1147
1
Potreben je predvsem moralni napor, da se dejavno opredelimo do prvin sodobnih nesporazumov o družbeni vlogi izobražencev v socialistični dižavi. Ti nesporazumi in nasprotja med političnimi sistemi in izobraženci so kateri-krat dobili tudi izredno dramatične oblike. Ob tako imenovanem kompleksu sizobraženske elite« je to najpogosteje povzročala stalinistična zamisel, ki ponižuje razumniško ustvarjalnost, posebno na področju humanističnih znanosti in umetnosti, v okvir nalog sedanje države, to se pravi birokratske politike, ker je ta zamisel s svojim dogmatizmom in pragmatizmom zavzela protizgodovinsko stališče do' kulturnega izročila svojega naroda in človeštva. Socialistična družba pa mora — in edina tudi more — ustvariti stvarne družben o-materialne in politične pogoje za integralno afirmacijo človekovega ustvarjalnega dejanja.
Ce pojmujemo socializem kot revolucionarni proces zavestnega odpravljanja razredne osnove družbenih odnosov in razrednega značaja človekovega družbenega bitja, če gledamo socializem kot proces, v katerem se človeška osebnost osvobaja determiniranosti po razrednem bistvu delitve dela, če je socializem »odstranitev antagonističnih nasprotij med človekovo ustvarjalno  naravo' in  družbeno-političnim sistemom«   (Program Zveze komunistov
Jugoslavije), potem je naloga izobražencev, da se dejavno lotevajo nalog socialistične avantgarde in da so njen organski del. Nagibanje k družbenopolitičnemu avantgardizmu, ki danes ne sledi zgodovinvskih. koristi delavskega razreda, je v najboljšem primeru zgrešeno, pa tudi tragično.
Zelo se zavedam slabosti tega načelnega stališča. Toda v tem trenutku in ob tako splošnem vprašanju ni mogoče konkretneje govoriti o vprašanju »socialistična država — izobraženci«, ker so izhodiščne osnove socialističnih družbenih preobrazb in njihovi uspehi ne samo različni, temveč si tudi ideološko nasprotujejo med seboj.
2
Na področju kulture mora socialistična država imeti ideološko »linijo«. Bistvene prvine te ideološke »linije« so, mislim, tele: ustvarjanje gmotnih in družbenih pogojev za resnično< demokratizacijo kulture, tako glede pravice in možnosti uporabe njenih vrednot kot glede pravice in možnosti šolanja in ukvarjanja z znanostjo in umetnostjo; deetatizacija kulture, osvoboditev umetnosti in znanosti, da ju država ne bo administrativno vodila; svoboda intelektualnega ustvarjalstva na idejni podlagi socializma in humanizma, ki jemlje vsem političnim organizacijam in ustanovam pravico do ideološkega monopola na področju kulture.
Taka ideološka »linija«, ki je bolj duhovno istanje kot »linija«, je socialistična demokracija. Na njeni idejno-moralni podlagi postajajo umetniški in znanstveni problemi, med katere štejemo tukaj tudi problematiko razvijanja marksistične teorije, stvar znanstvene in umetniške prakse, stvar kritike in javnega boja mnenj.
Taka ideološka »linija« odpravlja direktivne funkcije države in sistem »transmisij« v kulturi. Zamenjuje jih s sistemom družbenega upravljanja in s svobodno, socialistično pobudo državljanov in njihovih organizacij.
Taka ideološka »linija« je dovolj široka, da anticipira vse ustvarjalne sile, hkrati pa dovolj revolucionarna, da onemogoča protisocialistično politično zlorabo svobode.
3
Odgovornosti so različne, odvisne od revolucionarnega položaja, gospo-darsko-kulturne ravni dežele in zgodovinskega izročila. Načeloma mora biti izobraženec tako vojak kot graditelj. To ni žrtvovanje sociološki utilitarnosti, to je dejanje človekove integralne potrditve samega sebe v času in prostoru, pred ljudstvom, razredom, samim seboj. Toda komunistična partija je odgovorna socializmu, da z razumevanjem razločuje pesnika od zidarja in vojaka.
Izobraženec, ki je član komunistične stranke, mora tudi ,s svojimi poklicnimi sredstvi sodelovati v boju za zmago socialističnih družbenih odnosov, socialističnega gospodarstva in kulture. Prav tako izobraženec ustvarjalec, Član komunistične partije, svojega umetniškega in znanstvenega dela ne sme podrejati strankinemu taktičnemu utilitarizmu in njenim propagandističnim koristim, toliko manj, če se ti cilji ne ujemajo z njegovo znanstveno, umetniško in revolucionarno vestjo.
Ravno v sedanji ideološki komstelaciji je moralna odgovornost izobraženca   komunista   neznansko   zrasla.   Drama   revolucionarne   resnice   postaja
1148
1149
moralna drama tega razdobja. Če bodo izobraženci komunisti moralno poraženi, če ne bodo imeli moči in poguma, da prevzamejo odgovornost za usodo revolucionarne marksistične resnice, bo to naše razdobje razdobje poraženega humanizma.
Ta odgovornost je danes komunistični imperativ;  močno mora biti zastopana v ustvarjanju izobražencev.
4
Nekatera splošna humanistična, komunistična »vzgojna« prizadevanja socialistične države so tudi moja intelektualna prizadevanja. Taka soglasnost je najpogostejša. Glede tistih »vzgojnih« prizadevanj, ki so dnevno-aktual-nega in prakticističnega značaja ali ki ne segajo na literarno območje, pa si lastim pravico, da jih ne štejem za svoj intelektualni problem in se ne zavzemam zanje.
Razvoj socialističnih družbenih odnosov v moji deželi ni ne končan ne popoln. Obstajajo nesporazumi in razločki pri gledanju na konkretna življenjska vprašanja. In to je dobro. Obstajajo družbeni pogoji in sredstva, da lahko javno branim taka svoja pojmovanja in razločke. V svojem literarnem življenju doslej nisem prišel v spor s politiko komunistične partije, z Zvezo komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije od mene, komunista in pisatelja, nikoli ni zahtevala česa, kar bi bilo v nasprotju z mojo umetniško in komunistično vestjo. Vzemimo abstraktno, da bi tak položaj nastal; tedaj ne bi zatajil svojih pogledov in prepričan sem, da me tudi ne bi razglasili za  izdajalca socializma.                                                                       
Dobrica   Ćosić
(S pisateljevim dovoljenjem prevedel J. G-)