694 Književna poročila. vrste se ne nahajajo krajše oblike, nego samo daljše n. pr.: ftorijo 26, hodijo 42, redijo i. t. d. Komparativ se tvori s suf. -;, Martino<<:, glupošaljiva nedostojna »Pulce* in tajnoučna, zlate zore boječa se ^.Alba€. Edino dostopna mestna knjižnica je vedno prazna, samo o zimskih večerih se hode mladiči smejat in gret v zakurjeno sobo, lupit paljen kostanj in mozgat slastic! Tim znamenitejši je vsak zgodovinski proizvod, vzrastel na tej ne-plodnej ledini, sosebno važen pa za nas, ako tudi le mimogrede" omenja pradedov slovenskih, naše minolosti, kajti premalokrat srečaš tukaj tak spis, čeravno ti svedoči v prvej vrsti mestno ime samo, da Sloveni tu nismo tuji pritepenci, kar so hoteli dokazati dr. Kandler, Don Angelo Marsich in vsi ostali laži-zgodovinarji italijanski. Sam Manzano priznava v svojih »An-nali del Friuli<>&L& IV Die Evangelisch-Rcformirte Kirche Cristo Salvatore (vormals S. Silve-stro). Beitrag znr Geschichte des Evangeliums in Triest von A. Venetianer. Triest und Leipzig. Verlag von Julhis Dase 1887. Strani/ 115, cena g/d. 1.80. (Konec.) ') Rimska cesarja Valerij an in Galijen sta zelo proganjala in silila kri-stijane, naj časte poganske malike. Živela je ondaj v Trsti odlična krščanska vdova imenom Epifanija se svojima pobožnima hčerkama, štirinajstletno Ev-femijo in dvanajstletno Teklo. Ker se Evfemija ni hotela udati nečemu imovitemu krivovercu Aleksandru, želel je ta maščevati se in jo pogubiti. Z njegovim povodom je zahtevala rimsko oblastvo, naj se obe devici se zibanjem, z raztezanjem in raznim mučenjem primorati, da žrtvujeti Jupitru; a sestri ste vztrajali, zategadelj ukaže poveljnik Kvestilij dne 13. novembra 256. 1. odseči jima glavi. Odvažna mati je lovila z ruto mučeniško krv, mazilila in pokopala trupli poleg druzih mučenikov. Kder je denes cerkev Krista Spasitelja (bivša sv. Silvestra), baje se da je bilo prebivališče teh dveh mučenic; vsaj tako nam javlja vzidana mramorna plošča: »Tergestum SS. Euphemiae. Et. Theclae Nobil. Virg. Et. P. M. Tergestin. Domicilium. ») V zadnjem zvezku popravi te tiskovne pomote: Na 694. str. v 8. vrsti od zdolaj čitaj Evange/isch (nam. Evangeriscli); na 696. str. v 10. vrsti od zgoraj čitaj v Trst? (nam. v Trste). 758 Književna poročila. Primum. Templum. Et. Cathedrale. Immaculatae. Virg. Oratorium. Restau-ratum. M.DC.LXXII, katero 'so po vsej priliki dali napraviti jezuvitje, ki so bili tedaj lastniki te cerkve. Bez dvojbe so se po tem dogodjaji še kristjani tesneje združili, zbirali se, vkupno molili in opravljali službo božjo v tej hiši, da je postala s časom nekakšno krščansko bogomolje. Različna so mnenja o prvotnem imeni te cerkve: ni izvestno, se je-li zvala sv. Silvestra, morebiti po rimskem vladiki Silvestri, ali kakor misle nekateri zgodopisni šušmarji, katerim ni dati vere, imenovala bi se bila cerkev ,sv. Marije' (Santa Maria Maggiore) in spet tretji trde, da se je klicala samo ,deviška hiša'. Da je cerkev sv. Silvestra stala v 13. stoletji, dokazujo nam ohranjene listine. Verojetno je, da je od 1. 1330.—1337. in cesto prej in pozneje nadomestovala stolno cerkev sv. Justa, ko so to prezidavah in povečavah. V prošlih vekih je bila v velikih čislih sosebno tržaškej od-ličnej gosp6di, ki je imevala v njej cel6 svoja grobišča. Mogoče da je bila uže izprva stolna cerkev, kajti sv. Justa je bila stoprav po 380. 1. krščanska; poprej je stal tu kapitolinski hram. Od 1. 1540. do 1597. ali morebiti celo do 1616. 1. se je vsako leto v adventi in v posti propovedalo v sv. Silvestra cerkvi in zdi se, da je bila izgubila poprejšnjo svojo veljavo, ko so propovedi prestale. Pozneje so prevzeli cerkev v Trst došli jezuvitje, zaradi česar so tekle pravde mej ka-pitljem, tržaško občino, vlado in jezuviti. Ko so si ti sezidali svojo prostorno cerker bas nasproti, oddali so sv. Silvestra cerkev 1672. 1. bratovščini čistega spočetja, katerej je ostala do dnd 31. sušca 1698. 1. Predno govorimo o poslednjem in za nas najvažnejšem četrtem poglavji, upotiti moramo strpljivega čitatelja na ,črtico o Primoži Trubarji', natisneno v »Ljublj. Zvoni * 1884. str. 41—45., ob katero se opira tudi naša knjiga. Strasten protestantski privrženik ne more z mirno dušo in s hladno krvjč^ razpravljati o početnem razvijanji nove vere v šestnajstem stoletji; zato potrebuje tudi Venetianer več stranij zelo nedostojnim, ostre graje vrednim izrazom in nezasluženim ukorom proti katolskemu svečeništvu. Izvor vsemu duševnemu življenju tržaškemu je bilo v minolih vekih Vlaško; tu so se naobraževali na velicih učiliščih odlični trž. mladeniči; Benetke so jim bile vrhu vseh neprestanih prepirov najbližje odgojišče. Z italijanskimi mesti je bil Trst v rodi in tesno zvezan; ž njimi je delil žalost in radost. Iz Italije se je ugnelo reformacijsko gibanje, a baš od tod so nikle tudi bolestne kali novej veri; jedva se prikaže, vidi uže pred seboj propad, v kateri se mora prekucnoti, kajti mej nižje slojeve je bila prodrla prepozno. Malone samo učenjaki in premožni odličnjaki so se brigali za Književna poročila. 759 prosveto, napredek in novosti; preprost narod je ril in brel po temi. Imo-vitejše obitelji, nekateri duhovni, cel6 kanoniki in eden vladika so se bili oklenoli luterstva in tudi po nekaterih samostanih je bilo uže začelo vreti. Kratkovidni Kandler je pisal o tem gibanji vlaškemu zgodo piscu Cantuvu: »Tutto questo baccano doveva produrre 1'alzamento della lingua slava« (ves ta hrup bi bil moral razširiti in povišati slovanščino), o čemer pa vsaj v Trsti ni govora. Uže okolo 1520. 1. je bilo tu mnogo novovernikov vzlasti mej plemenitimi meščani, ki so pridno brali Lutrove spise. Akotudi ne bi bil Trst z Nemško v tesnej trgovskej zvezi, ki je zelo pospeševala in olajševala ob enem i književanje, vender ne bi bile ostale luterske knjige pod-polno nepoznane trž. prebivalcem, — saj so bile blizu Benetke, katere so bile prometno središče in kder so se neutrudno tiskala nova izdanja. Dovolj razlogov je zatorej bilo, ako je dn6 16. avgusta 1523. 1. mestni podnačelnik Dr. Lallo z mestne palače objavil nadvojvode Ferdinanda ital. edikt z dnč 14. junija istega leta: »Per parte et special commissione del Sp. Messer Sigismondo Lallo Doctor in Utroque, Vice Capitaneo de la Cita de Trieste, et Spet. S. Judici, et in executione de li generali mandati e lettere del Serenissimo, inclito S. S. Ferdinando per lo Dio grazia P. et Infante de le Spagne, Archiduca d' Austria, Duca di Borgogna etc. Signor nostro Clementissimo comandemo, che atteso li edicti et generali mandati facti si per el Santissimo padre de felice recordatione Papa Leone decimo, che per la Cesarea et Catholica Maesta etc. sel se ritrovasse qualche libro facto per frate Martino Luter del Ordine de S. Augustino, o de qualche suo discipulo o sequace, debia tal libri et sue scripture gia date fora o che se desseno in futuro de che sorte et condition voglia esser che in termine de 3 zorni li debia a haver pre-sentadi al Regimente- de questa Cita a zio se possa exequir quello che comanda et vole la Serenita del prefato Serenissimo P. Archiduca d' Austria etc. per che sono maledeti et reprobati: Comandando a chadauna persona de che condition la se sia che sapiesse o cognoscesse de tali libri o scripture, che subito et incontinenti li voglia notificare al prefaeto Regi. mento de Trieste et questo šoto pena de la disgrazia et gravissimo castigo del prefato Serenissimo P. Signor nostro. — 1523. Indictione X, die vero Dominico 14. Junii etc. x) Ta prepoved je malo koristila, kajti Ferdinand je bil prisiljen strože postopati s tržaškimi stanovniki. Dve leti pozneje t. j. 1525.I. je ukazal, da se ne smejo v bodoče nastavljati več učitelji bez škofovega dovoljenja in prodajati zabranjene knjige, temveč izročiti se jih mora oblastvu; niti pogovarjati bi se ne bilo smelo o Luterji. Tudi ta ostrota je imela malo uspeha; luterstvo je tlelo dalje in dne 19. aprila 1528. 1. je pod- *)• Codice Diplomatico Istriano V. 760 Književna poročila. načelnik Peter Bachino čital zbranemu mestnemu svetu cesarja Karla V. pismo, ki najstrožje veleva izruti in iztrebiti nova krščanska načela, katerim je bilo udanih premnogo meščanov iz vseh staležev. Vladiki Petru Bonomii, jako vplivnej osobi, kanclerju in tajnemu svetniku cesarskemu, služil je uže 1526. 1. Primož Trubar, o katerem se piše, da se je porodil 1508. 1. (nekateri so ustanovtili celo dan); pisec pričujoče ocene pa ni še o tem natanko osvedočen, kajti vse nekam kaže, da mož je moral biti starejši. Bil je škofov miljenec; sam hvali vladiko kakor najboljšega svojega podpornika in dobrotnika, ki ga je upotil k vsemu dobremu, obavil mu 1527. 1. duhovsko prebendo v Loki pri Ratečah in tudi sam ga posvetil. Kmalu potem je Trubar začel propovedati evangeljski in bil kakor govornik tako na glasi, da so ga poklicali v Ljubljano. Pisatelj trdi, da se je bil Trubar vnel uže v Trsti za novo vero in da jej Bonomo ni bil prenasproten. Ta neopravičeni sum leti nanj zaradi pretesne zveze s Trubarjem, dalje ker je bil kesneje neki Bonomo prognan iz Trsta in ker se je ljubljanska obitelj Bonomo, ki je bila v rodi s tržaško, potezala za luterski nauk. Preveliko se mi zdi tudi očitanje na 82. in 83. str.: „so viel ist sicher, dass Einer in der Stadt war, der seine evangelische Gesin-nung unverhtillt bekannte und durch seine Thaten bezeugte und Jedem zur Nachahmung empfahl, und dieser Eine war der Bischof Bonomo; und ihm am nachsten stand Truber, der Presbvter Primus, der jeden Fortschritt mit Jubel begrtisste und forderte.<,c Počasi brez hrupa se je širilo luterstvo po Trsti, kajti v preprost narod ni mogla na mah prodreti mlada misel; „auch musste man den Zustand des niederen Volkes beriicksichtigen, welches znm Theil der damals geistig sehr tief stehenden windischen Race angehorte und schrecklich aber-glaubisch war", pravi Venetianer. Dr. Melh. Cerroni in Peter Giuliani sta bila novemu nauku poglavitna pospešnika, ki sta izvestno pregovorila vladiko Bonoma, da je poklical v adventi 1541. 1. iz Italije v Trst slovečega govornika propovedat ljudstvu o spasonosnih resnicah. Ta propovednik je bil redovnik „Giulio" iz Milana, sin Štefana della Rovere. Zaradi njegove zgovornosti so ga povsod radi poslušali: v Tortoni, Monci, Bolonji in drugod, a obdolžili so ga bili razkolništva in obtožba je morala biti zelo znatna in njegovo opravdanje ne prelehko, kajti dve leti so stvar preiskavah ; mej tem časom seveda ni smel javno govoriti. Na ukaz papeža Pavla III. je bil Julij vender v juniji 15 40. 1. tožbe oproščen in bilo mu je zopet dovoljeno propovedati, samo vzdržavati bi se bil moral v bodoče enacih preteravanj. Tega moža se je Cerroni trudil dobiti v Trst. Iz početka se je Julij bal priti, dokler ni prejel septembra meseca 1540. 1. Bonomovega pisma, s katerim ga poziva, naj pride, „perche trovarete cum verita tutto quello che vi hara Književna poročila. 761 promesso et predicto maistro secundo" (t. j. Celio, Julijev prijatelj). 'Na to prijazno vabilo je prišel in dobil stanovanje v frančiškanskem samostani (kder je denes cerkev starega sv. Antona). Prijatelja bi mu težko bila svetovala to, da nista bila prepričana, da se redovniki ne bodo temu protivili; tem menj se je bilo tega bati, ker je v njih cerkvi propovedal Primož Trubar, katerega je bil vladika postavil „zum Predigen in windischer Sprache.