18. številka. Ljibljana, v petek 23. janovarja 1903. XXXVI. leto. Izhaja vsak dan zvečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogrske dežele za vse leto 25 K, za pol leta 13 K, za četrt leta 6 K 50 h, za eden [mesec 2 K 30 h. Za Ljubljano s pošiljanjem na dom za vse leto 21 K, za pol leta 12 K, za četrt leta 6 K, za eden mesec 2 K Kdor hodi sam ponj, velja za celo leto 22 K, za pol leta 11 K; za četrt leta 5 K 50 h, za eden mesec 1 K 90 h. — Za tuje dežele toliko več, kolikor znaša poštnina. — Na naročbo brez istodobne vpošiljatve naročnine se ne ozira. — Za oznanila plačuje se od peteroatopne petit-vrste po 12 h, če se oznanilo enkrat tiska, po 10 h, Če se dvakrat, in po 8 h, če se trikrat ali večkrat tiska. — Dopisi naj se izvole frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo In upravnlštvo je na Kongresnem trgu St. 12. — Upravništvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila t. j. administrativne stvari. — Vhod v uredništvo je iz Vegove ulice St. 2, vhod v upravništvo pa s Kongresnega trga št. 12. „Slovenski Narod" telefon št. 34. Posamezne številke po IO h.. „Narodna tiskarna" telefon št. 85. Srbi in Hrvati. Spisal profesor dr. L. O u m p 1 o w i c z. I. Na polju naravoznanstva se je že čestokrat opazovalo, da nova odkritja in novo pridobljena spoznanja pospešujejo starejša znanja v njih razvitku ter vplivajo nanje na razne načine. Ravno tako je z novimi spoznanji sociologije z ozirom na po-vestnico. Krog predmetov, ki ga hi-storiki obravnavajo, se sploh razširja z razširjanjem duševnega obzorja. Od samega naštevanja kraljev in njih vojn se polagoma raztegne povest-nica v prikazivanje duševnega življenja narodov, njih gospodarskega žitja, njih celokupne kulture. Ne more biti dvoma, da, ako obelodanja sociologija nova spoznanja, da morajo ista vplivati na po-vestnico, posebno ker se vendar zgodovina in sociologija bavita z istim predmetom — človeško družbo. Ako bo tedaj sociologija v tem predmetu razkrila nove lastnosti, nove razmere: ne bo povestnica pri svojih prikazi-vanjih iste le morala upoštevati, te muč se bo pri svojih raziskava njih vsled teh novih socioloških spoznanj samo sebe v marsičem pospeševala, ker se jo na ta način opozori na lastnosti in razmere preiskujočega predmeta, katerih stvari dosedaj zgodovina ni opazila ter jih popolnoma prezrla, ker so ji bile neznane. Tako spoznanje je spravila na dan moderna sociologija, dokazavši dejstvo, da se je vedno in povsod, v vseh državah, vladajoči sloj napravil j iz tujega, bojevitega plemena, ki si je na ta ali oni način podvrgel do mače prebivalstvo ter si 8 tem vzgo jil v zavzeti deželi svoja plemenitaška prava. Najprvo bi se skliceval na to, kako so večinoma vsi zgodovinarji glede selitve narodov od nekdaj krivih nazorov, kakor da bi bili sploh kedaj celi narodi se izseljevali in na seljevali. Niti prvo, niti drugo se ni nikdar in nikjer zgodilo. Posebej evropsko-ljudsko prese ljevanje srednjega veka je bilo vedno potovanje vojnih krdel, ki so iskala zemljo in ljudi. S samo zemljo bi ne bilo nobeni teh vojnih čet ustreženo. Zakaj od same zemlje se ne da živeti, a zemljo obdelovati ni po okusu vojnikov. Iskali so si temveč vedno obljudene dežele ter si prebivalce zasužnili. Tak namen so zasledovali vsi severni osvojevalci, ki so se zedinili v vojne zveze ter si nadeli razna imena, kakor: Franki, Burgundi, Longobardi, Goti, Normani, Waregi, Rosi itd. Planili so nad mirne prebivalce tako Germanije kakor Scitije, to je nad dežele evropskega kontinenta med Severnim in Vzhodnim morjem na eni in Srednjim morjem na drugi strani, so ustanavljali graščine, za katere so se potem med seboj bojevali ter odrivali Boji, ki so spremljali te selitve, so bili brez izjeme boji za gospodarstvo nad deželo in ljudmi, dočim prav pogosto historiki prikazivajo stvar tako, kakor da se je šlo le za deželo, iz katere so bili eni izgnani in v katero so se drugi naselili, v istini pa so bili vedno eni »gospodje« izgnani, da so napravili prostor drugim »gospodom«, in sicer prostor nad deželo in ljudmi. S tega stališča se morajo opazovati mnogovrstne »naselitve« in »izganjanja«, o katerih pripoveduje povestnica pri preseljevanju narodov, ako se hoče dejanske dogodke onega časa prav presoditi. Ako se' pa to stališče zanemari, potem so seveda neizogibne običajne zmote in nesporazumljenja. Predočimo si to z zgledom. V vseh hrvatskih povestnicah nahajamo trditev, da se je kratko pred letom 640 v pokrajino med Kulpo, Cetino in Vrbasom naselilo slovansko pleme Hrvatov.*) Ta v vseh zgodovinskih delih ponavljajoča se trditev *) Besede so iz najnovejšega „Brock-hausa", ki verno ponavlja razlago histori-koT. Primerjaj tudi Stare": Hrvati, 1882 in Rački v Monumenta Slavorum meridionalium, zvezek VIL, str. 267. temelji na pravljici Konstatina Škrlatnega, ki pripoveduje, da se je (okoli leta 635) cesar Heraklij »obrnil na pleme Hrvatov, ki so imeli svoja se-liŠča onkraj Karpatov v zapadnem delu sedanje Galicije, ki se je dolgo imenovala »Bela Hrvatska«, ter po-zval iste na pomoč zoper Avare. Ti so potem sledili Heraklijevemu pozivu, nakar se je začel boj med Hrvati in Avari, in Čez nekaj časa so Hrvatje Avare premagali, deloma jih prisilili, da so se podvrgli, in od tega časa so bili Hrvatje gospodarji v deželi«. To pripovedko Konstatinovo razumeva veČina historikov tako, kakor je to ponovljeno v zgorej omenjenem članku »Brockhausa«, da se je namreč »slovansko pleme« Hrvatov takrat naselilo na Hrvatskem. Celo to razlaganje pa je popolnoma krivo, kar bo pač pokaže iz sledečih raz motriva nj. Ako je potreboval cesar Heraklij vojno pomoč proti Avarom, se pač oČividno ni obrnil na polske kmete v današnji zahodnji Galiciji. Zakaj zoper vojskujoče ljudstvo, kakršni so bili Avari, ni potreboval kmetov, temuč vojnikov. Seveda je iskal, kakor je že takrat bila rimska in bizantinska navada, najete čete 'vooid linge), v ta namen pa je mogel rabiti le vojake po poklicu. Takih je bilo seveda takrat tudi v Beli Hrvaški (v današnji Zahodnji Galiciji), toda to ni bilo kmetijsko, zasužnjeno prebivalstvo, temuč to so bili gospodarji, ki so Bi bili to prebivalstvo podvrgli in ga vladali. Imenovali so se ti gospodarji res Belohrvatje, ker so vladali nad Belo Hrvaško ter tam dalje časa prebivali. Kdo pa so bili ti gospodarji? Vemo, da je celo Polsko, tako Veliko Polsko na severu, kakor pozneje Malo Polsko, ki se je imenovala poprej Bela Hrvaška, vladalo ono gosposko pleme, ki si je osvojilo de-žeio ter si stalno prebivalstvo podvrglo. Najpomembnejši polski zgodovinarji, kakor Czaki in Szainocha, po- sebno zadnji, se ne obotavljajo, to na Polskem vladajoče pleme smatrati za nordiške osvojevalce. Novejši zgodovinarji se le še prepirajo zaradi vprašanja, odkod so bili ti osvojevalci, ne da bi več zanikali dejstva o zavzetju dežele. Da pa so se ti gospodarji Bele Hrvaške, ki jih je poklical cesar Heraklij na pomoč proti Avarom, rekrutirali iz vladajočega plemena Bele Hrvaške, o tem ni nikakega dvoma. Bil je to del vojnega plemstva, za katero ni bilo v Beli Hrvaški več dovoljne zemlje in ki se je po navadi svojih očetov kjerkoli na tujem začel ozirati po posestvi. Kar pa bo bili ti »gospodje« po svojem pokolenju, o tem nam data dve zgodovinski spričevali približne migljaje. Na krsti Boleslava Pogumnega, katera krsta pa je seveda iz poznejšega časa, se imenuje ta kralj kot kralj Gotov ali Poljakov (Gotho-rum seu Polonorum) in v 13. stoletju pišoči spalatinski arhidijakon Tomaž imenuje opetno Hrvate »Croati vel Gothi«. To nas privede na misel, da so v Beli Hrvaški vladujoči »gospodje«, ki se ravno zato, ker so vladali nad Crobacijo, imenujejo tudi Cri bati ali Hrvatje, da pa so bili po svojem izvoru Gothi. In nastane vprašanje, ali si sklepanje, da so bili gospodarji Bele Hrvaške v 6. stoletju Gotje, ne nasprotuje? Ali se za tako sklepanje more najti kakršenkoli zgodovinski dokaz? Da, tak dokaz imamo. K položaju. »Information« »pusti« nekemu jugoslovanskemu poslancu pisati: »Situ-vacija je trajno obupna, kajti dejstvo, da smo prispeli končno k dnevnemu redu in utemeljeno upanje, da se brambna predloga kmalu parlamentarno resi, ne pomeni mnogo; gotovo je namreč, da se bodo med razpravo, posebno drugega branja brambne predloge, primerili prav nevšečni prizori in vsenemška obstrukcija tudi ni tako nemogoča stvar. — Ako Čehi v trenutku ne obstruirajo, pomeni to hipno fazo, katero bode češki klub kmalu zopet spremenil. Ta klub je vsekakor v položaju, ki mu ne dopusti opustitev dosedanje taktike, ako hoče doseči uspeh v vprašanju notranjega uradnega jezika. Kupček obstrukcionistov zadnjih sej izrablja svojo »slavo« in se po pravici sklicuje na to, da je dal znak moči ter dokaz, kam more dovesti določna obstrukcija, če jo izvaja tudi le neznatno število. Češki volilci se ne bodo kazali napram agitacijam te male skupine neobčutne ter se tudi v bodoče ne bodo zadovoljevali z mlačno taktiko. Radikalno krilo češkega kluba bode v dogodkih zadnjih dni videlo dokaz, da le edino odločna taktika privede do uspeha, bodisi, da je za sedaj negativna. Vsled tega se mora računati na to, da bodo takoj po zaključeni razpravi o bruseljski sladkorni konvenciji in brambni predlogi češki poslanci zopet zastavili z ob-strukcijo ter jo tako dolgo nadaljevali, dokler bo trajala potrpežljivost najvišjega faktorja. Po mojem mnenju je mogoča rešitev iz sedanje parlamentarne in politične zmede edino le s spremembo poslovnika in s pravičnim jezikovnim zakonom za vse, v državnem zboru zastopane kronovine in dežele. Da ne bo ta, in v slučaju razpusta tudi bodoči državni zbor napravil pametnega poslovnika ter tudi ne pravičnega jezikovnega zakona, o tem ni da bi zgubljal besede To je mogoče le potom oktro-ija in sicer oktroija, ki bi, kolikor mogoče, sistiral ustavo, nikakor pa ne potom zasilne naredbe (§ 14)« Marsikaj tukaj prorokovanoga se zamore začeti v najkrajšem času. 40letnica polske ustaje. Dne 21. t. m. je minilo 40 let, odkar so Poljaki zadnjič vzdignili svojo narodno zastavo, da se otresejo neznos- N j uhan je. Dohodki tabačnega monopola izkazujejo od leta do leta manj dohodkov iz šnofanca To pa ni samo v Avstriji, temuč skoraj v vseh državah. Moda noslanja tako rapidno pojema, da bodo v par desetletjih umetno izdelane škatljice za šnofa-nec le se videti v muzejih. Že dandanes nimamo pravega smisla več za važno vlogo, ki jo je igralo šnofanje v preteklih stoletjih na najBijajnejših dvorih. V začetku je veljal šnofanec za zdravilo ter se je kot tak upeljaval po zdravnikih. Splošna poraba pa se je uvedla šele tedaj, ko je papež Urban VIII. leta 1624. izrekel cerkveno prokletstvo nad šnofarji. Od tedaj se je njuhanje rapidno razširilo po farovžih in samostanih. In v spomin na to papeževo prokletstvo ima še dandanes šnofanec najvernejše zagovornike po samostanih. Kdo še ni videl nosljajočega kapucina ali frančiškana? Imajo posebne Trste šnofanec, ki ima »svoj duh«, kakor rožmarin v na rodni pesmi. Sami kutarji nočejo izdati recepta, kako pripravljajo svoj šnofanec. Radovednežem pravijo, da ga iztresajo iz svojih sivih kut, kadar lete vsako leto na velik četrtek iz-tepavajo. Marsikatera pobožna ženica sprejme samo zato ponujano ji »prizo« kot relikvijo kutinega prahu. Iz cvetoče dobe šnofanja se hranijo v muzejih dragocene škatlje-šnofanke odličnih mož in žen. Tako kažejo v dunajskem dvornem muzeju zlato, z brilanti okrašeno nosljačo cesarice Marije Terezije, v mestnem muzeju pa je videti priprosto nosljačo Molieresa iz školjke. V zvezni zbornici švicarskega narodnega sveta je ležala svoječasno častna nos ljača. Nedavno so jo odpravili z mize, ker je z zastopnikom Ruchtijem umrl zadnji šnofar. Najprej je prišel šnofanec v Evropi v rabo na dvoru kraljice Katarine Medici, kateri je posvetil Nicot prineseno tobačno rastlino. Zaradi lepšega so imenovali šnofanec »kraljičin prah« (poudre de la reine). V Nemčijo je prišel šnofanec kot zdravilo leta 1565. O Lipsu Tullianu se pripoveduje, da si je še na mo rišču izprosil od krvnika prizo šnofanca, toda kihniti ni imel več časa na tem svetu. Močni šnofarji so bili v zgodovini Lavdon, Friderik Veliki, Sc h i 1 ler i. dr. O Lavdonu se pripoveduje, da je najvišje odlikoval svoje podložnike, ako jim je pomolel svojo nosljačo. Po zmagi pri Belem-gradu je cela njegova vojska kihala. Frideriku Velikemu ni bilo dovolj, da je nosil vedno pri sebi veliko napolnjeno nosljačo, še v žepe telovnika si je vsako jutro nasul šnofanca. Napoleon je v svojem prognanstvu na otoku Sv. Helene vse lažje pogrešal, svoje metrese in prestol, le za šnofanca je poprosil. In res so mu vsako jutro z obleko vred izročili napolnjeno nosljačo. Ravno tako se pripoveduje o španskih vojakih, da so v 16. stoletju rezignirali na plačo in komis, zato pa so dobivali velike porcije šnofanca. Voltaire je ves gorel za šnofanec. Ko mu je nekdo pri kraljevem obedu očital, da je tobak najhujši sovražnik človeštva, je odgovoril: »To je res, toda ne pozabite, da tem kri- stijan in da nam je zapovedano, ljubiti svoje sovražnike«. Nosljače so veljale svoječasno na dvorih za najvišja odlikovanja. V proračunu angleške zbornice 1. 1818. je čitati postavko 22.550 funtov šter-lingov za nabavo nosljač. Pri kronanju prve pruske kraljice je dvorna dama Charlotta tako močno kihala, da so morali prekiniti ceremonije. Njuhanje je še dandanes močno razširjeno pri Braziljancih. Nimajo pa nosljaČ po našem načinu, temuč na-sujejo šnofanca v ptičje ali opičje kosti ter ga v znak posebnega spoštovanja pihnejo prijatelju v nos. Kitajci nosljajo iz posebnih steklenic, in sicer najodličnejši možje. Poslanik v Pekingu, Brand, ima zbirko takih steklenic, ki se ceni na 30 000 mark. Pri tem mi pride na misel epizoda iz dijaških let. Imeli smo dva profesorja njuharja. Profesorju vero-nauka, častitljivemu in dobrosrčnemu starčku, tega nismo dijaki zamerili, še prav veseli smo bili, kadar je izvlekel svojo obširno nosljačo, si na-phal pošteno porcijo, potem pa izvlekel še veliko modro ruto, jo graciozno zvil ter jo potegnil horicon- talno dvakrat pod nosom, nato pa dobrodušno pogledal po razredu. Tedaj smo bili uverjeni, da ne bo sitnosti pri izpraševanju. Prišel pa je od nekod iz Nemškega rjavi, krofasti profesor, hud nacionalec, ki je ljubil tudi ta Črno rjavi prah, pa le skrivoma. To nas je jezilo. Tabačnice ni imel, le skrivoma je izvlekel od nekod pest šnofanca ter ga vsul na kupček pred svojimi knjigami na katedru. Naša zarota je bila sklenjena in izvel jo je najpogumnejši tovariš, katerega gospodinja je redila kokoši. Zdrobil je nekaj onih črno belih — ter prah spretno vsul na profesorjev kupček. Škoda pa je bila le naša. Ko je namreč profesor skrivoma nasitil svoj bakreni nos, pogledal je po razredu z očmi, kakršne napravi vol, ko ga potegnejo po vrvi. Rekel ni nič, pač pa je potegnil bileŽnico ter začel neusmiljeno pisati dvojače. Naj pa nihče ne misli, da sem ponudil s tem »premočnega šnofanca«. Dogodek je temuč povsem resničen, kar lahko potrdi moj red iz latinščine v petem razredu. nega tlačanstva. Vstaja se je sicer zatrla, a Poljaki so iznesli iz nje svojo zastavo neoniadeževano, a ljudstvo se je napojilo novih idealov, ki ne pozna strahu v boju za narodne svetinje. Jubilej se je proslavil po celi Polski, posebno slovesno v Lvovu. Mestna hiša je bila vsa v deželnih zastavah, tja so na vse zgodaj prikorakala vsa poljska društva in korporacije z zastavami. V mestni zbornici pa se je zbralo 370 osivelih mož, ki so se udeležili narod nega boja leta 1863, med njimi tudi častitljivi pesnik Grzazoski, ki je izišel iz teh narodnih bojev le z eno roko in eno nogo. Vsi pa so prestali večje ali manjši kazni za narodno prepričanje, nekateri so bili celo v Sibiriji. Pri slovesni maši je bil mestni zastop polnoštevilno v narodnih nošah. Cerkvene slavnosti so se vršile tudi v armenski cerkvi in židovski sinagogi. Po maši je bilo slavnostno zborovanje v narodnem gledališču ter se je pričelo z odigranjem narodne himne „Še ni Pol-ska zginila11. Slavnostni govor je imel župan dr. Malachowski, ki je med drugim rekel: „Položaj se od leta 1863 ni spremenil, Poljaki so, kakor pred 40 leti, od vseh strani od tujcev obdani, katere z najvišjega mesta (nemški cesar!) ščuvajo na uničevalni boj zoper Poljake". Deželni poslanec dr. R u t o w s k i je govoril o zgodovini in vzrokih vstaje 1. 1863. Socialni demokrati so slavnost še posebej praznovali. Politične vesti. — Gosposka zbornica je imela včeraj sejo. Zakon o krošnjarstvu se je izročil gospodarski komisiji ter se izvolila komisija za sladkorni davek iz 15 članov. — Odsek za sladkorno obdaČe-nje je zboroval včeraj celi dan. Posl. Lemisch je predlagal, naj se onih 18 milijonov, ki prestanejo, ker odpade eksportna premija, naklonijo konzumentom.^_Dve tretjini naj dobe dežele, eno tretjino pa občine kot odškodnino za posle prenesenega delokroga. Govorili so še Koli-scher, Urban, Ellenbogen, Kulp, Udržal, Koudela, Mor-sey in Flondor. — Brambna predloga. Nemške stranke so poslale svoje zastopnike k brambovskemu ministru ter mu obrazložile svoje zahteve. Med za htevami je tudi ona, naj se varuje v armadi ednotni začaj ter se odločno zavrnejo vsa narodna prizadevanja. — Češki klub je imel včeraj dve seji ter sklenil: 1.) Klub vztraja pri svojem sklepu z dne 16. oktobra 1.1., da je sedanjo Korberjevo vlado z vsemi dopustnimi parlamentarnimi sredstvi pobijati, ter si pridrži pravico, s temi sredstvi od časa do časa nastopati; 2.) iz taktičnih vzrokov da klub pred svojimi nujnimi predlogami prednost rešitvi sladkorne pred- Žrtev razmer. (Zapiski kranjskega kaplana.) XV. V konsumu kaplana Janeza je bilo vedno veselo in živahno. Kaplan Janez je skoro ves dan tičal v svoji trgovini in dasi o kupčijskih zadevah ni ničesar razumel, dasi je prodajal slabo blago za drag denar, se je vendar kar trlo ljudi. Seveda so prihajale največ ženske. Z njimi se je šalil, z njimi je uganjal vsakovrstne burke, njim se je laskal prav tako kakor delajo kmetski fantje. In če je zagodel kako prav debelo, so se ženske na ves glas smejale in dobro se jim je zdelo, kakor da jim je kdo ve kaj povedal. Ce fant tako zakroži, mu pravijo ženske, da je surovina in svinjar, če pa jo pove duhovnik, pravijo, ,,oh, kako so gospod domaČi." V konzumsko prodajalno je prihajala tudi mlada žena nekoliko postar-nega kajžarja, ki je bil tudi nekoliko mizarja in ki se je štel mej najvnetejše pristaše kaplanove stranke, ker mu je kaplan iz posojilnice dal večjo svoto, katere mož seveda ni mislil vrniti, vedo č, da se pravdnim potom od njega ničesar ne dobi. Anka Belinova je bila zala, pol-meščanska žena, o kateri nisem bil še nikdar nič slabega slišal. Postala je loge, prvega branja brambne predloge, nujnih predlogov glede praških visokih šol in glede poslovnika; 3.) parlamentarni komisiji se naroča, izdelati spomenico o izjavi, ki se poda pri prvem branju brambne predloge. Sklep se je takoj poslal dr. Kdrberju. — Sprememba državnozborskega poslovnika. Pri včerajšnjih avdijencah je izjavil cesar napram raznim osebam, da je sprememba poslovnika nu|na potreba. Posl. K uc h s je predložil članom centruma v podpis nujni predlog, naj izvoli zbornica odsek ter mu naroči, da v teku enega meseca izdela tozadevno poročilo. Mla-dočehi so izjavili, da odtegnejo svoje nujne predloge na korist tej predlogi. Tudi posl. Pattai bo predložil v današnji seji v imenu krščanskih socialcev ednak nujni predlog. — V ogrskem državnem zboru se bo začela jutri generalna debata o brambni predlogi. Trajala bo par tednov, ker je priglašenih 130 govornikov. Neodvisna stranka dopusti predloge le, ko se ustreže njihovim zahtevam, ki obsegajo razun že naznanjenih točk še sledeče: 1.) Vsi ogrski polki morajo ostati na Ogrskem in v ogrskih polkih smejo služiti le ogrski častniki, vsak ogrski častnik mora služiti v ogrskem polku; 2) na Ogrskem mora biti v armadi ogrski službeni jezik; 3.) vsak ogrski vojak mora priseči na ogrsko ustavo; 4.) telesne kazni je odpraviti. — Obleganje Venezuele. Nemške vojne ladje so začele dne 21. t. m. bombardirati trdnjavo San Carlo. Iz trdnjave odgovarjajo s streli. Vas San Carlo se je vsled eksplozije užgala ter popolnoma zgorela. General ustašev, Riera, je napadel Coro, a se je moral umakniti, zgu-bivši 200 mož. — Albanski odlikaši so poslali velikemu vezirju Ferid-paši, ki je Albanec, spomenico, v kateri zahtevajo, da se kristjanskemu prebivalstvu ohranijo privilegiji, ki bi jih vsled novih reform zgubili. Kostanjeviška graščina. (Konec.) To čuti tudi ljudstvo in grize ustne. A potolažilo se bode že to dobro slovensko ljudstvo. Na Dunaju so postavljeni duhovniki stražarji kostanjeviške graščine. Prav tiho bo prišlo, kakor je prišlo z Zatičino, 8 Pleterjem. Potem bomo po toči zvonili. Le upanje ostane potem, da se čez kakih 100 let zopet zjasni v Avstriji in se menihi zopet poženo iz dežel. Amerika je velika. Tam ima naš ljud še dosti prostora. Priden je, dela, kakor črna živina pod zemljo, na pol nag, spravljajoč črne lija-mante na svitio. Živel bo že k iko. Brez vodstva si revež ne more pomagati; voditeljev, organizatorjev novejše kmetije pa nimamo. Priti morajo tuji menihi. Ti bodo voditelji i i i —W Belinova žena, ker je osirotela in se bala iti v svet služit. Ugajala mi je že davno; a čim sem prišel ž njo v kon-zumu v dotiko, sem se vanjo prav resnično zaljubil in na vse načine delal, da si jo pridobim. Postopal sem po starem nauku, da se mora možu prikupiti, kdor hoče ženo vjeti v svojo past. In staremu Belinu sem se hitro in temeljito prikupil. Nekajkrat sem dal za pijačo, mu preskr-bel nekaj naročil in mu dal nekaj goldinarjev „na posodo", in mož je bil moj, tako moj, da si je štel v posebno čast, če sem stopil v njegov dom in če sem se malo pogovoril in pošalil z njegovo ženo. Ženske imajo navado, da najrajše govore o rodbinskih razmerah, bodisi o tujih ali pa o svojih. Zato sem Anko pripravil do tega, da mi je začela pripovedovati vse, kar so ljudje govorili o drugih tržkih ženah in dekletih. Človeka se namreč najprej spozna, ako se ga pusti govoriti o delikatnih rečeh. Toda v tem slučaju tudi na ta način nisem ničesar dosegel. Ali je morda zala Anka uganila moje naklepe? Izdal se sicer še nisem z nobeno besedo, toda o ljubezenskih rečeh so ženske čudovito bistroumne: ena sama beseda, en sam pogled jim zadostuje, da spoznajo, pri čem da so . . . Moje znanstvo z Belinovo Anko je kmeta, organizatorji njegove kmetije. Ljudstvo bode v obližju in daleč na okolo to vodstvo dražje plačevalo, kakor de bi kupilo vse graščine in ves samostanski svet na Dolenjskem. Ali kaj se hoče! Menihi brez tlake ne bodo mogli izhajati. Saj se vidi v gospodarjenju naših veleposestev, da so začela pojemati, ko se je odpravila tlaka in desetina. Menihi imeli bodo hosto, listje, drva v rokah. S temi stvarmi, katerih kmet od Pouhovce nad gt. Jernejem nima, upeljejo tlako prav lahko. Zraven še dodajo kak odpustek, To dobro ljudstvo še kupuje odpustke. S takim gospodarjenjem je vedno združeno bilo v daljnem razvoju nagrabljevanje manjših kmetskih posestev. In če je potem vedno več delavstva brez svoje lastne zemlje, je tlaka lahko upeljati. Organizaciji se da barva zadružništva, to je v naših vladah zdaj ideja, s katero lahko protežuje klerikalne težnje. Prav lahko bi šlo. Pa pri nas se tega ni bati. Naš človek bi potem v še v večjem številu bežal iz dežele. Le ko bi se mu tujina zaprla, potem bi ga sila gnala v tlako samostanov ali do revolt, kakor jih v Španiji nahajamo. Kakor pa že, mi bi nazadovali. Še tega malega v naši kmetiji bi zgubili. Kmet okolo samostanov je revež. Naše meščanstvo malo dobi koristi od njega. Kmeta izmolze popolnoma samostan. Menihi hodijo v pridobi vijanju s časom. V zdajšnjih samostanih se snujejo razne tovarne. Koristi tega dela pridejo samostanu v dobro in lahko isti konkurira z meščanom, ako imajo pobožnega tla-karja. Meščanstvo torej ima zgobo v dveh ozirih. Vprašajte zatiške obrtnike, koliko manj sedaj zaslužijo, l^o imajo menihe. Naravno si menihi sami pripravljajo meso. si nakupujejo v tovarnah štacunske stvari. Iz pobožne Gorenjske prihajajo v zatiški samostan čvrsti ljudje, prinesejo seboj nekaj tisoč gold., jih samostanu podarijo in kot »kozli« v samostanu delajo. Nova metla dobro pometa; ti »kozli« so baje jako pridni delavci. Ko jih bo več, se bodo že polenarili, Potem pridejo delavci, kmeti iz okolice v komate za vprego samostana, ki nimajo toliko, da bi bežali v tujo industrijo. In, saj je vsejedno, od koga je otrok, — da le delavca dobim, nam je rekel kmet, ko je bil pogovor o tem, ako bodo menihi brez ženstva izhajati mogli. — Morala sužnja. — Meščanstvo na Slovenskem, bodi, da slovensko, nemško, laško čustvuješ, tudi za tvojo skledo gre, ako se menihi naselijo v tvojem gospodarskem krogu. Tukaj se tudi tvoja meščanska stvar rešuje. Naš duhovnik, kakor sploh katoliški duhovnik, hoče kmeta organizirati kot poseben red tudi v zdajšnji družbi in ž njim vso drugo družbo držati na uzdi. Koliko se mu bo to posrečilo v naših časih, je odvisno od tega, koliko še srednji stanovi obdržijo vpliva nanj in koliko pridobijo prostora delavske posvetne stranke pri njem. A pri nas še ni misliti, da slednje stranke kaj tal na kmetiji pridobijo, dasi hodi naš kmet v njeno šolo, ko hodi v industrijo tujine. Premalo se v njej zaveda. Še dolgo je dano srednjim stanom pri nas v Avstriji življenje. Madjari so še poveČjem agrarci. Še dolgo bode pa tudi o nas veljalo: ein gesundes postalo s časoma prav prijateljsko, a nič več. Sešla sva se skoro vsak dan, bodisi v konsumu ali na cesti, in vselej sva kramljala prav intimno, četudi o najnedolžnejših rečeh, tako da nisem vedel, pridem li kdaj naprej ali ne. Nekega dne sem dobil Anko samo doma ; njen mož je bil šel v sosedni kraj po opravkih in se je imel vrniti Šele na noč. Sedel sem blizu nje s trdnim namenom, da izvem, Česa se mije nadejati. — „Vas mož," sem začel po kratkem uvodu „se mi zdi vse časti vreden, vrl človek." — „No, nič ne rečem," je odgovorila Anka, „a tega ne smete misliti, da je, Bog ve, kaka izjema." — „Izjeme so redke, a vse kaže, da je priden, štedljiv in da Vas ljubi." — »Pije preveč — surov je tudi in skop je tudi in zame se tudi posebno ne briga — ali veste, gospod kaplan — pritoževati se ravno nečem — to bi bilo nehvaležno — saj veste — ženske smo sitne — — „No, ne tepe Vas pa vender ne." — „Kaj še," je dejala Anka. „Sicer pa — naj bi to poskusil — še tisti dan grem od hiše.u — „Če je tako, potem se pač ne morete pritoževati. Ali vendar? Saj veste, da smo duhovniki vajeni to in Wirtschaftsleben kann nur da be stehen. wo Industrie und Urproduk-tion in der Wage stehen, wo die Industrie nicht mehr an Werthen schafft, als die Urproduktion dessel-ben Marktgebietes an UebnrschUssen herausstellt. če hočeš, meščan živeti, pobrigaj se za to, da kmet dobro izhaja! Dnevne vesti. V Ljubljani, 23. januvarja. — Osebna vest. Gosp. Ivan Pir o je imenovan c. kr. zemljemer-cem za okraj Šentvid na Koroškem. — Dogodki v Ricmanjih. »Edinost« poroča: V torek zjutraj pred dnem je zopet veliko število orožnikov — pravijo, da jih je bilo nad 60 — obkolilo vas Ricmanje. Zasedena so bila vsa pota in steze. Okolo 8. ure in pol zjutraj je prišel v Ricmanje vladni komisar z enim duhovnikom in —- seveda — v spremstvu oddelka orožnikov. Bil je ž njimi tudi neizogibni koperski kovač-klju-čavničar s polno torbo vetrihov in žabnic Komisar je odpečatil cerkev ter odprl vrata s ključem, ki ga je prejšnjega dne vzel vaškemu županu. Na to so šli duhovnik, komisar, kovač-ključavničar in še neki drugi človek v cerkev. Tu je duhovnik baje maševal latinsko mašo, a zvonilo ni nič. Dolgo jih ni bilo iz cer kve. Pred cerkvijo je stražil oddelek orožnikov, ki niso pustili nobenega človeka v cerkev. Ko so prišli iz cerkve, je vladni komisar zopet zaprl cerkev z navadno ključavnico in žabnico, a na t o j e z vseh vrat potrgal uradni pečat, žabnice pa je pustil na vratih. Po 10. uri je komisija zapustila Ricmanje; samo par orožnikov je še nekaj časa krožilo po vasi. A tudi ti so na to izginili. Popoludne ni bilo nobenega orožnika več v Ricmanjih. Ključe cerkve in zvonikov je baje vladni komisar odnesel škofu v Trst. Saj je še isti dan navečer škof Nagi poslal v Ricmanje posebnega odposlanca, ki je hotel ključe levega zvonika, kjer se n a-hajatadva zvona, izročiti cerkvenima ključarjema. (V drugem zvoniku se nahaja veliki zvon ) Cerkvena starešini sta izjavila, da ne vsprejmeta ključa; menila sta namreč, da tisti, ki je vrata zaprl, naj jih pride zopet odpret, in sicer vse, in ključe naj izroči tistim osebam, katerim so bili poverjeni poprej. Tako ni v Ricmanjih nobenega zvonenja in tudi ura — seveda — stoji. Ker ne zvoni v šolo, tudi otroci ne prihajajo redno na pouk. — „Klerikalni liberalci ali kaj?" Piše se nam iz Novega mesta: Pod tem naslovom prašal je ono slišati, torej mi lahko zaupate" sem pripomnil zvijačno. In Anka se ni obotavljala in mi razodela, da je postarnega svojega moža korenito sita, ker je pijanec in jo v vsakem oziru zanemarja. Ko sta se vzela, je Anka upala, da se ji bo dobro godilo, da se bo mož držal svoje obrti — a njene nade so splavale vse po vodi, tako da se zdaj čuti jako nesrečno. Vedel sem dovolj, kajti Anka mi je dala razumeti, da je zanemarjaua v vsakom oziru. Morda bi bil že ta dan poskusil svojo srečo, ali bilo me je strah, da pride kdo v hišo, vrat si pa nisem upal zakleniti. Zaradi tega sem zalo Anko z najlepšimi frazami potolažil in ji obetal, da bo že Bog skrbel, da se njen položaj zboljša, samega sebe pa sem šel tolažit h gospe Heleni, ki je bila mojega prihoda silno vesela. Zvečer pa sem se jezil na samega sebe. Ta vražja strahopetnost, sem godrnjal; če bom tako bojeČ, ne dosežem ničesar. Zakaj je nisem vsaj poljubil? Jezilo me je resnično in sklenil sem, da pri prvi priliki, ko dobim Anko samo doma, stopim k nji, jo objamem in poljubim. In Če bo užaljena ? Pa naj bo; bom vsaj vedel, pri čem da sem in si lahko poišČem drugo. nekdo v 16. številki »Slovenskog« Naroda«, imamo li v Novem mestu res zanesljive in tudi po prepričanju poštene pristaše liberalne stranke, kar se nanaša na tiste pristaše, kojih Žene so pristopile blagotvornomu društvu sv. Vincencija, torej društvu, ki nosi ime svetnika. — Marsikatero društvo pri nas in na Hrvatskem se imenuje po kakem svetniku, n. pr. družba svetega Cirila in Metoda, družba sv. Mohorja, družba sv. Jeronima itd. — Ker pa praša gospod dopisnik tudi, zakaj dajemo narodovim sovražnikom orožje v roke, naj mu bode tolažilno pojasnilo, da se načelništvo društva sv. Vincencija za podpiranje ubožcev ne ozira niti na klerikalce, niti na liberalce, temveč na prave reveže, ki se ne podpirajo z denarjem, temveč z vsakdanjimi potrebščinami. — Niti jeden vinar se ne izda v kak klerikalen namen. Denar se ne pobira po kakem klerikalcu, niti ne pride takšnemu v roke, temveč je v rokah gospodarice. Društvo pozna samo reveže. Sicer pa žene odličnih liberalcev ne podpirajo samo reve-žev, temveč tudi druge dobrodelne ustanove, kakor je n. pr. bolnica usmiljenih bratov, dijaška kuhinja, dijaško podporno društvo i. t. d. — Liberalstvo njih mož se je pač večkrat in se bode tudi ob vsaki prihodnji priložnosti izkazalo kot kre-menito. Ti možje pa niso toliko malenkostni, da bi ovirali svoje žene v dobrodelnosti, od katere nima klerikalna stranka prav nič. Onemogle ženice, ki že po več časa niso videle — skoro bi rekel — luči belega dneva, o kojih slavno županstvo niti ne ve, ker mu tega nikdo ne naznani, ali pa ker se reve sramujejo prosjačiti — sicer pa ima županstvo itak preobilo stroškov s svojimi ubožci — poklekajo pred ženami naših liberalcev, kadar jim prinesejo podporo ali tolažilno besedo — in te ubožice niso klerikalne in ne bodo nikoli volile —; tem revam gospodari glad in bolezen. — Torej le pustite pri miru ta zvonček; zdražbe delati nikar! Možje usmiljenih žena pa bodo nastopili, kadar bode treba in čas za to in sicer nastopili tako, kakor so to storili do sedaj vselej! — Marnberška žaloigra-Konzumska zadeva v Marnbergu se z narodnega stališča po vsej pravici sme imenovati žaloigra, kajti s svojim sleparskim ravnanjem dali so naši »krščanski Slovenci« našim narodnim nasprotnikom ostro orožje v roke. Žaloigra pa je ta zadeva tudi za klerikalce, posebno za »Gospodarsko zvezo«. Kakor trdi dekan Hecl, imela bode ta igra troje dejanj: prvo je že končano, drugo se sedaj vrši, potem pride še tretje pred justičnim ministrom. Tako Hecl. Mi pa to igro sledeče razdelimo: Prvo dejanje — kazenska preiskava — kojega režijo je prevzel državni pravdnik, je končano. Posamezni prizori bili so v našem listu že ocenjeni. — Režijo drugega dejanja je hotel prevzeti Klobučar, a že pri prvem prizoru, ki se je vršil pred mariborsko sodnijo, je moral zbok nesposobnosti izročiti režijo g. dr. Piklu, ki je bil, kakor znano, od Klobučarjeve obtožbe oproščen. Hecl je bil torej glede drugega dejanja v veliki zmoti. To bodo pokazali tudi nadaljni prizori, ki se bodo vršili pred raznimi sodnijami Režijo obdrži seveda gosp. dr. Piki, pasivno pa nastopajo Klobučar, Hecl, Černko, Seliškar, Veras itd. 0 teh prizorih bodemo še natančneje poročali. — Tretjega dejanja režijo bode pa prevzel zopet državni pravdnik. Vršilo se bode isto pred mariborsko okrožno sodnijo, kjer bodo naši konzumarji prejeli zasluženo — plačilo. — Tudi o tem dejanju bodemo poročali. — Dejanje pred justičnim ministrom snuje se pa samo v domišljiji lleclovi in drugih kon zumarskih junakov, ki hočejo svoj strah prikriti z grozečim rjovenjem. Kaj ne, g. dr. Rosina?! — Slovenska legalizacija if — Ameriki. Odvetnik gosp. dr S tor je poslal svojemu, v Coloradu (Ohio) v Ameriki bivajočemu klijentu Janezu Novljanu v slovenskem jeziku sestavljeno izknjižbeno pobotnico. In — glej si! Včeraj je dobil to slovensko pobotnico nazaj s podpisom Janeza Novljana in s slovensko legalizacijo notarja Antona Klinca v Coloradu. Slovenski notar v Ameriki, ki dela in sme iz dajati slovensko legalizacije — to je vendar nekaj prav posebnega. Končno pa se nahaja na pobotnici Še potrdilo c. kr avstrijskega konzulata, da je gosp. Anton Kline opravičen iz dajati legalizacije. To potrdilo je kajpakda pisano v »staatssprachi«, a podpisan je na njem zopet rojak, namreč dr. Schwegel. — Učiteljske vesti. V zad nji seji deželnega šolskega sveta so bili imenovani: za nadučitelja v Su horju ondotni šolski vodja Fran Kenda, v Senožečah učitelj Anton Levstik iz Postojine, v Gornjem Tuhinju ondotni šolski vodja Srečko Malenšek. Stalni učitelj na meščanski šoli v Krškem je postal ondotni suplent Karol Hume k. Na osemrazredni dekliški šoli pri Sv. Jakobu v Ljubljani sta postali definitivni učiteljici Jakobina Tomec na zavodu in Ernestina Rekar iz Krškega. Premeščeni so: nadučitelj Ivan Benedičič iz Orehka v Sko cijan, Ivan Cvirn iz Srednjevasi v Veliko dolino, učiteljica Marija BenedičiČ iz Orehka v Škocijan, Pavla Gotzl iz Radeč in Marija Mlakar iz Trate na dekliško šolo na Vrhniko. Učiteljicama Mariji Levstik v Postojini in M a r i j i N o- vak v Senolečah se je dovolila me-njatev službe. — Repertoir slovenskega gledališčaa Danes se poje prvič v sezoni Gounodova opera »Faust«. Iz prijaznosti poje ulogo Siebla primadona gospa Svobodova-Hanu« sova. Vsled tega so vse uloge v rokah prvih opernih moČij ter bo predstava vseskoz dovršena.— V n e • deljo sta dve predstavi: popoludne ob 3. narodna igra s petjema R o • kovnjači«, zvečer ob polu 8. opera »Fausta. — V torek dne 27. t. m. je premijera veseloigre dr. Jos. Stolbe »Morska dekli ca«. — Plesni venček Glasbene Matice". Soditi po sploš nem zanimanju za jutrišnji plesni venček »Glasbene Matice, obeta biti ta zabava ena najštevilnejše obiskanih in najbolj animiranih v bližnjem predpustu. Saj pa tudi pevski zbor »Glasbene Maticea po vsej pravici zasluži splošnih simpatij, ki jih ima v najširšem občinstvu. Na plesnem sporedu je tudi češki narodni ples »Beseda«. Želeti je, da bi se slavno občinstvo prej preskrbelo z vstopnicami, ki se dobe v trgovini g. L o -zarja, ker utegne pri blagajni na večer biti hud naval. Dvorana se odpre ob 8. uri, ples se prične točno ob pol devetih s »polonezo«. Godba bo vojaška. — Odbor Splošnega slovenskega ženskega društva" vabi iznova svoje čast. članice in člane na občni zbor, ki se bo vršil v nedeljo, 25. t. m., ob petih popoldan v društveni sobi na Rimski cesti št. 9. Dnevni red: Pozdrav predsednice. Poročila tajnice, blagajni-čarke in knjižničarke. Volitev odbora. Slučajnosti. — Planinski ples. Odbor »Slovenskega planinskega društva« vljudno prosi, da izvolijo častite čla niče damskega odbora priti na planinski ples v turistovski obleki ali narodni noši. — Iz Postojine se nam piše: Z velikim veseljem smo sprejeli novico, da nameravajo »Postojinski samci« prirediti zopet enkrat, po tako dolgem prestanku, plesni venček. Marsikateri se še živo spominja prejšnjih veselic »Postojinskih samcev«, katere so tako sijajno vspele, vkljub temu, da ni bilo primernega lokala na razpolago. Še večjega vspeha nadejati se je pa zdaj, ko imamo tako krasno novo dvorano, za katero se že zdaj delajo velike priprave, kar se tiče dekoracije itd. Odbor se pri ten\ ni Ustrašil velikega truda in stroškov, ki so a takimi prireditvami vezani. Posebno pa še zato ne, ker je čisti dohodek namenjen za H. Vil-harjev spomenik v Postojini, kateri bode delal čast Postojini in celi Notranjski. Tedaj, zavedni Notranjci, na noge! Pokažite, da se zavedate svoje narodnosti 8 tem, da se kolikor mogoče mnogoštevilno odzivljate na povabilo plesa »Postojinskih sameev«, kateri prebitek je namenjen za spomenik našemu rojaku, pesniku in pisatelju, kateri po pravici zasluži, da mu ohranimo trajen spomin. Na dejati se je torej, da se ne ustraši nobena cenjenih dam in gospodov, posebno iz Postojine ne, če bi tudi burja brila in Če bi snežilo od vseh vetrov ter da pridejo vsi tja, kjer se bode — vsak bodi prepričan — vsakdo izvrstno zabaval. Vabila se v kratkem času razpošljejo. —> Prostovoljno gasilno društvo v Postojni priredi dne 25. februvarja t. 1. v prostorih »Narodnega hotela« predpustno veselico s šaljivo pošto in Coriandoli-Oonfetti. — Prostovoljno gasilno društvo v Vipavi ima plesno veselico dne 25 prosinca t. 1. v pro štorih hotela »Adna« v Vipavi. Svira vojaška godba o. in kr. pešpolka št. 47 iz Gorice. Vstopnina 2 kroni za osebo. Začetek ob 7. uri zvečer. Ker je čisti dohodek namenjen za napravo gasilnega orodja, ee prepla čilom ne stavijo meje. — Bolnica usmiljenih bratov V Kandiji razpošilja svoje 9 letno poročilo in sicer za 1. 1902 Iz poročila je razvideti, da je bilo v času od 1. januvarja do 31. decembra v bolnici oskrbovanih 1631 oseb, med njimi 1347 iz Kranjske. Od teh je zapustilo bolnico: Ozdravljenih 1111, zboljšanih 317, neozdravljeni 78, umrlo jih je 43, v oskrbovanji ostalo 82, vsota 1631. Bilo je torej 68-121/« ozdravljenih (odbitkom jetike in osta-relosti 7112«/J in 1944»/. zboljšanih. Če se od 78 neozdravljenih odšteje 15 ozdravljivih slučajev, ki so po odklonitvi nasvetovanega zdravljenja zapustili bolnico neozdravljeni, ostane 63 oziroma 386 neozdravljenih. Umrlo jih je, odbitkom 7 umirajočih privedenih 2 20°/# Število oskrbovalnih dnij vseh bolnikov znaša 27 316 Na vsakega bolnika pride povprečno 16 75 dni. Vsak dan se je oskrbovalo povprečno 74 84 bolnikov. FUzun zgo raj navedenih, v bolnico sprejetih bolnikov, oglasilo se jih tudi v pre teklem letu mnogo za ostranitev slabih zob, za obvezo ran in izvršitev raznih operacij. — Slovenski trgovski so-trudniki V Celju prirede pod pokroviteljstvom g. Petra M a j d i č a na korist »D ijaškemu domu« v nedeljo, 8. svečana v veliki dvorani »Narodnega doma I. trgovinski plesni venček. — Glas iz občinstva. Nunske ulice, ki vodijo iz Gradišča na Bleiweisovo cesto, so jako ozke in je pasaža prav omejena, dasi hodijo pO tej ulici otroci, so nekateri ljudje vendar tako brezobzirni, da jašejo po tej ulici in tudi vozijo, dasi je v tem slučaju vsak pasant v nevarnosti. Splošna želja je, da se vozareuje in jahanje po tej ulici prepove, da se to naznani s posebno tablico, in da se vsak prestopek eksemplarično kaznuje. — Izpred sodišča. Kazenske razprave pred tukajš. dežel, sodiščem. 1) Na 11 mesecev težke ječe je bil obsojen Andrej Klemenčič po domače Tončetov, zidarski pomočnik iz Slapa ker je večkrat svoji materi, sestri in tudi svaku grozil, da jih bode ubil; med drugim je v delavnici mizarja Janeza Zidana rekel: „če te tri še enkrat skupaj dobim kakor sem jih na vseh svetnikov dan, bodem vse tri zaklal." Svoji materi je tudi posodo in 1 stol razbil; svoje grožnjo uporablja radi tega proti nji, ker se boji, da bi on hiše ne dobil, marveč njegova sestra. Kazen se mu je zaradi tega tako visoko izmerila, ker je na slabem glasu in je bil že zaradi hudodelstva težke telesne poškodbe 2krat kaznovan. 2) Od zatožbe hudodelstva javne sile je bil oproščen Janez Hribar, tesarski pomočnik iz Bizovika, ker se ni moglo dokazati, da bi bil res svoji materi z odprtim nožem grozil, res je, da se je nedostojno proti nji vedel a mati je zanj prosila trdeča, da se bo sin poboljšal. 3) Robert Pirhovič, dimnikarski pomočnik je vzel od Ernsta Speila, mehanika v Ljubljani na posodo bicikelj v vrednosti 150 K, ne da bi mu ga bil nazaj dal, temveč je Pirhovič kolo prodal in denar zapravil. Sodišče mu je priznalo 8 mesecev ječe. — Bivši kaplan Anton Be-zeljak v prisilni delavnici. Bivši kaplan v Št. Janžu na Dolenj skem, Anton Bezeljak, rojen 6. okt. 1866 v Č<*nem vrhu nad Idrijo, je bil pri okrajnem sodišču v Ljubljani zaradi prestopka goljufije in postopanja v enomesečen zapor obsojen, obenem pa se je sodišče tudi izreklo, da je dopuščeno ga držati v prisilni delav niči. Zdravniki so Antona Bezeljaka preiskali m konstatirali, da je zdrav in za delo sposoben. Na podlagi razsodbe sodišča in na podlagi izreka zdravnikov je potem kompetentna deželna komisija odredila, da se je Anton Bezeljak oddal v prisilno delavnico. — Blagajničarke v lekarnah. Tukajšnji lekarnarji nameravajo upeljati v svojih lekarnah blagajničarke. — V Ameriko se je odpeljalo danes ponoči 12 oseb a Kranjskega. Dva fanta, ki še nista izpolnila vojaške dolžnosti, pa sta vseeno hotela iti v Ameriko, sta bila na kolodvoru ustavljena in sta morala iti v zapor. — Izgubljene reči. Služkinja Frančiška Coš je izgubila na Radeč kega cesti rujavo denarnico, v kateri je imela okoli 4 K drobiža. — De lavka v tobačni tovarni Frančiška Pavdek je izgubila na Karolinški zemlji črno usnjato denarnico z 9 K. — Za kratek čas. Gost (krčmarju): Gospod krčmar — letos je pa jed pri Vas še slabša, kakor lani. Kjrčmar: To ni mogoče. * Najnovejše novice. Zoper d u n a j s k i p e d a g o g i j, katerega prvi ravnatelj je bil Dittes, so začeli ru-vati klerikalci. Dunajsko katoliško učiteljsko društvo je poslalo mestnemu svetu spomenico, s katero zahteva reorganizacijo tega zavoda v klerikalnem smisla. — Mahmud paša, v Bruslju umrli sultanov svak, je bil pokopan kot renegat, ker je sultan prepovedal turškemu duhovniku pri bruseljskem poslaništvu, se pogreba udeležiti. — V zadevi zavoda sv. Jeronima je prišel v Rim zagrebški nadškof P o s l-lovi ć. Sklepa se, da hoče papeža pregovoriti, da sankcionira dotične dokumente, ki so baje ponarejeni. — Kamen v brzovlakje nekdo vrgel blizu Dunaj, novega mesta. Kamen je prebil okno ter zadel v nogo grofico II ar rac h. To je že ondi tretji napad na vlak. — Strossmayerjev dar. Za djakovsko semenišče je daroval biskup Strossmaver 100.000 K. — Fran coski parnik zgorel. Pri Havre je zgorel parnik „Douraino". Škoda se ceni na 2 mil. frankov. — Nezgoda na železnici. Pri Chivvankum v severni Ameriki je trčil delavski vlak ob brzovlak. 12 oseb je mrtvih. ' Prof. E. K. Liska t- I)ne 18. t. m. je umrl v svoji vili v Bu-benču pri Pragi profesor umetniško-obrr.niške šole in historični slikar E. K. Liška. Kap ga je zadela. Laška se je rodil leta 1852. v Mikulovicah na Moravskem. V Pragi se je šolal v slikarski akademiji, pozneje je nadaljeval svojo izobrazbo v Monakovem. Leta 1888. je bil imenovan profesorjem umetniško obrtne šole v Pragi. Vsa njegova nebrojna umetniška dela ga označujejo kot samostalno mislečega umetnika, ki so izniknila iz globokega notranjega čuvstva, v kojih se zrcali dovršen umetnikov značaj. * Odvetnikov je bilo lani na Dunaju 1152 * Kmečki raj. Lansko leto je bilo na Češkem dražbenim potom prodanih 2895 posestev v vrednosti 44 410000 K. * Zanimiva nemška goljufija. Na nemški gospodarski šoli v Čeških Budejevioah, ki ima vselej znatno podporo od deželnega poljedelskega sveta in od poljedeljskega ministrstva, so, kadar je prišla vladna komisija, spretno dosedaj pomnože-vali število poslušalcev. Povabili so namreč za ta dan v šolo dijake tamošnje nemške gozdarske šole, in šolski prostori so bili »nabito polni«. Drugokrat pa so šli ob enaki komi siji kmetovalci gozdarjem pomagat. Take so čednosti »plemenitega, orni-konosnega nemškega naroda«. ' Krivoprisežnik. Župnik v Galameru v Zgornji Italiji, don Pičci n i, je bil minoli teden pri porotnem sodišču v Alessandriji obsojen na 6 mesecev ječe in 300 frankov globe, ker je pri neki pravdi po krivem prisegel * Otroka nesel na sejm. V vasi Ratani pri Visokem v Bosoi živi kmet, ki ga imenujejo zaradi velike revščine Sirotanović. Ker ima vrhutega še mnogobrojno družino, hotel si jo je zmanjšati, ter najprvo nesel najmlajšega otroka na sejm, da ga proda. Ko pa je na sejmišču vrečo odvil, našel je v njej otroka zadušenega. Književnost. — Poziv. Odkar se množe pri uas pevska društva z mešanimi zbori, se posebno čuti pomanjkanje primernih domačih kompozicij. Ustrezaje želji mnogih interesiranih krogov, odloČil sem se, obelodaniti svoje mešane zbore v zvezkih pod naslovom „Potočnice" Vsaki zvezek bo obsegal kakih dvajset liričnih in heroičnih zborov ter bodo posamezni glasovi posebe tiskani. Da zamorem določiti naklado in ceno prvemu zvezku „PotoČnic", prosim vsa slovenska pevska društva, da mi Čim prej in vsaj do 1. februvarja javijo, koliko izvodov potrebujejo za soprane, alte, tenorje in base. Cena bo kolikor mogoče nizka. NaroČila prosim naj se adresirajo: F. S. Vilhar Zagreb, Rainerova ulica 11. — Oesterreich am Schei-devege je naslov brošuri, ki se bavi s finančnim in sploh narodnogospodarskim položajem naše države. Spisal jo je don E. M. Vuaio dobiva se pri R. Lecherja na Dunaju. Cena 50 h. — Telefonska in brzojavna poročila. Dunaj 23. januvarja. Da-našnja seja je bila zelo viharna. Pattai in Fuchs sta predlagala vsak zase nujno, naj se izvoli odsek, ki bo izdelal v določenem času novi poslovnik Per-nerstorfer je vložil protipred-log, za katerega so glasovali socialni demokratje in češki radi-kalci. Pri tem je prišlo med Wol-fom in Schonererjanci do ostrega prepira ter se je bilo bati, da se vsak trenotek zgrabijo. Poslanec Schneider je ometa val Wolfa s kosi sladkorja. — Potem so vložili češki radikalci dva nujna predloga, ker pa niso imeli zadostno število podpisov, vzdignili so se na splošno začudenje socialni demokratje ter predloga podprli. Vsled tega se bo moralo o obeh nujnih predlogih razpravljati. Prvi predlog zahteva ustanovitev češke višjo živinozdravniške šole v Pragi, drugi se tiče brambne predloge Poslanec C h o c je interpeliral ministrskega predsednika zaradi pogovora, ki ga je imel cesar s podpredsednikom Kaiserjem. Predsednik je predlagatelja posvaril, naj ne kriti kuje privatne vladarjeve osebe, a ker Choc ni nehal, mu je vzel besedo. Dunaj 23 januvarja. V „Pol-skem klubu" vlada zaradi sladkorne konvencije, kakršrno je predložila vlada, velika razjarje-nost, ker grozi ista pokopati mlado sladkorno industrijo v Galiciji. Ako se ne bode oziralo na zahteve Poljakov, namerava več vplivnih polskih poslancev pro-vzročiti odstop ministra Pientaka. Dunaj 23 januvarja. Predlog posl. Pattaija za spremembo državnozborskega poslovnika priporoča disciplinarna sredstva, kakršna imajo v parlamentih v Londonu in Parizu v obrambo predsednikove avtoritete. Budimpešta 23. januvarja. Glede brambnega zakona se jo doseglo med ministrom baronom Fejervaryjem, grofom Apponyjem in grofom Andrassyjtm popolno sporazumljenje, tako, da pride brambna predloga že jutri v razpravo. Bati se je le Košutovcev, ki vztrajajo s svojimi šovinističnimi zahtevami. Carigrad 23. januvarja. Med Solunom in Carigradom se je pripetil velik železniški zločin. Zločinci so bolgarski vstaši, ki so stali na nepristopni skali nad železniško progo. Poslano.** Iz Selc. »•Slovenec« je dn6 17. januvarja t. 1. priobčil dopis iz Škofje Loke, v katerem se trdi, da je 14 novembra 1902 prinesel pismonoša iz Selc ženi T. Potočnik 100 K premalo, da je pozneje poštar v Selcih, Sliber, iskal denarja po vsej poŠti, in zvrača tako celo krivdo na g. Sliberja, kar naj bi pač prepričalo ljudi, da se je g. poštar namenoma zmotil. V vsej tej aferi, ki jo z veseljem prinaša »Slovenec«, pa je le to res, da je dobila ženska po moji pomoti (in kdo se še ni zmotil, g. »Slovencev« dopisnik, na poštnih in drugih uradih, nerad ali pa — jakn rad, kakor n. pr. »češka založna« ?) 100 K premalo, kar pa sem jaz še isti dan opazila ter omenila gospodu Šliberju. Tak oj sem hotela, ravnaje se po predpisih, odposlati ta preosta-jajoči denar poštni direkciji, ko se je javila v zadnjem trenotku prejemnica, nakar sem ji, prepričavši se o istinitosti, lastnoročno izplačala njen primankljaj. S to izjavo, ki jo moram priobčiti resnici na ljubo, odpade torej vse, kar trdi »Slovencev« dopisnik o g. poštarju šliberju, da je ta iskal denarja po predalih, ga štel, zval žensko nazaj, in druge take neslanosti. Sicer pa je škofjeloški dopisnik s tem prav sijajno dokazal, da ne pozna niti uredb, niti določil c. kr. post, s tem da zvrača ono »pomoto« *) Za vsebino tega spisa je uredništvo odgovorno le toliko, kolikor določa zakon. na C. kr. poštarja Sliberja, ki pa ne uraduje na pošti, ker je nastavljena ta podpisana administratori©*. In če je kdo odgovoren za pomote na tukajšnji pošti, je edino le podpisana, ki ima tudi edina opravka s poštnimi nakaznicami in poštnim denarjem. Da je torej v vaakem takem slučaju cele pomote kriva povsodi le adminiatratorioa, ve c. kr. poštno ravnateljstvo in g. poštar Šliber, le »Slovenec« in njegov dopisnik ne. Toliko, da se spozna, kaj razume »Slovencev« dopisnik o poštnih uredbah. — Da pa pozna ravno tako malo tudi določila in predpise, dokazuje njegova zahteva v omenjenem dopisu: »Mi pa vprašamo c. kr. poštno ravnateljstvo, ali sme pismonoša ▼ Selcih denar in denarne nakaznice obenem strankam nositi?« In vendar se glasi predpis, da se denar in denarne nakaznice obenem nosijo strankam. Potemtatem se sev6 dopisnik jako moti, če misli, da mu odgovori c. kr. ravnateljstvo vpričo take ignorance! Jelica Kameniek, poštna administratorica v Selcih. »Slovenec« z dne 17. t. m. prinesel je pod naslovom: Liberalna pomota ali kali? neki nesramno izrabljen slučaj. Meseca 14 novembra 1902 sem nosil na ime Terezije Potočnik iz Rovt pri Sv. Lenartu od moža ji poslani denar v znesku 291 kron 95 vin. Denar sem preštel vpričo nje na mizi in jo vprašal? »Ne res, mati, zdaj je prav?!« Ona je potrdila prejem ■ podpisom nareoepisu. Denar sem imel skupaj zavit v denarnici (Brieftasche) še prav tako, kakor ga mi je gospodična upraviteljica izročila. Ko sem štel, sem bil v zmoti, da je med papirnimi bankovci tudi že vmes stokronski bankovec, in ker je drug denar, krone, 1 cekin, petaki in desetaki znašalo 191 K 95 h, sem bil v zavesti, da je vsega denarja s stokronskim ban kovcem dovelj. Nato sem odšel. Drugi dan proti večeru pa pride dotična ženska z nekim Antonom Tušekom in me prime, da sem ji izročil 100 kron premalo- Ker mi dosedaj v teku več kot triletnega službovanja ni še hodilo niti za 1 vinar v navskrižje s strankami, (in znosil sem tudi že na tisoče kron!) zato sem bil hud in sem v nadi, da sem vse izročil, kar sem od upraviteljice prejel, rekel ženski: »Da ni res, da se laže!« Gospod Šlibar je slišal to govorjenje in je poklical nas vse, ki smo stali zunaj in rekel: »Le notri stopite in lepo se zgovorite!« Poklical je gospodično upraviteljicu in ji rekel: »Vidite gospodična, tej ženi ste dali premalo 100 K« (Gospodična upraviteljica je namreč prejšnji večer povedala, da ji v blagajni preostaja 100 K.) Nato je gdč upraviteljica šla v pisarno in prinesla ženski denarni bankovec za 100 K. In pošten človek bi pričakoval, da se je zmota popravila na pošten način. Kakor se vidi, pa nekateri poštenjaki ne morejo živeti brez laganja in zavijanja. Nesramna in grda laž je, da sva z gospodom Š1 i -barjem začela pobirati denar po predalih in ga s k u paj nositi, predno sva kaj štela, da res manjka 100 K. To laž in obrekovanje rečem v obraz Antonu Turšeku v R o v t i h , ki je tudi predsednik kraj nega šolskega sveta pri Sv. Lenartu, odbornik konsuma v Železnikih, zato ga imenujem njega in dotično žensko javno: »N e s r a m n a 1 a ž n i k a!« Tožita me, če imata pogum! Kdo je pisal to v »Slovenca«, me ne briga, imenujem patudi dotičnoga lažnika zato, da sem jaz vedoma se zmotil in denar iskal po predalih. Na vprašanje, če imam pravico nositi denar in denarne nakaznice, odgovarjam, da imam pravico. Če bi bil hoteljaz ali poštna upraviteljica 100 K prikriti, bi lahko to storila, ker sva imela v rokah podpisan recepta za vea znesek. Ker pa se je zgodila le z m o t a , je dobila žena ves denar in kdor pripoznava tako zmoto za goljufijo, je sam goljuf in lažnik. Gospoda Šliberja pa pustite v miru zato, ker on ima upraviteljioo, ki opravlja poštne stvari, sam se s pošto nič ne* meša, zato njoga ne more zadeti nobena krivda pri tej stvari. Ker pa ste imeli zopet namen, vreči nekaj blata v poštenega moža, ste tudi njega potegnili zraven. Toda, pljuvajte žveplo ali kar hočete v njega, njemu ne morete ničesar dokazati, ker je prepošten. Na vse to se podpisujem s polnim imenom, storite še vi tako, da se vem sodnijsko braniti proti Vam. Ivan Lotrič, pismonoša. Borzna poročila. Ljubljanska „Kreditna banka" v Uradni kurzi dunaj. borze 23. Hal«i»Ml papirji. 4*8°/o majeva renta . . 9Y2*/» srebrna renta . . 4»/tf avstr. kronska renta 4»/0 „ »lata 4«/0 ogrska kronska „ zlata 4% posojilo dežele Kranjske 4V.%> posojilo mesta Spljeta VISI* » n Zadra 41/i°/o bos.-herc. žel. pos. 1902 4% 4V,°/ 4V,°/ 4V.°/c 4V.°/0 4Vi°/o 4V,°/o Ljubljani. januarja 1903. BUfo 4Va( o 4?f9 češka dež. banka k. o. ž p- zast. pis gal. d. hip. d. pest. kom. k. o. z 10°/0 pr..... zast. pis. Innerst. hr. „ „ ogr. centr. deželne hranilnice . zast. pis. ogr. hip. b. obl. ogr. lokalne železnice d. dr. . . . „ čeSke ind. banke 4°/o prior. Trst-PoreC lok. 2ei. 40/0 „ dolenjskih železnic 3 — Ob 7. uri 12 m zjutraj osobni vlak iz Trbiža. — Ob 11. uri 17 m do-poludne osobni vlak z Dunaja čez Amstetten, Lipsko, Prago, Francove vare, Karlove vare, Heb, Marijine vare, Plzen, Budejevice, Solnograd, Line, Steyr, Pariz, Genevo, Curih, Bregenc, Inomost, Zeli ob jezeru. Lend-Gastein, Ljubno, Celovec, Št. Mohor, Pontabel. — Ob 4 uri 44 m popoludne osobni vlak z Duaaja. Ltubna ,Selzthala, Beljaka, Celovca, Mo-nakovega Inomosta, Franzensfesta, Pontabla. Ob 8. uri 61 m zvečer osobni vlak z Dunaja Ljubna, Beljaka. Celovca, Pontabla, črez Selzthal iz Inomosta, Solnograda. — Pioga iz Novega mesta in Kočevja. Osobni vlaki: Ob 8. uri 44 m zjutraj iz Novega mesta in Kočevja, ob 2. url 32 m popoludne iz Straže, Toplic, Novega mesta, Kočevja in ob 8 uri 35 m zvečer istotako — OihoćL iz Ljubljane drž. kol. v Eamnik. Mešani vlaki: Ob 7. uri 28 m zjutraj, ob 2. uri 5 m popoludne in ob 6 uri 50 m nvečer. — Prihod v Ljubljane drž. kol. iz Kamnika. Mešani vlaki: Ob 6. uri 49 m zjutraj, ob 11. uri 6 m dopolu-dne in ob 6. uri 10 m zvečer. (l) i 1^©, dragi prijatelj! JIH jtc 5« preprieali, da se pri KORSIKI v Šelenburgovih ulicah 5 § nafoknsnefe In na|cenefe Izdelujejo in venci ? ^ Da! Sicer se pa govori splošno, da je Korsika najdražji. — Zakaj? jjf — Ker ima lepo prodajalno in zida tudi velike hiše. — O, tega /fT pač ne verjemite. Ako bi bilo pa tako, bi pa samo branjevci in J£ kramarji delali dobre kupčije, odlikovani in premožnejši trgovci bi 8r pa nič ne prodali. Gre se le zmirom h kovaču in ne h kovačku. fjt Vse to sem se že jaz prepričal in tako tudi Vi storite in potem izgovorite. Pri Korsiki je največja izbera in vse komoditete kakor rv. po vseh večjih mestih. — Na zdar! (3134—13) S/ I Sprejema zavarovanja človeškega življenja po najraznovrstnejSih kombinacijah pod tako ugodnimi pogoji, ko nobena druga zavarovalnica. Zlasti I je ugodno zavarovanje na doživetje in smrt z zmanjsujočimi se vplačili. Vsak član ima po preteka petih pravico do dividende. let večja delavnica m dTorlieem In vodo v h I»I. % fsbruvarjem ali tudi pozneje. Vpraša se: ,,A. B. poste rentam*-Corlea"._(199-2) Sprejme se natakarica pošteno dekle, s kavcijo 400 kron. Plača dobra. Naslov: J. R.( Sv. Križ poleg Kostanjevice. (192—2) Mlad trgovski pomočnik izurjen v špecerijski stroki, sprejme se pri (193—3 A. Pogačnik-u v Cerknici. Tfjfi lil dober prodajalec, izurjen trgovine mešanega blaga, se sprejme takoj pri Karolu Cimperšek 2012 Xj&3l*Ei trg-, ŠtsOersUzo. (224—1 za prodajo našega žganja v Ljubljani in kranjski deželi s provizijo. Graščina Hijacintjevo v Krapini (na Hrvatskem). za pisarno, komptoir ali drugi obrt je v hiši. Trubarjeve ulice Si. 2, tik sv. Jakoba mostu takoj ali pozneje za oddati. Najemščina skupaj 150 gld. Natančneje v hiši, I. nadstropje, od 1. do 2. ure popoldne. (200-3) V Gorjah, blizu bodoče železnice, se da v najem Hiša ima 12 sob in 2 kleti, pripravna je za prenočišče tujcev. Kje? pove upravništvo »Slov. Naroda«. (218—1) Pdilra *£! primerna za skladišče ledu, v (175—5) mestu ali zunaj, se takoj vzame v najem. Ponudbe pod nE. K.1' na upravništvo „Slov. Naroda". Wilheim-OTolDliž. Ta izključno v lekarni Franca Wilhelm-a, 2ca.argadtX Neunkirchen, Spod. Avstrijsko narejeni obliž se rabi r vspehom v vseh slučajih, v katerih se sploh rabi obliž. Zlasti so izpričuje kot koristen pri starih, vnetljivih boleznih, n. pr. kurjih otr-Mita, otlMtalta itd, ako se po poprejšnjem izčifičenju dotičnih mest na tofet ah usnje namazan, priloži. 1 skatljtca *0 h, 1 tucat skatliic » 14, 5 tucatov Skatljic »O ML. d (2;21-3) Kot ziianu-n.it« pristnosti je na zavitkih grb trake občine Neunkirchen (devet cerkvi) vtisi Dobiva se v vseh lekarnah. Kjer se ne dobiva, se pošlje naravnost vzajemna zavarovalna banka v PragrL Rezervni fondi: 25,000.000 K. Izplačane odškodnine in kapitalije: 75,000.000 Po velikosti druga vzajemna zavarovalnica naše države m vieikosl ■lovaniko-naredno upravo. (26 Tu poj—Hm daj« Zavaruje poslopja in premičnine proti požarnim škodam po najnižjih cenah. Škode cenjuje takoj in najkulantneje Uživa najboljši sloves, koder posluje Generalni zaetop V Ljubljani, čegar pisarne bo v lastnej banenej hiši ; Dovoljuje iz čistega dobička izdatne podpore v narodne in občnokoristne namena. Izdajatelj in odgovorili urednik: Dr. Iran Tavčar. Lastnina in Uak „Narodne tiskarneu. O7