I Govoreče glave
V zadnjem času sta v produkciji Televizije Slovenije nastala dva izjemna dokumentarna filma, ki sta se z vrhunsko ustvarjalno iskro - namesto z običajno rutino, ki gre z roko v roki s premajhnimi budžeti in posledično manj zainteresiranimi ustvarjalci - lotila vsak svoje, niti najmanj lahk(otn)e, tematike. Tako Otroke s Petrička (2007) Mirana Zupa-niča, za katere je letos dobil nagrado Prešernovega sklada, kot Govoreče glave scenaristke Marije Zidar in režiserja Dušana Moravca, odlikuje inovativen in inteligenten pristop k materiji, ki je v prvem primeru čustveno in ideološko eksplozivna, se pravi skoraj preveč filmična, v drugem primeru - kot ironično nakazuje že sam naslov dokumentarca »Govorečeglave« - pa ravno obratno, torej nekako premalo filmična, kaj šele televizična. Med tem preveč in premalo sta kot med Scilo in Karibdo oba dokumentarca uspešno prikrmarila do konca, ne da bi se prepustila sirenam ideo-logizacije ati banalizacije svojih subjektov.
Govoreče glave, s katerimi v novinarskem žargonu ponavadi odpravimo manj ambiciozne informativne televizijske prispevke, je namreč film, ki si zastavlja eno človekovih najstarejših in najbolj ambicioznih vprašanj: kaj pomeni biti filozof in čemu sploh filozofirati? Na vprašanje odgovarjajo trije - zdi se, da poljubno izbrani - slovenski filozofi: Ivan Urbančič, filozof fenomenološko hermenevtične smeri, velik poznavalec Nietzscheja, ki je bil v času socializma zaradi ideološke nepravovernosti vseskozi »v drugem planu«, sicer znan tudi kot sodelavec 57. številke Nove revije, manifesta slovenske osamosvojitve; Marko Uršič, profesor na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete, logik, kozmolog, ki se ukvarja s filozofijo prostora in časa, s filozofijo religije, primerjalno religiologijo in teorijo simbolov; a	Rado Riha, predstojnik Filozofskega inštituta pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, lacanovec, kantovec, etik
>	in epistemolog, poznavalec sodobne francoske in politične filozofije. Avtorja filma jih v skladu z njihovo filozofsko
jj;	provenienco umestita v temu primerno različna okolja. Urbančiča, ki razpravlja o nihilistični razpoložljivosti biti in
instrumentalizaciji vsega v tehnološko razvitem kapitalizmu, kjer človek biva zgolj v iluziji svobode, postavita v intimno okolje njegove asketske delovne sobe, katere asketizem režiser Dušan Moravec posrečeno poudari z nenehnim bližnjim kadriranjem filozofovega obraza. Pri drugih dveh, ki v nasprotju z Urbančičem filozofije ne vidita več kot samotnega opravila modrecev v iskanju smisla, temveč kot»polifonost, večglasje, vzpostavitev odprtega horizonta« (Uršič) ali kot »kolektivno delo« (Riha), in se zavedata, da se danes od filozofije ne pričakuje, da se bo ukvarjala z metafiziko, temveč da bo predvsem »uporabna« v političnih in kulturnih debatah, pa avtorja uporabita drugačen, manj intimističen pristop z uvajanjem srednjih in splošnih planov. Uršičev panteizem podkrepita z dvojnostjo meščanske notranjosti njegove prelepe hiše na Krasu in z njeno naravno ruralno okolico, medtem ko Riho, ki zase pravi, da »ima to absolutno usmerjenost na sedanjost«, postavita v izrazito urbane prostore - od knjižnice, mestne ulice, avtoceste, železniške postaje do trgovskega centra, v katerem iz ozadja vanj in v nas sevajo televizijski ekrani.
Televizičnost Govorečih glav je v tem, da avtorja nista prikazala zgolj treh filozofskih pozicij, temveč jima je uspelo predstaviti in dati začutiti osebnosti za njimi, kar je nedvomno zasluga scenaristke Marije Zidar, kije s svojimi neposrednimi vprašanji filozofe prisilila v bolj osebno govorjenje o tistem, znotraj cesarjih običajno dojemamo kot avtoritete na svojih področjih. Če je strategija še posebej uspela pri Urbančiču, ki govori dobesedno »iz sebe« in zaživi kot pravi filmski lik, resničnejši od resničnosti, pa bi za druga dva lahko rekli, da sta ostala bolj »pri sebi«, Rado Riha v veliki meri govoreč »o sebi«, Marko Uršič pa še najbolj »od sebe«.
Režiser Dušan Moravec je vse tri portrete vizualiziral s pravim občutkom za individualnost portretirancev,za njihov ritem govorjenja in idejni svet, pri čemer je Urbančičev in Rihin portret dodatno kontekstualiziral z arhivskimi posnetki iz naše socialistične polpretekle zgodovine, ki jih je iz dokumentacije Televizije Slovenija izbrskala strokovna sodelavka Jožica Hafner. Najbrž ni naključje, da se pri Urbančiču, ki prostodušno izjavi, da se v Sloveniji že dolgo nima s kom pogovarjati in da imajo univerzitetni profesorji veliko znanja, toda nič ne mislijo, pojavi Fran Milčinski Ježek, žalostni klovn, poet ranljivosti in skrajne eksistencialne ter socialne občutljivosti, kot tudi ni naključje, da je Rihov portret uglašen na ludistični avantgardizem skupine OHO iz revolucionarnega leta 1968. »Ne gre za to, kako lahko filozofija pojasni komurkoli v svetu, zakaj je dobra,« pravi na koncu Rado Riha. »Filozofija je dobra za misliti. To je vse.«	=
Tako nam je dokumentarni film Govoreče glave Marije Zidar in Dušana Moravca po dolgem času znova povrnil vero v	>
to, da televizije ni treba zgolj gledati, temveč da jo včasih lahko celo poslušamo. Bravo ustvarjalcem!	j«