Štev. 2. V Ljubljani dne 25. februvarija 1895, Leto I. Planinski VSBTatl Glasilo „Slovenskega planinskega društva" v Ljubljani. Izhaja 25. dan vsakega meseca. »ru&tveniki dobivajo list za s Ion j. — Ncilane stane pa 2 »lil., dijake po 1 »lil. 20 lir. na leto; posamezne številke po 20 ltr. Za obliko i« vsebino vpUov so odgovorni pisatelji. Vse spise, naročila in plačila viprejcraljo „Slov. plan. društvo" v Ljubljani. Ingerat oTisegajoi: dvanajstinko strani stane 8 «lil. za celo loto. Iz Stahovice na Konja. Spisal M. KOS. Za mana ostani zidarje! gA ako bi so človek ne vračal rad v naročje premile prirode, ko se pri njej ^T^^najbolje učimo, kakšno bodi naše življenje! Človeški duli bi mogel sam iz sebe kaj malo zdravega življenja pripraviti človeštvu; najbrž bi je uklonil v tesne okove, da bi se ne moglo razvijati. Večna naša učiteljica priroda vodi naš duh, da ne krene predaleč ž njenega pravega pota. Narodi, dokler so poslušali nje glasove ter življenje svoje ravnali po nje nauku, so srečno in slavno živeli ter ne bi bili preminili, da so ostali stanovitni njenim zakonom. V živalstvu se priroda z nami pogovarja, skrivnostno šepeče v rastlinstvu, tihotno nas vabi k sebi z rudninstvom. — Kadar ti tuga tare duha. zaupno pritoci v njeno krilo, potoži ji svoje gorje —- potolažen se bodeš povrnil. A če ti je nebo milo, srce koprneče od radosti, poroči prirodi o svoji sreči: rad ovala se bode mati tvoja s teboj ter ti pokrepčala dušo za krepostno delo. Kamor koli krenemo po njenem kraljestvu, povsod nam razgrinja svoja čarobna stvarstva. A danes blagovoli me, dragi čitatelj, spremljati na kraje, kodgr razodeva mati priroda posebna čudesa — pojdi ■/. menoj na planine! Izredna sreča mi je, da bivam blizu najvišjega in najlepšega dela Kamniških ali Sa vinski li planin. Ko se leskeëejo zlasti ob jutranjem ali večernem solncu, najrajši bi tedaj stal na onih žarnih višinah. . , Bilo je lani predzadnji dan majnika meseca, ko sem zopet zrl po planinskih višavah z užitkom, ki ga najbolj uinejo hribolazcL Drugi dan se je bilo nadejati lepega vremena, „Nikdar ne zamudi hribolazec ugodnega časa, če utegne iti na planine!" poučeval sem samega sebe. Kar je hribolazcu treba, kadar gre na planine, vzel sem s seboj ter se odpeljal z večernim vlakom v Kamnik, O polu desetih zvečer se oglasim pri Ivanu Luznarju, Vrlem gozdarju Kamniškega mesta. „Kaj ne, po Konju *) je sneg iižp skopnel?" ogovorim gozdarja Luznarja, stopivši v sobo njegovo. „Seveda je uže, saj se gori nima nikamor obesiti, da bi obtičal." pojasnil mi je. „.Jutri pojdem na tistega Konja, o katerem govore celo tukajšnji ljudje, kako je hud. Ali me utegnete spremljati?" govoril sem dalje. „Blizu tam imam službene opravke, a rad bi še stopil nanj. saj letos še nisem bil gori," odgovori vrli mož. „Ker gori ni daleč, odrineva zjutraj ob štirih po Bistriški dolini skozi Belo dolino, nazaj pa skozi Dol na Studenčne Mlake, popoldne ob treh bodnva uže lahko zopet, tukaj", bil je najin zmenek. Odrinila sva drugo jutro ob četrti na pet. Nebo ni bilo čisto jasno. Spremljevalec moj je dejal, da jo to najboljše znamenje, da se dopoldne nebo zjasni. Ko sva stopila v sveži jutranji vzduh, prešinil je naju, da sva takoj lahko sapo dobila in urne noge. Bistriška dolina, po kateri sva zdaj hodila, pričenjale na koncu predmestja Grabna v Kamniku- ter končuje v „Koncu" pod Podi, še dve uri naprej od izvira Bistriškega. Dolga je do šest ur. V Stahovici se ta dolina cepi v Orno dolino proti Gornjemu Gradu na Štajerskem. Ime Bistriška dolina je dobila po votli Bistrici, kt si je s silo prodrla pot iz nekdanjih lednikov bližnjih planin. Se dandanes jako naglo drvi svoje bistre in mrzle valove proti mogočni Savi. Takoj v Stahovici se dolina močno zožuje. Gora G r oh o t (918 m) na desnem in Pasja Peč (1386 m) na levem bregu Bistrice sta si blizu vkup. Pot dr/i vštric Bistrice, pozneje se je ogne ter zopet, ji približa. V pol ure sva bila na Hudem Polji. To je senožet, ki sojo pogozdili s smrečicami. Na drugem koncu Hudega Polja se izteka v Bistrico potok Konjščica iz Konjskega Dola, ki sega do Poljanskega Roba (1570 m) pri Mali Planini (1507 m). Od tod se zavije pot na levo proti klancu Kobilici. Dolina je odslej še ožja. Precej globoko doli od pota šumi Bistrica. :f:) Konj se nazivljo pol ure dolgi gorski hrbet. ki spaja planoto Velike Planine z Ojstriško. Hodiva po gozdu do Belo doline, katero je nama danes prelaziti, da prideva na Konja. Na ovinku zagledava vršace Kalške Gore (2060 m), Orintovca (2559 m) in Skute (2530 m). Prekrasen prizor! Zlate jih solnčni žarki tako čarobno, da bi mislil, da zrem v pravljično zlato goro. (Lep razgled je n. pr. tudi na odprti zavijački, kjer sva predlanskim vpričo dveh članov našega planinskega društva ujela gada, ki jo dolg 70 cm.) Hodiva daljo. Na Počivalniku, pri rod nem pragu na koncu malega, a hudega klanca, sedeva ter se odpočijeva. Potom greva mimo Kraljevega Hriba (582 m) in K opiše (563 m) ter prideva ob četrti na sedem v Predbelo, kjer se ustaviva. Predbela je soteska, spajajoča Belo dolino z Bistriško. I mi postojmo malo pred to sotesko! Pomlad, ki ne jo uie poslavljala po naših nižavah in ravninah, razsipala je šele po teh krajih svoje nežno brstje in cvetje, ki jo tem krasnejše, ker je napaja in oživlja pristni planinski vzduh. Iz grl krilatih pevcev se razlegajo presladki glasovi, iz bližnjih strug BelšČice in Bistrice pa se cilje šumenje bistrih valov. Pri soteski Predbeli se pričenja Bela dolina, razprostirajoča so severno-vzhodno na levo do Korošico (1807 m), na desno do Predsedleja (1612 m). Do Korošico, nekdan jega gorskega jezera, je dolga pet, do Preseclleja debelo tri ure. Na levo čez most drži pot proti izviru Bistrice. Prišel bi tja v četrti ure. Globoko doli pod tem mostom bobni ter so peni potok Belščiea, ki se izliva niže doli v Bistrico. Malo manj vode vali Bistrici, nego je ima sama Bistrica. Belščiea si je prejedla v soteski strugo mej golimi skalami. Struga ta in grmenje Bclščice je podobno Predasoljskomu slapu, ki je od tod pet minut proč. Ako pogledaš naravnost po Beli dolini, ustavi so ti oko na Zvandrovcu, gori visoki okolo 1800 m. Na levi plati se vzdiguje jako strm gorski hrbet, po katerem so ti le vrhovi in zareze: M o š n i k (1099 m), Tur nič i, Velika Dolina, Speglariea (1328 m), Divji Plaz, Kameni Dol, Orglice z zanimivim slapom (skakalcem), Žvandrovee. Presedlej (1612 m). Vštric s tem hrbtom na levi strani se vzdiguje še bolj strmo hrbet na desni strani. Njega vrhunci so ti lo: Belška Kopa (1169 m), Cerkev, Grdi Graben, Mravljincev Bob, Grdi Hrib, Esenik, Pod Konjem, Pesek, Presedlej. Po pod olju Belo doline je za hribolazco steza še predobra. Korakala sva zdaj na levom, zdaj na desnem bregu Belščice. Ko še nisva dolgo hodila; zmanjkalo je Belščice v strugi, daje ni bilo nobene kaplje. Spremljevalec moj mi razlaga: „Voda je poniknila. Lo kadar je povodenj ali naliv, točo Belščiea tudi po tej boli strugi." Belščiea torej ponicnjo kakor dolenjske in notranjske vodo. V debeli pol uri sva prišla na razpotje: na levo plat drži pot do slapa v Orglicah ter dalje do Korošico, na desno na Presedlej. Nama jo bilo iti na desno plat. 1* ■" Do tega razpotja je pod olje' še malo napeto, a odslej-še začenja strmo po- •' bočje. Olj obeh straneh pota raste mlad smrekov gozd, po tratah sé paše goveja živina. Ustavita sva se na kraju, ki se imenuje Ladja. Ozrla sva' se nazaj po JMi dolini.. Skoraj vse vrhunce, ki so bili prej našteti, zagledaš na prvi pogled. Belšcična struga vidi so kot najsnažneje umita cesta, vijoča se po podolju kakor kača. Lahki oblački se smučejo okoli vrhuncev ter izginevajo, da moré človek opazovati, kako krasni so prizori v planinskih krajih, kadar zlati solnčna svetloba ta slikoviti svet. Od razpotja sva hodila debelo uro ter prišla do Kopanega pota. Od Predbčle do tukaj naj hribolazee le računi dve uri hoda. Gorko je bilo nama, da sva se rada malo oddelmila. Sedeva na kamenen prag ter gledava v pesek pod fí sen i kom in Konjem. Spremljevalec razlaga na moja vprašanja: „Tam doli ona le skala je Cerkev." Ees, kmalu zagledam na neki skali blizu Belške Kolpe tvorbo, kije precej podobna pročelju cerkvice, zidane v gotskem slogu. „Tiho, tiho!" veli mi spremljevalec. „Ali vidite divjega kozla? Tam doli pod Rsenikom v pesku je; pase se po zelenici pod onim le robom," pripoveduje dalje. Skoraj je bil spremljevalec moj nevoljen, ko mu nisem mogel takoj ubrati kozla na zelenici. Mene jc po sebi meril, misleč, da moram i jaz biti takšen lovec, ki pozna divjino, če tudi se pase tam, kjer je še megla, „Zdaj pa stojte! zažvižgal mu bodem," pravi dalje. Začni se mu je iz ust glas, ki ni bil ne žvižg ne sik. Kozel se je obrnil proti nama, ko je začni žvižg. „Ali vidite?" dé spremljevalec veselo, da sé mu kar oči iskre. Dvakrat zaporedoma je še zažvižgal. „Kaj pato?" vprašam spremljevalca Lnznarja, ker je odmeval enak žvižg k nama, „Tako je zdaj kozel zažvižgal. Ali vidite, kako teče proti nama?" pové veselo, „Misli, da je kje tukaj drug kozel, ki ga pozivlje na boj, pa mu hiti naproti," razlaga lovec Lnznar. Ko je potem le še in še zažvižgal, raztogot.il je bil kozla tako hudo, da je prisopihal blizu naju v globok jarek, kjer si je menda ohladil jezo, midva pa sva odšla po Kopaiiem poti, ki je samo dve minuti dolg. Pol ure hodiva po Številu iku, potem še tri četrti ure po Brežiču ter dospeva 6 poln desetih dopoldne na Presedlej. Po. Stevilniku in Brežiču je strm, a lepo nadelan pot, Y Brežiču pase pastir govejo živino. On ima svojo kočo, kjer dobiš mleka in žgancev. Od Vršiča (1972 m) doli drsi po skali prav dober studenec, ki ne usahne nikdar. Pri tem studencu sva počivala, Podolje in strmec od Pred bele do Kopanega pota se imenuje Za Grič o. Od razpotja proti Kopanemu potu so rasli krasni Marij ni čeveljčki (Cypripediuni Caleéolns). Utrgal sem jih nekoliko ter podaril pozneje bodočim hribolazkam. J)oli na strmcu zagleda va poinikajočo se postavo s košem na rami. „Kdo je ta ženska V" vprašam Lnznarja. „Podpečniko va Koza je, doma iz Županjih "Njiv pri Stahovici. Mahu gre nabirat," pové mi on. „Kani pa vidva?" vpraša naju. ko pride bliže. „('oz Konja na Dol in Kraljev Hrib. pa zopet dumo v." odgovori ji moj spremljevalec. „Oe gresta cez Konja, se pa le varuj ta, da se ne pobijeta," svetuje nama J Nidpečn i kova Eeza. „Kolikokrat sto uže vi le/. I i čez Konja?" vpraša jo Luznar. „Tolikokrat vem da več ne bom : pa tudi Kotnikova Mica je hodila z menoj." pové nama. „Pa s košem polnim mahu sta lazili po Konju!" opomni ji gozdar Luznar. ., Debelo sem pogledal Luznarja in Kezo. „Človek, ki če biti hribolazee, naj IjI si skoraj no upal čez kraje, koder nosijo ženske koše polne mahu V To bi ne bilo vender nič vredno!" zagodrnjal sem jaz. „Eeza lazi po strminah kakor divji kozel, nič se ne boji, pogumna ženska je," pohvali jo Luznar. Ta pohvala je bita zaslužena in ji je dobro dela. to sc je videlo. „Vajin potjo proti Konju, moj proti K 01* oš ici in Petkovi Njivi, jaz moram na levo, vidva na desno. Srečno hodita!" poslovila sejo od naju Podpeč-nikova Reza. Pres«idlej je sedlo, dolgo le malo metrov, a tudi jako ozko. Proti Štajerskemu se spušča jako strmo v dolino, kise imenuje tudi Bela dolina, ker teče po njej Belščica. Izvira pa ta voda ob stezi, ki pelje proti K o rosici in Kocbekovi koči na Molički planini blizu Ojstrice. Kreneva proti Luški Kopi (1753 j ji) !i!) ter hodiva po njenem rebriji uajprvo po skalnatih tleh, ki so prav 1 îepr i lična, potem po travnatih, naposled zopet po skalnatih pol ure dolgo. Preden sva stopila na skalnati svet, iznonadil je meno, a mnogo huje. še mojega spremljevalca velik divji kozel, ki je priprhal izpod Kope ter hitel v bližnjo dober. Ni bil več nego sto dvajset korakov od naju. Postal je še malo tam, ozrl se 11a naju ter zabrlizgal proti žlebi 11 i pod Konjem. Prav iz srca so mi je smilil tovariš moj : sam izvrsten strelec, imajoč s seboj nabito Werndlovo ka-rabinko, v torbi pa še streliva za dvanajst kozlovskih smrti, pa 110 smeti pihniti v divjino, ki je tako imenitna! „Ves dan mi jo izgubljen, ker som imel takšno izkušnjavo!" rekel je nekako, kakor cesar Tit. Dospeva na neki rob. Bilo je na koncu Luške Kope. Odprl se je očem pogled po južni Štajerski, Dolenjski, nekoliko po Julijskih in bližnjih Savinskili ali Kamniških planinah. *) 'Ločiti jo to Kopo od Belške Kope (116^ ni), ki stoji blizu soteske P red bele pri Bistriški dolini. Dobro je prorokoval zjutraj spremljevalec moj, kajti vreme je bilo jako lepo, le malo kje je lazila kakšna meglica. Prišla sva do Konja, vendcr Še ne do nevarnih robov, Kdeče črte po skalah so kazale, da je nama zlesti pod skalo na kranjski plati. V treh minutah sva na robu, od koder se vidi na okoli še lepše nego na koncu Luške Kope. Pod nama se razprostira štajerska Bela dolina, ograjena z navpičnimi skalami, ki so visoke po več sto metrov. Še kakih deset minut sva hodila mej zobčastimi robovi ter prišla do najnevarnejše skalo vsega Konja. Cital sem na ploščnati skali: Pazi! Zapisal je bil predlanskim to svarilo z rdečo barvo spremljevalec moj. Nad tem napisom v plitvi dolbini je letos rasla prekrasna planinska trobentica (Primula Auricula). „Kozel izpod Kope naj Vam ne hodi več po glavi! Prosim Vas, bodite mi kažipot," rekel sem svojemu spremljevalcu. Naglo si uravna puško čez široka pleča ter začne lcsti v žlebino pod skalo, jaz pa za njim prav počasi. Sitno je bilo lesti pod skalo, ko ni bilo skoraj nikamor stopiti ter se poprijeti za kakšen kamen. Prav v dve gube sein se moral zravnati, da sem prišel do tovariša. „Kod pa zdaj?" vprašam spremljevalca. „Tod gori!" odgovori mi. „Na to peč menda vender ne?" začudim se mu. „Drugod ni mogoče," pove mi odločno. „Torej Vi naprej, jaz pa počakam tu doli, dokler ne bodete prilezli na teme peči; če zastaviva nogi takoj drug za drugim, lahko sprednji izpodbije zadnjega, da bi potem imela obadva dosti doli v peskih kje," razsodim naposled. Spremljevalcu mojemu se je pač poznalo, da je uže mnogokrat jahal tega Konja, V treh minutah je bil na vrhu. Torej zdaj sem sam na vrsti. Na okolo se nisem nič oziral, dobro vedoč, da bi dosti daleč padel, ko bi mi kje izpoddrsnilo, ter ne bi nič manj dobro opravil, nego če bi skočil v štajersko Belo dolino. Krepko objamem kos štrlečega kamena, stopim potem na ozek parobek ter se vzdignem po „Peči" (tako sem krstil to skalo). Iščem tu, kam bi se z roko oprl. (Pri takšnih strminah se more človek le na roko zanašati, noga malo pomaga.) Stisnem kamen neke razpoke ter se zopet naprej pomaknem, da sem mogel stati na eni nogi, za drugo ni bilo prostora. Plezam dalje, jako trdno objemajoč razne razpoke ter zapenjajo se vanje z zobastimi žeblji v čevljih. Tipljem ter n zmikam štrleče kamene, poskušajo, kateremu bode upati. Pogledam na vrli „Peči," kjer je stal Luznar. Vidini, da me je prav verno opazoval, kako si pomagam k njemu. Na vrh prišedši sem rekel: „Suha rebra in hrbet ima ta Konj." Blizu Peči, najnevarnejše točke na Konju, nahaja se še druga ¡11 tretja skala, ki sta dali nama tudi dosti opraviti, d asi se ni zdela nobena posebno nevarna, ko sva bila prelezla Peč, liila sva na koncu Konja. Od Presedleja sva hodila semkaj eno uro. Vrli Konja je podoben kopi. Ob rasten jo z ruševjem, po katerem se nahaja mnogo islandskega lišaja (Citrarja Islandica), znanega z imenom „planinski mah." Po ta mati sta hodili Podpecnikova Beza in Ivotnikova Miea, ko sta lazili čez Konja. Mudila sva se z Lnznarjeni na vrhu Konja (okolo 1740 ni) pol ure ter spominjala se tudi našega planinskega društva. Razgled je tu gori jako obsežen. Vidi se ves svet proti Veliki in Mali Planini. Ljubljansko polje, vsa Dolenjska, obilo Štajersko i. t. d. Pot proti Rseniški koči (1048 m), kjer pase govejo živino, drži navzdol. Bila sva tam v desetih minutah, v treh četrtih ure pa v Dolu (131-3 m). Hodila sva mimo Kanceljna. zavaljene skale na samem. V Dolu so naju vzprejeli veseli pastirji ter dali nama mleka in žganeev. Dol jo dolina, dolga tri četrti ure. Nekaj je je namenjene za pašnik, nekaj pa so je pogozdili. Spremljevalec moj h- iti mogel pozabiti divjega kozla pod Luško Kopo. Povedal je pastirjem vse, kako je bilo. Videl sem, da je bila za nje takšna zgodba najslajša novost. Bili so namreč vsi sami lovci. Vsak je povedal, kaj se sme in kaj se ne. sme, če je človek lovec. Kakih štiri sto korakov od pastirske koče proti Konjščici ji- molel iz tal kamen. „Poglejte vsi tja na oni le kamen!" dejal je moj spremljevalec. Gledamo tja vsi prav verno, on pa stopi na vogel koče. Strel poči, pri kamenu se pokaže prah, podoben meglici. „Izvrstno je zadel!" vzklikne najstarejši pastir. -Pogledi ni o. kam je krogla priletela!" Šli smo. Krogle nikjer, —razpršila se je bila vsa, tako hudo je bila ob kamen butila. „Ubogi kozel pod Luško Kopo, ko bi bil to kroglo dobil!" vzdihne najmlajši pastir. Sli smo malo po gozdu ter tam našli perje petelina r nševca (tetrao tetti.v) ter še malo mesa zraven. Izkušeni možje pastirji so dognali, da si ga je bila lisica privoščila, a smo jo mi prepodili. Vsak izmej nas je nabral nekaj perja ter ga zataknil za klobuk. Moje je iz perutnic in izpod vratu. Marsikje sem s tem perjem malo polatinil, češ, tega ruševca, čigar perje imam za klobukom, sem sam ustrelil. Ker mi je bilo do tega. da bi bila liže ob treh popoldne v Stahovici, osta-vila sva Dol o polu ene popoldne ter prišla v debeli uri hoda na Studenčne Mlake v Bistriški dolini. V gostilnici pri Korelnn (Prelesniku) sva bila o pravem času. Dobro je bilo obsedeti tukaj. Več nas se je pogovarjalo o današnjem potu čez Konja ter potrdilo, da vsak človek ne bi mogel priti čezenj. Ako bi se pot nadelal, bila bi potem odprta planota Velike in Male Planine in Ojstriška. To bi bilo koristno za hribolazce in planince, ki paso po teh krajih toliko živine, da imajo sami Čez devetdeset koč ali pastirskih stanov. To se je tudi zgodilo. Kamniška podružnica „Slov. plan. društva" je do dne 19. oktobra 1894. 1. pot čez Konja nadelala , v 2. dan novembra meseca sva ga pa z vodnikom Miho Urši č cm otvorila. Dolg je zdaj samo pol ure hoda. Imela sva najkrasnejši dan. Izmej vseh dni, kolikor sem jih prežil v desetih letih v naših gorah, bil je ta najkrasnejši. Ko bi bil v ta dan stal na Triglavu, gotovo bi bil videl zvonik sv. Marka v Benetkah in ladije po Jadranskem morju. Vzduh je bil tako čist, nebo tako jasno, da se mi je zdelo, ves planinski svet se je človeku približal. Hodila sva tudi, kakor spomladi z Luznarjem, tudi sedaj skozi Belo dolino gori, nazaj pa skozi Dol, a ne naravnost na Studenčne Mlake pri Kraljevem Hribu, ampak severnozahoduo od Dola na Požar in Mart i njo stezo, potem v Vr-varje, pod Bclško Kopo ter od tod na Kopišča. Kaj vse sva tu doživela, zlasti na Martinji stezi in pod Belško Kopo, popišem drugoč. Kadar morem po napornem delu v svoje planine, ponavlja mi duša besede: „Nazaj v planinski raj! Za mano ostani zidovje! iz mesta radosten hitim." Vračam pa se od tam okrepčan na duhu in telesu, kakor l>i se ne mogel od nikoder drugod. Za mnogo ljudi je to, da hodijo po planinskem svetu ter lazijo po visokih goličavah, naj plemenitejša in najlepša zabava. Kdor je boječ, da si ne upa na nobeno višavo, a bi se rad pozdravil, ostani v planinskih dolinah. V naše Savinske ali Kamniške planine, zlasti od južne strani se lahko pride na najvišje vrhunce, ne da bi bilo kje izknšati nevarnih potov. Najpripravnejši kraj v teh planinah, kamor naj bi se hodili zabavat ter krepčat vsi neizkušeni in goram ne upajoči ljudje, je pri izviru Kamniške Bistrice. Iz Kamnika je tja tri in pol ure ter se hodi ves čas po voznem potu. Bog daj, da oživi leto 1895. v Slovencih mnogo navdušenih hribolazcev! Obleka in oprava turistova. (Spisal L. W6lfling.) ki *** Oprava. \ J|||^prava jo tako važna stvar, tla mora vsak hribolazee prav posebno na njo •k^^gledati, sicer bi se mu lahko to ali ono podjetje ponesrečilo in bi še celo svoje ali svojih tovarišev življenje spravil v nevarnost. Vse nesreče po visokih gorah, katerih je bila kriva slaba oprava, naj bodo turistom v svarilo, da si pri vsaki turi prav skrbno uravnajo svojo opravo. Stvari, katere so posebno za visoke gore potrebne, hočemo sedaj navesti. Razume se pa samo ob sebi, da vsak turist vseh teh ne potrebuje, nekateri pa tudi le to ali 0110 stvar smatra za potrebno. Najprvo potrebuje turist stvari, v katero spravi različna oblačila in pa druge potrebne reči. Pomisliti pa je, da se lahko primeri, da bo moral svojo prtljago sam nositi. Torej si mora izbrati kakšno tako stvar, katero je lahko nositi. Reči v roki nosili ne kaže, na ramo jih obesiti, tudi ni prijetno, ker sem in tja mahajo. Tako si je treba izvoliti tornister ali pa nahrbtnik. Nahrbtnik je boljši od tornistra. ker j«' veliko lažji, i« 'L" Se lepe pO hrbtll uleže, nič ne tišči in bolj daleč sega, tako da so rame bolj proste. Ker se nahrbtnik v dežji lahko premoči, je dobro reči, katere, naj v njem ostanejo suho, zaviti v kako nepremočljivo stvar. Zato naj se napravi gumasta vreča, 50 cm dolga in Bo cm široka, in vanjo spravijo reči, -katere hočemo ohraniti suhe. Pa ne samo radi dežja, tudi za to je dobra, da se v njo spravijo jedila, ker potem jih no more pot uosačev premočiti. Za potovanje po lednikih in po snegu so dobre dokoleniee (koiuašne), ker branijo snegu v črevljo. Napravljene so lahko iz usnja ali pa iz improgiiovanega platna, segajo naj pa dopod kolen. Po dolinah potujočemu turistu je vsaka palica dobra, tisti pa, kateri pu hribih hodi, mora imeti dolgo, kovano palico. Kdor pa hoče na visoki*, strme in gladke stene plezati in čez sneg in led korakati, naj si na vsak način priskrbi cepin. Nikdar namreč ne sme na take nevarne vrhove brez cepina lesti. ker njegovo in tovarišev življenje utegne viseti na koncu cepina, hi marsikatera nesreča sejeuze zabranila s hitrim zapičeni cepina v led ali sneg. Na vrtoglavih iu zainrzlih robovih je cepin edina pomoč in zaslomba. Ako tudi ni treba stopnic vsokavati, je vender boljše, da ga turist na visoke gore vzame, kajti po pečinah in po ledu mu je v veliko večjo podporo in pomoč nego navadna dolga palica. Cepin h« sme biti predolg 1-20 m dolg je dovoljen za 1-80 m visokega moža. Prt plezanji po skalovji ga ni treba, zato ga je tedaj dobro obesiti za usnjat trak na roko. Po strmih iii ledenih pečinah je hoditi s krampeži ali kremžarji, takisto tudi po ledu. Z njimi ni treba marsikatere stopnice v led vsekati. Biti pa morajo tolikšni kakor crevlji, ker le potem imaš gotovo in trdno stopinjo, če ti noga tesno tiči v krampeži h. — Krampežev je več vrst, najboljši pa so tisti, kateri imajo po (i žrebljev. Pri vsaki visoki turi. kjer se pride na led in sneg. treba imeti primerne naočnike proti blesku, ker najboljše oko ne more dolgo časa blesketanja po Icdnikih in snežni k i h strpeti. Ge pripeka solnco na lednike, razpoka turistu koža po obrazu. Uez nekaj dni se napravijo mali mozolji in ves obraz jako peče. Proti temu je dobro sredstvo belo cinkovo mazilo. Pred no turist na, ledni k stopi in ga obsijejo solnčni žarki, mora si takoj obraz s tem mazilom namazati, da ga varuje omenjene nepritike. Za rane na nogah vsled velike hoje je to mazilo tudi prav' izvrstno, S veti l niče s 8 — 4 svečami ne sme turist nikdar pozabiti. Dostikrat je užo bilo treba v dežji in mrazu na planem prenočiti, komaj 300 korakov daleč je pa morebiti stala koča, samo najti in videti je ni bilo vsled teme in megle. Najboljša svetilnica je od „Laškega planinskega kluba" priporočena svetilnica „Excelsior." Tej podobna, ravno tako dobra, samo malo manjša je tako imenovana „D u ii a j s k a svet ilnie a." Oboje se ploščnato zlagajo, da se lahko v žep spravijo, (Je ni svetilnice, a je luči treba, napravi se iz steklenice. V ta nameri se napolni steklenica 2 — 3 cm visoko z vodo in postavi v jako vroč pepel. Takoj bode steklo tam, dokoder je vode v steklenici, odskočilo, potem pa vtakni svečo steklenici v vrat, in svetilnica je gotova. Brez užigalic ne sme biti turist, četudi ne kadi. Močan nož, ploščnat kozarec, kompas in zemljevid mora vselej pri sebi imeti. Za vino ali vodu, sploh za pijačo je najboljša „Gumasta čutara," ker je zelo lahka, se ne ubije in malo pobere prostora. Vino se v njej tudi bolj mrzlo vzdrži nego v steklenici ali v kositrni posodi. Pri prehodih čez lednike in pri plezanji na jako strmo in gladko skalovje je vrv neogibno potrebna. Vrv, na katero se lahko 3 osebe privežejo, mora biti 14 do 16 m dolga in 1 cm debela. Kdor pa dela ture, katere so nenavadno težavne in nevarne, da mu tako rekoč na vrvi visi življenje, tisti mora imeti okoli 30 m dolgo, trdno vrv. Tako imenovani ledniški pasovi, to «o precej široki usnjeni pasovi z velikim karabinarjem za privezavanje na vrv, niso, da bi jili priporočali. Železni obroček sam in način, kako je zataknen za pas in vrv zanj, to je vse premalo gotovo, kajti tam, kjer je življenje v nevarnosti, nuj se turist le tako vrvi p osli i-šuje, da si jo kar čez život zaveže, to je najbolj sigurno. Med drugimi rečmi naj vzame turist s seboj daljnogled, potem nekaj platna in šarpije za obveze, šivank in konca in nekoliko gumbov. Turistu, kateri lazi na visoke gore, potrebne so torej naslednje reči: Nahrbtnik, gumasta vreča in gumasta čutara, gorska palica ali pa c e p i n, k r a 111 p o ž i. 11 a o č u i k i proti snežnemu blesku, e i n k o v o m a žilo, vrv, plezalice (črevlji za plezanje), svetil n i c a in 3 — 4 sveče, daljnogled, kompas, zemljevid, močan nož, užigalice, kozarec, obvezilo, sar-p l j a j šivank a in konec ter nekaj gumbov. To vse skupaj bi bilo težko 6—7 leg. Samo ob sebi se razume, da je turistu, kateri mora razen teli 7 kg se nekaj hrane s seboj nositi, na to gledati, da se preskrbi le s potrebno obleko in le toliko oprave s seboj vzame, kolikor bi je pri dotični turi nujno potreboval, sicer bi mu bilo pretežko nositi in bi potem nameravano pot slabo izvršil. Poročilo o II. rednem obenem zboru „Slov. plan. društva." Drugi redili občni zbor se je vršil dne 11. februvarija 1895. leta v hotelu pri „Llojdu" v Ljubljani. Navzlic jako neugodnemu vremenu se ga je udeležilo precejšnje število č. članov in tudi nekoliko društvenih prijateljev. Počastil je zbor med drugimi tudi društvenik Ljubljanski župan gospod Peter Grasselli. Kamniško podružnico je zastopal nje odbornik gospod M. Kos. Zborovanje je otvoril društveni načelnik Fran Orožen z naslednjim ogovorom: „Srčno Vas pozdravljam, častiti člani, ob drugem rednem občnem zboru „Slov. plan. društva"! Občni zbor je bil o pravem času in praviloma naznanjen častitini društvenikom, in navzočnih je zadostno število. Ko pregledujem društveno delovanje v preteklem letu, lahko pač rečem brez samohvale, da je bilo plodovito in da so naše namere vzbudile glasen odmev po mnogih krajih. Poleg glavnega društva je zlasti uspešno delovala krepka Saviuska podružnica, a tudi manjša Kamniška je minulo leto izvršila znamenito delo v Kamniških planinah. Snujeta se novi družniei v Kranj i in v Radovljici, a po drugod se kaže še premalo zanimanja in navdušenosti za našo planinsko stvar. Toda upajmo, da najde ideja naša tudi drugod rodovita tla. Veseli nas pa srčno dejansko priznanje lepega našega smotra, in zato, izrekamo na občnem zboru najiskreuejšo zahvalo za velikodušno podporo: visokemu deželnemu zboru kranjskemu, slavnemu občinskemu svetu Ljubljanskemu, slavnemu zastopu (iornjegiajskenni. slavnemu idavu. ravnateljstvu e. kr. avstr. železnict slavni južni železnici ter vsem drugim korporactjam in posameznikom, katerih je preobilo število. izdalo je driištvt) „Vodnika' za Sa vinske planine in najbližjo okolico", ki je prva slovenska knjiga svoje vrste. Ustanovili smo planinoslovstvu posvečen mesečnik, da bi vzbujali ž njim večje zanimanje za našo stvar in delovanje „Slov. plan. društva". Kolikor nam" je doslej znano, ustregli smo z listom častitim članom, a dobili smo priznanje tudi od drugod, in prvi naročniki nečlani so v tujini živeči Slovenci. „Planinski Vestnik" ne bode potreboval veliko podpore od društva. Polovico stroškov bodo pokrili inserati. vsaj četrtino naročniki, in le ostale bode založilo društvo. Odpadejo pa vsled tega stroški -za različne tiskovine, za katere je društvo doslej precej izdajalo. Rodoljubni pisatelji pa bodo podpirali list brezplačno s sv ojimi proizvodi. S tem je storilo društvo izdaten korak naprej. Društva osoda in procvit pa sta tudi odvisna od slavnega občinstva s tem. da nas izdatno podpira gmotno in duševno. Vsi skupaj pa hočemo vso svojo moč zastaviti v procvit temu prepotrebnemu društvu, da bode svoji vzvišeni nalogi kos. V to ime Vam vsem častitim na-vzočnim zboro valeči n klicem srčno: dobro došli!" Nacelnikovo poročilo in pozdrav je zbor z navdušenjem in odobravanjem vzel na znanje. .Na poziv načelnikov je potem tajnik Anton Mikuš obširno poročal t» društvenem delovanji I. 1894. Ker pa je vse delovanje in gospodarjenje osrednjega društva in podružnic Kamniške in Savinske natančno popisano v tiskanem „Poročilu Slov. plan. društva v Ljubljani o II. društvenem letu 1894.", naj opustimo tainikovo poročilo ter tudi blagajnika Ivan Sokliča, katero oboje je slavni zbor s priznanjem odobril. Omenjamo le, da je postavilo društvo dve koči: Orožnovo na Črni Prsti v Bohinji in Kocbekovo na Molički planini pod Ojstrico, in da je dosedaj zaznanieiiovalo 175 potov ter napravilo veliko novih. Društvena čista imovina znaša 1873 gld. 74 kr. Denarnega prometa je bilo 8(599 gld. 72 kr. Xa nasvet gospoda župana Petra Grassellija sta bila potem soglasno izvoljena za pregledovalca računov gg. člana Adoif Klein in Anton Verhunc. . 08121886 Pri zadnji torki vzporeda se jo oglasil društven i k g. Josip Mandelj ter predlagal to le resolucijo: „Slavni občni zbor skleni: Odboru „Slov. plan. društva" se naroča, da stopi v dogovor z obstoječima planinskima društvoma hrvatskima v ta namen, da se ustanovi skupno planinsko društvo. Ako bodo imeli dogovori po-voljen uspeli, naj odbor za uresničenje tega smotra potrebno ukrene ter poroča prihodnjemu občnemu zboru." Nasvetovauo resolucijo je občni zbor vzprejel. Ko je bil ves vzpored dokončan, ¡/pregovoril je velečastiti gospod mestni župan Peter Grasselli naslednje besede: „Jako s«1 čudim, da je odbor v tako kratkem času in s tako skromnimi močmi in sredstvi storil tako čudovito veliko. Prepričan sem. da govorim i/, dna srca vseh navzočnih. ako se slavnemu odboru za uspešno delovanje njegovo najto-pleje zahvaljujem." Z živahnim odobravanjem so pokazali vsi zborovalei. da se strinjajo z odličnim govornikom. Društveni načelnik se je v ime odbora zahvalil za laskavo hvalo, katero mu je gospod župan Peter Grasselli izrazil, ter obljubil, da bode odbor tudi v I. 189o. neumorno deloval v prospeh prepo treh nega in prelepega društva. Na vprašanje društvenika gospoda Pavla Skaleta, kaj je storil odbor ¿¡lede lani predlagane iu vzprejete zgradbe razglednega stolpa in vremenske kočiee, povedal je načelnik, da je odbor uže kupil za stolp potrebno parcelo na Šišenskem vrhu ter jo dal društvu v last prepisati. Pridobil si je tudi načrt jako lep, a predrag, tako da mora to namero za nekaj časa še odložiti, dokler se ne zboljšajo denarne razmero. Kar se pa tiče vremenske kočiee, prevzela jo mestna občina Ljubljanska, do katere se je odbor zaradi določitve primernega prostora tej stavbi obrnil z dvema prošnjama, izvršitev tega dela sama. O tem predmetu so je še gospod župan Peter Grasselli oglasil. Zagotavljal je, da je mestna občina „Slov. plan. društvu", katero je tako delavno in živahno, posebno naklonjena ter bode zgradbo razglednega stolpa poselmo izdatno podpirala. Ker pa sedaj finančne razmere občine ne pripuščajo dovolj ne podpore, naj društvo to delo za nekaj časa odloži, prepričano pa hodi, da bode občina po svojih močeh, kadar ji bo mogoče, to podjetje podpirala. Ker se ni nihče več oglasil, zahvalil seje naposled društveni načelnik gospodu županu in vsern iiavzočnikom za prijazno udeležbo ter potem zaključil zborovanje. Društvene vesti. Podpore „Slov. plan. društvu." Visoki deželni zbor kranjski in slavni občinski svet Ljubljanski sta podelila vsak po 200 gld. redne podpore za 1. 1895. „Slov. plan. društvu", slavni okrajni zastop v Gornjem Gradu pa tudi 200 gld. za I. 1895. Savinski podružnici. Za te velikodušne prispevke se najiskreneje zali valj ujeta odbora „Slov. plan. društva" in „Savmske podružnice." Lep dar. Gosgod Drago t in Hribar v Celji je „Savinski podružnici Slov. plan. društva" podaril po eden izvod vseh v njegovi tiskarni izešlih knjig, skupaj 13. Te knjige, zlasti zabavno vsebine so namenjene za malo knjižnico v Kocbekovi koči pod Ojstrico. Vsak hribolazee, katerega neugodno vreme prisili, da mora dalj časa ostati v koči, bode zelo hvaležen „Slov. plan. društvu", da mu poleg zavetja ponuja tudi knjig v kratkočasje. Za blagodušni dar izrekamo na tem mestu g. Hribarju najtoplejšo zalivalo. Marsikdo ima kako knjigo, ki je ne potrebuje in bi jo lahko daroval v ta namen. Knjige so dobro došle v raznih jezikih. Vsakemu bodemo hvaležni, kdor nas bode v tem podpiral. „Poročilo Slov. plan. društva v Ljubljani o H društvenem 1. 1894." se je nekoliko zakasnilo vsled preobilega dela v tiskarni. Upamo, da bodo čast. člani ž njim prav zadovoljni, ker ima dokaj zanimive vsebine in je tudi lično in okusno opravljeno. Obsega, pa na 41 straneh: Poročilo o delovanji osrednjega društva, Kamniške in Savinske podružnice, životopis dr. J. Frischauf-a s sliko njegovo, spis: Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778.—1837., zaznamek potov, imenik članov in račune. — Čast. članom se je to poročilo uže razposlalo. Ker ga je še nekoliko na razpolago, dobodo ga lahko tudi nečlani za 20 kr. Die Erschliessung der Sannthaler - Alpen. Festschrift anlässlich des Strassenbaues im oberen Sannthale. Von Johannes Frischauf. Graz. Leusehner und Lubeusky, Universitäts-Buchhandlung 1895. Ccna 60 kr. Tu slavnostni spis je izdal sloveči plauinoslovec in najboljši poznavatelj Savinskih planin profesor J. Frischauf ob otvoritvi toli važne planinske ceste iz Luč v Solčavo. Zelo smo veseli lepe knjižice, kateri je pridejan pregleden zemljevid omenjenih krajev z naznačeno novo cesto. Večjo oceno priobčimo v prihodnji številki. Lovačko-ribar3ki Viestnik. To je organ „Občega hrvatskega društva za gojenje lova i ribarstva." List izhaja že četrto leto kot mesečnik v Križevcih in je zanimljiv tudi za naše lovce in ribiče. Slavno uredništvo nam ga je poslalo v zameno. Književnost. Naznanilo o znižani voznini. Slane „Slovenskega planinskega društva" ulj ud no opozarjamo, da prodaja društveni blagajnik g. Ivan Šoklie. trgovec „Pod trančo" v Ljubljani vozno listke ?.a vožnjo po južni železnici po znižanih cenah, in sicer: 1. •/.a vožnjo na progi Ljubljana-Divača po 1 gld. 60 ki\ (nav. oena 2 gld. 50 kr.) 2, „ „ „ Lj ubija na-Št. Peter „ 1 :1 20 „ „ „ 1 „ 30 :;. „ „ „ „ II. Bistrica „ 1 „ 45 „ „ „ 2 „ 30 „ v lil. razredu poštnega vlaka in po isti ceni za vožnjo po teh progah nazaj. Kdor si želi tak vozni listek kupiti, mora se izkazati, da je član „Slovenskega planinskega društva." ''f&č \ - R. MIKLAUCv v Ljubljani, v Spitalakih ulicah štev, 5, n; priporoča svojo zalogo vsakovrstnega blaga za moško in žensko obleko ter različne srajce za liribolazce po najnižji ceni _______ Franc Čuden, I urar v Ljubljani na Mestnem trgu, | priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih žcpnili in stenskih ur ter budilnikov. Vsi izdelki so priznano izvrstni in po ceni. Popravila se izvršujejo natančno iu dobro. Crnamiki 111/ -aht' i'it)ijc brezp\ui')>ofy URAN in VEČAJ, izdelovalca glinastih proizvodov v Ljubljani, v Igriških ulicah, št. 8, priporočata veliko svojo zalogo izdelanih raznobarvnih peci za sobo. dvotano in razne druge prostore, dalje model našla Ognji&a in sploh vsakovrstne glinaste izdelke. Vso |io najnižji «eni in priznan» dobro. mmmmmmm i Ljubljani na Ifarijnom trgu it. 3 priporoča bogato svojo zalogo popotnih potrebščin fftt tur tete: kovčege, torbe, vreče, nahrbtnikelistnice in druge v to vrsto spadajoče usnjene izdelke, — vse po najnižji ceni. G. kr. priv. zavarovalna družba Avstrijski Phönix na Dunaji zavaruje proti nezgodam ob najugodnejših pogojih. Premije so zelo nizko in se račmiijo.po poklicu zavarova cev eni. TnriNtika je všteta v zavarovanje brez dopInHln, Pojasnila daje: Genialni xastop xn JCvunJuko r lyßiltljani, uri Koiiffre&netn. tryn s/. J J. pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice i- Tsjtlbljnti i, r 7"j vi i j i* lil; n tiskih ulicah i/. J, prevzemata vsa v pleskarstvo spadajoča dekorativna, stavb enak a in pohištvena dela. Delo roolao in Sns, isvršitov točni in po najnižjih eenah. „Slovensko planinsko društvo." „Vodnik za Sarin sli e planine in najbližjo okolico" s 7 slikami in načrtom Savinskih planin z zaznamovanimi poti. Spisala Fr. Kocbek in M. Kos. — Cena (50 kr., po pošti 5 kr. več. Poročilo „Slov. plan. društva o II. društvenem letu 1894. a životopisom in s sliko dra. J. Prisehauf-a spisom: „Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778—1337", zaznamkom vseli potov „Slov. plan, društva" i. t. d. Cena 20 kr. xxyv.>\xy>ixxxyy1yy.xv.>'x>v.xxyy„vx,v HUGOI IHL v Ljubljani, Pred škofijo štev. 2. Trgovina s suknenim in manufakturnim blagom na debelo in na drobno, skladišče platnine in dainastne robe. V. V. y v. y v. y y. y y. y y. yy.y y.y y.y y.y y.y y.y y.y v.y. y y yy.y y. y y.y y.y Caspar Wimmsr (Petters-a naslednik), | čre-vlja-rslsi mojster \ v Goisern-u (naZgornjem Avstrijskem). = Spcciiairst t izdelovanji prati/', vsakemu hribo- \ Iuscu- ilabvo snauih f/arskih fetljev, -Cent zelo nitke. Pri naročil» zadostuje, da se mi : posije kak navaden črccclj, kateri je-nogi naročnikovi : najbolj priklatit». ; SS S. SS SSggSSSg 33SSSjg&g355S@@55S€ gsssg: I IVAN SOKLIČ '« r l.hrbljunt. Pod traučo Sten. 1 in r GleiTu-# Mklh ulicah St, t; (S) W priporoča svojo velik« zalogo klobukov, posebno ¡5 loilunstili na hi ibola/co in lovce iz tvornice Jos. in A nt. Picbkrja, c. Tir. dvor. založnikov. $ ¿lanom „KI. pl. društva" znižane «ene. 10, ££- —g^'1——GifV-gg^ ....... Avgust Zabkar v Ljubljani, na Dunajski cesti ker, 7f priporoča se î. priporoča ^ H c ï svojo bogato založeno lekarno. j£ .......... r ......_ }' v v >t iv v'Í 'i "v ft 4; „Café Mercur" na Mestnem trgu št. o ^ (4 v Ljubljani. & j Kavama je /.elo velika, elegantTja in tračna, ima dva V (iv nova liiljarda in novo igralne mize s kameni- ») ^ limi ploščami. — Razsvetljava je sijajna, časopisov » | nad trideset, domačih iti tojib. H J >Knva Izborita, likerji pristni.^ | Odgovorni urednik Jos. Haiiptman. — Izdaja in zalaga „Slov. plan. društvo". — Tiska A. Klein v Ljubljani.