Dopisi. Z Dravskega polja. (Več delavcev.) Letos smo postali štaiarski Slovenci živahneji. Imeli smo že celo vrsto volilskih shodov. Skoro vse shode pa so priredili le poslanci; drugih govornikov bilo je malo ali nič slišati. Radi tega so govori političnega zadržaja, o drugih važnih in prepotrebnih prašanjih, kakor o ljudskem štetju, o zadrugah, o volilni reformi itd. se malo ali sploh nič ne razpravlja. Ko bi se na vsak shod dobilo dveh ali treh govornikov, bi se ustreglo vsem zahtevam, bi prišli shodi do prave veljave. Za to se bode moralo v bodoče skrbeti. Raji menje shodov; toda govoriti in razpravljati se mora na vsakem shodu, kolikor toliko, o vseh važnejših točkah našega programa. Dosihdob so se pozivljali le poslanci, da prirejajo shode in nastopajo kot govorniki. Če pa se pomisli, da imamo malo število poslancev, da so tudi ti vsaj nedeljskega počitka potrebni, ker si vsi svoj kruh z delom služijo, boderao morali naše zahteve nasloviti na politična društva. V prvi vrsti naj ta prireiajo shode in skrbe za govornike. Vsako društvo pozna osebe svojega okoliša, katere bi bile za sodelovanje sposobne; te si naj dobi! Poslanci se ne b>do odtegovali, se ne moreio odtegovati. Pri vsaki stvari pa je, čim več sodelavcev, tem bolje, tem več bomo v kratkem času dosegli! Rame poslancev so preslabe, da bi nosile pezo cele agitacije; moči naših poslancev so preslabe, da bi se ves narod le na njih opiral, le na njih zanašal. Treba je sodelavcev. Te pa naj iščejo, izbirajo in vežbajo naša politična društva. To tirjamo in to moramo tirjati od vseh naših političnih društev. Nobenemu ne bomo v bodoče več prizanesli. Vsako je poklicano, da deluje za narod, za domovino. lz Hoč. (Slomšekovo slavlje.) Dne 17. junija se je pri g. I. Gselmanu v Hočah zbralo precejšnje število navdušenih Slovencev iz različnih krajev, kakor: iz Maribora, Ptuja, Slov. Bistrice, Ribnice na Pohorju, Ruš, Hajdine, Cirkovc, Šentjanža, sv. Martina pri Vurberku, Slivnice in drugod, da bi slovesno obhajali spomin rojstvene obletnice nepozabnega velikana, knezoškofa Ant. Mart. Slomšeka. Ob določenem času pozdravi gosp. predsednik «katol. gosp. bralnega društva* vse navzoče, ki so prišli od daleč in blizu, na kar so priljubljeni pevci «vandrovčki» zapeli mogočno «Naprej zastava slave>. Po končanej pesmi povzame velečast. gosp. dr. Ant. Medved kot slavnostni govornik besedo, kateri je kazal v svojem navdušenem ter prepričevalnem govoru velike zasluge slavljenega knezoškofa Slomšeka, in kako zasluži v vsakem oziru od mladega in starega, od učenega ter preprostega slavljen biti on, kateri je bil svitla zvezda na slovenskem obnebju. Po končanem govoru, katerega so vsi z največjo pazljivostjo poslušali ter gospodu govorniku burno ploskali in živio klicali, zapeli so pevci Slomšekovo: «Preljubo veselje, oj kje si doma?> Nato je deklamovalokmečko dekle Marija Frangež pesem «Slomšeku v spomin* — zložil Anton Umek Okiški, — «Njemu na grob». — Zopet je sledilo petje m nato je s pravo vnemo ter povdarkom deklamoval domači g. učitelj H. Preindl — Gregorčičevo pesem: «Kmetski hisi>, iz katere bi naj navzoči spoznali, kako je ravno ona bila zibel največjim našim učenjakom, in kako je ravno ona bila pravo ognjišče našega narodnega prefcujenja — ter da še taka ostane. Pevci zapojejo «Slovenec sem>, katerega so slavitelji stojč posluSali ter z burnim ploskanjem odobravali. Na to — dasiravno ne več v programu — nastopi Se enkrat dekle Marija Frangež, ter v svojo veliko pohvalo prav izborno deklamuje Slomšekovo pesem: «Čas», v kateri se slika, da vse pozemeljsko, čast in slava, žalost in tuga, veselje in radost le nekaj časa trpi — le enega — kreposti in čednosti ter dobrih del nam čas odnesti ne more. Gospod predsednik se zahvali vsem sotrudnikom pri slavlju, ter upa, da si bodo slavitelji to slavnost globoko v srce vsadili in Slomšeka-knezoškofa najbolj s tem slavili, če bodo tudi za njim hodili. Sedaj je sledila prosta zabava, med katero so pevci marsikatero narodno zapeli. — In ko je prisla ura, da smo se ločili, gojil je mnogi srčno željo, da bi Se Hoče videle več jednakih veselic — a da bi jih pa videlo tudi več Hočanov, kakor tokrat. Slavnostni prostori so bili okusno ozaljSani, vsled česar gre gosp. I. Gselmanu ter vrlim kmečkim deklicam hvala, da so se toliko trudili. — Pri vhodu je pozdravljal slavitelje med venci viseč napis: «Dobro došli* — a nad odrom pa je visela med samimi svežimi rožami Slomšekova podoba, katero so tudi obdajale papeževa, cesarjeva in slovenska zastava. — Pod podobo je bil transparenten napis: «Vse za vero, dom, cesarja*, kateri je zlasti zvečer pri vžgani luči čarobno razsvetljeval slavljenčevo podobo. Znad hiše ste pa plapolali dve veliki zastavi: «cesarska in slovenska*. Druge svetilke na prostem so pa kaj lepo nadomestovali razni lampijoni. — Vreme nas je dopoldan nekoliko strašilo — a popoldne pa je svoj obraz zjasnilo — saj je slavlje veljalo možu, katerega naše slovensko ljudstvo skoraj kot svetnika časti. — Dal Bog, da bi se še po slovenski zemlji letos več Slomšekovih slavnostii obhajalo v proslavo njegovega stoletnega rojstnega dne. —r.—