obravnavanem ozemlju. V smotrnem kataloškem pregledu in na tabelah predstavi podrobnosti keramike, ki ji je naj- prej služila za opredelitev, s preglednico pa vzpostavi zvezo s prejšnjimi monografijami. Žal izvira gradivo iz zelo različ- nih okolij, ohranjeni najdiščni podatki so tudi zelo različni, hkrati pa so nekatera naselja daljšega trajanja razpoznavna samo v posameznih funkcionalnih ali kronoloških izsekih, tako da so skupine težje primerljive med seboj. Vendar srečuje- mo širok razpon oblik in tehnik keramike s takimi regional- nimi značilnostmi (segajočimi do našega Pomurja, na primer jajčaste oblike z rebrom pod vratom), ki nam kažejo močno produkcijo, odprto raznim vplivom, ki je rasla iz zanimivega tudi staroselskega obrtnega izročila. Bolj zaključen je izbor posodja, ki je bil najden v poznorimskih nekropolah v Svilo- šu in Beški. Uvoz je narekovala Donava; Petrovaradin je med izrazitimi najdišči italske sigilate poznoavgustejskega časa. Naposled predstavlja Velika Dautova-Ruševljan obrtne proi- zvode in numizmatične najdbe. Med obrtnimi proizvodi obrav- nava drobne predmete materialne kulture, dasi v uvodu omeni podatke o gospodarskem življenju na območju. Vsekakor gre za gradivo, pri katerem proizvodnjo in ohranjenost v arheo- loških sklopih narekujejo povsem druge zakonitosti kot pri keramiki. Najprej sledi fibulam (aucissa 1, ločne 4, profili- rane 6, kolenčaste 2, omega 2 in čebulaste 34). V žganem grobu v Beški so našli dve srebrni fibuli iz 2. ali 3. stoletja, omega fibulo in več čebulastih fibul. Avtorica se zadovoljuje z datacijami na stoletje, kar je smotrno pri mnogih predme- tih z zelo pomanjkljivimi najdiščnimi okoliščinami. Lasnice so na območju znane iz poznega obdobja iz Beške, Čereviča in Sviloša (z okroglo, poligonalno in z glavico v obliki ptice). To gradivo avtorica datira v 4. stoletje, kakor tudi koščene glavnike, dasi opozarja, da se pojavljajo do 6. stoletja. Zani- mivo je, da štirje glavniki izvirajo iz utrdbe v Čortanovcih. Šivanke so našli v Beški z novci 4. stoletja, le ena iz Dumbo- vega je iz flavijskega časa. Zapestnice so na tem območju znane spet le iz grobov 4. stoletja, in sicer s konci v obliki kačjih glav, pletene in iz steklene paste. Tudi med prstani prevladujejo pečatniki, najdeni v poznih nekropolah Sviloša in Bečke; našli so jih tudi v Dumbovem, Čortanovcih in Ra- kovcu. Tak prstan se v Beški pojavlja tudi v starejšem grobu iz 3. stoletja. Pašno okovje izvira spet predvsem iz nekropol v Beški in Svilošu, posamezni kosi iz drugih najdišč so sta- rejši. Tipološko se okovje iz grobov veže z veliko skupino okovja poznega 4. stoletja, vendar so primeri (tudi zapestni- ca t. 5: 29) ki jih okras - t. 7: 7 iz Sviloša - veže z drugačnim likovnim svetom, in tudi z nekoliko drugačnimi časi. Zani- mivi so trni stereotipnih pašnih spon, ki imajo pogosto za- ključek v obliki kačje glave. Predlagana datacija nekaterih pašnih spon iz Rakovca (zlasti t. 9: 21-23) me ni povsem pre- pričala. Bolj pisan je sestav drugega okovja in pašnih jezič- kov; za jeziček t. 10: 32 iz Dumbovega bi menila, daje mlaj- ši. Brez podrobnejše likovne analize predstavlja avtorica še okovje skrinjic, med katerimi zlasti izstopa okov z meduzino glavo in trak z lovsko sceno iz Čortanovcev. Sledi skupina orodja in orožja, steklo ter oljenkc. Med stekleničkami poz- nega 4. stoletja zavzema posebno mesto eden redkih kozar- cev z napisom - napitnico in vrček na nogi iz groba v Svilošu, med oljenkami pa veliki skupini oljenk v obliki skodelice iz Beške in Čortanovcev. Avtorica na koncu kratko povzame kdaj se pojavlja obravnavano gradivo in v kakšnih okoljih. Menim, da jc preskormna v sklepu, čeprav se res moramo zavedati pomanjkljivosti najdiščnih podatkov. Dejstva nam dajejo misliti, in sicer: daje tudi v dinamičnem zaledju lime- sa na eni strani in Sirmija na drugi strani velikansko količin- sko nesorazmerje med najdbami srednjega in poznega cesarskega časa. Ohranjeno ali vsaj rešeno gradivo ene same nekropole bistveno spremeni količinska razmerja, spreminjajo jih tudi drugačne pogrebne navade! Nasploh je vznemirljiva moč ma- terialne kulture 2. polovice 4. stoletja. Razlage njenega za- četka in njenega konca še vedno ne zadovoljujejo. Vendar avtorjem ne gre šteti v zlo, da se s to uganko niso spoprijeli. Na koncu moramo vendarle dopolniti uvodne misli Nikole Tasiča, da je delo torzo. Res bi si želeli tisti, ki območja ne poznamo iz vsakdanjega strokovnega dela, da bi vsaj v po- sebnem poglavju in ne takorekoč med vrsticami in v opom- bah razbrali dejstvo, da beremo o prostoru, kjer so prišli na dan napis iz Putincev z izjemnimi podatki o rimskih spre- membah organizacije domačih plemen, paradni šlemi iz Berkasovega in poslikana grobnica iz Beške. Morda je pred- nost vsake in torej tudi te knjige, da nas sili k dodatnemu razmisleku in iskanju dodatnih informacij. Iva MIKL CURK Roman Limes on the Middle and Lower Danube. Uredil Petar Petrovič. Derdapske sveske. Posebna izdanja 2. Beo- grad 1996. 16. mednarodni kongres raziskovalcev rimskih meja in vojaške zgodovine bi moral biti po dolgoročnih načrtih leta 1994 na ozemlju prejšnje, druge Jugoslavije. Ko seje začela najnovej- ša balkanska morija, so kongres prestavili na naslednji pred- videni kraj, na Nizozemsko, in tam je potekal jeseni 1995 v Rolducu v provinci Limburg. Arheološki institut v Beogradu je kljub vsemu pripravil spomladi istega leta mednarodno sre- čanje, ki naj bi osvetlilo nekaj tem in predvsem predstavilo nove izsledke na tistem delu rimskih meja ob srednji in spod- nji Donavi, zaradi katerih so pred časom Jugoslaviji poverili pripravo kongresa. Gradivo s tega srečanja nam zdaj posre- duje uredniški odbor v knjigi, ki bi ji smeli poočitati le kva- liteto fotografij in površno delo korektorja nemščine. Prvi sklop referatov je najobsežnejši in obravnava Moesio Superior. Ta del govori seveda izčrpneje tudi o problemih Derdapa. Naj- prej podata P. Petrovič in M. Vasič pregled arheoloških razi- skovanj in njihovih izsledkov na tem delu rimske meje. Poleg tega, da naštejeta posamezne strateške postojanke na tem izredno gosto utrjenem ozemlju, povzameta tudi pregledno historiat utrjevanja ter oblike posameznih sestavin utrdb. Sledita se- stavka, ki se ukvarjata bolj s problemom te meje v zgodnji fazi, ko je bila to res meja. Prvi je sestavek M. Mirkovič, v katerem obravnava politiko rimske države do mezijskega li- mesa med leti 33 in 117. Odlično pomaga razumeti, kako je bilo treba najprej ob mogočni naravni oviri, kot so donavske tesni, braniti rimsko ozemlje proti severu in omogočiti hitre premike v smeri vzhod-zahod in kako je bilo pozneje, ko je nastala provinca Dacija, potrebno vzpostaviti dobre komuni- kacije čez oviro Železnih Vrat v smeri sever-jug in kako je pri tem postala hranljivost donavskih bregov manj pomembna. Drugi (S. Dušanič) govori o vlogi Scupija kot zaledja za Do- micijanove vojne na Donavi. Sledijo predstavitve posamez- nih utrdb ali posameznih problemov v zvezi z njimi, in sicer: vojaškega tabora v Singidunumu (D. Bojovič), vprašljivost lo- kacije Lederate (A. Jovanovič), Ravne ter Diane-Karataša, Konopišta, Ljubičevca in spodnjega Banata. Iz Diane je ana- liziran tudi del materialne kulture, D. Grbič razpravlja o proi- zvodnji fibul v tej trdnjavi in nakaže določena dejstva iz raz- voja fibul, ki jih velja upoštevati tudi drugje, T. Cvjetičanin pa o dobro datirani keramiki. Sklop skleneta dve razpravi, ki obravnavata območje v celoti; V. Najdenova predstavlja kul- turno vzdušje v Ratiariji, N. Gudea pa razvoj zgornjemezijskega limesa in njegovih posadk med leti 86 in 106. S panonskim ozemljem se ukvarjata I. Popovič, ki obravnava strateški po- men močvirij med Panonio Secundo in Moesio Primo, ter D. Dimitrijevič, ki govori o pristaniščih panonskega ladjevja. Med prikazi iz Spodnje Mezije je za nas mogoče najprej zanimiv prispevek M. Tačeve, ki predstavlja nekaj novih napisov funk- cionarjev puhlici portorii illyrici in poskuša osvetliti kariero nekaterih, ki tudi nam niso neznani (npr. T. Iulius Saturni- nus). Sicer pa beremo o mogočni kolonadi na forumu v Oes- cusu (T. Ivanov), več sestavkov o gradbenih značilnostih ta- bora in zgodnjebizantinskega mesta Novae (A. Milčeva, E. Genčeva, T. Sarnowski, P. Donevski) ter o novih izsledkih iz Nicopolisa ad Istrum (L. Ruseva-Slokoska). T. Dvorski, M. Zahariade, I. Stinga in R. Ardevan predstavljajo utrdbe v Daciji in Skitiji. Posterji so obravnavali podrobneje še nekaj problemov iz Derdapa, modularno analizo utrdb, rimsko ce- sto in Trajanov most pa topografijo Aquae-Prahovo. Sklep- no besedo je napisal M. Garašanin in opozoril na vprašanja, ki jih velja načeti ali rešiti. Iz našega zornega kota razisko- vanja se mi pa knjiga zdi vredna pozornosti predvsem zato, ker predstavlja jasno datirane arheološke dokumente tistih obdobij rimskega časa, ki se pri nas nekako stapljajo z dru- gimi etapami v spontanem razvoju (na primer pozni flavijski in Trajanov čas), ali so pa znatno drugačna (zgodnjebizan- tinski čas). Iva MIKL CURK lscrizioni greche e latine del Foro Romanu e del Palati- no. Inventario generale - inediti - revision!. A cura di Silvio Panciera. Tituli 7, Roma 1996. Edizioni di storia e letteratu- ra, 445 str., fot. na tab. 1-43, 2 načrta. Izšel je sedmi zvezek serije Tituli, ki jo izdaja Katedra za grško in rimsko epigrafiko univerze "La Sapienza" v Rimu in katere glavni urednik je Silvio Panciera. V njej sta med dru- gim izšla tudi dva zvezka, četrti in peti, posvečena študijam o rimskih senatorjih (Epigrafia e online senatorio I, II [Tituli 4 in 5], Roma 1982). Predzadnji zvezek je posvečen epigrafski zbirki v kapitolinskih muzejih (uredil ga je prav tako S. Pan- ciera), pričujoča knjiga pa je v nekem smislu njegovo nada- ljevanje, saj je njen glavni namen, da sistematično uredi bo- gato epigrafsko gradivo prestolnice rimskega imperija. Knji- go je Panciera pripravil za tisk na osnovi svojega lastnega dol- goletnega dela in dela svojih nekdanjih in zdajšnjih študen- tov ter drugih sodelavcev. Kot sam omenja v uvodu, je začel urejati grške in zlasti latinske rimskodobne napise že leta 1965, ko je prevzel mesto inšpektorja-specialista za grško in rim- sko epigrafiko pri "Spomeniškem varstvu" v Rimu za območ- je Palatina in rimskega foruma (Soprintendenza alle Antichita di Roma IV). S stališča spomeniškega varstva se je z napisi ukvarjal do 1973, ko je dobil mesto profesorja na univerzi, kjer je lahko svoje prej začeto delo nadaljeval šele 1984-85 in ga končal 1987-88, nadaljna leta pa je trajala končna revizija opravljenega dela in vse, kar je s tem povezano, predvsem dodatni študij za komentarje k napisom in upoštevanje najnovejše bib- liografije ter strokovno-tehnične podrobnosti pri sestavljanju dokončne publikacije. Čeprav je v pričujočem zvezku sodelo- valo skupaj 57 avtorjev, se glavni urednik posebej zahvaljuje na- slednjim sodelavcem: M. L. Caldelli, L. Chioffi, C. Ricci, P. Tas- sini, M. S. Durante, S. Frascati, S. Gentili, M. G. Granino, G. L. Gregori, C. Lega, C. Lo Giudice, S. Orlandi in E. Zappata. Delo temelji na kartoteki grških in latinskih kamnitih spo- menikov, ki jo je Panciera sestavil v letih službovanja na ura- du za spomeniško varstvo in ki zajema vse napise, ki so se tedaj in prej hranili na rimskem forumu in Palatinu, vključno s tistimi, ki so se zgubili ali založili oz. so bili preneseni kam drugam. Napise, kijih je avtor našel, je natančno pregledal in prepisal ter identificiral po obstoječi literaturi (predvsem CIL VI). Tedaj so se reorganizirali tudi lapidariji in vsi napisi so bili fotografirani. Nekaj najdragocenejših je bilo prestavlje- nih na varnejša mesta, posebej v samostan sv. Frančiške (Santa Francesca Romana), od katerih so bili nekateri nadomeščeni z mavčnimi kopijami. Ta kartoteka je služila za izhodišče so- delavcem, ki so vsak napis na novo pregledali in popisali, na novo sestavili relevantno bibliografijo ter prispevali komen- tar. Knjiga je razdeljena na štiri glavne dele. Uvodu sledi okrajšana bibliografija in prvi del, ki vsebuje popis vseh grških in latin- skih napisov rimskega foruma in Palatina po zaporednih šte- vilkah, z osnovnimi bibliografskimi podatki, najdiščem, če je znano, mestom, kjer se hrani ter inventarno številko, vključno z napisi, ki so bili doslej neobjavljeni. V drugem delu je av- torica L. Chioffi (tri napise sta obravnavali C. Corbellini in M. G. Granino Cecere) predstavila hvalnice (elogia), ki so bi- le na rimskem forumu (in sicer na Avgustovem) postavljene v čast velikim rimskim osebnostim, predvsem slavnim vojsko- vodjem: v smislu avgustejske prenove Rima so hkrati z gale- rijo kipov slavnih mož opozarjale na slavno rimsko preteklost. L. Chioffi je predložila vse gradivo, objavljeno in neobjavlje- no, ki ga je opredelila kot hvalnice na osnovi vsebine (v pri- merih, ko fragmenti niso bili premajhni) in tipoloških značil- nosti (vrste marmorja, paleografija, profilacija, velikost črk in proporci impaginacije). Fragmenti pripadajo skupaj dvain- dvajsetim hvalnicam, in sicer posvečenim med drugim Man- liju Valeriju Maksimu, ki je 494 kot diktator premagal Sabi- ne in Meduline, Gaju Korneliju Cetegu, kije triumfiral 197 kot konzul nad Gali Cenomani, ter znanima vojskovodjema iz časa državljanskih vojn Gaju Mariju in Pompeju Velikemu. Raziskave so pokazale, da je bil Avgustov forum dokončno urejen v zadnjem desetletju 1. stoletja pr. Kr. Plošče z napisi so skupaj z bazami za kipe hvaljencev krasile eksedre in ste- brišča ob svetišču Marsa Maščevalca; lahko jih opredelimo kot Avgustov poklon republikanski tradiciji. Del teh elogia je že nekaj desetletij prej krasil rimski forum, in sicer ju- govzhodno steno emilijanske bazilike, kjer so bile tudi ploš- če s koledarjem in fasti. Sledi tretji del knjige, ki vsebuje neobjavljene napise s fo- ruma in Palatina, in sicer od št. 23 do 160; opise in komentar- je k tem napisom je pripravilo omenjenih 57 avtorjev. Niso objavljeni vsi odlomki napisov, najdeni na forumu in Palati- nu, kajti cela vrsta jih vsebuje le eno ali dve črki, pač pa vsi tisti, ki nudijo vsaj en podatek, ki opravičuje njihovo objavo. Na prvem mestu so objavljeni napisi, posvečeni božanstvom, tako npr. vsem bogovom (Dis omnibus), tem sledijo napisi vla- darjev in članov njihovih družin, dalje napisi rimskih magi- stratov ter nagrobniki, ki nudijo predvsem zanimivo onoma- stično gradivo. V četrtem delu so ponovno objavljeni že znani napisi, ka- terih čitanje je popravljeno ali dopolnjeno; ta del vsebuje na- pise od št. 161 do 207, prav tako plod dela istih avtorjev, ki so predstavili še neobjavljene napise. Popravki so včasih le majhni, toda v celoti tudi to poglavje prinaša marsikaj zani- mivega, med drugim gradbeno-počastilni napis za Avgusta iz leta 12 ali 13 pr. Kr. (konzul enajstič, imperator desetič, s t r i - bunicijsko oblastjo enajstič ali dvanajstič). najden pri svetiš- ču Kastorja in Poluksa, verjetno postavljen ob Tiberijevem triumfu nad Panonijo in Dalmacijo leta 12. Na koncu knjige so analitični indeksi, ki bralcu zelo olaj- šajo uporabo knjige, saj v njih najde vse, kar ga zanima in bi se rad nahitro orientiral. Knjiga je neobhodna za vsakega, ki se ukvarja z epigrafiko nasplošno in še posebej z epigrafiko in zgodovino mesta Rima, hkrati pa je eno ključnih del za no- vo izdajo CIL VI. Marjeta ŠAŠEL KOS Kiimische Cemmen aus Aquileia / Gemine romane da Aqui- leia. II volume edito in occasione dcll'esposizionc delle gem- mc aquileicsi a Walheim (Landkreis Ludwigsburg, Baden-Wiirt-