PLANINSKI VESTNIK.
V Ljubljani.
Glasilo
planinskega društva.
Novembra 1901.
L. VII., št.
Razor.
Spisala f dr. Karel Chodounsky ml. in prof. Anton Dvorak.
(Konec.)
Nadaljna pot nas vodi okoli jezera do nasprotnih strmin — sredi višine krenemo na levo, odkoder vidimo na drugo jezerce, ležeče globoko pod našim, in gledamo zopet z obličjem v obličje našemu Razoru, od katerega daljnih sten nas loči nova grapa, to pot mnogo širja in polna snega. Določamo končni spored našemu dostopu: preko spodnjih snegov se hočemo vzpeti na rdeči zidec, ki je viden v prečni navzgornji smeri v vzhodnih stenah in ki se končava v kaminu, po le-tem navzgor, potem pa prečkajmo po možnosti na južno ali zapadno stran, odkoder bo morda lože dospeti na greben, ki je z naše strani viseč.
Stopamo torej nizdoli, a zabavljamo hudo, ker moramo toliko globoko doli — te oškodbe na višini so tu od sile. Tja v grapo se je hodilo še dobro, čeprav je bilo treba na potu tja prelesti nekaj gladkih skalnih plošč — tudi snegovi, zadelujoči dolino, so bili v napotje; prehodili smo jih gladko in po možnosti hitro pod severnovzhodnimi stenami Razo-rovimi. Sedaj se trudimo k »rdečemu zidcu". Razen zidca je vse v snegu, nad zidcem pa štrle skalne stene; čim bližji smo zidcu, tem strmejša je stran in tem debelejši sneg, in ker ni bil dosti trd, da bi nas nosil, smo gazili v njem do kolen in še više; še neprijetnejše je bilo prelesti iz snega moleče gole in gladke skalnate plošče, na katerih ni bilo opore ne za noge ne za roke, poleg tega so nam pa še polnili po njih se stekajoči potočki vode prav ljubeznivo žepe in rokave.
Lezemo vprek navzgor pod stene vedno v snegu po kratkih serpentinah — soglasno in odločno štejemo ta del dostopa za najtežavnejšega: korak naprej in dva drčimo s „tlemi" vred nazaj; vsekan se potopi cepin ves v mehki premočeni plasti s snegom zakrite fine sipe. Borimo se za
vsak korak, prhamo ko parni stroji — in teren je vedno strmejši, gre se že skoraj kakor po lestvi.
Ze zdavnaj smo opustili fotografovanje, kajti operacije, združene z nastavljanjem težke škatle, kakor smo nehvaležni imenovali ljubi naš aparat, bi ne utrdile našega itak že negotovega stališča. Po dolgem trudu se priplazimo do sten in do zdavnaj zaželjenega „rdečega zidca". Loči nas od njega le še razdalja treh metrov, toda ti bodo kaj grenki! Mehka sipa je sicer minila, zato pa imamo sedaj kaj hujšega pod nogami — z ledom prevlečene skalnate plošče. Pečar je prišel čreznje z ostrim svojim železjem pod črevlji lahko; sploh smo opažali ves čas, koliko udobne so take dereze onemu, ki jih zna rabiti. Nas eden je zadovoljen, če ima cepin, da si ž njim dela pot. Dva cepina sekata v trde, neprožne, kakor zrcalo gladke ledene plošče: jeklo zvoni, ledovina odskakuje na vse strani, vsega napora uspeh je nekaj stopenj, po katerih prilezeva v presledek med skalno steno in visoko nametanim okrajcem snežnega polja. Nekaj malega leževa ob steni k vhodu na zidec in se ozirava, stoječ vendar zopet na trdnem, po svojem vodniku — toda o njem ni ne sluha ne duha. Zidec se tupatam toli zožuje v višini in v širini, da ga prelezeva le ležč, potem ko sva si preje uravnala prelaz, zadelan z ledenimi strži. Mrzel, oster veter in zimski mraz se nekako osredočujeta v najinih nosovih in prstih, iz katerih sva že zdavnaj izgubila vsak občutek; dovajava v roke življenje, drgajoč jih s snegom, da se moreva nanje pri plazenju zanesti.
Pri kaminu, v katerem se končava zidec, je naju počakal Pečar, zaman se trudeč, da bi zataknil nad seboj vrv za skale. Kamin je širok, nevisok, toda malo je mest, kjer bi se dala vrv zatekniti, in povsod polno snega in ledu. Sneli smo vsi nahrbtnike. Pečar, podpiran po naju odzdolaj, je splezal s čudovito spretnostjo navzgor in izprosil si je cepin, ob katerem zvleče kvišku nahrbtnike. Videti ga ni, le gramoz in sneg, ki se sipljeta odzgoraj na naju, pričata, da je dospel vodnik najbrže do zgornjega snežišča in da se tam osigurava. Trenotek pozneje pleza že eden naju h koncu vrvi, ki jo je Pečar k nama spustil, jo ovija trdno okoli roke in se rije po redkih stopnjah v zamrzli steni, trudeč se, da dospe k škrbini, ki je ostro zasekana prilično sredi višine v pokončni steni. Stopenj je le nekaj na levi strani, daleč so narazen, vrhutega še vse zaledenele; raditega so prav polzke, toda Pečar vleče vrv nemilosrčno na desno in naju privaja tako v povsem pasivne položaje, in zaman so najini klici: počasi! Po vrvi je dospel vendar eden v škrbino, toda tako, da ne more ganiti ne roke ne noge, navzlic temu zasoli še kako svojemu drugu, zaostalemu globoko pod njim. Končno se upre z vso silo in energijo in zleze kraj škrbine in se zasigura v vratolomni poziciji nad Pečarjem. Ko si privleče še drugega, se hvali Pečar, kako „dobro da lazimo"!
No, bilo je to dobro šolanje: prestali smo hujše, in sedaj korakava črez zametene peščene strmine navzgor tako hitro in ročno kakor Pečar. Traver-ziramo sedaj okoli sten snežišča, ki se pogrezajo v vratolomne globočine in v neprijetnem sklonu nizdoli v Trento, dalje ozki zidec na zapadni strani in še eno snežišče, in že se nam blešči osneženi greben Razora v svitu opoldanskega solnca. Preidemo do njega po grebenu, ki vodi v ostri in
razdrapani črti, zameteni mestoma s snegom. Gledamo na obe plati naravnost v vrtoglave globočine, vid sega brez odmora preko skalnatih stebrov in stolpov doli v neizmerne prepade. Po eni uri popoldne smo dosegli svoj cilj — triangulacijsko piramido na Eazoru (2601 m).
Najčistejša radost, neznana tistim, ki dreve spodaj, globoko pod nami, na zabaviščih in promenadah in v glasnih družbah po kakem žarku zadovoljnosti, radost ob prestanem trudu prežene zadnji sled utrujenosti. Sedemo v sneg, topeč se v toplih solnčnih žarkih: pred nami ves gorski kras Julijskih planin. Bivamo tu sredi Triglavske skupine, sredi skalnega sveta, ki mu kraljuje bližnji Triglav, on, ki dviga ponosno v jasne višave svojo gigantsko, a vendar sloko piramido, s te strani strahovito strmo in častitljivo mogočno. Zal, da je v skeptiški naši dobi, ki je pota na njega teme skoraj predobro uredila, izginil respekt, s kakršnim so se mu bližali turisti še nedavno, ko je slovel Triglav kot nepristopna gora, ko je ozarjal njega vrh sijaj romantiških povesti.
Triglav je nam tako blizu, da razločujemo z daljnogledom, da, zdajpazdaj tudi s prostim očesom prav dobro Aljažev stolp na njegovem vrhu in pa kočo na Kredarici pod stenami Malega Triglava, ki je odtod popolnoma skrit za večjim svojim bratom. In pred kočo na Kredarici se nekaj premiče ko mravljinci — morda kak turist.
Na vzhod brani razgled zbrazdani hrbet Škrlatice, na zapad pa vidimo celo vrsto Julijskih planin v lahno vijoličastih bojah: Mangart, Višjo goro, Hudo polico, Prestreljenik in čanin, bolj blizu Bolški Grin-tavec in preklicani Jalovec, prav v soseščini naši pa Prisojnik. Na sever se odpira razgled daleč za meje Kranjske, in čeprav ni razgled danes, kakor je običajno popoldne, idealno čist, ni nam tega žal, kajti vedna menjava svetlobe in sence le povišuje čar vse panorame. Prizori se vedno menjavajo: morje oblakov ustvarja vedno nove in nove linije na obzorju, iz katerih prodirajo predrzni vrhovi Turških ledenikov od najvzhodnejših koncev pa do Velikega Kleka. Ko iz vozla se snuje od nas cela mreža dolin: Vrata vidimo tja do Mojstrane, Trenta se vije tik pod nami pod Jalovec in prehaja na levo v Sočo, po Pišnici vidimo tja do Kranjske gore. Nismo izmed onih, ki štejejo vrhove, ki so jih zazrli, in ki se vračajo nesrečni z vrha. ako jim uide kak vrh, ki jih našteva Baedeker in ki jih je moči zagledati le ob idealno čistem dnevu ko motne sence daljnega obzorja — nam je pred vsem za celotni vtisk vse pokrajine, in zato smo vsaj vsekdar uzadovoljeni.
Vpisali smo svoja imena k onim štirih naših prednikov in poslovili se na hitro od razsežnega sveta, ki se nam je razkril v nedogledne daljave v vsej svoji krasoti. Kar najhitreje se vračamo po isti poti doli pod vrh Križa, po kateri smo dospeli navzgor. Le v kaminu nas je zopet zadržalo. Na sigurni skalici zatrdimo vrv in jo spustimo doli; sučemo se ob njej nizdoli v globino, prijemaje se leve stene — toda prilično sredi kamina izgine zadnja opora za noge, in trčimo prosto v zraku ko nihalo v nasprotno steno — preostane le toliko časa, da sklonimo glavo in nastavimo hrbet; udarilo nas je pošteno, no pa že se prijemamo zopet pripravnejših skal.
Zopet stojiva na „rdečem zidcu" v snegu in postavljava se na trdno, da počakava Pečarja, ki se trudi, ko je snel in vrgel vrv doli, zlesti brez vrvi; toda navzlic ročnosti se mu noče posrečiti! Sam vrag ga je, tja do srede je res dospel; od tu, če drugače ne, poskusiti mora j-skok. Spleza kolikor možno najniže in — že se je streslo pod nama od teže padlega telesa; zakopal se je pošteno v mehki sneg, in prav odločno je naju pretreslo v smeri padca, ko sva ga ujela.
Naprej gre gladko po že znani smeri. Pečar kaže, kar zmore človek, ki je prebil skoro vse svoje življenje v teh krajih. V divjih skokih drevi nizdoli po zasneženih straneh, in ko plaz se vali za njim in pred njim vzburkani sneg in gramoz; izgubil je ravnotežje — leti po hrbtu in trebuhu, zopet stoji in skače dalje tja do skalnega žleba, kjer naju, ki stopava previdno, počaka in pozdravlja s pesmico: „Oja, zmiraj vesel, vesel . . . ."
Po Vs 4. uri popoldne smo stali zopet na grebenu Križa, odkoder smo zazrli danes v jutro prvič divnokrasne vrhove Julijskih planin. Stopamo naprej naravnost v Vrata, tja do okraja prvega nadstropja skoraj vodoravno po velikih ploščah, tvorečih tu obsežno planoto, nato po lahko dostopnih kaminih in po širokih zidcih vedno globlje v kraje pritlikovine in jesenov; končno zazremo i naš nocojšnji hram, Aljaževo kočo v Vratih, toda globoko in oddaljeno. In noge se že šibijo v luknjah, izmletih v apnencu po vodi in zakritih z bujno visoko travo. Zopet drčimo po strmih nasipih drobnega gramoza drug ob drugem, z nami pa drčijo cele plasti utrganih tal; skale odskakujejo pod našimi skoki in se izgubljajo ob hudem ropotu v gostem grmičevju bližnjega gozda. Všeč nam je, da si ukratimo precejšnji kos neprijetnega pota v dolino; toda kmalu je konec našemu veselju, kamenje je čimdalje večje in drži trdno. Ne preostaje drugo, nego da krenemo v gozd in da prodiramo tu brez pota skozi najbujnejšo vegetacijo. Držimo se, kolikor možno, sten ob desni strani žleba; gozd se čimdalje bolj gosti, in večerni mrak se počasi širi. Izpod-letavamo preko korenin, telebamo v prevržena debla, drsamo po gladkem kamenju, pokritem z vlažnim listom, in hudujemo se nad vejami, ki nas bičajo nemilo v lice.
Nenadoma stojimo nad breznom. Kako globoko se pogreza in ob kakih prepadih, ne moremo premotriti, ker nam to brani večerni mrak, ki je tod še temnejši pod mogočnimi starimi jelkami in smrekami. Ne kaže drugače, nego da se vrnemo k prvemu prečnemu zidcu, po katerem preidemo oprezno tja do Stenarjevih sten. Hodi se po njem spočetka še precej dobro, toda čimdalje bolj se oži zidec, zmanjkuje rokam vsakršne opore, in le še na noge se je zanašati Zato smo se nekoliko obotavljali, ko ni bil korak več dosti trden. Toda nekaj srčnosti je bilo treba, in za trenotek smo že tekali po povsem udobnem terenu tja doli k našemu nocojšnjemu prenočišču.
V ogradi tisoč metrov visokih, v Vrata skoraj z vseh strani naravnost prepadajočih sten stoji tam tiha koča, Aljaževa koča. Eujni svit zapadajočega solnca je že zdavnaj ugasnil na nedoglednih višinah, ki jih sedaj barva temna vijoličnost, tajinstveno se odsenčujoč na jasnem zvezd-
natem obnebju in na tem ostreje sklonjenem ogromnem skalovju nad našo malo kožo.
Večerna megla se vleče počasi po dolini in prinaša hlad, ki mehko boža razbeljena lica poznih potnikov. Oko zre še nemirno, srce utriplje hitro, in gorki dih puhti iz ust. Telo si želi daljšega odpočitka, in res ga kmalu najde.
Pečar se nama je izgubil v temi; odšel je v bližnji stan po ključ od koče in pa da poišče kaj jedi in pijače. Mi dva snameva med tem nahrbtnika in pregledava njiju vsebino; pred vsem si natančno ogledava fotografski aparat, je li dobro prebil današnje hudo trpljenje.
Za tišine poznega večera zazvene k nam harmoniški zvoki zvoncev odnekod iz gor, najbrže zvoncev od Luknje prihajajoče črede. Pozvanjanje se je hitro bližalo, in že priskaklja skozi grmovje čreda razboritih koz, hitečih domov, za njimi se smehljajoči fantič v zakrivljenih okovanih coklah pa nam podaje ključ od koče. O, to je veselja! Veselo zaškriplje ključ v ključalnici, duri se odpro, in mi stojimo končno po tolikourni turi pod gostoljubno streho. Danes pride stežka še kdo — mi smo torej gospodarji prijaznega doma s krasnim razgledom in opremljenega z vsem potrebnim in pa — oddaljenega od vsega glasnega sveta. V temo tihe doline se zasveti skozi okence veseli svit vžgane svetiljke, v prijazni koči pa začneta dva srečna hribolazca v najlepšem soglasju opravljati posel hišne in kuharice. Drv je zadosti, in v redu je tudi posoda. Že prasketa ogenj, in sika tudi že v ponvi voda za čaj. Ko da je naju vsa utrujenost minila, se sučeva čilo za svojim delom; veselo se razgovarjava in šaliva — razgovor velja seveda panajveč Razoru. Le Pečar sedi ko pribit; prinesel si je skute in vode in od tega trenotka se ne zgane več.
čaja sva nakuhala dobrega, kolikor se ga je dalo; tudi kos salam še najdeva, seveda v smesi razdrobljenega sladkorja, razmletih trdih jajc, zmečkanega kruha — tako skrbno nama je Pečar vse v nahrbtniku razdrobil, da nama olajša delo. No, nič ne de; imava za to sira iz pastirske koče; izvrsten je, toda ščegeta in diši po kozovini, da je strah, zato ga opopriva, da naju ščegeta le še poper in ne kozovina. čaj popravi vse; saj ga popiva tudi Pečar z veliko slastjo in ga hvali, češ, da ga morda vendar zdrami iz utrujenosti. Pa komaj ga izpije, se zarije v svoje ležišče in spi kakor ubit. Mi dva pojeva in popijeva do konca, pospraviva vse in pripraviva za zajtrk, ki bo pač obilen: čaj, čaj in zopet čaj. Pomila sva posodo in jo pospravila, vpisala v knjigo svoj trošek — vse v redu — preostaja le še luč upibniti; na ležišče ni daleč, le črez klop.
Tišina zavlada zopet v koči. Mesečni svit je padal skozi odprto okno na tovariša, ki jima je legla sladka utrujenost v telo, srca pa jima blažila zavest, da sta izvršila turistiški čin.
Iz češcine poslovenil dr. VI Foerster.
Iz mojega nahrbtnika.
Spisal I. M.
(Dalje.)
6. Na Ortler.
Ortler, s spoštovanjem napolnjuješ srce marsikaterega hribolazca! Zares, najviše dviguješ ti glavo v Avstriji, po leti in po zimi si zagrnjen v ledeno odejo; toda v mojili očeh si za polovico nazaj zlezel, zakaj le preceno odgrinjaš planinske krasote svojim obiskovalcem.
Ortler ni več, kar je bil. Nekdaj so ljudje občudovali može, ki so se predrznili spraviti pod nogo prvaka avstrijskih velikanov, dandanes pa „ romaj o" nanj cele procesije turistov kakor na božjo pot, kadar je kak shod. Da, ob lepem vremenu morajo včasih hribolazci celo hiteti, da dobe na vrhu prostora, akoravno sedi lahko na njem do petdeset ljudi.
Včasih je bilo seveda drugače. V začetku minolega stoletja so menili ljudje, da sploh ni mogoče nanj priti. Zanimati se je pa začel zanj nadvojvoda Ivan. Naročil je gorskemu častniku dr. Gebhardu, naj zleze na Ortler in ga izmeri. Toda to se je lože reklo, nego pa storilo. Gebhard je zastonj iskal v Suldnu pripravnih mož, ki bi prišli na Ortler. Ko ga je slednjič še neki harfenistovski potepuh prav debelo naplahtal, je izgubil vse veselje. Najrajši bi jo bil potegnil iz Malsa, odkoder je vsak dan videl Ortler, na katerega pa ni mogel.
Nekega dne se mu ponudi pasajerski lovec Josip Pichler, da hoče na Ortler. Ker mu Gebhard ni hotel verjeti, je rekel, da ne zahteva nič plačila, ako ne pride na vrh; ako pa pride, naj mu pa da, kolikor je drugim obljubil. In res, "27. septembra 1. 1804. se je posrečilo lovcu z dvema spremljevalcema prilesti pri prvem poskusu na Ortler. Sli so iz Trafoja črez spodnji Ortlerjev ledenik, zlezli črez „Hintere Wandeln" na gornji Ortlerjev ledenik in odtod na vrh. Ta pot je še dandanes jako nevarna. Najbrže so si zato izbrali strme stene, da so se kolikor mogoče ognili ledenikov, pred katerimi so imeli velik strah. Leta 1805. je tudi Gebhard prišel na Ortler, in sicer iz Suldna. Določil mu je višino na 3905 m. Nameraval je postaviti tudi kočo za hribo-lazce, geologe in botanike, toda vojska je prekrižala ves načrt.
Celih 21 let je imel Ortler zopet mir. Leta 1826. ga je pa obiskal ženijski častnik Šebelka. Vodil ga je tudi Pichler, ki je bil takrat že šestdesetleten starček; razen tega je imel še tri druge spremljevalce. Poskusili so svojo srečo iz Trafoja, po isti poti, po kateri je Pichler prvikrat prišel na Ortler. Šebelka se s tem izletom ni prav nič pohvalil; kakor sam popisuje, se mu je prav slabo godilo. Po stenah so ga tako vlačili na vrvi, da je večkrat kar prosto visel. Veselje nad krasnim razgledom, katerega je imel, ko so ga privlekli na vrh, mu je kalila skrb, kako da bo nazaj prišel. Ko so ga zopet črez stene spuščali, so mu morali zavezati oči, ker se mu je preveč vrtelo v glavi. Večkrat se je vodnikov, katera sta ga medse vzela, oklenil okrog vratu, vzdignil nogi od tal in pustil, da sta ga kar nesla. Hlače je imel popolnoma raztrgane, ker je vkljub vsej previdnosti tuintam vendar prišel v neprijazno dotiko
s skalovjem. To mu je jako škodovalo, ko so se zaceli sede dričati po snegu. Da bi se mu zadnja oplat ne prehladila, mu je vodnik posodil svoj klobuk, da je nanj sedel. Šebelka je bil potem popolnoma prepričan, da mora porabiti za Ortler tri dni, kdor hoče vsaj nekoliko zložneje prilesti gori nego on.
Duhovnik Karel Thunvieser pa je dokazal 1. 1837., da se je Šebelka zelo motil ter napačno ravnal, ko je druge sodil po sebi. Tudi ta je prosil Josipa Pichlerja, da bi ga vodil. Toda „Jozele" ni imel prav nič veselja, da bi svoje sedemdeset let stare kosti nesel na Ortler; preveč si je bil zapomnil sitnosti, ki jih je imel s Šebelko. Slednjič se je vendarle dal pregovoriti, ko mu je Thurwieser zatrjeval, da bode dobro hodil. Ko sta dobila dva druga vodnika, je šel Pichler gledat, kje bi dobil kako zložnejšo pot, Thurwieser je pa ostal v Trafoju in iskal pripravne- gorske palice, seveda zastonj. Z velikim trudom je nekje istaknil močno grčavko, ki pa ni bila prav nič okovana. Ž njo se je napotil drugo jutro ob štirih na Ortler z „Bergla" po istem potu kakor Šebelka. Nekoliko po 12. uri so prišli na vrh. Pichler je ostal na gornjem Ortlerjevem ledeniku, ker mu je preveč nagajala sapa. Prenočili so zopet na „Berglu" in drugo jutro so prišli v Trafoj.
Skozi 30 let potem je več hribolazcev izkušalo priti na Ortler, toda domači vodniki — Pichler je bil že umrl — niso bili kos svoji nalogi. Tu pride 1. 1864. Tuckett z dvema švicarskima vodnikoma v Trafoj; vodnika sta si Ortler ogledala s Stilfserjochove ceste, in drugi dan je bila vsa družba že na vrhu. Pol ure po polnoči so zapustili Trafoj, o poldesetih so prilezli na vrh in ob treh popoldne so bili že zopet v Trafoju.
Od tega leta dalje so hodili hribolazci v vedno večjem številu na Ortler. Domači vodniki so se izurili in 1. 1875. so postavili Payerjevo kočo na Tabarettnem grebenu. Potov je pa toliko, da skoraj ne veš, katerega bi si izbral. Ako greš torej na Ortler, se v lepem vremenu, v spremstvu dobrega vodnika ne izpostaviš prav nobeni nevarnosti; da, zdelo se ti bo, da je tudi vodnik popolnoma nepotreben, kakor se je meni, posebno potem, ko sem mu bil plačal desetak.
Za večerno kopel me je odškodovalo drugi dan krasno vreme. Vzduh je bil tako čist, da se mi je z novim snegom pokriti Ortler veliko bližji zdel, nego je v resnici. Najrajši bi bil planil takoj na vrh. Zapustil sem sedmostolpi Mals in šel črez Glurns — zopet po bližnjici — v Prad. Glurns je majhno, obzidano mestece, ki ima tako malo prostora, da so morali zidati cerkev zunaj mesta. Odtod drži pot skozi Tauferer-thal v Švico. Mesto je bilo v začetku 16. stoletja utrjeno zoper Švicarje, ki so hodili skozi Taufererthal na Tirolsko ropat. Dandanes pa vznemirjajo mejo vintschgavski tihotapci, ki pa puste vsakega v miru, posebno pa graničarje, če jim tudi ti nič nočejo. Zlobni jeziki pripovedujejo, da Vintschgavec sploh druge kave ne prebavi kakor utihotap-Ijeno. Seveda hodijo graničarji tihotapcem pridno v škodo, s tem večjo jezo, kolikor bolj jih ti za nos vodijo. Pripetilo se je menda že, da je graničar obstrelil medveda, ker je mislil, da je tihotapec. V temni noči je videl nekaj črnega skočiti črez mejo. Aha, si je mislil, ga že imam
tihotapca. „Kdo je", mu zakliče, toda tihotapec se ni hotel predstaviti. »Stoj!" zavpije graničar. To je pa tihotapca še podkurilo, da jo je še urneje žgal. Sedaj pa zagrmi strel, tihotapec nečloveško zarjove in izgine v temi. Graničar je našel na licu mesta le nekoliko medvedje dlake in krvav sled, kar ga je poučilo, da je bil tihotapec medved kosmatinec, ki v svojo nesrečo ni poznal postave.
V Pradu se prične najvišja cesta v Evropi, cesta črez Štilfski prelaz. Visoko in silno strmo nad njo čepi vas Stilfs, ki je dala cesti ime. Ljudje pravijo, da morajo po zimi v Stilfsu celo kure imeti dereze, da morejo pred hišo hoditi. Rad bi pač poznal kovača, ko zna kuram dereze delati.
Pri Gomagoju se odcepi lepa cesta v Sulden. Ko so se začeli hribolazci bolj zanimati za Suldensko dolino, so videli, da je najbolj potrebno, Gomagoj in Sulden zvezati z dobro cesto. Začeli so nabirati za cesto; toda prostovoljni doneski so le počasi tekli. Tu je zapustil baron Hoffmann, jako velik občudovalec Ortlerja, 12.000 gld. za zgradbo vozne ceste s tem pogojem, da se izpelje v petih letih. Sedaj so se začeli množiti doneski, in tudi dežela in država sta toliko prispeli, da se je cesta otvorila 1. 1892., akoravno so znašali stroški 44.000 gld. Dolga je 11 hm in se neha pri selu Gampenhofe, kjer stoji sedaj velikanski „Suldenhotel" (2000 m).
Nameraval sem sicer dalje v Trafoj, da bi si tam poiskal vodnika; toda reklo se mi je v Gomagoju, da so trafojski vodniki že vsi oddani. Po dolgem iskanju sem dobil kar tu mladega fanta, ki je bil pa šele aspirant: tako se imenujejo namreč taki, ki še niso od glavarstva potrjeni za vodnike.
Popoldne sva se odpravila proti Payerjevi koči, do katere sva morala še do noči priti. Šla sva po senčnati stezi, ki se vije nad za-črnelo Gomagojsko trdnjavo. Ko sem prišel kakih 2000 m visoko, sem imel jako lep razgled. Na vzhodu se je razprostiralo rodovitno vintsch-gavsko polje, na zahodu sem pa občudoval krasne ledenike. Rad bi bil še nekoliko poležal in se naslanjal s tem redkim užitkom, pa vodnik me je opozoril na oblake, ki so se valili črez Stilfski prelaz. Komaj sva hodila četrt ure, že je začelo grmeti in treskati, kakor le v gorah zna. Plohi sva pa srečno ubežala v Edehveisshiitte (2300 m). Tu sva našla komaj prostora, toliko je bilo vodnikov in hribolazcev, ki so tudi vedrili in se krepčali z vinom, ki sta ga dve natakarici komaj sproti točili. V koči ne moreš prenočiti; postavljena je le za liribolazce, katere dež ujame, ali ki morajo med Trafojem in Pajerjevo kočo dalje časa počivati.
Ker je nevihta kmalu proti Meranu odromala, smo zapustili tudi mi kočo. Bilo nas je tak trop, da bi bil morda kdo mislil, da gremo na Ortler demonstrirat. Rekel sem vodniku, naj hitreje stopiva, da dobiva prostora v Pajerjevi koči. Ko sem pa zvedel, da v njej lahko zložno prenoči 40 hribolazcev, sem se nekoliko potolažil. Po zložni stezi smo prišli na Tabarettni greben; tu smo zagledali v Suldnu polno lučic: Suldenhotel nam je svetil s svojo elektriko 3000 m visoko.
(Konec prihodnjič.)
Izlet na Mrzlico (1119 m),
Spisal Fr. Orožen.
Lepega jutra meseca junija leta 1900. se nas je odpeljala precejšnja družba z jutranjim vlakom Južne železnice iz Ljubljane do Trbovelj, od koder smo bili namenjeni na Mrzlico, da se tam snidemo z mnogobrojnimi izletniki, ki so se istega dne na Mrzlici zbrali iz raznih krajev Savinske in Savske doline. Ne nameravam opisavati vožnje po Savski dolini, o kateri sem o neki drugi priliki podal kratek opis. Zanimal pa je moje sopotnike Mitalski slap, katerega opaziš malo pred trboveljsko železniško postajo ob desnem savskem bregu.
Mitalski slap šami čez tri stopice izpod prav idilskega mlina. Kranjski zgodopisec Valvasor omenja malo in globoko jezerce „Mittalo"*) pod skalo, visoko na gori, in pravi: „Iz tega jezerca, v katerem je mnogo postrvi, teče voda na mlin in potem v Savo. Na Kumu je padlo par volov v jako strmo votlino, a jarem, v katerega sta bila vprežena, je prišel v tem jezercu zopet na dan. Vprašati se pa moramo, kako se je snel z vratu teh volov jarem, ki je ostal nepoškodovan? Prejkone so se velike ščuke in druge ribe tako dolgo gostile na teh volih, da se je jarem ločil od volov, vzdignil se kvišku in splaval navzdol". Drugače si ' ne more Valvasor razlagati tega dogodka in misli, da je podzemeljska voda splavila jarem v jezerce. O resničnosti tega dogodka pa je Valvasor domala prepričan.
S trboveljskega kolodvora smo korakali po trboveljski dragi pol ure do trboveljskih premogovnikov v Vode, kjer je rudniška gostilna. Po tej dragi je ozkotirna železnica, po kateri vozijo premog na trboveljsko železniško postajo. Od Vod je še pol ure do Trbovelj (300 m), kjer smo se udeležili sv. maše in v Plavšakovi gostilni okrepčali za nadaljni pot. ' Ves trboveljski okoliš ima obilo premoga in tudi tovarno za cement. Trboveljski premogovniki spadajo m&l največje v državi, in na leto se izvaža okoli tri milijone meterskih stotov premoga. Trboveljski okoliš je jako dobro obljuden in šteje nad 8000 prebivalcev.
Iz vasi Trbovelj je še dobri dve uri na vrh Mrzlice. Pot je po-večjem zložen in senčnat in vodi mimo Sv. Katarine ter potem v severno-vzhodni smeri na greben do turškega križa (917 ni). Turški križ je star kamenit spomenik z vdolbenim križem na vzhodni strani in nas spominja turških navalov. Odtod hodiš na levo po travnikih ob gorskem hrbtu in po strmem obronku in končno dospeš v severnozahodni smeri v , četrti ure nasedlo (1100 ni) do Hausenbichlerjeve koče Slovenskega planinskega društva.
Drugi poti vodijo na Mrzlico iz Žalca, Št. Pavla, Griž, Laškega trga, Hrastnika in od drugod. Iz Žalca gre pot po dolini med Kamnikom in Gozdnikom in se pri kapelici združuje s potom, ki vodi iz Griž na Mrzlico. Ta pot vodi do omenjenega turškega križa in po prej opisanem potu do Hausenbichlerjeve koče. Iz Laškega trga pa kreneš po Spodnji in Gorenji Bečici pod malim Gozdnikom na Mrzlico.
*) Valvasor II, str. 195.
Mrzlica je še precej gozdnato pogorje, ki se razprostira med Hrastnikom ob Savi na jugu in Št. Pavlom v Savinski dolini na severu. Vzdiguje se nad 1100 m, ima troje vrhov in se vsled tega tudi nazivlje „Savinski Triglav". Severovzhodni vrh je 1119 m visok, kot razglednik pa služi sedaj bližnji ostri in zaradi prostega razgleda posekani vrh.
Hausenbichlerjeva koža stoji na sedlu med prej omenjenima vrhovoma in se imenuje po velezaslužnem žalskem rodoljubu Janezu Hausen-bichlerju, ki se je rodil dne 13. decembra 1. 1838. v Žalcu in je umrl dne 11. aprila 1. 1896. Hausenbichler je bil vnet narodnjak in je veliko storil za probujo Savinske doline; povzdignil je hmeljarstvo in pletarstvo. Trudil se je tudi za povzdigo živinoreje, posebno za konjerejo v Savinski dolini in je bil velik dobrotnik Savinčanom. Ni čuda torej, da ga ima narod v hvaležnem spominu in ga tako časti.
Oglejmo si nekoliko tudi okoliš Mrzlice v goropisnem in vodopisnem oziru. Mrzlica planina je pravzaprav vzhodni podaljšek Velike planine, s katero jo spaja Javor (1131 ni) južnovzhodno od Sv. Lenarta pri čem-šeniku. Pri Mrzlici se cepi gorski greben v dve panogi, med katerima je lepa Rečiška dolina, ki sega do Savinske doline pri Laškem trgu. Ena panoga gre v južni smeri do Kalja (956 m), potem pa proti vzhodu črez Ostri vrh (864 m), Golce (812 m) in Sv. Katarino v Koritnem (410 m) do Savine pri Laškem trgu.
V Grolcah so vrhovi Spaja, Jazme, Marinka, Vetrnica, Sotla, Babe in Babje koleno in pobočji Buglarica in Lišaj. Južnovzhodno od najvišjega vrha je cerkvica sv. Magdalene. Pripovedujejo, da so nekoč v Golce prišli Turki iz Dola pri Hrastniku, kjer so hudo plenili. Cerkvica je bila zaprta, a neki mohamedanski Bošnjak udari s handžarom na cerkvena vrata. Zdajci mu pa pade pezdir v oko, in Bošnjak zakriči: „Od-lazimo, bračo, svetac je kod kuče!" Vtem okolišu sta tudi premogovnika Huda jama in Brezno.
Severna panoga se razteza črez Gozdnik (1092 m), Pernico (865 m), Sv. Mohor na Javorniku (784 m) in Malio (934 m) do Savine med Laškim trgom in Celjem.
Med Sv. Lenartom in Mrzlico se drži glavnega grebena Reška planina (910 m), ki se razprostira v severni smeri z nekaterimi panogami in sega s Tolstim vrhom (747 m) v Savinsko dolino pri Št. Pavlu. Med Reko in Kolko se razpenja ena panoga, tudi proti severu do Savine, druga panoga pa med Kolko in Pongraškim potokom črez Sv. Magdaleno (608 ni) proti Savini. Severno od Gozdnika je Zabukovica (564 m) s premogovnikom. Pri Sv. Mohorju se odcepi panoga, ki gre črez Slomnik (716 m), Košnico (327 m), Hum (576 ni), Lisco (471 m) in Sv. Miklavž (400 m) do Savine pri Celju.
Na jugu Mrzlice planine se razteza ena panoga med Trbovljieo in Bobnom črez Retje (521 m) proti Savi, kamor prepada precej strmo. Od Kalja gre ena panoga proti Dolu, in temu na zahodu so znani premogovniki v Hrastniku; druga panoga pa drži od Kalja črez Unično do Turja, kjer je cerkev sv. Štefana 597 m nad morsko gladino. Više se pa vzpenja severno od Zidanega mosta Kopitnik (914 ni), ki strmo prepada proti Savini in Savi.
V okolišu Mrzlice planine izvirajoči potoki teko v Savino in Savo. Iz Reške planine prihajajoča Reka teče blizu Sv. Lovrenca in v Mrzlici izvirajoča Kolka pri Šešicah v Savino. V Gozdniku izvirata Pongraški potok in Libovja. Prva se izliva pri Grižah, druga pa pri Kosesah v Savino. Izpod Kalja prihaja po Rečiški dolini tekoča Rečica in se izliva pri toplicah v Laškem trgu. Pri Sv. Marjeti blizu Rimskih toplic se izliva Breznica, ki ima svoje povirje v Golcah. V Savo pa tečeta Boben in Trbovljica. Boben priteka z Mrzlice, teče po romantičnih tesneh in se izliva pri železniški postaji v Hrastniku. Pri trboveljski postaji se izteka Trbovljica, ki izvira v Zavodju blizu Svete planine in teče mimo Trbovelj po trboveljski dragi proti Savi.
Glede na rastlinstvo je Mrzlica znana po svojih lepih svedrcih, ki rasto blizu Hausenbichlerjeve koče; nahaja se pa med drugimi rastlinami tudi morodek (Asphodilus albus).
Razgled z Mrzlice je jako obsežen in zlasti proti severu veličasten, manj obširen pa proti jugu, kjer zakriva Kum Savsko dolino. Vsekakor pa je razgled krasen in te povsem zadovoljuje po svoji raznovrstnosti v menjavi romantičnih ožjih poprečnic in rodovitih širnih podolžnic, gozdnatega sredogorja in do ločnice večnega snega segajočih planin.
Proti severu občuduješ krasno in rodovito Savinsko dolino, katere prebivalce prištevamo najbolj zavednim in premožnim sinovom našega naroda. Mnogo trgov, vasi, gradov in idilno ležečih cerkva krasi prelepo dolino. V bližini vidiš Orljo vas, Braslovče, Št. Pavel, Polzelo in Žalec. Za temi pa opaziš med drugimi Letuš, Sv, Mihael in Oljsko goro, Kozjak, Pohorje, Sv. Uršulo na Plešivcu, Koroške Pečice in daleč v ozadju Golovec. Od Sv. Uršule na levo se pa mogočno razprostirajo Sa-vinske planiile od Raduhe in zobate Ojstrice do Grintavca in Kokrske Kočne, Velika planina in Menina planina.
Proti zahodu uzreš Šmarno goro, Ljubljano v premočrtni oddaljenosti 45 Jem in Triglavsko pogorje s Triglavom, ki je kakih 100 Jem oddaljen od našega stališča.
Ko se obrneš proti jugu, imaš pred sabo'Trboveljske gore s Ka-ljem, Sveto planino, Trboveljsko in Hrastniško okolico, Kum, Sv. Mohor pri Rajhenburgu i. dr.
Obsežnejši je razgled proti vzhodu, kjer zagledaš lepo Rečiško dolino z Gozdnikom, Sv. Mohorjem in Sv. Mihaelom nad Laškim trgom. Nadalje vidiš Tolsti vrh, Marijo Svetino, Sv. Miklavž, Boč, Rogaško goro, Maceljsko gorovje, Ivančico, Sleme in Gorjance.
Razvila se je v planinski koči in pred njo prav živahna veselica z govori in lepim petjem, in ločili smo se z nado, da se kmalu zopet se-stanemo na Savinskem Triglavu.
Za povratek smo ubrali drugi pot do železniške postaje v Hrastniku. Sli smo nekoliko časa po prej omenjenem potu, potem pa v južni smeri do divjeromantičnih Bobenskih tesni, ki so pravi kras tamošnjega okraja. Dolomitne pečine zožujejo tesni, ki po svojih pečinah, slapovih in strmih bregovih spadajo med najlepše planinske poprečnice. Hrastnik ima znatne premogovnike s skladi, ki so 30 do 40 m debeli. Premog vozijo po posebni železnici do postaje Južne železnice.
Kosilu pri Logarju je sledila večerna zabava pri županu Ferdinandu Rošu, ki nam je jako dobro postregel. Prav zadovoljni s tem izletom, smo se odpravili mimo velike apnenice, steklarnice in tovarne za kemične izdelke na kolodvor ter s ponočnim osebnim vlakom ob Vi 12. uri zopet dospeli v Ljubljano.
Društvene vesti.
V pojasnilo. V štev. 11. v Mariboru izhajajočega lista „Naš dom" neki dopisnik napada vobče spoštovanega in za naše društveno delovanje v Savinski dolini nad vse navdušenega in zaslužnega načelnika Savinske podružnice, gospoda Frana Kocbeka. V tej notici trdi dopisnik, da se je sklenilo, Kocbekovo kočo razširiti le za Kocbeka.
Resnici na ljubo moramo konštatirati, da je občni zbor Savinske podružnice sklenil, razširiti Kocbekovo kočo, in da je ta sklep osrednji odbor glede na to, da se število obiskovalcev te koče množi, in ker je raz-videl, da je treba kočo zares v modernem turističnem zmislu urediti, odobril. To razširjenje koče je toplo priporočil tudi naš častni član, veščak v turistiki, gospod profesor dr. Frischauf.
Take notice utegnejo škodovati ugledu Slov. planinskega društva, ki ne pozna nikakega politiko vanj a, in čigar nesebično in uspešno delovanje se enoglasno odobrava.
Umrl je hribolazcem dobro znani gorski vodnik Blaž Kosmač, po domače Lakota v Mojstrani. Bil je značajen in originalen mož. Udeležniki poroke'Piparja Korenčana na Kredarici se ga gotovo dobro spominjajo. Naj počiva mirno pod Triglavom!
Prvo planinsko predavanje v letošnji zimski dobi bode v sredo, dne 27. t. m. v „Narodnem domu" v Ljubljani. Predaval bode g. dr. Fr. Tominšek o svoji letošnji turi v Savinskih planinah. Za zabavo našim članom in njih prijateljem bode pel poselfen pevski zbor. Začetek ob 8. uri zvečer.
Planinski večerni sestanki bodo zopet vsak teden, in sicer ob sredah v restavraciji Narodnega doma v Ljubljani. Vabljen je vsak dru-štvenik in planinski prijatelj.
češko kočo je obiskalo letos do 15. septembra 315 oseb; med njimi je bilo 197 Čehov, 29 Slovencev, 26 Nemcev, 3 Angleži, razen teh 60 vojakov 17. pešpolka, ki so tu prenočili na potu črez Mlinarsko sedlo. V koči se je letos opravila še ena soba z 2 posteljama. V jedilnici se je postavila lepa lončena peč. V nov okras služijo jedilnici stare vaze in krožniki češke staronarodne obrti; pridobila si jih je češka podružnica od narodopisnega muzeja praškega po menjavi za slovensko narodno nošo, ki jo je podaril češki podružnici osrednji odbor ljubljanski. Za kočo je daroval višji ravnatelj K. Hrazanek sliko prerano zamrlega dr. K. Chodounskega ml.
Za češko kočo pod Grintavcem je doslej nabrala češka podružnica 9929 54 K.
Markacije. Češka podružnica je letos na novo markirala stezo z Jezerskega- črez Mlinarsko planino na Veliki vrh, dalje stezo od češke koče po Žrelu na Vodine ter pot z Jezerskega do Kort označila s tablicami.
Novo stezo od Stulerjevega sedla do češke koče je letos češki odbor dobro uredil, mestoma razširil in z vrvmi zasigural.
Steza na Mlinarsko sedlo se je letos na mnogih mestih razširila, v nekaterih točkah zložneje uredila.
Divnokrasni prizori v Vratih pod Triglavom so bili dne 15., 16. in 17. t. m. Jesenski turist nam piše, da je s Cmira doli se drevilo 10 hudournikov, velikih kakor Peričnik, in Bistrica je divjala kakor besna. Veličasten je bil pogled na vršeče slapove, ki jih je očividec gledal popolnoma varno izpred Aljaževe koče. In plazovi so bobneli, da je grmelo po vsej dolini, in da se je koča tresla. Nenadoma začuje še hujše grmenje nekje v daljavi, ozre se in vidi ogromen plaz, ki se je Usipal z viha Triglava pa do dna po vsej širjavi. Bil je kakor strašna reka, ki dere z višav.
Grmada v Polhograjskih Dolomitih. Letos je kupilo »Slovensko planinsko društvo" sveta na vrhu Grmade, prihodnje leto pa napravi na vrhu majhno zavetišče ali vsaj razgledišče in nadela tudi novo pot do vrha. Grmada je 900 m visoka skalnata in strma gora nad Polhovim Gradcem v pogorju, ki se razteza od Škofje Loke proti Ljubljani. Po višini spada sicer med hribovje, vendar pa kaže popolnoma značaj pravega planinskega sveta. Njen vrh ima obliko ostre piramide in je skoro gol. Z vrha drži na zahodno stran jako strmo pobočje v dolino, oziroma grapo, po kateri teče majhen potok proti Polhovemu Gradcu. Na južni strani se vrh najprej zniža po navpični steni do sedla, s katerega se potem dviguje drugi nižji, a širji vrh Grmade. Zahodna in južna stran Grmadnega pobočja sestojita iz ostrih skalnatih grebenov, in tudi svet med temi grebeni je razrit po strmih jarkih, posutih z robatim belim pečevjem. Severna in vzhodna stran Grmade sta manj skaloviti in deloma pokriti s prav gosto travo in grmovjem, pobočje pa je tudi tod silno strmo. Sedanja pot vodi na vrh Grmade po vzhodni rebri, in sicer po jako strmi trati, pe kateri je hoja težavna in utrudljiva, ker po gladki travi silno drči. Brez podkovanih planinskih črevljev skoro ne prideš po tej strmini, ali pa si moraš črevlje sezuti Da se odpravi ta nedostatek, ki je sedaj mestne izletnike strašil pred Grmado, napravi »Slovensko planinsko društvo" novo stezo, ki bo držala od južne strani kvišku naravnost proti vrhu po grebenu, ki se le polagoma dviguje in je trden svet.
Grmada je tudi po svojem razgledu najlepša točka v pogorju med Ljubljano in Škofjo Loko. Zanimiv je že sam pogled po tem pogorju in po ljubljanski okolici; krasno se vidijo bele Savinske planine in cela črta Karavank ter prostrana ravnina pod njimi. Tudi Triglavsko pogorje se deloma vidi. Na južno stran opazuješ Javornik in sosednje vrhove, Nanos, vse Krimsko pogorje, v ozadju pa veličastno glavo Snežnika.
Flora na Grmadi je znamenita in posebno sloveča, ker tam raste redka in imenitna cvetica Daphne Blagayana, o kateri se je že večkrat pisalo.
Izlet na Grmado je torej vsestransko ugoden, posebno v spomladnjem in poznem jesenskem času, kadar ni več možno pohajati na višje gore. Iz Ljubljane vodi pot preko Topola (Sv. Katharine) vedno po lepih gozdih in tratah in do znožja Grmade nikakor ni težaven. Pričakovati je torej, da bode poset Grmade po napravi novega pota in zavetišča zelo živahen.
„Hrvatski Planinar" omenja v št. 10. in 11. t. 1. med društvenimi vestmi, da je „Slov. planinsko društvo" otvorilo letos tri nove koče, in sicer Tomčevo na Begunjščici, Trillerjevo na Krnu in Korenovo na Zahomski planini. Potem pa pravi: „ Pomislimo sipo tom žrtve i rad tih planinskih podružnica. Dakako tamo se turistika krepko podupire, jer vlada osvjedočenje, da je turistika uspješno sredstvo i poluga opčoj kulturi, ne gledeč na sanitarnu, materijalnu, moralnu i etičnu stranu njenu.
Tom prilikom zgodno bi bilo spomenuti, da bi nužno bilo u našim planinarima misao pobuditi, kako bi se dogovorno neka osnova, neki sistem uhvatio u turističkom putovanju. Osobito bi bilo uputno, da naše podružnice s početka sa susjednim štajerskim i kranjskim društvima u življi kontakt stupe, da svake godine barem jedanput naše društvo s njimi zajedno — ili oni kod nas ili mi kod njih — u planini osvanemo, da pravodobno mi njima, a oni nama dojavljaju svoje putne osnove, da se prije svakoga puta članovi neki obvežu na pohod, da bi gorski pohodi budu obzirom na vrijeme i trošak materijalni, ozbiljeni, precizovani, a odlučno da se izbjega kakovo gostovanje — a la banket — itd. itd."
Na to pripominjamo, da smo že davno želeli z našimi najbližnjimi brati skupaj delovati na turističnem polju ter da bi srčno radi pozdravili brate Hrvate na naših krasnik planinah, kamor v novejšem času bratje Čehi v tako obilnem številu prihajajo. Večje izlete, slavnostne otvoritve obljavljamo vedno pravočasno po časopisih. Osrednji odbor „Slov. planinskega društva", kakor tudi odbori posameznih podružnic bodo vsekdar z veseljem ukrenili vse potrebno, da se ugodi vsaki želji planincev Hrvatov. Zatorej kličemo: Na svidenje prihodnje leto v naših planinah!
Člani osrednjega društva plačujejo članarino osrednjemu odboru v Ljubljani, člani vseh podružnic pa svojim odborom.
Članarina „Slov. plan. društva" in njegovih podružnic znaša na leto 6 K; poleg tega zneska plača nov član tudi 2 K vpisnine. Ustanovnih plača enkrat za vselej 60 K.
Pravo naravno „Joštarsko" sadno žganje, kakor hruševee, slivovec
itd., posebno za turiste prikladno, prodaja samo
L. Beneclili v Ljubljani
' na Dolenjski cesti.
Pošilja po povzetju zabojeke s 3 litri (5 kg) in s 6 litri (10 kg) vsebine.
Avgust Agnola,
steklar v Ljubljani na Dunajski cesti št. 13. Velika zaloga stekla, porcelana, zrcal, okvirov in vseh drugih v steklarstvo spadajočih predmetov.
KMSC IfcTetjaajjžje cono. "3M
Srmtm ilfeeri«,
pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice
v Ljubljani, v FranHSlianskih ulicah St. 4,
prevzemata vsa v pleskarstvo spadajoča dekorativna, stavbinska in pohištvena dela.
Celo roelno ls lino, izvršita? točna in po najnižjih conah.
Josip Maček
na Mestnem trgu v Ljubljani
priporoča svojo zalogo mnogovrstnih domačih in tujih žganih pijač, kakor: pristen brinovec, slivovko in tropinovec, I. vrste francoski in ogrski konjak, rum in mnogovrstne druge likerje po nizki ceni.
rOTOGRAFIjI
je nedvomno najlepša in najkratkočasnejša zabava!
Fotografski aparati
in sploh vsi drugi v fotografijsko stroko spadajoči predmeti za amaterje in za strokovnjake so vedno v največji zalogi na razpolago. Pouk v fotografiranju za novince preskrbim sam in brezplačno. Oeniki so vedno brezplačno na razpolago, Dalje priporočam svojo tovarniško zalogo 9C papirja ter pisalnih in risalnih
potrebščin. ^61
JOS. PETRIČ,
v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 4.
J. Lozar
na Mestnetn trgu št. 7. priporoča svojo bogato zalogo turistovskili srajc, tnristovskili, kolesarskih in lovskih dokolenic, lovskili volnenih jopičev, zimskih in letnih nogavic, zavratnic itd. Fino moško perilo in spodnja oMeka.
Članom ,,Slov. plan. društva" znižane cene*
Marija Plehan,
svečarica in lectarica v Ljubljani na Sv. Petra cesti št. 63 priporoča svojo veliko zalogo sveč ter mnogovrstnega medenega blaga
in slaščic, med -v panjils. in -voselr.
Adolf Hauptmann
v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 41. Tovarna oljnatih barv, firneža, laka in kleja.
Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov.
Ivan Soklič
v Ljubljani, Pod trando št. .,
priporoča svojo veliko zalogo klobukov, posebno lod ustih za hribolazee in lovce iz tvorniee Jos. in Ant. Picblerja, c. kr. d nih založnikov, članom „Slov. plan. društva znižane ne.
Karla Kavšeka nasl.
Sehneider & Verovšek
v Ljubljani na Dunajski cesti št, 16,
priporočata svojo veliko zalogo planinske oprave: krampeže, svetiljke, cepine, dereze itd., potem raznovrstno železnino za stavbe, kuhinjsko orodje, najboljše orodje za rokodelce in vse vrste poljedelskih strojev.
Franc Čuden,
urar v Ljubljani na Mestnem trgu,
priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih žepnih in stenskih ur ter budilnikov. Vsi izdelki so priznano izvrstni in po ceni. Popravila se izvršujejo natančno in dobro.
V Cenovnikl na zalitevanje brezplačno. V
GRIČAR in MEJAČ
v Ljubljani, v Prešernovih ulicah št. 9,
priporočata svojo bogato zalogo izgotovljene moške in ženske obleke ter najboljše perilo in zavratniee. Zlasti opozarjata nanepremočna lodnasta oblačila in najnovejše plašče za turiste. Naročila po meri se izvršujejo točno in ceno na Dunaju. Ilustrovani ceniki se razpošiljajo franko in zastonj. — članom ,,Slov. plan. društva" znižane cene.
Engelbert Franchetti,
brivce v Ljubljani, Jurčičev trg štv, 3., priporoča slav. p. n. občinstvu svojo novo in elegantno urejeno brirnico.
Za dobro in točno postrežbo je najbolje preskrbljeno.
Firme na steklo in vsakovrstne druge napise, izvirne diplome in vsakovrstna kaligrafska in litografska dela izdelke umetniško in cene
Vinko Novak,
umetni slikar in litograf na Mestnem trgu št. 10 v Ljubljani.
J. Bonač
v Ljubljani v Šelenburgovih ulicah št. 5, nasproti nove pošte,
priporočam vljudno svojo trgovino s papirjem in s pisalnimi potrebščinami.
Vzoree papirja pošiljam na ogled. V svoji kujigovezniei izdelujem vezi preproste
in najfinejše.
Prevzemljem izdelovanje vsakovrstnih razglednic po fotografijah. Imam veliko zalogo vedno najnovejših razglednic. Edina zaloga svinčnikov družbe sv. Cirila in Metoda. Tvornica kartonaže z električno silo. Po naročilu izdelujem raznovrstne škatle. Prekupnikom velik popust.
Odgov. ured. A. Milili— Izdaja in zalaga „Slov. plan. društvo". — Tisk A. Klein & Comp. v Ljubljani.