DVA POTOPISA Z LEVSTIKOVE POTI OD LITIJE DO ČATEŽA
Na Martinovo, ko so Dolenjci veseli
Bilo je 10. novembra letos. Mr-zlo jutro, kot se za ta čas spodobi. Oblečeni in primemo obuti za dolgo pot startamo ob 7.15 iz Ivančne Gorice. Do Litije nas za-pelje avtobus. Spotoma se pre-štejemo. Še kar zadovoljivo: štiri-deset dijakov družboslovne in ekonomske smeri 2. letnika. dva spremljevalca in mala Minka. To-rej sami navdušenci. druge smo pustili doma.
Ko se prevalimo čez Bogen-šperk v Smartno, že srečujemo prve popotnike. Hitro opravimo s startnino, dobimo pohodne iz-kaznice z navodili in priponko, komaj je še časa za skupinski posnetek pred zapornico na star-tu in mladež neučakana že hiti... Od tu se je pred dobrimi 150 leti odpravil popotovat Levstik s pri-jateljem Radivojem. Večini je pot nova, le deloma jo poznamo iz njegovega potopisa. Pozorni smo na oznake LP - Levstikova pot in ni bojazni, da bi zašli. Kar dobro hodimo. Skupina se raz-tegne: urnejši prednjačijo, drugi jim sledimo. Po poldrugi uri se na Libergi, prvi kontroli, najde-mo, a prvi bi radi že naprej, drugi pomalicamo. Ko si noge odpoči-jemo, krenemo dalje. Vzpenjamo se. S kolego kramljava. Če sta pred davnimi leti Levstik in Ra-divoj na tej dolgi poti razmišljala o položaju slovenske proze in na-črtovala njen razvoj, tudi midva ne moreva iz svoje kože. Pedago-ga sva. Pa ne tarnava o položaju šolstva in pedagoških delavcev. Škoda tako lepega dne za tisoč-krat prečvekane besede! Razmi-šljava o mladini. Saj ni res, da so naveličani, vsega siti, odsotni, brezvoljni in brezciljni Ijudje! Ni-zava drobne spomine iz svoje prakse. Konec koncev je kljub vsemu lepo biti učitelj. Saj prav-zaprav učitelj ostane idealist ali pa ni več učitelj!
Na posekanih smrekah sedi Urban. Sam. Čaka me. »A to je tista lahka pot?! je malo ironičen. Utrujen je, ker se pot ves čas vzpenja. Povem mu, kaj pravi Levstik oziroma ljudsko izročilo za ta kraj, od kod ime Grmada. Tu je 700 m nadmorske višine. Snega je ostalo še za nekaj kep. Desno zadaj pa se blešči beli grad Bogenšperk. Tudi sončni žarki nas sramežljivo božajo. Zdaj pa navzdol čez Gobnik v Moravče k hiši Levstikove lju-bezni Tone Zidarjeve po tretjo štampiljko. Vem, da nas od tod čaka dolga, zoprna pot po vijuga-sti cesti. Ponosna sem, ko hčerka zavrne povabilo, da bi se peljala. Nekdo jo posadi na konja. Nova izkušnja zanjo. Pa tudi naše noge postanejo lažje. Hm. temu kraju se pravi Tlaka. Ustrezno ime. Po-tem je vas Okrog - tudi pravo
ime. Žal, ena je že ura. Od daleč zaslišimp, da kultumi program že teče. Škoda, predolgo smo ma-licali. Še grizemo kolena. potem navzdol in že je Čatež. Na cilju smo. Srečni, nasmejani do ušes in si ne priznamo. da smo utruje-ni. Vsi smo - zmagovalci!
BREDA KRAMAR