Štev. 4.	V Ljubljani 1. aprila 1879.	Leto IX.
za slovensko mladino.
©tsièp- elegije, i.
Sirota.
éte nedolžno sem bil, ko mati so moja umrli,
Zvršil sem lét bil lést, dobro spominam se Sé;
Skàkal po vrti vesel, na òdri so mäti lezäli, *T Zlega nikakor sluteč, srečen, nesrečen otròk ! ' Oča pokličejo mè, žalujoč, veselega z vrta:
„Sinek moj ! semkaj teci, da ti povem na uho :
Pojdi v stanico takój, poljubi tam miiteri róko, Zadnjič poljubi rokó matere sv&je ta dan!"
Tekel sem hitro domov, poljubil sem màternjo róko : Mrzla je roka bila, védel jaz nisem, zakaj.
Skoraj so prišli možje, ogrneni s črnimi plašči, Mater iz hiše nesó, jóka obitelj se vsa.
Da-si jaz nisem umèl. kaj jók glasan se razlega,
Vender sem phikal se vmes. drugih plakanje sliSèé.
Dòbro še pómnim denès, da rekla je stara ženica: „Jokaj se, jókaj otròk! v sveti izgubil si vsè !u
Nisem razsodil beséd, katére izustila dna,
A da mi rekla je prav, bridko še čutim sedaj.
Rés da izgübil sem vsè, kar mater pogrébci so vzeli : Mnógo pretočil solzic, mnogo trpel sem nesreč !
Vès rad prehodil bi svét, nikdar nikjér ne počival, Dà bi le zopet kedaj materin videl obràz!
Kaj bi mi li do zlati in kaj bi mi bilo do slave?
Tebe le, màti! želim, k tèbi srcé hrepeni! Vsè je zamàn, — siróta ostanem brez tebe na zèmlji !
Mrtvih ne vrnem nazàj. vélik jih loči propad. Sólza jedina sladkost, hladilo, tolažbo mi daje, Žalost mi teši solzà, tési mi bridko srcé.
A. KalAn.
Vspomlàd.
Sólnce se spét lesketa,
Zemljo gréje, Vétrec šaljiv so igra,
Kàdar véje: Prekrasen vesoljni zdaj svét je. Ker venča ga spét mladolétje.
Pötok žu boren hiti
Reki v strugo: Riba v valovih podi
Druga drugo : Eazlajal na vodi se léd je, Ko prišlo je k nam
Liste vesélo drevó
Zdaj razvija. Ptičja zveni na uhó
Melodija: Ko v grmi oglàSa se pétje. Oživlja se spet mladolétje.
Cvétje se dviga od tól
Po lividi, Krilat metuljec zaspal
Nij vspomlädi : Preleta se s cvetja na cvétje, Perut mu vzredi mladolétje.
Vsaka nam stvar veselost Ukazuje :
„Naj se zdaj čila mladost
Naradüje V nedolžnem igranji in pétji, Ker cvétje mladina je v cvčtji!"
Ne zasmehuj siromakov.
V nekej vžsi sta živela dva kmeta, Jurij in Miha. Jurij je bil bogat a Miha siromak. Bogati Jurij je imel malopridnega sina Jožka, a siromak Miha dobrega in pridnega sina Franceta, ki je bil očetu že pri vsacem dehi na pomoč. Da-si so oče večkrat opominjali Franceta, naj se ne drtiži z malopridnim sosedovim Jožkom, vendar prijateljstvo med tema dvebia dečkoma ni moglo prenehati. Večkrat je Francè svojega tovilriša Jožka na cesti kje srečal, in ni bilo drugače, da se je malo pogovarjal ž njim. Tako se je vsaj očetu izgovarjal, kadar ga so oče zaradi Jožka svarili.
Bil je lep poletni dan. Solnce je z jasnega neba pripekalo, ptičice so prijetno žvrgolele in hladni potočki so ugodno šumljali. Ravno je odbila jedna ura popóludne, da požene Francè jedino kravico, ki so jo imeli oče pri hiši, iz hleva na pašo, in da-si siromak ni imel nobenega veselja, vendar si veselo žvižga in prepeva.
Med potoma na pašo premišljuje, kako dobro se godi njegovemu to-vdrišu Jožku, ker ima bogatega očeta. „Oh !u vzdihno žalostno, „kako srečen bi bil jaz, ko bi imel tako bogatega očeta, ali da bi vsaj imel tako lepo suknjo, kakor jo ima moj tovariš Jožek!u V take rmsli zatopljen prižene kravo na pašo, kjer prijazno pozdravi svoje tovariše pastirje. Ali kako se
zavzame, ko ugleda med pastirji tudi svojega tovdriša Jožka, kateri ga zanimljivo pogleda in nagovori : „Glej me, Franci! ! danes sem tudi jaz prišel na pašo." — „Kako to?" vpraša ga France. Jožek se na to iz vsega grla za-krohotà in reče: „Nikar si ne misli, ljubi moj, da bi se jaz ponižal do bo-rega pastirja ter bi tukaj s teboj krave pasel, — nè — nè — tega Püä-karjevemu Jožku ni treba, tako daleč še ni z menoj 1"
Tako se je lehkoumni Jožek babai z očetovim bogastvom, ter niti pomislil ni, kako opotočna je človeška sreča na tem svetu. Večkrat se je zgodilo, da je Jožek svojega tovariša Franceta tndi drugače äe zasmehoval, a dobri njegov prijatelj Francè je bil tiho ter je mirno prenašal vsa zasmehovanja. — Jožek je večkrat in povsod iskal vzroka, kako bi Franceta raz-žalil. Ce ni mogel drugače, stopil mu je na nogo, ali mu pa pri razgovoru ni dal nobene besede veljati, rekoč, da siromaki nič ne vedó ter je najboljše, da se ne vtikajo v besedo veljavnim ijudém, — ali da ob kratkem povem, Jožek je povsod kazal, da je sin bogatega očeta ter si je mislil, da se sme s siromaki norčevati, kakor se mu poljubi.
Z večera gre Jožek s Francetom domóv. Med potoma mu reče: „Veš kaj, ljubi Francè ? Meni se ti zelò smiliš : iz tebe ne bo nikoli nič dobrega, ker so tvoj oče siromak, ter ti ne morejo nič premoženja zapustiti. Nu ako bodeš priden in drugače pameten človek, pridi k meni, kadar bodem jaz velik, in vzel te bom za hlapca. Dobro se ti bo godilo pri meni."
Pri teh besedah oblijč ubozega l'rannota solzé. „Pomisli, Jožek, v jeduej klopi sva skupaj sedela in jednega učitelja sva skupaj imela," odgovori žalostno Francè, „kako bi to bilo, da bi jaz moral biti tvoj hlapec?" — Jožek se mu smeje in reče: „Ne bodi hud, ako nisi bogat; vsak človek ni, da bi moral bogat biti ; ako bi bili vsi ljudjé bogati, kdo bi bil potem hlapec in tako dalje.
Ves pobit in žalosten pride Francè domdv ter pripoveduje vse to svojemu dobremu očetu. „Ljubi moj Francè!" rečejo oče, „res je, da nismo bogati ter se nimaš nič dobrega nadejati na tem svetu. Nu bodi dober, pošten in priden, kakor si bil do zdaj, in videl boš, da človek tudi brez bogastva lehko srečno in zadovoljno živi."
Vso noč je ubogi Francè premišljeval očetove zlate besede. Sanjalo se mu je, da ga njegov tovdriš Jožek zopet draži in mn očita očetovo uboštvo. Iz teh neugodnih sanj se prebudi, ko je že zlata jutranja zärija skozi okno posijala.
Ostal je Francè tudi dalje še priden in dober deček, kakor so njegov
oče želeli. Odslej tudi ni več toliko maral za toviriša Jožka in njegovo srečo.
*
Oez nekaj let urnró Francetov oče in sirota Francè ostane sam. Upniki mu prodadč jedino kravieo, a njega poženč iz hiše, v katerej je preživel svoja otročja leta, „Kam se naj zdaj podani? Kje si naj iščem službe?" jokal je ubogi Francè in zdihoval po dobrem očetu.
Necega vročega poletu ga dnó se pod& iz domačega kraja v daljni, tuji svet. Muogo je prestal žeje in lakote na svojem potovanji, ker siromak ni imel denarjev, da bi si bil kupil kruha. Dospevši v velik samčten gozd, ugleda ob cesti podobo matere božje s svetim détetom v roci. Večkrat je
4*
slišal Francò, da je dobro, ako se človek v stiskah in nadlogah zateče z molitvijo k materi božjej. Takó tudi on stori. Poklekne pred sv. znamenje nebeške kraljice ter jej potčži svoje bridkosti in nadloge, prosčč jo, da mu izprosi milosti pri dobrem nebeškem očetu. Po končanej molitvi vstane ter potuje dalje ne vedčč ne kod ne kam.
Že se je mračilo, da pride Francò v neko vas. Takój se podi v najlepšo in največjo hišo, kjer se j« nadeja! dobiti zdatne podpore. Ali zelò se je motil ubogi Francò. Ljudje v bogatej hiši ne samo da mu niso nič dali, temuč poguali ga so iz hiše, rekoč, da jo grdo in nespodobno za mlađega človeka, da berači in prosi kruha po tujih hišah. To se je ubozemu Francetu zelò milo storilo. Žalosten otide v prosto, kmetsko hišo, da si ondu izprosi skorjico kruha. Tukaj najde starega človeka pri peči sedeti, a po hiši je bilo vse umazano in razmetano.
„Dober večer vam Bog daj !" pozdravi France starega moža v hišo sto-pivši, ter mu začne pripovedovati svojo nesrečo, prosòó ga, da bi mu dal kaj vbogajme. Starec ne reče niti besedice, le z rokó je dajal nerazumljiva znamenja, iz česar je Francò Bpoznal, da je stari mož za pečjo nem (mntast). Ubogi deček je moral zopet dalje, brez da bi bil dobil kako pomoč. Zunaj pred hišo nemega moži so Francò milo razjoka.
„Kaj se jokaš ? Od kod si, ubogo dete ?" nagovori nek gospod ubozega Franceta, ki je ravno o tem času šel memo njega po cesti. Francò mu s solzami v očeh povó vse, kolika nesreča ga je zadela ter da ne dobi nikjer nobeno pomoči. Gospodu se deček smili, vzame ga s seboj in mu dà dobro večerjo. Pri večerji ga gospod vpraša, ako bi ne hotel iti k njegovemu bratu, ki je trgovec v bližnjem meatu, iu bi rad vzel pripravnega in poštenega dečka v svojo 5toda.j&lni<M. Kaj je bilo Fra&catu Ijutóags. u«g« ti ta ? Sval^iao joljuhi gospodu roko iu mu reče, da bi bila to za njega največja sreča.
Nekaj dni je ostal Francò v hiši dobrega gospoda ter je čakal odgovora na piBmo, katerega je gospod pisal svojemu bratu zaradi ubožnega Franceta. Nii odgovor kmalu pride. Gospodov brat jo pisal, da prav rad sprejme ubožnega dečka v svojo prodajaluico, ako namreč deček obljubi, da ostane vedno dober, pošten in priden.
In tako je moral ubogi Francò zopet na pot. Dobri gospod, pri katerem je Francò nekoliko dui prebival, poduči ga še, kako se mu je treba vésti pri tujih ljudeh, stisne mu nekoliko krajcarjev v roko ter inn ob jednom da list, s katerim ga še posebno priporoči svojemu bratu. S sólznimi očmi se Francò zahvali dobremu gospodu za vse, ter mu obljubi, da mu bo ves čas svojega življenja hvaležen in bo vsaki dan molil zanj.
„Francò, bodi priden in rad moli Bogi!" — to so bile zadnje besede gospodove pri Francetovem odhodu.
Zdaj je Francò popotoval po tujej zemlji. Vse planine in goré so mu bile neznane. O kako je človeku hudo pri srci, kadar mora zapustiti svojo ljubo domovino ! Večkrat se je Francò spominjal pokojnega očeta in pokojne matere. O ko bi vi otroci znali, kako težko je otroku živeti brez Ijnbih staršev! Kako milo se je Francetu storilo pri srci, kadar se je spomnil, da nima nikogar svojega več ua tem svetu.
Bilo je že pozno zvečer, da pride Francis v mesto. Ni mu bilo treba dolgo iskati svojega bodočega gospodarja, ker ga je skoraj vsak dobro poznal v mestu.
Ko pride do trgovčeve hiše, predà pismo pred vrati stoječemu gospodu, ki ni bil nihče drugi nego trgovec sam, kateremu je bilo pismo namenjeno. Trgovec pismo prebravši, prime Franceta za roko in ga pelje v hišo, kjer mu dà dobrega kosila in mu pokaže sobo, v katerej bo spal. Tudi trgovčeva družina je bila s Francetom prav prijazna.
Druzega dné zgodaj odpelje trgovec Franceta v prodajalnico, kjer mu vsa njegova opravila natanko razloži.
Trgovina je Franceta zelò veselila. Bil je vedno priden in pošten ter se gospodarju tako prikupi, da ga gospodar že čez nekoliko let oprosti in ga dene v službo trgovskega pomččnika s posebno dobrim plačilom. Ker je bil France že od mlađih nog zelò varčen, kmalu si prihrani toliko, da je trgovino lehko na svoje roke začel. Tako postane Francè trgovec v ravno dnem mestu, kjer se je bil trgovine izučil.
Necega leta je bila zelò ostra zima. Okoli božiča jo pritisnil posebno hud mraz.
Nekoliko dni pred božičem stopi sluga v Francetovo prodajalnico ter mu reče. da zunaj stoji nek popotnik, ki bi rad govoril ž njim. Francè gre iz prodajalnice, in koga zagleda? — Jožka, svojega nekdanjega tov&riša in so-učenca. Stal je zunaj pred vrati ves raztrgan in prehlajen.
„Kako prideš ti do mene?" vpraša ga Francè prijazno ter mu podä roko.
„Nesreča, velika nesreča me pripelje do tebe," odgovori Jožek. Oče mi so umrli. Zapustili mi so res lepo premoženje, ali tatovi uldmijo neke noči v mojo hišo ter mi odnesó vse denaije. Hišo sem moral prodati. da sem poplačal upnike, in zdaj me imaš pred seboj berača, ki ne zna ne kod ne kam."
Oba se razjokata. Dobri in usmiljeni Francè reče svojemu nekdanjemu tovirišu Jožku, da bi mu bilo zelò ljubo, ako ostane pri njem za trgovskega pomččnika. Zna se, da si Jožek tega ni dal dvakrat reči. Ostal je pri Francetu in se je večkrat z žalostjo spominjal, kako nespameten je bil, da se je v mladosti ponašal z očetovim premoženjem. Zdaj je spoznal, da je vse to, kar je nekdaj prorokoval svojemu tovarišu Francétu, le njega samega zadelo.
U- T.
Lov na medvede.
Stepan, jedenajstletni sin graničara iz Suvaje, vrne se necega dné meseca junija 1831. leta s kozami, ki jih je pasel v gorah, domóv. Prišedsi v vas, takój hiti k Tanaziju 13 letnemu dečdku in mu pové, da je po naključbi staknil medvedov brlog.
„Ako imaš poguma," reče mu: „idi jutri z manoj in — medved je najin. Znam, da imajo tvoj oče več samokresov in tudi puško. Skusi da dobiš kak samokres in počakaj me jutri za rana pod hribom."
Malemu, pogumnemu Tanaziju bil je ta nasvet zelò všeč. Obljubil je, da gotovo pride in tudi puško s seboj prinese.
„Da bi nas bilo nekoliko več," dejal je, „rečem Se sosedovemu Glizu. Močin je in nama lebko pomaga medveda domóv spraviti. Tudi rad molči in — kar je najboljSe — on ima tudi samokres (pištolo).
Glizo je bi) tudi pastir, kacih 15 let star. Dražega jutra, predno je solnce svoje žarke razlilo in se je Se gosta megla nad reko Uno razprostirala, bila sta uže Tanazij in Glizo pod omenjenim hribom. Ne dolgo in črednikov rog zatrobi, kar je značilo, da pride Stepan. Kmalu so bili mladi lovci zbrani, ki se pogovoré, kaj jim je storiti. Tanazij je bil mož beseda ter je prinesel dobro nabasano puško svojega očeta s seboj. Glizn nij bilo mogoče dobiti samokresa, a sukal je sekiro po zraku, rekoč: „Sekira mi namestuje puSko 1" •— Stepan, ki je našel medvedov brlog, imel je za pasom slab samokres nabasan z debelo razsikanim svincem. Veselo gredd v gdro. —
Pot je bil dolg in solnce je pripekalo vroče. Gozd je postajal čedalje temnejši. Zdajci obstoji Stepan in pokaže prijateljem luknjo — medvedov brlog. Bili so na mestu. Takój se pogovoré, kako in kaj jim je storiti. Luknja, ki je bila medvedn za vbod k brlogu, bila je zelò majhena. — Na desno medvedovega brloga se postavi pogumni Glizo s sekiro v roci, da bi medveda kosmatinca takój treščil po buči, ako se mu prikaže. Tanazij se vstopi ravno pred lukujo, naslonivši puško ob skalo, da bi tem bolj gotovo zadél medveda. Stepan, star samokres v roci držčč, zavpije iz vsega grla, da bi medveda na dan privabil. Jama je bila dolga in temna ; kar se začuje neko tulenje, ki se vhodu bliža.
„Evo ga !" kriči Stepan nekaj trenotkov, in kmalu potem péci Tanazi-jeva puška. Kakor da bi bilo izgovorjeno, tekó fantiči do bližnje skale, od koder so lehko vhod k brlogu opazovali. Dolgo, precej dolgo uže čakajo, a medveda ni od nikoder. Morda je mrtev ! Bolj in bolj se bližajo vhodu, počasi, in varno stopajoč. Jeden izmed mladih junakov stopi bliže in — o veselje ! — tikoma vhoda leži ustreljeni medved. Skonca nekako boječ potem nekoliko bolj pogumno sune Tanazij s puško medveda, a medved se ne gane. Veselje je nepopisljivo. „Ven ž njim!" kriče hrabri dečki; ali breme je pretežko za — troje otrok. Dva izmed njih stopita v jamo in od ondu porivata. Kar zarenči nekaj za njima.
„Evo še jednega," zavpijeta pastirja, v tem ko Stepan pred jamo stoji, stari samokres v rooi držčč. Sam Bog je dal, da je bil to le mlad medvedek, katerega sta Grlizo in Tanazij kmalu pobila.
Še le zdaj spoznajo korenjaški fantiči svoje velikansko delo; groza in strah jih obide.
Kder so dobili mater in mladega medvedka, ondu je lehko tudi star medved. Ta misel jih ustraši in naglo otidejo v bližnjo vas.
Iz vàsi gre več mož v gozd, ki prinesč ubita medveda v vas; medvedka je imela še svinčeno kroglo v glavi. Mali strelci niso imeli več strelnega prahti, in Stepanov samokres tudi ni hotel ustreliti, ker je bil preveč zarujäveh
Vojaški načelnik, pokliče dečke k sebi, pohvali njihovo srčnost, odkupi jim lep medvedov kožuh ter jim povrh še podari poln mošnjiček denarja.
l'réeel M. Màiivrh.
Dekletce v dvorani.
Veselje! dvorana odprta stoji, Skakäje se Bärica valijo spusti. A kaj tam zagleda? oj, čudo sladko, Naproti hiti jej dekletce lepó ! Zavzeta obstane ; kar ona stori, Posnemati vredno dekletcu se zdi. Počasi pomiče sedaj se, a glej! Počasi i stopa dekletce naprej. Jednake rasti je, in istih je lét, Nje krilice belo kot jabolčen cvét; 1 kódrici zlati jej padajo vznak, Ter vanje vpletèn je vijolčasti trik.
Od ràdosti Barici vtriplje srce, Družice želela bì davno je vzé! In meček in punico vrže na tlà. Saj ima družico ter srečna je vsà ! Razvneta zavriskati hoče glasno, A „dobro mi došla!0 čepeče samo. In k njej se nagiblje: „te rada imam, Prav rada, zatorej poljubek ti dam !" A hipno prijazni otrok je ves plah. In srčece groza poprime in strali : Družice preljube obraz je leden, Ter g as to zakriva ovòj ga meglén! Jokäje se Bàrica naglo zbeži: De.detca v dvorani zelò se boji !
Lujiza Pctjakova.
Zvesti pes.
(Resnična prigodba.)
V zadnjem adventu se je nečega jako mrzlega večera vračeval nek mesar iz Podbrda na Goriškem, kjer je bil po opravilih, zopet domóv v Železnike na Gorenjskem. Ker na svojem potovanji ni dobil nič tečnega za svoje telesno okrepčanje, korakal je urno naprej, nadejaje se, med potjo v kakej gostilnici kaj dobiti. Ali v samotah Zadnje Sore pod Sorico zaénè ga napadati opésanje. Da bi se nekoliko odpočil, sede jedenkrat, dvakrat; — gre naprej, zopet postoji, ter se naslanja na svojo palico. Ali slabost prihaja čedalje večja. Klicati ondu na pomoč bilo bi zamàn ; — kdo ga bo slišal v teh samotah! Ves opešan zgruzi se drugič na tla, nekoliko poleži, — še jedenkrat se ojdči, vstane, ter gre nekoliko naprej. Toda zdaj ga zapusté poslednje moči, zavest mu izgine popolnem, in v tem stanu se zgrudi v sneg. Strašen polozäj ! — Pes, ki je že poprej skrbno okrožaval svojega gospodarja, ter ga lizal po obrazu, leti zdaj do bližnje gostilnice, zvane „pod rdštom", katera stoji nekoliko v stran od kantonske ceste. Ondu začne skrbna žival lajati, kakor da bi klicala ljudi ua pomoč. Krčmaijevi so to dobro slišali; a vendar, ker je bilo že okoli 7. ure zvečer, mislili so, da mesar žene kaj živine, in se mu mudi proti dómu, kamor je od tam še dobre dve uri hodà. Čez nekoliko časa začne lajati pes drugič, prileti celò pred vežo, ondu cvili in se zaletuje v vrata. To se je jelo krčmarju sumljivo zdeti ter prevdarja, kaj bi bilo storiti. Pes leti zopet od hiše, in lehko se sodi, da bi se bil vrnil tudi še tretjič in morda še večkrat ; samo — da bi prepozno ne bilo. K sreči je šel še neki Davčar domóv, ki najde v snegu ležečega mesarja. Yea prestrašen pribiti klicati krčmarja. ürno vzameta aamotežne sani, in hitita do kraja, kjer je čakala moža gotova smrt. Povedal sem namreč že zgoraj, da je bil večer silno mrzel. Ali nova skrb se ju zdaj polóti. Pes, pravi velikan, in do ptujih ljudi zelò neprijazen in hud, hodil je okoli svojega v nezavesti ležečega gospodarja, ogreval ga in lizal mu obraz. Bala sta se toraj blizu iti. Bog ne daj, da bi se bil bližal kdo kdaj mesarju iz slabega namćna. Jedna sama beseda iz njegovih ust, in znal bi bil zločinec, po čem je smola v Kranji (tako pravi namreč naš gorenjski prigovor). Ali ko zdaj možžl do mesarja prideta, začne se jima pes prijazno dobrikati, veselo mahati z repom, in zdajci odstopi. Jaderno moža naložita mesarja na sam, pripeljat» ga do gostilne, kjer jim je bila sreča mila, da so ga zopet k življenju obudili, in mu tako rešili drago življenje.
Omenjeni mesar je sicer premožen mož ; ali ker mu je jedina podpora, starejši sin, pri vojakih , ostalih druzih mlajših 7 otrok pa mozü ne more polajševati njegovega starni, mora se truditi sam po visocih goràh naše doliue. Lehko si mislimo, kako žalosten prizor bi bil, ko bi bili tako mnogobrojnoj družini druzega jutra pripeljali mrtvega očeta na dom.
Zdravje.
Kadar je človek zdrav, ne vé, koliko je zdravje vredno, a kadar je bolan, še le zna ceniti to veliko dobroto. Mnogo ljudi že v prvej mladosti zapravi ljubo zdravje in marsikdo je sam kriv, da bira in mora zgodaj umreti. Ako hočeš biti zdrav, zapomni si med drugimi tudi naslednja pravila:
1.	Ne prehlajaj se! Prehlid je vzrok in začetek mnogoverstnim boleznim, ter slabi človeško telò, da se ga nalezljive bolezni rade prijemajo. Ljudje se najbolj pogosto prehlajajo, kadar je vreme bolj hladno, mokro in izpremenljivo ; kadar se mraz in gorkota naglo vrstita, za pozne jeseni, v začetku zime, proti koncu zime in v začetku pomladi, pa tudi vsak drag čas, kadar po zn&jni vročini naenkrat nastopi hladen veter in človeka v pòtu zadene.
Da se ne prehladiš, oblači in obuvaj se vselej vremenu primerno, ogibaj se krajev, kjer je prepih, posebno če si pSten ali celč premoččn. Ne hodi iz tople sobe slabo oblečen na mraz ; nikoli ne pij vode dokler se nisi ohladil in si zuöj osušil. Ne kopaj se, dokler si še vroč in póten ; hudo bolezen si s tem lehko nakoplješ. TJmivaj si vsak dan vrat in prsi s hladno vodo, pa pri zaprtih oknih in durih. Ta navada je kaj koristna, posebno mladini. Skrbi, da bode tvoja koža suha, ravno tako tudi obleka in obitalo.
2.	Varuj si oči! Srečen je človek, kateri ima vse počutke zdrave; vsak naj skrbi, da si jih ohrani nepokvarjene, kakoršne je prejel od stvarnika. Iz med vseh počutkov je vid človeku najdraži.
Srečen je človek, ki ima dobre oči, zatoraj jih moramo skrbno varovati. Najbolj škoduje očem prevelika ali pa premajhena svitloba, pa tudi dolga temi Ne smemo gleuafci v preveč svitle reči. Kdor im a tako delo, da mora gledati v svitle in drobne reči, naj večkrat z očmi počiva takč, da gleda na zeleno. Tudi je dobro, da se oči večkrat s čisto vodo izmivajo. Očem škoduje tudi vsaka prehuda, umeteljna razsvitljava, posebno pa ne dé očem dobro, ako se trese to, kar gledamo; tedaj ni dobro, ako peljajoč se ua vozu beremo. Največ pa škoduje očem, ako se svitloba in temi hitro druga za drugo menjavati. Najbolj ugodne barve očem so zelene in modre barve, in sploh vse bolj temueje ; najmanj ugodne očem so pa presvitle barve, živo rudeča in rumena barva.
Oči si utrjujemo, ako se vadimo daleč kaj razločevati, ako razgledujemo od daleč kako zeleno polje ali gozd.
Očala ali očuice naj nam bodo zaduji pripomoček. Bodimo brez očal, dokler moremo ; ako pa jih moramo imeti, izberimo si raje slabejše, kakor preostre. Skerbno varujmo dragi biser, svoje zdrave oči, ter ne pozabimo, da laže jih varujemo, kakor pa pozneje brez vspeha ozdravljamo.
3.	Varuj si sluha! Tako umetno kakor okč je ustvarjeno tudi človeško uhil Vnanji del ušesa je ühel, katera sprejema glas in ga dalje pošilja. Iz vnanjega ušesa gre votlina v glavo, v notranje uhó. Po tem vhodu nahaja se ušesno maslo, katero brani, da v uho ne pride prah, lasje in kaj tacega. Med vnanjim in notranjim ušesom je razpeta kćžica, bobnu podobna, na kateri zadoui glas, da slišimo. Notranje uho je zelò umetno ustvarjeno in ima slušno čutnico. Glas, ki ga uho sprejema, nastaja po trésenji zrak».
Sluh se po več vzrokih pokvarja. Vsak močeu glas preblizu ušes sluhu škoduje, pa tudi to, če se v ušesni votlini nabere preveč ušesnega masla, da glas ne more do ušesne kčžice, torej se mora tudi uho včasi, toda prav varno in previdno izčistiti.
4.	Dihaj čist zrak! Zrak, katerega dihamo, je človeku tako potreben, da brez njega živeti ne more. Najčistejši zrak je po vrtih in poljanah ; še čistejši pa po planinah. Najslabejši zrak je tam, kjer veliko ljudi vkup prebiva in to je po volicih mestih, med visocim zidovjem, po zaprtih iu ozkih ulicah, kjer sapa ue prepihava. Cist zrak je najboljši pripomoček dolzemu in trdnemu zdravju.
5.	Skrbi za zdrava jedila iu za zdravo pijačo! Jedila so dvojne vrste: rastlinska in živalska Rastlinska jedila potrebujejo močnejšega prebävljenja. da se izpremeué v živalsko tvarino. Najboljša rastlinska jed je kruh. za katerega vsaki dan Bogi prosimo. Živalska jedila so bolj tečna in prebavljiva. Mleko je sredina rastlinskih in živalskih jedil. Vsa rastlinska in živalska jedila pa redé samo takrat, ako jih želodec dobro prekuha in dobro prebavi Najbolj koristna za človeka je zmešana rastlinska in živalska jed. A ni je nobene jedi, katera bi ugajala vsem ljudem. Takim ljudem , ki so vedno na prostem zraku, želodec bolje melje in kuha , kakor ónìm, ki tičč v sobi in si z mislimi bélyo glavo.
Najbolj naravna in najbolj zdrava pijača je voda: vendar je tudi voda nezdrava, če ni čista in če dolgo stoji v odprtej posodi. Najboljša voda je koj iz studenca, ker ima v sebi ogelno kislino, ki je našemu zdravju tolikanj potrebna iu koristna, da bi brez uje živeti ne mogli.
Mleko je tečno; kislo mleko kri čisti iu hladi. Dobro pivo ali ol je delavnim ljudem redilna pijača; sprideno ali premlado pivo pa je škodljivo. Vino je starim in delavnim ljudem zdravo, ako ga zmérno pijó. Kdor ga preveč pije, zaliva sam sebe in zapravlja zdravje. Močna kava za otroke ni zdrava. Öaji so v nekaterih boleznih dobro zdravilo, a niso za navadno pijačo. Žganje je strup in je podobno tekočemu ognju.
(i. Oblači se primerno! Obleka varuje naše telo škodljivih vplivov. Primerna obleka je tista, ki naše telo spodobno odeva in ga varuje mraza, vročine, mčče in drugih škodljivih uapik. Obleka pa ue sme biti pretesna, da prostega gibanja in telesnega razvitka ne ovira.
7.	Imej čedno, zdravo stanovanje! V hiši, kjer prebivaš, pred vsem skrbi za dober zrak; tedaj ne trpi tu nobene reči, ki bi zrak spri-dovala. Slab zrak dela v hiši mokro perilo, gnjiia mokra tla, vse umazane reči, smeti, posebno pa, če je več ljudi v jednej sobi in če se vsaki dan soba po večkrat ne prezrsčuje. Spilnica naj bode vedno snažna in ne pregorka. Ako 6e potiš, počasi se ohiAdi in preobleči ; dišečih cvetic ne imej v spalnici. Ne puščaj po noči odprtega okna, da se ne premraziš, ako bi se po noči ra-zodél. Vse stanovanje naj bode vedno snažno.
8.	Vsa poglavitna ravnila zdravega in dolgega življenja pa so v teh le kratkih besedah: „Imej zmirom veselo srcé, hladno glavo, proste prsi, nogé pa tople in suhe!"
Vojvodina Koroška.
Koroška dežela je zelò gorata in ima dolge doline, ki se nekako sredi dežele v veliko celovško ravnino razteznjejo. Meje tej deželi so: na severu Salcburäko in Štirsko ; na vzhodu Štirsko ; na jugu Kranjsko, Primorsko in Beneško ; na zahodu Tirolsko. Koroška vojvodina ima 10.370 □ Km. zemeljskega površja, na katerem živi % milijona ljudi. Po narodnosti so % Nemci, a '/» )e Slovencev. Ker ima koroška vojvodina malo oralne zemlje, zato ne pridela toliko žita, kolikor ga potrebuje za svoje potrebe. Krivo je pa tudi hladno podnebje, da žito ne obrodi bogato. Žita, sadja in vina se tedaj na Koroškem zelò malo pridela, a toliko već izvrstnega lesà za kupčijo iu domačo rabo. Ker je po dolinah in gorskih pobočjih mnogo lepih travnikov, zato se Korošci pečajo tembolj z živinorejo. Posebno se odlikuje goveja živina, a tudi lepih konj in plemenitih ovac imajo Korošci obilo. — Največ ljudi po Koroškem preživi rudarija in kovinska obrtuija. Posebno veliko daje Koroška dežela železa, svinca in rujavega premoga. Kupčija z železnino je tedaj zelò živahna. — Najviša gora na Koroškem je Veliki zvonàr (Grossglockner), ki je 3796 metrov visok in stoji blizu tirolske in salcburške meje. Pómneti je še treba Podkóren (1044 m.) med goreujo Savo in Žilo, Ljubelj (1355 m.) med Borovljem iu Tržičem, in pa Jezerski vrh (1205 m.) med koroško Belo iu Kokro.
Poglavitna reka koroške dežele je Drava, ki teče podolgoma skozi vso deželo. V Dravo se izlivajo ob levem bregu: Gorenja Bela, Jezernica, Krka z Giano in Labòdniea; ob desnem bregu: Žila z Žilico, Ka-pelska Bela in Meža. Posebno imenitno koroško jezero je tako imenovano Vrbsko ali Celovško jezero blizu Celovca.
Glavno mesto koroške dežele je Celovec s 15.000 prebivalci. Tu je sedež deželnega poglavarja in krškega knezoškofa. V Celovcu je višja gimnazija in realka, učiteljsko izobraževaliče z vadnico in še nekaj drugih učilnic. Vcelovškej okolici leži Gosposvedsko polje z ostanki starorimskega mesta in vojvodskim stolom, t. j. kamenitim sedežem s staroslovenskim napisom. — Dalje je treba pòmneti: Beljàk, staro mesto na Dravi s 4500 prebivalci. Tu je velika zalčžnica koroškega železa. Hribje okoli Beljàka dajejo najlepši svinec. Plajberg s 4000 preb. in največjim svinčenim ruduikom v Avstriji. Prevalj ima velikansko izdelovalnico za železo. Volšperg ima slovečo fabriko za svinčeno belò bo, a Št Pavel benodiktinsko opatijo in nižjo gimnazijo. Velikovec, znamenit zaradi živinskih in žitnih sejmov; Špital in Terbiž s iužinami. V Borovljah izdelujejo razno jeklenino in puške.
J u ž na-in K u dol fova (gorenjska) železnica vežete Koroško s kranjsko in štirsko deželo. A z Kranjskega se pride na Koroško še po trojnej cesti. Ta cesta je od Ljubljane do Kranja le jedina; a nad Kranjem se deli na tri strani ; preko Ljubelja na Celovec, preko Kòrena na Beljäk, in ob reki Kokri na Kàpljo.	t.
Črtice ir. ruske zgodovine.
(Po Nestoru priobćnje A. K.)
6. Prvi razdeli in razpori (972- 980).
Po smrti Svetoslava kneza je začžl vladati Jaropolk v Kijevu, Oleg v drevljanskej zemlji a Vladimer t Novem gradu. A nijso dolgo prebili v miru. Na tretje leto so se sprli knezi, in to je bilo takó: sin Kijevskega vojevode Svénalda, Ljut, otide iz Kijeva v les na lov in pride v gozde kneza drevljanskega, Olga. Tu ga sreča Oleg sam in upoznavši, da je Svenildič, ubije ga. Od tedàj je Svénald vedno ščul Jaropolka: „pojdi na brata svojega in vzemi si drevljansko zemljo." Hotel je odmaščevati sinu svojemu.
Tretje leto gre Jaropolk na Olga ter ga razbije. Vojaki Olgovi bežeči v mesto VriSčij po mostu ćrez rov k mestnim vratom, gnetli so se ter pehàli z mosta drug druzega, in spehnili so v stiski tudi samega Olga uehoté, a za njim je popadalo še mnogo ljudij in konj.
Stopivši Jaropolk v mesto Olgovo poälje iskat svojega brata. A zvedel je, da je neki Drevljan videl, kakó so Olga pehnili z mostu. Začnć trupla vlažiti iz rova od jutra do poludne, ter napósled spodaj pod vsemi trupli najdejo tndi Olga. Prinesó ga v grad in poloJé na kòver (preprógo). Jaropolk pride, začne plakati nad bratom in reče Svénaldu: „poglej, tega si ti hotel !"
Ko Vladimer sliši v Novemgradn, da je Jaropolk ubil Olga, ustraši se ter zbeži za morje. Jaropolk je posddnike svoje posadil v Novem gradu in je vladal sam v ruskej zemlji, a ne dolgo.
Tretje leto so Vladimer povrne z Vavégi in reče posMnikom Jaropolčiin : idite k bratu mojemu in recite mil: „Vladliner gre nä-te; pripravljaj se, ž njim biti se!"
Vladimer pride na Kijev z v9ji mnozimi. Jaropolk se zapre v mesto z vojevodom Biudom, v katerega se je povzdAjal zelò. Vladimer hoče z lestjó (zvijičo) vzeti mesto in pošlje Bludu povedat : „poprijaj mi *), ako ubijem brata svojega, imeti te hočem v otoa mesto. Nijsem začel jaz pobijati bratov, nego Jaropolk, a jaz sem zbavši se prišel nànj." Pozabil je Blud, čegov hleb je jedel ter kakó ga je Jaropolk osipal z darovi in častjć, ter predal se je na Vladimerjo stran. Kadar se je Blud bil nakanil, pogubiti Jaropolka, rekel mu je: „Kijevljàujé pošiljajo k Vladimeru in se mu h o té predati. Pobegni iz Kijeva!" Jaropolk posluša Bluda, zbeži iz Kijeva in se zatvori v mestu Kodni. Vladimer vnide v Kijev, in potem obsede Jaropolka v Rodni, kjer je bil skòraj glad velik. Zdaj reče Blud Jaropolku : „vidiš koliko vojske ima brat. Ne preboriva jih; stvđri mir z bratom svojim!" Ja-polk reče.: „takó bodi!" Zdaj pošlje Biud k Vladimeru povedat: „jaz ti privèdem Jaropolka, a ti se pripravi, ubiti ga." Jaropolk hoče oditi, k Vladimeru, a verni sluga Varežko mu reče: „ne hodi, knez, ubijó te! Pobegni v Pečenege in privedemo od tam vojsko." A Jaropolk ga ne posluša, nego otide k Vladimeru. Kakor stopi Jaropolk v dòri, zapre Blud za njim duri in dva Varega kneza ubijeta z meči. Videvši, da je knez ubit, Varéiko zbeži v Pečenege, in mnogo je ž njimi vojeval na Vladimer».
•} Prijatelj mi bodi.
7. Viadimer v poganstvu (980-989).
Viadimer začne sam knežiti Rusom in postavi v Kijevu na holmu, za svojim dvorcem, mnogo poginskih kumirov (malikov): Peruna, lesenega a njega glivo srebrno in brido zlito, Horsa, Dižboga, Striboga, MOkes in druge. Kijevljinje so jim prinaäali bogate žrtve, in tudi, česar poprej nij bilo, svoje sinove in hčere : takđ se je oskrdnila s krvjó zemlja ruska !
Nekdaj, vrniväi se v Kijev po mnozih pobédah (zmagah) nad sosednjimi narodi, hoče Viadimer zahvaliti svoje bogove. A rek6 mu starci in boljiri: „vrzimo žreb na dečke in device; na kogar pade žreb, tega zarčžimo bog6-vom." V Kijevu je bil neki Varég, prised št iz Grkov, a držal je krščansko vero.
Imel je sina — krasnega po lici in po dnši. Na tega je padel žreb. Pridejo k Varógu posiiuei in mu reki: ,,bogovi so izbrali tvojega sina, oddaj ga nam, da ga požrtvimo bogovom." Odgovori jim Vareg: „to nijso bogovi nego lés : denes jede a jutri izgnijó, in délaui so z vašimi rokami. Bog je eden, katerega služijo Grki. On je stvčril nebo i zemljo i človeka; a vaši bogovi kaj so zdélali ? Sami so délani ! Ne dam sina svojega bésom ;"
A narod, zvedevši, da je Varég odrekel, zbere se v orožji in polomi dvor okolo njega. A Varég je stil na hodišči nad vež6 s sinom svojim in govoril od tod ljudčm: „ako so res bogovi, to naj pošljejo koga izmej sebe, da vzame sina mojega. A vi, česa potrebujete ?" Narod zavpije v jarosti, prime za sekire, poséka hodišče in ubije oba Varéga. Nihče ne ve, kje so pokopali ta dva prva mučenika ruska.
Takó je bilo v Rusih poganstvo; a uže se mu je bližal konec.
Reke.
Studenci se zbirajo v potoke, potoki v reke in veletoke ali velike reke, ki se največ v morje izlivajo. Reko, katera v sé sprojemlje več drugih rek, imenujemo veliko ali glavno reko. Vse reke pa, ki se vanjo stekajo imenujemo stranske reke ali dotoke; še manjše vode pa, ki dotokom pritekajo, imenujemo pritoke. Po ónej strani, na katerej se dotoki in pritoki izlivajo v glavno reko, ločijo se d e s n i in levi dotoki in pritoki. Glavna roka ima med vsemi dotoki najdaljši tek, tudi ima skoraj zmirom največ vode. Rečje je glavna reka z vsemi svojimi dotoci in pritoci; primerno imenuje se tudi reška mreža, kajti podobno je velikej žili, v katero se od vseh strani večjo in manjše žile iztekajo. Po ré čj e je vsa zemlja skupaj, s katere se vodć v jedno reko odtekajo. Gorénji, majheni del porééja, kjer reka zbira le razne studence, imenuje se njeno povirje; nasproti je svet ob njenem izlivu obustje. Porééje se mèri s štirijaškimi Mirijametri.
Posebno važne in koristne so plovne reke. Kot vozne vodne ceste so reke tem ugčdnejše, čim daljšo in večje so, čim manjši in pravilnejši imajo pid, čim bolj naravnost so njih struge in čim manj se v njib nahaja skalovja, plitvin in brzic.
Prirodopisno -natoPBznansko polje.
Jarebica.
Jarebica živi na " ~	obdelanej zemlji blizu
_	njiv in travnikov, ki se
mec ima na pršil kostanjevo liso v podobi podkove zakrivljeno.
Zjutraj in proti večeru se jarebice hitro muzajo med žitom ali pa smučejo med goščavo ; okoli poldneva počivajo v senci. V svojem okraji se pasćč klatijo sem ter tjà, a daleč ne gredó nikoli, posebno tam ne, kjer imajo mir. Ako jih kaj prestraši, hitro tekó po tleh, tudi počenejo in se potuhnejo ; ako je nevarnost večja, vzdignejo se z velikim hrupom in pokom, a kmalu zopet sedejo, toda nikoli ne na drevo, nego zmirom na zemljo.
Samica si naredi v travi ali v žitu jamico, nastelje jo z bilkami, ter v to pirprosto gnjezdo iznese deset do dvanajst, tudi po več sivo zelenkastih jajčec. Za tri tedne izlezejo mladiči iz jajčec, ter takój tekajo okoli starih, ki jih skrbno vodijo okoli, iskajoč jim seménja, žuželk in črvov v hrano. Mladiči hitro rastó, a leteti morejo še le v tretjem mesecu.
Po zimi kopljejo jarebice po snegu, da pridejo do trave in zelene ozi-mine; obirajo pa tudi brinjeve jagode. Kadar je huda zima. takrat se jim tudi zelò liudo godi. Sneg večkrat zmrzne tako na debelo, da ga ptice ne morejo razbrskati in prekopati; takrat je treba stradati. Lakota jim vzame ves strah pred človekom, ter se drzno približajo samotnim hiäam, še celò na na dvorišče pridejo smeti razkopavat A vendar jih v hudej zimi mnogo pogine, časih toliko, da na daleč in široko nobena ne ostane. Y tacem času
jim pametni lovci in poljedelci potrosijo kako perišče žita, da jim ta divjačina popolnem ne izmré.
Lovci jarebice streljajo zaradi posebno okusnega mesi ; tndi lisice, mačke in kune jih mnogo podarijo, zato so te lepe kokoäke pri nas že zelò redke. Škode ne delajo nobene, še celò koristne so. ker pobirajo Škodljive žuželke in različno plevelno seme.
Karp.
Karp ali krap je najnavädnejäa riba po naših sladkih vodàh. Hrbta je visocega in slčkega (krivega), ter je z velicimi luskami odet. Od zgoraj je tem-nozelenkast, ob strančh, po bokih in trebuhu rumenkast Od gorenje čeljusti mu visé Stiri kratki brki. V čeljustih nima nobenih z5b, a goltne kosti so s ploskimi in brazdovitimi zobmi nasajene, katerih pa tudi ni veliko.
Plavut ima vseh skupaj sedem, namreč: hrbtno, repno, predrepno, po dve trebušni in po dve prsni plavuti. Prsni plavuti mu stojite pred trebušnima, repna plavut je rašljasta (viličasta), a predrepna kratka. Zadej za glavo pod gibljivimi pokrovkami ima škrge, ki mu so za dihanje v vodi.
Karp živi v rekah in ribnjakih. V živež mu so črvi, mehke vodne zeli in blato. Večkrat se dobi po 60 do 100 centimetrov dolg in po 11 do 19 Kilogramov težak.
Karp jo plemenita riba, ki ima malo koščic in dobro mesó.
Riba zlatica (Uoldlisch) je tuje karpovo pleme, ki se pri nas pogo-stoma drži zarad lepote po vrtih, ribnjakih in steklenicah.
I'o dr. A. Pokfrrmrfu.
Eazne stvari.
Kratkoćasnice.	sir mi S?a n(>si domóv, da ga domi načnčm."
* Nek zvit človek je bil k svojemn	* Rila sta brata dvojčica, ki sta prijatelju na kosilo povabljen. Po ko-	bila zelò podobna drug dražemu. .Tesila prinesó še velik hleb sira na mizo	den teh bratov je umrl. Nek priprost ter ga postavijo pred gosta, da bi ga	; človek, ko sreča druzega. pri življenju načel. „Kje ga naj načnem?" vpraša	1 ostalega brala, vpraša ga: „Si li umrl gost. — „Kjerkoli se vam poljubi," bil	1 ti, ali tvoj brat?" je odgovor — Gost pokliče hitro svo-	* Lakoinnik, izgubivši veliko sv6to jega slugo in mu reče: „Na, vzemi ta	| denarjev, vzame v obupnosti vrv iu
se obési. Njego? sluga to vidèé, naglo pristopi, prereže vrv ter tako svojega gospodarja smrti reši. Ko gre nekaj mesecev pozneje sluga iz službe od omenjenega gospodarja, utrga mu la-komnik nekoliko krajcarjev pri plačilu za prerezano vrv, rekoč: „Vrv, ki si jo prerezal, bila je še čisto nova, ti bi bil moral le vözel lepo razvezati."
—ki-.
Nekaj za kratek čas.
Položi tri orehe ali pa krajcarje na mizo tako-le :
Kako spraviš zdaj druzega iz sredine takó, da se ga niti dotaknil ne boš?
Odgovor. Prvega polózi za tretjega, potem drugi ni več srednji, ampak prvi, a prvi je tretji in tako se v sredi ležečega oreha (krajcarja) vendar nisi dotaknil.
Listuica.
Gosp. —rvG.: Izpehnili smo iz Vaše pesni beséde: „smehljà, pi hl j à. šumlji," ker so neslovenske, tudi ne slovanske sploh, na novo skovane po nemških: „lächeln, fächeln, rieseln." Nekaj malega tacih beséd ima jezik res od starin, n. pr. „čebljati, dr gl jati" -, a to niso ismanjšljivo besede, nego le zdé se samo nekaterim, ki so izgubili slovansko uhó, in zató njim vrhu tega zvoné neizmerno poetično, Če tudi so v resnici nei zrn črno smešne» — Gosp. —ki— v A.: Vaše rokopise smo prejeli in skušali bodem o, da jih nekoliko porabimo; zdaj ni bilo mogoče. Daljšega Vašega rokopisa „Požar v Moskvi" še nismo pregledali, ker smo preveč zadelani z delom in nam časa primanjkuje. A kar ni storjeno, ni še odloženo. — E. B. gim. v M. : Vašo pripovedko znabiti prinesemo v kakem poznejšem listu. ■— Št. K. v S.: Rebusov ne moremo priobčevati, ker nimamo v Ljubljani nobenega lesorézca, a take stvari pošiljati na Dunaj ali celò tjà kam na Nemško, bila bi pač predraga stvar za „Vrtec", ki komaj živoUrL — Skakalnični verzi niso pravilni. — Da ste nam zdravil — J. D. v T. : Bomo storili po Vašej želji 1 — J. Ž. v L.: Gledali bomo da se porabi. Zdravstvujte in pozdravite nam ondótne rodoljube! —
OO „Dragoljubci." "3M
Z „Dragoljubci" smo se nekoliko zakasnili, zatorej bodi vsem 6nim, ki so nam denar za prvi zvezek poslali, omenjeno, da se knjižica že pridno tiska in z mesecem majnikom jo razpošljemo vsem, ki so se nanjo naročili. — Pri tej priložnosti obnavljamo svojo prošnjo do vseh slovenskih rodoljubov, posebno pa do naše čast. duhovščine in ljudskih učiteljev, naj delajo na to, da se nam toliko potrebna knjižnica za mladino ustanovi. Začetek imamo s prvo knjižico „Dragoljuhcev,u a nadaljevali bomo stvar le tedaj, ako se prvega zvezka toliko razpečd, da se pokrijejo vsi naši troški. V izgubo delati ne moremo. — Prvi zvezek vJJragoljubcevu, obsezajiič krajše pripovesti za našo malo mladino, stoji trdo vezan s poštnino vred samo 40 kr., kdor se namreč do I. majnika zanj oglasi; pozneje bo knjižica stala nekoliko več. Naročila naj se pošiljajo tia Uredništvo „ VTrtčevo,"
ti LingaHevih ulicah, hiš. štev. 1. v Ljubljani (Laibach).
tr Zaradi svečanosti srebrne poroke Njiju Veličanstev, presvit-letca eesarja In eeüarice. izdali bomo prihodnjo „Vrlčevo" številko uié SM*, aprila. "jBG
Izdatelj, založnik iu urednik Ivan Tobsic. — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.