SEZONA 1950-1951
ŠTEV. 4
BRANISLAV NUŠIČ — FRAN GOVEKAR
- NARODNI POSLANEC
PAVEL GOLI A
JURČEK
PREMIERA DNE 31. MARCA 1951
Branislav Nušič — Fran Govekar
NARODNI POSLANEC
Komedija v treh dejanjih
Režiser: D. Radojevič, k. g. — Inscenator: abs. arh. S. Jovanovič
Jevrem Prakič, trgovec............Marijan Cigoj
Pavka, njegova žena..................Marga Filčeva
Danica, njuna hči •	•	•	•	• Irena Oblakova
Anka Cimermanova
Spira, Jevremov svak.................Metod Mayr
Spirinica, Pavkina starejša sestra •	• Klio Maver jeva
dr- Ivkovič, odvetnik................Jože Pristov
Marina, njegova teta •	•	•	• •	• Jelka Žagarjeva
Sekulič,	policijski pisar............Ivan Fugina
Joviča Jerkovič, mesar...............Franc Trefalt
Sima Sokič, delavec..................Mirko Cegnar
Sreta, novinar.......................Jože Kovačič
Mladen, sluga Prokičev .... Vlado Štiglic
Orožnik..............................Janez Grašič
Piccolo .............................Tonček Trefalt
Prvi	|............................Stane Oman
Drugi	\	meščan.............. Pavle Pokorn
Tretji	J	......... Jože Lukež
Narod
Dejanje se godi v srbskem mestu pred prvo svetovno vojno.
Inspicient: Vlado Štiglic. —; Tehnično vodstvo: Vlado Štiglic. Odrski mojster: Janez Kotlovšek. — Razsvetljava: Mirko Cegnar.
Sceno izdelala gledališka mizama in slikama.
Kostume izdelala po osnutkih Milice Babičeve modna ateljeja Ja-
kofčič in Galjot.
Javno mnenje
Sretin govor iz drugega dejanja.
Sretin klasični govor: „Kako se mesi in peče javno mnenje", smo v uprizoritvi iz odrsko-tehničnih razlogov izpustili. Ker pa je nal svoj način sijajen primer Nušičevega humorja, ga tu ponatiskujemo.
Ali ti to veš — kako se mesi javno mnenje? Še zjutraj navsezgodaj, čim sem se prebudil, pa dokler se še opašam, mi žena prinese kozarec vode in kos sladkorja, pa mi pove, kaj je slišala od botre Mače, ko je pri vodnjaku zajemala vodo. Pa nisem samo jaz tisti, ki se zjutraj opaša in pije vodo s sladkorjem, ampak tudi ti in tisti in tisti in vsem nam žena kaj malega pove. Eh, vidiš, vse to mi zberemo vsak iz svoje hiše, pa gremo v kavarno na tisto pravo kavo, ki jo človek zjutraj popije. Tja ti pride še poštar, ki je že prebral časopise, tja ti pride tudi telegrafist, ki pripoveduje, da zna na desno uho poslušati internacionalne telegrame, ko potujejo mimo po žici, pa ti pride pisar iz glavarstva, ki ve kaj je prišlo zaupnega, pa še vsi mi ostali. In kakor kdo začenja srkati kavo, tako ti polaga na mizo vse tisto, kar je že slišal, in vse, kar ve. Tako se ti na mizi zbere vse polno novic in mi jih potlej začnemo mesiti. Ta prida sol, drugi poper, tretji prilije malo vode, četrti posuje po vrhu še malo moke, da bi' bilo bolj gosto, a ko se razidemo, vidiš, potem se pa javno mnenje razleze po vseh ulicah, po vseh štacunah in po vseh pisarnah. Potlej pa, potlej je to tako kot če nasuješ zrnje v mlin: mestni mlinski kamen ti buta in škriplje od jutra do poldne in melje tisto, kar smo mi nasuli pod kamen. Eh — zdaj vidiš, kako se dela javno mnenje, če še nisi vedel.
Slovensko gledališče! Kaj je gledališče ljudstvu, ki šteje milijon duš!? Mnogo več nego golo zabavišče, nego samo orientacija po tujih kulturnih svetovih! Merilo lastnih ustvarjalnih sil, izraz kulturne zavesti tega naroda in njegove umetniške produktivnosti in reproduktivnosti, ognjišče vsega' rodnega in plemenskega, žarišče domače besede, svetišče, v katerem so pred obličjem svete umetnosti vsi sloji tega naroda enaki, enaki v svojem zadnjem poslanstvu, da se iz brezimne črede prerode v višje, globlje in boljše ljudi. Sola in leča lepote in resnice.
F. Albrecht
/
Branislav Nušič
Rodil se je v Beogradu 1864, umrl je prav tam 1938. Pisal je komedije, skeče, drame, podlistke, humoreske, povesti; svoje obsežno delo (blizu dvajset zvezkov) je pred smrtjo še sam uredil, deloma opremil z uvodi in izdal pri znanem beograjskem založniku Geči Konu. Nedvomno najpopularnejši dramatik vseh južnih Slovanov, odličen gledališki praktik (sam je bil nekaj časa celo upravnik »Narodnega pozorišta" v Beogradu in je tudi sicer vse življenje delal na odru) je začel svojo literarno pot razmeroma zelo mlad — okoli dvajset let —, in značilno je, da kasneje nikdar več ni dosegel kvalitete svojih prvih treh velikih komedij: »Narodnega poslanca", »Sumljive osebe" (ki je snovno pod neposrednim vplivom Gogoljevega »Revizorja") in »Protekcije", Deloma se je tem trem prvencem kasneje približal le še z »Gospo ministrico", medtem ko so vse ostale komedije (»Žalujoči ostali", »Navaden človek", »Beograd nekdaj in zdaj", „Ujež“, »Svet” itd, itd.) le bled odsvit nekdanje bistre domiselnosti in satire, a v nekaterih (n. pr. „Dr.“) je padel celo na rav.en najslabše cenene burkavosti. Kljub temu pa je s svojimi boljšimi deli ostal v železnem repertoarju ne samo srbskih, temveč vseh jugoslovanskih gledališč, zabaven, prisrčen in priljubljen. Njegova poglavitna vrednost je — poleg socialno-kritične satire prvih del (»Sumljiva oseba" je morala čakati leta in leta, preden je mogla priti na oder, v tisku pa je izšla celo šele leta 1924!) — v sveže, humorno in karakteristično orisanih tipičnih figurah, ki so neposredno vkoreninjene v svojem okolju: v tem oziru skoraj lahko rečemo, da je dostojno nadaljeval tradicijo največjega srbskega komediografa, »srbskega Moliera" Jovana Štorije Popoviča (1806—1856). Mojstrsko in resnično pomembno dejanje pa je zlasti njegov edinstveno verni zapis srbske malomestne in beograjske govorice.
Pri nas je najbolj znan po nekaterih komedijah (»Gospa ministrica", »Navaden človek", »Sumljiva oseba") in enodejankah (»Analfabet", »Muha"), pred nekaj leti pa je Slovenski knjižni zavod izdal izbor njegove proze (»Humoreske in satire") v prevodu Davorina Ravljena, dočim je nekdanji prevod »Občinskega deteta" (humoristična povest) že leta in leta izginil s knjižnega trga.
Sanjal sem vedno o gledališču,'kjer so si vsi igralci in vsi ljudje v njem veliki in dobri prijatelji. Sanjal sem, da dobrega gledališča brez tega prijateljstva sploh ni bilo in da ga tudi nikoli ne bo.
Resničnost je lahko drugačna. Toda — sanje so moje.
In teh sanj si vzeti ne dam.	C. Debevec
Marsikatera stara klasična drama je v resnici modernejša in revolucionamejša od marsikatere najmodernejše in najrevolucio-narnejše sodobne drame.	C. Debevec
Dva problema ob Nušiču
Nušič velja na sploh — tudi pri Slovencih — za priljubljenega in poznanega komediografa. In vendar je značilno, da ga mnogo več igrajo amaterji kakor poklicna gledališča, ki se ga ponavadi z nekim strahom izogibljejo. Vzrok temu pa ni morda v ..premajhni umetniški vrednosti" njegove komediografije — saj je splošna tradicija, da morajo celo velika gledališča uvrščati tu pa tam v svoj repertoar lahka, umetniško nezahtevna dela (ki so marsikdaj po svoji kvaliteti še dosti nižja od Nušičevih), če hoče ohraniti pravo ravnovesje. Kajti gledališče ni le „hram umetnosti", ampak v prav tolikšni meri tudi kraj plemenitega razvedrila, sprostitve, šolanja in še marsičesa drugega.
Ta „strah pred Nušičem", da se tako izrazimo, ima svoj vzrok nekje drugje. Dejstvo je namreč, da je ta klasik srbske satire in humorja — četudi na videz malo zahteven in neproblematičen — za izvajalce dokaj trd oreh. Za nesrbsko gledališče je celo v dvojnem smislu problematičen. *
Temeljno vprašanje je namreč tole: Branislav Nušič — vsaj v svojih prvencih, o katerih je splošno znano, da so dosti boljši od kasnejših del — prav gotovo ni samo površni šaljivec, dovtipnež, burkež in zabavljač, temveč je i po svojih namerah, i po svojih učinkih tudi resnoben družbeni kritik, ki posega v najbolj boleče rane svoje sodobnosti. Nam, ki- smo časovno in krajevno daleč od njegovega okolja, se zdi marsikatera poteza socialnega življenja, kot ga prikazuje Nušič, pretirana, karikirana in groteskno neverjetna. V resnici pa je bilo v obrenovičevski in karadjordjevičevski Srbiji natanko tako, kot vidimo na Nušičevem odru: barbarska nekulturnost, brezsramna in niti najmanj maskirana korupcija najbolj umazane sorte v smislu preprostega „daj — dam", nepopisna samovolja uradništva, popoln nered v državni upravi, anarhija v vsem gospodarstvu, politično frazerstvo, koritarstvo itd. itd. — vse to je zavzemalo prav take mere in prav tako neverjetno-prostodušne oblike, kakršne vidimo na priliko v ..Narodnem poslancu" (Jevremovi dvogovori z Jovico, • Sreto in Sekuličem). Tragična groteska obeh zahvalnih govorov v tretjem dejanju, kjer govori ..napredni" opozicionalec Ivkovič prav take prazne fraze, kakršne bi lahko govoril tudi propadli vladni kandidat Jevrem Prokič, če bi bil toliko pismen — ta prizor po njegovi socialno-kritični ostrini skorajda lahko postavimo ob bok Cankarjevemu zasmehovanju domoljubnih fraz o ..narodnem blagru".
To spoznanje o Nušičevi pomembni socialno-kritični vlogi je nagnilo mnoge razlagalce in gledališke praktike k temu, da so skušali tolmačiti in uprizarjati njegove komedije kot resne, ne smešne, temveč že kar tragično obeležene satire, češ da so bili vložki dovtipnosti in preprostih komedijskih šal le Nušičeva koncesija okusu občinstva. Iz tega so se razvile hude javne diskusije, tiskovni spori in polemike. In prav to je, sodimo, tisti problem,
ki odvrača mnoga gledališča od Nušiča, ker spor do danes še ni definitivno rešen in je le težko najti pravi odgovor.
Vsekakor mislimo — in to bomo skušali dokazati s svojo uprizoritvijo —, da Nušiča ne kaže uprizarjati recimo tako kot Gogolja — namreč v smislu globoke resnobne, tragično pobarvane groteske. Po drugi strani je kajpada jasno, da tudi navadne burke, ki bi vzbujala samo smeh, ne smemo delati iz njega. Pač pa se zdi, da moramo ohraniti ves veseli komedijski značaj, da moramo dajati duška sproščenemu smehu, a prav v tej veseli, šaljivi podobi doseči tudi tisti resnejši učinek, to je kritiko socialnih in političnih razmer. Kajti ta je pomembna in koristna tudi tedaj, kadar tistih razmer, ki jih avtor opisuje in biča, v taki obliki že ni več, kadar so že minule in odšle v pozabo.
To pa lahko dosežemo le na en način: če kar se da vemo ohranimo značilno vzdušje časa in območja, iz katerega je avtor črpal. To pa je že tisti drugi problem: Nušič je bolj kot katerikoli srbski avtor navezan na ozračje in razpoloženje svojega okolja; njegovi tipi so resnični, verjetni, komični in učinkoviti le tedaj, če jim ohranimo pravo ozadje — vzdušje malomestne in trške (t,,pala-načke") Srbije ob prelomu stoletja. Njegovo resnično genialno zapisovanje načina govora te jare gospode, živa podoba njihovega izražanja se na odru ne sme razvodeneti v papirnat književni jezik; in vse drobne značilnosti balkanskega malomestnega življenja morajo ostati ohranjene, še več: oživljene. Prav gotovo je to v prevodu huda stvar, 2e spričo dejstva, da so skoraj vsi slovenski prevodi iz Nušiča dokaj slabi (površni in slabokrvni), in da je kajpak nemogoče v drugem jeziku najti povsem ustrezni način izražanja za tak krajevno in nacionalno obeležen govor — spričo teh dveh dejstev Nušič na slovenskih odrih ponavadi izgublja svojo tipično srbska podobo, zavoljo česar potem trpi verjetnost likov in zapletov in se na kraju res vse skupaj zvodeni v navadno burko. Jasno je tudi, da bo slovenski igralec, ki tega povsem svojstvenega in edinstvenega okolja no pozna, le stežka oživil značilne Nušičeve like z vsemi njihovimi krajevnimi in nacionalnimi posebnostmi. Kljub temu je naše gledališče ob uprizoritvi ..Narodnega poslanca", enega njegovih najboljših del, poskusilo v čim više možni meri ohraniti vso nacionalno specifiko okolja in tipov, tako da bi kljub prevodu vendarle dali srbskega, ne pa slovenskega Nušiča — kakor smo tudi skušali ustvariti sicer veselo komedijo, ki pa ohranja socialno-kritično ost, ne da bi zavoljo tega trpel njen humor,
V tem dvojnem smislu je.bilo naše delo poskus, ki naj bi pripomogel k razumevanju Nušičeve tvornosti pri Slovencih. Premiera naj pokaže, če nam je ta poskus uspel ali ne.
Klasiki so in bodo ostali večni in neizčrpni zaklad bogastva človeškega duha.
Klasični repertoar je osnova in ogrodje vsakega rednega repertoarja.
C. Debevec
Iz zgodovine
„JNarodnega poslanca44
Odlomki iz Nušičevega predgovora k »Narodnemu poslancu" v XVIII. zvezku »Zbranih del".
»Narodnega poslanca sem napisal pred osem in štiridesetimi leti. Tudi pred tem sem napisal nekakšne igrice in jih bodisi uprizoril s svojimi tovariši, bodisi — ker sem verjel, da so kaj vredne — hranil v miznici, ne da bi imel dovolj poguma, da jih objavim. »Narodni poslanec" pa je bila prva igra, ki sem jo napisal z namero, da jo izročim Narodnemu gledališču, da bi jo uprizorilo.
Rokopisa nisem mogel osebno nesti Miloradu Sapčaninu, ker sem se bal, da bom že vnaprej izzval v njem nezaupanje do mojega dela, ko bom — golobrad dečko v svojem devetnajstem letu — stopil predenj, ki je bil poosebljen birokrat. Rokopis sem izročil posredno, preko nekega igralca, ki je bil moj prijatelj.
Tu moram omeniti, da je moj rokopis, ki je nosil naslov »Narodni poslanec" in ki je po svoji vsebini zasmehoval politično borbo, volitve in poslanca vladne stranke, padel na upravniško mizo ravno v trenutku, ko so politične strasti pri nas dosegle vrhunec, kar se je pokazalo v neki revoluciji, ki so jo prav ob tem času krvavo dušili v Vzhodni Srbiji. In ko je ta rokopis ob tako nepriličnefh času ležal na upravniški mizi, je za to mizo sedel človek, ki je bil poosebljenje lojalnosti in pobožnjaški častilec obstoječega reda in režima. Pod takimi okoliščinami bi bila morala moja igra, ki je za svoj čas predstavljala pravcato revolucijo, odpotovati v arhiv celo nepregledana. Le neki okoliščini se lahko zahvalim za dejstvo, da je bila vendarle izročena v oceno recenzentom. Prav ob tem času se je namreč razvila javna kampanja proti upravi gledališča, češ da ne le zapostavlja, temveč celo zatira izvirno dramatiko. Šapčanin, ki je kot malokdo upošteval javno mnenje, se je potemtakem hotel zavarovati pred napadi in se skriti za strokovnimi ocenami; tako je moj rokopis prišel v roke Milovanu Glišiču in Lazi Lazareviču*. Tudi v gledališkem odboru in v krogih okoli gledališča se je pokazala neka radovednost na igro, ki je ob času, ko je na odru absolutno vladala romantika, že samo s tem predstavljala revolucionaren, a spričo političnih prilik v deželi že skoraj nihilističen pojav.
Recenzenta sta morala podati pismeno oceno. To oceno sta Lazarevič in Glišič napisala na zunanjem omotu, na poli, na kateri je bil napisan naslov in ki je hkrati tudi služila kot ovitek. Glišičevo mnenje — samo nekoliko besed — se je glasilo: »Dobro, tu pa tam skrajšati in oblažiti ter popraviti jezik." To je bilo vse. Lazarevič je bil komaj malo obširnejši; njegova ocena se je glasila: »Začet-
*) Slovita srbska pisatelja-realista; Glišič je bil tudi znan ljudski dramatik.
niško in mladostniško delo, vendar zasluži vso pozornost, Z nekaterimi korekturami in predelavami bi bilo kar dober prispevek k izvirni dramatiki. Opozarjam upravo, naj z vso obzirnostjo pritegne mladega avtorja, v katerem se skriva bodoči komediograf."
Na temelju teh mišljenj sem res dosegel od Sapčanina „vso obzirnost", ne pa tudi, da bi igro uprizorili, Sapčanin se je tisti čas na dolgo z menoj prijateljsko razgovarjal, mi mnogo svetoval in me učil. Zahteval je od mene, da marsikaj ublažim, popravim in tudi izpustim. Kadarkoli sem mu znova prinesel rokopis, mi ga je spet vrnil z novimi nasveti. Nazadnje, ko že ni bilo več kod in kam, mi je Sapčanin izjavil, da je igra definitivno sprejeta na repertoar, a da moram biti potrpežljiv, ker „trenutne" politične prilike ne dovoljujejo takojšnje uprizoritve. Te „trenutne" politične prilike pa so trajale leta in leta — tako kot pri nas sploh vse „trenutne" nadloge leta in leta trajajo.
Sapčanin mi je predložil, naj napišem kakšno drugo igro, ki bi bila primernejša in ki bi jo bilo mogoče uprizoriti, tačas pa naj bi „Narodni poslanec" počakal prikladnejših okoliščin. Ubogal sem ga in napisal ..Sumljivo osebo".
Potem so me zaradi neke politične pesmi obsodili na dve leti ječe, pa je ta okoliščina hkrati obsodila tudi »Narodnega poslanca" na vse daljše in daljše, na kar neskončno čakanje. Iz ječe sem prinesel s seboj „Protekcijo“ in šele tej se je posrečilo, da je bila Uprizorjena, dočim sta imela »Poslanec" in »Sumljiva oseba" še naprej vsak svojo dolgo in zanimivo zgodovino, o.tito ol j; :	1	.	■	s
V klasiki spe neusahljivi viri in živi dokazi veličastja duha, neizmernosti domišljije, neskončne, omamne lepote in velike, božje, jasnovidne resnice.
Najvišje možnosti ze režijo, inscenacijo in igralca. Najboljša šola za Igralski in pisateljski naraščaj.
Gorje narodu, pri katerem so klasiki v krizi! Gorje narodu, kateremu SOphokles, Shakespeare, Moliere, Schiller, Goethe in Gogolj nimajo vdč' kaj povedati!
Dvakrat gorje narodu, ki tuje in svoje klasike slabo pozna ali jih sploh ne pozna!
C. Debevec
Sindikat Prešernovega gledališča
PREMIERA DNE 15. MARCA 1951
Pavel Golia
JURČEK
Pravljica v štrih dejanjih
Trobenta
Piščalka
Meh
Jurček
popotni
muzikanti
Režija: Trefalt-Cigoj
Jože Pristov Jože Kovačič Janez Grašič Anka Cimermanova Marijan Česen Franc Trefalt Jelka Žagarjeva Metod Mayr Marga Filčeva Lado Štiglic Tonček Trefalt Mirko Cegnar Irena Oblakova Ivan Fugina Tone Dolinar
Vetrci, gozdni možički, tri deklice, trije divji možje. Plesne vložke naštudirala; Kristina Piccolijeva,
Godi se v pravljičnem ča&u.
I. dejanje na Jurčkovem domu, II. dejanje v gozdu, III. in IV. dejanje v krčmi na Vrhu.
Matevž, Jurčkov oče Meta, Jurčkova mati Veter .... Nevihta .... Snežak .... Gozdni možiček • Krčmar .... Urša, dekla Peter, hlapec Kozliček ....
Dr. S. C.:
Golieve stvaritve za otroke
Potem ko je Pavel Golia leta 1921 izdal svoji pesniški zbirki »Pesmi o zlatolaskah" in »Večerno pesmarico", je veljal velik del njegovega slovstvenega ustvarjanja dramatiki. Napisal je enajst iger, od katerih je dobršen del — kar osem igric — posvetil malčkom. Tako so po prvi svetovni vojni otroci že samo z njegovimi dramatskimi pravljicami dosegli svoj delež. Ne le, da je sploh omogočil gledališču, da je otrokom nudilo domača dela — zakaj otroške dramatske literature ni bilo na pretek — marveč je mladež! s tem priskrbel tudi dobra dela.
Najbolj priljubljene so bile pač Petrčkove poslednje sanje, božična povest v štirih slikah, ki je doživela krstno predstavo decembra 1921 in ki so jo potem uprizarjali leto za letom, dokler ni dosegla za tiste čase neverjetno visoko število predstav: dva in sedemdesetkrat je šla samo čez oder ljubljanske drame. Uspešno je tekmovala celo s Shakespearovim Hamletom, ki je bil v dobi med obema svetovnima vojnama najbolj obiskana predstava, tako da so jo začeli nazivati slovensko ljudsko igro. Nič čudnega ni, da je občinstvo imelo Petrčkove sanje tako rado: delo ima odlike, ki jih zahteva resnična umetnina. Pisano je tako prisrčno, a obenem globoko, da je moralo najti stik ne samo z otroškimi srci, ampak tudi z ostalimi gledalci.
Petrčkovim sanjam so sledile Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Jurček, Srce igračk, Uboga Ančka in končno Sneguljčica. Vendar kaže, da umetniško nobeno od teh del ni.doseglo Petrčkovih sanj.
Jurček je bil v vrsti stvaritev peto delo. Krstna predstava je bila v ljubljanski drami 10. januarja 1932. leta, kateri je potem sledilo še devetnajst predstav.
Ce gledamo delo z današnjimi očmi, pogrešamo v njem trpljenja in truda, ki ga mora junak igre prestati, da doseže končni namen. Želeli bi, da bi bila moč čarovnih bitij manjša. Višje sile naj bi prišle pomagat šele, ko se junak bori s silami, ki jim ne more biti kos, ker presegajo njegove moči. — Vendar naš Jurček ni človek, ki bi ga bila narava obdarovala z bistrostjo in junaštvom. »Ko so pamet delili, so na Jurčka pozabili", tako nekako pravi njegova mati. Če pa je Jurček tako nebogljen, potemtakem je dra-matsko utemeljeno, da ga bitja, ki imajo nadnaravno moč, kar najbolj podpirajo. Res bi se zdelo mogoče bolj prav, ko bi ugodnosti no bilo toliko: skrinjica z zvončkom, s katerim prikliče tri deklice, da mu zneso skupaj jedi, zlatokljuni petelinček, ki izpusti na povelje cekin iz kljunčka, palica, ki vse bolezni ozdravi in nazadnje še čarobna piščal, katere lastnik lahko zapove trem divjim možem, da med gromom in strelami premikastijo kakega malopridneža. Toda otrok — gledalcev takšno obilje vsega dobrega
najbrž ne moti. Kakor hitro vidijo, da je njihov ljubljenec potreben pomoči, se strinjajo tudi s tem, da je ta velika, pa čeprav presega potrebe in prvotne želje njihovega junaka.
Najbolj godijo človeku tista mesta v igri, ko so nastopajoče osebe naravne in njihove lastnosti niso le dobre ali slabe, marveč kažejo ljudi take, kakimi so: brez pretiranosti v njihovo škodo ali korist. Muzikantje Trobenta, Piščalka in Meh so dobri ljudje, toda imajo svoje napake. Dokler ne verjamejo, da bi se Veter res prikazal, brijejo z ubogim bedakom Jurčkom norce, brž ko se pa Veter pojavi, jih njihova prešemost mine in se strahopetno tresejo pred čudno prikaznijo. Kako človeška je ta poteza! Kako rad gleda človek zviška na sočloveka, kadar se čuti od njega duhovno ali telesno močnejšega, kako rad se mu posmehuje, pa čeprav ve, da ni nič pripomogel k temu, da je nadarjen in ve tudi, da sočlovek svoje manjvrednosti ni zakrivil!
Manj utemeljene so osebe, kakršen je krčmarjev hlapec Peter. Njegova podoba ni povsem jasna. Če je pri krčmarju razumljivo, da zagreši tatvino v svoji lahkomiselnosti, iz pohlepa po denarju, pa pri Petru ni videti, kakšne koristi bi imel od tatvine. Razen tega pa je neverjetno zloben, da hoče škodovati svojemu dobrotniku Jurčku, ki ga je s čarobno palico ozdravil šepavosti.
To pa so le posamezne nedoslednosti, ki ne prekrijejo dobrih strani igre. Delo je pisano živahno, v njem ni zastojev, skoraj vsaka slika ima svoj zapletljaj ali konflikt, tako da pozornost mladih gledalcev ves čas do kraja ne popusti Čudovitega, bleščečega, čarobnega okolja v tej pravljici ni toliko kakor v nekaterih drugih Golievih igricah, večina nastopajočih oseb je preprosta, a zato tem bolj resnična. In čim resničnejši so značaji, tem bolj so prepričljivi, tem prej najde igralec stik z gledalcem, pa čeprav je ta gledalec še v nežnih otroških letih. Sploh so malčki zelo pazljivo občinstvo. Zardelih ličk in razprtih oči tako živo spremljajo dejanje, da se, če igro doživljajo, ne morejo vzdržati svarilnih klicev svojim ljubljencem na oder, kadar jim hoče zlobnež v igri prizadejati kaj zlega. In Golieve igrice so otroci vedno vemo spremljali. To priča skoraj 250 predstav, ki so jih njegove igrice dosegle samo na deskah ljubljanske drame in to v obdobju, katerega dobršen del drugače obisk v gledališčih, ki so preživljala svojo krizo, ni bil velik.

Iz gledališke pisarne
Gledališke odre obveščamo, da izposoja dramska knjižnica Prešernovega gledališča v Kranju vsa dramska dela po en izvod v svrho prepisa za dobo enega meseca. Kavcija za vsak izvod znaša din 200.—, izposojnina din 50.—. Knjižnica posluje vsak dan -— razen nedelje — od. 9. do 12. ure.
* * *
Gledališka pisarna posluje vsak delavnik od 9. do 14. ure. Telefon št. 355 in št. 450.
* * *
Predprodaja vstopnic pri gledališki blagajni se vrši:
a)	na dan pred predstave od 13. do 15. in od 18. do 20. ure;
b)	na dan predstave od 13. do 15, ure in^cive uri pred predstavo;
c)	za nedeljske predstave je predprodaja od 11. do 12, ure ter dve uri pred predstavo.
Vstopnice lahko rezervirate tudi telefonično (Tel, št. 355),
Rezervirane vstopnice dvignite najkasneje na dan predstave do 12. ure.
* * *
Naše obiskovalce vljudno prosimo, naj ne hodijo v dvorano v površnikih, z dežniki i. dr., ampak naj vse to odlože v garderobi! Obenem jih prosimo, da prihajajo k predstavam točno!

Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fugina. Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v Kranju. — Naklada 1000 izvodov. Obseg % pole.