$ Izhaja ¦> |^ ^ 10. in 25. vsakega M >C mesca. y K ...»______*¦ — ¦* A - ¦ L Velja celoletn trd 2 gld. 50 kr. D K » H P H I I!« tpoUetnolgld.30kr Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. List 15 V Celovca 10- avgusta 1871. Leto III 28. julija HJlaga sijati pomlad nam komaj je vendar začela, Padlo visoko drevo v cvetji je svojem na tla. Malo doživel si dnij, rojak, pa doživel si mnogo, Bridkih grenkostij dokaj, malo veselja si vžil. Trudil si noč se in dan, ne za-se, za narod slovenski, Bilo najblažje srce tebi za dragi je dom. Vedno gojil si željo, da povzdignil svoj r6d bi v resnici, Ti si pokazal mu pot, ki ga do slave pelja. Jasen ostal ti je duh, strašili te nfjso oblači, Ki zakrivajo up, plašil nij tebe vihar. Ako izvrstnih kaj mož rodila nam Slava je mati, Eden gotovo si ti biser v nje kroni svetal. Z materjo meni rosi po tebi oko, ker globoko Kanjeno moje srcš čuti izgubo težko. Komaj sem sladko te smel prijatelja svojega zvati, Ločiš od mene se vžo, krije prezgodnji te grob. Segla še nijsva v rok6 si, ker nij pripustila osoda; Da bi tvoj videl obraz, žžlje izpolnil nij čas. 1871. ijjhotoJ O bridkostij bridkost, ko edinega loči od zveste Duše prijatelja grob, samemu smrt je život. Z lučijo sveta bi ti mi bil svetil v temoti življenja. Ti bi dajal bil pogum, ko bi na poti slabel. Teža peroti duha mi tare, da kvišku ne more Dvigniti se iz prahu, moja upada srčnost. Ti bi s tolažbo sladko, z mogočno in blago besedo V prsih mrjoči bil up v novo življenje budil. Solza moja na grob naj pade ti, blagi prijatelj, Tožbe utihne naj glas, srce pokojno naj bo. Narod ves čuti z menoj veliko tvojo izgubo, V6, kdo bil si mu ti, kaj si mu stvoril in dal Ti si bil mu vodnik k prosveti in pravi svobodi, Ljubil si ga od srca, njemu se ves daroval; Torej ohranil ime bo tvoje v blagem spominu, Dokler jezik glasil b6 na Slovenskem se tvoj. — France Cimperman. v Črtica o Antonu Umek-u. > (Spisal Iv. Libijanskij.) Uže zopet novega izvrstnega slovenskega pisatelja in pesnika nam je nemila smrt pokosila! Pokosila nam je občeslavnega gospoda A. Um tika, vrednika slavnega ^Besednika", moža, kteri je v resnici ljubil mili naš slov. narod in ga se" svojo bistroumnostjo neutrndljivo podpiral. Jaz sicer nejsem imel časti, da bi tega slavnega gospoda osebno poznal. *) Pač pa moram kljub temu reči, da je bil Anton pravi spodbuditelj učeče se mladine k slovenskemu spisovanji. V pojasnilo in resničnost teh mojib besedi naj podam preč. gg. bralcem v izvirku eno Umekovo pismo, katero je ranjci nekemn nadepolnemu dijaku pisal. Glasi se takole: Dragi! ¦ „Tu imate pesmi, kakor želite. Oprostite, ako je bila še ktera; našel sem mej rokopisi samo te\ Veseli me, da krepko napredujete. Ako v začetku reči še niso za natis, to ne sme strašiti. Jaz sem tudi celo zgodaj *) Močno bi vstregel Slovencem, kdor bi blagovolil obzirno popisati življenje in marljivo delovanje ranjcega. Šteje on ja gotovo kjer bodi prijateljev, ki so ga osebno dobro poznali že od mladih nog. Vredništvo. -(v 2. lat. šoli) bil v „Novice" poslal prvo pesmico — a ni je bilo na dan. Pošljem drngo in prašam, kak6 in kaj. Na to dobim odgovor „da že poskušate pesmice kovati, je hvalevredno, ali na svetlo še ne moremo ž njimi". Leto in dan je preteklo, predno sem si spet kaj upal poslati. Ali to mi je toliko pomagalo, da pozneje ni bila nobena več zavržena. Še dandanes sem hvaležen „Nov." za tako ravnanje. Torej le vrlo naprej!" — * • Predragi mi Antone! Rano si moral zapustiti to dolino solz, na katerej nejsi imel niž dobrega; na katere) si pa veliko veliko hasnovitega za milo domovino storil. Počivaj torej v miru. Hladna ti žemljica! Domorodec in srce. (Zložil Iv. Libyanskij). Domorodec: Srce moje, kaj žaluješ, Kaj žaluješ, kaj stokuješ, Kaj radosti ti kali? Mar te sonce več ne greje. Mila lunica ne seje? Mar te tale svet mrzi? Morda bleda smrt nemila Ti je starše pokosila, Ali brata ljubljen'ga? Mar nesmiljena Afrodita, Alfrodita silovita Te je z mečem ranila? 114 Srce: Še in še me sonce greje Mila luna še mi seje Zemski svet me ne mrzi; Tudi bleda smrt nemila Nej mi staršev pokosila, Brat predragi še živi. i ¦ n A boginja Afrodita, Afrodita silovita, Nema nič moči do me; Ker posvetne veselosti In mladeničev norosti Men' po glavi ne roje. Jez žalujem, jez stokujem Pesni žalostne si kujem, Ker domovje mi trpi; Zatorej bom zdihovalo Bom zdih'valo. bom jokalo, Dokler ne počim žalosti. Loterija — slepotija. (Povest za priprosto ljudstvo spisal J. M.) * Kakor si kdo postelje, tako bo ležal. (Konec.) Andrej je tako počasi zašel s prave poti popolnoma. Za dom mu ni bilo več mar; mislil si je, „ke-dar zadenem „los", bom že vse poravnal, do zadnjega", ker pri vednem mišljenji na loterijo se mu je misel, da mora po tej poti srečen biti, tako vkoreninila v glavo, da se je ni mogel iznebiti. Kar je zaslužil, je sproti zapravil, kar je imel prihranjenega, od tistega je dajal svojej ženi Jeri za njene potrebe, ki sicer niso bile velike, pa — počasi se tudi nabere dokaj in nabralo se je toliko, da ni bilo od tistega denarja nič več. Ker si Andrej ni vedel pomagati drugače, je začel jemati od soseda, s kterim sta se namenila skupaj kupiti „los", na posodo, kar je gotova pot k pogubi vsa-cega gospodarja. Čez nekaj tednov naznani sosed, da je knpil toliko zaželjeni „los". Prej neznani čuti so spreleteli Andreja, ko je ogledoval mali kos papirja, na kterega je bilo navezano vse njegovo upanje, vsa njegova prihodnja sreča. „Kedaj bodo vzdignjene številke", vpraša hlastno soseda „Kmalo" mu ta odgovori, „menda prihodnji teden; da, če se ne motim jutri teden, kakor mi je rekel prodajalec". „Že tako kmalo", se začudi Andrej. „Da, in jaz mislim, da bi šla tisti dan v mesto, da bi koj tam izvedela svojo srečo. Kaj rečete nato? Če ostaneva doma, bodeva Bog vedi, kedaj še le na tanko vedela, v mestu pa lahko koj poprašava koga". „Prav, prav", pravi Andrej, „jaz sem tudi tako mislil. Samo to bi prosil, da mojej ženi ne poveste, po kaj greva; ženske so sitne, utegnila bi mi celo braniti in ugovarjati, kar bi mi ne bilo prav". „Ne bojte se, od mene ne bode izvedela nič", odgovori sosed. Tako je bilo sklenjeno, da gresta v mesto in Andrej skrivaj, ali pa, da si bo, kakor že pri več priložnostih, da si bode pomagal z lažjo, ker žene se je nekako bal najbolj zavoljo tega, ker bi potem lahko vse prejšnje reči prišle na svitlo. Omenjeni dan, v kterem sta se namenila Andrej in njegov sosed v mesto, se je približal. Andrej ga je kaj težko pričakoval, vendar ga je svarilo nekaj, naj nikar ne gre, naj ne nalaže žene, naj nje ne spravi v nesrečo, ker potem bi mogel opustiti službo in jo tudi j zgubiti Kaj pa potlej, če mn obrne sreča hrbet? Andrej se je res večkrat tako vprašal, pa zaupal je na „los" toliko, da se ni zmenil za vse to veliko. Tisto jutro, ko sta 8 sosedom odrinila, je rekel proti Jeri: „Nocoj me ne bode domii; gospod so že včeraj rekli, da me bodo poslali danes v mesto. Zato ne skrbi, jutri opoldne že pridem gotovo, če pa ne, ti bom poročil, kedaj". Jeri se to ni zdelo čudno, ker se je primerilo večkrat, da je mogel delavec v mesto, pripravila je nekoliko brešnja in ga mu dala na pot. Andrej je tndi vzel svoje zadnje denarje saboj, tako da ni imel zdaj nič več, kakor ono zimo, predno je šel v mesto k stricu pomoči iskat, raznn hišice, verta in njive. Sosed Andrejev je imel še nekaj drnzih opravkov, kakor samo čakanje številk, in po teh sta hodila popoldne do večera, potem šla v gostilnico. Tam so se ravno pri neki mizi razgovarjali o jutrišnjim vzdigova-nji in Andrej je vlekel vse na taoko na uh6. Toda poglejmo, kaj se godi med tem doma. Jero so poterle skrbi tako, da se ni mogla več držati po konci, in ko je Andrej odšel, jo je položila bolezen na posteljo. Ker se je prej zavoljo moža premagovala, prihajalo jej je tako hudo, da so mogla poslati po gospoda fajmoštra in bližnjega zdravnika. Tudi po Andreja je tekel deček, če bi še ne bil odšel od dela v mesto, pa prinesel je hudo novico, da ga ni bilo ves dan delat in da je gospodar tako razžaljen, da ga ne vzame več v službo, posebno zato, ker se še izgovoril ni. Gospod fajmošter so ukazali, ker bolnica ni imela doma nič postrežbe, jo v farovž prenesti in tje prišli zdravnik je ukazal, da mora biti pri miru. Zapisal je tudi zdravil, pa denarjev ni bilo mogoče najti, da bi se kupile, akoiavno je Jera prav natanko povedala kraj, kamor jih je shranjeval Andrej navadno. Kam bi bil šel, ker je vse pobral do zadnjega, si je mislila Jera in sosedova žena jej je razložila, da sta šla ž njenim možem „po opravkih" v mesto. Za zdravila denar so dali gospod fajmošter. Ves dan je premišljevala Jera natihoma, zakaj jej mož ni hotel nič povedat, po kakšnih opravkih gre od doma. Znabiti bode dobil boljšo službo, ki pa še ni gotova, si je mislila, in da bi je potrto upanje ne žalilo, jej ni hotel razodeti. Željno ga je pričakovala, pa pretekel je prvi dan, pretekel drugi in Andreja le še ni bilo domu, in nobene novice od njega. Kaj bi bilo ? gospod fajmošter so jo komaj utolažili. Še le tretji večer pozno po noči sta prišla „lote-rista" iz mesta. Toda kakov razloček med prejšnjim Andrejem in sedanjim. Umazana od blata, raztrgana sta se majala tiho kakor tatova oba vsak proti svojemu domu. Sosed ni upal tak pred oči svoje žene, — toliko zavesti je imel še vkljub žmešanih možganov — poiskal je tedaj pot v skedenj, in se tam na slamo vle-gel. Andrej pa je zaprta vrata tiho odpahnil, se zmu-zal v izbo in naredil luč. Hotel je le pogledati, Če žena že spi, potem pa se vleči na klop. Toda kako se je prestrašil, ko ni bilo od Jere ne duha ne sluha; začel je klicati, vpiti, pa ni mu bilo nič odgovora. Kaj se je tu zgodilo med tem, se je začel prašati ? Kaj mu je zdaj početi ? Nekoliko časa je premišljeval, potem se je vsedel na klop pred hišo in gledal v črno noč. Vsa- k o vrstne podobe so se mu podile po glavi in skrb in strah sta ga streznila popolnoma. Čez nekoliko časa je zadremal. Naenkrat ga izbndi velika svitloba; • ves sosedov skedenj je bil v ognji, in ta je stal ravno v sredi med njegovo in sosedovo hišo. V strahu je začel kričati in na pomoč klicati, skočil proti skednjevlm vratom, ker je vedel, da sosed spi notri in ga hotel rešiti, — pa ta je že stal pred vrati, in kako sta se pogledala oba, ni popisati mogoče. Andrej ga je prijel za roko in vlekel proč, ker že je padala goreča slama iz strehe. Sosedu se je le nekoliko obleka osmodila, ker ga je ogenj iz-budil koj, ko je prišel iz njegove pipe, ktero je držal v ustih, pa pogasiti ga ni mogel več. Tudi obeh hiš se je prijel plamen in komaj sta imela moža čas, sklicati spijočo sosedovo družino. Pred, ko so bili ljudje prihiteli na pomoč, je bilo vse na tleh. Andrej ni otel nič, sosed raznn živine prav malo. Dobro je bilo tudi, da so bile druge hiše odstranjene od teh dveh, če ne, bi bil požar vse pokončal. Tako žalostno je končal veliki „los". ¦ Srečen konec. Nem je gledal Andrej požarišče. Prva beseda iz njegovih ust je bila: Kje je moja žena, ker v hiši je ni bilo, to je vedel dobro. Komaj je izvedil, je popustil vse in hitel k njej. Na pragu ga dobe gospod faj-mošter, ga peljejo saboj in jamejo očitati, zakaj je pustil ženo v taki negotovosti. Andrej jim pove vse, od prvega do zadnjega, v kakove zmote je zabredel in nazadnje pravi, da se hoče poboljšati popolnoma, ker skušnja ga je izučila, da so najbolji tema in naj veči „los" pridne roke in pošteno ravnanje. Gospod fajmošter so začudeni poslušali, kar jim je skesani Andrej pripovedoval, so ga dobro posvarili in ga potem peljali k njegovi ženi, ktera pa še od nesreče ni vedila nič. Tudi tej je razodel mož vse in jo prosil odpušanja. — Da bi obožani Andrej ložje svojo hišico zopet postavil, posodijo mu gospod fajmošter nekoliko, in mu še tako ali tako pomagajo. Kmalo je bila dodelana, ko je Jera prvič vstala iz postelje, se je že lahko preselila v novo hišo. Tudi dela so preskrbeli Andreju gospod fajmošter in ker je bil od tega časa pridniši, kakor pred kedaj, so ga zopet povsod iskali, in postal je sčasoma če ravno ne bogat, pa vender premožen gospodar, tako da so se spolnile njegove besede: Naj boljši tema in največi „los" so pridne roke in pošteno ravnanje. Tudi sosed, ki je z lastnim premoženjem sezidal svoje stanovanje, se je ravnal po njegovem izgledu, in še večkrat sta rekla oba, da jima je bilo tisto popotovanje v mesto naj bolji šola, kam zaidejo ljudje, ki se hočejo brez prida in pridnih rok obogateti. Da nihče ni več stavil v loterijo, razume se samo po sebi. Naj nihče ne misli, da je ta povestica izmišljena; ponavlja se žalibog, akoravno ne vselej s tako nesrečnim koncem, dan na dan. Koliko kervavih krajcarjev se potrosi po nespametnem, ki bi po drugi poti odvernili veliko več. In ako je res kdo srečen, kaj pa pomaga, v enem letu ni od vsega nič več, kakor, da se je delo opustilo in navadilo postopati in pijančevati. Naj bode Andrejev izgled mnogim v koristi — ——_^,_-¦ Vojniška republika Zaporskih ko-zakov. (Češki spisal J. Pervolf, poslovenil Andrejčekov Jože.) CKonec.) Na takova četovanja so hodili bodi si na povelje maloruskih hetmanov, ali pa iz lastne volje, nemaraje prav nič za pogodbe, ki so bile sklenjene mej Polsko in Turčijo. Naj veča četovanja so se vršila za hetmanov maloruskih Bogdanka (okoli 1. 1575.) in Petra Kunaszewiča Sahajdačnega (v začetku 17. stoletja). Če so našli na povratu dnepersko ustje zastraženo, vlekli so čajke bodi si po suhem nekoliko mil nad Očakov, kjer so je spustili v Dneper, ali pa so splavali v Azovsko morje, po Donu gori, po Samarki v Dneper in skozi vodopade prišli so do „matke Siče", obogačeni z obilnim plenom, za katerega so začeli „hulati". Se vč da je padlo mnogo kozakov na vsakem četovanji, pa vsaki si je želel takove slavne smrti mej svojimi tovariši, ki so te-koj „8uho zemljo kopali, s čapkami, obleko prst izgre-bali, njemu mogilo nasipali, iz sedempedne puške streljali, v trobente žalostno poigravali, slavo kozaško hvalili". Kes to nij bila majhina slava, katero opevajo narodni pevci: „neutnre, nepoleže; bode slava slavna mej kozaci, mej tovariši, mej vitezi, mej dobrimi junaci (mo-lodci)*, ki se je razširila po stepi in lesnem šumenju po celem svetu, mej ljudstvom carskim, narodom krist-janskim, vojsko Zaporožko, donsko in ljudstvom Dne-perskim, nizovim na mnoga leta, do konca veka!" (po narodnih pesnih maloruskih). — Hrana Zaporožcev je bila jako prosta; izmej njihovega zvlastnega živeža treba je omeniti salamaho, rženo testo ne dosti prekvašeno in pak posušeno, katero so jemali saboj naj yeč na pomorska četovanja; tetero, juho in ržene moke, tjuro, suhar (posušeni kruh) na drobno semlet ter prekvašen in omešen s konopnim oljem in solj6. Najljubša jed pa je bila pšenova kaša, vsled katere so se imenovali vsi kozaški kuharji kaše-vari. Ta je bil „na razum nebohatvj", kdor „miž ko-zakamv nebuvav, i kozačkoji kašy nejidav". Eazun tega so imeli posušene ribe, brovčje mes6, suhar in drugo. — Obed burlacki (junaški) je bil celo generalu Tekeli-ju po všeči, ki je neki »vsega se najel, a potem po kozaški vina in medice se napil": Da res — po kozaški; kajti tovariši nijso pili, ampak Izlivali vase medico in slavljeno vodko ali horilko (koje boljšo bazo so imenovali okovitijo-aqua vita) a vareniho-kuhano iz žganja, meda in korenin. Dokler so imeli denar ali drugi plen, so neizmerno hulali, kar je kozak „zarob-Ijav, to j te propvvav, a jak zahuljav, muzyky naj-mav". A kaj bi delal tovariš Zaporožec celi božji čas pokoja na Siči? Zakaj ne bi hulal za moskalske kar-bovance, ljašfce czerwonce a bisurmanske piastre, katere je kakor pridobil, tako zapravil? Saj ni imel nobene družine, nobene ljubeče žene in otrok, s katerimi bi se mimo boja tešil. Včasih je tudi zaplesal kozaka; pa kaj hoče ples brez žensk, — kojih včasu niti postave nij poznal, imajoč pvolavke" (Čaplje) za ženske, pred katerimi je neki bežal, kot pred zlemi duhovi, — v divjih skokih razodevali so se samo bojni pohodi in pomorske bitve. — Ker je bil boj glavno opravilo in preživek celega Zaporožja, nijso se mogle gojiti in širiti vede in nauki mej divjimi Sičevci. Samo duhovni, šolski ataman in vojskina kancelija bili so zastopniki literarne vednosti 116 na Zaporožji. Pisarji, popoviči (sinovi popov) in „gra-motni", ubežniki polski in raski, bili so odgojitelji v sičini soli; listine so pisali v jezikn maloruskem, pa v oglajenem, popolnoma polsko - kancelijskem sloga. Akoravno nijso bili Zapoožci v slovstva izobraženi, imeli so vendar veliko spoštovanje do mož izurjenih v pismenosti. V vže omenjeni dumi o Zborowskem (pri Maksimoviču nČrnomorski vihar") govori kozaci popo-viču Aleksiju, ki se je priznaval velicega grešnika, takole : „Ti sv. pismo v rofce bereš (jemlješ) in čitaš, nas proste ljudi v vsem dobrem podučuješ, kako da imaš i naj več grehov izmej nas nad seboj?" Neiznrjeni v pismenosti, zaznamovali so vso svojo zgodovino, svoje čute, tugo, gorje in radost v prekrasnih damah in pesnih, — najvažnejših virih k poznavanju njih duha -kojih je vže mnogo na svetlem v zbirkah Sreznčvvskega, Maksimoviča, Metlinskega i. d. *) n. O zgodovini Zaporožcev tukaj le kratko omenimo v boljše razumenje prejšinega. Začetek braterslva Zaporožkega sega v čas navala Mongolcev v 13. stoletji; ljud maloruski bežč tramoma pred krutim zatiranjem, napravil si je v oddaljenih pokrajinah okolo vodopadov dneperskib, ki so bile vže v 10. stoletji zbirališče vsakovrstnih druhali potrkačev, nagi o m a nekako društvo, o katerem pa noter do 16. stoletja skoraj nij nič omenjeno. Še le v začetku omenjenega stoletja pokaže se nam ravno na meji male Rusije, takrat polske, kot popolnoma uredjeno brater-stvo. Se je li to zgodilo po izgledu husitskih tram, ali kako drugače, dokaže še-le daljše preiskavanje. Prva znamenitneja junaka kozaška sta bila Ostap Daszko-wic in knez Dimitrij Wiszuowiecki. Takrat je tudi nastalo kozaštvo ukrajinsko, brž ko ne osnovano po izgledu sičinih Zaporožcev, zarad katerih si je slavni polski kralj Štefan Batory (1575 — 1586) enacih zaslug pridobil, kot zarad prvih. Za njega so se oslavili hrabri tovariši Zaporožki kot pomorska vojska (pod atamanom Nečajem) v bojnih započetjih maloruskega hetmana kozaškega Bogdanka. Ta krasni soglas mej Zaporožei in Polaki razdrl je Batory-jev naslednik Zikmund III. Šved, počenši v mali Rusiji preganjati spoznovalce pravoslavne vere ter šiloma širiti unijo z latinsko cerkvijo. V strašnih bojih (ki so se bili okoli 1. 1590—1640) premagani bežali so Malorusi trumama v daljno Zapo-rožje, kamor nij segala moč polskih kraljev, kjer so si opomogli ter se pripravljali k novim bojem. Prišlo je leto 1648. osodepolno v zgodovini male Rusije. Na smrt razžaljen Bogdan Chmelnicki prikaže se na Siči, *) Domače življenje Zaporožcev je jako zanimivo a na-tanjčno popisal stari Zaporožec Nikita Leontjevič Korž, starec vže več nego 100 let star, proti konca minulega veka v veliko-ruskem jeziku. Memoiri ali spomini ti so bili izdani v Odesi po nadškofu Gabrielu. Iz priročnih knjig slika Zaporožje jako dobro Michal Gliscinski v „Znaczenie i wewnetrzne žycie Zaporoža"