja — a pozabil ga pesnik ni več, tega angela in njegove čudovite lepote. Bil je pesnik pač čudovito mehke in dovzetne duše, zelo občutljiv in sprejemljiv za lepoto rajske, planinske rože in angelske nedolžnosti. Precej spominja gorenja pesem (»nedolžno ko angel«) »Pogleda v nedolžno oko«. Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni nežni angel moj, le semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. 12 Vendar hoče morda pretežna večina čitateljev te pesmi videti v tem verzu le detinsko in ne deviško, dekliško nedolžnost. Morda nam prihodnost pove kaj o postanku te pesmi. Vem, da je nekoč — morda tudi večkrat — ta pesem Gregorčiča do solz ganila, ko se je v njegovih poznih letih pela pred njim v prijateljski družbi. »Le rasti v lepem cveti — cvetu bom jaz vesel, četudi tvoje sreče delil ne bom s teboj!« Siroti. (1870.) spominja na besede: Ohrani Bog te v cveti. Morda je iz tega nežnega erotičnega razpoloženja in pod vplivom teh mehkih in lepih dojmov porojeno čustvovanje, ki je izraženo n. pr. »V celici«. Zapustil svet sem mladolet, se v celico zaprl, umrl je zame celi svet, jaz nisem zanj umrl. Zabiti ga — ni moči mi, vživati ga ne smem; plamen, ki v srci mi gori, morim in mrjem nem. in v »Ujetega ptiča tožbi«: Z družico tam drug prosto leta... A meni svet je vse ocvetel, zaprt in slep sem samotar. Mrje mi v ječi srce ubogo, brezcvetna gine mi mladost! — Refren te pesmi nam odmeva še iz mnogo poznejših let. »Tu v kletki tesni sem zaprt, (V kletki, 1901.) (Oj ozka kletka me zaklepa. Ujetega ptiča tožba, Poezije I.) Ako se oziramo tudi na besede Toda, ptiček, kaj zato, če umiram jaz... (Ti veselo poj!) moramo priti do prepričanja, da je ta motiv, ki se tako pogosto ponavlja pri našem pesniku in ki ga pesnik tako ljubi, zajet ne iz zunanjega sveta, ampak globoko iz pesnikovega srca. Pomembno je pač tudi to, da rabi pesnik v domoljubni pesmi tako krepko primero iz erotičnega čustva zajeto: Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvest ostal. O pesmi »Ne zveni mi!« ki bi jo utegnil kdo prištevati med subjektivno erotične, piše pesnik sam Gruntarju: »,Ne zveni mi!' ni namenjena, kakor ti sodiš Ad..., nego vsaki pošteni, lepi deklici!« — Vidimo pa tu zopet apo-strofirano dekliško lepoto. Kak hipen dojem lepote mu je dal morda idejo te pesmi. Morda je bila Adela Pagliaruzzijeva vendarle zunanji povod te pesmi ali kaka druga »poštena, lepa deklica« —, a pesem je posvečena vsem. »En ljub pogled — srce se vžge!« Morda je pesnik poskusil kdaj tudi tak hipni plamen v svojem srcu. 13 Najodkritejši konfiteor svoje ljubezni nam poda pesnik v XVI. in XVII. Predsmrtnici: XVI. Dekle, dekle ti zalo, življenje mojega pomlad! Ti nisi me poznalo, a v te sem zrl jaz tolikrat, življenja mojega pomlad! Ko črešnjev cvet ti lice belo tedaj divotno je cvetelo; a ustne kakor črešnjev sad so se živ6 rudele, čarobno so žarele! Oj cvetla je tedaj pomlad... Oči te jasne, golobinje prav ko nebo po dežji sinje ti smrtni angel je zaprl! XVII. Kropiti te ne smem Srčno sem ljubil te, te ljubim rajnko še; a razodel se nisem ni tebi, oj dekle. Ljubezni vso sladkost sem čuval ko skrivnčst, — naj tiho nosim tudi zdaj bolečin bridkost. Ne bom te jaz kropil... Pojem za dekliško lepoto se nam razodeva iz XXXIII. in XXXIV. Pred-smrtnice: Oj čuvaj Bože nam vrtne in pa poljske rože. (XXXIII.) Tu rasejo cvetke z doline, tam gori pa cvetke planinske. Mestna in vaška, dolinska in planinska lepota. (XXXIV.) (Planinska roža ti!) Iz vseh teh pesmi nam diha najnežnejši in najčistejši erotizem, čist in vzvišen, vse to je samo čudovito plaha, boječa, sramežljiva, prikrivana pla-tonična ljubezen, jasen, topel plamen, ki ga je pesnik gasil in dušil v svojem srcu, a ga popolnoma prikriti in zadušiti ni mogel, ki pa se vendar ni nikdar razplamtel v požar strasti. Tudi ta nežni in plahi platonični erotizem daje, če že ne markantno in krepko, pa vsaj mehko, značilno potezo pesniškemu značaju Gregorčičevemu; ta erotizem podaja enega izmed sozvokov v otožnih akordih Gregorčičeve pesmi. Bil je pač Gregorčič tak, kot je bil in kot je sam sebe označil (LIH. Predsmrtnica): Napol moža m pol žene: Adamova je moška glava, od Eve mehko pa srce! Spričo te izjave pesnikove se nam zdijo skoraj nekoliko prestroge besede Izidorja Cankarja, ki pravi (Dom in svet, 1916, str. 148. Gregorčičeva pisma): »Skoraj vsakemu duhovniku — leposlovcu se primeri, da piše včasih bolj človeško, nego duhovniško, in tedaj čutijo vsi, ne samo tisti, ki verujejo v njegov apostolski poklic, da je neko tiho nesoglasje v njegovem delu, neka skrita življenjska nedoslednost, če ni že skoraj neznačajnost, da ljubezenske pesmi poje, ko bi moral oznanjevati evangelij... Le čas more vse to izravnati. Danes smo že vsi odpustili Gregorčiču in Medvedu, da sta bila tudi človeka.« Gregorčič sam je čutil to nesoglasje in neskladnost, ki daje vsaj deloma — tako tragično noto njegovemu življenju in njegovi pesmi: Adamova glava in Evino srce. Nesoglasje in neskladnost in ostro nasprotje je to — a neznačajnost — vsaj zakrivljena neznačajnost to ni. In odpuščati mu, da je bil tudi človek, pač nimamo pravice, ker ni zaradi tega in s tem ničesar zagrešil. Recimo morda točneje: danes mu ne štejemo več v greh, da je bil tudi človek, kakor so mu to šteli v greh v tistih ozkosrčnih in pretirano skrupuloznih časih, ki so, hvala Bogu, že davno za nami. 14 Vrnimo se k Mirza Schaffvju; ugotoviti moramo dejstvo, da je pač velika razlika med Gregorčičevim in Bodenstedtovim erotizmom, a ugotovili smo vendar tudi v Gregorčiču jasno — dasi mehko in nežno erotično noto. In fietudi ni Gregorčič bral Mirza Sehaffvja zaradi njegove erotike — in četudi mu je bilo marsikaj prestrastveno in prečustveno v tej pesmi, je vendar čital tudi erotično pesem Mirza Sehaffvja in morda mu je tudi v tej — kakor v vsaki pesmi — marsikaj ugajalo. Malenkosten je sicer navidezno naslednji primer, a vendar važen. V »Zuleiki« ima Mirza Schaffv verze: Und sagt: erklingt nicht mein Gesang von wunderbaren Tonen? Und ist nicht meines Liedes Gang leicht wie der Gang der-Schonen? (Zuleikha, 2.) Lepa je ta primera in izdaja nam finočutnega in zelo dovzetnega umetnika, ki mu ne ostane neopažena lepa ritmika hoje lepih deklet. In ta ne vsakemu očesu vidna in razodeta lepota tudi Gregorčiču ni ostala prikrita; ravno isto prispodobo rabi tudi on, ne za svojo pesem, ampak za tek valov reke Soče: »Tvoj tek je živ in je 1 e g a k ko hod deklet s planine. Mirza Schaffv je hotel prispodobiti z ritmom dekliške hoje — ritem svoje pesmi; Gregorčič pa je hotel prispodobiti z ritmom dekliške hoje ritem rečnih valčkov. In oba sta to hotela tudi ušesu slišno in nazorno izraziti z enim in istim metričnim ritmom: Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine. Und ist nicht meines Liedes Gang leicht wie der Gang der Schonen. Tu imamo najstrožjo vzporednost ritma, ki nam hoče v obeh primerih izraziti eno in isto: ritem hoje. Niso vse dekliške hoje enake. Mirza Schaffv je spoznal, kakšen je »der Gang der Schonen« — Gregorčič pa hod deklet s planine. Kakor je hotel Mirza Schaffv poudariti lepoto in prednost hoje lepih deklet, je hotel Gregorčič krepko poudariti lepoto hoje planinskih deklet. Tako se zopet približamo erotičnemu motivu »planinske rože«. Ti dve vzporednici sta nam dokaz finega umetniškega opazovanja. Ne moremo si misliti, da bi bil Gregorčič v tem primeru Mirza Sehaffvja naravnost kopiral; smemo pa misliti, da mu je nekako nezavedno živelo v spominu to, kar je bral v Mirza Schaffvju, in mu je v trenutku pesniškega stvarjanja hipoma oživelo kakor na novo. Vsekakor nam je to lep dokaz, da se je Gregorčič pridno bavil z Mirza Schaffv jem. Kot drugi zgled za vzporednost bi lahko navedli k pesmi: Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj, le semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. / Mirza Schaffv jeva verza: K i n d , was tust du so ersehrocken, was hebt schuchtern sich dein FuB! (Zuleikha, 9.) KJ ----- V-7 --- --- *w> --- w v — --- w — \J W---- V-» --- w — \J 15 K zadnjima dvema verzoma imamo pa še to lepo vzporednico: Ein Blick des Aug's hat mich erfreut, der Zauber dieses Augenblicks wirkt immer fort in mir erneut ein leuchtend Wunder des Geschicks. Spominja pa nas to tudi pesmi: Le enkrat... V nadaljnjem pa je velika razlika med obema pesmima — a to je ravno tista značilna razlika med Mirza Schaffyjevim in Gregorčičevim erotizmom. Vzporednost, a zopet s podobno markantno razliko imamo v naslednjih verzih: Cvetica nerazvita, Neig, schone Knospe, dich zu mir! cvetica ljubezniva, und was ich bitte, das tu' mir! pa jaz ti bom vrtnar! Ich will dich p f 1 e g e n und halten; Skrbno te bom zalival, du solist bei mir erwarmen lepo te bom gojil, und solist in m e i n e n Armen četudi drug bo vžival, zur Blume dich entfalten. ko cvet se bo razvil. (Hafisa, 4.) Pa pustimo erotični moment, obrnimo se še k drugim podobnostim in vzporednostim: V svojem prologu, kjer govori o bojih, ima Mirza Schaffv sledeče verze: Wohl sah ich, wie Lawinen sprangen vom Hochgebirg mit Donnerschall und in dem ungetiimen Fall, was unten bluht und wohnt, verschlangen. Gregorčič pa ima v svoji »Jeftejevi prisegi«, kjer govori o boju: Kedar se v gori vtrga plaz, kedo-li mu zastavi gaz, ko tanke bilke trdi hrasti se morajo vkloniti, pasti. To je ena in ista prispodoba, ki se zdi skoraj prestavljena; vzporednost je taka kakor v prispodobi o dekliški hoji. Z malenkostno variacijo je tudi metrum popolnoma isti Greg. vj — \j — b u — kj — b \u — v-/ — \j a — \J \J — KJ --- \j — *u — b \~> — KJ \J — KJ --- \j — \J ---- b \j — KJ v-» — W --- KJ ----- v-» — \J a v_; — VJ Prost mora biti, prost moj rod, na svoji zemlji svoj gospod! Bolgarsko v last vam izročim, nje svobodi vas posvetim! Za vero, za prostost doma živite, mrite brez strahu. Da prost moj rod bo, prost moj dom. (Hajdukova oporoka.) Morda je Gregorčič bral Bodenstedtove pesmi že v gimnaziji. Vsekakor imamo že v pesmi »Z vencem tem ovenčam Slavo« (1864) zanimiv podoben izraz: Dajte v venec se poviti, kot ga svet še videl ni. Mirza Schaffv pa pravi: Wohl weiB ich einen Kranz zu winden aus Blumen die ich selbst gepfluckt. (Zuleikha, 11.) Znano je Gregorčičevo pravilo, ki poudarja v njem zahteve za dobro pesem: Čim naravneje, tem verjetneje, tem prijetneje, tem veljavneje. Mirza Schaffv ima v ciklu: »Lieder und Spruche der Weisheit«: Frisch und ureigen mufit du dich zeigen wie im Gefuhle so in der Dichtung. (18.) Worin besteht, Mirza Schaffv, der Zauber deiner Poesie? DaB du in allem w a h r bist. und die Na tur zu wahren weiBt; (čim naravneje) daB du in allem k 1 a r bist und Wort und Sinn zu paaren weiBt. DaB du nur nach dem R e c h t e n greifst, und alles recht betrachtest — daB du nur Diamanten schleifst und Kiesel nicht beachtest. (ibid. 26.) Gregorčič ni bil posnemovalec Mirza Schaffvja. Ljubil ga je in držal se je tudi vestno tega njegovega pravila posebno v svoji mladosti; poznejše stvari, ko mu je nekoliko opešala pesniška moč in sila, pač niso bile vse čisti in globoko brušeni diamanti. Gregorčič pa je bil učenec Mirza Schaffvja predvsem v formalnem oziru. Stritar, učitelj Gregorčičev, je v svojih pogovorih govoril o formalni strani pesmi in je v 12. pogovoru prišel na rime — in priporočil, kakor zgoraj navedeno, Mirza Schaffvja kot vzor za lepe rime in najvišjo dovršenost oblike sploh. Gute Verse wollen gemacht sein. Weisheit, 23.) 3 17 Mirza Schaffv je s posebno skrbnostjo ustvarjal umetniško obliko svojim pesmim in isto moramo reči o Gregorčiču. Kar se pa rime tiče, pravi ta veliki mojster rime: Ich hase das siiBliche Reimgebimmel, das ewige Flennen von Holle und Himmel, von Herzen und Schmerzen, von Liebe und Triebe, von Sonne un Wonne, von Lust un Brust und von alledem, was allzu verbraucht und gemein ist und weil es bequem, allen Toren genehm, doch verniinftigen Menschen zur Pein ist. (Lieder und Spriiche der Weisheit, 14.) Sam o sebi govori Mirza Schaffv: Ein Leuchtstern ist sein Herz, ein Garten seine Brust, wo Alles gliiht und duftet von frischer Blutenlust. Und bei "des eig'nen Schaffens urvvtichsiger Gewohrung vergifit er auch den Klang, die Formvollendung nicht; doch iibersieht er ob der Reime siisser Tonung des Dichters eigentliche, erhab'ne Sendung nicht. Den Mangel an Gehalt ersetzt ihm die Verschonung des Lieds durch Blumenschmuck und feine Wendung nicht. Fiir Schlechtes und Gemeines bekehrt ihn zur Versohnung des Wortes Flitterstaat, die Form und Endung nicht. (Mirza Jussuf, 6.) Vse te besede prav lahko obrnemo tudi na Gregorčiča. In če je že sam iz sebe bil tak umetnik, se je v tej šoli glede oblike in nje razmerja do vsebine le še bolj izuril in izpopolnil. Videli smo n. pr. zgoraj, kako rabi Gregorčič v prispodobi o plazu ravno isti metrum, kakor ga rabi Mirza Schaffv v svojem prologu. Ta metrum — stiristopicni jambski stihi, — ki so v veliki meri hiper-katalektični (nadštevilni) — ki je kaj pogost v liriki in epiki, je našemu pesniku prav posebno priljubljen. Po tej shemi (stiristopicni jambski mestoma hiperkatalektični, zaporedoma tekoči stihi brez kitic) kakor »Jeftejeva prisega«, imamo spesnjenih veliko njegovih najlepših pesmi, n. pr.: »Človeka nikar«, »O nevihti«, »Soči«, »Domovini«, »Oljki«. — Podoben metrum ljubi pa tudi v pesmih, ki so razvrščene po kiticah, n. pr. v Hajdukovi oporoki. V »Soči« se menjajo po potrebi stiristopicni stihi s tristopičnimi, ki jih moramo smatrati za brahikatalektične štiristopične. Značilno je v tej pesmi, da je v že citiranih verzih Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine drugi stih brahikatalekticen in se tako popolnoma ujema z metrom citiranih Mirza Schaffvjevih verzov. Mirza Schaffvjeva pesem je razvrščena v kitice s sledečo shemo: w — \j — v-> — ^j — a \_> — v_> — w — w b \u — ^ — \u — k~/ b \j — kj — \j — kj — a Kar se tiče metričnih shem, je bil sicer Gregorčič prav malo navezan na Mirza Schaffvja; ljubil je vse bolj preproste sheme in ni posnemal umetnih Mirza Schaffvjevih. 18