382 Osem pesmi Maja Razboršek PERO IN ČOPIČ rojenice so predme razpredile vse svoje darove z desnico sem pograbila pero z levico segla po čopiču poslej sem s plamenečo barvo besede in drhtečo konico čopiča živela se borila se reševala in se prevečkrat ranila poslej sem prepisovala iz teme svetlobo prerisovala iz trpkosti lepoto poslej sta postala moja usoda: pero in čopič RANJENI PAPIR tisto leto je jesen presenetila drevored in ptice mene je storila otožno 383 Osem pesmi da sem se dotaknila papirja s pesmijo in vzdihom nihče me ni prepoznal v zlogovanju bridkosti in tista čudna jesen kot da ni nikdar minila na dno vseh mojih pesmi se je pritajila z otožnim in vendar tako lepim obličjem: ljubezen ob hladni vselej zaprti hiši je napol prazen zapuščen vodnjak nadenj se nagnem z odbleskom svoje podobe gladino potemnim sem sem prihajala - kako čudne sanje! - polna upov sem vstopila razprla polkna hišo razsvetlila spregovorila s svetlim glasom v zaprašeni s pajčevino prepreženi molk nikdar uresničljivo! zdaj se vračam v resničnost opeharjena zaradi izjalovljenega upanja zdaj se samo nad napol prazni vodnjak sklanjam kot da si umivam obraz pajek bo prepredel nizko gladino tančica mi bo pregrnila obraz in slednjič bom vse pozabila OB STAREM VODNJAKU bom res? 384 Maja Razboršek IZGNANKINO PRIZNANJE nekoč sem se sprehajala med zimskogolimi vinogradi globoko v Krasu -potem so me izgnali hodila sem brez cilja oprtana s spomini hrepenenji in sanjami morda se res nisem zavedala nobenega ostrega obrisa -in ko sem se je bilo že prepozno toda še vedno je ljubezen edina krivda ki jo priznavam OB ZATONU rože so zvečer krvave -duša tudi sence so ranjene oči povešene k sklenjenim rokam najbolj brezupne ljubezni sem upala najdlje najlepše pesmi napisala po naključju SPREHOD če prideš med ljudi moraš povedati po kaj si prišel in zakaj odhajaš če prideš med drevesa lahko preprosto molčiš 385 Osem pesmi voda na njeni gladini poplesava podoba podoba človeka in njegove velike potne torbe napolnil jo je v naglici pozabil je kup pomembnih stvari pograbil kopico nerabnih zdaj ob vodi stoji in se čudi svoji usodi: valovi od vetra naključij in ta čudni beg se mu zdi deroča hladna reka ki je ne bo nikoli prebredel SLEPA menda sem slepa potnica POTNICA na Noetovi barki samica ki nima pravega para usmiljeni samec me je s sabo povedel in zamolčal mojo jalovost tako bom goljufiva preživela vesoljni potop in živela dalje svoje od nekod prepisano življenje IZJALOVLJENI BEG