Spomini iz otročjih let
PiSe Ludovik Črnej
10. Presmec.
|resmec, cvetnonedeljska »butara«, »leseni žegen«, »pušeljc« in Bog ve, kaka različna slovenska in neslovenska imena še imaš krog po naši dragi domovini, povsod pa vzbujaš isto neizmerno veselje, posebno kmečkim dečkom. — 0, tudi meni si je vzbujal nekdaj! — Majlien sem še bil, komaj »do mize«, pa že so mi morali obljubiti, da bom nesel presmec, prej nisem dal miru. In ko je jug popihal sneg raz goličav in je Ijubo solnčece vzbujalo spečo naravo: ptičice drobne, da so začele čvrčati in žvrgoleti, sanjave zvončke, ljubke trobentice in dišeče vijolioe, da so razveseljevale oči in nosek, in drevje in vse rastlinstvo, da mu je oživela kri v otrplih žilah, tedaj je oživela tudi v meni že itak živa kri, in bil sem od pet do glave poln veselja
   78   
in življenja. Pa bolj kot drugo vse veselila me je misel na presmec. Naš vsakdanji delavec mi je obljubil, da mi ga splete, samo lesa mu naj pre-skrbim. Tedaj pa sem navlekel pol kleti hoste, a ko sem jo pokazal možu, rekel je smehljaje se, da ni pravi tak Ies. Naročil mi je, kaj vse mora biti; a kaj, ko nisem nič poznal! — Rad sem bil torej, da so me poklicali trije vaški dečki s seboj »po les za presmec«.
»Ali imaš nož?« vprašal me je največji. Jaz pa sem izvlekel iz žepa lep, nov nožič z rudečim ročem, ki sem ga bil dobil od strica. Za pol sveta bi ne bil dal tega nožiča. — Ko smo prišli v log, hiteli so drugi rezati ravne šibice hudobike, črenslje itd., jaz pa sem le to dobil, kar je njim preostajalo. In se celo svoj novi nožič sem moral posoditi tistemu dedku, ki me je bil prej vprašal zanj, on pa mi je dal za ta čas svoj stari šiček. Kako sem trepetal za svoje rezilo, da mi je zlomi ali napravi zobe vanj! Re6i pa si nisem ničesar upal.
Mnogo smo si bili narezali in jaz sem že komaj nosil, ker sem vse pobiral.
»Tise nam še manjka«, je rekel jeden; drugi pa, tisti, ki je imel moj nož, je dejal: »Jaz vem zanjo; tam-le gori na vrhu pred tisto kočo je celo drevo.« Nato je šepnil tovarišu nekaj na uho. Ko smo prikobacali blizu vrha, pokazali so mi tiso in mi velevali, naj je mnogo narežem. »Tu imaš svoj nož«, dejal mi je oni dečko. Vesel sem mu vrnil njegov nož in se lotil dela. Slutil nisem nič hudega, četudi se mi je čudno zdelo, zakaj ostajajo tovariši tako daled v ozadju. — Narezal sem že precej vej, kar prikriči iz bajte zamazana babnica. K nesreči se mi je bil nož tako v les vpičil, da ga nisem mogel izdreti. Pa tudi nisem mislil na to, ampak udrl sem jo tjalcaj, kjer so bili ostali tovariši; a glej, nobenega ni bilo več. Ker je letela ženska za menoj, planil sem kar naravnost prek gozda, kriče, kakor da bi me bil kdo živega drl. Skoraj nisem čutil zemlje, tako so me nesle pete, kar hipoma nisem mogel nikamor več. Zakričal sem še glasneje, misleč, da me drži pre-ganjevalka in — zvalil sem se na zemljo. Polagoma sem še-le izprevidel, da sem bil sredi robidovja. 0 ženski ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem se izbasal iz trnja, zaslišal sem od leve strani glasno kričanje; bežal sem torej na desno. Ko sem se pa ozrl, videl sem dobro, kako je držal v vinogradu neki mož dva moja tovariša; jednega za lase, drugega za uho. Nič nisem dolgo opazoval tega prizora, ampak tekel sem naravnost domov. Stopil sem v sobo, ko so mati ravno pobrali krožnike z mize. »Kje pa si se potepal?« vprašali so resno in pristavili: »Kdor časa pravega ne ve, naj pa ostanke drugih je!« — Pogledal sem v skledo, in glej, ravno ta dan izjemoma ni nič ostalo. Le ob robu se je še poznalo, da so jedli riž na mleku. Oj, kako sem vedno hrepenel po takem rižu! Pa s tem še ni bilo konca. Začela se je z menoj prava preiskava, in konec je storila šiba, zato, ker nisem bil povedal, katn da grem. — Kaj vse setn prestal ta dan; a najbolj me je bolelo to, da nisem imel ne noŽa, ne lesa za presmec. No, mojim tovarišem ni bilo nič bolje. Le sosedov jo je odnesel; a hlače si je vendar raztrgal, ko je padel na koleno — in siromak je imel le jedne. Tista dva dečka, ki sta bila mene  spravila  krast — kar  sem  pa še-le  pozneje umel — dobila
    79    
sta pošteno plačo od viničarja, ker sta beže po viriogradu kolje podirala in trla. Lesa ni imel torej nobeden nič. Obupal sem že glede presmeca, kar mi prinese v soboto naš delavec celo butaro šibovja. Spletel mi je doma tako dolg presmec, da me je v nedeljo metal po poti v cerkev in domov, kadar je količkaj potegnil veter. — Noža pa le nisem videl več.