Aleksandra Bizjak Končar
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik  
Frana Ramovša
aleksandra.bizjak@zrc-sazu.si
Slavistična revija 72/4 (2024): 351–367
UDK 81'42:81'27:27-475 
DOI 10.57589/srl.v72i4.4220 
Tip 1.01
Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
Prispevek obravnava vrednotenjske značilnosti sodobne pridige. Izhajajoč iz sistemsko-
-funkcijskega teoretičnega modela vrednotenja, najprej ponazorimo različne vrste vrednotenj-
skih kategorij s primeri iz korpusa sodobnih slovenskih pridig. Nato obravnavamo nekatere 
za pridižno besedilo značilne pozitivne in negativne vrednotenjske vzorce, ki se povezujejo s 
poudarjeno moralno-etično komponento pridige kot žanra.1
Ključne besede: induktivna argumentacija, vrednotenjska sredstva, sodobna pridiga, 
sistemsko-funkcijsko jezikoslovje, Slovenija
Evaluation and Argumentation in Contemporary Sermons
This paper examines evaluative features of contemporary sermons. Based on the Appraisal 
model of Systemic Functional Linguistics, we first illustrate different types of evaluative cat-
egories using examples from a corpus of contemporary Slovenian sermons. We then discuss 
certain positive and negative evaluative patterns characteristic of sermon texts, which are linked 
to the prominent moral-ethical component of the sermon as a genre.
Keywords: inductive reasoning, evaluative resources, contemporary sermons, systemic 
functional linguistics, Slovenia
1 Uvod
Pričujoči prispevek obravnava pridigo in jezikovno vrednotenje – področje jeziko-
slovja, ki proučuje jezikovna sredstva, ki vplivajo na naslovnikova čustva, sodbe, ocene, 
vrednote in stališča. Na povezanost vrednotenja z retoričnimi učinki besedila je opozorilo 
več jezikoslovnih raziskav vrednotenja (glej npr. Thompson, Hunston 2000: 8). S tega 
vidika je posebej opazen retorični učinek vrednotenja v argumentativnih besedilih, kamor 
se uvršča tudi pridiga. V pričujočem prispevku se bomo oprli na dognanja angleškega 
sistemsko-funkcijskega jezikoslovja (Halliday, Matthiessen 2004), v katerem je pojem 
vrednotenje in z njim povezan teoretični model (Martin, White 2005) dobil doslej najna-
tančnejšo razlago z jezikovnosistemskega vidika. Gre za enega bolj celovitih teoretičnih 
prikazov, ki opredeli ključne pojme, jih nadrobneje razčleni na pomenske kategorije in 
umesti v strukturo stavčne povedi, tako da postanejo sestavni del jezikoslovne znanosti 
in kot taki uporabni za razčlembo različnih načinov vrednotenja v posameznih besedilih 
ali skupinah besedil. Cilja prispevka sta dva. Prvi je preizkusiti pojasnjevalne zmožnosti 
sistemsko-funkcijskega teoretičnega modela vrednotenja na slovenskem pridižnem gra-
divu. Drugi je osvetliti, kako se v pridigi razvrščajo pozitivni in negativni vrednotenjski 
vzorci, ki podpirajo značilno moralno-etično naravnanost pridižnega žanra.
1 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno 
in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december352
2 Predhodne raziskave vrednotenja in pridige
Preden predstavimo nekatera temeljna dela o razvoju teorije vrednotenja v sistem-
sko-funkcijskem jezikoslovju, je potrebno nameniti nekaj besed pojmu vrednost, s 
katerim je pojem vrednotenja tesno povezan. Kot piše Janko Kos, je pojem vrednosti 
»tradicionalen, saj ga poznajo vse stare kulture« (1983: 187). K njegovemu današnjemu 
pomenu pa so prispevale različne znanosti. Najtesneje je povezan z ekonomijo, kjer 
»se je od 17. stoletja naprej začelo razpravljati o vrednosti različnih vrst stvari, dobrin 
in blaga« (Kos 1983: 187). V povezavi z novejšim mišljenjem različnih znanstvenih 
področij, najpogosteje z ekonomijo, s psihologijo, filozofijo, sociologijo in z literarno 
vedo, se je v jezikoslovju za označevanje plasti jezika, ki nakazuje vrednostno razmerje 
do pojavov, oblikovala raznovrstna terminologija. Ta poleg izraza vrednotenje obsega 
še vrsto sorodnih izrazov, kot so konotacija (angl. connotation) subjektivnost (angl. 
subjectivity), mnenje (angl. opinion), stališče (angl. stance), odnos (angl. attitude), 
čustvo (angl. affect, emotion), vrednost (angl. value), razpoloženje (angl. sentiment) itd.2
V jezikoslovju se je pojem vrednotenje oblikoval sredi 70. let 20. stoletja. Prvi je 
nanj opozoril ameriški sociolingvist Labov (1972), ki je pri opisu zgradbe pripovednega 
govorjenega diskurza prepoznal nekatere z vrednotenjem povezane jezikovne značilnosti 
besedil. Kategorizacijo vrednotenja in oblikovanje znanstvenega termina, ki je dovolj 
jasno opredeljen, da ga je mogoče uporabiti pri proučevanju različnih vrst besedil zasle-
dimo v besediloslovju v povezavi z obravnavo akademskih besedil (Hunston 1993) in pri 
Cobuildovem korpusno-podprtem slovničnem projektu, ki je odkril pomenske skupine 
s prepoznavnim slovničnim vzorcem vrednotenja (Francis, Manning 1996; Hunston, 
Francis 2000; Hunston, Sinclair 2000). Šele sistemsko-funkcijsko jezikoslovje, kot 
prepoznavna besediloslovna teoretična usmeritev, pa je uvedlo sistemski opis funkcij, 
ki jih opravljajo različne vrednotenjske kategorije v besedilih. Sredi 90. let 20. stoletja 
je James Martin, profesor na sydneyski univezi, začel proučevati pripovedna in medijska 
besedila (Martin 1992) in v sodelovanju z nekaterimi drugimi jezikoslovci (Christie, 
Martin 1997; Martin, Rose 2003; Martin, White 2005) oblikoval vrednotenjski model 
(angl. Appraisal model), ga v naslednjih desetletjih razvijal in dograjeval, tako da se 
je uveljavil kot ena vodilnih paradigem jezikoslovja v 21. stoletju.
Sistemsko-funkcijski sistem vrednotenja je bil vse od svojega nastanka mišljen kot 
uporaben model za opis leksikalnih in slovničnih sredstev vrednotenja v besedilu, ki pa 
ni dokončen in sklenjen, ampak se izpopolnjuje ob razčlembi raznovrstnih besedil. Tako 
je bil vse od svojega nastanka deležen številnih dopolnitev (Bednarek 2008, 2009; White 
2012; Ngo, Unsworth 2015). Ob preizkušanju opisnih zmožnosti modela na obsežnej-
šem gradivu in v različnih jezikih je nastala množica empiričnih del, ki s kvantitativno 
in/ali kvalitativno obravnavo vrednotenja v besedilih in skupinah besedil pomembno 
prispevajo k razumevanju vrednotenja kot splošne značilnosti jezika in ugotavljanju 
2 Na široko paleto terminov in dejstvo, da pojmi niso povsem zamenljivi, opozorjata Thompson in 
Hunston (2000), tu pa navajamo le nekaj vidnejših del, v katerih se uporablja navedena terminologija: glej 
npr. Lyons (1977) konotacija, Conrad in Biber (2000) stališče, Halliday (1994) odnos.
353Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
pogostnosti in učinkov rabe različnih vrst vrednotenja v različnih besedilnih zvrsteh.3 
Jezikoslovni interes za vrednotenje se je posebej razmahnil v zadnjih treh desetletjih, 
ko so je raziskovanje izraziteje usmerilo k empirični preverbi teoretičnih postavk na 
gradivu. Precejšnje pozornosti so bile deležne najtipičnejše skupine vrednotenjskih 
besedil, kot so politična, novinarska in oglaševalska besedila (npr. White 2003, 2006; 
Bednarek 2006; Coffin, O’Halloran 2006; Liu, Hood 2019; Starc 2020; Sun, Liu 2023), 
pripovedni žanr, ocene filmov in vin ter družabno omrežje Twitter (npr. Macken-
Horarik 2003; Zappavigna 2011; Maireder, Ausserhofer 2012; Kalin Golob, Erjavec 
2014; Taboada, Carretero, Hinnell 2014; Hommerberg, Don 2015; Hoffmannn 2018; 
Ross, Caldwell 2020).4 Vrednotenju v sodobni pridigi je posvečena ena sama razprava 
(Ethelston 2009). Ethelson obravnava vrednotenje v okviru naratološkega pojma avtorjev 
glas in opozori na pridigarjeve premišljene strategije uporabe negativnega vrednotenja 
v pripovednih enotah, kar označi kot zavajajoči glas. Z ilustrativnimi primeri pokaže, 
da je zavajajoči glas treba razumeti kot pridigarjevo premišljeno strategijo vplivanja 
na naslovnikovo razumevanje pripovednih dogodkov v luči evangelija. Ethelsonova 
raziskava je pomemben prispevek o tem, kako negativno vrednotenje v pridigi deluje v 
povezavi s pripovedno strategijo. Odpira pa tudi novo področje raziskovanja povezave 
med vrednotenjem in retoričnimi učinki besedila. Na to področje raziskav se uvršča 
pričujoči prispevek, v katerem najprej osvetlimo za pridigo značilne vrednotenjske 
vzorce z vidika vrste vrednotenja in usmeritve k pozitivnim ali negativnim kategorijam, 
nato pa sledi ugotavljanje vloge posameznih vrednotenjskih izbir v širšem besedilnem 
kontekstu in v povezavi z argumentativno zgradbo pridižnih besedil.
3 Pojmovni sestav sistemsko-funkcijskega modela vrednotenja
Razdelek je namenjen predstavitvi sistemsko-funkcijskega modela vrednotenja, ki si 
je zastavil nalogo, da poišče pomenske kategorije za opis načinov izražanja vrednotenja 
v jeziku (Martin, White 2005). Gre za model, ki je pripet na slovnično ravnino, vendar 
usmerjen v besedilo. Ali drugače povedano, orientacijska točka za določanje različnih 
potencialnih kategorij vrednotenja je besedilnosemantična ravnina. Model vrednotenja 
je torej povezan predvsem z besedilom kot pomensko enoto (Halliday 1989: 10). Naj 
spomnimo, da je za Hallidayevo (1994) razmišljanje o jezikovnem pomenu značilno, da 
se opira na predpostavko o treh vrstah pomena oz. »metafunkcijah« jezika, s katerimi 
istočasno gradimo besedilni pomen: 1) predstavni ali spoznavni pomen prinaša infor-
macije in spoznanja o svetu in človeku; 2) medosebni pomen vzpostavlja družbene 
vloge in razmerja; 3) besedilni pomen pa združi predstavne in medosebne pomene 
v koherentno besedilo, ki ustreza sporazumevalnemu kontekstu. Martin (2000) je 
3 Bibliografija o vrednotenju (Su, Bednarek 2018) obsega več kot 400 del, ki obravnavajo vrednotenje 
v različnih skupinah besedil.
4 Med angleškim prispevkom M. Zappavigna (2011) in slovenskim prispevkom M. Kalin Golob in K. 
Erjavec (2014) je tesna povezava. M. Zappavigna je z uporabo korpusnih orodij (UAM Corpus Tool, AntConc 
in StreamGraph) analizirala korpus tvitov ob izvolitvi Obame za predsednika in kvantitativno potrdila 
povezavo med ključnikom Obama in čustvenim vrednotenjem srečen. M. Kalin Golob in K. Erjavec sta 
obravnavali vrednotenje v slovenskih tvitih o olimpijskih igrah in izbrali primere iz korpusa, ki za slovenščino 
potrjujejo stalno kombinacijo imena športnika/ekipe v povezavi z vrednotenjskimi izrazi čustev in presoje.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december354
vrednotenje vdelal v tloris medosebnega pomena5 in ga opredelil kot pomen, s katerim 
se v predstavni jezikovni pomen vnese subjektivne označevalne prvine. Predlagal je niz 
teoretskih distinkcij za opis raznovrstnih jezikovnih sredstev, s katerimi se z večjo ali 
manjšo mero moči ali eksplicitnosti v besedilo vpisujejo avtorjeva ali avtoričina čustva, 
mnenja in stališča. Abstraktna shema za opis vrednotenja obsega tri področja in uvršča 
vrednotenjske kategorije v tri glavne skupine: 1) odnos (angl. Attitude), pod katerim je 
potrebno razumeti pozitivna ali negativna čustva, razpoloženja in vrednostne odnose, 
ki so v besedilu izraženi eksplicitno ali implicitno; 2) sodelovanje (angl. Engagement), 
s čimer je mišljeno vse tisto, kar se v besedilu nanaša na interakcijo med tvorcem in 
naslovnikom ter avtorjeve glas6 v besedilu ali skupini besedil; 3) stopnjevanje (angl. 
Graduation), ki obsega jezikovna sredstva stopnjevanja.
Jedro vrednotenjskega sistema predstavlja odnos, jezikovna sredstva sodelovanja 
in stopnjevanja pa ga dopolnjujeta (Martin 2000: 165). Odnos bo tudi predmet naše 
pozornosti v nadaljevanju, obravnava sodelovanja in stopnjevanja pa bo ostala zaenkrat 
ob strani. Glavni namen prispevka namreč ni celostna obravnava vrednotenja določene 
skupine besedil, ampak predstavitev in uporaba različnih kategorij vrednotenjskega 
odnosa pri razčlembi pridižnih besedil.
Sistem za izražanje odnosa je sestavljen iz treh temeljnih pomenskih skupin, ki 
se nanašajo na čustva, etiko in estetiko (Martin, White 2005: 42) Avtorja vrednotenj-
ske teorije te tri vrste vrednotenja poimenujeta: čustvo (angl. Affect), presoja (angl. 
Judgment) in ocena (angl. Appreciation). V nadaljevanju bomo posamezne kategorije 
ponazorili z besedilnimi primeri iz pridižnega korpusa.
Prvi sistem vrednotenjskih pomenov se imenuje čustvo. Obravnava čustvene 
odzive tvorca oz. tvorke sporočila ali koga drugega pri vrednotenju različnih entitet. 
Poudarek je na leksikalno izraženem čustvu, kakor ponazarja primer 1, ki se uvršča v 
podkategorijo želja in je označen s krepkim tiskom.7
(1) Bog želi predvsem našo srečo in naše odrešenje. (P19: 121)
V primeru 1 z uporabo duševnega procesa želje naslovniki spoznajo, da sta nam 
sreča in odrešenje že dana od Boga in sta nekaj dobrega, torej pozitivnega. Čustvo 
se členi na podsisteme, v razpredelnici 1 pa so ponazorjene za pridigo najznačilnejše 
kategorije čustev, pozitivni ali negativni leksikalni izrazi pa so v ilustrativnih primerih 
zapisani krepko.8
5 S tem je dopolnil Hallidayev prikaz medosebne metafunkcije, ki se osredotoča predvsem na naklon 
in naklonskost.
6 O analizi avtorjevega glasu v slovenskih literarnovednih raziskavah glej npr. Štuhec (2005), v jeziko-
slovnih glej npr. Bizjak Končar (2023).
7 V tem in nadaljnjih ilustrativnih primerih, v katerih je vrednotenje izraženo z leksemom, je ta izpisan s 
krepkim tiskom. Na koncu vsakega primera je naveden vir, npr. P19: 121, kar pomeni, da navajamo stavek 
121 iz pridige, ki ima v korpusu pridižnih besedil (glej razdelek 4) zaporedno številko 19.
8 Za nadrobni opis vseh kategorij glej Martin, White (2005: 48–9).
355Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
Razpredelnica 1: Nekatere kategorije za izražanje čustev.
NE/NAKLONJENOST
STRAH Možje in žene se bojijo sprejeti odgovornost starševstva.(P2: 20)
ŽELJA Bog želi predvsem našo srečo in naše odrešenje. (P19: 121)
NE/SREČA
VESELJE Prav vsi smo poklicani, da bi bili srečni. (P41: 115–116)
BRIDKOST Ostal bo le spomin na Jezusa in njegovo žalostno smrt. (P2: 54)
NE/GOTOVOST
ZAUPANJE
Ker je biti Jezusov učenec, biti kristjan odgovorna in 
zahtevna naloga, potrebujemo nadnaravno pomoč. 
(P11: 58–59)
ZASKRBLJENOST Marto skrbi in vznemirja mnogo stvari. (P8: 49)
Drugi sistem je presoja, ki nakazuje razmerje do ljudi glede na »norme, ki določajo, 
kako naj se ljudje obnašajo (Coffin, O‘Halloran 2006: 82). Tovrstne moralne presoje9 
so razvidne v primerih 2 in 3.
(2) Ako svoje grehe priznamo, nam Bog naše grehe odpusti. (P32: 65–66)
(3) Ali stopamo vedno pred Boga res iskreni? (P14: 22)
Greh v primeru 2 označuje nespoštovanje verskih zakonov in se tako uvršča v ka-
tegorijo družbeno kaznovanje glede na pravilnost (negativno). Primer 3 pa ponazarja 
presojo glede na resničnost in označuje iskrenost kot pozitivno lastnost. Druga kate-
gorija se osredotoči na podobo v javnosti. V primeru 4 sposoben označuje pozitivno 
presojo glede na zmožnost.
(4) Glavni igralec v današnji priliki se je imel gotovo za sposobnega. (P24: 52)
Nekatere druge podkategorije presoje, ki se nanašajo na družbeno podobo posa-
meznika so ponazorjene v razpredelnici 2.
9 Izraza etika in morala sta v prispevku uporabljena sinonimno, čeprav se moralnost v strokovnem jeziku 
nanaša na »kaj delaš« in etika na »zakaj kaj delaš«.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december356
Razpredelnica 2: Nekatere kategorije za izražanje presoje.
DRUŽBENO 
KAZNOVANJE
PRAVILNOST Ako svoje grehe priznamo, nam Bog naše grehe odpusti. (P32: 65–66) 
RESNIČNOST Ali stopamo vedno pred Boga res iskreni? (P14: 22) 
DRUŽBENO
SPOŠTOVANJE 
NORMALNOST Bog je neverjeten v svoji ustvarjalni moči. (P37: 1)
ZMOŽNOST Glavni igralec v današnji priliki se je imel gotovo za sposobnega. (P42: 52)
TRDNOST Njegov sin zvesto posluša tega starega modreca (P8: 90)
Tretji podsistem obravnava govorčev odnos do stvari in se pogosto nanaša na 
umetniško ustvarjanje (Martin, White 2005: 56).
(5) Michel Quast je napisal čudovito pesem V nedeljo zvečer. (P23: 181)
(6) Stvarstvo je bilo lepo. (P12: 55)
V primeru 5 je z leksemom čudovito izraženo, kako pesem učinkuje na govorca, v 
primeru 6 pa se leksem lepo nanaša na oceno kakovosti stvarstva (s čimer je posredno 
izražena tudi pozitivna presoja Boga kot Stvaritelja sveta in človeka). Primera se uvr-
ščata v podsistem odziv, za katerega je značilno bolj osebnostno naravnano izražanje 
ocene v primerjavi z ocenami v kategoriji sestava, ki se nanašajo na merila zapletenosti, 
uravnoteženosti in pomembnosti, kakor nam ponazarajo primeri v razpredelnici 3.
Razpredelnica 3: Kategorije za izražanje ocene.
ODZIV
UČINEK Michel Quast je napisal čudovito pesem V nedeljo zvečer. (P23: 181)
KAKOVOST Stvarstvo je bilo lepo (P12: 55)
SESTAVA
ZAPLETENOST Biti Jezusov učenec /…/ je zahtevna naloga. (P11: 58) 
URAVNOTEŽE-
NOST
Ključno je načelo porazdelitve, sorazmernega uravnavan-
ja dobrin in bogastva tega sveta. (P25: 81)
POMEMBNOST /…/ dan svetega krsta je bil najpomembnejši. (P50: 34)
357Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
Teoretska predstavitev vrednotenja je bila v tem razdelku usmerjen od sistema k 
besedilu. Od tod naprej bo sledil težji korak, to je usmeritev od besedila k sistemu. 
Drugače povedano, predlagane vrednotenjske kategorije bomo v besedilu označili in 
opazovali njihove razvrščanje v besedilu.
4 Opis korpusa pridižnih besedil in metod dela
Gradivni vir za pričujoči prispevek je korpus sodobnih pridig, ki je bil predhodno 
že objavljen in obravnavan z vidika žanrske zgradbe (Bizjak 2005a, 2005b; Bizjak 
Končar 2008) in dialoških značilnosti (Bizjak Končar 2017), tokrat pa bomo njegov 
ustroj pregledali s stališča vrednotenja. Čeprav je od nastanka korpusa sodobnih pridig 
minilo več kot dvajset let, je to še vedno edini specializiran korpus pridig v slovenščini.10 
Ker je bil korpus natančneje predstavljen že v drugih delih, so v nadaljevanju začrtane 
samo bistvene značilnosti korpusne zbirke pridižnih besedil.
Korpus vsebuje 50 sodobnih nedeljskih pridig, ki so bile predvajane na Televiziji 
Slovenija v obdobju od leta 1998 do leta 2002. Tako smo oblikovali majhen vzorčni 
korpus pridižnih besedil. Z izborom pridig različnih avtorjev, ki se navezujejo na različna 
nedeljska berila in evangelije, je zagotovljena ustrezna reprezentativnost gradiva za 
dovolj zanesljivo in veljavno posplošitev rezultatov na obravnavano jezikovno različico. 
Oblikoslovna označenost korpusa (Jakopin, Bizjak 1997) omogoča sinhrono analizo 
različnih besednih in slovničnih značilnosti ter na osnovi tega interpretacijo prevladu-
jočih pomenskih vzorcev. V tem prispevku bodo predstavljeni nekateri vrednotenjski 
vzorci, ki so tipični za pridigo kot besedilo s poudarjeno moralno komponento.
Pri obravnavi vrednotenja v pridigi smo se oprli na sistemsko-funkcijski model ka-
tegorizacije različnih vrst vrednotenja. Vendar je pri jezikovni razčlembi besedil treba 
upoštevati, da vrednotenje v posameznih besedilih ni odvisno le od vrste vrednotenja, 
ampak tudi od namena besedila, torej od besedilne zvrsti, ki vpliva na oblikovanje raz-
ličnih vrednotenjskih vzorcev v lineranem poteku besedila. S tem se prvotno vprašanje 
o vrednotenju v pridigi močno razširi. Odslej se je treba spraševati ne le o tem, kateri so 
vrednotenjski pomeni v pridigi, ampak tudi, kako se vrednotenjski vzorci povezujejo z 
vsebino pridige, natančneje s predstavnim/spoznavnim pomenom. Z drugimi besedami, 
treba je ugotoviti, kdo izraža vrednostne sodbe in na koga/kaj se te nanašajo. Zato je 
ključno vprašanje, katere entitete predstavljajo podlago in prevladujejo pri ustvarjanju 
sporočilne vsebine. Žanrska analiza slovenskih in angleških sodobnih pridig je odkrila 
ponavljajoče pomenske segmente, ki se povezujejo s tematiko svetopisemskega ali sodob-
nega sveta (Bizjak 2005a, 2005b). V zvezi z vrednotenjem, ki je predmet naše raziskave, 
pa je pomembneje vedeti, da so v teh dveh strukturnih enotah nosilci dogajanja ljudje. 
Drugače povedano, človeške entitete prevladujejo in ustvarjajo vsebino. Na eni strani so 
svetopisemski posamezniki (kamor sodi tudi Jezus kot zgodovinska oseba). Na drugi strani 
je sodobni človek, kristjan, poslušalec. Od tu dalje se bo naše opazovanje prevladujočih 
besedilnih entitet usmerilo v vrednotenjske pomene in vzorce vrednotenja v besedilu.
10 Žal veljavni splošni korpusi slovenskega jezika (Gigafida 2.0), ki se sklicujejo na reprezentativnost, 
ne vsebujejo sodobnih pridig.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december358
5 Prevladujoči vzorci vrednotenja v pridigi
 
V tem razdelku bomo ob uporabi kategorij, predstavljenih v teoretičnem delu 
prispevka, na osnovi korpusnega gradiva ugotovljali, ali so človeške entitete osebki ali 
predmeti vrednotenja, ali je vrednotenje pozitivno oz. negativno in za katero vrsto vred-
notenja gre. Vodilno vprašanje pa bo ali lahko v gradivu na osnovi posameznih primerov 
prepoznamo ponavljajoče vzorce vrednotenja, torej kako so si pridige podobne glede na 
vrednotenjske pomene.
V zvezi z našim zanimanjem, ki v ospredje postavi izraze vrednotenja, se bomo 
najprej osredotočili na vrednotenjski vzorec, v katerem pridigar presoja svetopisemske 
in sodobne entitete. Ali drugače povedano, gre za vrednotenjske vzorce, v katerih je 
presojevalec oz. subjekt vrednotenja pridigar oz. avtor besedila, objekt oz. cilj vred-
notenja pa so človeške entitete. Podrobnejša analiza tovrstnih vrednotenjskih vzorcev 
v izbranem korpusnem gradivu odkrije dve shemi.
Prva shema predstavi leksikalne izraze, ki označujejo Jezusa.11 Prevladuje pozitivna 
naravnanost na vseh semantičnih področjih vrednotenja, pri čemer pa so v ospredju 
presoje pravilnosti Jezusovih ravnanj, presoje njegovega značaja, zmožnosti ter njegovo 
pozitivno čustovanje, kakor ponazarjajo primeri 7–11.12
  (7) Kristus je tisti, ki krščuje [pozitivna presoja: pravilnost], odpušča [pozitivna 
presoja: pravilnost], mazili [pozitivna presoja: pravilnost] bolnike z oljem.13 (P23: 
88–91)
  (8) Jezus je resničen človek, ki pa je seveda zvest Bogu [pozitivna presoja: res-
ničnost]. (P1: 41)
  (9) Jezus nam posreduje Boga [pozitivna presoja: zmožnost]. (P5: 36)
(10) Jezus /…/ iskreno posluša [pozitivna presoja: zanesljivost] farizeje in pis-
mouke, danes tudi nas. (P41: 75)
(11) Jezus nas ima rad [pozitivno čustvo: sreča]. (P6: 41)
Širši pregled korpusnega gradiva je pokazal prevladujoče pozitivno vrednotenje 
Jezusovega značaja (podsistem resničnost), ravnanja (podsistem pravilnost), njegovih 
zmožnosti in zanesljivosti kot tudi čustovanja, kar je v sozvočju s krščanskim razu-
mevanjem Jezusa, saj kot učlovečeni božji sin predstavlja vzor popolnega etičnega, 
krščanskega življenja.
11 V tem in nadaljnjih ilustrativnih primerih je objekt vrednotenja izpisan podčrtano.
12 V tem in nadaljnjih besedilnih primerih, ki opozarjajo na leksikalno izraženo vrednotenje, je leksikalni 
izraz izpisan krepko, sledi pa mu izpis vrste vrednotenja glede na teoretično shemo v oglatem oklepaju.
13 Interpretacija ilustrativnega primera se navezuje na Searlovo kontekstualno razumevanje opisnih stav-
kov v luči vrednotenja (1669: 184). Velika verjetnost je, da v cerkvi poslušalci opisnemu stavku, kot je npr. 
Kristus je tisti, ki krščuje, podzavesto dodajo vrednotenjsko komponento (vrednotenjska premisa: Kristjani 
menijo, da je dobro, da Kristus krščuje), ki prikliče pozitivno presojo Kristusovega ravnanja.
359Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
V drugo shemo so se uvrstili vrednostni izrazi povezani z Jezusovimi učenci, drugimi 
osebami svetopisemskih zgodb kot tudi sodobnim človekom. Z vidika vrednotenja je 
shema manj enovita. Obsega negativne in pozitivne kategorije glede na semantične 
podsisteme presoje, čustovanja in ocene. Naj s primeri 12–14 ponazorimo nekatere 
značilne pozitivne kategorije.
(12) Mojzes zaupa v Boga [pozitivna presoja: pravilnost]. (P13: 51)
(13) Apostol Pavel je svoje življenske sposobnosti [pozitivna presoja: zmožnost] 
in moči [pozitivna presoja: zmožnost] zapisal oznanjevanju Kristusovega 
evangelija. (P31: 11)
(14) Učenci so postali veseli [pozitivno čustvo: veselje]. (P20: 26)
Primeri 15–17 vsebujejo negativne kategorije vrednotenja svetopisemskih oseb.
(15) Bogataši v Izraelu so v resnici iskali samo prevaro in krivico [negativna 
presoja: pravilnost]. (P12: 33)
(16) Marto skrbi in vznemirja mnogo stvari [negativno čustvo: zaskrbljenost]. (P8: 49)
(17) Življenje apostola Pavla je bilo napačno [negativna ocena: odziv]. (P31: 25)
Negativne kategorije pa se najgosteje nakopičijo pri vrednotenju sodobnega človeka 
(npr. mladi, možje in žene), skupnosti ali udeležencev govornega dogodka (mi), kakor 
ponazarjajo primeri 18–21.
(18) Mnogi mladi se predajajo raznim odvisnostim [negativna presoja: pravilnost]. 
(P19: 67)
19) Ker (mi) smo slabotni [negativna presoja: zmožnost], potrebujemo pomoč.
(P13: 26–27)
20) Možje in žene se bojijo [negativno čustvo: strah] sprejeti odgovornost star-
ševstva. (P2: 103)
21) Nekateri so zagrenjeni [negativno čustvo: nemir], brez svetlega pogleda v 
prihodnost. (P44: 8–9)
Tovrstno negativno vrednotenje pri naslovniku utrdi vtis o negativnem stanju v 
družbi in omogoča, da razločneje spoznamo tiste probleme sodobne družbe, ki kažejo, 
da se posamezniki in skupnost nasploh odmikajo od vzornega moralnega življenja.
Če na kratko povzamemo, druga shema obsega eksplicitno izraženo pozitivno in 
negativno vrednotenje Jezusovih učencev, drugih svetopisemskih oseb in sodobnega 
človeka glede na presoje značaja, ravnanja, zmožnosti in glede čustovanja. Vrednotenje 
človeških entitet, ki se pojavijo v pridigi kot zgodovinski ali sodobni posamezniki (npr. 
apostol Pavel, možje in žene), skupnost (Jezusovi učenci, preroki, kristjani, ljudje, 
človek) ali udeleženci govornega dogodka (mi), opozarja, da je življenje svetopisemskega 
ali sodobnega posameznika bolj ali manj usklajeno s temeljnimi načeli krščanskega 
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december360
življenja, zato spekter vrednotenjskih kategorij obsega tako negativne kot pozitivnene 
izraze. V vsebinskem krogu svetopisemskih posameznikov izstopajo po pozitivnem 
vedenju apostoli, devica Marija itd., pri obravnavi sodobne problematike pa posamez-
niki, ki so se v zgodovino zapisali kot avtoritete na etičnem in verskem področju, med 
katerimi so v ospredju zlasti svetniki in svetnice, škofje, borci za človekove pravice 
itd. (glej primere 22–24).
(22) Sveti Miklavž je delal dobra [pozitivna presoja: pravilnost] dela na skrivaj. 
(P15: 41)
(23) Hubert je bil goreč [pozitivna presoja: odločnost] duhovnik, požrtvovalen 
[pozitivna presoja: resničnost] dušni pastir. (P17: 155)
(24) Martin Luther King je skušal ljubiti [pozitivno čustvo: veselje] vse ljudi. (P11: 76)
Sklenemo lahko, da je odkrito oz. eksplicitno vrednotenje, ki ima za vsebino ljudi, v 
pridižnih besedilih odraz pomenskega gibanja, ki temelji na nasprotju med pozitivnim in 
negativnim. Na eni strani pridigarjevo leksikalno izraženo pozitivno vrednotenje Jezusa, 
ki predstavlja kristjanom vzor krščanskega življenja. Njegova življenjska zgodba je za 
kristjane kanonična. Jezus je edinstven v svoji kreposti, zato ga je vredno posnemati. 
Na drugi strani so svetopisemske osebe in sodobni človek. Njihova življenja so manj 
usklajena s temeljnimi načeli krščanskega življenja, zato spekter vrednotenja vključuje 
tako negativne kot pozitivne kategorije. Spoznanja o eksplicitno izraženih pozitivnih in 
negativnih kategorijah v povezavi s človeškimi entitetami, prikazana v tem razdelku, 
bomo v nadaljevanju dopolnili z interpretacijo besedilnega odlomka. Pri tem bomo 
opozorili, da je treba v besedilni analizi poleg eksplicitnega vrednotenja upoštevati 
tudi implicitno vrednotenje.
6 Vrednotenje in argumentacija
Spoznanja o eksplicitno izraženih pozitivnih in negativnih kategorijah v povezavi 
s človeškimi entitetami v razdelku 5, bomo tu dopolnili z interpretacijo izbranih bese-
dilnih odlomkov. Pri tem bomo opozorili na pojem implicitnega vrednotenja in pojem 
argumentacije, ki sta nujna za interpretacijo vrednotenja v daljših besedilnih enotah, 
in vse skupaj predstavili tako, da bo vrednotenje dobilo novo perspektivo.
6.1 Implicitno vrednotenje
V razdelku 5 smo jezikovne izraze vrednotenja uvrstili v ustrezno vrednotenjsko 
kategorijo in se pri tem osredotočili na leksikalne izraze vrednotenja. S tem smo se v 
grobih obrisih prepričali, da je pridiga v svojem najširšem obsegu členjena na pozitivne 
in negativne človeške entitete, ki se umeščajo v zgodovinski in sodobni čas. Vendar 
tovrstna analiza ne more zaobjeti celotnega vrednotenjskega loka besedila. Vrednotenje 
v besedilih namreč ni izraženo samo eksplicitno oz. odkrito, torej z leksikalnimi in 
slovničnimi izrazi (npr. smo sebični, zgrešeno ravnanje mogočnih in močnih), ampak 
361Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
tudi zakrito oz. implicitno z uporabo asociacij in konotacij. Npr. v primeru 25 negativna 
ocena stanja v Sloveniji glede števila rojstev ni izražena leksikalno.14
(25) Medtem ko je bilo v Sloveniji v sedemdesetih letih 30.000 rojstev letno, jih je 
danes skoraj polovico manj. (P26: 33–34)
Negativna ocena se porodi iz pomenskega nasprotja med preteklim in sedanjim 
stanjem. Ocena je rezultat opazovanja dejanskega stanja, da je rojstev danes skoraj 
polovico manj. Ali naslovnik implicitno vrednotenje sprejme ali ne, pa je odvisno pred-
vsem od poslušalčevega pogleda na svet, ki je lahko nasproten vrednostnemu sklepu, 
ki ga želi podati pridigar. Tovrstno implicitno vrednotenje, ki temelji na opazovanju 
dejanskega stanja, se obravnava kot zaznamovano vrednotenje (angl. tokens of attitude).
Zaznamovano vrednotenje na podlagi dejstev pa ni edini način implicitnega vredno-
tenja. Opozoriti je treba še na primere, ko poročanje o čustvenih odzivih hkrati prikliče 
moralno presojo. Tovrstno zaznamovano vrednotenje na podlagi čustev ponazarja 
primer 26.
(26) Vsako leto imamo okrog 14.000 splavov. Tisoči tragično manjkajočih, ki 
niso nikoli videli luči sveta in vzdrhteli ob lepoti tega sveta ter izkusili čara 
bivanja. (P26: 35–36)
Pridigar poroča o številu splavov v Sloveniji in žalostno stanje opiše z besedami 
tisoči tragično manjkajočih. S to besedno zvezo, ki je čustveno obarvana, prikliče ne-
gativno presojo oseb, ki so storile splav, kot tudi vseh, ki podpirajo tako ravnanje. Tudi 
tovrstne sklicevalne čustvene presoje so odvisne od tega, kaj je v nekem družbenem 
ali ožjem institucionalnem prostoru, kot je npr. cerkev, priznano kot pravilno, ustrezno 
ravnanje ali nepravilno, neustrezno ravnanje.
Na podoben način deluje tudi implicitno vrednotenje, ki temelji na oceni enega 
izbranega objekta, prikliče pa vrednotenje drugega objekta.15 Tako npr. kategorija odziv, 
ki je v osnovi naravnana k oceni stvari, dejavnosti, posredno presoja vedenje ljudi.16 Za 
ponazoritev značilnih povezav so navedeni ilustrativni primeri 27–30.
(27) Kako žlahtne [pozitivni odziv] so njegove (Jezusove) prilike /…/. (P4: 25)
(28) /…/ njegova (Jezusova) Cerkev bo mogočno [pozitivni odziv] drevo, v kate-
rega krošnji bodo gnezdile ptice neba. (P22: 52)
(29) Učenci /…/ bodo na svetu nadaljevali Jezusovo odrešenjsko [pozitivni odziv] 
delo. (P4: 44)
(30) Jezusovo sporočilo miru je dobilo polno [pozitivni odziv] vsebino. (P3: 35)
14 V tem in nadaljnjih besedilnih primerih je impicitno vrednotenje nakazano ležeče.
15 Thompson (2014) za tovrstne pojave uporablja izraz ʻučinek ruske babuškeʼ, Martin in White (2005: 
60–9) pa ʻdvojno kodiranjeʼ.
16 Martin in White (2005) obravnavata odziv kot mejno kategorijo med oceno stvari in presojo ljudi.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december362
Kar je skupno primerom 27–30, je pozitiven odziv na stvari in dejavnosti, ki se nanašajo 
na Jezusa: njegovo delo, sporočilo, njegove prilike in njegovo cerkev. Tovrstne ocene z 
leksikalno izraženo oceno Jezusovega odziva prikličejo pozitivno presojo Jezusa kot osebe. 
Vidimo, da lahko vrednotenje v besedilu razumemo šele, ko hkrati opazujemo eksplicitne 
in implicitne vzorce vrednotenja, kako se prepletajo, podpirajo ali si nasprotujejo. Da bi 
razumeli pomen in retorični učinek tovrstnega vrednotenja v pridižnem diskurzu, pa je 
treba vpeti vrednotenje v besedilno perspektivo in ugotoviti njegov učinek v besedilu.
6.2 Vrednotenje na nadpovedni ravni
V razdelku 5 je bilo vrednotenje v pridigi predstavljeno z vidika eksplicitne leksi-
kalne uresničitve in v razdelku 6.1 dopolnjeno z obravnavo implicitnega vrednotenja, 
ki že nakazuje posebne težave pri interpretaciji vrednotenja v besedilnem kontekstu. 
Vrednotenje se ne zapisuje v besedilo samo na stavčni ravni, ampak deluje tudi nadpo-
vedno (glej primere implicitnega vrednotenjav razdelku 6.1). Še več, povezuje se v večje 
pomenske vzorce, ki so tesno povezani s funkcijo in pomensko strukturo posamezne 
besedilne vrste. V tem razdelku se bomo osredotočili na ponavljajoč pomenski vzorec, 
ki smo ga prepoznali v korpusu pridižnih besedil in je v tesni navezavi z vrednotenjem 
Jezusa kot zgodovinske osebe.
Dosedanje obravnave vrednotenja na besedilnopomenski ravnini so potrdile, da 
se vrednotenjski učinki v besedilu tvorijo in krepijo s pomočjo hkratnega delovanja 
različnih jezikovnih sistemov.17 Najvidnejši postopek, ki zaznamuje pridigo, je v ter-
minologiji funkcijskega jezikoslovja poimenovan prozodija odsevanja (angl. Radiation 
Prosody).18 Gre za semantični pojav, ki ga bomo ponazorili s fragmentarno svetopi-
semsko zgodbo (primer 31).
(31) P8: 16–33
  (1) Splošno
Kamorkoli Gospod Jezus Kristus prihaja, hoče spregovoriti človeku v srce in na 
srce. [pozitivno čustvo/presoja]
  (2) Posamezno
To je delal, ko je živel na zemlji pred dva tisoč leti, ko je obiskoval ljudi in jih 
ozdravljal in se družil tudi s tistimi, ki so bili odrinjeni od drugih ljudi, ki so bili odrin-
jeni na rob družbe, pa naj bodo to veliki grešniki ali grešnice, naj bodo to mali otroci, 
naj bodo to bolniki in invalidi, naj bodo to obsedenci. Ravno k njim je Kristus najraje 
prihajal, nanje polagal roke in jih ozdravljal. [pozitivno odsevanje]
17 Za obravnavo vrednotenja na nadpovedni ravni je pomemben predvsem nadaljnji razvoj teorije vred-
notenja (glej npr. Martin 2000; Macken-Horarik 2003; Martin, Rose 2003; Martin, White 2005).
18 Prozodija odsevanja je ena vrsta semantične prozodije. O semantični prozodiji kot terminu, ki se uporablja 
v sistemsko-funkcijskem jezikoslovju za opis delovanja vrednotenja na besedilni ravnini, glej npr. Martin 
(2008). O razumevanju semantične prozodije v povezavi z leksiko, kot se je uveljavilo v pragmatičnem in 
korpusnem jezikoslovju, glej npr. Šorli (2020).
363Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
(3) Sklep
Ozdravljal pa jih je z besedo, tako da jim je spregovoril na srce. [pozitivno čustvo/
presoja]
Besedilni odlomek v primeru 31 je sestavljen iz treh delov. Najprej je podana 
posplošitev (enota 1), v kateri se v kombinaciji s čustveno obarvanim vrednotenjskim 
leksemom srce prikliče pozitivna presoja Jezusovega delovanja. Učinek pozitivne po-
splošitve v enoti 1 deluje kot kažipot (Martin, White 2005: 63), ki usmerja vrednotenje 
v enoti 2 in zagotavlja pozitivno presojo Jezusovih dejanj pred dva tisoč leti, ko je 
obiskoval ljudi in jih ozdravljal in se družil. Še več, z uporabo kontrasta, to je izrazito 
negativno zaznamovanih leksemov v odvisnih stavkih, kot so grešniki, grešnice, ob-
sedenci, in paralelizmom členov (naj bodo) se predstava o Jezusovem usmiljenju do 
ubogih še stopnjuje. Pozitivno vrednotenje Jezusovega ravnanja se ponovi in posploši 
s pozitivno presojo v sklepni enoti (enota 3).
S primerom 31 smo skušali osvetliti, kako se stavčno in nadstavčno vrednotenje v 
besedilu povezuje, se širi in tako krepi učinek pozitivnega vrednotenja Jezusove osebe. 
Vrednotenja v besedilu je tako eno samo dejanje razširjanja, ki pa v pridižnih besedilih 
ni več samo postopek, temveč sestavni del sklepanja, ki ga je že Aristotel v drugi knjigi 
Retorike označil kot induktivno argumentacijo (Kennedy 2001: 100). Značilnost induk-
tivne argumentacije je, da je osnovana na rabi paradeígmata ali z drugimi besedami, rabi 
zgledov ali eksemplov (Kennedy 2001: 100). Govornik predstavi konkreten primer in 
poslušalec iz posameznega primera izlušči, kako pravilno ravnati v konkretni situaciji. 
Za prepričevalno moč induktivnega dokazovanja je seveda pomembno, da izbranemu 
primeru ni mogoče oporekati. V religiozno-etični perspektivi je edini posameznik, ki je 
dosegel duhovno in moralno popolnost Jezus Kristus, saj je v njem združena božja in 
človeška narava. Tako Jezus kot vzor krščanskih kreposti predstavlja vedno pozitivni 
pol, medtem ko je ravnanje drugih svetopisemskih oseb ali sodobnih posameznikov 
lahko pozitivno ali negativno.
Še bi lahko opisovali postopke vrednotenja, ki delujejo na besedilnosemantični ravni 
in podpirajo v tem razdelku prikazano etično argumentacijo z uporabo eksempla, kot 
tudi ugotavljali povezavo vrednotenja z drugimi značilnimi oblikami argumentacije 
v pridigi (npr. glas avtoritete). A bomo obravnavo jezikovnega vrednotenja v pridigi 
zaradi prostorske omejenosti prispevka na tem mestu sklenili z mislijo, da semantična 
prozodija pomembno prispeva k argumentativni shemi pridižnega žanra, ki temelji na 
uporabi negativnih in pozitivnih eksemplov. Ker je besedilo v svojem bistvu koherentna 
semantična enota, ima pri vrednotenju pomembno vlogo prav besedilna koherenca. Ta 
določa, da vrednotenjski pomeni enega stavka obarvajo povedi v neposredni bližini in 
tako ustvarijo semantično prozodijo, ki doseže izrazitost vrednotenja v daljših besedilnih 
enotah in pridigi kot žanru s poudarjeno moralno-etično komponento.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december364
7 Sklep
Da bi pojasnili, kateri so značilni in širše prepoznavni vrednotenjski vzorci, pove-
zani z vprašanjem argumentacije v pridigi, smo se oprli na zapleteno, a do potankosti 
razvito sistemsko-funkcijsko metodo vrednotenjske analize. Čeprav je jezikovna 
sredstva vrednotenja mogoče razporediti z abstrakcijo in kategorizacijo v troje temel-
jnih skupin, se ta sredstva v besedilu ne pojavljajo samostojno, ampak so na poseben 
način razporejena, povezana in oblikovana. Na izbranih primerih iz pridižnega korpusa 
smo ponazorili uporabo različnih jezikovnih sredstev eksplicitnega in implicitnega 
vrednotenja ter delovanje prozodije odsevanja na besedilnosematični ravnini. Vsa 
ta sredstva medsebojno učinkujejo in vplivajo na bralca, na njegova čustva, odnose, 
vrednote in vero. Še več, vrednotenje človeških entitet vpelje v pridižno besedilo 
argumentacijo. Jezusovo življenje je eksemplarično in uči poslušalca, kako je treba 
ravnati, prepričuje ga, da se oddalji od negativih dejanj in posnema osebo z vrlinami, 
ki živi v skladu z božjim naukom. Jezusova zgodba je torej ključna za predstavitev 
primerov, ki omogočajo sklepanje na podlagi eksempla. S tem postane razvidno, da 
vrednotenjski vzorci v besedilu podpirajo etično argumentacijo in so značilni in širše 
prepoznavni v pridižnih besedilih.
Pričujoči prispevek je skušal pokazati, da argumentativno oz. prepričevalno bese-
dilo ni v neposredni zvezi s sporočilno vsebino samo, to je, z izbranimi besedami ali 
slovničnimi zgradbami spoznavnega pomena. Besedilna argumentacija je zapleteno 
nizanje medsebojno povezanih jezikovnih sredstev vrednotenja, na katere vpliva širši 
družbeno-kulturni kontekst. Zato je konstrukt pozitivnega vrednotenja transcendentnih 
entitet in negativnega vrednotenja sodobne družbe v tesni povezavi s pridigarjevim 
krščanskim nazorom oz. ideološko matrico, znotraj katere se umeščajo pridige.
Literatura
Monika Bednarek, 2006: Evaluation in media discourse. London: Continuum. 
Monika Bednarek, 2008: Emotion talk across corpora. London: Palgrave Macmillan.
Monika Bednarek, 2009: Language patterns and attitude. Functions of Language 16/2. 
165–92. Tudi na spletu.
Aleksandra Bizjak, 2005a: Pridiga kot žanr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Aleksandra Bizjak, 2005b: Strukturalno-pomenska analiza pridige kot žanra. Slavistična 
revija 53/2. 153–70. Tudi na spletu.
Aleksandra Bizjak Končar, 2008: Contemporary sermons. From grammatical annotation 
to rhetorical design. Odense Working Papers in Linguistics 29. 1–19. Tudi na spletu.
Aleksandra Bizjak Končar, 2017: Dialoške značilnosti pridižnega žanra – jezikoslovni 
vidik. Slavistična revija 65/3. 517–36. Tudi na spletu.
Aleksandra Bizjak Končar, 2023: Retorični potencial hagiografskega diskurza: av-
torjev glas v Slomškovi izdaji svetniških življenjepisov Djanje Svetnikov Božjih. 
Hagiografija v luči sodobnih raziskav. Ur. Blanka Bošnjak. Maribor: Univerza v 
Mariboru, Univerzitetna založba. Na spletu.
365Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
Fran Christie, James R. Martin, 1997: Genre and institutions: social processes in the 
workplace and school. London, Washington: Cassell.
Caroline Coffin, Kieran o’haLLoran, 2006: The role of appraisal and corpora in 
detecting covert evaluation A holistic study on attitude prosody. Functions of 
Language 13/1. 77–110. Tudi na spletu.
Susan Conrad, Douglas BiBer, 2000: Adverbial marking of stance in speech and writing. 
Evaluation in Text. Authorial Stance and the construction of Discourse. Ur. Susan 
Hunston, Geoff Thompson. Oxford: Oxford University Press. 57–74.
Graham etheLston, 2009: Appraisal in evangelical sermons. The projection and fun-
ctions of misguided voices. Text & Talk 29/6. 683–704. Na spletu.
Gill franCis, Elizabeth Manning, 1997: Collins COBUILD grammar patterns 2: nouns 
and adjectives. London: Harper Collins.
Michael A. K. haLLiday, 31989: Context of situation. Language, Context, and Text: 
Aspects of Language in a Social-Semiotic Perspective. Ur. Michael A. K. Halliday, 
Ruqaiya Hasan. Oxford: Oxford University Press. 3–12.
Michael A. K. haLLiday, 1994: An Introduction to Functional Grammar. London, 
Baltimore: Edward Arnold.
Michael A. K. haLLiday, Christian M. I. M. Matthiessen, 32004: An Introduction to 
Functional Grammar. London: Edward Arnold.
Christian Rainer hoffMann, 2018: Crooked Hillary and dumb trump: The strategic 
use and effect of negative evaluations in US election campaign tweets. Internet 
Pragmatics 1/1. 55–87. Na spletu.
Charlotte hoMMerBerg, Alexanne don, 2015: Appraisal and the language of wine 
appreciation: A critical discussion of the potential of the Appraisal framework as a 
tool to analyse specialised genres. Functions of Language 22/2. 161–91. Na spletu.
Susan hunston, 1993: Evaluation and ideology in scientific discourse. Register analysis: 
theory and practice. Ur. Mohsen Ghadessy. London: Pinter. 57–73.
Susan hunston, Gill franCis, 2000: Pattern Grammar: a corpus-driven approach to 
the lexical grammar of English. Amsterdam: John Benjamins.
Susan hunston, John sinCLair, 2000: A local grammar of evaluation. Evaluation in 
text: authorial stance and the construction of discourse. Ur. Susan Hunston, Geoff 
Thompson. Oxford: Oxford University Press. 74–101.
Primož jakopin, Aleksandra Bizjak, 1997: O strojno podprtem oblikoslovnem ozna-
čevanju slovenskega besedila. Slavistična revija 45/3–4. 513–32. Tudi na spletu.
Monika kaLin goLoB, Karmen erjaveC, 2014: Vrednotenje in pripadnost virtualni 
skupnosti slovenskega twitterja. Slavistična revija 62/2. 217–33. Tudi na spletu.
George A. kennedy, 2001: Klasična retorika ter njena krščanska in posvetna tradicija 
od antike do sodobnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Janko kos, 1983: Očrt literarne teorije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
William LaBov, 1972: Language in the Inner City: Studies in Black English Vernacular. 
Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
Feifei Liu, Susan hood, 2019: Rhetorical strategies of political persuasion: The play 
of irrealis and realis meaning in re/aligning readers in newspaper editorials. Text 
& Talk 39/5. 589–611. Tudi na spletu.
John Lyons, 1977: Semantics. Cambridge: Cambridge University Press.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december366
Mary MaCken-horarik, 2003: APPRAISAL and the special instructiveness of narrative. 
Text & Talk 23/2. 285–312. Tudi na spletu.
Axel Maireder, Julian ausserhofer, 2012: Political discourse on Twitter: networking 
topics, objects and people. Twiter and society. Ur. Katrin Weller, Axel Bruns, Jean 
Burgess, Merja Mahrt, Cornelius Puschmann. New York: Peter Lang.
James R. Martin, 1992: English Text: System and Structure. Amsterdam: John Benjamin 
B.V.
James R. Martin, 2000: Beyond exchange: APPRAISAL systems in English. Evaluation 
in text: authorial stance and the construction of discourse. Ur. Susan Hunston, 
Geoff Thompson. Oxford: Oxford University Press. 142–75.
James R. Martin, 2008: What kind of structure?—interpersonal meaning and prosodic 
realization across strata. Word 59/1–2. 111–41. Na spletu.
James R. Martin, David rose, 2003: Working with discourse: Meaning beyond the 
Clause. London, New York: Continuum.
James R. Martin, Peter R. R. White, 2005: The language of evaluation: Appraisal in 
English. London: Continuum.
Thu Ngo, Len unsWorth, 2015: Reworking the appraisal framework in ESL research: 
refining attitude resources. Functional Linguistics 2/1. 1–24. Na spletu.
Andrew S. ross, David CaLdWeLL, 2020: Going negative: An APPRAISAL analysis 
of the rhetoric of Donald Trump on twitter. Language and Communication 70. 
13–27. Na spletu.
John rogers searLe, 1969: Speech acts: An essay in the philosophy of language. 
Cambridge: Cambridge University Press.
Sonja starC, 2020: Vrednotenje v reklami in antireklami: primer alkoholnih in tobač-
nih izdelkov. Slovenščina – diskurzi, zvrsti in jeziki med identiteto in funkcijo. Ur. 
Jerca Vogel. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 39). 
67–78. Tudi na spletu.
Hang su, Monika Bednarek, 2018: Bibliography of Appraisal, Stance and Evaluation. 
Na spletu.
Jing sun, Zhenqian Liu, 2023: Evaluation Mechanism of Political Discourse: A Holistic 
Approach. Journal of Psycholinguistic Research 52/6. 2143–79. Na spletu.
Mojca ŠorLi, 2020: Semantična prozodija. Leksikalni in besedilno-diskurzivni vidiki. 
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Miran ŠtuheC, 2005: Pripovedovalec, fokalizacija in avtorjev glas v krajših pripovedih 
Draga Jančarja. Slavistična revija 53/2. 119–34. Tudi na spletu.
Maite taBoada, Marta Carretero, Jennifer hinneLL, 2014: Loving and hating the movies 
in English, German and Spanish. Languages in Contrast 14/1. 127–61. Na spletu.
Geoff thoMpson, 2014: Affect and emotion, target-value mismatches, and Russian dolls: 
Refining the APPRAISAL model. Evaluation in context. Ur. Geoff Thompson in 
Laura Alba-Juez. Amsterdam: John Benjamins. 47–66.
Geoff thoMpson, Susan hunston, 2000: Evaluation: An introduction. Evaluation in 
Text: Authorial Stance and the Construction of Discourse. Ur. Susan Hunston, 
Geoff Thompson. Oxford: Oxford University Press. 1–27.
Peter R. R. White, 2001: Stage 2-Attitude-Judgment.doc. Na spletu.
367Aleksandra Bizjak Končar: Vrednotenje in argumentacija v sodobni pridigi
Peter R. R. White, 2003: Beyond modality and hedging: a dialogic view of the language 
of intersubjective stance. Text Special Edition on Appraisal 23/2. 259–84. Na spletu.
Peter R. R. White, 2006: Evaluative Semantics and Ideological Positioning in Journalistic 
Discourse. Image and Ideology in the Mass Media. Ur. I. Lassen. Amsterdam, 
Philadelphia: John Benjamins. 45–73. Na spletu.
Peter White, 2012: Attitudinal meanings, translation commensurability and linguistic 
relativity. Revista Canaria de Estudios Ingleses. Canary Islands: University La 
Laguna. 147–62. Na spletu.
Michele zappavigna, 2011: Ambient affiliation: A linguistic perspective on twitter. 
New Media & Society 13/5. 788–806. Na spletu.
suMMary
Sermons play a central role in all world religions and, consequently, in human life, shaping 
the behavior and values of many people. To demonstrate their persuasive power, this paper 
applies Appraisal Theory from Systemic Functional Linguistics to a corpus of 50 contemporary 
Slovenian sermons. We first examined various types of evaluative categories, both explicit and 
implicit, as well as the coupling of meaning and radiation prosody directed at dominant human 
entities. More specifically, our analysis focused on identifying recurring evaluative patterns 
that work together to portray Jesus Christ as a virtuous figure representing the positive pole. 
In contrast, the feelings and/or character traits of other Biblical figures and contemporary 
participants are evaluated as either positive or negative, depending on their alignment with 
the ideals of obedience, righteousness, love, and faith required by God. We then explored the 
organization of sermons into a system of positive and negative frames in light of inductive 
reasoning, as defined by Aristotle in his second book of Rhetoric. Finally, we discussed the 
construct of the positive evaluation of transcendent entities and the negative evaluation of 
contemporary society in relation to the preacher‘s Christian worldview or the ideological 
framework within which the sermons are situated.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 4, oktober–december368