122
Listek,
LISTEK.
»Pravniško društvo« se imenuje najnovejše društvo naše, katero so te dni ustanovili slovenski pravniki v Ljubljani. Namen novemu društvu je izdava ti strokovni list »Slovenski Pravnik« ter v njem gojiti pravne in državne znanosti in s tem pospeševati slovensko   uradovanje pri vseh   državnih in avtonomnih   oblastvih.    Poleg izdavanja stro-                           i
kovnega lista bode društvu jedna poglavitnejših nalog dognati slovensko pravno terminologijo. Vrhu tega hoče izdavati zbirko raznih zakonov v slovenskem jeziku, skrbeti za slovenske tiskovine, da se prirede v dovršenem jeziku namenu prikladno in juristično pravilno, ozirati se v svojem listu na sodno medicino, razpravljati stanovska vprašanja, prirejati predavanja in razprave v društvenih shodih, osnovati si svojo knjižnico in tud1 vpliva ti, da se pravilno uredi obsežje notranjega jezika pri naših oblastvib. Naloga, katero si je postavilo »Pravniško društvo«, je tedaj silno važna in imenitna ne samo za razvoj pravne literature med Slovenci, ampak odločevalna je tudi za splošni napredek naVoda našega.
Društvo ima sedež svoj v Ljubljani in šteje že okoli ioo članov, izmed katerih plačujejo ljubljanski po 8 gld., zunanji pa po 6 gld. društvenine. Dne 26. januvarija je imelo prvo svojo redno glavno skupščino, na kateri je začasni predsednik osnovalnega odbora, g. dež. sodišča svetovalec J. Vencajz, z lepo besedo poudarjal potrebo in važnost novega društva. Za predsednika je bil potem izvoljen g. dr. Fr. Papež, za pregle-dovalca računov g. notar dr. Jarnej Zupanec in g. odvetnik dr. Munda, v odbor pa gg. drž. pravdnika namestnik dr. Andrej Ferjančič, odvetnik dr. Janko Srnec, dež. sod. svetovalci Bogdan Trnovec, Pleško in Vencajz, finančne prokurature pristav Emil Guttman, sodni pristav Anton Leveč, notar Ivan Gogala, odvetniški kandidat dr. D. Majaron in avskul-tant dr. Janko Babnik. Da bi novo društvo srečno in plodovito delovalo mnogo let v napredek ndroda našega!
Slomškovo pismo z 1. 1847. Priobčujemo pismo, katero je Slomšek leta 1847., takrat že škof lavantinski, v gajici pisal ljubljanskemu spirituvalu Juriju Volcu. Zanimivi list pojasnuje razmerje o novem pravopisu (gajici), kakor so bile takrat na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.  Evo lista !
»Hochwiirdiger Herr Spiritual!
Prav iz serca se Vam zahvalim za lep dar Stoletne Pratike. Gotovo ste meni bolj vstregli z starim pravopisam kakor jaz Vam z novim, ki ga Krajnci zamečujete. Po mojih mislih ni stari — ne novi pravopis prav — so le bergle našimu pisanju — ino jaz nobenim vsiga serca ne dam, to pa vender prav serčno želim, de bi se vsi eniga poslužili — quia res parvae concordia crescunt,  et discordia maximae dilabuntur.   —
Po Novicah smo mislili Štajarci ino Korošci, katerim Slovenšina ne merzi, spoznati, de ste se Krajnci po večim noviga pravopisa prijeli; — ino hitro smo za Vami potegnili tudi mi, ki edinost ino braterno prijaznost ljubimo Ino ko se je roka noviga pravopisa tako privadila, de nam hitro izpodleti, če bi hotli zopet po starim pisati, še le slišimo, de Vam nekim na nov pravopis toljko merzi, de ga hočete po vsej ceni zatreti. Zakaj se niste hitro v začetki oglasili? Zmota bi ne bila toljka, kakor bo zdaj. Naša razkolnost nam ne bo hvale ne pridu prinesla;   ino za tiga del me srce močno boli.
Iz ljubezni do edinosti sim Bohoričico zapustil ino se Metelčice gorko prijel, sim njo pisal, učil ino priporočal, de se je po Koroškim ino Štajarskim razširila. — Metel-čico ste Krajnci zaterli; ino spet sim se jaz ino moji stare Bohoričice lotili zavolj duha edinosti.