32 Didakta oktober 2014 Psihologija HAGIOTERAPEVTSKI PRISTOP PRI DELU Z UČENCI - CELOVITOST UČITELJEVE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE METODE / Ana Perišić, učiteljica in hagioasistentka / Center za hagioterapijo – Split; Jelena Ćorić, pedagoginja in hagioasistentka / Osnovna šola Cim Mostar Prevedla: Natalija Bizjak UVOD V današnjem času velikega znanstve- nega napredka vidimo, da je šolski sistem tehnično napredoval, a tudi, da so učitelji zelo obremenjeni in ne- zadovoljni s svojim statusom. Sprašujemo se, kako je to mogoče in kaj pravzaprav zares potrebuje učitelj, da se uresničijo njegove kompetence, in še več, da bi bil srečen v svojem poklicu. Biti učitelj je mnogo več od poklica; gre za življenjsko poslanstvo. Učitelj je originalna/izvirna oseba s specifič- nimi sposobnostmi, a če sam sebe ne sprejme in ne ovrednoti v tej vlogi originalnosti, ga tudi drugi ne upošte- vajo. Vsak človek namreč dobi svoje življenje kot »dar« in konkretno »pri- ložnost«, s katero se lahko uresničuje. Izhodišče za uresničitev je sprejemanje življenja, s tem pa tudi sprejemanje sposobnosti. Tako je tudi z učiteljem; najprej je oseba, ki sluti svoje poslan- stvo, šele potem se odzove učiteljske- mu klicu, v katerem se uresničuje iz dneva v dan. Ni dovolj vedeti, da učitelje potrebuje- mo za razvoj naših otrok. Treba jih je vrednotiti kot dragocene osebe. Zato v razvoju učiteljevega poklica sodelu- jejo tudi tisti, ki učitelje potrebujejo; to so učenci in posredno tudi njihovi starši ter drugi člani družbe. Glede na to, da je šola najprej tisto mesto, kjer se osebe srečujejo, in šele nato mesto prenašanja in sprejemanja znanja, je pomembno, da se osebe učijo medse- bojno vrednotiti. S trpljenjem, ki nastane zaradi po- rušenih medsebojnih odnosov, se ukvarja hagioterapija. Skozi terapev- tski, preventivni in razvojni aspekt antropološkega delovanja pomaga tako učiteljem kot tudi učencem in njihovim staršem, da opazijo ter se na novo opredelijo za svojo osebnost in za osebnost tistega, s katerim so v medsebojnem odnosu. CELOVITA VLOGA UČITELJA Vloga učitelja združuje v sebi dosto- janstvo in čast. Dostojanstvo zato, ker je usmerjeno v odkrivanje učiteljeve lastne dragocenosti, ki jo daruje svo- jim učencem, čast pa zaradi možnosti bogatenja samega sebe v srečevanju z individualno, enkratno osebnostjo učenca. V knjigi Opća pedagogi ja Stjepan Pata- kalija (1951, 342) poudarja, da učitelj opravlja v družbi »zelo pomembno in odgovorno nalogo. Vzgaja in po- učuje mlado generacijo ter jo pripra- vlja na človeka vredno in koristno življenje.« V določenem življenjskem obdobju je učitelj sopotnik svojega učenca; skupaj gresta po poti usvajanja novih življenj- skih spoznanj in veščin. Biti učitelj je seveda zahtevna naloga in izziv. Učitelj je tisti, ki mora rasti, postajati nov, delati nove korake, se razvijati v zave- danju lastne vrednosti, a tudi zdravih medosebnih odnosov. Maja Ljubetić in Vesna Kotovič Vra- nješ (2008, 209) menita, da »pedagoško kompetenten učitelj(-ica) mora imeti posebna pedagoška znanja in veščine, pa tudi osebnostne lastnosti, ki so po- trebne za vzpostavljanje, graditev in napredovanje odnosa tako z učencem kot tudi z njegovimi starši; prav tako s kolegi in z drugimi pomembnimi de- javniki vzgojno-izobraževalnega proce- sa«. Učitelj mora imeti pred seboj ideal, v skladu s katerim se mora razvijati. Gre za proces, ki ga tako učenec kot tudi učitelj usvajata skozi vsakodnevni razvoj in z implementacijo vsega v svo- je življenje ter delo. Učiteljeva naloga je odgovorna in ob tem je razumljivo, kako velik vpliv ima učitelj na vzgojo in izobraževanje učencev. Še zdaleč ni vseeno, kakšen je učitelj, katere vrline ima, ali se zaveda neizmerne pomembnosti svojega zna- nja, ali se pri svojih korakih odloča za dobro in za napredek. In – ali gre za osebo, ki ima ideale, zdrava in dobra pričakovanja ali ne. Zakaj? Zato, ker bistvo učitelja kot osebnosti preprosto »seva« na njegove učence, saj se v vsaki interakciji (katere koli oblike) dogaja medsebojno sreča- nje oseb, kar ponuja možnost med- sebojnega bogatenja, podarjanja, a istočasno tudi ogrožanja, če govorimo o negativni usmerjenosti ene osebe proti drugi, posredno ali neposredno. OD UČITELJA K UČENCEM Hagioterapija je primarno usmerjena k razvoju človeka kot specifičnega bi- tja. Ukvarja se s patološkimi stanji, ki se simptomatsko pogosto izkazujejo skozi določene psihosomatske bolezni (ko je vzrok konverzija duševne bole- zni na psihofizično raven človeka) ali skozi zunanje pojave, kot so na primer užaljenost, ogorčenje, potrtost, brez- smiselnost, odvisnost, strah, občutek krivde, agresivnost itd. Takšni in po- dobni simptomi trpljenja imajo svoje vzroke na antropološki ravni človeka, na področju njegove svobode, zave- sti in samozavedanja, odgovornosti, kreativnosti, spoznanja in moralne transcendence. Z eno besedo – gre za človekov duh, ki na osnovi zakonitosti spoznava, odloča, dela in uresničuje. Človekovo bistvo je neprestani razvoj, zato ga vsakršno »ustavljanje«, v kate- rem se znajde, obremenjuje, ga dela Didakta oktober 2014 33 Psihologija ranljivega, bolnega in nemočnega. Njegovo zdravje je tako v neprestanem razvoju in rasti, kar je proces, v kate- rem se uresničuje kot oseba s svojimi talenti, sposobnostmi in možnostmi. Poznavanje antropološke medicine in njene metode hagioterapije je nujno potrebno, da bi učitelji lahko »vskočili« v lasten razvoj, prepoznali svojo vre- dnost, nadvladali žalitve, strahove in vso nemoč; torej vse, kar jih zaustavlja na poti modrosti, na katero morajo kot učitelji vsakodnevno uvajati svoje učence. Učenci lahko napredujejo le toliko, kolikor napreduje njihov učitelj. Iz uči- teljevih moči, zaupanja in življenjskosti se napajajo in živijo njegovi učenci. Ob njegovem stremljenju k najboljšemu se v vsakem od njih rojeva zaupanje oziroma upanje v možnosti uresničitve učiteljeve vizije; omogoča motiviranost za tisto, kar bo specifične talente po- sameznikov naredilo vrhunske. Cilj tega besedila je opozoriti oziroma pokazati na velikansko moč in sposob- nosti človekovega duha, ki jih odstira hagioterapija; gre za vseobsegajoč prikaz človeka kot specifičnega bitja, njegove patologije, načinov diagno- sticiranja ter terapije oziroma vstopa v zdravje in razvoj. Prav tako je cilj poudariti izgrajevanje učiteljevega za- vedanja zakonitosti duha, neslutenega vpliva na učence in na njihov razvoj v zdrave, sposobne, odločne mlade ljudi, usposobljene za zavestne svobodne odločitve za dobro. HAGIOTERAPIJA Hagioterapija je poimenovanje za me- todo, ki se ukvarja z raziskovanjem zakonitosti človekove duhovne duše, 1 z njeno ranljivostjo in terapijo njenih bo- lečin ter trpljenja. Hagioterapija sodi na področje antropološke medicine. Razdelimo jo na znanstveno razisko- vanje in terapevtsko prakso. Hagiote- rapija proučuje organizem duhovne duše, 2 bolečino, vzrok in izvor trplje- nja, načine diagnoze, pa tudi poti do duhovnega zdravja (Ivančić 2012). Razlikujemo štiri ravni človekovega bitja: biološko, psihološko, antropolo- ško in teološko. Antropološko življenje je osrednji del človekovega življenja, ker v središče postavlja osebo z vse- mi njenimi sposobnostmi. Oseba ima svobodo, spoznava, zaveda se, je celo- vita, kreativna, moralna; to je oseba z intelektom, značajem, zaupanjem in ljubeznijo (Vrdoljak 2013, 20). Hagioterapija proučuje antropološko raven človeka, ki zaobjema štiri podro- čja delovanja: antropologijo, patologi- jo, diagnozo in terapijo (Ivančić 2012). Antropologija zajema pomen samega imena ter področje delovanja duhovne duše, njeno strukturo in organizem ter obstoj, kot temelj eksistence pa njegove zakonitosti: enost, dobrota, resnica in lepota. 34 Didakta oktober 2014 Psihologija Proučevanje patologije se dotika zla – kot vzroka bolečine duhovne nravi in tistega »dela«, kjer se bolečine pokažejo na eksistenčnem, bazičnem in organ- skem področju. Diagnoza vključuje »vprašalnik« z bazičnimi vprašanji, ki odkrivajo motiv in razloge za iskanje hagioterapevtske pomoči ter podpore. Terapija vodi k ugotovitvi, da je zdravje projekt. Hagioasistent usmerja hagiopa- cienta k odlikam bistva in ga dviguje na raven dobrote, ljubezni, resnice, eno- sti ter kaže na to, da so te zakonitosti absolutne in večne. Pacientu je treba pokazati, da je zdravje v konkretnem obračanju od zla k dobremu, ter ga motivirati, da želi delati dobro in ure- sničiti svojo originalnost. Na koncu pacienta poučuje o po - membnosti odpuščanja in kesanja; tako bi na ta način postal osvobojen vseh žalitev, odprt za dobre in zdrave odnose tako do sebe kot tudi do dru- gih. Terapevtski postopki se odvijajo skozi preventivo, kurativo, razvojno, makroterapevtsko in mikroterapevtsko hagioterapijo. Tu so zaobjeti različni pristopi antropološke teorije, posebne naloge in možnosti, ki jih vsebuje vsa- ka od njih (Perišić 2013, 19). Hagioterapija se opira na filozofska in teološka spoznanja, pa tudi na na- ravno-znanstvene raziskave, specifično skozi nevroznanost. Raziskovanje mož- ganov, genske zavesti in bistva vsebin genov, človekovega spomina, pomnje- nja; prav tako vsesplošno verovanje (placebo ali nocebo efekt) potrjuje potrebo po spoštovanju zakonitosti duha, da bi bil človek zdrav – tako na antropološkem kot tudi na psiho- somatskem področju (Ivančić 2010; 2011; 2012). Hagioterapijo je kot znanstveno me- todo utemeljil zaslužni profesor dr. Tomislav Ivančić, teolog in teološko- -filozofski antropolog. UČITELJ V KONTEKSTU HAGIOTERAPIJE Razumevanje učiteljeve vloge s stališča hagioterapije je prvenstveno pojmova- nje učitelja kot dostojanstvene osebe, posrednika znanja, veščin, vrednot, svobode, ljubezni in zaupanja. Zelo pomembno je, ali se učitelj zaveda svoje vrednosti in vrednosti drugih oseb, ali je pripravljen na nove korake (osebnostni rast), na vstop v resnič- nost spreminjanja, ki je nujna, da bi lahko izboljšal kakovost, smiselnost in samo bistvo svojega življenja ter dela. Le tista področja, na katerih je učitelj svoboden, spreten, sposoben in moder, so lahko temelj, na katerem lahko ob njem napredujejo in rastejo tudi učenci. Učitelj ne more posredovati sposobno- sti in navdušenja za nova spoznanja, svobodo, ki je usmerjena k dobremu, če to ni ukoreninjeno v njem samem, in sicer z vajo, odpovedovanjem ter z razvojem lastnega premišljevanja, zavedanja, odločanja in delovanja. To, kar v sebi ozdravi in izboljša, lahko posreduje svojemu učencu. To posre- dovanje se odvija v zakonitosti duha, ki je svoboda, zaradi tega bo le-to, kar učitelj nosi v sebi, presevalo na učenca. Stališče, s katerim učitelj pristopa k učencu, se odraža pri ustvarjanju po- dobe, ki jo učenec ima in/ali ustvarja o sebi. Učenec mora v učiteljevem pogledu prepoznati odsev simpatije, čistega srca, pripravljenosti na pomoč in zavzetost za uresničitev povsem svojih specifičnih talentov. Učitelj, ki sprejema učenca takšnega, kakršen v resnici je, vendar z vizijo odkriti vse ti- sto, kar učenec lahko postane, ustvarja predpogoje za razvijanje učenčevega zaupanja. K zavedanju o pomembnosti učitelja in načina njegovega sobivanja z učenci doprinašajo tudi biološke znanosti. Le- -te namreč jasno govorijo o epigenetiki – da je okolje tisto glavno, ki v nas »za- riše«, kaj bomo postali. Vse od spočetja pa do konca življenja je pomembno, kakšni so starši in drugo okolje. V tem kontekstu je tudi pomembno razume- ti, da učitelj predstavlja del otrokovega okolja. To, kar učenec »vpisuje« vase, je veliko manj od tistega, kar učitelj vpisuje vanj. Učitelj ozavešča učenca o njegovi vrednosti, posreduje mu za- upanje in pogum, ker verjame v nje- gove sposobnosti in možnosti njihove uresničitve. RAZUMEVANJE PATOLOGIJE IN TERAPEVTSKI PRISTOP K UČENCU Organi duhovne duše se delijo na vi- talne, kognitivne in dejavne. Našteli bomo nekaj simptomov bolečine in trpljenja, ki jih najpogosteje opažamo pri mladi populaciji in ki kažejo na ranljivost določenega organa duhovne duše. Ob prikazu patologije bo nave- den tudi specifični terapevtski pristop. Ranjena oseba se izraža v nesprejema- nju svojega življenja, v poteptanem dostojanstvu, ponižanju, brezpravno- sti, razvrednotenosti, agresivnosti in depresivnosti. Treba ji je povrniti do- stojanstvo tako, da ji namenimo lepe besede, pokažemo oziroma opozorimo na njeno dragocenost in sposobnosti, ki jih ima, in s pomočjo katerih se lah- ko razvija. Pomembno jo je povezovati z brezpogojno ljubeznijo Stvarnika / biti ob resnici, da doživetje ljubezni ni le izkušnja, marveč osnovna resnič- nost človekove eksistence, ki zahteva odločitev za sprejemanje te ljubezni. Učenca je treba pripeljati do odločitve in delovanja, k usmerjenemu utrjeva- nju vrlin, da zna oproščati in se kesati, pri čemer gre za osnovne predpostav- ke za svobodno življenje. Oproščanje prinaša svobodo, ker učenca osvobaja od navezanosti na negativnost dru- ge osebe (povzročeno z njeno lastno slabostjo). A če hočemo, da je učenec motivi- ran za oproščanje, mora imeti zgled 1 Človek je duhovna duša (Ivančić 2011, 80) in kot takšen neločljiva celota. Je bitje, sestavljeno iz materije in duha, a kot tako nova stvarnost, to je poduhovljeno telo ali utelešena poduhovljenost. Psihosomatska raven človeka nikoli ne more biti takšna kot pri živali, ker je prežeta z duhom. To, kar oživlja vsako celico ljudskega bitja, je duh; in to, kar dela človeka psihično humanega, je poduhovljeno (Perišić 2013, 17–18). 2 Fenomeni duhovne duše imajo svoj izvor na- stanka. To so funkcije in moči človekove duhov- ne duše. Nevidni so, kakor da so skriti. Moči in funkcije so tista mesta oziroma tisti deli, kjer se odvijajo določena delovanja, specifična aktivnost. So kakor center, iz katerega izhajajo duhovna delovanja. Funkcijske moči človekove duhovne duše se imenujejo organi, vsi skupaj pa tvorijo organizem duhovne duše (Ivančić 2011, 89). Didakta oktober 2014 35 Psihologija v učitelju, ki živi svobodno, je sposoben sprejemati in živeti v miru z vsemi ljudmi. Ogroženost življenja karak- terizirajo simptomi strahu, tesnobe, nesmisla, suicidalnosti, pomanjkanja smisla življenja in še druge ogrože- nosti. Organu učenčevega življenja se zdravje posreduje z razlago neponovlji- vosti tega podarjenega bitja. Učenca je treba spodbuditi k razmišljanju o temeljnih eksistencialnih vprašanjih, kot so: »Kdo si? Kdo ti je podaril tebe? In od kod si prišel na svet? Kako se na tem svetu splača živeti? Kaj je bistve- nega pomena za uresničitev prav tvo- jega življenja?« Zelo pomembno mu je pomagati pri sprejemanju resnice o lastni vrednosti in krepiti zavest o temeljni varnosti, ki se rodi z vajami in ob opori na dobroto Stvarnika / biti ter v pričakovanju dobrega, ki obna- vlja njegovo življenje. Poudarek mora biti na znanstveni resnici, da življenje ozdravlja vsaka dobra misel, beseda in dejanje; zaradi tega »se splača«; za zdravje celotnega organizma je treba biti moralen. Ranjena vest se izraža v krivdi (resnični ali zmotni), samooči- tanju (peče nas vest), neodpuščanju, nekesanju, nezaupljivosti do oprošča- nja slabosti in napak, v depresivnosti, agresivnosti in nemoralnosti. Glede na to, da je dobrota temeljno zdravilo za vest, je učence treba moti- virati za dobro. Za začetek z lepo bese- do, dejanjem; in še posebej oproščati tistim, ki so jih prizadeli (pred tem pokazati na njihovo dragocenost in vrednost) in da so se sposobni pokesati za svoje postopke. Kesanje in odpušča- nje jim je treba »naslikati v barvah« zaupanja, ljubezni in usmiljenja; to naj bi bila temeljna pot v svobodo – v pre- magovanje strahu, nezaupljivosti; pot v življenje varnosti, miru in zaupanja. Hkrati je učencem treba pomagati pri viziji – kaj pridobijo, če se osvobodijo greha in zla. Srce je organ prejemanja in dajanja ljubezni, zato patologija nastaja tam, kjer je učenec mnenja, da ni ljubljen, da ni sprejet in ni cenjen. V prvi vrsti mu je treba pomagati pri sprejemanju ljubezni Stvarnika / biti, ki je brezpogoj- na in večna, ter pri vajah za opiranje na spoznanje, kako bi nove zdrave izkušnje prevladale nad vsemi negativnimi. Ranjena spolnost se kaže v nespošto- vanju intime, v neprimernem (grdem) govorjenju o spolnosti – v rušilnem stališču do tega življenjskega »organa«. Učencem je treba predstaviti dostojan- stvo in čistost spolnosti, opozoriti na njeno življenjsko funkcijo, področje združevanja v ljubezni in sprejemanja; »zibke«, kjer nastaja novo življenje. 36 Didakta oktober 2014 Psihologija Bolečina in trpljenje – organa svobode se izkazujeta v odvisnosti od droge, alkohola in v kateri koli drugi odvisno- sti, ki poraja nemoč pri sprejemanju svobodne odločitve. Učence je treba navdušiti za svobodo z motiviranjem za vrednote ter za prakso ozaveščanja in tako omogočiti, da se privlačnost vrednot vtisne v spomin in deluje na osvobajanje svobode. Glede na to, da sta med življenjskimi vrednotami tudi kesanje in odpuščanje, je za odločitve za osvobajanje učence treba motivirati in opogumiti tudi z lastnim zgledom oziroma biti vzor. Patologija »organa« karakterja se izka- zuje v podrejenosti užitkom, lenosti, nepotrpežljivosti, malodušnosti, zasu- žnjenosti nagonom in nezanesljivosti. Učence je treba podučiti o karakterju, kot mestu moralnih vrednot (vrlin in kreposti). Vrline se pridobijo z vajami različnih duhovnih sposobnosti (potr- pljenja, poguma, dobrote, marljivosti, zvestobe (vdanosti) in drugih, kreposti pa s sprejemanjem odpovedovanja, odpuščanja, ljubezni in vere. Ključno je spodbuditi učence k novim moralnim navadam, s pomočjo katerih bodo lju- dje bolj značajni. Še kako pomembna je vloga učiteljeve moralnosti, ki naj bi učence prepričala o pravilnosti in potrebi enakega delovanja. Intelekt – kot »organ« spoznanja resnice – lahko ranijo predsodki, intelektualna lenost ali oholost, nesistematičnost, ne- moralnost, domišljavost, primitivnost, ideologija in odvisnost. V učencih je tre- ba prebuditi zavest o resnici njihovega obstoja in jih usmeriti k prepoznavanju različnih spoznanj: čutnih, razumskih in intelektualnih, ki šele skupaj dajo popolno sliko resničnosti. Treba je po- udariti superiornost duhovne inteli- gence (SQ) nasproti intelektualne (IQ) in emocionalne (EQ) (Perišić 2013, 42). PRIPRAVA NA DELO Z UČENCI Priprava na delo z učenci vsebuje ne- kaj korakov. Prvi obsega ozaveščanje svoje lastne vrednosti in neizmernih možnosti, ki se »aktivirajo« na ravni duha, zatem sledi razreševanje možnih konfliktov na področju medčloveških odnosov. Najprej je nujno iti skozi tri temeljne korake: zmorem, hočem in verjamem. Zmorem, ker sem vrhunsko in nepo- novljivo bitje. Ko se odločam za svoje življenjsko poslanstvo (poklic) in vre- dnote, sem v svojem razvoju neizme- ren – ozaveščam v sebi to dejstvo. Hočem – pomeni mojo odločitev za ra- zvoj. Glede na to, da sem svobodno bitje, se vedno odločam – zato je pomembno odločati se za dobro. Važno je v sebi prepoznati to odločitev – slišati sebe. Verjamem – pomeni delovati na pod- lagi možnosti in odločitev. Glede na to, da je duh osvobojen od prostora in časa, se že zdaj lahko dogaja tisto, o čemer se odločam, prav zato je nujno kreniti v skladu s takšnim delovanjem. Bistveno je pričakovati samo dobro in delovati v skladu s tem. Naslednji pomemben korak je proces odpuščanja. Z oproščanjem se vzdi- gnemo nad učenčeve in svoje napa- ke, spodrsljaje, slabosti in nemoč. To vzdigovanje omogoča popolno spreje- manje učencev, kar je temelj za soču- tno ljubezen do učenca. Zaželeno je stopati v duhu od učenca do učenca ter v zavesti in z odločitvijo napraviti naslednje korake. Oproščam ti – brezpogojno (takšnemu, kot si). To pomeni stališče – ne spreje- mam tuje žalitve, ker le-to, kar sprej- mem, vpliva name. Jaz sem »soustvarja- lec« boljšega sveta, če sem sposoben(-a) delati samo dobro. Odpuščanje hudob- nosti, nemarnosti in grobosti druge osebe me dela svobodno bitje. Oprosti tudi ti meni, ker nisem dovolj pripravljen(-a), da te ne razumem bo- lje, da se ne zavzemam zate bolj, kot bi se lahko in si dovolim, da me priza- deneš s svojo grobostjo. Rad(-a) bi, da mi oprostiš, ker še vedno mislim, da bi lahko postal(-a) boljši(-a), pa nočeš. Oprosti, ker ves čas mislim, da si za vse kriv(-a) le ti, da te stalno obsojam v srcu in z besedami. Odločam se zate, želim te sprejeti takšnega(-o), kakršen(-a) si. Boril se bom zate, ker vem, da si globoko v sebi dober(-a) ter da hrepeniš po lju- bezni in sprejetju. Hvaležen(-a) sem, ker imam to čast – biti del tvojega življenja. Verjamem vate in tvoj vrhunski razvoj ter priča- kujem (ponovno) v tvojem razvoju in najinem odnosu samo dobro (Perišić 2013, 62–63). KONTRAINDIKACIJE V KOMU- NIKACIJI Z UČENCI Zelo pomembno je poznati kontraindi- kacije v komunikaciji z učenci. Učitelj se mora zavedati, da učenci še kako potrebujejo znamenja (znake) ljubezni in varnosti. Zato je vedno potrebno biti prijazen in potrpežljiv. Ti koraki so bistvenega pomena, ne glede na to, kako se učenec vede. Če je otrok na primer verbalno grob, je pomembno, da se obnašamo do njega sočutno, da ga sprejmemo kot »ranjenega otroka«, ki potrebuje pomoč. To je notranje stališče, ne pa popuščanje. Popolno sprejemanje je predpogoj, da se pri učencu začne razvijati zaupanje, s tem pa tudi antropološko zdravje. Pomembno je kar naprej preverjati samega sebe, svoja dejanja, še posebej takrat, ko učitelj postane nervozen ali nestrpen, ker je verjetno pri sebi odkril enako bolečino kot pri otroku, ali pa, ker je bil nepripravljen na delo, ker so ga obremenjevali lastni nerešeni problemi. Učitelj mora biti iskren do sebe, kajti le s pomočjo resnice se lah- ko odloči za nasprotno – za dobro. Treba je odstraniti prepreko, da bi vanj »vstopila« nova – zdrava vsebi- na. Učenci si zaslužijo vso pozornost, osredotočenost in blagost. Praksa kaže na nujnost, da se učence uči, da o drugih govorijo le dobro. Negativno govorjenje o osebah, ki so jih prizadele, bodisi družinski člani, kolegi, profesorji, bodisi trenerji, le poglablja trpljenje in negativnost (Pe- rišić 2013, 61–62). ZAKLJUČEK Antropološko življenje človeka je nje- govo osrednje življenje, ker je človek središče z vsemi svojimi sposobnostmi. Didakta oktober 2014 37 Psihologija Znanstvena dejstva kažejo na to, da dobro človeka ozdravlja, zlo pa ruši in uničuje. Razumevanje teh ključnih stvarnosti dviguje celotni vzgojno-izo- braževalni kontekst (proces) na novo raven. Vsako interakcijsko delovanje vključuje osebe kot ključne subjekte, zato se poraja vprašanje možne pato- logije človeka kot specifičnega bitja; terapije njegovih antropoloških bo- lečin in trpljenja. Hagioterapija kaže na vzroke bolečine in trpljenja ter na načine oziroma »zdravila«, ki človeku vračajo zdravje in celovitost. Osebo pa vrne na raven dostojanstva, ki ji primarno pripada in do katere ima absolutno pravico. Učiteljeva vloga in njegovo delovanje v šoli, ki velja za eno najpomembnejših socializacijskih skupin, sta izjemne- ga pomena. In kot takšna neizbežno morata biti podrejena kritičnemu premisleku, nenehnemu preizpraše- vanju, spreminjanju in napredovanju. Oblikovanje oziroma ustvarjanje spod- budnega okolja in ozračja v razredu oziroma v šoli je precej odvisno od tega, kaj učitelj pravzaprav je, česa se zaveda in kaj je tisto, na kar je pozo- ren – na vrline ali pomanjkljivosti –, ko gre za njegovo pripravljenost in/ali pogum narediti korake za spremembe ter rast na poti k vrhunskemu poklicu. Vsekakor je učitelj kot oseba neizbežno vsakodnevno v interakciji z vsemi dru- gimi subjekti vzgojno-izobraževalnega procesa – učenci, starši, prosvetnimi in strokovnimi delavci. Razumevanje smisla svojega življenja, originalno- sti svoje osebnosti in življenjskih vre- dnot se zagotovo odraža v odnosih, ko vsakodnevno participira; prav tako v ustvarjanju zdravih, korektnih in na medsebojnem spoštovanju temelječih odnosih. Življenje v okvirjih antropoloških za- konitosti je odlična podlaga za razvoj zdravih in sposobnih mladih ljudi, če se le vanje »vpisuje« zdravje oziroma varnost, za čimer stojijo trdni in uspo- sobljeni odrasli. Literatura Ivančić Tomislav (2012) Četvrti međuna- r odni studi j: Antr opološk a medicina i hagiot er api ja. Zagreb: Ple-Mir. Ivančić Tomislav (2011) Hagiot er api- ja u susr etu s čo vjek om. Zagreb: Teovizija. Ivančić Tomislav (2011) Tr eći međuna- r odni studi j hagiot er api je: P osr edo v a- nje t er api je u hagiot er api ji. Zagreb: Ple-Mir. Ivančić Tomislav (2010) Drugi među- nar odni studi j hagiot er api je: Znanje i iskustv o. Zagreb: Ple-Mir. Ljubetić Maja, Kotović Vranješ Vesna (2008) Pedagoška (ne)kompetenci- ja učitelja/-ica za učiteljsku ulogu. Odgojne znanosti, let. 10 (št. 1): str. 209–230. Pataki Stjepan (ur.) (1965) Opća peda- gogi ja. Zag r eb: P edagošk o-književni zbor . Perišić Ana (2013) Hagiot er api jski pri- stup u r adu i suživ otu s djecom i mla- dima: Priručnik za r odit elje i stručne djelatnik e iz pr osvjet e, soci jalne skrbi, zdr a vstv a i sporta. Zagreb: Hagiohr. Vrdoljak Silva (2013) Pr ev enci ja o visno- sti i hagiot er api ja u r adu s djecom i mladima. Zagreb: Centar za hagi- oterapiju Slavonski Brod. Naučite se kako s CILJI do osebnih in poslovnih zmag 8. november 2014 Več informacij si preberite na www.agencija-poti.si