Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N 26.
V ſrédo 27. grudna.
1843.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Slovo od léta 1843.
tarzhek, ki 'má livo glavo,
Mosh v obilnoſti mozhi,
In s mladénzhem děte sdravo ,
In kar shiv'ga je, hiti
Têbi léto ſlovo dati,
Ki ne daſh ſe dalj' dershati!
Eni, glej, ti glaſe hvale
V peſmih ſerzhnih sdaj pojó,
Drugi s ſerzam polnim shale
S Bogam leto! ti rekó;
Vſak poſtavlja ti ſpomíne
V ſerza ſvojga globozhine.
Tému ſi prineſlo ſrézhe,
De sheli te vezhno 'mét;
Unimu ſerzé trepézhe,
De te hozhe ſkoraj klét';
Tretjimu pa ſerze póka,
Ki nad grôbam ljubih jóka.
In zhe enim vezh ſi dalo ,
Kakor drusi ſo dobil',
Se vſi vunder v boshjo hvalo
Verno bodejo ſklenil',
In njih ſerza bodo rêkle,
K' ure tvoje bodo 'stêkle:
„Kar je dalo ſtaro léto —
Je vſe miloſt boshje dár
Pozhaſtimo voljo ſvéto,
Ki nad nami goſpodár';
Ona rani, pa sazéli,
In kar dá, ne bomo 'sſhtéli!“
Torej s Bogam ure drage!
Vezhno s Bógam slati zhaſ!
Ne teshite ſódne vage,
Ne toshite Bogu naſ:
˛Saj naſ pélje ſkos' ſlaboſti
Boshja rôka k pót' modroſti.
Malavaſhizh.
Dobri ſklepi k novimu létu.
V veliki vaſi na Slovenſkim je ſtar mósh,
ki mu ozhe Jakob pravijo. Ta je bil ſvoje dni
priden kmèt. Semljo je snal obdelovati, kakor
je prav. Ker je bil dober goſpodar, ſi je veliko
semlje perkmetoval. Vſe je lepo vodil in pore-
dama opravljal. Vſiga je obilno perdeloval.
Ni posabil, de Bog med dobre letine tudi
hude poſhilja; satorej ſi je vſelej obilniga per-
delovanja dobrih let sa ſlabe letine perhranil.
Nikoli ni bilo nikakorſhniga pomankanja v Ja-
kobovi hiſhi. Svoji goſpoſki je bil ponishno
podlôshen. Zeſarſke in goſpóſke davke je vſelej
ob pravim zhaſu rad plazheval. Ni ga bilo treba
s ſoldatam perganjati. Vſe je po ſvojim ſtanu in
po ſvoji dolshnoſti radovoljno ſtoril; s eno be-
ſedo: s veſeljem je dal, kar je zeſarjeviga, in
Bogu, kar je boshjiga.
Ker je rad delal, je bil smerej veſél in sdrav ;
nikoli ni nesmérno ne jedel ne pil; satorej je
viſhji od oſemdeſet let doshivel.
Svoje otroke je v farno ſholo poſhiljal in
njim veleval, de naj ſe sraven ſlovénſhine tudi
103
kaj nemſhine sa potrebo nauzhijo, de bi ſvoje
kmetovanje losheje opravljali.
Preden je Jakob ſvoje ſinove h kmetijam
perpravil, jim je rékel: „V ptuje morate iti, de
ſe kaj lepiga po deshelah nauzhite. Mladenzhi,
ki deshel ne obhodijo, ſo leſéni; ſhe jih grosí od-
kriti ſe ali pa rokó podati. Po deshelah vſako ſtvar
poglejte, sakaj de je, in kako ſe ſtori.“
Vſi drugazhni pridejo ſinovi k ozhetu na dom;
veliko ſo vidili in svedili; dobro suzheni v kme-
tijſkih rezhéh ſo marſikaj popravili, deſiravno
je bila domazhija, kakor je v kraju navada, kjer
ſo kmetje dobri goſpodarji.
Ker je bil Jakob prave umnoſti, svéſt in
pravizhen, ſo ga she od njegoviga perviga goſpo-
darſtva sa ſoſeſkniga poſvetovavza isvolili. Kadar
je bilo treba per goſpoſki v kmetijſkih rezhéh
ſe poſvetovati, je bil Jakob k goſpóſki k po-
ſvétovanju poklizan; vſimu je vedil nar bolj ſvét
dati; kar je on govoril, je veljalo. Blishni in
daljni k njemu pertezhejo; vſakimu vé ſvetova-
ti, ali ga potolashiti.
V ſvojih mladih letih je vſe poſkuſhal, kar
je kdo kaj noviga od kmetije ali rokodelſtva po-
vedal. Kar je Jakob is kakih noviz svedil, je
poſkuſhal; kar je bilo dobriga je perhranil in
k ſvojimu pridu obernil; rad ſe je dal poduzhiti.
Kjer je kaj noviga vidil, je hitro doma poſkuſil.
Zhe je bilo prav, je Bogá hvalil in dobre ljudí;
zhe ni bilo sa-nj, je rékel: „Morebiti bo sa
drujiga ſoſeda, ali sa drugi kraj;“ nizh ni sa-
vergel. H konzu leta ſo ſe ſoſedje k Jakobu
ſoſhli, de bi ſe kaj koriſtniga od njega uzhili.
Jakob jim sazhne: „Veſelí me, de me tako obil-
no obiſhete! Glejte moji ſoſedje! veliko rezhi je,
ktére pridno kmetovanje poderajo, ali sadersha-
vajo. So saderſhki in napáke, ki ſe jih vbraniti
ne moremo, poſtavim: Vojſke, hude bolesni, ve-
like pogoriſha, ki ſe od ſtrele pergodé, ali zhe
jih ſovrashen zhlovek napravi; tozha, in vezh
drusih neſrézh. Drujiga nam ni, kakor voljno
jih moramo prenêſti. Pa tudi take neſrezhe, hvala
bodi Bogu! ſadajna zhloveſhka modroſt odvra-
zhuje. V vojſkah ſe ne bojo vezh tako neuſmi-
ljeno morili, tudi bolesin in kuge, ktere vezh
del od vojſk pridejo, ne bo toliko. — Shkoda
pa, ki ſe komu is pogoriſha pergodi, bratov-
ſhinje ſvetiga Floriana povernejo. Kadar tozha
pobije, tudi enaka bratovſhinja, ki je v Terſtu,
ſhkodo poplázha. Neſpametno bi tadaj bilo, ako
bi ſe dobrotljivo ponudjenih perpomozhkov ne-
poſlushili. Bres ſhtevila napák in saderſhkov je,
ki ſi jih neſpametni kmet vezhdel ſam ſebi na-
pravi; ſebi naj ſi perdéne, zhe ga réve in nad-
loge tlazhijo, zhe ga bolesen ali pomankanje táre.
Ljudje drujih ſtanov ozhitajo in pravijo, de
kmetje radi bahajo. — Opuſtite tadaj bahanje,
ki je réſ gerda rezh. Kdor ſebe ne posná,
in ſe napihuje, ſe mu pergodi, kakor
shabi v lushi, ki je sheléla volu enaka
biti, ter sazhne ſvojo gerbaſto kosho na-
pihovati, in raspozhi.
Is bahanja pride jésa in ſovráſhtvo, ktéro
k pravdanju mika; kdor ſe rad pravda, vſelej
sgubi, naj bi ravno pravdo dobil. Bolji je
kratka ſprava, kakor dolga pravda.
Baharija in pravde kmeta rasdevajo, in ga
v dolgove sarinejo. Kdor je dolshan, je na
sdravji bolán.
Kmeta tare naprava preſhtimane obleke in
napùh (ofart), ktera vam denarje is ársheta
pobéra. Pamet je bolji, kakor shamet.
Mladi goſpodarji radi na zeſto hodijo — ſe bojim,
de bi nekteri ſvojo domazhijo savosili, ker
nar bolji pizho raslézhejo, dragi gnoj po zeſti
troſijo, njive pa puſte doma oſtanejo. Prega-
njate in pretépate shivino; shivina ne sna
rezhi, pa sna lezhi.
Nepodájte ſe v igre. Kadar igra nar bo-
lje kashe, takrat ſe nar raji slashe. Ka-
dar ſe kmet v kvarte podá, mu se kmalo hiſho
prodá.
Opuſtite ſmerdljivi tobak — gerdo navado,
po kteri ſe je she toliko neſrézhe sgodilo. Poſebno
vaſ proſim: opuſtite pijanoſt, ki je huda rezh!
Pravijo, de pijanez ſe ſpreoberne, kadar ſe
prekuzne. Réſ, de ne vſak. Pijanoſt pamet smami.
Bog pijanoſt kasnuje ali ſhtrafuje do drusiga in
tretjiga rodú. V Ameriki in na Angleſhkim
imajo nad dvanajſt ſto bratovſhinj ſtresnoſti, to
je: obvarvati ſebe in ſvoje ſoſéde neſrézhne pi-
janoſti. Vſak brat ſe saobljubi vſiga nesmérniga
pitja ſe isdershati in vſe drugo vbogati, kar po-
ſtave teh bratovſhinj sapovedó. Skosi take bra-
terne ſe je nad tri miljone ljudi pobóljſhalo, in
ſe neſrezhne pijanoſti odvadilo. Tudi v naſhih
krajih tako bratovſhinjo med ſeboj naredite!
Velik sadershek per kmetijah je tudi ſhe ta,
de ſe mladi goſpodarji malokadaj kaj uzhi-
jo. Glejte, vſakimu ſtanu je treba uka, napreden
ga kdo naſtopi. — Bote rekli: to ſo zhare; na-
ſhi predni niſo piſali ne brali, pa vender ſo vſi-
ga doſti imeli. Kaj nam je treba ſe is bukev
uzhiti, kako semljo obdelovati, ali kake maſhine
per kmetijah napravljati.“ V ſadajnih zhaſih ne
velja ta isgovor. Kdor s ſvètam ne hodi, oſta-
ne sad. To je reſniza od ktere ſami prizhuje te,
ker toshite, de vam kmetije nizh dobizhka ne
dajo. Nato vam rezhem: Lé popravite ſi jih po
naukih, ktere vam uzheni s beſedo in s piſa-
njem dajejo! —
Praſham vaſ dalje: Kdo je snajdel drevo,
s kterim orjete? — kdo brano in drugo kme-
tijſko orodje? Rezhem de ne vi, tudi vaſhi
predni ne, — ampak le uzheniki ſo vſe to per-
pravili, deſi ravno ſamí niſo orali ne kopali. —
Kdo je snajdel vſe zhudne naprave in ma-
ſhine po velikih fabrikah? — Kdo je napravih
103
mozh ogneniga ſopuha, de ſilno teſhke vo-
sove po shelesnih koleſnikih, in velike barke po
morju shéne? Gotovo niſo kmetje kaj takiga
napravili, ampak uzheni goſpodje. — Kdo je vam
ljubi krompir v deshelo nar pervo perneſel?
Kdo shlahtno ſadje saſadil, in drusiga shi-
vesha vezh v deshelo perpravil? Lé uzheni ſo vſe
te dobrote ſtorili, ker ſo s piſanjem ali is bukev
osnanovali, in ljudi uzhili.
Satorej, moji ſoſedje! puſtite ſe poduzhiti!
Beriti kar vam v ſlovenſkih novizah ſvetvajo;
poſkuſhajte in obdershite, kar sa dobro sposna-
te; kar bi ſadaj sa vaſ ne bilo, sna biti drugi-
krat, ali sa blishne kraje okoli vaſ.“
Soſedje ſe eden drusiga pogledajo; ko de bi
trenil, vſi s enim glaſam savpijejo: Ja ja! tudi
mi hozhemo tako ſtoriti, kakor ſte naſ
she vezhkrat, in tudi daneſ poduzhili.
Starzhka je to grosno veſelilo. „Na! mosh
beſeda — jim rezhe — podajte mi roké!
Vſi ſo mu roké podali, in ſe mu saoblju-
bili, de hozhejo v naſtopnim novim letu njegove
nauke ſi k pridu oberniti.
L.
Sdravijenje s besgovim pérjem.
Goſpod Jernej Reitz, fajmoſhter v Shent-
Jurju poleg Svibna na Dolenſkim ſo nam
le to sa natiſ poſlali: De bèsgovo pérje bes-
gávke ali bramôrje osdrávi. Goſpod faj-
moſhter, ki ſo bili ſhe mladenezh, ſo ſami nad
ſeboj besgovo pérje poſkuſhali, ktéro je sdravil-
no mozh pokasálo; od tega preprizhani, ſo oni
tudi pri drugih s to nadlógo obdánih otrozih in
odraſhenih ljudéh ſvoje fare to sdravilo poſkuſili
in veſelje imeli, trinajſt ismed njih osdraviti.*)
Po porozhílu goſpoda fajmoſhtra ſe mora
tega pérja takó poſlushiti: „Vsemi toliko bèsgovih
pereſz, kolikor rán imáſh po glavi, na vrátu
ali po shivótu; odſtershi sgorno koshizo perja,
pa tako, de ſe nikjer ne predere; pokladaj per-
jizhe sjutraj, opoldne in svezhér po ránah, dok-
ler veliko gnoja is njih tezhe. Zhe ſe pa sazh-
nejo rane mènj gnojiti, jih pokrivaj s per-
jem le sjutraj in na vézher, ráne pa per gorkim
dershi. Zhe ſe medtem kaki turóvi na novo na-
redijo, ne daj jih prerésati, ampak potèrpi, de
ſe béla gnojna pikiza na verhu turov pokáshe, in
te mozhnó ſerbéti sazhnéjo. Takrat polóshi perje
na verh bul ali turov, to jih bo prederlo in vezh
del v oſmih dnéh iszelílo.
„She mladenezh, ki ſim besgávko in bra-
mórke imel, — piſhejo goſpod fajmoſhter — ſim
ſe tega sdravila poſlushil, ktero tukaj soper to nad
loshno bolesen ſvétovam, in v pol drugim létu ſim
ſe popolnama osdravil. K temu ſhe opomnim,
de ob zhaſu sdravljenja bolnik neſmé ne mléka
in ne nizh kiſliga vshivati, tudi vina ne piti, in
de mora sraven léga zhiſto shivéti.“
Domazhe povéſti.
(Novi svonovi.)
Od tega zhaſa, kar ſo v ˛Shent-Vidu nad Ljub-
ljano farmani nové, ne po teshi, ampak po glaſu vbrane
svonove napravili, drugi po zeli Krajnſki desheli hité njih
poſnemati in po vſih krajih ſe ſliſhi od novih svonov. Po-
ſlednjo nedeljo po Binkuſhtih ſo v Komendu pri ſvetim Petru
sapeli ſhtirje lepo vbrani svonovi, kteri ſo bili to jeſén v
Ljubljani vliti. Véliki, s tonam C, vaga 30 zentov in 85
funtov; drugi, s tonam F, 15 zentov, 36 funtov; tretji,
s tonam G, 8 zentov, 89 funtov in nar manjſhi, s tonam
c, 3 zente in 75 funtov. Farmani ſo jih ſami napravili.
S veliko zhaſtjo, kakor ſliſhimo praviti, ſo jih ſprejeli v
faro pripeljane, pa ſhe s vezhjim veſeljem ſo poſluſhali njih
zhaſtitljiv glaſ, ko ſo vpervizh vſi ſhtirje gladko sapeli.
Tako Krajnzi povſod kashejo, de jih kaj boshjiga ve-
ſeli, in de ſo preprizhani, de denar na boshjo zhaſt ober-
njen ni sapravljen ali savershen, ampak pri bogatim in
pravizhnim Goſpodu dobro naloshen.
Lepo svonenje ogreje ſerze vſakiga, ſhe tako terdiga
zhloveka, in svonovi ſo naſhi vſakdanji pridgarji, kteri naſ
k delu in k molitvi vabijo, kakor uzhi peſem ſtariga Svo-
nikarja, kteri je poſebno rad svonil, in vmeſ to peſem pel:
Svonikarjeva.
Ko dan ſe sasnava,
Daniza priplava,
Se ſliſhi svonenje
Zhes hribe, zhes plan:
Svonovi, svonite!
Na delo budite,
Ker naſhe shivljenje
Je kratek le dan.
Kdor hozhe shiveti,
In ſrezho imeti,
Naj déla veſelo,
Pa moli naj vméſ:
Svonovi, svonite!
K molitvi vabite,
Ker prasno je delo
Bres shegna 's nebéſ.
t
Sdravitelſka ſkuſhnja ſizer uzhi, de bramorji niſo unajna
bolesin, ter vezh del svira is slabe kervi; temuzh ſe navadno
tudi s unajnimi sdravili odpraviti ne dajo. Ker je pa mar-
ſiktera rana she bres dohtarjev sazelena bila, je tudi mogo-
zhe, de besgovo perje, na bramorje polosheno, te osdravi.
Tudi ſe ni bati, de bi besgovo perje kakoſhno ſhkodo pri-
neſlo, ker je to nedolshin domazh pomozhek.
Tudi dohtarji ſo sdaj, kakor nekteri med njimi terdijo,
gotovo sdravilo soper besgavke (Skrophel) isnajdli, namrezh:
selene lupine od laſhkih orehov (grüne Wallnuss-
Schalen), ktere ſe sreshejo in pol- ali zel lot v maſlizi vode
eno uro variti ali kuhati puſtijo. Kadar ſo lupine toliko zhaſa
vrele, ſe ta orehova voda ſkosi pert odzedi in od lupin
odlozhi. Lupine ſe prezh vershejo; orehove vode pa ſe bolnik
poſlushi, ter pot ali ſheſikrat na dan dve shlizi te vode
popije; ni potreba, de bi ta voda topla mogla biti. Morebiti
de bi te lupine s besgovim perjem vred, ſhe bolj ſlushile.
Opomniti ſe pa mora , de bolniki perporozhen zhaj (Thee)
dolgo zhaſa piti morajo.
Uzhrednik.
Zhe delov'z ſe vpéha,
Terpljenje mu néha,
Ga delapuſt vabi,
Vezhér ga hladí:
Svonovi, svonite!
Nedeljo snanite,
Goſpod ne posabi,
Plazhilo deli.
Oh! naglo naſ mine
Veſ trud, bolezhine ;
104
Utruden ſe vléshe
Na pare terpin:
Svonovi, svonite;
Domu ga ſpremite ;
Gré 's déla in teshe
Adamovi ſin.
Potozhnik
Srěča in nesrěča.
(Povědka.)
Nèki kmet se je peljal z svojim hlapzam v gojzd po derva.
Hlapec je prèdej konja jahal, kmet je pa na kólih v košu ležal.
Ko sta tako že precej dalječ prišla, zavpije hlapec nazaj
kmětu: „Gospodar! Zajic nama je vprčk póti skočil.“ — „Če je
taka," je djal kmèt, ki je še poln vráže ali prasznovèrstva bil,
„pa nazaj oběrni. Kadar komu zajic vprěk póti skóči, poměni ne-
sréčo! Danas hočeva kaj druziga dělati.“
Hlapez pomaje z glavo, oberne kóla in jih domu tira. Sle-
deče jutro se spet napravita v gojzd, de bi to, kar sta včeraj
zalènila, z povikšano pridnostjo popravila. Ko se že nekaj časa
peljeta, spet hlapec zavpije kmètu: „Gospodar! glejte, zdaj nama
je pa volk vprèk póti skozhil.“ — „Volk?“ vpraša kmet ve-
sèlo, „ako je taka, hlapec, le vesèl tiraj naprèj. Kadar člověku
volk vprěk póti skoči, poměni srěčo. Danas hočeva v gojzdu
veselje iměti. Nočeva se kesáti, de sva se včeraj vernila."
Hlapec se mu je posmehoval in tako odideta v gojzd. Došav-
ši tjè privežeta konja k deblu, odideta dalje v gojzd in nèkaj
časa prav pridno dělata. — Ko sta dosti nasěkala, odide hlapec
po konja in voz, de bi naložila in se domu vernila. Ali došavši
na mèsto, kjer sta konja popustila, zagleda kaj? — volka, ki
je konja umóril in se zdaj nad njim mastí.
Hlapec hitro k svojimu gospodarju nazaj teče rekoč: „Go-
spodar, pojdite sim! Sréča, ktero ste danas previdili, je pri va-
šim konju.“ — „Kaj če to reči?" vpraša kmet, kteri hlapza ni
raznmel. „To če rêci,“ odgovorí hlapec in pokaže rasmesarje-
niga konja, nad kteriga mesam se je volk mastil, de je sréča
rěs v konju!“
Gospodár zdaj dobro spozná bědost praznoverstva, ker je bil
preprizhan, de bi mu zajiz ne bil konja vjedel.
niga snanja, po zelim ſvetu nikjer drugje ne najde, kakor
na Krajnſkim v podsemeljſkih vódah. Povódenj ali hude plohe
deshevniga vremena, jih poſebno per Satizhini is isvirkov
na dan perneſejo.
Krajnſke vodé rodijo 32 raslózhnih, Krajnzam snanih
rib. Med malimi ribizami ſo gotóvo ſhe nesnáne, neimenováne.
Eno ali drugo imé poljubno hitro najditi, ſo na konzu
bukviz kasála v treh jesikih: latinſko, nemſhko in
krajnſko; ſhtevke kashejo ſtran in verſto, verſte pa ſtani-
ſha, kjer ſe té shivali redijo ali dobijo.
Kako je pa Frajer v teh bukvizah vſako shival popiſal.
ta le pregled kashe :
Capella Rupicapra. Gemse, pezhni damjek.
antilope rupicapra L; krainisch: gamſ, pezhna kósa, damjek
P. Marc. icon. Buff. XII. 16 Schreb. 270.
In den Steiner Alpen, auf der Skuta, Wocheiner Alpen,
pod Kopizo, am Triglav, Mangart, Képa oder Mittagskogel
ob Lengenfeld.
ali pa:
Salmo C. Forelle kr. poſtérev.
S. Huho L. Hauchforelle, ſulz poſtérev, Hu-
chen, Huech, kr. fůlz, windisch rot.
In Flüssen und Seen; in der Save, Gradaſhiza, Stan-
genwald Reka, Steiner Feistritz, Buſhin, Shirmanza.
Veſelo je, de je uzhenóſt ſtvaril ſploh zhesdalje bolj
ſposnana; in de ſi uzheni persadevajo to snanje povſod,
kolikor je mogózhe rasſhiriti. Poſebni perpomózhki ſo hra-
niſha nabirkov ſtvarjenih rezhi. Nar gotóvſhi, nar hitrejſhi
poduzhenje rasſhirjajo; ſamoúku perloshnoſt dajo, pa tudi
shelje obudijo, sa ſkerbno preiſkovánje ſvuje deshéle ali
domazhije. Od te reſnize preprizhani ſo v vezh krajih take
hrambe ali musêume *) naprávili, poſtavím v Ljubljani,
kjer ſe vſe te shivali najdejo, ktere ſo v teh bukvizah po-
piſane. V Gradzu na Shtajarſkim tak musêum Johaneum
imenujejo, v zhaſt ſvitliga nadvajvoda Janesa.
Urno, kaj je noviga?
(Hudodélzi v zerkvi.) Pred kratkim ſta priſhla
dva imenitno ublezhena zhloveka v kapuzinarſki kloſhter v
Pragi in ſta hotla zerkveno sakladnizo (Schatzkammer)
ogledati. Star duhoven in méshnar ſta ju v to hrambo pe-
ljala, kjer jima je poſebno ena monſhtranza tako dobro dopadla,
de jo je eden na papir riſati sazhél. Kjer pa perviga pol dné
niſta mogla ſvojiga namena doſezhi, prideta ſhe drugi dan, s
isgovoram, riſanje dokonzhati. Ali med tem, ko edin riſa,
drugi nanagloma palizo s ſvinzam salito is oblazhila potegne
in meshnarja na tla pobije; uni ſe pa duhovniga loti. Na
vpitje ſe je k ſrezhi kmalo vezh ljudí vkup sbralo, ki ſo
eniga hudodelzov prijeli; drugi jo je pa potegnil. Pa tudi
tega ſo bliso kloſhtra vjeli. — Tako bota svita roparja sa-
ſlusheno kasen prejela, kterima ni ne ſveti kraj, ne zhaſtit-
livoſt duhovniga hudobije v ſerzu satreti samogla.
*) Ljubljanſko musêum ſo v létu 1821 naredili. K njegovimu
vſtanovljenju ſo zhaſtiti goſpod grof Franz Joshef Hohen-
warth z. k. kljuzhár, vrédno isſlushen poſvétovavez ilir-
ſkiga poglavarſiva i. t. d. i. t. d. nar vezh perpomogli. Vſako
leto ſe nabirki tega hraniſha pomnoshijo, ki je she sdaj
polno lepih in imenitnih rezhi naturſiva in rokodelſtva vſake
mnóge. Torej vſakimu perporozhimo, museum ogledati, in
gotovo je, de ga bo veſelilo, kar bo tukaj vidil. — Ob ne-
deljih in zhetertkih pred poldne je sa ogled odpert;
vſakdo ga ſmé saſtojn ogledovati. Ravno v tiſti hiſhi, kjer
je ſhola, je tudi to hraniſhe viditi. Veſelilo naſ je ſliſhati,
de je she vezh nedelj veliko ljudi is deshele priſhlo, peli-
kana ogledovati, kteriga ſmo v 21. liſtu osnanili.
Vzhredniſhtvo.
U Ljubljani
U Krajnju
Shitni kup.
20. grudna.
18. grudna.
Il. kr.
fl.
kr.
Osnanilo knig.
Henrik Frajer, varh kranjſkiga musêuma v Ljub-
ljani, je dal natiſniti bukvize, ki ſe imenujejo: Fauna der
in Krain bekannten Wirbelthiere, als: Säugethiere, Vögel,
Reptilien und Fische nach Cuviers System geordnet, mit
Abbildungs-Citaten und Angabe des Vorkommens. Nebst einem
vollständigen Register der lateinischen, deutschen und kraini-
schen oder slavischen Namen. Laibach 18/42. 8vo. q0 ſtraní.
Zena teh bukviz pri isdajatlu je 30 krajzarjev.
Dojivnih shival s domazhimi vréd je 50 sasnám-
njanih; ptizhev 268 plemen; med njimi ſe ſhteje deshel-
nih 170, povôdnih 98; golásen je 26; szhaſama bo ſhtevilo
vezhji. Kazhe, martinzhki, shabe, krote, pupki ſe bodo
gotovo naſhli, ki ſo nam nesnáni. Poſebno imenitna je mo-
zharila ali zhlovéſhka ribiza, ktera ſe do danáſh-
1 mernik Pſhenize domazhe
„
banaſhke
.
Turſhize
„ Sorſhize
„ Ershi .
„ Jezhmena . .
 Proſa .
Ajde
Ovſa
.
1
27
57
Zena preſhizhev v Krajnju 13. grudna:
Preſhizhi do 1 zenta 40 funtov, po 4 1/ krajzarje funt.
zhes I zent 40 funtov po 5 in 5 1/2 krajzarjev funt.
„
Danaſhnimu liſtu je drugi ſpiſok imén deléshnikov
téh noviz perdján.
1
26
6
6
12
40
16
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Josheſ Blasnik.