kulturno - politično glasilo LETO XI./ŠTEVILKA 37 CELOVEC, DNE 17. SEPTEMBRA 1959 CENA 1.50 ŠILINGA Hniščev v Ameriki Sputnik in Lunik Zmaga znanosti, bi lahko dejali, ko smo zadnjo nedeljo brali, da potuje izum ruskih znanstvenikov proti luni. Dejansko je »Lunik« ob deseti uri zvečer, dne 13. septembra dospel na luno. Leto dni ali dobrih 11 mesecev prej pa so ruski znanstveniki poslali v vsemirje »Sputnika«, ki je postal spremljevalec zemlje. še pred nekaj leti bi vse take načrte označili kot fantazijo, danes 1958 in 1959, pa so postali kruta resnica. Gotovo je ves zapadni svet hudo podcenjeval tehnične sposobnosti ruskega naroda, ki je imel pri teh znanstvenih raziskovanjih vsa državna sredstva na razpolago. Na takem podcenjevanju se je pred poldrugim stoletjem zlomil Napoleon pred Moskvo in se je v letih 1941-42 zlomila tudi nemška nadutost in samolastno precenjevanje pred vrati Moskve. Ko so pred letom dni ruski znanstveniki »rodili« naši materi zemlji umetno luno »Sputnika«, smo še tu in tam brali v bolj zakotnih listih, da je to delo nemških inženirjev, ki so leta 1945 padli kot neke vrste vojni plen Rusom v roke. Dejansko pa je vendar bilo tako, da so znani nemški znanstveniki bežali proti zapadli in tako bili »plen« ameriške zmage. Sola in časopisje nam je desetletja pripovedovalo, da je le nemški duh sposoben napredka in novih svetovnih dognanj, se-daj pa v dejanjih vidimo, da temu ni tako. In mi vsi se tega veselimo, dokler služi Ves napredek znanosti odkrivanju razmer v vsemirju in ne uničevanju človeštva. Prav gotovo je res, da ni naroda na svetu, ki bi si želel vojne in vseh njenih posledic, ker ni nikogar, ki bi mogel te posledice vojne preceniti. Lunik je v 33 urah prebredel pot skoraj 400.000 km, torej nad 12.000 km na uro ali 3.400 m na sekundo. Da je ta raketa dosegla v tej razdalji 400.000 kilometrov točno preračunano točko na luni ali mesecu, pa je dokaz, kako znanost danes precizno in točno dela in kaj vse že zmore. Da so Rusi ravno sedaj, ko je predsednik sovjetske vlade Hruščev pripravljal svoje kovčke za pot v Ameriko, poslali raketo na luno, je seve točno preračunano na Amerikance, ki so za tako velika tehnična dejanja zelo občutljivi. Dolgo smo imeli vtis, da je ameriška tehnika na prvem mestu v svetu in temu prvemu mestu bi pripadalo tudi prvo potovanje v vsemirje. Dejansko pa so Rusi lani oktobra poslali naši zemlji novega sopotnika »Sputnika« in so letos 13. septembra zasedli s svojo zastavo luno. Na ves svet in še prav posebno na ameriški svet je ta tehnični korak napravil globok vtis. S tem velikim tehničnim uspehom je tudi položaj Hruščeva pri razgovorih z ameriškimi politiki, gospodarstveniki in tudi znanstveniki zelo ojačen. Po vsem pa smemo upati, da ti ame-riško-ruski razgovori pomenijo vendar pričetek novih odnosov med Zapadom in Vzhodom in tako je tudi upanje upravičeno, da bodo vsi tehnični napredki Vzhoda in Zapada služili napredku vsega človeštva in ne njegovemu uničevanju. Skoraj 14 dni bosta vrhova svetovne politike Eisenhower in Hruščev imela priložnost, da si povesta ali med štirimi očmi ali pa pred pričami svoje poglede na svetovna vprašanja in iščeta skupno izhoda iz zamotanih problemov okoli Berlina in nemškega vprašanja, okoli razorožitve in okoli zapletljajev v Aziji in tudi Afriki. Prav gotovo se bosta sporazumela najlaže na račun drugih. Kdo bodo tisti drugi, ki bodo plačevale! političnih računov, še danes ni jasno. Ne smemo pa pri vsem pre- Povabilo vlade Združenih držav Amerike, ki se ponaša, da predstavlja narod z najvišjo stopnjo civilizacije, predsedniku vlade Sovjetske zveze za obisk v Ameriko je precej razdvojil ameriško javno mnenje. Eden najvidnejših nasprotnikov tega povabila kardinal Spellman je pozval vernike, da v tem času toliko več molijo za zasužnjene narode za železno zaveso. Člani vlade pa so apelirali na ljudstvo, da v miru in s častjo sprejme Eisenhovver-jevega gosta. In temu gostu na čast so pripravili 200 m dolg tepih, da bo sprejem ja dovolj časten, in na letališču so postavili posebno tribuno. Pa tudi Hruščev ni zamudil nobene prilike, da si pridobi javno mnenje Amerikan-cev. V dnevih pred svojim odhodom je skoraj vsak dan imel kak govor, v katerem je pohvalil Amerikance in posebno Eisenhowerja, priobčil je tozadeven članek v znanem ameriškem časopisu in dovolil ameriškim časnikarjem, da so objavili nekaj poglavij knjige, ki jo bo v kratkem izdal. Manj vljuden je bil pa sovjetski tisk, ki je prav te dni prinesel nekaj ostrih napadov na Ameriko. Hoteli so pač podčrtati moč in neustrašenost Sovjetske zveze. # # * In v torek ob peti uri zjutraj po našem času se je Hruščev podal na pot preko oceana. Poleg političnih spremljevalcev ga spremlja tudi družina — žena, dve hčerki in zet. Seveda so si izbrali največje civilno letalo sveta, ki ima prostora za 220 potnikov. Slovo od Moskve je bilo čisto mirno, brez vsakih vidnih ceremonij. Na poti pa Hruščev ni pozabil diplomatske taktike in je poslal iz letala pozdravne brzojavke V sobotni Številki celovSke „Volkszeitung” je pod naslovom „Pot k boljšemu spoznavanju naše domovine” izšel na vidnem mestu tehten članek izpod peresa dr. Valentina Inzka o učenju slovenskega jezika. Prav v sedanjem trenutku je ta mirna stvarna beseda o pomenu znanja slovenščine in sicer tako v interesu prijateljskega sožitja med obema narodoma v deželi kot tudi v širnem, skupnem avstrijskem interesu, zelo na mestu. IIvodoma navaja pisec bistvene določbe o prijavljanju otrok za dvojezični pouk na ljudskih šolah in za pouk slovenščine na glavnih šolah ter nadaljuje: Slovenščina je materni jezik številnih šolarjev in šolark na dvojezičnem ozemlju. Ti imajo pravico, da se naučijo svojega maternega jezika v govorjeni in pismeni obliki ter da se seznanijo z bogastvom slovenskega literarnega ustvarjanja ter kulturnega življenja. Slovenščina pa je tudi materni jezik dela našega koroškega prebivalstva, ki je s svojimi nemškimi sodeželani vred skozi stoletja z ljubeznijo ostalo zvesto svoji domovini. In prav zaradi tega moramo storiti vse. da ta ljubezen do domovine, ki je redkokje tako močno izoblikovana kot vprav pri Korošcih, še globlje zraste v naša srca ter pomaga ustvariti trajni mir v deželi. Ljubezen do domovine prednikov pa sojanju svetovno-političnega položaja prezreti, da nastaja v 60-milijonski Kitajski opasnost tako za Rusijo kakor za Ameriko. Kaj bi rekli lepega dne, da sta Rusija in Amerika v očigled mogočne Kitajske našli skupno pot za reševanje svetovnih vprašanj in tudi v obrambo iste nevarnosti rumenega Vzhoda? vladama švedske in Norveške, ko je bil v zračnem teritoriju teh dežel. S skoraj enourno zamudo‘je prispelo letalo na letališče pri Washingtonu. Goste je pozdravil Eisenhower v spremstvu številnih politikov in sodelavcev. Pozdravnih besed Hruščeva zaradi hudega vetra skorajda ni bilo slišati. Eisenhower je nato poudaril, da je mir cilj vseh narodov, kar naj bo tudi predmet njunih razgovorov. Hruščev mu je odvrnil, da prihaja z najboljšimi nameni, da bosta postali obe državi najboljši sosedi. Pa tudi ruski uspeh pri izstrelitvi rakete na Mesec je takoj omenil. Na letališču se je zbralo okrog štiritisoč ljudi, ki so povsem mirno brez vklikov navdušenja ali klicev nezadovoljstva spremljali pozdravne ceremonije. Po govorih so izstrelili kot običajno 21 strelov, vojaška godba je zaigrala obe državni himni, otroci sovjetskih diplomatov so izročili Hru-ščevu rdeče nageljne, tako da je šlo vse po načrtu. V odprtem avtu so se nato odpeljali v Washington. Opazovalci pa niso samo zabeležili, da je'Eisenhower. sedel sredi med Hruščevom in njegovo soprogo, temveč tudi, da je bil v avtu poleg šoferja uradnik sovjetske varnostne službe. Vse ceste so bile tudi dobro zastražene, da bi se sovjetskemu mogočniku ja kaj ne pripetilo. Po prihodu v Washington sta se oba državnika kaki dve uri menila o predmetih posvetovanj. O tem so izdali tudi kratko poročilo. In še eno zanimivost so zabeležili: na dan prihoda Hruščeva v Ameriko Sovjeti prvič po 10 letih niso motili ruskih oddaj »glasu Amerike«. posreduje poleg doma predvsem šola, katere naloga je, da posveča posebno pažnjo negi domačega narodnega izročila, ki pa ga je na Koroškem, to je v deželi, ki je zibelka dveh narodov, moč v polnosti ohraniti le, ako ohranjamo in gojimo kulturni zaklad, predvsem seveda jezika obeh narodov. Znanje slovenščine pa nudi tudi vsakomur možnost, da se na'svojem delovnem področju, bodisi v uradnem poslovanju, bodisi v zasebnem občevanju z ljudmi, sporazumeva v domačem jeziku prebivalstva. Ob zaključku pa članek povzema misel dunajskega univ. profesorja R. Jagoditscha, da je znanje slovanskih jezikov in med njimi tudi slovenščine »neobhodno potreben pogoj ne le za strokovno znanstveni študij, ampak tudi za številne druge naloge, ki jih nalagajo Avstriji njeni politični in gospodarski stiki s slovanskimi deželami«. Prva raketa na mesecu Ko so Rusi oznanili, da se je posrečil start rakete »Lunik II«, je ves svet napeto sledil vestem o poteku rakete. In močan odmev je zbudilo poročilo, da je raketa dne 14. septembra dve minuti in 24 sekund po polnoči po moskovskem času — za naše kraje je bilo to ob desetih zvečer dne 13. septembra — dosegla Mesec. Koliko poskusov so napravili pred tem posrečenim poletom, ni znano. Po izjavah podpredsednika Združenih držav Amerike Nixona, ki se je pred kratkim mudil v Sovjetski zvezi, so se Rusom v zadnjih tednih ponesrečili trije poskusi. Četrti je zdaj uspel. O tehniški izvedbi tega poleta sovjetski znanstveniki molčijo. Specialisti na Zapadli so mnenja, da se je posrečilo doseči Mesec, ker so malenkostne napake v poletu rakete z zemlje mogli popraviti. V času, ko je raketa prispela na Mesec, je bilo nebo nad Moskvo oblačno, tako da v Moskvi Meseca tedaj niso mogli opazovati. Pač pa je poročal radio Budapest, da so baje ob času, ko je po ruskih vesteh dosegla raketa Mesec, opazovali temen obroč, ki se je z veliko hitrostjo širil. Strokovnjaki so namreč mnenja, da je na Mesecu mnogo prahu, ki se je razpršil ob padcu rakete na lunino površje. Ruski znanstveniki, ki so sodelovali pri gradnji te rakete, so izjavili, da ni več daleč čas, ko bo prvi človek potoval na Mesec. Zapad pa ugiblje, če ne bodo zdaj Sovjeti proglasili Mesec za svoj teritorij. Znanstveniki na Zapadu so priznali uspeh, ki so ga s tem dosegli Rusi. Vendar so mnenja, da bi znanosti več služila raketa, ki bi Mesec obkrožala, tako da bi dobili na zemljo prve podatke o drugi plati lune, ki je z zemlje ni mogoče videti. To je pa združeno z večjimi težavami, vendar Amerikanci upajo, da bodo mogli v kratkem beležiti to kot lastni uspeh. Anglija se pripravlja na volitve Kot smo že poročali, bodo v Veliki Britaniji 8. oktobra volili. Angleška javnost je že napeto pričakovala razpis volitev, vendar je kratki termin za priprave marsikoga presenetil. Presenečena sta bila tudi dva najvidnejša veljaka laburistične stranke, Gaitskell in Bevan, ki sta se ta čas mudila v Sovjetski zvezi. Oba sta takoj prekinila obisk pri Sovjetih in se vrnila v London, da ne zamudita niti dneva za volilni boj, ki bo trajal samo štiri tedne. Ministrski predsednik MacMillan je pojasnil ta odlok s tem, da bo prišlo v bližnji bodočnosti dp važnih konferenc; angleško ljudstvo naj samo odloči, kdo naj zastopa angleške interese pri pogajanjih z zelo daljnosežnimi posledicami. -KRATKE VESTI — Znani mednarodni velesejem v Kolini je postregel s prijetnim presenečenjem — z znižanjem cen za razne gospodinjske predmete. Morda bo prišlo to tudi nam v prid. Islandska vlada je sklenila lani pod vplivom komunističnega trgovskega ministra dobavo ribiških ladij v Vzhodni Nemčiji. Ko so naročene ladje letos priplule v islandska pristanišča, so pa ugotovili, da so še slabše kot te, ki so jih hoteli »upokojiti«. V Ljubljani cenijo tudi štajerska vina. Mednarodna komisija, ki je poskušala sina, je podarila odlikovanja petim vinskim trgovcem iz Graza in iz Lučan na jugoslovanski meji. Neki študent medicine na graški univerzi je bil v Beogradu obsojen na štiri mesece zapora, ker je ilegalno prekoračil državno mejo. Pred sodiščem se je zagovarjal, da zaradi nujnih trgovskih poslov ni utegnil čakati na vizum, pa si je sposodil potni list z vizumom pri znancu. Tako si je zdaj neprostovoljno podaljšal počitnice. Hruščeva spremlja v Ameriki tudi njegov osebni zdravnik dr. Vladimir Vinogradov. Vinogradov je bil baje eden voditeljev zarote, ki jo je umetno odkril Stalin malo pred svojo smrtjo. Tedanje spremembe v vodstvu Sovjetske zveze so dr. Vino-gradovu rešile življenje. Sovjetski poljedelski minister Kosevni-kov je podal poročilo o trenutnem stanju poljedelstva v Sovjetski zvezi. Po tem poročilu je bilo v začetku tega leta v Sovjetski zvezi pospeševala osveževanje jezera. Slovenke so bistre glave Pokrajinsko vodstvo »Olimpijskega odbora” v Trstu je razpisalo natečaj za študentovsko mladino in sicer za najboljše lisi H' o športu, kot pripravo na Olimpiado, ki bo prihodnje leto v Rimu. Za dijakinje od 15. leta naprej so kar vse tri razpisane nagrade odnesle gojenke slovenskega učiteljišča. Meti 265 risbami je bila ocenjena kot najboljša tista, ki jo je naredila 15-letna Vera Žerjal. Rodosu zagotovo sklenili uradno organizirati prihodnje leto v Benetkan konferenco, katere bi se udeležilo po deset katoliških in pravoslavnih teologov. Pravoslavni so tudi že imenovali pripravljalni odbor za konferenco. Na katoliški strani bodo pozneje imenovali svoje predstavnike za te stike. Beneška konferenca bo pomenila obnovo razgovorov med ločeno vzhodno in rimsko Cerkvijo na širši in reprc-zentativnejši podlagi kot kdaj v preteklosti. Že samo naznanilo o tem je pomemben dogodek, je zaključil vatikanski radijski govornik. JAZBEC Okoli 500.000 let /ivijo jazfbeci z ljudmi na tej zemlji. In prav toliko časa, do leta 1947, je poteklo, preden so si lahko naravoslovci in lovci ustvarili pravo sliko o tem, kako ta črno-belo progasti prebivalec zemlje živi, se razmnožuje in preživlja svoje dneve. V zadnjem Brehmu na primer še 'lahko beremo, da se jazbec briga za svojo družico le v času parjenja, vse ostalo leto pa je godrnjav samotar. Redkokdaj so ljudje kako žival tako krivo sodili! Ernest Neal, učitelj v Južni Angliji, je tri leta dolgo v večernem mraku, ponoči in rano ob zori opazoval jazbine v gozdu blizu svoje vasi. Obiskal jih je 290 krat in skupno prevohunil 341 ur. S tem je rešil večino ugank o jazbecu. Od jazbin, ki so včasih stare, kar ljudje pomnijo, vodijo v okolico steze, človek bi sodil, da gre za stezice, ki so jih izhodili ljudje, in dejansko jih včasih uporabljajo tudi ljudje. Ker pa tečejo te steze pod pre-vrnjemi drevesnimi debli in skozi gosto robidovje, so jih morala izhoditi manjša bitja. Te jazbečje steze vodijo do napajališča ob reki, k igriščem, k ležiščem na prostem. Jazbeci se vedno nekaj časa igrajo pred svojimi domovi, preden gredo iskat hrane. Torej nikakor niso godrnjavi in čemerni, Tot mislijo ljudje. Lovijo se naokoli,'preobračajo kozolce, se oglašajo od veselja in povzročajo sploh šum, ki je za to značilno nočno žival kar velik. Mladiči smejo šele kasneje priti iz jazbine, se pa ntdo nežno objemajo, skačejo na debla in spet dol. Napravijo si resnična igrišča in poman-tlrajo travo. če pri lovu na hrano pridejo mimo druge jazbine, napravijo vendar obisk. V pozdrav se drgnejo z nosovi. Jazbec je verjetno slep za barve, pa tudi sicer ne vidi dobro. Učitelju Nealu se skoraj ni bilo treba skrivati. Zadosti, da se je postavil za drevo. Ni se pa smel premikati. Živali so priha-.jale tik do njega in se počasi privadile njegovemu vonju. Odkrile so ga pa le na daljavo devetih metrov, na večjo ne ne. Jazbec ni preveč bojazljiv. Verjetno se zaveda svoje velike telesne moči in hudih ran, ki jih lahko zada z zobmi. Njegova črnobela barva nikakor ni varovalna, jarej je svarilna barva drugim. Od čutov mu je najbolj razvit sluh, vendar se ponašajo mladiči vse prej kot tiho. Seveda se večkrat ustavijo in pazljivo poslušajo, ali je kaj sumljivega v zraku. Težko je bilo dognati, koliko jazbecev je pravzaprav živelo v petih jazbinah v gozdiču. Naš učitelj se je poslužil starega sredstva: pred vhod v jazbine je zapičil palice in zjutraj je potem pogledal, koliko palic je bilo potisnjenih na stran. Dogaja se pa, da se jazbečje družine selijo začasno v druge prazne jazbine, kadar svoje stare eistijo. V jazbini je živelo hkrati troje družin. Končno se je izkazalo, da je živelo v gozdiču dve leti devet in v tretjem letu 11 jazbecev. Sicer se je na Angleškem v zadnjih treh desetletjih število jazbecev in njihovih brlogov zelo pomnožilo, tako da računajo na vsak kvadratni kilometer po en žival. Če drži to število tudi za druge dežele z enakim podnebjem, bi živelo na primer v Sloveniji okoli 10.000 jazbecev in zato je že prav, da zvemo nekaj več o njihovem življenju. Konec februarja ali v začetku marca pridejo mladiči slepi in umazanobeli na svet. Verjetno se takrat samica loči od samca in odide v drug brlog. Kaj pa se jui tem stvarno dogaja pod zemljo, ni še nihče zanesljivo dognal. Po 6 do 8 tednih se mladiči prvič pokažejo zunaj jazbine, čez tri mesece se pa živahno igrajo, šele konec oktobra zapustijo starše in takrat se običajno preselijo v lasten brlog. Ker živijo starši še v času njih parjenja skupaj z njimi, ostanejo jazbečji pari vse življenje skupaj. Ta zvestoba traja okoli 15 let. V medenih tednih so jazbečji parčki zelo živahni. V avgustu so se preselili jazbeci iz vseh petih brlogov v najstarejšo jazbino. Pred njo so se stalno igrali. Pri tem so pa temeljito čistili vse druge brloge in si deloma tudi napravili nova stanovanja in nove izhode. Iz brlogov so odstranili staro listje in znesli skupaj novo suho, ga prijeli s čeljustmi in prednjimi tacami ter se tako vlekli nazaj v brlog. Tudi pred skotitvijo je vse lepo počiščeno in pospravljeno in nato spet vsakih 14 dni, tako da sedijo mladiči vedno lepo na čistem in suhem. Zato tudi jazbeci skoraj ne poznajo zajedavcev in malo trpijo za boleznimi. O jazbečji hrani krožijo najbolj neverjetne bajke. Nekateri pravijo, da živi od mladih fazanov, ptičjih jajc, celo od mladih srn in jagnjet. Vse to lahko doženemo, če preiščemo blato pravkar ustreljenih živali. Notini je to napravil v zadnjih letih pri 1889 jazbecih. Poleti jedo mnogo jagod, v drugih letnih časih majske in druge hrošče, veliko pospravijo deževnikov in ličink. Neal je našel pri angleških jazbecih skoraj redno dlako mladih kuncev. Njegovi jazbeci so izgrebli čudovito točno navpične jaške naravnost v kunčja gnezdičja. Starih kuncev se niso nikoli lotili, čeprav se jazbec ne bo pomišljal pojesti v past ujeto žival. Pogosto ulovijo kakega krta in ne .zametujejo niti ježa. Če najdemo v grmovju prazno ježevo kožo, je ima navadno na vesti jazbec. V prosti naravi živeči jazbeci pa ne gredo nikoli na mrhovino. Od sto natančno preiskanih vlomov v kokošnjake jih je 83 odpadlo na lisice in le dva na jazbece. Zato je naravnost neverjetno, da ljudje s tako vnemo streljajo ali lovijo žival, ki tako pridno uničuje škodljivce, da bi jo človek skoraj lahko za to plačeval in nastavljal. Sicer pa nikakor ni preprosto, spraviti jazbeca iz zemlje. Jazbec se lahko v nekaj minutah popolnoma zakoplje v zemljo. Če torej izkopljemo meter globoko v jazbino, si jazbec skoraj hitreje koplje pot naprej, kot ga dohajamo. Zato je treba za njim poslati psa, ki pa ne sme priti preblizu, sicer mu lahko slaba prede. Pes sme jazbeca le ugrizniti v široko zadnjo plat, zakaj tedaj se mora preganjanec obrniti in braniti. Tako ne more dalje kopati. Danes navadno jazbecev ne pobijajo več, ampak jih lovijo in potem selijo v kraje, kjer bi radi imeli to koristno žival. Sicer se pa Če hodimo po naših gozdovih, nas gobe vedno znova razveselijo s svojuni pestrimi barvami in z raznolikimi zanimivimi oblikami. Gobe so sestavina naših domačih gozdov. Med gozdom in gobami obstoji obojestranska odvisnost in znanstveno so ugotovili, da se večinoma vzajemno pospešujejo v rasti. Gol)c štejemo k rastlinam. Celotno rastlinstvo na zemlji pa delimo v dve veliki skupini, in sicer v trosnicc (Sporcnpflanzen) in v cvetnice (Bliitenpflanzen). Trosu ice obsegajo različne množične rastlinske oblike, in sicer od enocelične tvorbe do visoko razvitih rastlin s koreninami, stebli in listi. Od cvetnic pa se razlikujejo v tem, da sc razmnožujejo s trosi, medtem ko se širijo cvetnice s semeni, ki so nastala iz cvetov. Med trosnice spadajo bakterije, glive plesnivke in kvasovke, alge, rženi rožički, žitne rje, sneti, gobe, lišaji, mahovi in praprotnice. Trosi, s katerimi se gobe razmnožujejo, so mikroskopično majhne, tako da jih s prostim očesom sploh ni moč videti. So enocelične tvorbe, ki se ločijio od matične gobe in tvorijo izhodišče za novo samostojno bitje. Nahajajo se na različno barvanih lističih pod gobjim klobukom in merijo od tri do dvajset tisočink milimetra. Dospe gobji tros na ugodno podlago, to je na gnijoče listje ali gnoj, začne kaliti. Iz trosa izraste v trohnobi gozdne zemlje med odpadlimi drevesnimi listi ter delčki prsti dolga bela nitka. Ta se kaj kmalu razraste v gosto mrežo nitk, oziroma v iz številnih belih nitk sestavljeno podgobje ali micelij, ki črpa hrano iz gnijočih organskih snovi v zemlji. Ako je podgobje že zadostno razvito in je že sprejelo vase zadostno količino redilnih snovi, tvori na gotovih mestih majhne okrogle odebeline, iz katerih poženo nad zemljo mesnata, razližno oblikovana gobja ogrodja. Po zunanji obliki delimo gobe v 2 skupini, in sicer v gobe klobučarke in v gobe brez klobuka. Pri prvi skupini razločujemo bet ali štor, ki je lahko čvrst ali votel, in klobuk, ki je različno oblikovan in razne barve, kar je odvisno od sestave zemlje, od svetlobe, vlage, temperature in od svojstvenih lastnosti dotične gobje vrste. Pri drugi skupini gobje ogrodje ni razčlenjeno, kakor na primer pri kresilni gobi na bukvinem deblu in pri rumeni grivi ali medvedovih tacah, ki so grmičasto razraščene. Ker gobe nimajo klorolila ali zelenila, si ne morejo same zgraditi svoje telo kakor zelene rastline s pomočjo sončne svetlobe iz ogljikovega dvo-kisa iz zraka in iz rudninskih hranilnih soli iz zemlje skozi korenine. One torej ne morejo asimilirati ali si usvajati in spreminjati ogljikovo jazbec izmuzne iz vsake vreče, v kateri najde tudi najmanjšo luknjico, da lahko vsaj nos vanjo vtakne. Glava je pravi klin in, čeprav tehta ta fant od fare le 12 do 19 kilogramov, je njegova moč neverjetna. Jazbec je pravi mojster v pobegu. Sicer pa niso vsi jazbeci belo-črno progasti. Najdemo tudi popolnoma črne in čisto bele, pa tudi rumeno-bele in rdeče-bele. Star jazbec je v ujetništvu neprije-jeten gojenec. Treba je paziti, da ne zagrabi človeka za prste. Ujeti mladiči pa postanejo zelo zaupni in krotki, se igrajo s psi in jedo iz roke. Nič ni posebnega, če spremlja tak jazbec gospodarja kot pes. Dr. O. kislino v takozvane ogljikove hidrate, to je v škrob in sladkor. Golte so primorane sprejeti vase Že predelane organične redilne snovi, ki se nahajajo v odpadlih listih in trohnečih rastlinah gozdne zemlje. V teh gnijočih rastlinskih ostankih raste in živi podgobje in iz te preperele zemlje (Modererde) črpa goba svoje sestavne dele. Podgobje (micelij) podpira v rasti gozdne rastline v neposredni okolici z oddajo amonijakovih soli, medtem ko se podgobje prehranjuje s preperelimi odpadki gozdnih rastlin. Tako vzajemno prehranjevanje imenujemo v botaniki sožitje ali simbiozo. Glede zemlje so gobe več ali manj izbirčne. Nekatere vrste so jako skromne, kakor na primer lisičke, ki uspevajo povsod. Druge, na primer užitne gobane ali jurčke, naše najboljše in najbolj okusne gobe, najdemo samo v listnatih ali iglastih gozdovih. Del gob rabi za rast apneno zemljo, drugi del zopet peščen, lapomat ali ilovnat svet. Nekaterim gobam prija pognojen travnik ali kompost, kakor na primer šampinjonom. Druge vrste uspevajo samo v bližini breze in macesna, kakor na primer gobe brezovke in macesnovke. Gobe, katerih je 100.000 vrst, vzbujajo naše posebno zanimanje, ker je med njimi mnogo izvrstnih užitnih gob. Primerno strokovno pripravljene, so redilne in okusne jedi ter dragocen dodatek k naši prehrani. Če upoštevamo kemične lastnosti gob, najdemo, da je njihova hranilna vrednost večja kakor pri zelenjavi, ker vsebujejo gobe znatno večje količine beljakovin, maščobe in hranilnih soli. Nadalje dovajajo našemu telesu tudi več rudninskih snovi. V tem oziru se približujejo gobe bolj mesni hrani in so potemtakem nekak nadomestek za meso. Tudi v zgradbi sladkornih spojin in celičnih tvarin imajo gobe bolj značaj mesa, ki se uveljavlja zlasti kot svojstveno prijeten vonj, če gobe pečemo. Samo glede količine vitaminov zaostajajo gobe za zelenjavo, oziroma za povrtnino. Človeško telo ne zmore proizvajati vitaminov, ampak jih mora dovajati z rastlinsko hrano. V mesu jih je tudi premalo. Gobe so torej, kot rečeno, nadomestek za meso. Pri tem pa nudijo gobe še to prednost, da so celo leto na razpolago in njihova dobava na kmetih ne zahteva denarja in ne lastnega zemljišča. Z razmeroma malenkostnim trudom jih lahko- najdemo povsod pri ugodnem vremenu, in sicer večkrat v količinah, katerih ne moremo takoj porabiti. Ako pa ta prebitek na gobah dobro posušimo, imamo pozimi lepo zalogo visoko vrednih živil za tečne jedi. Za sušenje so najbolj primerne vse ne preveč mehke in ne preveč sluznatc gobe, v naših krajih predvsem veliki užitni gobani ali jurčki, ki niso črvivi. (Dalje) ZDRAVNIK SVETUJE: 0 gobah in zastrupitvah z njimi fran erjavec: 255 koroški Slovenci (III. del) Glavno jtozornost je pa posvečal Vodnik v tem desetletju proučevanju slovenskega jezika, pripravljajoč slovensko slovnico in slovar ter ubijajoč se s pravopisom. Ker Gutsmanov slovar medtem že davno ni več zadostoval, se je lotil predvsem tega, kot najnujnejšega ter zbral do 1. 1806 slovenske izraze že za 30.000 nemških besedi in je sam izjavil, da vsebuje »čistoslovanski besedni zaklad narečij vseh Slovanov, ki prebivajo med gornjo Dravo, Savo, Kolpo, Tržaškim zalivom in Sočo«. Ta trditev je bila pa pretirana, kajti nove slovenske izraze je nabral le iz kranjskih narečij, ki jih je tudi sam dobro poznal, dočim se je n. pr. glede koroških opiral le na Megiserja, Popoviča in Gutsmana. Po Zoisovi želji naj bi se podal jeseni 1. 1809 sicer tudi sam na Koroško, kjer naj bi med tamošnjimi protestanti iskal zanj stare slovenske protestantske tiske in verjetno tudi zase zbiral koroške besede, toda to namero je pač preprečila nova Vojna. Vsekakor bi bil pa ta Vodnikov slovar dotlej najbogatejši in je zbral zanj toliko pristnega novega narodnega blaga kot še nihče pred njim; žal je bil pa prezaposlen na vse strani, da bi ga bil mogel tudi dovršiti. Zanimivo je, da je v tej dobi tudi uvidel potrebo enotne označbe za ves naš narod, ki ga je bil še v prejšnjem desetletju delil v »Kranjce« in »unanje Slovence« (gl. III. poglavje) ter je začel rabiti za našo celotnost izraz »Slmvenzcn« (im »shnvenzisch«). — Velja pa še omeniti, da so v teh letih že doraščali tudi prvi Vodni- kovi dijaki s preporodnim zanimanjem, izmed katerih se bomo tudi mi pozneje srečali še z Jakobom Zupanom in Primcem. Ljubljanski Vodnik je bil torej v tem desetletju pod Zoisovim vodstvom nedvomno največji in najdelavnejši preporoditelj, ki je začel že zgodaj vplivati tudi na naše prebujene može po obrobnih deželah in so nekateri iskali že tudi neposrednih zvez z njim (n. pr. G r u n d t n e r). Toda ravno v teh letih se je vzgajal v Zoisovi hiši še drug mož, ki je postal pozneje nekako središče našega preporoda in časovno prvi naš veliki jezikoslovec. To je bil Jernej Kopitar, po rodu Gorenjec (1780—1844), ki je 1. 1.800 dovršil ljubljanski licej in prišel pozimi 1. 1803—04 v Zoisovo hišo za baronovega tajnika, knjižničarja ter varuha njegovih velikih rudninskih zbirk in kjer se je dobro seznanil z že slavnim Vodnikom, razen tega pa tudi izven Zoisovega doma še z raznimi drugimi tedanjimi in bodočimi preporodi tel ji (Ravnikarjem, Primcem, Jak. Zupanom i. dr.). Zois je zbudil v izredno nadarjenem, častihlepnem in samozavestnem, a tudi nevoščljivem mladeniču preporodno in znanstveno navdušenje, razen tega je pa že v teh letih tudi jako poglobil in razširil svojo vsestransko izobrazbo, zlasti jezikovno. Poučeval je tudi neko baronovo sorodnico v slovenščini in to ga je napotilo k podrobnemu in temeljitemu proučevanju našega jezika ter k odločitvi, da še pred Vodnikom izda sam slovensko slovnico. Spomladi 1. 1808 je stopil celo v pismeno zvezo z Dobrovskim ter postal potem največji učenec znamenitega »patriarha slovanskega jezikoslovja«. Njegova slovnica je bila tedaj že v tisku, toda jeseni istega leta se je odpravil na Dunaj študirat pravo. Tu se je hitro seznanil z mnogimi znanstveniki in uglednimi možmi raznih narodov (med dru- gimi tudi z zgodovinarjem S u n t i n g e r j e m iz Celovca, urednikom Sar tori jem in nekaterimi Srbi). Pravnih naukov pa Kopitar ni dovršil, temveč je že konec 1. 1810 dobil službo knjižničarja dvorne (sedaj nacionalne) knjižnice, kjer je ostal potem do smrti. Znamenita Kopitarjeva slovnica, z naslovom, »Gram-matik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten umi Steyermark«, je izšla na spomlad 1. 1809 v Ljubljani, ko je bil njen pisatelj že na Dunaju in je pomenjala za nas pravi zgodovinski dogodek. Res je, da nam je dal že dobrih 30 let poprej Gutsman za tedanje čase odlično prvo slovensko znanstveno slovnico, vendar je bila ta namenjena predvsem Nemcem, ki so se želeli učiti slovensko in je spričo tedanjega silnega razvoja jezikoslovja tudi že močno zastarela, dočim je bila Kopitarjeva na-menjena predvsem Slovencem samim kot kažipot za pravilno pojmovanje in pisanje njih materinščine. Res je tudi, da je obdelal Kopitar izčrpno le osnovna poglavja (glasoslovje in oblikoslovje), vendar jih je obdelal po tedanjih najmodernejših znanstvenih zahtevah (naslanjal se je zlasti na znamenitega nemškega jezikoslovca A delu n g a in seveda tudi že na Dobrovskega) in je kot prvi pri nas postavil načela, ki veljajo trajno. Trdil je, da slovničar ni »tvorec« jezika, temveč le poročevalec o njem in da se zato tudi ne sme jeziku vsiljevati raznih pravil, temveč iskati ta v njem samem; zahteval je, da iščejo pisatelji domačih izrazov med ljudstvom, nastopal proti jiiscem, ki so slovensko pisali, a nemško mislili in s tem le kvarili jezik, ter obravnaval jezik kot živ organizem. Zasledoval je zgodovino našega jezika, popisali vse dotlej znane in še vrsto na novo odkritih starih slovenskih tiskov ter kazal nova pota, po katerih je treba gojiti čisto slovenščino in jo bližati drugim slovanskim jezikom. CELOVEC f Friderika Wieser V soboto, dne 12. septembra t. L, smo na pokopališču v Šmartnu pri Celovcu položili k večnemu počitku gospo Friderike Wieser, ženo uradnika Kmetijske bolniške blagajne v Celovcu. Doma iz Bistrice pri Zilji je dala sedmerim otrokom lepo krščansko vzgojo in je v 55. letu podlegla zahrbtni bolezni. Sin Pepej pa je leta 1952 tik po maturi na celovški realni gimnaziji šel po nesreči v Konstancu pred svojo mamo v večnost. Pokojni materi želimo, da se odpočije po napornem delu življenja, vsem zaostalim pa izrekamo prisrčno sožalje. ŠT. JAKOB V ROŽU Od poročne gostije pri Užmanu novembra preteklega leta so minuli tedni in meseci in prišel je dan, ko se je Hanzej odpravil na pot v medškofijski zavod v Horn na Nižjeavstrijskem, da se tam posveti študiju in pripravi na svoj poklic; saj radi tega je oddal posest sestri, da bi bil prost za božji poklic. V nedeljo 6. t. m. smo se zbrali v prijateljskem krogu pri Užmanu, da se poslovimo od njega in mu izrečemo zahvalo za delo in trud v fantovskih vrstah in v farni prosveti. G. Vinko in župnik sta tolmačila našo zahvalo in mu želela veselo vztrajnost in božjo pomoč na dolgo pot. In odpravljal se je od nas tudi g. kaplan Mihor. Pa kar tako brez slovesa! Šele v nedeljo smo v tedenskem oznanilu zvedeli, da je prestavljen v Pliberk in da je med tednom že odšel. Radi bi se mu zahvalili za triletni trud z nami, z našimi otroki in našo mladino. Imamo še v živem spominu letošnji pokrajinski mladinski dan v Št. Jakobu. In ena najbolj živih slik je bila »Sobotni večer«, ki jo je v dolgem trudu in številnih vajah pripravil g. kaplan: koliko mladine na odru, ki je svirala, muzicirala in prepevala! G. župnik. nas je opomnil, naj bo naša zahvala v molitvi, naj ga Bog še naprej blagoslavlja, varuje in ohranja! In tako bomo storili. Veseli smo, da smo dobili naslednika g. Mihorju, ki bo pomagal mojstriti dušno-pastirsko delo v fari, ki se je povečalo s sooskrbo verouka na pečniški šoli. Preč. g. Mirko Brumnik je prišel k nam — po daljšem bolezenskem dopustu. Želimo mu zdravja in moči, veselja in uspeha v Št. Jakobu. 12. september je v posebni meri avstrijski zgodovinski praznik. Leta 1683 so Turki oblegali Dunaj. Poljski kralj Jan So-bieski je prihitel omagujočim na pomoč. Papež Inocencij XI. je pripisal zmago predvsem Marijini pomoči in je vpeljal praznik Marijinega imena. Na Dunaju so obhajali ta spomin z veliko prošnjo procesijo z lučkami po mestu, da izprosijo pravičen mir. To misel smo povzeli tudi mi in na cerkveno oznanilo prihiteli v nedeljo, 13. t. m., zvečer v št. Peter v podružno cerkev; od tam smo se zvrstili v dolgi procesiji z lučkami na hrib — v farno cerkev, kjer smo po pridigi o tedanjih in današnjih »Turkih« pred tedanjim in današnjimi »Dunaj i« dali duška svojemu otroškemu zaupanju do Marije s petimi litanijami Marijinimi. S tem smo prepričljivo izpovedali tudi svojo skrb za državo, domovino in dom, ki morejo uspevati in se ohraniti le na podlagi zdravih, neločljivih zako-nov-družin. »Heimattreue« te vrste ni nič manj vredna kot manifestacije nekaterih krogov med nami, ki ponujajo roko v sožitje le tistim, »ki so dobre volje«, kar verjetno pomeni »le tistim, ki tajijo svojo mater in njeno besedo«. ZAHOMEC NA ZILJI (Žegnanje in štehvanje) Zahomec, prijazna vasica ob Zilji, v senci mogočnega Dobrača, je minulo nedeljo praznovala svoje vsakoletno žegnanje s »štehvanjem« po domačem običaju, ki sega v sivo davnino, menda še v turške čase. Bog nam je naklonil lep dan in z jasnega neba je že zjutraj prijazno sonce oblivalo s svojimi žarki vso dolino ter dajalo starodavnim narodnim nošam (ki jih imenujejo »ras«) fantov in deklet še poseben sijaj. V gostilni pri Hrebcu se je že zjutraj zbrala fantovska »konta«. Veselje je bilo gledati postavne fante v živopisanih nošah, ko so odkorakali v cerkev. So to fantje, ki so že izpolnili 16. leto ter bili po posebnem obredu sprejeti v fantovski krog ali »konto«. Dan so začeli po naši stari slovenski šegi s službo božjo. Po maši so se zbrali pod lipo in zapeli: »Zakaj bi jaz kristjan vesel ne bil, ko sem nocoj pri sv. maši bil, tam sem videl Jezusa inu njegovo mater žalostna«. Godba je zaigrala in fantovski starešina je izrekel napitnico, nakar pa so pili blagoslovljeno vino i/ »Štefana« ter prepevali narodne pesmi. Nato so se skupno z dekleti v nošah podali v sprevodu v dvorano gostilne »prvi rej skušat«. Po izdatnem kosilu, kjer je prišla na mizo »čisava župa«, »nabulano« in svinina, so potem popoldne fantje zajezdili svoje iskre konjiče, ki jim trava ziljskih travnikov daje moč in poskočnost, k štehvanju pod vaško lipo. šali ujeti na svoj bat. Dobil ga je zmagovalec štehvanja, Petrijev Francej. Poleg zmage mu je pripadla še ena pravica, prvi rej s »štehvovsko dečvo« na »visokem raju pod lipo«. Sedaj so pristopila še druga dekleta, ki so po starem običaju priznane kot godne za ples. Krasen je bil pri »prvem raju« pogled na mlade pare, živa podoba iskreče mladosti. Zraven so pa peli: »Bog nam tla j ta dober čas, ta prvi rej začeli smo; kdor je / Bogom, Bog je z njim, sam Jezus je Marijin sin.« Sledila je ljudska zabava v bližnji gostilni. Godli so godci, ki se sami .imenujejo »veseli planšarji«, ki so pa nekam hudo gledali, pogosto počivali in razlagali v tako zvanem programu lanske »smešnice«. ti cerkvi. Žalni sprevod je vodil ljubljanski stolni kanonik dr. Janko Arnejc ob asistenci še štirih duhovnikov, med katerimi je bil pokojnikov sin č. g. Rafko Lešnik, župni upravitelj v Mokronogu na Dolenjskem. Pogrebci so cerkev napolnili in sv. mašo zadušnico je opravil č. g. Rafko, nakar smo spremili rajnega Tomaža na božjo njivo, kjer je pogrebne obrede opravil mil. g. kanonik dr. Arnejc. Pokojnik se je rodil in dorastel pri nas v Ledincah. Že kot mladenič je stopil v službo pri železnici, kjer je ostal do leta 1920. Nato se je preselil na Gorenjsko, kjer je ostal v službi pri železnici do upokojitve. Dosegel je visoko starost 85 let. Še do zadnjega je ohranil duševno in telesno čilost in živahnost. Bil je navdušen prijatelj planin in je zbiral redka planinska zelišča. Še nekaj dni pred smrtjo se je sprehajal po gozdu in iskal svoje ljubljene rastline. Bil je dober človek - poštenjak, zato ga bomo vsi ohranili v lepem spominu. \JaUto- Farna mladina iz Dobrle vesi priredi prihodnjo nedeljo, dne 20. septembra, ob 2. uri popoldne pri VOGLU v Št. Primožu igro v 3 dejanjih »PRISEGAM«. Na veselo in tudi pretresljivo igro ste vsi prisrčno vabljeni! \JaMo- Farna mladina v Št. Janžu v Rožu je pripravila v spomin 200-lctnice zidanja domače farne cerkve zgodovinsko igro »MARIJA V OGNJU«, ki prikazuje, kako so Turki leta 1492 pustošili v Rožu in hoteli zažgati tudi milostni kij) Marije v št. Janžu, toda zgodil se je .čudež in Marija je sredi ognja ostala nedotaknjena. Prireditev bo v nedeljo, 20. sept., ob pol 7. uri zvečer pred farno cerkvijo. V slučaju slabega vremena bo prireditev v dvorani pri Tišlerju ob 3. uri popoldne in ob 7. uri zvečer. ŠKOCIJAN (Izlet cerkvenih pevcev) Rekli smo: »Na Malo Gospojnico hočemo še posebno počastiti nebeško Kraljico!« Namenili smo se prav v središče Koroške, tja, kjer se že stoletja zbirajo Nemci kakor Slovenci, da počaste Marijo — v Gospo Sveto. S psalmistom smo vzkliknili: »Veselimo se, ker v Gospodovo hišo gremo!« Okoli sedme ure smo se pomaknili iz škocijana. Hitro sta brzela avtobusa proti Gospe Sveti. Med veselo družbo, po prijetni in veseli vožnji smo zagledali pred seboj veličastno Marijino svetišče. Ta dan 8. septembra imajo v tej lepi cerkvi celodnevno češčenje. Predstojnik svetišča je dal jmednost našemu g. župniku Kogleku, da so mogli maševati pri glavnem oltarju. Naš zbor 18 pevcev je lepo prepeval izbrane pesmi. Kot zaključek Smo zapeli vedno lejx) pesem »Je mrak končan«. Vsi navzoči so bili presenečeni, ker tako močnega zbora tukaj navadno ne slišijo. AKADEMIK, 22, 178, ki lx> prevzel domačo gostilno, želi spoznati inteligentno dekle z gospodinjsko ali srednjo šolo ter ljubeznijo do obrti in umetnosti. — Dopise poslali |mxI značko „Resno” na uredništvo lista. Izvršili smo s tem svojo nedeljsko dolžnost. Po kratkem pokrepčilu smo zopet zasedli svoje prostore v avtobusu. Kam pa sedaj? Naprej proti Krki. Kmalu smo dospeli v Strassburg. Tudi tu se ponašajo s krasno cerkvijo. Vstopili smo, zapeli: angelsko pozdravljen je. Lepa, visoka, akustična cerkev! Gospod župnik so rekli: »Škoda, da mi nimamo v škofijami take cerkve!« Hoteli smo veliko prepotovati, zato kar naprej, da bomo izvršili svoj potni program. Kakor povsod, smo bili tudi v Krki (Nadaljevanje na 8. strani) Po dolgi in težki bolezni je v Gospodu zaspala dobra slovenska žena in krščanska mati. Bila je skozi desetletja srce Hartmanove hiše, ki jra ni bila le dom njenemu možu Mateju in njenim otrokom, marveč vsem, ki so prišli dobrega srca in duha mimo Hartmanovega doma v Libučah. Ko je ob pogrebu pripovedovala starejša žena, da se ne spominja, da bi kdaj v svojem življenju šla mimo Hartmanove hiše, ne da bi vstopila v ta topli dom, je mogoče najbolje označila vlogo, ki jo je igral in jo igra Hartmanov dom skozi dolga, dolga leta. Pred 60 leti je mladi Hartman pripeljal svojo izvoljenko Terezijo od Kušejevc kmetije v Libučah. Skupno sta skrbela za dom in skupno vzgajala šestero otrok. Rod pevcev je rasel na Hartmanovem domu, ki je dal koroškim Slovencem tudi pesnico Milko Hartman. Ona je zapela pesem o Libuškem polju, kakor more samo tisti, ki se je iz njega rodil in z njim bil zraščen z vsem srcem. Kakor sta Matej in Terezija Hartman skupno skrbela za dom, sta tudi skupno nosila breme izgnanstva v sredini nemškega rajha od 14. aprila 1942. Leta 1943 pa je ta mrzla tujina prerezala nit življenja možu Mateju in pognala sina Tevžeja na nemško fronto, s katere se ni več vrnil. Sin Hanzej pa si je v izgnanstvu nakopal Zdaj zdaj bo padlo po bariglici... (S štehvanja pred nekaj leti v Gorjah) Fantje in konji so pokazali moč in gibčnost, ki ju ima samo mladost. Toda trdoglavi »Turek«, ki ga je predstavljala močna bariglica, se ni pustil kar tako ugnati. Eden za drugim so v galopu jahali v napadu nanjo in jo obdelovali z železnimi bati. Tako dolgo so jo zbijali, da se je končno razletela. Strokovnjaški in pravični sodnik »šteh-vovski mojster« je potem vzel iz rok zale »štehvovske dečle« jrisan veflček iz cvetja in Žide, ki so ga potem fantje v diru sku- \ Hartmanova mati Na ta dan se je v Zahomcu zbralo mnogo ljudstva iz Zilje in Roža. Ceste, pota in stogi so bili polni avtomobilov. Po mnenju vseh je bilo letošnje štehvanje posebno lepo in se je odigralo natančno po starodavni šegi. Snemali so ga tudi za radio in film. Gostoljubni Zahomčani so ta dan goste in prijatelje od blizu in daleč gostili v duhu prave slovenske gostoljubnosti. Bil je lep dan in vesel, domač praznik naših Ziljanov, na katerega se bomo vsi radi spominjali. bolezen, katera ga je strla leta 1956. Le trije otroci so stali ob materini bolniški postelji: Milka, Foltej in Trezka. Leta in leta je žena trpela vdana v božjo voljo, dokler je ni poklical Vsemogočni k sebi. V nedeljo, dne 13. septembra, je tajnico spremila ogromna množica ljudstva na libuško pokopališče, da izreče tej blagi materi poslednjo zahvalo in se od nje poslovi. Na grob so prihiteli skoraj vsi živeči nekdanji pliberški kaplani, da se tej dobrotnici še enkrat toplo zahvalijo. Pogrebne obrede je vodil pliberški mestni župnik A 1 o j z i j K u 1 m e ž , ki je v nagrobnem govoru podal lik rajne. Za njeno pro-svetno udejstvovanje se je rajni zahvalil Janko Ogris star. in v imenu izseljencev se je - ■t /msr ■ Theatergasse 4 V)as Haus dot l/Vli&et ❖ Vo-cbeile.: 1. Riesenauswahl - liber 100 Ausstattungen 2. Die besten und billigsten Mobel 3. Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zinsen 4. Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto GROSSTE AUSVVAHL IN: Polstermobeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu sehr maBigen Preisen S W-NOBEL - VERKAUFSSTEUE Beratung durch eigenen Archifekfen I seno streho v precejšnje daljave. Na ta način je bilo kmalu v ognju tudi celo gospodarsko poslopje istega gospodarja. V nekaj desetih minutah je zgorela vsa krma in žito, dočim se je živino posrečilo rešiti. Ker je bil veter tako močan, je zanesel goreče dele sena oziroma lesene strehe celo na 200 m oddaljeno deloma s slamo krito hišo Amalije Sadjak in zgorelo je skoraj vse ostrešje. Na kraj požara so takoj prišle požarne hrambe iz Pliberka, Doba, Libuč, Bistrice, Repelj, Vogrč in Sorgendorf. Zaradi blizu tekočega potoka je bilo k sreči dovolj vode, da so lahko obvarovali ostala ogrožena poslopja, kajti vprav zaradi vetra je bila tako rekoč vsa vas v nevarnosti. Kako je požar nastal, se ne ve točno; škoda pa je zelo velika — okrog 800.000 šilingov. Globasnica. — Od nedelje na ponedeljek, Ua SOMU ffe V tHGtfU (Nadaljevanje s 7. strani) je vzbudila splošna veselost. Spraševanje je poteklo primeroma dosti hitro, akorav-no so bili večinoma vsi otroci nekaj vprašani. Po končanem spraševanju se je pre-vzvišeni še spet z nagovorom obrnil k otrokom, jih bodril, naj radi obiskujejo verouk in naj po verskih resnicah tudi živijo. Takoj nato je škof stopil na prižnico in pridigal vsem vernikom. Impozantna oseba, velik in debel, glas zelo močen, a naravno prijeten. Govoril je počasi, jasno in poljudno o Mariji, ker je cerkev v Pregradi posvečena karmelski Materi božji. Sledila je maša, nato sv. birma. V ljubljanski škofiji botri »birmo vežejo«. Pri nas pomaziljenemu birmancu takoj en duhovnik sv. krizmo z bombaževino obriše s čela in naslednji duhovnik še z rutico. Tu pa prinese boter k birmi bel svilen trak. Tega duhovnik položi birmancu preko čela in boter ga zadaj zaveže. Zdaj se poda birmanec z botrom v zakristijo. Tam mu en duhovnik odvzame trak drugi pa mu čelo obriše. Z zvonjenjem opozorjeni se birmanci vrnejo v cerkev, da prejmejo škofov blagoslov. Po opravilu za pokojne župljane smo si ogledali cerkev. Znotraj je že lepo prenovljena: akademski slikar Tone Kralj jo je opremil s krasnimi slikami na leso- nilu (Funderplattc). Predstavljajo razne tlogodke iz Marijinega življenja. To so res umetnine, ki živijo in vzbujajo pobožno razpoloženje. Od kod dobijo denar za kritje stroškov? Župnik nam je pozneje jropisal lep primer darcžljivosti faranov. Prišla so v cerkev dekleta ogledovat slikarjevo delo. Rekla so mu: »Le dogotovite vse slike! Prispevale bomo vsaka mesečno po 1000 dinarjev. Ta slika se bo zato imenovala dekliška slika. A tudi fantje morajo enako ali še več prispevati! Če bi kateri ne maral, ne bomo hotele plesati z njim!« Zaključili smo slovesnost s kosilom. Na dvorišču, kjer je prej stalo župnišče, so fantje prejšnji dan postavili opore in čez nje razprostrli plahto. Pod tem šotorom nas je bilo pri mizi dvanajst, kakor apostolov z Gospodom pri zadnji večerji. Domači gospod se je izkazal zelo gostoljubnega. Veselo razpoloženje je zopet potrdilo resničnost psalmistovega izreka: »Glejte, kako lepo in prijetno je, če prebivajo bratje skupaj«. Ko smo se peljali i/ birmovanja še za par dni nazaj v Lovran, sem prosil škofa Vovka naj mi razodene, kako je prišel do avtomobila. Rad mi je pojasnil nekako takole: Pred par leti še sanjal nisem o avtomobilu. Bilo je pa zlasti prva leta po vojni jako rebitne tuberkuloze in Bang-ovcga bacila. List izhaja vsak četrtek. Naroča se pod naslovom: „Nal tednik—Kronika”, Celovec, Viktringcr Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave i:!-58.