/ CM{ ’ > /■ k Izhaja vsako soboto: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. — »Naš List" ima vsak mesec prilogo „Slovenska Gospodinja*' ter velja za celo leto 5 K. za pol leta K 2-50. Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. L ^ Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati dopisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta 16 v. za enkrat. 14 v. za dvakrat. 12 v. za trikrat, za večkratno objavljenje nizke cene. Leto I. - , V Kamniku, 16. decembra 1905. Ste V. 50. Po seziji. Slovenski deželnozborski poslanci so se oddahnili. Končana je sezona, katere početek so zlasti kranjski Slovenci tako nestrpno čakali, in lahko rečemo, da se je vse tako zgodilo, kakor je bilo pri-' čakovati: na Koroškem je Grafenauer osamljen, štajerski deželni zbor je šel domov, ne da bi se spustili Slovenci v bistvene razprave, v meritum, in celo za i splošno in enako volilno pravico jih je prehitel socialni demokrat, Resel; na Kranjskem pa so opustili klerikalci obstrukcijo: postala je njim samim bolj nadležna, kakor deželi. Opazovanje te in vseh prejšnjih sezij pa nam I spričuje o enem: naprava deželnih zborov v današnji obliki je za pretežno večino našega naroda skoro " docela brezpomembna. Kot upravnih skupščin je njih delokrog preobširen, v zakonodajalnem oziru so v očigled parlamentu povsem brez pomena. Torišča deželnih zborov pa so najugodnejša tla za razna prizadevanja naših poslancev, ki so ponajvečkrat istoznačna s štreberstvom; drugje so zopet porodišče nacionalnih prepirov, pravih ravsov in kavsov, kakor jih vidimo v najčistejši luči na Koroškem in Stajer-, skem, ker je v teh politični vpliv nemškega naroda tako velik, da na sporazumljenje obstoječih napetih razmer in nasprotstev med slovensko in nemške narodnostjo niti misliti ni. , Ali deželni zbori nimajo samo teh hib. Oni otežujejo in zamotajo upravo na tak način, da so v zvezi s tem neprimerno visoki izdatki, ki jih moramo plačevati seveda mi v obliki raznih doklad. Spričo njih je vsak gospodarski razvoj povsem nemogoč, na kako preosnovo današnjega fiskalnega sistema vplivajo oni ravno v nasprotnem smislu. Tako so torej deželni zbori v današnji obliki za vsak koristen razvoj in delo malodane docela iluzornega pomena. Njih obstoj pa tudi ni mogoče opravičiti s tem, če — kompromituje načelo avtonomnih Upravnih oblastev I Karikatura današnjih deželnih zborov pa je še bolj očividna, če se ozremo na njih historični razvoj. V kakšen namen so bili poklicani med žive? Rabil jih je minister Schmerling. S februarskim patentom leta 1861. je dal temelj današnji državni ustavi, in kot dostavek tega patenta razpisuje nov deželni red in volilni red za bodoče deželne zbore, ki naj služijo v pravem pomenu srednjeveškega na-zadnjaštva parlamentu kot volilni zbor, iz katerega je voliti poslance za državno zbornico na Dunaj. Kot pravi reakcionar je znal zadušiti s skrajno pretirano cenzuro vsak pokret „od spodaj" — volilno pravico v deželne zbore so dobili le veleposestniki, trgovske zbornice, mesta in kmetske občine, a tu so smeli voliti samo naj premožnejši posestniki! — in iz teh deželnih zborov naj presejejo še enkrat poslance, kdo je dovolj ustavoveren in zmožen (t. j. starokopiten) za delegata v državno zbornico. Na ta način je hotel zatreti Schmerling vsako resnično ljudsko voljo, na drugi strani pa je sestavil tako umetno geometrijo volilnih okrajev, da je bila „nemštvu" t. j. nemško-liberalni kliki večina v deželnih zborih in kasneje tudi v državnih na vsak način zagotovljena. Schmer-ling je namreč mislil, da je nemško!iberalna buržoazija in birokracija tista ustavozvesta majoriteta, ki jo rabi vlada pri svojih mahinacijah. Upor Ogrov proti centralističnim stremljenjem, ki so se opirala na predmarčne privilegije nekaterih bogatih stanov, pa je vrgel leta 1865. Schmerlinga ob tla in ko je sistiral, #k:ajno reakeijonarni grof Belcredi 20. septembra istega leta ustavo, se ni zmenil za to živ krst: avstrijski liberalizem je zlezel strahopetno pod vladno klop. To je bil pravi vzor „ustavo-verne večine", kakor si jo misli in želi naša vlada! Šele dve leti potem, vsled nagodbe z Ogrsko, ko je bila še prej avstrijska vlada pri Koniggratzu strahovito poražena in je bila vsa gnjiloba naše monarhije razkrita pred celim svetom, smo dobili zopet ustavo — ali poslance v parlament so pošiljali še slej kot prej izpod volilnih rešetov deželnih zborov. Trebalo je šele abstinence, popolne odsotnosti Čehov, da je odpravila vlada leta 1873. z upeljavo direktnih volitev v parlament to srednjeveško’ nalogo deželnih zborov, ali na njih reformiranje ni mislila. Vzela jim je tisti delokrog, zaradi katerega so bili poklicani v življenje, ali na njih preustrojitvi ji ni bilo ležeče — in ji ni do danes. Vsled tega pa deželni^ zbori v današnji obliki že celih 32 let nimajo nobene pravice več do svojega obstoja. S tem, da pospešujejo politično štreberstvo in narodne razpore, so nam oskrunili vso našo javnost. In vendar, če pogledamo na kranjske razmere, vidimo, da je bil prav ta, brez pravice do eksistence obstoječi deželni zbor tista točka, okoli katere se je vrtelo več let politično življenje v Krajni! Kako bridka ironija za slovensko politiko! Karikatura deželnih zborov, karikatura slovenske politike — par nobile fratrum! Štiri leta je plašil svet dr. Šušteršič s svojo obstrukcijo, in grmel je in za njim so ponavljali tudi nekateri poslanci: prej ne bo miru, dokler ni dosežena volilna reforma. Kakor je potrebovala pred 40 leti ncmško-liberalna klika posebno volilno geometrijo, da si zagotovi majori teto, tako rabi tudi dr. Šu-steršičeva klerikalna politika splošno in enako volilno pravico, da položi s tem temelj svoji večini. Tako je hotel priti dr. Šušteršič do gospodarstva na Kranjskem in subvencionirati iz deželnega denarja klerikalna gospodarska podjetja, katerim je omogočila le Heinova brezbrižnost prekrivanje njih resničnega položaja! Ta eksperiment se ni obnesel, kajti tudi klerikalna je morala občutiti dvoreznost vuake obstrukcije; da ji pa sploh ni bilo na resnosti, dokazuje popolnoma jasno, da ni izdelala niti do danes tiste volilne reforme, ki jo žahteva! Klerikalni so kričali štiri leta po stvari, o kateri si niti sami niso na jasnem. Ali je mogoče njih hinavščino sploh še očitneje označiti? Da so obstruirali zaradi volilne reforme, so smeli storiti to šele tedaj, če bi ne hotela liberalna slovensko-nemška zveza sprejeti njih predloženega načrta — tega pa tekom celih štirih let ni dobil nihče na izpregled! Na tako drzen način so slepili klerikalni, zdaj slovenska ljudska stranka imenovani, naš narod. In pri tem so se dobili celo ljudje, ki so verjeli, da obstruirajo klerikalni poslanci samo zaradi tega, ker noče dati slovenskonemška liberalna zveza pravice slovenskemu narodu na Kranjskem. Pri tem pa se niti nočemo ozirati na dejstvo, da volilne re- Lajoš Košut. Njegovo življenje in delovanje. VI. Proklamacije na narod. — Košut tiska papirni denar. — Košut se oborožuje. — Spor - med njim in Grergejom. — Pomoč od strani Poljakov. — Cesarski prodirajo. — K osuto va vlada se Preseli. — Košut vzame s seboj krono. — Njegov spremljevalec Se žoga z državnim jabolkom. — Cesarski zasedejo glavno mesto. Razpori zaradi vrhovnih poveljnikov. Komaj so prišle v Budapešto prve vesti o polžih madžarske armade pri Švehatu, je izdal domo-brambni odbor pod Košutom na narod novo proklamacijo, v kateri pozivlje k splošnemu odporu. Kralj hoče podjarmiti deželo in vzeti kmetom svobodščine tako so pisali Košutovi listi. Ko je odstopil kralj ^ordinand v Olomucu, kamor je pribežal pred uporom Dunajem, je pisal Košut, da tega ne pripozna ladjarski narod, kajti kraljev odstop je protipostaven, ^ei' se ni izvršil sporazumno z narodom. Dobil je celo Pot škofov na svojo stran, ki so sestavili spomenico 114 kralja, v kateri ga prosijo, naj se odvrne od svojih posedanjih svetovalcev, ki mu poročajo vse stvari krivo Ker pa ni imel Košut niti potrebnega vojaštva, phi denarja, je bil v hudi stiski. V tiskarni za ban-0vce so delali noč in dan, tako da so izdelali tekom h'mta za 120 milj ono v kron Košuto vih bankovcev. ali vojaštva ni bilo mogoče dobiti na tako lahek način. Hotel si je vsaj zagotoviti nekaj važnejših trdnjav, pred vsem Komornske in Petrovaraždinske. Te dve jo smatral za ključ Ogrske. Na njegovo stran so stopile tudi trdnjave v Munkaču, Leopoldstadtu in Oseku v Slavoniji; cesarju zvesti sta ostali samo dve: Aradska in Temešvarska. Košut pa je hotel tudi zadostno število vojaštva, zato je spravil na noge, kar se je sploh dalo, tako da je imel pod zastavo v kratkem času celih 106.000 mož, a vsi ti niso bili dovolj oboroženi niti dovolj izvežbani. Košut je pač mislil, da je mogoče v dveh treh mesecih organizirati celo armado — brez pušk in bajonetov! Po porazu pri Švehatu pa je šel tudi Gergej na delo in napravil svoj obrambni načrt, a tega mu je Košut zavrgel. Med tem ko je predlagal Gergej, da naj se zavleče boj z rednimi cesarskimi četami kakor mogoče dolgo, in naj se preseli Košutova vlada iz Požuna kam onostran Tise, in da mora biti vse prizadevanje Madžarov reorganizirati armado, je zahteval Košut, naj ostane vojska na avstrijski meji, kjer ima tudi dovolj prilike, da se izvežba. Od tega trenotka pa tja do končnega poraza Madžarov pri Vilagošu opazujemo lahko vedno množeče se diference med Košutom in glavnim zapovednikom madžarske vstaške armade, Gergej em. Vendar se je ta udal Košutu, ker je vedel, da bi bilo ugovarjanje zaman. Skušal je porabiti vsako priliko, da je navdušil in potrdil vojake, sugeriral je moštvu misel, da je Košut samo varuh ustave, zakonov in kraljeve ogrske krone. Istočasno pa se je ponudil Košutu tudi poljski zapovednik Bern, kije bil brezdvomno poleg Gergej a največja vojaška kapaciteta v uporu Madžarov 1. 1848. Poveljeval je vstaškim četam na Sedmograškem. Košut ga je rad sprejel v svojo službo, ker je računal, da pritegne Bern tudi mnogo rojakov za seboj. Zato je poslal v Galicijo vse polno skrivnih agentov, ki so imeli nalogo, pridobiti gališke kmete in delavce po salinah za upor, ali Košut se je v mnogem zmotil. Računal je na več deset tisoč mož iz Galicije, med tem ko jih je pripeljal črez Karpate grof Slik jedva 8000. Zgodilo se je to na Miklavžev dan v decembru 1848. Že nekaj dni nato pa prekorači knez Windisch-gratz mejo in pritiska na madžarsko armado. Od ene strani on, od druge še ban Jelačič. Mesto za mestom pade cesarskim v roke. Kmalu je v njih posesti vsa dežela na desnem bregu Dunava. Košut je bil nad to podjetnostjo cesarskih osupnjen, kajti nikdar ni hotel verjeti, da padejo ti še tekom zime na Ogrsko. Računal je kvečem na pomlad in do tedaj bo njegpva vojska že izdatno izvež- forme v tem smislu ni mogoče izvesti, dokler ni veljavna tudi za državni zbor in še potem je skoro izključeno, da bi dobil tak sklep kranjskega deželnega zbora potrebno sankcijo. Minula sezija pa je za Slovence pomenljivejša v politično-historičnem oziru: tekom nje se je poostril razpor med'dr. Tavčarjem in županom Hribarjem do skrajnosti. Vprašanje je, če je sploh žup. Hribarju mogoče še nazaj, in če ni to, kam naj gre potem? Dolgo let se je pripravljalo in kuhalo v vodstvu liberalne stranke, prekrivali so razprtije med dr. Tavčarjem in Hribarjem, kar se jo dalo. Javna tajnost je, da si je pridobil v tem oziru posebnih zaslug neki ljubljanski odvetnik. Ali tekom pretekle sezije je prišlo med posameznimi v liberalnem vodstvu do takega konflikta, da ga je težko, če ne nemogoče, zopet poravnati. Ge gre župan Hribar zopet nazaj, mu očitajo še močneje politično nestalnost in nezanesljivost; da bi se pa bližal dr. Tavčar Hribarju — na to niti misliti ni, kdor le količkaj pozna značaj (ki mora biti, kolikor se tiče njegove osebe, vsakomur gotovo simpatičen) neupogljivega dr, Tavčarja. S prikrito ironijo očita „Slovenski Narod11, katerega odgovorni urednik je dr. Tavčar, županu Hribarju „kurtoazijo v politiki11, češ, da je nastopal proti dr. Šušteršiču jako rahlo in mu privoščil vse polno komplimentov, kakršnih klerikalni ni malo ne zaslužijo. „Slov. Narodu11 jo bilo Hribarjevo nazivanje dr. Šušteršiča „častiti načelnik katoliško - narodne stranke11 predebelo laskanje človeku, ki si je z žlindro gadno umazal svoje roke. Tudi se mu zdi Hribarjevo nazivanje „katoliška narodna stranka" mesto klerikalna preostentativno. Sicer je res, da si „Slov. Narod" že skoro več ne more misliti dostojne in stvarne kritike napram svojim nasprotnikom, ali vendar se mora zdeti vsakomur čudno, zakaj povdarja zlasti sedaj, da je bil župan Hribar proti dr. Šušteršiču in klerikalni premalo robat . . . Kmalu pa se mora rešiti tudi ta zagonetka, kajti jasno je, da dr. Tavčar ne gre nazaj in župan Hribar ne sme, če noče, da ga imenujejo političnim šarlatanom. Tako more postati pretekla sezija deželnih zborov samo glede na Kranjsko za nas Slovence večjega pomena: morda smo prišli tekom nje do važnejših obratov v slovenskem političnem življenju. Hrvatska „Kmetska (seljačka) stranka46. Ustvarila sta jo in vodita jo brata Radiča. V njih družbi sedim in prisotna sta dva seljaka iz Broda, odbornika stranke, a za Boga, to nista seljaka, kakor si mislimo obično mi preprostega človeka. Zgovorna sta kakor „voditelji11 in mislita širno in globoko in samostalno; to niso kimavci, ki samo pritrjujejo in dvigajo za glasovanje roko, to je svežina prvotne moči, ki jo je oplodila ljubezen do naobrazbe (politične in literarne) in blagor hrvatskomu narodu, ako krije v sebi mnogo takih sil! Duša obširna ... Iz Broda sta; vozila sta se s slovenskimi delavci do Zagreba in peli so, da jim je vsem bilo slovo težko. Poznata Prešerna, znata za spomenik njegov iz no vin, eden mi citira: Luna sije, kladvo bije . . . bana. Upal si je tudi zagotoviti med tem pomoč tujih držav in poslal odposlaništva v London, Pariz, Turin in Carigrad, ali razen v Turinu ni našel nikjer enakomislečih: storiti konec habsburški dinastiji. Košut je moral kmalu uvideti, da je imel Gergej prav, ko je svetoval prenesti sedež vlade proti vzhodu. Kakor tudi se je protivil pričetkom tej misli, samo da je mogel pisati v svojih novinah „sedež vlade je še vedno v Požunu", vendar je predlagal na novega leta dan 1849 sam, naj se preseli državni zbor v Debrecin. Hitel je s svojim zaupnikom Ladislavom Mada-rasijem v Pešto, kjer so hranili kraljevo krono in druge znake. Veliko ljudi je bilo prisotnih v kapeli kraljevega dvorca. Ko je predal čuvar državnih in-signij krono Košutu rekoč: „Podajam Vam tu sveto krono, ki je kronala tekom osemsto let več kakor petdeset kraljev" je zakričalo zbrano ljudstvo: „Klobuk doli!11 Košut in njegov spremljevalec, ki sta bila oba pokritih glav, se začudeno pogledata, in šele ko ponovi ljudstvo svoj klic, se odkrijeta. Madarasseje igral z državnim jabolkom kakor z navadno žogo. Zagnal ga je v zrak in ga zopet ujel v roke! Tako se je polastil Košut ogrske krone in jo vzel seboj na beg v Debrecin. Še v pravem času je bežal iz glavnega mesta. Rosno jima je oko, ko govor nanese na smrt nadepolnega pristaša stranke, njunega zemljaka zvrše-nega vseučiliščnika Gjura Stojanoviča, ki je pred kratkim nenadno umrl. Eden pravi: „Imam jedno diete, a čini mi se, da je vidim mrtvo!" To je ljubav, a ljubav dela podjetja velika. Tak seljak more uspešno delati v saboru. „Seljački stranki" je čestitati, da je iskala in našla v ljudstvu take zaklade. To je med Hrvati sedaj edina prava demokratska stranka in zato ima vso bodočnost. Vzrok hrvatskih neuspehov v zadnjih desetletjih je bil baš nedostatek demokratske in ljudske politike; izza ilirskih časov je bila hrvatska politika nekako le „za vnanje poslove" in aristokratska, politika generalov, ki so imeli misli in načrte, a ne zemlje, zato tudi ne ljudi. Stranka ne deluje ne demagoški, ne absolu-stično in dogmatično, ampak uči, vzgaja, razvija . . . * Političen sestanek stranke . . . Vse se čudi zgovornosti, bogastvu, slikovitosti in urejenosti misli kmetskih govornikov. Ne čudim se, da so očetje teh govornikov bili stvaritelji jugoslovanske narodne pesmi. Ta krasota hrvatskoga jezika! . . . Razvija se debata; iz nje se razvidi kot skoro brezdvomna istina, da se „naprednjaki11 (pristaši lista „Pokret11, ki simpatizira s „Slovenskim Narodom11) boje, dati ljudstvu politične pravice. Želeti bi bilo, da bi se najmlajše hrvatske stranke ne motile pri delu; vsaka ima svoje polje, a osobito bi morale vse „gospodske11 stranke videti v „kmetski" stranki tisto stranko, ki gradi realni temelj vsemu višjemu življenju naroda, in je zato po vsej priliki podlaga in bodočnost najčistejši vir novega hrvatskoga življenja. Dakako da je „seljačka11 stranka proti reški resoluciji. Nemštvo na Balkanu. Ne moremo utajiti, da napreduje nemški živelj v balkanskih deželah neverjetno močno. Res je, da je v težnjah Nemčije proti vzhodu mnogo iluzije, ali navzlic temu je nemški „Drang nach Osten" zgodovinsko dejstvo, ki se vrši pred našimi očmi Pred petdesetimi leti je bilo v celi Srbiji komaj osem ljudi, ki so govorili nemški jezik, danes ima dežela že 12000 Nemcev, od teh skoro polovico Židov. Največ jih je seveda v Belgradu, kjer se uči po novih naredbah v vseh srednjih in višjih šolah nemški jezik kot obvezni predmet. Večina belgradskih trgovcev in uradnikov se je naučila nemški, tudi dame po še-tališčih kramljajo že v nemščini! Nemci v Belgradu imajo za svoje otroke tri ljudske šole — na tisoče slovenskih otrok v Trstu pa prezira naša avstrijska vlada! Načrt, s katerim posedajo Nemci nove dežele, je kaj priprost, ali vendar se je še ob vsaki priliki imenitno obnesel. Kamor pogledamo v balkanske države, povsodi opazujemo sledeči razvoj nemštva: izprva prihajajo kramarji, za njimi pride trgovec, eden, dva, naseli se obrtnik -— kar naenkrat jih je že cela skupina. Ker pa je nevarnost, da se ne pomešajo z domačini in se njih rodbine ne poslavijo, skrbe tudi za okrepitev in ohranitev svojega nemškega življa. V ta namen si ustanove pevska, izobraževalna in športna društva, ki imajo seve povsem drug namen, kakor učiti samo petje, izobraziti ali zabavati svoje člane. Te organizacije, ki kažejo na zunaj le svoje nedolžno lice, služijo Nemcem kot shajališče, kjer ukrepajo, kaj je storiti v okrepitev in razširjenje svoje naselbine. Iz teh društev izhajajo (posredno ali neposredno) povabila na svojce, ki so ostali doma, naj pridejo k njim, da jih bo več, da bo društvo močnejše. V Sarajevu, kjer ni bilo pred tridesetimi leti niti enega Nemca, dobimo danes veliko nemško pevsko društvo, ki šteje nad 200 članov! Da se ne žive ti cd prepevanja, ampak s tem, da prodajajo svoje izdelke domačinom, ni treba povdarjati še posebej. Take naselbine, kakor smo jih omenjali v Sarajevu in Belgradu, najdemo po celem balkanskem polotoku, tja do Carigrada, in to mesto podaje roko nemškim naselbinam v — Mali Aziji! Če piše novemberska številka „Fortnightly Re-vie\v“ o „avstrijskem strahu" v Makedoniji in primerjajo našo državo z Rusijo v Mandžuriji, vidim v tem le naivno vero angleškega avtorja, ki pa resnici ne odgovarja. Avstrijo je v celem orientu in tu seve najprej na Balkanu, že davno izpodrinila — Nemčija. Ona je potegnila danes malodane vso trgovino na jugovzhodu Evrope nase, in Avstriji ne preostane (!) druzega, kakor mirno gledati silni razvoj nemške trgovine na vzhodu, ki je že tudi Anglijo na marsikaterem trgu izpodrinila. Jasno mora biti namreč, da ni vedno večji razvoj nemštva na Balkanu v nikaki zvezi s šovinističnimi težnjami raznih Vsenemcev. V tem oziru je Nemčija res prepraktična, da bi si delala polne roke dela le zaradi nekaterih nacionalnih teženj. Ona zasleduje pri tem povsem drugi cilj. Vse te posamezne nemške naselbine na Balkanu ji služijo kot močne štacije, na katere se more nemški trgovec zanesljivo opirati pri razpečavanju svoje industrije, kajti Nemčija je zbog vedno večje gospodarske osamosvojitve evropskih in izvenevropskih večjih kulturnih držav, prisiljena, iskati si nov trg za produkte svoji bogati industriji, in tega si išče na vzhodu, v orientu. In če opažamo potem v Evropi narodno borbo med Nemci in Slovani, moramo poiskati tudi vzrok tem prepirom: „Drang nach Osten11 je le posledica svetovnega gospodarskega boja med Nemci in Angleži. Ce si iščejo Nemci tla na Balkanu, store to le vsled tega, ker imajo pred očmi svojo trgovino. Mi Slovenci, kot predstraža na Balkanu, pa imamo v svoji sredi celo ljudi, ki govore z veliko resnostjo o — novem jugoslovanskem grbu in himni... Vedno bolj prodirajoče nemštvo na Balkanu nas napolnjuje kvečem s šovinističnimi mislimi, proklinjamo in zabavljamo na Nemce, mesto da bi šli k njim v — — šolo! J. S. Državni zbor. 361.— 364. seja. Kot glavni govornik je zaključil debato o Gau-čevi izjavi zaradi splošne in enake volilne pravice grof S tern ber g, ki se je po svoji stari navadi lovil, da je vzbujal več veselja kakor pozornosti. Značilno je že, da so ga volili generalnim govornikom Vsenemei in krščanski socialisti. Nekaj dni po tem dogodku, 5. januarja 1849 ob eni uri popoldne prikorakajo cesarski v Budapešto. Knez Windisehgratz se nastani v kraljevem gradu. Stal je tedaj mož na vrhuncu svoje slave. Izdal je tiralnico za Košutom in nebroj proklamacij na narot^ v katerem prepoveduje vsako zvezo z vstaši in grozi z obtožbo veleizdaje. Ali še nobena vojska ni bila končana na papirju. Košut je imel na razpolago več armad, katerih glavni poveljnik je bil Gergej, in knez Windischgratz je moral premagati prej te, če je hotel pisati v dunajskem uradnem listu, „da je z zavzetjem Budapešte madžarska anarhistična stranka že pobita in uničena11. Košut pa je pridobil zase tudi starega v Parizu bivajočega poljskega generala Dembinskega, ki je sicer predlagal nekaj mesecev poprej solidarnost vseh Slovanov in se zavzel tudi za Hrvate in Jelačiča, a ga to ni zdaj prav nič motilo, ko mu je ponudil Košut celo glavno poveljništvo nad svojo armado. Gergej in Košut sta živela namreč v neprestanem nesporazumljenju; Košut pa je hotel tudi dobiti moža, ki bi ga izigral lahko proti Gergej u. Zdelo se mu je, da si je pridobil ta že toliko ugleda in simpatij med vojaštvom kakor med narodom, da bi postal lahko njegov nevarni konkurent za prvenstvo. Strah pred naraščajočo močjo Gergeja je dal torej Košutu povod, poveriti glavno zapovedništvo nad madžarsko armado poljskemu generalu Dem-binskemu! Gergej pa je bil mož vseskozi, vedel je, kam meri ta Košutov korak, znal je, kako se protivi del armade novemu poveljniku in noče odstopiti od njega, vedel je, če odstopi ali ne sprejme nobenega Košutovega ukaza, da nastane javen razpor, zato je žrtvoval slogi celo sebe: podvrgel se je očitnemu ponižanju. Dembinski je torej stopal proti cesarskim, ali izgubil je bitko za bitko. Oficirji in moštvo se je branilo služiti ša naprej pod poljskim generalom in ko je nastal razpor vsled tega tudi med zapovedujočimi generali, je hitel Košut sam v vojaški tabor, da bi uredil stvar. Posledica tega je bila, da je moral Dembinski res odstopiti in je imenoval Košut — dasi se ga je tako bal! — Gergeja novim vrhovnim poveljnikom. Gergej pa je dejal že v naprej, da ne prevzame tega mesta. Naposled se je vendar udal za toliko časa, dokler ne prevzame najstarejši general Vetter vrhovnega poveljništva, kar se je zgodilo 15. marca. (Dalje prih.) Priloga „Našemu Listu“ št. 50 z dne 16. decembra 1905. Za tem so prišli na razpravo različni nujni predlogi. Tako je predlagal Vsenemec S tein, da naj se uvede personalna unija z Ogrsko, pri tem pa je največ govoril o splošni in enaki volilni pravici. Pri tem je očital Grauču, da je vprizo-rila socialna demokracija z njegovim sporazumljenjem ono veliko demonstracijo dne 28. novembra t. L Očital, je vladi, da je podkupila za ta dan gotove elemente. Mislil je na voditelje soc. demokracije. Dejal je še, da je minister odgovoren za svet, ki ga je dal cesarju in mu ni povedal, da je protimonarhično, bratiti se z anarhisti . . . Tako radi pravijo, da je naš cesar najbolj ustavo veren vladar v celi Evropi. Pomislite pa, da ta namišljeni ustavni monarh že več let sem odločuje v državi na popolnoma zločinski način s pomočjo § 14. Za ta izraz ga pokliče zbornični podpredsednik k redu. Predgovorniku je odgovarjal ministrski predsednik Gauč sam in ogorčeno zavrnil sumničenja Steinove nesmiselne trditve, da je stopila vlada v zvezo s socialno demokracijo zaradi novemberske demonstracije. Ker pa je trdil to, kar je govoril S tein, tudi grof Dzieduszycki in nekaj dni prej v gosposki zbornici grof Turjaški, je zadelo Gaučevo ogorčenje nad takim obrekovanjem tudi imenovana dva gospoda grofa 1 Za Steinov nujni'predlog je glasovalo samo 17 poslancev, proti jih je bilo 104. Ker so umaknili Italjani svoja dva nujna predloga zaradi italjanske univerze, pride na razpravo dr. Baxov nujni predlog zaradi krvavih dogodkov v Pragi. V stvarnem utemeljevanju je povedal ves dogodek, kakor se je v resnici godil (glej „Naš List" št. 45). — Odgovarjal mu je takoj minister za notranje zadeve, ki je dobil vso snov za utemeljevanje pravilnega (!) postopanja vladnih organov v Pragi od policijskega šefa Krikave, ki je sam povzročil prelivanje krvi. Da je izzval tak ministrov govor glasno ugovarjanje od strani čeških poslancev, je naravno. — Odgovarjali so mu razni poslanci, tako Hybeš (soc. dem. Brno), katerega vse izvajanje je bila kruta obsodba vladnih organov. Ti niso provocirali samo v Pragi krvavih dogodkov, ampak tudi drugje, tako v Slavkovem, Svitavki in Boskoviču. V Svitavki so hoteli tkalci praznovati 28. november in zahtevali od tovarnarja, naj jim da ta dan prost. Ali mladi tovarnar jih je brutalno zavrnil, nakar so se podali delavci na dvorišče, da ukrepajo, kaj jim je storiti. Tovarnar pa je dal pripeljati brizgalno, priviti cevi in grozil delavcem, če se ne razidejo, da jih da pobrizgati z vrelo vodo! Čuda torej ni, če so mu delavke nato prestrigle gumijeve cevi in so mu pobili delavci nekaj šip, posebno še, ker se je lotil tovarnar dejanski enega delavca in ga prav pošteno osuval. Kdo je torej kriv, ce je prišlo do izgredov? Vsak drug prej, kakor delavci. Ce ne vlada, pa kapitalisti. V približno istem smislu je govoril tudi Klofač (češki narodni socialist, Litomišel). Ta je opazil, da je med tem minister za notranje zadeve odšel, zato je zahteval, da se ga pokliče nazaj. Predlagal je, da „Slovan44. Nedavno sem sedel pri topli peči in listal po „Slovanu", ki je pravkar dovršil svoj III. letnik. In reči moram, da je ta letnik zares tudi v vsakem P°gledu dovršen; da, več nego to: osobito ta letnik kaže svoj smoter in svojo smer v tako precizno določenih potezah in izziva toliko nepristranskega priznanja in zanimivih zaključkov, kakor malokatero periodiško književno podjetje ob koncu leta. Nedavno je pisal neki slovenski kritik v daljši slovstvenozgodovinski razpravi o „Slovanu11 v tem smislu, kakor da je list za širše sloje, morebiti nekak »Bueh fiir Alle11 ali „Dom i Svet11. Ako je mož s tem hotel reči „aktuvalen list, ki ga vsi naročniki v res-nici tudi prečitajo11, potem je pogodil pravo... »Slovan11 je to, kar pravi sam: „Mesečnik za književnost, umetnost in prosveto", a to v polni Paeri in bolj kot katerikoli drugi list; to je kazal že °d nekdaj in zlasti v minolem letu. Res je, da v njem Pogrešamo (?) neprebavljivih jezikoslovnih razprav, Pogrešamo znanstvenih sestavkov o stvareh, ki se v Pičemur na tikajo modernega življenja in kulturnih ipteresov sploh; a če jih „Slovan11 ne prinaša, je otvoril zato slovenski beletristiki med vsemi našimi naj so debata o tem nujnem predlogu toliko časa prekine, dokler se no povrne minister. Predsednik: če žele gospodje, da prisostvuje minister, ga dam poklicati. (Velik nemir.) Poslanec Klofač ima besedo in ga prosim, naj mi pove, če je končal. Klofač: Da, jaz predlagam, da se razprava toliko časa prekine, dokler ne pride minister. Predsednik: Tega predloga ne morem dati na glasovanje. (Veliki nemiri. Medklici.) Besedo ima poslanec Brzeznovsky! (Češki radikalci silno ugovarjajo.) Zbornični predsednik je storil najmanj veliko neprevidnost, ker je dal besedo drugemu poslancu, ne da bi vpošteval, kakšne so bile zadnje Klolačeve besede. Preden je dal besedo drugemu govorniku, je moral še enkrat vprašati Klofača, če želi govoriti naprej, akb ni hotel dati njegovega predloga na glasovanje. Tako sta imela zdaj dva poslanca besedo in sta tudi res cele pol ure govorila dva govornika ob enem. Da je to resnosti nujnega predloga zaradi krvavih dogodkov v Pragi le škodovalo, je umljivo. Med tem pride v dvorano ministe*, ki ga je zahteval Klofač. Govorita še vedno oba govornika, češki poslanec F r e s 1 zakliče vstopivšemu ministru: Habe dm Ehre, Herr Minister! Poslušajte! (Velik vihar. Medklici.) Ko neha Klofač, mu češki radikalci živahno pritrjujejo in kličejo: Izvrstno! Izvrstno! Konča pa tudi Klofačev sogovornik, ki se zahvali zbornici za posebno pozornost. . . Nasledni govornik, Mladočeh Ryba obžaluje, da so se uganjale pri tako resni stvari take burke. Potem pa pripoveduje, kako se je godilo njemu samemu v Pragi ob času krvavih dogodkov. Ko je stal na postajališču cestne železnice, se zaleti vanj policaj, ki ga zgrabi za prsi in zarohni nad njim, da nima storiti več koraka. Šele ko se mu legitimira kot poslanec, ga izpusti policaj. Komaj pride ta nazaj v svoj kordon, pravi stražnikom: Kaj ima ta butelj načel u napisano,dajeposlanec? (Čujte! čujte! pri Čehih.) Nemški svobodomislec Schrei-ner (Budjejeviee) pravi, da so uganjali tudi Čehi imenovanega dne nasilstva in so dali s tem povod, da je posegla vmes policija in žandarmerija z orožjem. Ko so govorili še enkrat Baxa, Fresl in Klofač, je dal predsednik nujnost predloga na glasovanje. Ta pa je bila odklonjena. Danes na sredo se je pričela seja ob poldva-najstih. Poslancev je bilo tako malo navzočih, da je bila zbornica jedva sklepčna. Dogodki na Ogrskem. # Košntovci — odnehavajo! Znano je, da se ima otvoriti prihodnji torek t. j. 19. decembra t. 1. zopet ogrski državni zbor. Že več tednov krožijo tudi vesti, da se je namenila ogrska vlada odgoditi zasedanje to pot s tem, da razpusti zbornico iti razpiše nove volitve, v katerih hoče poskusiti Fejervari svojo srečo s programom splošne in enake volilne pravice. Posvetovali so se torej že dolgo časa Košutovci, kaj hočejo storiti v takem slučaju. Krona jih je poslala že dvakrat do- mov in vsakokrat so protestirali proti temu, ali vsi njih ugovori so bili brezuspešni. Mnogo izmed njih so je torej prav resno ukvarjalo z mislijo, ne poslušati to pot kraljevega odloka, ampak kar naprej zborovati. To pa bi znalo postati nedoglednih posledic in bi dalo kroni povod za vojaško diktaturo nad Ogrsko ali pa za popolno sklopljenje z drugimi pokrajinami. Do tega spoznanja so prišli tudi voditelji Košutove opozicije, zato so znali pregovoriti koalicijo, da sprejme tudi razpust zbornice na znanje, pač pa vloži tudi ob tej priliki energičen protest. S tem so odnehali Košutovci od svoje misli, zborovati na vsak način in kraljevega pisma sploh ne sprejeti na znanje. Košutovci — za volilne reforme! Zgodil se je še en čudež v ogrski krizi. Dve stranki v opoziciji: osemštiridesetletna in neodvisna stranka sta se izrekli za splošno in enako volilno pravico. Sam Košut je utemeljeval ta po obeh strankah sprejeti predlog, češ da se ni mogoče več upirati volilnim reformam. Vsled tega je nastala v opoziciji majhna kriza, ki jo skušajo sedaj še zakriti, vendar je občno mnenje, da postane ta razpor prav kmalu odločilen za obstoj koalicije. Eno pa je gotovo: naj se razvije kriza kakor že, naj se že sporazume kralj z Ogri ali ne, zahteva po splošni in enaki volilni pravici zavzema vedno večji obseg. Volilnih reform ni mogoče več izbrisati iz strankarskih programov. v ‘ Štrajk tiskarjev ponehal. Ker so se listi koalicije zavezali, da ne psujejo in sumničijo več delavcev, so vstopili stavci zopet v delo. In res je opaziti, da so ubrali listi Košutovcev povsem drug ton napram delavskim slojem in njih organizacijam. Samo stavci lista „Pesti Hirlap11 štraj-kajo zdaj. Fejervarijevo stališče. Ker hodi Fejervari neprenehoma na Dunaj k cesarju, izvajajo iz tega časopisi, da se mora zgoditi v kratkem nekaj posebnega. Mnogi domnevajo, da je Fejervarijevo stališče zelo omajano, zlasti pa še zdaj, ko je sprejela tudi neodvisna in 1848 letna stranka splošno in enako volilno pravico v svoj program. Orožje, ki je vporabljata proti njemu te dve stranki, je prav njegova volilna reforma. Fejervari je hotel dati namreč volilno pravico samo takim, ki*knajo pisati in brati. Ogrska pa ima analfabetov celih 47 odstotkov — torej bi ne dobili ti nobene volilne pravice, in magari, da so jo imeli do zdaj. Na tak način je mogoče, da se bo moral Fejervari res kmalu umakniti. Morda nam prinese že 19. december odgovor na vsa ta domnevanja. Italjanska univerza v Trstu? Italjanski poslanci so hoteli vročiti v poslanski zbornici dvoje nujnih predlogov zaradi laške univerze v Roveredu in Trstu. V zadnjem hipu pa so jih odmaknili, ker so zvedeli od Gauča, da je vlada svojo predlogo zaradi italjanskega vseučilišča v Roveredu za vedno pokopala in se gkvarja kar najresneje z novimi pogajanji zaradi laške univerze v Trstu. Gauč pa je tudi povedal, da se je odločila vlada proučiti predlog italjanskih poslancev, ki zahteva, da naj ima diploma, pridobljena na vseučiliščih v Italiji, pravomočno veljavo tudi v Avstriji. listi najširše polje, šteje v krogu svojih sotrudnikov najboljše slovenske pesnike in pisatelje in goji vrh tega aktualni esej, ki ga drugod že dalje časa z obžalovanjem pogrešamo. A o tem pozneje! Med snovjo Slovana 1. 1904-5 stopata v ospredje dva večja pripovedna spisa, romana „Plameni11 Iva Šorlija in „Nad prepadom" Frana Govekarja. Šorli je mnogcobetajoč talent in jaz ga prištevam med tiste redke naše pisatelje, ki se lahko ponašajo z ostrozačrtanirn naziranjem in nekakim slovstvenim značajem. Kdor je bral le to ali ono iz njegovega peresa, ga pozna kot individualista čiste krvi; in v njegovo čast smem morda reči, da ima ta individualizem na sebi nekaj prirojenega in domačega, kar ne diši po Nietzscheju in nas spominja, da spi tudi v slovenski grudi tista trda moč značaja, do katere se povzpenjajo njegovi junaki. Vrh tega je čegar vpliv se je raztegnil kasneje na javno življenje, tako da je vsled njega polagoma zaspalo vse narodno delovanje.. Torej eden izmed večine naših trgov v bližini jezikovne meje! Dr. Radan je priprostega rodu in naravno teži sedaj — že tu vidimo v njem individualista — v prvi vrsti za tem, da si napravi življenje čim gladkejše in prijetnejše. Zato se ne oklene značajne in narodne učiteljice Milke, zrele ženske, polne kipečih sil, dasiravno jo ljubi od prvega tre-notka, temveč se zaroči s skromno Adelo, hčerjo nemškega trgovca Schlegla, ki bode imela denar... Pridejo pa volitve, narodnjak dr. Slemen kandiduje za županstvo — in je kasneje res izvoljen. Ker napne stranka ekskluzivnih in tujcev vse sile, da vzdrži svojega kandidata, a se v Rađanu vzbudi narodna zavest in vest ter noče iti na volišče, pride med njim in Schleglom do razpora. Za lastno srečo žrtvuje Adelo njegov jezik nenavadno plastičen in ves poln kipečega in se vrne k Milki, ki ve, da ga edina more osrečiti; čustva; morda govori ravno srečni izid romana „Plameni" za moje mnenje, ako trdim, da Šorli polaga v svoja dela mnogo svojega — ako ne življenja pa vsaj čustvovanja. In to je prav: največji umotvori so nastajali na ta način; to daje umetnosti dušo in lice. — Junak romana, dr. Karel Radan pride kot sodni pristav v trg na deželi, kjer je kopica Nemcev in ekskluzivna domača inteligenca ustvarila lastno ozračje, a dr. Slemen ga odloči — Radan je vsled tistega dogodka izstopil iz sodne službe — za svojega naslednika in z očetovsko ljubeznijo poskrbi za prihodnjost mlade dvojice. — Nekaj vzgojevalnega je v tem Šorli-jevern romanu, zdravo čtivo bode za nas Slovence, ki nimamo hujšega sovražnika od lastne popustljivosti in sistematiško negovane lažipravičnosti. Naj bi nam podal simpatični g. pisatelj še mnogo takšnih tipov! Zahtevi Italjanov po svoji univerzi v Trstu se je postavil bivši ministrski predsednik Korber kar najodločneje nasproti, ali kakor kaže zdaj ves položaj, se je pričela vlada prav resno baviti s tem vprašanjem. Pripoznala je Italjanom popolno pravico do lastnega vseučilišča, in kam naj jim ga da, če se je odpovedala Roveredu ? Edino mesto ji preostane zdaj Trst! V spominu bo, da je še pred nedolgim tudi hrvatski poslanec dr. Tresid dejal v dalmatinske^ deželnem zboru, da imajo Ita-Ijani popolno pravico zahtevati svoj e vseučilišče v Trstu! (Trst ima približno 140.000 Italjanov, 35.000 Slovencev in 8000 Nemcev.) Kaj porečejo torej v očigled tem dogodkom slovenski politiki? Ali jih navdaja pri slovenskem vseučiliščnem vprašanju lokalni patriotizem, ali pa korist svojega naroda? Zahteva Italjanov po svoji univerzi (v začetku najprej pravno fakulteto) v Trstu je prišla zdaj že v tak štadij, da ne moremo več dvomiti, ali se jim ugodi ali ne. Skoro gotovo je, da jim vlada tudi res dovoli vseučilišče tja, kjer ga zahtevajo. Kdo ji more braniti? Slovenci? Zahteva po laškem vseučilišču v Trstu je nekako taka, kakor zahteva po volilni reformi: marsikomu je neljuba, ali uspešno upirati se ji ne da. Da bi se pa mogli upreti z nasilstvi vladnemu načrtu o laški univerzi v Trstu — zato nas je premalo, razkosani smo in neoboroženi. Revolucija na Ruskem. Popolna anarhija. Rusija je danes na vrhuncu notranjih nemirov. Vitejevo stališče je popolnoma omajano, on sam omahuje: ali naj vpelje nad deželo vojaško diktaturo, ali pa poskusi vplivati z mirno besedo. Skoro gotovo pa je, da ne pomaga ne eno ne drugo. Posledica današnjih nemirnih dogodkov more biti samo odprta revolucija. Ta bi sama ob sebi Rusiji veliko manj škodovala, kakor pa ti večno se ponavljajoči punti, tako da človek niti za hip ne ve, pri čem da je. Res je, če izbruhne odprta revolucija, da se pretoči mnogo človeške krvi — ali pri vseja velikih zgodovinskih dogodkih je tekla kri. Odprta revolucija pa bi imela eno dobro posledico: dvignili bi se v njenem boju na površje talenti, spoznale in razvile bi se velike organizatorične moči, v teh neprestanih malih pobojih pa niti tega ne bo. V odprti revoluciji bi se naenkrat zaznali možje, ki so zmožni voditi svoj narod do svobode — v teh praskaj in borbah pa teče kri brez vsakega haska. Pripoznati pa moramo, da je sedanje delovanje revolucionarnih duhov v Rusiji ne le zelo nepremišljeno, ampak tudi res vsaki dobri stvari škoduje. Dosegli so po Viteju izdelani manifest in morali bi mirovati zdaj toliko časa, dokler bi ne videli, kakšen uspeh ima duma. Med tem so se lahko pripravljali in organizirali za odprt boj, tako pa le krhajo in drobe svoje moči. Z mirnim in razsodnim delovanjem bi mogli razvneti splošno revolucijo, v katero bi potegnili ne le delavstvo, ampak tudi kmete in inteligenco. Tako pa so spravili Viteja, ki je imel vsaj res dober namen (česar o nobenem drugem carjevem zaupniku ne moremo trditi) tako Na prostranojši podlagi se giblje Govekarjev socijalni roman „Nad prepadom". Res je g. pisatelj že izdavna znan kot odličen zastopnik slovenskega romana, toda to njegovo delo je i po tehniški dovršenosti i po ideji nekaj posebnega, česar še nismo doživeli. V tem romanu je pokazal avtor vse svoje zmožnosti in z neizprosno roko strgal krinko raz obraz propalosti in hinavstva izžemalcev in slepiteljev naroda, da spiše plameneč protest proti početju „voditeljev" in „prvakov11. Pač ga ni čitatelja, ki bi v dr. Kolariču ne spoznaval žive slike tega in onega slovenskega politika, „opore narodove11 i. t. d., ki ga je videl hoditi po ulici s svečanodostojnim licem, slišal ga govoriti ognjevite napitnice in domoljubne govore, dočim mu je vse to le sredstvo, umazjan pripomoček, da si polni nenasitne žepe, redi svoje leno telo in se laska svoji ošabnosti s športom političnega harambaše, podedovanim od očeta do sina. Pisatelj nas opozarja, kako vsaka neiskrenost v našem življenju in tako tudi ta rodi tisto strašno demoralizacijo, za katero nimamo oči, dasiravno Olga dr. Kolaričeva ni edina odlična dama, ki zakriva sramoto prešestnice s krinko skrbne matere in ljubeče soproge . . . Kakor mogočna prepoved, mestoma se povzdiguje do pesniškega zanosa, se čita ta roman in ne smelo bi biti Slovenca, ki ga ni prečital. „Nad prepadom11 utegne postati — v očigled daleč, da nima nikogar, na katerega bi se lahko opiral. Vite je osamljen, za seboj nima niti revolucionarjev niti meščanstva, in da ga privede to samo do padca, je očividno. , Kajti tudi če bi poskusil z vojaško diktaturo, je njegov uspeh popolnoma negotov. Vedno se ponavljajoči punti v armadi mu lahko izdatno dokazujejo, da nima carska moč več vojske na svoji strani in kaj se pravi proglasiti diktaturo in se opirati na vojaštvo, ki je razen kozaških čet samo zelo revolucionarnega duha, more uvideti tudi Vite. Taka diktatura pokoplje tistega, ki jo je vstvaril. Občna zmedenost med revolucionarji. Zle posledice te razkropljene revolucije morajo občutiti tudi puntarji sami. Na ta način si tudi vlada najlažje pomaga iz velike zadrege, in da ne zamuja ugodnih trenotkov, o tem nas potrjujejo vesti, ki prihajajo iz Rusije. Vlada je zaprla že nebroj delavskih voditeljev, razpustila je mnogo organizacij, med temi tudi „Zvezo vseh zvez". Vsega tega ne bi mogla storiti, da so organizirali revolucionarji splošno vstajo. Iz služb je odpustila mnogo poštnih in brzojavnih uradnikov, med temi celo nekatere najvišje. Vse to je napravilo ostale zelo poparjene, tako da se vračajo poštni in brzojavu1 uslužbenci, če tudi polagoma, a vendar drug za drugim na svoja mesta. Vlada je aretirala v Peterourgu tudi predsednika delavskih strokovnih društev, znanega Hrustalova. Mnogim revolucionarjem je to sicer zelo povšeči, ker so dobili s tem dobra agitacijska sredstva, vendar je zelo dvomljivo, kaj more doseči neorganizirano, svojih voditeljev oropano delavstvo. Novejša poročila zatrjujejo, da so sklenili stavci opustiti delo, dokler niso zaprti delavski voditelji zopet prosti. Hranilne vloge. Revolucionarji zelo propagirajo med ljudstvom, naj dvigne sleherni svoje vloge iz hranilnic, češ da je finančni položaj države tak, da je pričakovati v kratkem splošne krize. Tudi če so te trditve morda pretirane, vendar je ljudstvo zelo v strahu in jemlje denar iz hranilnic. Vlada pomirja sicer javno mnenje s tem, da skuša dokazati, da je v najugodnejšem denarnem položaju, ali revolucionarji imajo v žlic temu mnogo uspehov. Razburjenost narašča. Vlada že poskuša polagoma z diktaturo. Sicer še ni uradno proglašena, vendar kaže mnogo njenih zadnjih ukrepov, da se je pričela že prav resno baviti s tem ukrepom. Tudi Vite naj je že prepričan, da ni mogoče postati drugače vladar dogodkov. Kot protiutež temu prizadevanju pa so pripravili revolucionarji razne „bojne organizacije" za — atentate. Oe ne odneha vlada, je prav gotovo, da čujemo v najkrajšem o novih krvavih dogodkih. Srbija. (Posojilo.) Vsa srbska javnost se peča z novim posojilom, ki ga hoče najeti vlada. Večina pa je proti posojilu in zelo malo upanja je, da bi prodrla vlada s svojim predlogom, posebno še, ker nima v narodni skupščini potrebne večine. Do zdaj je imela vlada en glas večine, a odkar je umrl belgradski poslanec Sankovič, je izgubila i tega. Tako ne leži več usoda novega posojila v rokah vladi naklonjenih poslancev dosedanje večine samostojnih radikalcev, bogatega gradiva — eden izmed najširše zasnovanih romanov naše literature, ker še ni zaključen, temveč se nadaljuje v IV. letniku . . . Tudi Ivan Cankar je obdaroval svoje številne ljubitelje z večimi črticami, polnimi tiste njegovim delom lastne poezije in satirskega usmeva, s katerim se ustavlja zdaj tu, zdaj tam pred svetiščem družabnega dostojanstva in kaže tu razpoko v steni, tam pego na tleh in ondi razparan šiv . . . Zofka Jelovškova je prispevala noveleto Mara in njen sin Kajn, polno tiste strastne poezije, ki preveva njena dela, izražane mestoma z naravnost klasično plastiko jezika. Prekratek je čas in premajhen prostor, da bi mogel našteti vse po vrsti, kar je lepega v III. knjigi „Slovana11; opozarjam le na bogato žetev slovenske poezije, ki jo navaja kazalo in med katero nahajamo najboljša imena poleg mlajših moči. Govoril sem že o Slovanovem eseju. Samo po sebi se ume, da bi morala ta stroka proze uživati pri nas Slovencih posebno skrb in zaščito, ker nadomešča — vsaj deloma — obširno podrobnoslovstvo, kakršnega si sedaj še ne moremo privoščiti in nosi zanimanje za kulturna vprašanja na vse strani ter izobražuje tudi takšne bralce, ki debelih knjig ne jemljejo v roko. Načelo bi moralo biti, da se posvečajo perijo- ampak je odvisna od opozicije, ki jo tvorijo zmerni radikalci, narodnjaki, liberalci, naprednjaki, socialisti in poslanec kmetske stranke (55 -j- 14 -f 3 + 4-j-2-f-1). Ce izostane opozicija od glasovanja, pa ni skupščina sklepčna. Toda dasi je priglasila opozicija že mnogo govornikov, ki hočejo nastopiti proti posojilu, vendar še ni gotovo, bo li nastop opozicije v tem vprašanju složen ali ne. (Dogodek ob bosansko - srbski meji.) Avstrijski vojaki so prestopili na enem mestu srbsko mejo in posekali na srbski strani del gozda, ki jim je zakrival razgled iz stražarne v Srbijo. Srbska vlada je zahtevala za posekano drevje 3000 frankov odškodnine, bosanska vlada pa je poslala na lice mesta svojo komisijo, ki je ocenila škodo na 200 frankov. Na vsak način pa bo morala plačati Avstrija svojo provokacijo ob srbski meji po srbskem računu, kajti Srbija pristoji odločno na ocenitvi škode po svoji srbski komisiji. (Jugoslovanski časnikarji.) Iz Belgrada javljajo, ' da se nameravajo sniti te dni po trije slovenski, hrvatski, srbski in bolgarski časnikarji, ki hočejo izdati na jugoslovanske žurnaliste poziv, odrediti ča^ in dnevni red bodočemu časnikarskemu kongresu Jugoslovanov. Črna gora. (Spopad na meji.) Na črnogorsko - turški meji so se sprijeli prošli teden črnogorski pastirji in turški vojaki. Turki so pričeli streljati na pastirje, nakar so se vrgli ti na nje in ubili dva moža. Mešana komisija je poslana na lice mesta, da poravna spor in poišče krivce. Vatikan. (Pij X. in Francija.) Papež Pij X. je imel pretekli pondeljek v konsistoriju na svoje kardinale daljši nagovor, v katerem se je z veseljem in radostjo spominjal, kako napreduje .katoliška vera po vseh novo pridobljenih deželah, ali zato se je ozreti s tem večjo žalostjo in strahom proti najstarejši pripadnici katoliški cerkvi, proti Franciji. Povedal je, da hoče poklicati ob priliki škofe in kardinale na sestanek, v katerem naj se razpravlja o zakonih, ki jih je sprejela francoska vlada in ki jih zdaj tudi tako vestno izpolnjuje. Dotlej pa se je treba spominjati v molitvi Francozov, da se poboljšajo. Francija. (Vojaške zadeve.) V zadnjem času imajo v Franciji vedno dovolj opravila zaradi gibanja proti militarizmu. Po mnogih mestih so nalepili na ogle hiš oklice, v katerih pozivljejo na odpor proti vojaštvu. Zdaj je prišel mornarični prefekt iz obrežnega mesta Toulon v Pariz, kjer je podal mornaričnemu ministru poročilo o neki tajni „družbi antipatriotov11, ki naj je imela namen sramotiti in grditi militarizem, predati častnike javnemu zaničevanju in uničiti idejo na domovino. V tej zvezi je po njegovem poročilu tudi mnogo delavcev iz arzenalov mornarice in da so bili prav voditelji te družbe ponajveč delavci iz arzenalov. (Zavarovanje v starosti.) Kamera je sprejela prvo točko vladnega zakona o zavarovanju delavcev. Pravico do rente ima vsak nad 60 let star delavec. Za je glasovalo 542 poslancev, proti samo 14. dične publikacije, ki najširje krožijo med narodom, v prvi vrsti — poleg beletristike — aktualnemu znanstvu in modernim vprašanjem. „Slovan" je storil to z vrsto krasnih sestavkov o umetnosti Jugoslovanov, o moskovski moderni, Tolstem, slovanskih epopejah i. t. d. Priporočamo to našim znanstvenikom v posnemo; naj pišejo vedno več takega čtiva, ki ima za naše izobraženstvo v resnici pomen in nahaja resnično zanimanje, ne pa suhoparnih razprav, ki pričajo sicer o njihovem temeljitem znanju, a ne zanimajo nestrokovnjakov in zato — vsaj v listih — nimajo pomena. Nič dekadentstva in nič jokavega feminizma ni v letošnjem „Slovanu11; povsod klijejo nove misli, trkajo na vrata sveže sile in polje nova moč v znamenju srečnega preporoda našega duševnega in javnega življenja. Opremljen z nenavadno množico izbranih slik, med katerimi so v prvi vrsti zastopani slovanski umetniki, tvori „Slovana" 1. 1904/5 krasno knjigo, pričajočo o požrtvovalnosti založnika in neumornem delu uredništva in sotrudnikov, ki zasluži poleg svojih uspehov tudi čimdalje večjega števila naročnikov in zasluži, da bi prav kmalu ne bilo izobraženega Slovenca, ki ni „Slovanov" naročnik! V. L. Bolgarija. (Proračun v sobranju.) Knezova vladaje predložila v sobranju proračun za 1. 1906, katerega dohodki in stroški so približno enaki. Znašajo namreč blizu 120 miljonov frankov, torej nad pet miljonov Več kakor lani. Vendar so vojni izdatki proračunjeni malodane na isto svoto, kakor v lanskem letu. (Kriza v ministrstvu.) Knez Ferdinand (iz nemške rodovine Koburgov, rojen 1. 1861, postavljen knezom Bolgarije 1. 1887) je danes največja nesreča male države, ki se je zlasti v zadnjih letih v industriji zelo okrepila. Podpisal je pred nedavnim sklep vladne večine v sobranju za sezidamo železnice Trnovo - Trevna - Borušica, ali ta proga govori nele proti javnemu, ampak tudi proti vsakemu tehničnemu znanju. Zaman je bil ves trud ministra za javne Zgradbe, prepričati kneza in ostale ministre o absurdnosti te železnice — knez je načrt vseeno podpisal. Nato je odstopil gradbeni minister in navaja v demokratskem organu „Prapor" vzrok svoje demisije. Zdaj je javnost še bolj prepričana o nesmiselnosti sankcioniranega načrta. Narod se zbira na velikih mitingih (shodih), kjer protestira proti današnji knežji vladi v Bolgariji, ki se briga sicer za vso drugo Evropo, samo za domačo deželo ne. Makedonija. (Nova organizacija!) Vse različne stranke upornih bolgarskih čet v Makedoniji, ki so se le prepade tudi medsebojno preganjale, so se združile zdaj v eno skupino „Notranjo organizacijo11. Vse posamezne frakcije (Sarafova, černepejava itd.) so se navdušeno izrekle, da je dosega skupnega cilja t. j. samostojnosti Makedonije le tedaj mogoča, če se združijo pod eno zastavo. Pozvali so bolgarskemu knezu ^danega vodjo ene čete, Cončeva, naj se jim ali pridruži ali pa razpusti svojo organizacijo. Storil je slednje. (Cončev je bil navaden knezov homoregius, kajti Ferdinand bi se rad polastil tudi Makedonije!) „No-tranja organizacija11 je izdelala svoj posebni red, $Iled njo in zunanjim svetom posreduje „prekmejno upraviteljstvo“. — Kako se hočejo obnašati združene frakcije napram srbskim in grškim vstašem, sicer še ni gotovo, vendar je zelo verjetno, da se složijo — po svojem kakor po javnem mnenju v Srbiji in Bolgariji — s Srbi, in da bo skupno delo 2 Grki nemogoče, kajti ti so že večkrat odklonili take ponudbe. Grki so namreč precej prevzetni in Ponosni na svoje pradede in smatrajo sebe kulturelno višjim bitjem, kakor sta Bolgar ali Srb. Resnici na ljubav pa bodi povedano, da jo malokdo izmed ev-fopskih narodov tako krvavo omike potreben kakor 5'avno tisti Grki, ki vidijo še danes v očeh vsakega Slovana — barbara. Grki hočejo igrati ob vsaki pri-Tki v Makedoniji vodilno ulogo, sanjajo pri tem na veliko bizantinsko cesarstvo pod grškim protektoratom. ^Go lahko je torej mogoče, da napove nova organi-2aeija tudi boj — Grkom, ker ne smatrajo ti makedonskega vprašanja kot pitanje vsakega v Makedo-t’ji živečega tlačenega naroda, ampak kot zgolj — Shško vprašanje. Nemčija. (Državni zbor.) V nemškem državnem zboru ^spravljajo o proračunu. Bebelnu, ki je govoril proti Povišanju novih izdatkov za bojno ladjevje, je odgo-v3rjal po preteku dveh dni sam državni kancelar Eiilow. (Dve obsodbi.) Kolonialni ravnatelj Stiibel je tožil urednika „Vomartsa" in „Beri. Tagblatta" faradi razžaljenja časti. Prvi je bil obsojen na 1000, drugi na 1500 mark denarno kazni. Anglija. ... (23 ministrov!) Novi kabinet je že sestav- Jen- Z ministrskim predsednikom vred ima ravno elanov. Minister zunanjih zadev je Edvard Gr e y. iroleg t6ga g0 imenovani še trije ministri, ki pa so Samostojni in ne štejejo v kabinet.) Turčija. (Demonstracije mednarodnega bro-)‘°vja.) Turčija je odnehala v vsakem oziru zaradi ^hteve velesil po vpeljavi finančne kontrole nad acedonijo. Izpremembe, ki si jih je izprosila, so ^°vsem formalnega pomena. Amerika. ^ (Panamski kanal.) Zbornica reprezentantov . ^ošingtenu je dovolila nujni kredit v znesku 11 1 Jonov dolarjev za delo pri Panamskem kanalu. v anamski prekop deli Severno in Južno Ameriko dva dela. Ogromno delo pa je izkoristilo že toliko 2&etn*k°v v sv°je svrhe, da so prišla sleparstva pri 13 adbi Panamskega kanala že kar v pregovor.) Štajersko. Naše časopisje. Ponovno sem že pisal, kako je pri nas politično delovanje zanemarjeno. Na Štajerskem nas živi skoro toliko Slovencev kakor v sosednji Kranjski, ali vendar, kakšne so razmere pri nas! Mislil sem sicer, da bi trebalo med nami vsaj enega moža, ki bi se mogel in hotel postaviti v bran temu, kar se počne pri nas, ali uvidel sem, da bi se dvignil proti posamezniku tak komplot, da bi ga faktično ubili. Vsekakor pa bi bil tudi nastop posameznika zelo poučen in zanimiv, kajti razkril bi vsaj nekaj tiste „štajerske politike11, ki se ji nekateri kar ne morejo dovolj načuditi. Jaz sam pa opazujem s strahom, kako nazadujemo v senci naše politike. Ali namenil sem se govoriti danes o močnejši sili, kakor so vsi politiki, o največjem in najmogočnejšem orožju, ki ga premore kak narod: o našem časopisju. 220.000 Slovencev na Primorskem ima en svoj dnevnik, 470.000 Slovencev na Kranjskem ima dvoje dnevnikov — 411.000 Slovencev pri nas na Štajerskem pa štejemo med svoj največji in najboljši list „Domovino", ki izhaja komaj po dvakrat na teden! Resnici na ljubav rad pripoznam, da je „Domovina" pod novim uredništvom mnogo boljša, kakor je bila prej, da, zgodilo se je celo eno čudo : Vekoslav Špindler se je upal pokazati celo na hibe v svojem taboru. Ah so ga razumeli naši štajerski voditelji in so si iz tega kaj storili, o tem nas utegne prepričati najbližja bodočnost. Prav v zadnji „Domovini" čitam bridko ironijo na naše narodno vodstvo. Tčgn piše nekdo o boju Čehov za Budjejevice, o velikem uspehu naših severnih bratov in pristavlja: To je delo narodne sa-mozavednosti, proti kateremu je naše „delo11 malenkostno! Kdaj pridemo do spoznanja? In malo više primerja Budjejevice s Celjem in pravi: kakor mi za Celje, tako se bore Čehi za Budjejevice, a seveda z dosta silnejšo energijo in z boljšim razumom, kakor naše narodno vodstvo. List, ki kritikuje tako odkritosrčno napake v svojem vodstvu, kaže na resnost in iskrenost svojega urednika, ali vendar mora vsakdo pripoznati, da je „Domovina11 na vsak način premajhna za naše ogromno število, in kar je glavno: v mnogem premalenkostna. Čuda ni, če upliva ves malenkostni milieu naših štajerskih politikov tudi na njih list, ali če seje pokazala že enkrat tako dobra volja, naj se gre zdaj še naprej. Vsak list je mogoče povečati s tem, da se ga ali po večkrat na teden tiska, ali pa se pridobe zanj novi naročniki. V obeh slučajih raste moč lista in tistih, ki stoje okrog njega. Vprašanje torej nastane, katero pot nam bi bilo voliti; vsakdo pa bo rad pri-poznal, da je najbolje, ako nam je zaznamovati napredek na obeh potih . . . Toda ne gre samo za povečanje množine, kvantitete našega časopisja, predvsem torej „Domovine" (drugi malodane ne prihajajo v poštev), misliti je treba tudi na poboljšanje njih notranje vrednosti, njih kakovosti. Vsak slovenski časopis, ki ne služi zgolj krajevnim ali stanovskim potrebam, se mora pečati istočasno z vsemi Slovenci tj. poročati svojim čitateljem pri nas na Štajerskem prav z isto vnemo in ljubeznijo kakor se dela proti nemškemu šovinizmu tudi o tern, kako napredujejo in delajo drugi Slovenci po Kranjskem, Koroškem in Primorskem. Naše štajerske Slovence je treba vendar seznaniti, kaj počno njih rojaki onkraj Save, kaj se godi ob našem morju itd. Le na tak način izpolnuje naše časopisje nalogo političnega vzgajanja slovenskega naroda. Če pa namerava ostati „Domovina" zgolj lokalnega pomena, potem hoče s tem pokazati, da daje radevolje prostor še drugemu časopisu, katerega bi bilo nam kakor vsem Slovencem potreba; lista, ki bi se dvigal v vsakem oziru nad malenkosti, ki bi nas vzgajal k eni misli in ki bi ga po vsej pravici smeli imenovati res slovenski časopis. Tak list bi bil slovenskemu narodu šele to, čemur se je Vite, zapustivši Ameriko, tako čudil, rekoč: „Nikdar ne bi mislil, da je časopisje tako neizmerna sila!11 „Akademija11 v Slovenski Bistrici. Odbor slovenje-bistriške čitalnice prirejal bode v smislu storjenega sklepa v zimskem času kabavne večere s poučnimi predavanji. S tem bode ustreženo splošni, že opetovano od raznih strani izraženi želji. Zanimanje za ta predavanja je veliko in je priglašenih že sedaj pet govornikov. Prvo predavanje se vrši prihodnjo nedeljo dne 17. t. m. Govoril bode g. dr. J. Vošnjak o „narodnihrazmerahvSlovenski Bistrici pred 40. leti". Gospod govornik sije izbral hvaležen tema, ki bo privabil gotovo mnogo občinstva ne le iz mesta, marveč tudi iz okolice; razkril nam bode del naše, veliki večini prebivalstva popolnoma neznane domače zgodovine. Govornikova izkušenost in njegova spretnost v pripovedovanju jamči za prijeten večer. Za zabavo bodo skrbeli tudi „poljčanski tamburaši11 in „pohorski šramlerji11. Začetek predavanja točno ob 7. uri zvečer. K mnogobrojni udeležbi vabi čitalnični odbor. Doma in drugod. Slovensko profesorsko društvo. Že dve leti je menda, odkar so napravljena pravila za to društvo, vsa zadeva je bila na letošnjem shodu akademikov v Trstu in po „Našem Listu11 že urgirana, ali slovenski profesorji se ne zmenijo za svojo stanovsko organizacijo. To vendar ni prav! Ravno slovenski profesor rabi močno stanovsko zvezo, kajti le ta ga more uspešno braniti pred krivicami, ki jih prizadeva c. kr. vlada slovenskim profesorjem. S slovenskimi državnimi uradniki je res križ: če jim hoče pomagati drug (Winkler), nočejo; da bi se pa vzdignili sami na noge, tega pa tudi ne. Naša iskrena želja bi bila, da stopi slovensko profesorsko društvo čim-prej v življenje! Važen delokrog bi imelo novo društvo tudi v izdaji slovenskih učnih knjig za srednje šole. Na ljubljanski realki so kaj čudne razmere. Tekom zadnjega časa so spravili na ta zavod toliko profesorjev Vsenemcev, da je postal ta šolski zavod prava trdnjava nemških šovinistov v Ljubljani. Ali ni sploh sramota, da je dobilo 6% Nemcev na Kranjskem svoj zavod, 94% Slovencev pa je v Ljubljani brez svoje realke? Poleg tega so slovenski profesorji na tej realki brez vsakega poguma, celo v zasebnem pogovoru — torej iz\7en šolskega pouka —^ se boje ali pa nočejo govoriti slovenski s svojimi slovenskimi učenci. Če nam slovenski profesorski kolegij na ljubljanski realki ne verjame, smo mu pripravljeni vsak hip postreči z dokazi. Ali ni to žalostno? Mladi nadebudni fantje, pa morajo videti celo na svojih uči-teljih-vzgojiteljih, da ne spoštujejo svojega materinskega jezika. Ko se je pritožil neki učenec ob priliki obhajanja petdesetletnice ljubljanske realke pri tedaj najstarejšem slovenskem profesorju, da hoče ravnateljstvo dopustiti samo nemški nagovor po nekem nemškem učencu zbranim gostom (med katerimi je bilo tudi mnogo Slovencev, tako n. pr. Lenarčič z Vrhnike itd.) in prosil, naj izposluje pri svojih to-variših-profesorjih tudi slovenski nagovor, mu je odgovoril ta profesor: „Molčimo in potrpimo!" Nam res ni na tem ležeče, da bi razkrili še več takih žalostnih slik iz ljubljanske realke, brezobzirni pa bomo, če se tako početje ponavlja, če ne narodni čut, vsaj čast in vest naj predpisuje vsakemu, kaj je prav in kaj ne. Člani volilne komisije za dopolnilne volitve v trgovsko in obrtno zbornico namesto članov, ki koncem leta 1905 izstopijo, so sledeči gg.: Ivan Baum-gartner in Fran K o 11 man n v Ljubljani, Josip Lenarčič na Vrhnikj, Josip Lenče, Ivan Mejač, I. Schrey in Josip Vidmar v Ljubljani. Za predsednika volilne komisije je imenovan deželni vladni svetnik g. Gustav Kula vi cs, zapisnikar bo gosp. dr. Viktor Murnik. Iz Novega mesta. (Dopis.) Ljudska knjižnica v Kandiji se snuje. Društvo-ima biti zasnovano na novodobni demokratski podlagi in stati izven političnih strank. Rodoljubi cele Kranjske, zlasti pa Dolenjske, delajte na to, da se ta vznesena ideja čim preje realizira! Vsak daj vsaj eno dobro, poučljivo ali zabavno knjigo, in glavni temelj knjižnice je postavljen. Kar še manjka ti stavbi, dozidali bomo sami s svojimi skromnimi močmi. Vabimo torej vse prijatelje od blizu in daleč na prijateljski sestanek v soboto dne 16. t. m. v gostilni „pri Lipi" (gospe A. Pintar) v Kandiji, začetek ob 8. uri zvečer, kjer naj bi se v poljudnih, prijateljskih razgovorih to vprašanje vsaj tako daleč rešilo, da se zasnuje stalni osnovalni odbor, katerega naloga bi^ bila, prevzeti vso akcijo za ustanovitev društva. Želeti je ta večer prav obilne udeležbe, ker se bo ob tej priliki razgovarjalo tudi o božičnici v Kandiji, katero nameravajo prirediti rodoljubi iz Kandije in Novega mesta na dan sv. Štefana v salonu gosp. Windischerja. Glavni namen te prireditve je obdarovanje ubogih otrok in sirot. Podpisani apeliram na rodoljubna srca in prosim, da vsak po svoji moči pomore v dosego našega Ijudo-milega namena. Dobro došel je vsak najmanjši dar bodisi v denarju, ali obleki, ali nakitju za božično drevesce. Za vsak dar prisrčno hvalo že naprej izreka v imenu veseličnega odbora podpisani. Podrobneje o tem v prihodnji božični izdaji „Našega Lista*. Za veselični odbor: Franjo Pirc. Poljudno predavanje v Kandiji se vrši v nedeljo dne 17. t. m. v salonu gosp. Windischerja. Začetek ob 7. uri zvečer. Predava gosp. Franjo Pirc o zanimivem „viharju na Kvarneru 1. 1903 in o avstrijski Rivijeri". Ako bo dovolj občinstva, se predavanje raztegne tudi na opis „viharji na Triglavu". Isto velja tudi za yečer prijateljskega sestanka „pri Lipi' v soboto večer, kjer se eventuelno tudi predava „ Miklavžev večer na Storžiču*. Vstop vsakemu prost. Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je imela dne 6. decembra 1905 svojo 166. vodstveno sejo v družbinih prostorih „Narodnega doma*. Začetek ob 3. uri popoldne. — Navzočni: Tomo Zupan (prvomest-nik), Luka Svetec (podpredsednik), Dr. Ivan Svetina, Ivan Šubic in Anton Žlogar (tajnik). Izmed nadzor-ništva je bil navzoč Anton Svetek. Svojo odsotnost sta opravičila blagajnik dr. Ivan Milan Hribar in odbornik dr. Pavel Turner. — Po običajnem prvo-mestnikovem pozdravu se je razpravljalo o .prevzetju neke šole na Koroškem, kakor tudi o nameravani šentjakobski šoli v Rožu na Koroškem. Potem se je sprejel načrt določil o preskrbninskih užitkih družbinih posvetnih učiteljev, učiteljic ter otroških vrtnaric. Tudi Se je sklenilo v jedni prihodnjih sej regulirati dejalnostne prejemke otroških vrtnaric, nakar se določi dan, s katerim stopi statut o preskrbninskem zakladu v veljavo. Potem, ko so se obvestili udje vodstvenega odbora o dopisih, došlih od zadnje seje do danes, zaključil je ob 6 tih prvomestnik sejo. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda. V Ljubljani, dne 14. decembra 1905. Sprejmeta se en spreten lljuničarsli pomoči in en očenec pri ključavničarskem mojstru in trgovcu z železnino v Kamniku. Natapčneje se izve v upravništvu „Našega Lista*. 3 Češko posteljno perje po nizki ceni! 5 kilo: novo naskubljeno K 9'60, boljše vrste K 12'—, belo puhasto naskubljeno K 18' —, K 24'—, snežnobelo puhasto naskubljeno K 30"—, K 36"—. Razpošilja se franko po povzetju. Zamenja se ali vzame nazaj proti povrnjeni poštnini. 5 Benedikt Sachsel, Lobes 369. Pošta Pizen, Češko. ćfei/đlifh jpg^- Najbolje za zobe Ferd. Lev. Tuma: „V znamenju žto!jenja“ Cena K 1 ■ 50, po pošti K V 60. — Naroča se pri L. Schwentnerju v Ljubljani in v tiskarni A. Slatnar v Kamniku. o* Srti K 3 kozo' kno po l gld., brez . plečeta brez kosti po 90 kr., meso po 80 kr., prešieevi in goveji jeziki glavina brez kosti po 50 kr. -— in suho slanina po 1 gld., Salame Slitmirka, dunajske po 80 kr., it la krakovske, fine po 1 gld., iz šunke zelo priljubljene po gld. P20, a la ogrske, trde po gld. P50, ogrske fine po gld. P80, kilo. — Velike klobase ena 20 kr. brinovec pristen, liter od 70 kr. do gld. 1-20., brinov cvet liter gld. I SO. To priznano dobro blago pošilja po povzetju od 5 kil naprej prekajevalec in razpošiljalec živil Janko Ev. Sire v Kranju. ITchpiehI Lekarnarja A. THIERRY-ja ------------------------- J pristen le s trgovsfcosodno regislr. luam&aS&O, j ze|en0 varstveno znamko z nuno. Najstarejše domače sredstvo zoper prsne in pljučne bolezni, kašelj, izmečke, želodčni krč, oomanjkanje teka, pehanje iz želodca, zoper zgago, napenjanje, telesno zaprtje, influenco, za rane, zobne bolečine itd. Poštnine prosto do vsake poštne postaje z zabojčkom: 12 malih ali e velikih steklenic 5 kron, 60 malih ali 30 velikih 15 kron. Edino pristno eentifolijsko mazilo •s&r To mazilo izvrstno deluje zoper vnetje. Pri vseh, še tako zastarelih bolečinah, poškodbah, ranah ima gotov uspeh, ali pa olajša bolečine. S poštnino, poštno spremnico in z zavojem vred veljata 2 lončka K 3'60. Pristno le iz lekarne „pri angelju varhu“ A. Thierry-ja v Pregradi pri Rogatcu, kamor je pošiljati naročila. Popolno prepričanje o nenadomestljivosti teh sredstev dokazujejo Vam zvezki z več tisoč zahvalnimi pismi, ki se pri-denejo vsaki pošiljatvi balzama zastonj ali pa se na željo posebej dopošljejo. 36 L ■ V2V .'VRj,-.V. . s v-V. : »,-■ ,| „A.1* • X‘-' . ■' ■ Pozor! Citaj! Slabemu moč! Pozor! Čitaj! Bolnemu zdravje! to sta danes dve najpriljubljenejši ljudski zdravili med narodom, ker ta dva loka delujeta gotovo in z najboljšim uspehom ter sta si odprla pot na vse strani sveta. ^ ^ | ^ Pakraške kapljice delujejo izvrstno pri g jvseh želodčnih in črevesnih boleznih ter odstra- »»IZSSFSlsr njujejo krče, bolesti iz želodca, vetrove in čistijo kri, pospešujejo prebavo, zganjajo male in velike gliste, odstranjajo mrzlico in vse druge bolezni, ki vsled mrzlice nastajajo. Zdravijo vse bolesti na jetrih in vranici. Najboljše sredstvo proti bolesti maternice in madron; zato ne smejo manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Naj vsakdo naroči in naslovi: 20 Peter Jurišič, lekarnar v Pakracu št. 106, Slavonija. Denar se pošilja naprej ali s poštnim povzetjem. Cena je sledeča (franko na vsako pošto): 12 stekleničic (1 ducat) 5 — K f 48 stekleničic (4 ducate) 16-— K 24 stekleničic (2 ducata) 8-60 „ 1 60 stekleničic (5 ducatov) 18-— „ 36 stekleničic (3 ducate) 12-40 „ § Manj od 12 stekleničic se ne razpošilja. Slavonska zel se rabi z vprav sijajnim in najboljšim uspehom proti sušici, proti zastarelemu kašlju, bolečinam v prsih, zamolklosti, hripavosti v grlu, težkemu dihanju, astmi, proti bodenju, kataru in odstranjuje goste sline ter deluje izvrstno pri vseh, tudi najstarejših prsnih in pljučnih bolečinah. Cena je sledeča (franko na vsako pošto): 2 originalni steklenici 3 K 40 h; 4 originalne steklenice 5 K 80 h; 6 originalnih steklenic 8 K 20 h. Manj od dveh steklenic se ne razpošilja. Prosim, da se naročuje naravnost od mene pod naslovom: P. Jurišič, lekarnar v Pakracu 106, Slavonija. Čitaj ’ Mavoči! IVe ! ><> M i žal. Priporočajte povsod „Naš List“! *1HI Vsak doki™.-brezplačno „Naš List*, „Slov. Gospodinjo* in „Ježa*, kdor kupi 1 kg ekstrakta „Panonski biser11 „Naš List*, „Slov. Gospodinjo", „Ježa", „Slovana", kdor kupi 2 kg ekstrakta „Panonski biser11 „Naš List*, „SI.Gospodinjo*, „Ježa", „Slovana", „Ljub. Zvon"’ kdor kupi 3 kg ekstrakta „Panonski biser*1 Nealkoholni ekstrakt „Panonski biser" daje pomešan — 1 del ekstrakta s 7 —10 deli sveže vode — najboljšo najprijetnejša nealkoholno pijačo „Panonka*. Izvrstna kakovost! izvanredno nizka cena! 1 liter pijače pride na 20—25 vinarjev. ---r----------------------------- Cena ekstrakta s posodo vred: 1 kg 2 kroni, 2 kg 5 kron, 3 kg kron 7'20, 5 kg kron 11'50 Nepoškodovane steklenice se vzamejo 2 kg-ne za 1 krono, 3 kg-ne za K T20 in 5 kg-ne za K 1'60 franko nazaj. 24 Ekstrakt naj se shranjuje dobro zamašen na hladnem prostoru. Da se kar največ zniža poštnina, je najumestneje naročiti na enkrat 3 kg ekstrakta. Da bode mogoče liste redno in pravočasno pošiljati, naj se blagovoli poslati denar ob enem z naročilom; na ta način se prihrani tudi poštno povzetje, ki bi pri tako malih zneskih jako občutljivo podražilo pijačo. V naročilu mora biti navedeno, kak list dotičnik želi imeti. iiofvl I