Leto 26            ,       ANGELČEK__________Stran 39
]. E. Bogomil       Prvo pismo                            f
S|!i?Y0 so odhajali na vojsko Petričev oče in se po-Pi| slavljali od svojle družSnice, je bila Angelica *§%,<s86 stara komaj pet let. Znala se je že prekrižati, tudi precej molitvic je že znala, vedela je za imena vseh peterih prstov, do deset je že tudi naštela brez vsike pomote — brati in pisati pa še ni znala prav nič. Prišlo je prvo očetovo pismo iz daljne Galicije. Mama so ga prebrali z največjo lahkoto in so z ve-seljem pravili otrokom, kaj pišcjo ata. Ko pa odidejo mama v kuhinjo, tcdaj se pa spravi nad očetovo pi-sanje Angelica. Od vseh strani ga ogleduje in išče v njem svoje ime; rada bi videla, kje pišejo ata, da se jim ne godi slabo — ali zastonj. Vidi pač nekaj viju-gastih črt, nekaj pik in nekaj kljuk, drugega pa nič,
»Mama!«                                                            J
»Kaj pa je?«                                                       1
»Kje pa pišejo ata, da moram biti pridna?« »Vidiš, tukajle.« Pa ji pokažejo s prstom dotič-      , no mesto.                                                                    I
»Kje pa pišejo, da mora Francelj ubogati?«         ,1
»Pa koj naprej od tcga; vidiš tu.«                       1
Angelica gleda in se čudi. Mama vse vcdo in vse vidijo in vse znajo prebrati, kar je zapisano. Kdaj bo H še Angelica toliko znala!
Tako jc bilo pred dobrimi tremi leti. No, in danes?
Angelica je že par let sem pridha učenka. V nekem pismu, ki so ga nedavno pisali mama atu, so pristavili tudi vcsclo novico; Angelica že prav lepo bere in še dosti čedno piše.«
Tri tedne po tem sc je oglasil pismonoša Miha pri Petričevih.
»No, ali bo kaj za nas, Miha?« »Mati, za vas pa nc bo danes nič,« »Oho! Kaj bi pa potem —« »Za Angelico pa imam danes nekaj.«
I»Za Angelico?« »Prav zares. Le poglejte,«
Prvo pismo.
Stran 42__________ANGELČEK___________Leto 26
Kakor mlada srnica priskoči učenka Angclica k pismonošu, da prejme v svojem življenju prvo pis-mp. Prvo pismo, očetovo z bojišča! Pismo, pismo — oj koliko radosti in veselja!
:S kakšnim vzhičcnjem ga Angelica prebere in. zopet in zopet prebira! Tisti dan je že vedela vsa šola: Petričev ata so pisali Angelici pismo. Ali kaj vsa šola — vsa župnija domala je vedela za to no-vico.. Angelica je povsod oznanjala svojo preveliko srečo: Ata so mi pisali, pa meni so pisali!«
Na koncu pisma so pa ata pristavili tole: »Rad bi videl, kako znaš že kaj pisati. Napiši mi cno pi-semce. Zelo ga bo vesel tvoj ata.«
In da bi ustregla dobrerau atu, sedi danes An-gelica dolgo dolgo pri mizi in premišljuje, kaj in kako bi napisala. Nekaj prav lepega mora, da bodo ata bolj veseli, in prav lepo mora, da bodo ata lažje brali. Oh, koliko skrbi za eno samo tako pismo!
»No, ali si že kaj napisala?« vprašajo Angelico mama, ko pridejo pogledat, kako se dekliču delo odseda.
i»Oh, še nič!«
»Zakaj pa nič? Saj vcndar znaš pisati, ali ne?«
'»Pisati žc znam, pa ne vcm, kako >bi začela.«
|»A, to so tiste bolečine. Ti bom pa jaz malo pomagala; če ne, bodo dobili ata šele deset let po vojski tvoje pismo, Povej atu, da si imela prav dobro izpričevalo, potem pa napiši, kako tnoliš za ata in da greš vsak teden enkrat zanj k svetemu obhajilu. Pa pfav' lepo jih nazadnje pozdravi. Pa povej, da jih tudi jaz pozdravim in sosedje. To napiši, potem pa prinesi še meni pokazat,«
Angelica sedi in piše ... Počasna je njena pi-sava. Vsako črko desetkrat premisli, kako bi jo lepše zapisala. Atane smejo reči, da Angclica grdo piše.       m
|»Prav lepo si napisala,« jo pohvalijo uro kas-neje mama. Sedaj jo bodo pa gotovo tudi ata po-hvaJiji...
No, naj jo pohvalijo ali ne: najlepša pohvala je zavcšt, da" res kaj zna. In da je naredila ljubemu atu, trpečemu kdo ve kje, urico tihega veselja.                  j
1                            ^ssas^                                         1