ETNOGRAFIJA IN ZGODOVINOPISJE
Slavko Kremenšek
Uspešen razvoj vsake znanstvene discipline, v našem primeru etno-
grafije kot posebne družbene vede, je odvisen tako od konkretne, in-
duktivno zastavljene znanstvene raziskave, kakor od splošne razvitosli
teoretične znanstvene misli. Spričo tega dejstva je nepotrebno dokazo-
vanje, da morajo vsako posamično, konkretno znanstveno proučevanje
spremljati znanstveno utemeljeni idejnometodološki principi, ki induk-
tivno znanstveno delo usmerjajo in mu v širšem okviru znanstvenega
proučevanja odrejajo mesto in pomen. Seveda pa ne gre ti dve premisi
jemati ločeno. Razvijanje in izpopolnjevanje znanstvene teorije je ne-
posredno zvezano z uspehi konkretne raziskave, kakor je le-ta, kot
rečeno, povezana z razvojem teoretičnih postavk. Sele njun medsebojni
dialektični odnos ustvarja pogoj za resnično znanstveno usmerjeno in
utemeljeno strokovuo delo.
Številna sporna vprašanja glede predmeta, metode in ciljev etno-
grafije skušajo posamezni etnografi tolmačiti z mladostjo etnografska
vede. Navajajo tudi kompleksnost predmeta, bližino in sorodnost drugih
znanstvenih disciplin, neopredeljivost njenih meja. Težko je vselej in
ob vsakem primeru opravičiti nejasnosti in velike razlike v pojmovanju
temeljnih teoretičnih vprašanj z navedenimi izgovori. Etnografija je.
kakor vsaka družbena (in celo naravoslovna) veda, odvisna od vsako-
kratnega družbenorazvojnega stanja in rešuje probleme, ki jih življenje
postavlja. Ti problemi so raznoliki in v različnih obdobjih družbeno-
ekonomskega razvoja tudi različni. Problematika, ki jo je etnografija
v posameznih obdobjih reševala, kakor tudi način tega reševanja in
smotri, ki si jih je ob tem zastavljala, sestavljajo zgodovino etnografske
vede. Le-ta vsebuje v induktivno raziskovalnem in teoretičnem pogled:'
sestavine, ki imajo tako pozitiven kot negativen vpliv na sodobno usme-
ritev znanstvenega dela. Temeljit in vsestranski pretres razvoja etno-
grafije v domačih in širših okvirih z znanstvenega stališča splošn?
sociologije bi omogočil rešitev številnih spornih in na najrazličnejše
načine tolmačenih teoretičnih vprašanj. Ob pomanjkanju take analiz-
ostajajo žal vse teoretične obravnave brez pomembne historične uteme-
ljitve. Brez nje morajo ostati seveda tudi pričujoče vrstice, katerih namen
je, načeti ob postavkah nekaterih novejših teoretičnih razprav pereči
problem razmerja med etnografijo in zgodovinopisjem.
7
Slavko Kremenšek
Kolikor pustimo vprašanje odnosa med etnografijo kot regionalno
evropsko etnologijo in sociologijo kot posebno družbeno vedo ob strani,
se javlja razmejitev med etnografijo in zgodovinopisjem kot eno naj-
važnejših etnografskih teoretičnih poglavij. To dokazujejo v splošnem
vsi, sicer redki, teoretični spisi v slovenski in jugoslovanski etnografiji.
Mimo tega ne more novejša evropska etnografija tedaj, ko skuša opre-
deliti predmet etnografskega proučevanja in ga razmejiti z delovnim
področjem zgodovinopisja nasploh in posameznimi historičnimi discipli-
nami posebej. Že pri bežnem in nesistematičnem pregledu teoretičnih
sestavkov in poglavij moramo ugotoviti, da je to razmejevanje dokaj
neenotno in neposredno povezano s samim teoretičnim pojmovanjem
etnografije in njene problematike.
V vseh temeljnih usmeritvah etnografske teoretične misli, izraženih
v zadnjih letih pri nas, je razmejitev dela med etnografijo in zgodovino-
pisjem le posredno nakazana. Tako imenovana »kulturnozgodovinska«
ali »zgodovinska« smer etnografske raziskave omejuje s svojim odobra-
vanjem plastne teorije predmet in cilje etnografske vede na spodnjo,
nižjo ali ljudsko kulturno plast. Ob razdelitvi celotne kulture visoko
civiliziranih narodov na gornjo, srednjo in spodnjo kulturno plast pred-
očiijejo n. pr. v eni od tovrstnih usmeritvenih variant torišče etnografskih
raziskav »stvaritve iz območja tako imenovane spodnje in srednje kul-
turne plasti in pa njuni vplivi na gornjo plast, medtem ko sodijo stva-
ritve tako imenovane visoke kulture na torišče slovstvene, umetnostne in
glasbene zgodovine in pa kulturne zgodovine v ožjem ali bolje tradicio-
nalnem, čeprav zelo nenatančnem pomenu besede.. .«^ Raziskovalno
področje tako usmerjene etnografije so v obdobju razredne diferencia-
cije tiste socialne plasti, katerim je kljub izenačujočemu civilizacijskemu
razvoju uspelo najdlje in vsaj do neke mere ohraniti »enostavno, v sebi
izenačeno, domačo, tradicionalno, nepismeno«^ kulturno podobo. Ker je
usoda tako pojmovane ljudske kulture s splošno zakonitostjo družbenega
razvoja zapečatena, in so celo njeni preostanki obsojeni, da bodo kmalu
izginili, se torišče zanimanja etnografije širi v obratni smeri zgodovin-
skega razvoja. Z označeno opredelitvijo predmeta in s tem povezanim
časovnim omejevanjem njenega zanimanja je postala etnografija svoj
lastni ujetnik.
Iz te »zgodovinske« usmeritve, ki vodi etnografijo kot samostojno
znanstveno disciplino v perspektivi v spojitev s kulturno zgodovino, si
išče etnografska znanstvena teorija izhod v funkcionalnih, psiholoških in
drugih vidikih etnografskega proučevanja. Prejšnjemu sociološko in
časovno omejenemu predmetu etnografije se brišejo meje s tem, da se
»ljudskost« in ljudska kultura pojmujeta kot »nezgodovinska, po obče-
' Angeles Baš, Etnografija — zgodovinska znanost, Naši razgledi, 20. fe-
bruarja 1960, str. 77.
^ Branimir Bratanić, Regionalna ili nacionalna i opća etnologija, SE X,
1957, str. 13.
8
Etnografija in zgodovinopisje
stveiiih in tradicionalnih vezeh pogojena« kvaliteta. Tako pojmovana
»ljudskost« ni sociološko omejena, temveč je last vsakega posameznika,
ni časovno vezana, kajti tako pojmovana ljudska kultura še vedno na-
staja in bo še nastajala. Vendar ni taka usmeritev le izhod iz nastalega
položaja; zanimanje etnografije za nastajanje ljudske kulture v seda-
njosti in razlaga tega nastajanja naj bi pomenila protiutež »enačenju
etnografije z zgodovino«, njenemu podrejanju le-tej kot nekake »viro-
slovne discipline«, »k čemur vodi enostransko poudarjanje in pojmovanje,
da je etnografija — zgodovinska veda«. Zanimanje za sedanjost naj bi
bil tudi »logičen in metodično-idejno nujen protest proti enostranskemii
prej omenjenemu pojmovanju, obenem pa osnova za sodobno delo v naši
znanosti«.^
Medtem ko je v prvem primeru, pri tako imenovani »zgodovinski«
usmeritvi, spričo po predmetu določenega prvenstvenega zanimanja za
časovno oddaljenejše probleme, etnografija označena kot zgodovinska
veda, se s psihologistično orientacijo v sodobnost to naglaševanje od-
pravlja. Zgodovinska smer v etnografiji bi bila v tem primeru le ena
izmed več delovnih metod, ki si jih etnograf po potrebi izbira, dopol-
njuje in združuje v posebno etnografsko delovno metodo. Seveda gre
ob takih naziranjih za zoženo pojmovanje zgodovine in zgodovinskosti.
Zato je treba k temu takoj pribiti, da je z uveljavitvijo historizma res
težko, katero koli področje družbenega dogajanja ali stanja imenovati
nezgodovinsko in ga tako izvzeti iz splošne zgodovinske problematike.
Tudi občestvene in tradicionalne vezi, ki naj bi ustvarjale nezgodovinska
stanja, so časovno in krajevno pogojene in zato zgodovinsko vezane, pa
naj je njihova odvisnost starejšega datuma ali od današnjega dne. Ome-
jevanje na sodobne družbene probleme ne pomeni osvobajanja zgodo-
vinskega gledanja in ne uteče zanimanju zgodovinskih disciplin. Res
nemogoče je potemtakem iskati etnografiji kakršnega koli mesta izven
njih. Etnografija je družbena veda, ki s proučevanjem konkretnega, t. j.
zgodovinskega gradiva sodi v celoti v krog zgodovinskih znanstvenih
disciplin.
Zavoljo popolne neuspešnosti, ki bi jo pokazalo kakršno koli iskanje
mesta etnografiji izven sklopa zgodovinskih ved, je treba razmejitev med
etnografijo in zgodovinopisjem iskati samo v tem okviru. Pri tako ime-
novani »kulturnozgodovinski« ali »zgodovinski« usmeritvi etnografskega
znanstvenega dela se zdi, da je s pojmovanjem ljudske kulture kot po-
sebne kvalitete meja med obema disciplinama kolikor toliko jasno za-
črtana in pomenijo nejasna mesta le običajen prehod med sosednjima
vedama. V tem primeru ostanejo odprti problemi le na strani zgodovino-
pisja, ki bi moralo predvsem za starejša obdobja dodobra upoštevati
izsledke etnografije, saj ne gre med obema vedama le za obrobna sti-
kališča, temveč za medsebojne preseke. Tako bi se morala n. pr. gospo-
darska zgodovina nedvomno zanimati za probleme, ki jih proučuje
' Vilko Novak, O bistvu etnografije in njeni metodi, SE IX, 1956, str. 12.
9
Slavko Kremenšek
etnografija v okviru materialne kulture. Socialnozgodovinske raziskave
bi morale vključevati probleme ljudske socialne kulture. Ljudska du-
hovna kultura je nedvomno tudi sestavni del različnih kulturnozgodovin-
skih disciplin. Ugotoviti je treba, da sodobno znanstveno zgodovinopisje
vse te probleme vključuje v svojo obravnavo ali bi jih vsaj moralo
vključevati. Ta ugotovitev pa nikakor ne bi motila etnografskega dela,
če bi le-to temeljilo na sprejemljivi vsestranski opredelitvi ljudske kul-
ture. Manjka predvsem določitev njene vsebine, ki bi ljudsko kulturo
utemeljila v smislu posebne kvalitete. Do zdaj pri nas izražene uteme-
ljitve so ali idealistično zasnovane in zato nesprejemljive* ali na osnovi
le nekaterih določitvenih komponent še premalo podprte.^ Zadovoljiva
rešitev te naloge bi dala »kulturnozgodovinski« usmeritvi etnografske
vede odgovor na vprašanje o razmejitvi med etnografijo in zgodovino-
pisjem. Njuno medsebojno razmerje bi bilo podobno odnosu med splošnim
zgodovinopisjem na eni in na primer umetnostno zgodovino, zgodovino
filozofije, literarno zgodovino na drugi strani. Etnografija bi se tedaj
s popolno upravičenostjo ukvarjala s »starimi domačimi kulturami,
z njihovimi medsebojnimi odnosi in odnosom nasproti od zunaj vneseni
civilizaciji«," pa čeprav bi se splošno zgodovinopisje po potrebi spuščalo
tudi na to področje.
Poleg doslej premalo utemeljene »kulturnozgodovinske« ali »zgodo-
vinske« smeri etnografskega proučevanja, oprte na shematično plastno
teorijo, in psihologistične usmeritve, izhajajoče iz napačnih predpostavk,
je naša strokovna literatura zabeležila tudi naziranje, ki naj bi bilo
v skladu z idejno-metodološkimi načeli historičnega materializma.^ Na
osnovi teh vodil naj bi bil pravi predmet etnografske vede zgodovinsko
dogajanje med širokimi ljudskimi množicami, ugotavljanje zakonitosti
tega dogajanja, znanstveno proučevanje življenjskih odnosov, v katerih
se je razvijal prehod iz preteklosti v sedanjost kot rezultat dogajanja
prejšnjih razvojnih obdobij. To svojo nalogo naj bi etnografija izpol-
njevala predvsem na osnovi tipičnega etnografskega gradiva, in to zlasti
zategadelj, ker zgodovinopisju zaradi pomanjkljivosti arhivskega iii
drugega zgodovinskega gradiva to področje ni dostopno. Predmet zani-
manja etnografske vede bi se na osnovi tega naziranja z zgodovinskim
razvojem ne ožil, etnografija bi ne prihajala v krizo in njene aktualnosti
bi ne bilo mogoče izpodbijati.
Popolnoma razumljivo je, da se sodobno znanstveno zgodovinopisje
ne more odreči proučevanju zgodovinskega dogajanja med širokimi ljud-
skimi množicami. Pritegnitev le-teh v znanstveno obravnavo je ena
bistvenih značilnosti res sodobnega in res znanstvenega zgodovinopisja.
* Rajko Lo ž ar, Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen, NS I, 1944,
str. 7—20.
5 B a š, n. t. č., str. 77—79.
' Bratanić, n. m.
' Marijana G u š i ć, Naloge naše etnografije, SE V, 1952, str. 7—13.
10
Etnografija in zgodovinopisje
Ne gre na tem mestu razpravljati o vprašanju, koliko je zgodovinopisju
že uspelo razširiti in poglobiti območje svojega dela, niti ne o tem, kakšne
rezultate lahko tudi že starejše zgodovinopisje v navedenem pogledu
nudi. Na osnovi historično materialističnih metodoloških vodil je treba
pač vse strani družbenozgodovinskega procesa motriti v njihovi dejanski
medsebojni povezanosti in zgodovinsko raziskavo tudi v tem smislu
usmeriti. Sodelovanje vseh posameznih zgodovinskih disciplin mora biti
zavoljo tega čim tesnejše, kar je poudarjeno tudi v gornjem orisu nalog
sodobne etnografije. Vprašanje razmejitve dobiva s tem poudarek na
stikališčih. Tudi s teh gledišč, in še predvsem s teh, si je treba ogledati
odnos med etnografijo in zgodovinopisjem.
Etnografija, pojmovana kot proučevanje zgodovinskega dogajanja
med najširšimi ljudskimi plastmi v okviru neke etnične enote, je tako
po predmetu, metodah in cilju tesno povezana z zgodovinopisjem. Še
več; i predmet i cilj, delno tudi metode etnografske vede so do dobršne
mere identične s predmetom, metodami in ciljem zgodovinopisja. Živ-
ljenjski materialni pogoji, življenjski odnošaji in najrazličnejše oblike
družbene zavesti, lastni širokim ljudskim plastem, so bili že vse doslej
predmet etnografije. Naloga sodobne usmeritve etnografske vede bi bila
predvsem še v tem, da bi predmet svojega proučevanja razširila na tiste
ljudske plasti, ki so iz različnih razlogov ostale doslej izven njene
obravnave. Na tak način postane etnografija po svojem predmetu se-
stavni del splošne zgodovine in izpolnjuje v njenem okviru svoje posebne
naloge.
Glede na splošno znanstveno metodološko orientacijo ne more biti
Tazlik med etnografijo in zgodovinopisjem. Njuna metodološka vodila
izhajajo iz dosedanjih spoznanj splošne sociologije in so tako v skladu
z načeli zgodovinskega materializma. Nedvomno pa obstajajo določene
razlike v delovnih prijemih, ki sta jih obe dve vedi v svojem dosedanjem
zgodovinskem razvoju razvili. Tako si je zgodovinopisje iskalo gradivo
za svoja spoznanja predvsem v pisanih virih, etnografija pa se je oko-
riščala predvsem z recentnim terenskim gradivom. To je več ali manj
ustrezalo dosedanjemu pojmovanju o naravi njunega predmeta. S so-
dobno opredelitvijo delovnega področja si izbirata gradivo glede na
zastavljene naloge in ga tako podrejata zastavljenim ciljem. Pri tem še
nadalje skrbita za izpopolnjevanje svojih specifičnih delovnih metod,
s čimer je etnografija najtesneje povezana z občo etnologijo in se še zlasti
na tej osnovi staplja z njo v eno znanstveno disciplino.
Enotna idejno-metodološka usmeritev etnografije in zgodovinopisja,
kakor celotnega sestava družbenih ved, narekuje enoten končni cilj v
proučevanju človeške družbe v vseh njenih pojavih in ugotavljanju
zakonitosti razvoja. Zgodovinopisje kakor etnografija raziskujeta enoten
zgodovinski proces z induktivno metodološkim izhodiščem v proučevanju
konkretnega zgodovinskega dogajanja in stanja. Njuno zanimanje pri-
teguje odnosnost v strukturi in razvoju in proučevanje posameznih po-
li
Slavko Kremenšek
javov, kolikor je to potrebno za razumevanje celote. V okviru tega
končnega cilja izpolnjuje etnografija posebne naloge in si na tej osnovi
zastavlja tudi svoje posebne cilje. S tem pa se nikakor ne oddaljuje od
splošne zgodovinske problematike. Z intenzivnim proučevanjem svojega
predmeta doprinaša svoj delež k razumevanju družbenozgodovinskega
razvojnega procesa, in to na odseku, ki je prav zaradi dosedanje znan-
stvene zapostavljenosti velikega pomena.
Résumé
ETHNOGRAPHIE ET HISTORIOGRAPHIE
L'auteur souligne la nécessité d'éclaircir les questions théoriques de l'ethno-
graphie. La question des rapports entre l'ethnographie et l'historiographie n'a
été abordée qu'indirectement dans les traités théoriques publiés jusqu'a présent
en Slovénie, et elle fut résolue de manieres différentes a cause de l'orientation
différente des auteurs. Il faudra bien chercher la solution du probleme dans
l'étroite collaboration des deux disciplines qui, d'apres leur sujet, leurs méthodes
et leur but, sont assez voisines. De ce point de vue, l'ethnographie est une
discipline historique, se vouant particulierement a l'étude des événements histo-
riques des grandes masses du peuple, et fournit son apport a la connaissance
du proces évolutif de l'histoire.
12