Izhaja: 10. in 25. vsakega mesca. Dopisi naj sefrankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Vsakemu svoje! V e I j a : za celo leto 1 gold. za pol leta 50 kr. Denar naj se pošilja pod napisom: Izdajatelju „Mir a“. Leto Y. V Cclovci 25. oktobra 1886. Št. 20. dedni deleži fn užitki. Kedar starši svoje otroke ženijo ali vdajajo, odločijo jim dote; ■— kedar izročajo gospodarstvo komu drugemu ali narejajo oporoko ali poslednjo voljo, izgovorijo dedne deleže; — kedar se zavoljo starosti ali bolehnosti podajo v pokoj, prihranijo si užitek ali avceh. Ravno ta trojica: dote, dedni deleži in užitek, tiščijo marsi-kterega kmeta v propad. Statistični izkazi namreč pričajo, da je na kmetijah vknjiženega dolga največ iz teh treh virov. Od leta 1848 so liberaljci govorili in pisarili, kako neizrekljiva čast in sreča je kmete doletela, da so vsi postali svobodni in sami svoji gospodje; — da se jim v dobi „volkswirthschaftlichen Auf-schwunges“ bližajo zlati časi ; — v resnici so nekaj let kmetije, žito, živina in drugi pridelki imeli visoko ceno. Marsikteremu kmetu je to pathošter zmedlo, — sirota je mislil, da ostane zmiram tako. Odločil je visoke dote, dedne deleže in užitke. Ni še minulo 30—40 let, kar je nevesta, ki je imela 300—400 gld., slovela daleč in široko okoli. Neveste, ki imajo 1000—2000 gld. niso bile več tako redke v poslednjih letih, — zatorej so pa tudi kmetije zadolžene črez glavo in posestniki plačujejo visoke obresti. To je abotna baharija, ki je marsiktero hišo pripravila na boben in marsi-kteri zakon naredila nesrečnega, ker oče ni mogel ali ni hotel biti mož-beseda. — Zatorej očetje bodite pametni in odločujte primerne dote! Še veče breme so pa dedni delež i. Po teh se nabira vsako leto več milijonov dolga na kmečkih posestvih. Do leta 1868 smo imeli v Avstriji prav dobre, kmečkim potrebam primerne dedne postave. Po smrti je prevzel najstarejši sin celo posestvo po takej ceni, da je mogel dobro shajati. Za brate in sestre je posestnik inorai skrbeti, dokler niso bili polnoletni; dedni delež so pa smeli tirjati le tedaj, ako jim je bilo to izgovorjeno. Ako pa oče ni naredil oporoke, skrbela je grajščina zà, to, da se je ravno tako zgodilo. Kmetije se niso razkosovale in zadolževale, ostale so cele in pri enej rodbini. Postava 27. junija 1868 je pa vse prenaredila. Po tej postavi more oče res s svojim posestvom razpoložiti po svojej volji. Napraviti oporoko pa ostane Očetu sitna, težavna reč: Vgrizne se v ta ali uni prst. Ako oče izroči v oporoki enemu otroku svoje premoženje , mora drugim otrokom odločiti tako visoke dedne deleže, da je novi posestnik navadno prisiljen, zadolžiti se. Ako pa oče skrbi za posestnika in izgovori drugim otrokom majhne deleže, mrmrajo ti, in navstane med otroci jeza, sovraštvo in pravdanje. Oče, ki nareja oporoko, je v hudej stiski. Ako pa oče umrje brez oporoke, mora se celo premoženje med vse otroke razdeliti v enakih delih. Kaj se pa potem zgodi ? Gosp. Belec razjasnuje to reč tako-le: „Recimo, da je posestvo 4000 gld. vredno in da so 4 otroci. Kako se razdelé? Mogoči so trije slučaji. Ako noče nobeden posestva prevzeti, proda se in vsak dobi 1000 gld., pa očetova hiša je zdaj za nje tuja in sami se morajo podati na tuje. Ako se pa otroci pogodé tako, da si razdelé med seboj travnike, njive, gojzde v enake dele, potem vsakemu nekaj ali pa še veliko menjka. Posestvo, ki je prej enej družini zadostovalo, ne more zadostovati štirim. Treba je tudi trem družinam napraviti gospodarska poslopja in za to je treba posojila. Zategadel morajo priti v nekaj letih na boben. — Ako pa eden celo posestvo prevzame in trem bratom doto izplača, napravi 3000 gld. dolga, in kmalo boben zapoje“. Rešenje za kmete je le v tem , da se spet vpeljejo stare dedne postave, da pa se prenaredijo v duhu, ki se prilega novej napravi „kmečkega doma“. Ako oče umrje brez oporoke, dobi kmečki dom s primerno potrebščino eden izmed otrok, navadno najstarejši sin. Kar je pa še druge premične zapuščine : živine, žita, krme, hišne oprave, denarjev itd. ... se med dediče razdeli v enakih delih ali pa se proda in skopljeni denar se potem razdeli v enakih delih. Ako pa oče naredi oporoko, izroči kmečki dom s primerno potrebščino kteremu koli otroku ; ravno tako more premično premoženje razdeliti med otroke po svojej volji. Tudi more določiti, koliko iz zemljiških dohodkov dobi ta ali uni otrok. Take dotne postave bi bile kmečkim razmeram in potrebam primerne. Kmečki stan bi stal trdno in bi bil najboljša podlaga pravega kon-servatizma, in skalnata jez proti danešnjim pre-kucuhom Nekaj besed je treba še tudi omeniti zastran užitka ali avceha. Res , da stari oče in stara mati zaslužita po vsej pravici, naj brez skrbi v miru in ljubezni pričakujeta tiste ure, ko jih Bog pokliče iz te solzne doline. Srečna tista hiša, kjer stari in mladi v ljubezni in prijaznosti živijo ! Da se pa to zgodi, treba je, da starši svojih otrok ne preobložijo, otroci pa vestno in radi dajejo , kar sta si oče in mati izgovorila za užitek. Velika pomoč in sreča bi bila za stare in mlade, ako bi se tudi naši kmetje, kakor delajo drugod, že poprej oskrbovali za stare dni. Imamo dosti takih denarnih naprav ali društev , pri kterih si človek more zagotoviti gotovo pomoč na stare dni. Recimo: Nek mlad, 20 let star človek je volje, zagotoviti si po 30 letih 500 gld. Pri denarnem zavodu, kterih je več, začne plačevati vsako leto 9 gld. 78 kr. ali vsako četrtletje 2 gld. 49 kr. ali vsak mesec 44 kr. Ako to lepo zaporedoma plačuje, dobi po 30 letih naštetih 500 gld. Ako pa prej umrje, dobijo njegovi dediči uplačani denar z obrestmi ali vsaj nekaj nazaj. Po tem takem bi star človek nikomur ne prišel na žlico in bilo bi veliko menj jeze, poloma, pravd in greha med nami ! Konservativna stranka se je in se še bode poganjala, da se dedne postave prenaredijo v tem duhu in smislu, kakor smo v tem članku razkazovali. Liberaljci pa bojo temu gotovo nasprotovali. Kako se bode obnašala Koroška „kmečka zveza", ni še jasno. Kaj nam poročajo prijatelji naši? Iz Celovca. (Kdo bode Krški škof?) Tako se poprašuje ne samo po vsem Koroškem, ampak dalječ okoli po širokem svetu. Kdo se bode temu tudi čudil, ki pomisli, kako imenitna in težavna da je škofova služba posebno v naših razburjenih časih. Nemci in Slovenci, vsi katoličani si želimo, da bi nam Bog spet poslal moža, ki bode Škofjo palico nosil na slavo in srečo katoliške cerkve, naše ljube Avstrije in drage nam Koroške dežele. Srčno bi bilo želeti, da bi tudi vsi katoličani — Nemci in Slovenci — v bratovskej ljubezni in z zjedinjenimi močmi molili in delali za to, da nam usmiljeni Bog in svitli cesar spet pošljeta za tako visoko in imenitno mesto sposobnega moža. Obžalovati toraj moramo to, kako se obnašajo in kaj uganjajo časniki nemško-liberaljne stranke. Rajni škof so še na parah ležali, kar so imenovani časniki v telegramih in dopisih mahali in udrihali po takih možčh, kteri jim vse žive dni niso trohice storili kaj žalega. Nekaj dni poznej je časnik: „Freie Stimmen" pisal: „Soll der Friede erhalten bleiben, so muss ein Deutscher an die Spitze des Bisthums von Gurk gesetzt vverden," to je po naše: „Da se mir ohrani, mora kak Nemec postati Krški škof“. Nas Slovencev je dobra tretjina, pohlevni in mirni smo, leseni pa vendar le nismo, da bi nas ne žalila in pekla taka predrzna beseda. Mi Slovenci protestujemo zoper to ovajo, da mi mir kalimo in da so le samo rajni škof Fu n der slovenske duhovnike — hujskače s svojo močno in ojstro roko držali na uzdi in tako mir ohranili v deželi. Vse časnike: „Freie Stimmen“, ^Deutsche Allg. Zeitung“, „Deutsche Zeitung“ in vse druge , ki so ali bojo kaj tacega pisali, imenujemo in razglašamo za nesramne lažnike in brezvestne obrekovalce, dokler nam vsaj enega slovenskega duhovnika ne imenujejo, kteremu so rajni škof zavoljo narodnostnega obnašanja dali kako žal besedico! Torej na den z imeni, in posadite nas Slovence na klop lažnikov in rogovi-ležev pred celim svetom! Dalje piše časnik „Freie Stimmen1' : „Dies — wenn namlich, nicht ein Deutscher Bischof von Gurk vvird — kanu auch die Stellung des Baron Schmidt unmoglich befestigen“, to je po naše: „To —• ako ne pride Nemec za Krškega škofa — — tudi barona Schmidta gotovo ne bode utrdilo na sedanjem mestu“. „Deutsche Allg. Zeitungu piše 14. oktobra deželnemu predsedniku baronu Schmidtu dolgo odprto pismo, v kterem na koncu pravi: „Wenn uns — namlich Deutschen —■ was das Geschick ver-hiiten moge — der Kampf auferlegt wird, hegen wir die bestimmteste Zuversicht, dass wir bald als Sieger aus demselben hervorgehen werden“, to je po naše: „Ako se nam — namreč Nemcem, s tim, da ne dobimo škofa po našej volji — boj natveže, živimo najtršega zaupanja, da bode zmaga skorej naša !“ Ali taka pisarija ni nesramna in predrzna, to se ja pravi komu pištolo nastavljati na prsi. Tudi še to grdo laž so imenovani časniki raztrobili po svetu, da so slovenski duhovniki že osnovali prošnjo na svitlega cesarja, jo razposlali po celej škofiji in silijo nemške duhovnike za podpise, da tako kakega Slovenca spravimo na Škofji sedež. — Kar smo zgorej rekli o lažnikih in obrekovalcih, velja tudi vse zastran te zlega ne novice. Imamo dokaze v rokah , da je nek n e m š k dekan to misel sprožil ; ali je pa kaj storil, tega ne vemo. Tako pisari očitno in javno, — Bog večni ve, kaj počenja skrivši za hrbtom — ravno tista stranka, kterej je drugekrate za škofa toliko mar, ko nam za lanski sneg, ktera za papeža, škofe in duhovnike kakor tudi za nauke, zakramente in obrede sv. katoliške cerkve ima le grde besede, osramo-tivne psovke, ostudno obrekovanje in zasmehovanje — ravno tista stranka napenja vse svoje žile, da dobi škofa svojega mišljenja in djanja. Bog varuj našo staroslavno škofijo in preljubo Avstrijo te strahovitne, da! največe nesreče!! Mi Slovenci bomo srčno Boga prosili, mirno in zaupljivo pričakovali, da nam presvitli cesar pošljejo novega škofa. Veseli in hvaležni ga bomo sprejeli, ga spoštovali, ubogali in ljubili, naj si bode Nemec ali Slovenec ali kake druge narodnosti. Prosimo in pričakujemo pa tudi, da bode zraven drugih za tako imenitno in težavno mesto potrebnih lastnosti in sposobnosti tudi zmožen našega slovenskega jezika. Iz Celovške okolice. (Slovenski otroci niso angeljci.) V latinskih šolah se učijo odraščeni mladenči celih osem let latinščine, koliko je pa znajo? Govoriti noben ne zna, če gladko prestavljati znajo, je dobro. Jezik se mora vaditi v domačem govoru, da se ga kdo dobro nauči. Kako pa pri učencih naših slovenskih ljudskih šol? Otroci, ki še materinščine prav in gladko govoriti ne znajo, slišijo v šoli nekaj nemških besed, vadijo se tudi nemško črkati in sčasoma težavno brati. Koliko od take nemščine majhni, raztrešeni otročiči, ki doma nemške besede ne slišijo, koliko le kaj ohranijo v svojej plitvej glavici? Ti prestopijo v viši razred, kjer po več šolah podučuje trd Nemec. Ali more tak poduk kaj donašati pridnega sadu ? Sadu pri takem šolskem poduku pameten človek ne more pričakovati; kajti tudi naši slovenski otroci niso angeljci, tudi učitelji taki niso vsemogočni, da Ibi zamogli čudeže delati. Te misli so nas sprehajale, ko smo v Celovčanki brali, da v šoli Krive Vrbe ni potreba, da oba učitelja znata tudi slovenski. Kriva Vrba spada v faro Breza, kjer se v cerkvi božja beseda oznanuje vselej samo slovenski; otroci so vsi Slovenci, otroke privandranih tujcev šteješ lahko na prstih ene roke : šolski nauk pa trdo nemški ! Slovenski otroci niso angeljci. Iz Kamena. (Knezoškof Bunder.) Ako-ravno so bili rajni gospod trd Nemec, vendar so nas Slovence prav radi imeli in bili nam na vse strani pravični. Kadi so tudi dohajali med Slovence , menda se jim je slovenska vernost in pobožnost posebno dopadala. Birmovati so začeli v Žabnicah, končali pa v Kamenu — oboje na slovenske] zemlji. Obžalovali so večkrat, in tudi pri nas, da ne znajo slovenski. Gosp. fajmoštra so zagotovili, da jim je jako žal, da ž njihovimi furmani ne morejo govoriti. Gosp. Šervicelj-nu, faj-moštru v Št. Kocjanu, so po končanej birmi glasno zaklicali : G. Š. žebrajte Vi molitve po slovensko, H. Š. bethen Sie slovenisch vor. Videlo se jim je na obličju in poznalo na glasu, da jih močno boli, da sami ne morejo žebrati slovensko. Kes je žalostno iu teži tudi vest, ako viši pastir in duhovni oče ne more sam govoriti s svojimi vernimi in od Boga izročenimi ovčicami ! Žalostno je pa tudi za verno ljudstvo. Dva Moholjčana sta bila volje s škofom nekaj posebnega govoriti, pa vrnila sta se in rekla : „Kaj bova hodiva gor , saj jih tako ne zastopiva“. Škofova služba je sicer visoka in častna, pa tudi težavna in odgovorna! Iz Beljaške okolice. (Podružnica ss v. Cirila in Metoda.) Sprejmite veselo novico iz Beljaške okolice. V nedeljo 10. t. m. imeli smo pri svetem Lenartu pri sedmih studencih v Maj-ričevej gostilni ustanovni zbor nove podružnice družbe sv. Cirila in Metoda. Sklical je ta zbor gosp. Matija Wutti, izvrsten narodnjak in v vsakem obziru zanesljiv mož, kot pooblaščenec glavne družbe. Vdeležilo pa se je zbora nad 30 kmetov, trije gospodje duhovniki in nekoliko drugih gospodov. V kratkem, pa jedernatem govoru razodel je gosp. Wutti namen družbe ssv. Cirila in Metoda; rekel je, da ima družba na enej strani svoje zastave zapisano : „za sveto vero!“ na drugej strani pa:. „za ljubi naš slovenski materni jezik !“ In ko je to dvojno geslo družbe sv. Cirila in Metoda razložil, povedal je, da se je že toliko udov oglasilo, da se podružnica te imenitne družbe lehko ustanovi; potem je povabil vse, ki še niso pristopili, naj pristopijo sami in še svoje znance podružnici pridobijo, kajti potegovati se moramo vsi za sveto vero in za besedo materno. Bog pa bode po priprošnji svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta nam luč svete vere in ž njo tudi prave omike prižgala, blagoslovil ves naš trud. Ker se je ravno isto nedeljo v cerkvi slovesno praznoval slavni god presvitlega cesarja, končal je jako primerno gospod Wutti s tem, da je pozval vse navzoče, naj ž njim vred zakličejo : „Živeli naš presvitli cesar Brane Jožef I.“ Kar se je z velikim navdušenjem zgodilo. Na predlog gospoda Kršiča bili so potem sledeči gospodje voljeni v začasno načelništvo : G. Matija Wutti, posestnik, predsednik. Č. g. Simon S točki, župnik, njegov namestnik. Č. g. Branjo K a t n i k , provizor, blagajnik. G. Janez Vuherer, posestnik, njegov namestnik. G. Ign. M i k n 1 a , posestnik, tajnik. C. g. Sim. I n c k o , župnik , njegov namestnik. Po končanej volitvi prebrala so se pravila. Podružnica : „Beljak in okolica“ ima že sedaj 15 ustanovnikov; med njimi dve ustanovnim., okoli 30 letnikov in mnogo podpornikov in upati je, da se bode to število v kratkem še bolj pomnožilo. V to pomozi Bog! Po končanem zborovanju ostali smo še nekaj časa skupaj in smo se prav po domače zabavali z milim slovenskim petjem. Konečno naj bo izrečeno vsem, ki so se kolikor toliko trudili, da se ta podružnica ustanovi, posebno gospodu Wuttiju in pa vsem gospodom in kmetom, ki so od daleč prišli na ustanovni zbor, prisrčna zahvala. Živeli! Iz Šent-ianža v rožni dolini. (Gosp. Va-1 e n t i n i č.) Bral sem v Celovčanki, da g. nadučitelj in c. k. šolski nadzornik na Bistrici J. V a-1 e n t i n i č na Prevalje pride. Imenovani gospod je sicer liberalen in nemško navdušen, vendar tudi Slovencem nikar ni celo nasproten. Vsi, kteri so ž njim občevali, morajo mi potrditi, da je gosp. Valentinič skoz in skoz izvrsten in rojen učitelj ; na vse strani sposoben v šolskih zadevah, vrh tega spreten vodja v glasoviru, petji in sadjoreji. Zato ga zelo priporočamo vsej Prevaljskej okolici. Iz Št. Jakoba v Rožu. (Križi s ciganijo, pevske vaje.) Cigani so na deželi velika nadloga. Njih ženske hodijo po hišah in beračijo z največo nesramnostjo za vsakovrstne reči. Kjerkoli le zamorejo, zagrabijo tudi kar jim pod roko pride, posebno so v nevarnosti pred njimi sadje, kuretina itd., cigan pa v bližavi lenobo pase. V časih kupčuje, posebno rad s konjarijo in slepari ljudi na vsakovrstni način. Pred kratkim je ponujala na prodaj cela ciganska truma mršavega konja, kterega je nek blizo Beljaka kupila za 40 gl, prodala v Podravju (dolnja rožna dolina) za 60 gld. in zopet za 30 gld. nazaj kupila, ker ga kmet rabiti ni mogel. V kratkem lep dobiček! Res se je še našel eden naših kmetov in je bil volje konja kupiti; pri tej kupčiji pa so se sprli in cigani so enega naših po obličju malo opraskali. Poškodovani gre tožit in dva cigana sta bila obsojena na nekaj dni zapora. Med tim se je ostala truma na vse strani razšla in konja pustila občini, da ga oskrbuje, dokler obsojenca svoje kazni ne prestaneta. Občina oznani vse to okrajnemu glavarstvu v Beljak. Po prestanej kazni prideta cigana k občini nazaj, ki ju vtakne do odloka okrajnega glavarstva v občinski zapor. Ptička pa sta se znala po zvijači oprostiti in sta pobegnila, da jima ni sledd. Občina mora sedaj plačati za nju stroške v zaporu in še zmirom oskrbovati konja. Župan je vsak den v velikem strahu, da bi begunca ne prišla in konja odpeljala brez plačila prizadejanih stroškov, ga mora zmirom pod ključavnico imeti in črez noč na varen kraj devati ali pa posebnega strežnika najeti in plačevati. Ali to niso sitnosti in križi? Naše požarne brambe pevci, 54 po številu, se prav marljivo učijo pri glasoviru in s pomočjo ' gosli, petja in se že marsiktere lepe, domače slovenske pesmi naučili. Prav hvaležni bi bili, če bi jim poslal kak domoljub nekaj slovenskih kvartetov. Morebiti se najde kak dobrotnik in ljubitelj slovenskega petja v Ljubljani ali drugod ter jim pošlje zaželjenih slovenskih kvartetov ! Iz Medgorij. (Nesreča. Libera Ij na prismojenost.) Naš občinski sluga sije nedavno izposodil mladega konja pri Plažiču. Pa voz se preobrne in on je prišel pod njega. Menda je precej poškodovan. Kmalo bi bil splašeni konj povozil še štiri otroke , ki so si tam blizo igrali, pa so ga vender prej ustavili. — Naši liberatili posili-nemci še zmirom ne dajo pokoja. Eden med njimi menda nema druzega veselja, ko da grdi in obira naš časnik „Mir“. Nedavno po procesiji za sveto leto, ko smo bili v nekej krčmi, se je z nekim krojačem zavolj „Mira“ v prepir spustil in kvasil tako neumne, da smo od smeha skorej popokali. Oe modrejši ne pridejo, taki nas že ne bojo prekrstili. Tudi z D. Marijo, ki se je na Ra-dišah prikazala, je vganjal svoje norčije. Mi pa pravimo, le počakajmo, kaj opravi sodnija, saj imajo neko žensko iz Plibrka menda v Celovcu zaprto in kličejo z Radiš vsak den nove priče v Celovec. Ljudje imajo res veliko sitnost; videli bomo, kaj pride na dan ! Iz Kotičan. (Še nekaj o z a d n j e m p o-ž a r u.) Malo je bilo po časnikih brati, kako se je pri zadnjem požaru skazal gosp. Vran. Povsod je bil zraven, kjer je bila največa nevarnost, in ljubljanski kaznenei so polni hvale za njega. Kajti on jih je vodil od plamena do plamena. Posebno pa je hvale vreden zato, ker je trem kaznencem rešil življenje. Bili so namreč zaprti, in v prvem strahu nobeden ni vedel, kje so ključi, da bi jih rešil. Gospod Vran jo je pa kar po bližnici vdaril črez ograjo, prosti kaznenei pa za njim, in tako so rešili uue tri. Tudi gosp. inženir se je veliko potrudil pri požaru. Ta dva gospoda zaslužita, da bi dobila križec na prsi, ko bi g. okrajni glavar vedel, kaj sta storila za Kočane. Iz Diekš. (Olepšana cerkev. Letina.) Naša farna cerkev je zdaj vsa prenovljena in olepšana, da je na daleč okoli ni take. Slikarji in zlatarji so končali svoje delo in želi mnogo hvale pa tudi zaslužili lep denar. Očitno hvalo izrekamo vsem onim, ki so kaj pripomogli, da se je cerkev tako olepšala v čest Božjo. Posebno se zahvalimo našemu ljubljenemu gosp. župniku A. Brežanu. Oni in cerkvena ključarja so imeli dosti truda in skrbi, prej da je bilo vse delo gotovo. — Letina se je še precej dobro ponesla; zrnja in krme bo zadosti, pa tudi sadja ne bo menjkalo. Nadejamo se še precej dobrega mošta. Iz Slov. Plajbrga. (Posojilnica; — sv. misijon.) Srčno nas je veselilo, ko smo v „Miru“ brali, kako lepo in možko napreduje in dela posojilnica v Šent-Jakobu pri Rožeci. Marsi-kteri posestnik bi bil v sedanjih trdih časih gotovo že padel oderuhom v roke in prišel s svojo ubogo družino na kant. Pri posojilnici je dobil potrebne pomoči in ni mu bilo treba pobrati šila in kopita pa iti s trebuhom za kruhom po tujem svetu. Marsikdo bi bil svoje težko zaslužene krajcarje zagnal po grlu ali obesil na cunje, — pa slišal je praviti od posojilnice, nosil je svoje groše tje iu že ima nekaj prihranjenega za svoje stare dni. Tudi naša posojilnica, akoravno še le čisto mlada, dela in napreduje ter bode gotovo sčasoma velika sreča in dobrota celej okolici. Veliki posestniki , posebno fužinarji kupujejo gojzde in Šrote, njive in travnike, tudi cele kmetije ; posojilnica misli pomagati, da naš svet ne pride tujcem bogatinom v roke. Zatorej Slovenci podpirajte nas, to bode nam vsem čest iu sreča! — Gosp. faj-mošter Einspieler so nam napravili duhovno veselje, kakoršnega še nismo doživeli. Oni in njih brat o. Oto , frančiškan v Gorici, sta obhajala z nami sv. misijon. Imeli so otroci in vsi stanovi poseben poduk, po dve pridigi na den, in scer tri dni v Plajbrzi, tri dni pa v Brodeh, na roženkransko nedeljo je bil konec te prelepe svečanosti v Plajbrzi za obe fari vkup. K božjej mizi so pristopili skorej vsi. Srčno smo hvaležni vsi. Oče nebeški naj obema gospodoma obilno povrne ves njuni trud in milostljivo blagoslovi njune svete nauke, naj prav obilen sad obrodijo za ta in uni svet! Iz Grabštanja. (Nesreča.) V Sepci je ob 1/2b. zjutraj navstal ogenj. Nikdo ne ve, kako? — Govori se, da je zasmodila hudobna roka. Pogorele so 4 kajže z vsem, kar je bilo notre. Ker je z njiv in travnikov skorej že vse spravljeno v skednje, je škoda tim veča. Od vseh štirih kajž bo se menda le ena sama spet postavila ; une ostanejo pušče in zemljišča se bojo razprodala na kose. Iz Borovelj. (Ne obrekujte!) Po Borovljah je veliko iskanja po tistem človeku , ki je strelil ua g. Wernerja. Do zdaj pa še ne majo nobenega sledu. V srce pa nas peče, kar so pisali nemško-liberaljni časniki, namreč, da ja to storil gotovo kak slovenski fanatik. Slovenskih fanatikov v Borovljah nemarno, prej bi se našel kak nemško-liberaljni ! Gosp. Wernerju smo res nasprotovali pri zadnjih občinskih volitvah in smo tudi zmagali v tretjem razredu, to pa zavolj tega, ker nočemo, da bi tujec in luteranec postal Borov-ski župan. Tako deleč se pa ne spozabimo, da bi streljali na naše politične nasprotnike. Čudno pa se nam zdi, kako je neki graška „Tagespostu že črez tri dni mogla vedeti, da je strelil slovenski delavec1'. Če ona ve, da je bil delavec , potem bo vedela tudi njegovo ime; zakaj ga ne pove? Kako lahko bi zaslužila tistih 400 gld., ki so razpisani na zlodejca! To pa ni stalo v časnikih, da so pred nedolgim časom neznani lumpi iztrgali železne gavtre pri ravno tistem oknu, odkoder je zdaj strel prišel, da so domili v g. Wernerjevo pisno mizo in se lotili tudi Wertheimarce pa jej niso bili kos. Mi ne vemo, ali je tistih eden tudi zdaj streljal; le toliko rečemo: uas slovenske delavce pustite pri miru in nikar nas ne obrekujte ! Ali pa stopite na den z dokazi! Več slovenskih puškarjev. Iz Beljaka. (Imenitna pravda za delavce.) Nad Beljakom ravnajo Dravo. Delo sta prevzela gospoda Franke in Klemenčič. Pa kakor drugi podjetniki skušala sta tudi ta dva še pri tistih krajcarjih nekaj zaslužiti, ki sta jih delavcem izplačevala. Namesto denarja dobivali so delavci papirnate marke, za ktere so v kantinah ali barakah dobivali jesti, piti in kar je treba takemu človeku. V teh kantinah pa je bilo vse bolj drago, kakor pri drugih trgovcih. To je v nekem dunajskem časniku popisal g. Plazotta, trgovec v Paternijonu. Ko Franke in Klemenčič to zvesta, hrž sta ga tožila. Nedavno je bila obravnava na Dunaji. Gosp. Plazotta je najel dr. Pattaja, da ga je zagovarjal. Tudi sam je šel k pravdi na Dunaj. Slavni dohtar je res tako jasno dokazal, kako je tako ravnanje protipostavno in krivično, da so porotniki g. Plazotto enoglasno spoznali nekrivega. Še Dunajčanom se je dopadlo, da je zmagal g. Plazotta. Delavni ljudje pa naj si to zapomnijo in naj vejo, da imajo pravico do gotove plače, in da jih gospod ne more siliti, da bi jed in pijačo pri njem kupovali. Izpod Uršelske gore. (Sad nemških šol med Slovenci.) Kakšen sad rodijo nemške šole pri slovenskih otrocih, naj priča sledeče pismo, ki ga je pisala šolarica tretjega razreda v nekej trdo slovenskej občini : „^bcl Sharia, jed brhnem ja, bere jmojo biežno volo, in uam bijdjem en bar biejebe in nam uuefebetn cnbar biefebie ja uicjteuu nouoleto babibilifbraui in uifeli in ugnabi bojdjji uam uoejcfjem njim ffub ofefji in Shatcrie in tubi debiji jtct)ijotu.