Zapiski MOJA ARETACIJA POLETI 1941 Konec julija 1941 je bil na stopnišču pri Filharmoniji — takrat je bil tam kino Matica — ustreljen v okupirani Ljubljani prvi nemški vojak. Kasneje smo izvedeli, da je vozil obmejnega ko misarja — majorja do Ljubljane in da je bil doma z Dunaja, kjer je bil za poslen kot taksist. Ker je atentator spret no ušel za Ljubljanico, so začeli Itali jani poizvedovati, kje vse ss je mudil v Ljubljani ta nemški vojak in so v za pore spravili veliko število nedolžnih Ljubljančanov. Med njimi sem bil naj bolj sumljiv jaz — velike postave, de beluh in povrhu še lovec, torej spreten v streljanju. Zakaj so me aretirali, kdaj in kje? Proti večeru na dan streljanja sem mimogrede posedel v gostilni Pri Ivanu na Aleksandrovi (danes Cankarjevi) ce sti. Gostov je bilo vse polno, zato sem prisedel k mizi kot peti. Ko se je iz praznila sosednja miza. jo hitro zasede vojak v nemški uniformi z neko ljubico. Kmalu odidem z dvorišča te gostilne in se ustavim še »Pri Korlnu« tj. gostilna »Na-na«, kjer sem s prijateljem igral bi ljard. V tem času pokličejo po telefonu nekega karabinjerja, ki je bil tudi v tej gostilni, da naj pohiti, ker je bil ubit nek vojak. Naslednjega dne sem odšel na Tržaško cesto k zobarju Lužarju, kot sem imel vrstni red zdravljenja. Sedim v čakal nici in z ene strani se odpro vrata, da sem na vrsti in naj vstopim k zobarju, skozi druga vrata pa takrat stopijo 4 italijanski fašisti in italijanski vojak s puško, ki jih je vodila neka ženska, po kazala na mene in rekla: »Ta je Tavčar« Govorili so slovensko in ukazali, da sto pim prednje, ampak brez besed! Odpeljali so me v Sempeterske zapore (današnji Onkološki oddelek). Naš policaj — ko mandir mi takoj odvzame pas od hlač, me vsega preišče, odvzame mi žepni nož in drugo. Ko ga vprašam, kaj bo z me noj, mi odgovori: »Zaprti boste«. — »Pa zakaj?« — »To pa že sami veste.« Ker še nikoli nisem bil v zaporu, sem takoj prosil, da bi me dali v kakšno čisto celico, ker se zelo bojim mrčesa. »No ja. te bomo pa dali k »titlarjem«. Prišel sem ves zmeden v celico št. 8. Celica je bila sveže pobeljena, čista, imela je samo 2 postelji in v njej nas je bilo zdaj vse ga 6 zapornikov. Kasneje sem izvedel, da so bili to: Franc Leskošek-Luka. za grebški hotelir Cerne. neki zdravnik iz Zagreba, gradbenik Ogrin s Prul in neki advokat. Sedem na posteljo in advokat me začne izpraševati, zakaj sem prišel v zapor; nisem mu vedel kaj odgovoriti. On je pa le silil z vprašanji kar naprej in sem vznevoljen odgovoril, da sem leta 1914 poskušal napraviti atentat na Ferdinanda v Sarajevu in da se je šele sedaj izvedelo... Seveda je bil zelo uža ljen: posvaril me je, naj se ne norčujem, da so tu sami uporniki itd. Policaj me je za napitnino 30 lir pre mestil v celico štev. 2, na pograd. Ce lica je bila velika samo par metrov, na pogradu pa je poležavalo 8 mladih, golih 5tudentovr. ker je bila neznosna vročina. Bil sem med njimi kot ~oče«. Stisnili so se, da sem dobil še malo prostora, kljub stiski. Nekateri, ki so bili tu že nekaj časa. so bili po vsem životu v hrastah (znojenje, drsanje po deskah, ki so ne rodno visele). Okrog 10. ure zvečer me prideta iskat dva mlada policaja in kričita: »Tavčar, hitro, hitro ven!« Nista mi dala časa, da bi se oblekel. Moral sem hoditi pred njima po temnem hodniku šempeterskin zaporov; za vogalom pa je bilo skritih šest fašistov v črnih srajcah (rekli smo jim kar »totengrobarji). Z vsake srtrani me pograbijo trije za roke, udarijo v pr ša, mi spodnesejo noge, da sem kair te- lebnil na betonska tla in obležal ne zavesten. Ko sem prišel k sebi, so ob vsaki strani čepeli črnuhi in me gledali v obraz. Takoj sem opazil, da so mi med tem vklenili roke. Pripomnil sem, da tega ni treba, pa je eden odgovoril slo vensko: »Treba, treba,« me istočasno po grabil za lase, mi dvignil glavo in me prav po policijsko boksnil v tilnik, in še enkrat in še enkrat. Se danes se čudim, kako sem vse to zdržal Dvignil sem se 242 in pognal v beg po 50 m hodniku do iz hoda na dvorišče: tekel sem upognjen in ves čas so me bili fašisti, kamor je pri letelo. Na dvorišču je stala odprta »ma lica« in pri vratih še 2 fašista. Pograbila sta me in me vrgla na trebuh v avtomo bil; zraven mene jih je posedlo 7. osmi se je spravil za volan in so me odpeljali na kvesturo. Ko so prišli pome. so vprašali vodjo zaporov, kako izgleda tisti, ki je ubil nemškega vojaka. Odgovoril jim je: »Or- kodio. grasso. grasso!« in so se zato do govorili, da ni varno iti po takega or jaka v celico. Ce se je upal ubiti nem škega vojaka, bo 6 Lahov kar požrl! Na kvesturi ni bilo nobenega našega po licaja, ampak sami fašisti. Odklenili so mi roke in mi takoj nastavili na prsi in v hrbet nože na puškah in me tako gnali po stopnicah v 1. nadstropje. Bil sem zelo zanimiv, saj so me hodili og ledovat moški in ženske. Cez nekaj časa sem prišel v drugo, večjo sobo in tam so sedeli za veliko mizo fašisti z zlatimi našitki; na sredi menda vicekvestor. najvišji fašist, na desni uniformirani generali in polkovniki in med njimi Bobotti, takratni vladar province Ljubljana. Pred te gospode so me posedli in za tolmača (pol slovensko, pol hrvaško govorečega) so mi dodelili dr. Luciania. Začelo se je zelo podrobno zasliševanje od mojega vstopa v gostil no Pri Ivanu naprej. Ker sem potrdil, da je bil takrat pri sosedni mizi nek nemški vojak z ljubico — tega sem se spomnil šele na več vprašanj — so rekli, da sem hotel to utajiti. Vsi so vstali m dr. Luciano jim je tolmačil, da prej nisem dobro razumel, da sem mislil, da spra šujejo za vojaka za našo mizo. Vprašal sem še, ali je mar tistemu vojaku kdo kaj naredil, pa so odgovorili: »Naredil, naredil. Ubili so ga!« Jaz pa: ali tam v gostilni; pa so pojasnili, da še sami ne vedo, točno kje. Potem so zahtevali, da stegnem roke, da gledam Robottiju v oči, da mu moram z desno roko meriti v glavo in s ka zalcem prikazati gib. kot da streljam. Okoli 3. ure se je zaslišanje končalo in bil sem kar malo zmeden. Odpeljali so me nazaj v šempeterske zapore — nič več uklenjenega — v spremstvu samih civilnih policistov. Prišel sem v celico št. 19, kjer so bili kočevairski komunisti. Bilo jih je okoli 20 in za vse so bile na razpolago samo 3 postelje. Takoj sta se 2 umakni la s postelje. Bili so prijazni z menoj in mi prigovarjali, naj se spočijem, če nisem preveč pretepen; gledali so skozi linico in videli pretepanje in slišali kri čanje. Ponudili so mi celo črno kavo, ki sem jo strastno pil po požirkih. Prišel sem med prijatelje. Sedel sem in tiho razmišljal, zakaj vse to, saj nisem niko mur nič storil. Cez nekaj časa prikličem skozi vrata policaja — stražarja in ga vprašam, če je bil zadnje dni v Ljubljani mogoče ubit kak nemški vojak. Zelo me je na- hrulil, češ, kako si zapornik upa služ beno osebo kaj takega spraševati. Kasne je sem poskušal izvedeti kaj več od mlajšega stražarja — policista, ki je za menjal prvo stražo. Ponovim vprašanje, on pogleda desno in levo po hodniku in s tihim, zadovoljnim glasom pove, da je bil ubit in da že leži mrzel na 2alah. Razmišljal sem, da imajo zdaj verjetno mene za morilca. Dopoldne so me zopet odpeljali na kvesturo; to pot so me zaprli v dvoriščno barako »podmornico«. Bil sem sam, zra ven pa je bila večja soba z manjšim ok nom na ta hodnik in tam je bilo zaprtih kakih 8 mladih deklet, ki so jih že več dni mučili z lakoto, da bi kaj priznale. Bile so neprespane, neurejene, izmučene in sestradane. Jaz gledam skozi svoje okno na stražarja — fašista in se odločim pa ga nagovorim v spačeni italijanščini: »Scusate signor, grande, miliori signor! Io ho farne. Tuti giorni poco mandžiare, io ho grande farne. Prego date mi un poco mangiare...« Prvič se sploh ni zmenil za moje prošnje, ki jih spet in spet po navljam in še dodam, da imajo tudi Ita lijani srce itd. Takrat se je malo nasmejal in mi dal z roko znamenje, naj poča kam. Res mi je v glinasti posodi prinesel iz stražarnice ričet, okusen ričet. Po skusil sem kar z roko in podal naprej skledo sestradanim dekletom. Skleda je bila v hipu prazna, polizana in jo vrnem stražarju z zahvalo. Cez nekaj ur so me odpeljali v prvo nadstropje, kjer sta me pričakala dva oficirja v italijanskih uniformah, govo rila pa sta slovensko. S seboj sta imela velik kovček in me vprašala, če ga po znam. — »Ne.« — »Pa bi ga morali po znati. Vaš je. dobili smo ga v vaši sobi « — »A, potem je kovček last moje sestre, ker včasih prinese kaj shranit v mojo sobo« —• »Odprite ga. Ali vidite kaj je notri?« — »Moja obleka« — »Ali ste to imeli prejšnji večer na sebi, ko ste ubili Nemca?« — »Nisem ga ubil.« — »Oblecite jo. Ali ste tako oblečeni, kot site bili tisti 16« 243 večer?« —12 »Samo kravate aimam.* — »Dobro, pripeljite tisto žensko.« In res je prišla v spremstvu dveh vsa objokana (gotovo zelo mučena), da bi me spoznala, ker je ona. spremljala "takrat ubitega Nemca. Na vprašanje, če sem ga jaz ubil, je mirno odgovorila: »Ta je prestar in predebel. Vsi, ki ste mi jin pokazali, so nedolžni. Ubijte raje mene. te pa izpustite.« Potem so me zopet odpeljali v šempe- trske zapore, tokrat v sobo št 20. To je bila največja zaporniška soba in so ji rekli kar »ministrska soba«. V njej sem preživel 2 meseca, vedno v strahu, kdaj me bodo ustrelili. Po nekaj dneh pride k meni mlad detektiv, Goričan in pravi, če vem, da nas je 5 obsojenih na smrt, da bomo odšli v Begunje za talce. Iz naše sobe so jih večkrat pobrali in od peljali sredi noči. Odpeljali so jih dru gam, ker takrat v Ljubljani še niso stre ljali talcev. Ostali štirje »obsojeni« so bili v drugih celicah. Spominjam se, da so fašisti nekoč sre di noči pridrveli v sobo in zavpili: »Tav čar!« Kar vrglo me je iz postelje: no, sem pomislil, je že po meni. Pa zagledam med njimi Plevnarjevega Staneta iz Škof je Loke, sina iz znane gostilne Plevna. Ta je bil uklenjen sredi fašistov in je s težavo spregovoril: »Jože, zvedel sem, da si tudi ti tukaj in bili so tako dobri, da so mi dovolili, da~ preko tebe izročim zadnji pozdrav za svojo mater. Mogoče boš ti tako srečen, da ga boš lahko iz ročil- Mene peljejo v Begunje, saj veš. kaj me čaka . -.« Pomislil sem: danes odhajaš ti, jutri že lahko jaz za teboj. Se danes sva oba- dva živa in sva si imela veliko pove dati ob srečanju po svobodi. — Za nas so rekli v Ljubljani, da ne bi bilo prav/ če nas odpeljejo streljat v Begunje in so potem v Trstu ustrelili 10 študentov na mesto nas, vsaj tako smo slišali. V času, ko sem bil v šempeterskih za porih, je 6 zapornikov pobegnilo iz za pora: Luka Leskošek, dva brata Majcna, 18-letni Pokovec, Revelanti. enega imena pa. se ne morem spomniti. Pobegnili so skozi okno v kurilnici pri kopalnici, sko zi prežagane »gavtre«. Zadnji je zlezel skozi okno Pokovec. Kmalu je za njimi zagrmelo iz pušk, po hodniki|h se je pri čelo tekanje in je bila sploh velika zmeš njava v zaporih. Pričeli so nas šteti ,po zaporih in so kričali, zaklenili so nas, zabili okna, da nam je primanjkovalo zraka. Kasneje smo s klopmi zbijali po vratih in dosegli, da so nam odprli vsaj za četrt ure, da se.nismo zadušili. Ti spomini me spremljajo skozi živ ljenje. Dočakal sem 72 let in živim ?. majhno invalidsko pokojnino v Puštalu. Jože Tavčar • 244 31