Izpričuje nam ta listina pred vsem in posebej eno: »šolo« v Prešernovi umetnosti! Res le malokje vidimo tako jasno kakor tukaj — iniciativo; impulz, ki je dal princip ter povzročil v Prešernovi umetnosti — neko gotovo ter vže vnaprej določeno obliko: povzročil epizodo španskih form; ta krepki poivdarek češ da neke posebne zasluge Prešernove, ta naglas, da je Prešeren vsaj v enem prvak med vsemi slovanskimi pesniki prav zaradi tistih svojih španskih oblik, ko jim je glede drugih le sovrstnik, — ta nam govori in priča, da je bil Čop, ki je kakor vemo kot romantik ves težil ter bil tudi Prešerna že za I. Zhbelizo — pred letom 1830 torej — okrenil tja na jug v »priznani« romanski
Beogradskim
o njih prvem posetu Slovenije
Zajedno so bili pred petnajststo leti prišli Vaši in naši dedje v kraje današnje domovine- Ali stoprav danes, po petnajststo letih, je slovenski rod, bivajoč pod Triglavom, v dolinah Drave, Save in Soče, dočakal srečni dan prvega poseta bratov od Bosne, Drine in Morave.
Velezgodovinski dan! Srbska mladina, cvet bratskega nam rodu, od srca pozdravljeni! Po petnajststo letih ločitve prvič pozdravljeni na svobodnih tleh, s pomočjo Vašega in sedaj našega kralja osvobojenih tleh! Ko Vam prožimo roke v pozdrav, šo vse solzne naše oči od sreče,   hvaležnosti, radosti.   Pozdravljeni!
Prihajate k nam preko Zagreba, od bratov Hrvatov. Bije Vam na uho nekoliko drugačna govorica. Vendar, ali ne čutite namah, da je to isti jezik kakor Vaš? Ali ne pričajo usta, oči in srca, da smo res rodni bratje?
Neizmerno je bilo Vaše trpljenje, da ste priborili svobodo, sebi in nam; neizmerno pa je bilo tudi naše trpljenje, da smo ohranili — porinjeni najdalje na zapad med Nemce in Italijane — svoj jezik. »Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi!«  (Ivan  Cankar.)
Tisoč in petsto let smo bili ločeni. Vendar nekoliko   smo znali za Vas.
Vaš kraljevič Marko je živel tudi v naši narodni pesmi ko kralj Marko. — Ko si je zadnji celjski grof Ulrik II. (umrl 1. 1456 v Beogradu), »vojvoda vseh Slovencev«, kakor se je baje nazival, iskal neveste, si je izbral Srbkinjo, Katarino, hčer despota Jurija Bran-kovica. Nad Celjem vidite razvalino slavnega gradu; ondi je nekdaj stolovala, — V 16. veku je Slovenec, luteran Primož Trubar, bivajoč v Urahu na Nemškem, tiskal novoverske knjige tudi za Srbe, v cirilici.
Novo življenje se je pričelo v 19. veku. Že Val. Vodnik (u. 1819) je v svoji odi »Ilirija oživljena« zapel, da od Mure doli do Kotora prebiva en narod, ilirski. — Njegov sodobnik, učeni jezikoslovec Jernej Kopitar — ime Vam je znano —, je bil navdušen za srbsko narodno pesem; bil je duševni otec Vašemu velikemu Vuku   Štefanoviču   Karadžiču in s tem tudi
svet oblik: povzročil zdaj 1. 1831, kakor prej stance, sonete in tercine, pa tudi španske asonance, ki niso torej bile nič le slučajnega v Prešernovi umetnosti, ampak neka epizoda, dasi le enoletna, »e i n s t -weilen nur als Ubung und Versuch«, pa vendarle — po zavestnem načelu! Čop je (hote in vede, zakaj!) Prešerna napotil, da se je lotil te oblike — po njegovem prvi med vsemi slovanskimi pesniki; posebej, da dokaže tudi tu posebno moč in sposobnost domačega slovenskega ter s tem sploh slovanskega jezika pred nemškim — za ta svet; in Prešeren je sledil (hote in vede, zakaj!) Čopovi besedi ter nam dal 1. 1831. štiri spesnitve — hote! — v španskih asonancah!
(Dalje prihodnjič.)
maturantom
v dnevih 19.—24. julija 1919.
duševni otec novosrbskega pravopisa. Na našem grob-lju v Ljubljani bodete stali pred njegovim grobom. — Lahko rečemo: kar imamo Slovenci velikih mož, pesnikov, piscev, učenjakov, umetnikov, dalekovidnih politikov, vsi so hrepeneli po ujedinjenju Ljubljane z Zagrebom in Beogradom. Čujte — mesto vseh drugih — kako poje naš Fran Levstik (1831 —1887) v pesmi »Umirajoči pevec«:
Prorok odgrnene vidim usode : »V Ko s o ve m   ravnem   je sveti oltar, zidan na grob, kjer za  naše   narode Miloš daroval krvavi je dar.
K nebu visocemu kvišku poganja zemlji iz groba košato drevo, čvrste mladike široko razslanja, krepko dviguje ponosno glavo.
Z dreva šumijo pogubni vetrovi, zibljejo zemljo na štiri strani, groma trepečejo skalni gradovi, prah so mejniki, več  trinogov ni!
Vnel se mogočen je pevec v narodi, gosli obešene z vrbe je vzel; himne prepeva o   sveti  svobodi, strune vesele je nanje napel.«
(Zbrani spisi, I, str. 186.)
Kar je Levstik samo prorokoval: da nam s Kosovega polja zasine sveta svoboda, to srečni vnuki doživljamo. Zato je vesela naša himna, vesele so naše strune: veseli prepevamo Lepo našo domovino, Naprej, zastava Slave! in Bože pravde, kateri zadnji je obe uglasbil isti umetnik, bivši kapelnik v Beogradu, Slovenec Davorin Jenko, čigar rojstni kraj bodete videli, vozeč se mimo Kranja.
Dobrodošli nam, mili bratje, sinovi junakov s Kosovega ravnega! Tisoč in petsto let smo bili razdru-ženi,  a odslej, ako Bog da, — nikdar več!
Uredništvo. 161