sLooensk* R2AVA ■ I Inlcfnalional Voutb Vm l*»5 A mm« i de 1» 1*5 II* VoJume_ ^_Letnik_XXXVI. oktober 1985 No.: 10. Vtisi iz koncerta pevskega zbora Kočna v Torontu |----Vzgledi vlečejo-----1 l____________________J Koroški zbor Kočna naturneji vTorontu, Hamiltonu (Kanada), Chicagu in v Clevelandu (ZDA) 19. oktobra 1985 je v glavni dvorani slov. župnijske cerkve Brezmadežne v Nevv Torontu pod vodstvom dr. Antona Feiniga gostoval 12 članski moški zbor Kočna iz vasi Sveče na slovenskem Koroškem. Zapeli so devetnajst narodnih pesmi. S petimi aranžmani so predstavili Pavla Kernjaka,Zdrav ka Švikaršiča s tremi, Luko Kramolca in Antona Nageleta z dvema kompozicijama. Z eno prireditvijo so bili zastopani Miro Kernjak, F. S. Finžgar, Joško Kovačič, M. Miškulnik, Fr. Trei-ber in Emil Adamič. Zbor je pozdravil g. župnik Kopač. Sledil mu je g. dr. A. Kuk z daljšim govorom. Pozdrave od Mohorjeve družbe iz Celovca je prinesel g. dr. Valentin Inzko. Zgodovino društva Kočna in njeno delovanje je opisla g. dr. Zercer. Zaključni nagovor pa je imel torontski pomožni škof dr. A. Ambrožič. Pesmi, njih pomen in delovanje posameznih komponistov je razložil g. dr. Partel. Dejstvo da je vsaki točki pridal še humoristično anekdoto, umetniške kvalitete koncerta in motilo, temveč je s tem občinstvo sprostil in ga zabavno povezal z umetniškim podajanjem zbora. Te anekdote so tipično slovensko koroške. Kažejo sproščen, zdrav, včasih pragmatičen odnos koroškega človeka do ljubice, žene, do duhovnika in do Boga. Zboru se pozna izvežbanost, odlikuje ga tonska enotnost, razumevanje materiala, glasbena prefinjenost posebno pri pianissimu, soliste pa lep naraven glas in disciplinarno podajanje. Vkljub povsem poprečni akustiki dvorane, je zbor mogočno donel in dosegel glasbeni višek s pesmima „Mojcej" in „Mi smo mi". Prav je, da je bilo na programu nekaj manj znanih pesmi not npr. Franca Leder-Lesičjaka „Pesem od rojstva" v priredbi Luke Kramolca. Franc Leder-Lesičjak je bil ljudski pesnik in vi-žar iz Podjune in je živel 1833-1908. Prepeval je na sejmih in cerkvenih shodih ob spremljavi citer pesmi, ki jih je sam zložil. Ena najlepših pesmi večera je bila Pavla Kernjaka „Mojcej". Tajeenanajbolj melodičnih in nepozabnih kompozicij v vsej slovenski glasbi. Ni čudno da jo je Slovenski oktet na svojih turnejah pel po celem svetu. Pavle Kernjak, rojen 1.1899 na Trebinji pri Sv. Ilju ob Dravi, je bil kmet organist in glasbeni samouk. Prirejal je najprej cerkvene pesmi, potem je uglasbil nekatere umetne pesmi in končno začel pisati in skladati svoja besedila. Njegov sin Mirp^oj^n "J926 uspešno nadaljuje očetovo delo. V Zibelke slov. koroške pesmi so Ziljska dolina, Rož, Podjuna, Celovška kotlina, Mežiška dolina, torej tam kjer živijo Slovenci. O nabirateljih narodnega blaga je pok. Luka Kramolc v uvodu svoje knjige: Koroške viže zapisal tudi tole: Nobena slovenska dežela nam ni podarila toliko ljudskih pevcev, pesnikov, vižarjev in bukovni-kov kakor Koroška. Bukovnike imenujemo može, ki so v svoje bukve (kot knjige vezane ali sešitke) zapisovali pesmi ali igre, kakor so jih sami sestavljali ali pa prirejali po tujih vzorih. Takrat šol na kmetih ni bilo in je tu le malokdo znal brati in pisati. Zato so tudi takega, ki se je ubadal s knjigo in pisanjem živega jezika, imenovali bukovnika. Besedoval je na ženitovanjih in sedminah ter z okorno roko v tiskanih črkah prepisoval besedila ob nedeljah in praznikih, posebno pozimi, ko je bilo za to dovolj časa. Vrsta bukovnikov in ljudskih pesnikov, od protestantov pa do konca 19. stoletja, dovolj potrjuje, da je slovensko koroško ljudstvo imelo sicer premalo tiskane slovenske duševne hrane, da pa si je znalo pomagati s prepisovanjem, prevajanjem in celo tudi z izvirnimi spisi. Tako je prišlo v narodovo last veliko duševnega blaga, tako se je ljudstvo otresalo nemškega vpliva, saj nemškega jezika niti ni razumelo. Poglavitno pa je: ni hotelo biti brez duševne hrane. Če bukovnika primerjamo s pisateljem ali pesnikom, lahko primerjamo vižarja s komponistom, ljudskega pevca pa z izvajajočim umetnikom. Velik del teh predstavnikov ljudske poezije in ljudskega petja je pozabljenih. Ta ljudski zaklad ni bil ne pisan ne tiskan, temveč se je ohranjal po ustnem izročilu, po prenašalcih. To so bili poti in potovke, potujoči rokodelci, furmani, romarji, berači, koledniki, vojaki itd. Narodna pesem je vedno izročilo tistih ljudi, ki svojo zemljo ljubijo, običaje in svoje sosede razunejo in spoštujejo. Narodna pesem je iz človeka, za človeka. Narodna pesem obuja spomine, včasih pomirja potem zopet navdušuje, narodno zavest krepi, jo brani in vzpodbuja. Tega se je dobro zavedal za časa nacistične okupacije na Koroškem zloglasni Meier-Kai-biteh, ki je patološko sovražil Slovence, njih govorico in posebno še koroško narodno pesem. 10. julija 1942 je pred funkcionarji NSDAP v Celovcu razvil načrt za uničenje slovenske kulture in slovenstva na Koroškem. Meier-Kaibitch - a nič več. Avstrijska nevtralnost je poleg švicarske, švedske in norveške temelj in jamstvo svobode podonavske in alpske države. Avstrijci so si z njo in s pridnim delom zagotovili ne samo svobode, marveč tudi blagostanje in visoko kulturno stopnjo med evropskimi narodi. Z vestnim izpolnjevanjem dr. Figlove pogodbe z zavezniki I. 1955 so uspeli dvigniti ne samo visok življenski nivo, marveč z odlično industrijsko in obrtniško kakovostjo zajeti svetovna tržišča in vkljub uvozu doseči ugodne dobičke. Avstrija danes slovi v svetu kot gospodarsko urejena država z maloštevilnimi brezposelnimi, bogatim turizmom, dežela, ki nudi sezonsko delo celo našim rojakom. To politično harmonijo moti na žalost položaj slovenske manjšine na Koroškem. Znano je, da je Dunaj bolj naklonjen Slovencem kot nemški sodržavljani na Koroškem, kjer je nacizem kot avstrijska politična manjšina še vedno strupena proti slovenskemu življu. KPS je tega stanja sokriva. Bel-grad ni nikoli vznemirjalo koroško vprašanje, rdeča Ljubljana pa vsiljuje slovenskemu ljudstvu na Koroškem domačo politiko in razbija slovensko enotnost in njeno delovanje. Partija in njena glasila sicer razglašajo pluralizem, dejansko ga doma in še bolj na Koroškem onemogočajo. Na obisku v Celovcu sem bral v pismu iz Argentine članek za S. Državo o nujnosti nevtralnosti bodoče Svobodne Slovenske države. Prilika se mi je ponudila, da sem bral Trs-tenjakovo knjigo Med ljudmi (1954, 171 strani). Pisatelj je poljudno znanstven, zato mi je knjiga ugajala. Sočen in domač slovenski jezik osvetljuje psi- hološka dognanja z živi jen-skimi nasveti med človeškimi odnosi. Pisatelj me je presenetil z analizo o odnosih med starimi in mladimi. Zdomstvo. O tem razpravlja šele zadnja leta. Pisatelj je posebno značilen v zadnjem poglavju, ko razpravlja o odnosih do ljudi in sosedov, o domačnosti in odtujenosti, o nepravilnem družabnem odnosu, „ko postajamo drug drugemu in sebi v blagoslov ali prekletstvo." Navajam to dr. Čukovo misel v njegovi kritiki. Knjigo priporočam zdomstvu. Ne strinjam se s pisateljevem mnenjem, da je slovenska ljubosumnost duševna motnjava in simptom splošnega nereda v značaju. Bil sem blizu domačega kraja in ga nisem mogel obiskati. Zagrabila me je naravna, človeška ljubosmunost. Doživljal sem svobodo v svobodi, lepi Avstriji, privoščil temu pridnemu ljudstvu vse te božje darove, v srcu pa si zaželel, da bi tudi slovenski narod živel v podobni. Slovenski narod je po svoji veri in kulturi tako sličen avstrijskemu. Delaven, priden, zvest načelom! Dunajska vlada je I. 1970 na finsko pobudo poslala evropskim državam spomenico o evropski varnosti. Finska in Avstrija sta z isto dala temelje helsinski konferenci. Svet je danes pred važno ženevsko konferenco in pred srečanjem Gorbačova z Reaga-nom. Ali ne bi bilo umestno, da SNO in SDG izkoristi to priložnost s spomenico o zahtevi slovenskega naroda in zdomstva po svobodi z zagotovilom zveste nevtralnosti v Svobodni slovenski državi? Cas in vzdušje sta dozorela. Vladimir Mauko Hurnau-Vestried g avgusta 85 Dragi gospod Maulcoi Mi je bilo zal, da se nismo sestali. Prejel sem naznanilo od Vas, v v Slcusa| Vas doseči^ pa preDozno. Upam, da se bo vendar nešja prilika vsaj za te^efonslci razgovor. Priložen cele 120 jj za naročnino. Pozdravljam, Andrej Kobaf. Koroška narodna pesem pa je. In bo! Naj se ob sklepu pridružim g. Blažu Potočniku, ki je ob zaključku koncerta v imenu Slovencev v Torontu izročil pevovodji spominsko plaketo z besedami: „Hvala Vam bratje-rojaki za obisk, trikrat hvala!" Božo Kramolc slovenska FOR A FREE SLOVENIA Subscription rates $12.00 per year $1 00 single issue ♦•••i'' Advertising 1 column x 1*$4 20 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Avenue. Toronto. Ont M6G 2T5 SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu Glavni urednik: Vladimir Mauko Urednik za Argentino: Martin Duh Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $12. za Argentino in Brazilijo po dogovoru. Anglija. Avstrija, Avstralija. Francija. Italija in druge države $12 US. Po letalski pošti po dogovoru Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtoneva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja Slovenska premišljevanja Razmišljanje slovenskega pisatelja in filozofa MARJANA ROŽANCA z naslovom „Lepa smrt" na ljubljanski tribuni je izzvalo zelo nasprotujoče si odzive. V njem Marjan Rožanc razvija svoj pogled na usodo malih narodov srednje Evrope v tem stoletju, ki jih od leta 1945 v kolesje svojega političnega mlina vedno bolj stiskata obe velesili. „Ne umiramo namreč sami," pravi Rožanc, „z nami umira ves ta obsežen umirjeno baročni prostor od Trsta do Baltika, ki je tako neopredeljivo pisana smrti", poimenovan s srednjo Evropo, z nami umirajo Hrvati, Čehi, Slovaki, Madžari in Poljaki, če ne celo Bavarci ..." Vzrok tega umiranja vidi Rožanc v počasnem a vztrajnem izginjanju tistega kulturnega izročila, ki je te narode oblikovalo in pripomoglo k njihovi narodni zavesti. Ugotavlja tudi, da so ti narodi rastli Iz kulturne zavesti in ne iz politične moči: „ . . . bili so in ostali kultura, ne pa tudi osvajalna soldateska _ no slovensko komunistično vodstvo pa pravi: „Ta partija nas — kolikor nas trga iz srednjeevropske kulture — ce/d slabi in nam jemlje veselje do življenja .. . vsiljuje tudi religijo ateizma in Človekoboga, ki je za- —---- hodna in vzhodna religija, nikakor pa srednjeevropska religija." trenutek vprašljiv, da lahko vsak Rožanc ugotavlja, da slovenska trenutek izginejo iz obličja sveta in partija z razredno {komunistično-da se pripadniki teh narodov te lenlnistično) politiko hromi vse go- Prihodnost slovenskega naroda in kulture ŽIVLJENJSKI UDAREC SREDNJEEVROPSKIM NARODOM — TUDI SLOVENCEM smrtne nevarnosti vsak trenutek zavedajo." Seveda takšno mišljenje ne more biti všeč tistim politikom, pa naj bodo to slovenski ali katerikoli, vzhodni ali zahodni, ki imajo krivično in nasilno Jalto za edinega zanesljivega poroka svetovnega miru. Kajpak na račun teptanja in življenjskega ogrožanja malih narodov. Prav zato, pravi Rožanc, ne moremo in ne smemo mimo dejstva, da Je ta svetovljanska kultura, ki nima generalskih epolet, zdaj za- spodarske sile naroda in duši možnost socialnega boja. „Tako ta partija ni sprta samo z Bogom, ampak tudi sama s seboj. Nenehoma nas mobilizira in kliče kvišku, k strnitvi vrst in v boj in nam za mobilizacijo vseh človeških moči ponuja samoupravljanje in delegatski sistem, obenem pa brez spoštovanja človekove božje svobode — čepi nad nami kot koklja nad piščanci in kot edina odločujoča volja, ki v kali blokira vsako spontano voljo," pravi Rožanc. Rožanc vidi dva vzroka za umi- Slovenska luč, september 1985. ranje narodovih moči: razdeljeno Slovenci smo se že leta 1918 od- Evropo in izključni monopol komu-ločili za novo zgodovinsko možnost nistične partije nad vsemi narodovi-v zvezi južnih Slovanov, v skupni mi silami. Ostati zvest samemu se-državi Jugoslaviji. A kot vse kaže, bi, ugotavlja Rožanc, pomeni spre-se naša pričakovanja niso uresniči- jeti to umiranje. „Umreti lepo se ta. „ln danes, skoraj po sedemdese- pravi vzljubiti vse tisto, kar smo, če-tih letih te Jugoslavije se naša ne- prav je zapisano smrti ali pa celo povezanost s tem prostorom potrju- prav zaradi tega, ker je zapisano je spet in spet: naša poglavitna živ- smrti. Sprejeti, če ne vzljubiti Ju-ijenjska žila, po kateri izmenjujemo goslavijo, ki je najbrž ta trenutek še svoje duhovno in materialno bo- vedno naša edina politična varian-Postali so glasniki evropske pravice gastvo, je še vedno južna železnica, ta, obenem pa stremeti k narodni do svobodne osebnosti..." ki pelje z Dunaja v Trst. Jugoslavija državi, ki je naša neodtujljiva sred- A usodo srednje Evrope svobod- ni in ni naš organski družbeni in njeevropska dediščina," pogumno nih narodov je vsaj zaenkrat zape- gospodarski prostor, v katerem bi sklepa svoje razmišljanje Marjan čatila Jalta. „Tako je srednja Evro- se lahko konstituirali kot družbena Rožanc. pa postala, kar je: negotovost majh- in ekonomska moč, tudi ni naš nih narodov med vzhodom in zaho- enotni kulturni prostor, ampak še dom. Značilnost teh majhnih naro- vedno le politična zveza, ki jo ohra-dov v tem neusmiljenem primežu pa nja sporazum nemočnih," ugotavlja je v tem, da je njihov obstoj vsak Rožanc brez olepšavanja. Za povoj- CERKEV V ZDA IN SOCIALNO VPRAŠANJE škofje v ZDA so že zgodaj dvignili svoj glas v zaščito oseb, ki niso bile deležne naraščajočega blagostanja v deželi. Njihovo pastirsko pismo "Program škofov za družbeno preobnovo" 1. 1919 je bilo v veliki meri napisano pod vplivom pionirja katoliške socialne misli v ZDA msgr.__ J. A. Ryana. Tokrat so izbrali škofje drugacncj pot. Izbrali so posebno komisijo petih škofov (predsednik nadškof Rembert Weakland iz Milwaukeeja), ki pripravlja novo pastirsko pismo. Komisija je imela v pomoč tudi posvetovalni odbor laikov. Prvi osnutek je izdala komisija lansko leto kot temelj razprave jed katoličani (po volitvah, da ji ne bi kdo očital, da skuš^o škofje direktno vplivati na izid volitev). Osnutek pastirskega lista je sledil smernicam 2. Vatikanskega cerkvenega zbora, ki je zatrdil, da se mora postaviti Cerkev na stališče ubogih. S tega vidika so ocenili ostro socio-gospodarski sestav v ZDA in zahtevali temeljite spremembe. Ta osnutek ni prizadel samo predstavnikov gospodarstva, ampak tudi mnoge katoličane, ki so prepričani, da more rešiti družbenoekonomsko vprašanje samo gospodarski sestav svobodne tekme z nekaj manjšimi popravki, med katere pa ne spada vmešavanje države v gospodarstvo. Skupina katoliških t.zv^ "novih konservativcev" je sestavila pod vodstvom bivšega finančnega ministra Williama Simona in filozofa-teologa (laika) svojo "okrožnico". Dobili so finančno podporo gospodarstvenikov, da so poslali svojo poslanico vsem župnijam v ZDA. Komisija je po objavi prvega osnutka sprejela mnogo komentarjev od poedincev kot tudi od raznih skupin. O osnutku so izrazili svoje mnenje tudi škofje na svoji redni škofovski konferenci.Po eni cenitvi je bilo komentarjev za nad 10.000 strani. Na podlagi teh ^odmevov je sestavila komisija drugi osnutek, ki je nekoliko krajši od prvega in ima tudi^nekaj sprememb, toda bistveno je ostala usmerjenost ista: revščino velikega števila oseb (po uradnih podatkih ima v ZDA 14.4% prebivalcev nižje dohodke kot so priznani kot potrebni, da ne žive v pomanjkanju) za "družbeni in moralni škandal, ki ga ni dovoljeno spregledati". V prvem osnutku so postavili Škofje kot <^ilj znižanje brezposelnosti na 3-4%, v drugem osnutku sicer se vztrajajo, da je trenutna stopnja brezposelnosti (7.1%) "moralno nesprejemlji-va", today ne omenjajo vec izrecnega odstotka in pozivajo vlado, vnaj poveča napore, da zmanjša brezposelnost ter Briporocaja povecar.- Slovenska država in status quo (Ob slovenskem narodnem prazniku 29. oktobra) Zdomski tisk posveča v zadnjem času politične razprave o pre-uranjenih odločitvah za svobodne države v sedanji Jigoslaviji. Sklicuje se na status quo v mednarodni politiki, zlasti med USA in URSS, to se pravi, na razdelitvi Evrope po jaltskih in potsdamskih odločitvah med velesilami. Redki zdomski politiki se v znani previdnosti ne morejo otresti strahu, ker ne sledijo hitremu razvoju svetovne politike, ki se jev desetletjih zlasti po Reaganovem nastopu v USA popolnoma spremenila. Prezident Reagan je že pred leti zagotovil poljskim rojakom-ame-riškim državljanom in bojevnikom iz druge svetovne vojne, da USA ne bodo nikoli pristale dokončno na razdelitev in zasužnjenje Evrope. USA so v politični zgodovini (berite knjigo dipl. Murphyja op. pisca) večkrat prelomile vsiljive odločitve. Sprejele so jih v času, ko so njene žrtve za zmago nad Osjo že dosegle višek. Reaganove izjavesostem izničile Nixonovozagotoviloojamstvu trenutno, nedemokratske Jugoslavije. Prezident Nixon je Belgradu jamčil nedotakljivost v času nevarnosti sovjetskega vdora na Balkan. KPJ noče priznati politične stvarnosti, ki jo neurejene politične razmere z dneva v dan bolj jasno kažejo v državi. Boji se namreč, da bi svobodne narodne in demokratske države pomenile konec vlade ene stranke in demokratizacijo teh dežel. Evropski dnevniki in revije pogosto obravnavajo politična in socialna vprašanja jugoslovanskih narodov. Časnikarji in politiki izražajo mnenje, da ustroj današnje države ne odgovarja narodom in ne miru na tem važnem evropskem področju, kjer so se zaradi zemljepisnega in gospodarskega razloga bolj ko političnega križala stoletja svetovne koristi. Svetlejša obzorja se danes odkrivajo slovenskemu narodu. Slovenija je po revoluciji in uporu proti njej v 40. letih doživela industrijski in obrtniški razmah, desetletno blagostanje in se v času krize in napačne Kardeljeve ideje o potrošništvu z mladino približala ideološkemu pomirjenju vkljub vztrajni boljševiški propagandi. To je kažipot do mogoče politične sprave, ki si jo želi narod v domovini in zunaj. Ta je porok boljših političnih razmer in približevanja k uresničenju sanj naroda v Svobodni slovenski državi. Svobodne države zagotavljajo mir, svobodo in mednarodno sodelovanje. Bog daj, da bi se današnja politična vodstva v domovini in v emigraciji zavedla, da je svet znova pred odločitvami pomirjenja mad Vzhodom in Zahodom. Politično gospodarski boj med Jugom in Severom za Evropo ni bistveno pomemben. Da se ne bo znova ponovila ponudba fifty-fifty, se je nujno znebiti sanjaštva in zanašanja na druge. To je: jugoslovanski narodi morajo sami rešiti svoja notranja vprašanja. Slovenci želimo, da se Srbi, Hrvati, Makedonci in Albanci sporazumejo. Sporazum in sprava bosta tudi slovenskemu narodu koristila in pripomogla do Svobodne slovenske države. Slovensko zdomstvo in zamejstvo znova proslavjata praznik 29. oktobra. Proslavimo ga, zvesti čisti slovenski zastavi, z enakimi občutki ko takrat, ko smo se odločili za svobodo. Korak naprej, ne nazaj! Jugoslovanska ideja bo ostala v slovenskem narodu vtoliko, kolikorta ne bo uvirala slovenskega naroda v boju za popolno svobodo v Svobodni slovenski državi. Ne ozirajmo se preveč v preteklost, iz nje se moramo le učiti in po spoznanju ravnati naše politično delo. Lotova žena se je ozirala nazaj, pa je okamenela. Znebimo se nadležnih misli na preteklost in gradimo bodočnost. Te ne iščimo v razgkabljanju naših slabosti, temveč v edini zgodovinski možnosti, ki mora temeljiti v našem prepričanju in zanesljivosti, da slovenski narod hoče svojo državo. Želimo, da se odnosi med južnoslovanskimi narodi uredenepo „balkansko" pač pa na dostojanstven način v skladu z zdaj že globalno priznanim principom o samoodločbi narodov. Naša osebna in narodna svoboda bo končno zadovoljivo uresničena le v lastni, svobodni, mednarodno priznani slovenski državi: Slovenija! Le v tej luči zadobi praznovanje 29. oktobra svoj pravi smisel in pomen! Slavko Skoberne mero učenja novih veščin. Drugi osnutek pcjveča tudi večjo pažnjo srednjemu sloju in prizna, da sjo mnogi v tem sloju v veliki nevarnosti, da zdrsnejo v revščino. Bolj pravična razdelitev dohodkov mora priti predvsem preko obdavčenja bogatih. Imeti zaposlitev s primerno plačo ni samo zazeleni cilj, ampak temeljna človeška pravica. Velike razlike v dohodkih in potrošnji so moralno odvratne. Mnogi vojaški izdatki so nepotrebni, nekateri celo nevarni za svetovni mir. V času ve^ke brezposelnosti in revščine, ko si tisoči ne morejo privoščiti skromnega stanovanja in^so navezani, na dobrodelne kuhinje, je re^ikv gospodarskih vprašanj se težja, Če gredo tolike količine Človeške ustvarjalnosti in snovnega bogstva za proizvodnjo orožja. Drugi osnutek vsebuje tudi^zatrdilo, da ne zagovarja socializma z zahtevo po večji vloge države v gospodarstvu in da ne napada sestav svobodnega trga, cesar so mnogi kritiki dolžili prvi osnutek. v Ta drugi osnutek bo predmet razprav na novembrskem zasedanju škofov ZDA in bo podlaga za končno pastirko pismo, ki ga nameravajo izdati škofje kot celota prihodnje leto. V „ Rudolf Cujes Kaj pišejo drugi ... o potrebi soglasja med Cerkvijo in narodno politiko ,.Svobodo katolicizma in svobodo hrvatskega naroda je treba dosegati v hrvatski državni ideji. Z drugo besedo, napadati ali slabiti katolicizem po zamisli hrvatske države je nesreča za celotno svobodo hrvatskega naroda, napadati in slabiti hrvatsko državo po zamisli katolicizma pa je nesreča za katolicizem. Ko danes pozdravljamo hrvatskega metropolita Franja Kuhariča, ki je prišel med nas da v nas okrepi duha vere, pozdravljamo v prvi vrsti Cerkev med Hrvati, ki je trinajst stoletij vzgajala mlade Hrvate v ljubezni do Boga in do domovine, ki je tolažila sinove in hčere Hrvatske v časih preskušnje in ki je hrvatskim bojevnikom in mučencom dajala poslednjo popotnico, ko so padali za Boga in za Hrvatsko. Pozdravljamo v njem Cerkev pri Hrvatih, ki tudi danes, ko nad Hrvatsko vlada pritisk brezbožnega komunizma ter javne nemorale, vzgaja Hrvate v ljubezni ne le do Boga, temveč tudi do bljižnega. Pozdravljamo v njem vrednega naslednika tistih zagrebških škofov, ki so zmeraj v časih krize vodili Hrvatsko kot namestniki njenega kraljevstva. Posebno pa pozdravljamo v njem naslednika skromnega ter trdnega kristjana in Hrvatom kmečkega sinu Alojzija Stepinca, ki je s svojimi žrtvami za Boga in za Hrvatsko zasenčil vse svoje prednike, velmože in učenjake na zagrebškem škofovskem prestolu. Ne zahtevamo od Cerkev naj ona bije boj za osvobojenje Hrvatske. To ni njen namen. Želimo samo, naj še naprej vzgaja Hrvate v ljubezni do Boga in do Hrvatske, natanko kakor to tudi dela." (Letak za 15 letnico posvetitve dveh hrvatskih kapel v osrednji in največji ameriški katoliški cerkvi, The National Shrine v Washingtonu. Slovesno posvetitev je I. 1980 opravil in jo letos 8. septembra ponovil tedanji zagrebški nadškof, zdaj kardinal dr. Franjo Kuharič. Na tisoče Hrvatov iz vse Amerike je s svojimi državnimi zastavami na čelu romalo skozi kapelo Marije Bistrič-ke, v katere oltarju je pod hrvatskim grbom tudi podoba mučeniškega kardinala Stepinca). ...o ..dobrih odnosih" med Cerkvijo in režimom v Slovenijo „Opozoril sem na še vedno prisotno aktivnost vrhov katoliške Cerkve na Slovenskem, ki niso obračunali s preteklostjo in v tujini raje navezujejo stike s pobeglimi belogardisti in njihovimi nasledniki kot pa z našimi predstavniki in naši stvarnosti naklonjenimi zdomci. Pri tem je res častna izjema ljubljanski nadškof (metropolit) Šuštar, ki dosledno spoštuje dolžnost državljana, ko je v tujini, in se ne izogiblje ne naših diplomatskih predstavnikov ne domov naših izseljencev in zdomcev, zvestih domovini..." (Zoran Polič „Cerkev in sprava", Nedeljski dnevnik, Ljubljana 9. marca 1985). ...o marksizmu kot božjem kraljevstvu na zemlji „Marxov svobodni človek v brezrazredni družbi ni po svojem bistvu nič drugega kot "božje kraljevstvo na zemlji... Cerkev mora kaj povedati sedanjemu svetu. Služit mora sedanjemu človeku... mora se zavzemati za uvejavljanje socialističnih vrednot. Ta nauk imenujejo nekateri teologija po osvoboditvi, medtem ko govorim jaz o socialistični teologiji. To je boj za brezrazredno družbo. Prav tu mora biti Cerkev politična. Ne pozabimo, da je nepolitična Cerkev v bistvu najbolj politična. Kako naj bi po naključju ugotovil, da je socializem doslej najboljši sistem, da je to sistem, ki najbolj ustreza tudi nazorom krščanstv? Gre za to, da je moj socializem v bistvu moje osebno izkustvo. Moja norma sta evangelij in moja vest. Ne zagovarjam teologije osvoboditve, temveč socialistično teologijo. Socializem pa že imamo. Teologija osvoboditve je nevarna za tiste, ki nočejo socializma, toda pri nas ga že imamo. (Ce bi se Cerkev na Hrvatskem odrekla Stepincu in v Sloveniji Rož-manu) bi morala priznati, da nečesa ni prav storila, če pa bi to priznala, bi hkratu priznala, da se mora spremeniti. Za to (za vstopanje vernikov v Zvezo komunistov) se zavzemajo tisti cerkveni krogi, ki vidijo v tem pot do oblasti. Nočejo delati v SZDL (socialistični zvezi delovnega ljudstva), ker menijo, da s tem ni mogoče priti na oblasti". (Dr. Vekoslav Grmič, nekdanji pomožni, zdaj še vedno naslovni škof v Mariboru in profesor bogoslovja na tamkajšnji teološki fakulteti, Teleks, Ljubljana 16. maja 1985, Večer, Maribor 18. maja letos). ... o dovoljenem tiskanju a prepovedanem branju v „matici" „V Književnih listih z dne 30. maja 1985 je pisatelj Jože Javoršek v svoji besedi, ki je pospremila objavo odlomka iz njegove knjige Intenzivna nega, med drugim zapisal, da na slovenskem knjižnem trgu že precejšnje število mescev ni mogoče dobiti cele vrste knjig, čeprav so že zdavnaj izšle. Iz čisto birokratskega razloga, ker so vse te knjige izšle pri dveh slovenskih založbah onstran meje, bodisi pri Dravi v Celovcu, bodisi pri (titovskem Založništvu tržaškega tiska, pa pravice do prodaje ne dobijo kljub temu, da so bile vse tiskane v Ljubljani. Povprašali smo o tej zadevi pri Svetu za kulturo RK SZDL (Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije) in dobili tole pojasnilo: Poudariti velja, da problemi - Javoršek jih je v glavnem točno opredelil - niso nastali zavoljo kakršnihkoli političnih ali celo politično-varnostnih zlogov (gre celo za knjigo Josipa Vidmarja Pismo Slovencem), marveč je njihov vzrok v pravno formalnem statusu uvoznika te literature - založbe oz. založniške organizacije Adit. (Delo, Ljubljana 20. junija 1985) ... o dragi vstopnini v enotni slovenski kulturni prostor" „Potovanje 6. številke (Celovškega zvona) v slovensko republiko (SR Slovenijo v SFRJ) zaznamujejo tile datumi: 26. marca smo poslali v Ljubljano cenzurna izvoda revije, kot moramo to storiti za vsako številko posebej. SR Slovenija namreč nima oblasti na področju vnašanja tujega tiska, tudi ne - v reznici: še posebej ne - če je ta tisk v slovenščini. To področje namreč ureja zvezna zakonodaja. Po besedilu tega zakona je v Jugoslaviji uvoz tuje literature prost - za publikacije, ki so „namenjene občanom SFRJ" (npr. tiste v slovenščini) pa je potrebno vsakokrat dobiti posebno dovoljenje pri Zveznem sekretarijatu (ministrstvu) za notranje zadeve v Beogradu, temu določilu je torej avtomatično podvrženo tudi vse, kar tiskajo pripadniki slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. Tako čudne podpore seveda zlepa ni deležna kaka druga narodna manjšina na svetu. Drugi datum je 24. maj, ko smo poslali revijo v Ljubljano. In 5. junija smo bili po telefonu obveščeni, da je revija že na carinarnici v Ljubljani. A te birokratske poti (za vsekega od 11 zavitkov moramo izpolniti poseben formular, poštnina pa je tudi veliko večja, kot bi znašali prevozni stroški v lastni režiji) si ta ustanova (Celovški zvon) ni naprtila sama. Zvona namreč ne smemo -kljub dovoljenju iz Beogradu - peljati čez mejo sami, temveč je edini možni način ta, da pošiljamo revijo po pošti v zavojih, ki ne smejo biti težji od 15 kg. Uredništvo in uprava." (Celovški zvon, junij 1985, III/7). ... o begu iz rdečih rajev ..Rekordno število turistov iz držav vzhodnega bloka je letošnje poletje prosilo za politično pribežališče v Avtriji. Novico je potrdil svetnik za tisk pri avstrijski ambasadi v VVashingtonu, VValter Greinert. Avstrija se je držala stroge politične nevtralnosti, odkar je pogodba iz leta 1955 obnovila njeno neodvisnost. Hkratu pa je izvajala politiko odprtih vrat do beguncev. Med krizo zaradi Solidarnosti leta 1982 je v Avstrijo pobegnilo več kot 180 000 Poljakov. Poleg tega, da je služila kot vmesna postaja za prehod v druge države, je od leta 1945 povzela v svoje gospodarstvo kakih 581 000 beguncev. Svetnik Greinert je povedal, da je po podatkih avstrijskega notranjega ministrstva v juniju letos prišlo v državo 390 beguncev iz češke in Slovaške, 158 iz Madžar ske, 50 iz Romunije, 37 iz Poljske in 30 iz Jugoslavije. Julija je to število naraslo na 594 iz Slovaške in Češke, na 260 iz Madžarske, na 83 iz Romunije, na 79 iz Poljske in na 44 iz Jugoslavije. (The VVashington Times, 29 .avgusta 1985). ... o smrti koroškega literata „V kraju Obirsko na slovenskem Koroškem so v nedeljo 1. septembra pokopali učitelja Valentina Polanška, ki... je bil eden najpomembnejših književnih ustvarjalcev med koroškimi Slovenci, zelo dejaven pa tudi na kulturno.prosvetnem področju. Politično se je udejstvoval v vrstah frank J. LAUSCHE 6916 Marbury Road Bethesda, Marytand 20617-6053