Naročnina se naprej plačuje in po-Sitja u-redništ- tu t Llngar-jevlh ulicah htf. it. 1 v Ljubljani. Časopis s podobami za slovensko mladino. Štev. 2. V Ljubljani 1. februarja 1880. Leto X. i $4reki ozdravljena bodi. cerkvica na gòri, Samotno stoječa na vrhu pečin! Ter zvón mi pozdravljen, ki v somračnej zori Odmevaš od némih, dreinotnih ravnin! Ko luna obzorje medla razsvečiije In zvezde svetlé se obračajo v plés, Ker solnce še trdno za hribom nočiije: Tvoj klic se nam v sanjah dotika usés. Ce kmet se podvizal za rose je žive, In òrje, da vséje pšenico zlato, Pa ti obzvoniš ga, ko srédi je njive, Obstane, odkrije pobožno glavo. In kadar poldànja vročina pripeka, Da jézik priléplje se nam od sinoda, Premočena vsa je težaku obléka: Tvoj glas nam oznanja s počitkom hladu. A ko se pogrézne v temòto narava, Ker solnce ugàsil viharni je mrak : Tvoj zvònk od višave v dolino priplava, Na krilih njegovih nam up je sladak. Ce sape tepó Be, Sumijo razbàrne ; Ce bliska se, tréska ter vrè in bobui: Umolknejo hitro moči hudourne, Ko tvoja prepoved v oblàk zazveni. IiUaja 1. dné vsacegm meseca u a celej pòli in stoji za vse leto 60 kr., . za pol leta 1 gl. 30 kr. Pozdravljena bódi, cerkvica na göri, Samotno stoječa na vrhu pečin! Ter zvón mi pozdravljen, ki v somračnej zori OdmévaS od némih, dremòtnih ravnin! A. Št—c. Déd in vnuk. (Iz ruskega.) V nekej vasici je živel starec. Da-si mu je bilo uže dobrih 80 let, vendar je bil še dosti zdrav čvrst in krepäk. Nihče mu ni ukazoval, da naj dela, ali brez dela ni mogel starec živeti. Od ranega jutra do poznega večera je pridno delal, kakor da bi bil še v svojih najboljših letih. V pomlädi je kopal v vinogradu ali je pa odsekaval suhe veje z ov6čnih dreves, obreza val mlada drevesca, pripravljal njive za jaro setev, trebil travnike in senožeti, ter zasajal žive meje. Po leti je hodil po polji in travnikih ter opravljal to in óno, kakor muje najbolje kazalo. Po zimi je spletal košare, delal obroče, pazil na živino in gledal, ako je vse snažno in suho po hlevih, napajal je krave, konje in ovce, zdravil bolno živino, dajal po več hrane slabejšim i. t. d. A glavna njegova skrb je bila, da je gledal na otroke, ako so lepo čisto umiti in snažni, ako živč skromno in miroljubno ter ne go-voré grdih reči, kakor je to žalibog pri nekaterih otrocih grda navada. Ko je bilo kakemu otroku sedem let, dal ga je v šolo, da se nauči ondu kaj lepega in koristnega, ter je od vsacega tudi zahteval, da mu pové vse, kaj je v šoli lepega in koristnega slišal. Bil je starec zelò ljubeznjiv z otroci, a tudi strog s tacimi, ki so se grdo vèdli ali kaj slabega storili. Vsi otroci v väsi, ne samo njegovi tudi drugi, imeli so starca radi in so ga sploh „déda" imenovali. Prve jagode, ki so dozorele, prva jabolka, prve hruške, prvo ovočje v jeseni prinesli so otroci, bodi si moško ali žensko, preljubemu dédu v dar. Starec je te darove rad sprejemal, pohvalil otroke in jih vprašal po očetu in materi, peljal jih je potem v sadovnjak, ter jim dovolil, da si sme vsak odtrgati z ovočnega drevja, kar se mu najbolj zdi po volji. Potem jih še poduči, da naj bodo pošteni, dobri in pobožni, ter jih naposled prijateljsko spremi do vrat. Neke zime se je starec spravljal na sejem v mesto, ki je bilo dobrih deset kilometrov daleč od vasi, v katerej je živel starec. Njegov vnuček, deček okoli štirih letih, prosil ga je, naj bi ga vzel s sebój v mesto. „Bodi ti!" reče déd, „pa idi z menoj." In vzel ga je starec s seboj v mesto. Na sejmu je nakupil ded mnogo različnih stvari, posodja in orodja. Vnuk mu je bil povsod za petàmi in zelò vesel lepih stvari, ki jih je videl na prodaj. Ded mu je kupil rudeč pas in lepe rokavice z zelenim obšitkom. Ko sta se domóv vračala, razgovarjala sta se po potu, kako se bodo ostali otroci razveselili lepih daróv, katere jima bosta prinesla. Takó se razgovarjajoč, zakasnila sta: noč je nastala. Nu, to ni deda dosti skrbelo, pot mu jè,bil znan, in nikogar se mu ni bilo treba bati. Tako sta šla dalje. — Ali najedenkrat se vzdigne veter, ki je vsak trenotek postajal silnejši ter se naposled izpremeni v strahovit vihar. Gozdi so zašumeli, šibko drevje se je vpogibalo skoraj do tal in sneg je neslo po zraku, da ni bilo mogoče naprej. Kmalu je bilo vse zametano s snegom, da ni bilo poznati, kje je pot in kje ga ni. Mračilo seje, in kmalu nastane taka tema, da ni bilo videti prsta pred očmi. Pač bi bilo dobro, ko bi bila užč skoraj domà. Ded, kateremu je bila vsa okolica dobro znana, sklene po bližnici jo udariti, in res požene konja skozi gozd. Vse se mu je zdelo znano in bati se mu ni bilo ničesar. Ali jedva so jo udarili skozi gozd, jele so se konju nogé pogrezävati v sneg, iz katerega jih je komaj izvlekel. To je konja zelò utrudilo, ne more naprej in — obstane. Starec stopi raz sani, gleda na vse strani, meri sneg z bičem, ali — o Bog ! pravi pot sta izgrešila in ni bilo mogoče ne naprej ne nazaj. Vihar je postajal vediiO hujši inje razmetaval sneg na vse strani, kakor da bi se igral ž njim. Otrok se začne jokati. Strah ga je bilo, in tudi zeblo ga je. Zdajci se zaslišijo skozi žvižgajoči vihar v črnej noči volčji glasovi. Vse bliže in bliže je bilo slišati grozovite volkove, in — zdelo se je starcu, da so komaj kakih sto korakov oddaljeni od njega. Ded probledi. Lasjé se mu jšžijo na glavi, ko pomisli, da ju čaka tu gotova smrt. Ali jima je zmrzniti od prevelikega mraza, ali pa biti žrtva gladnim volkovom. Rešitve ni nobene. — Da bi zavrnil volkove na drugo stran od sebe, izpreže konja, ošine ga uekolikokrati z bičem ter ga prepusti v božjo milost. Konj zdirjl Za njim steče tudi psiček, ki se je s starcem vozil na sanéh. Volčje rjovenje se je zdaj slišalo v daljini, potem se je izgubljevalo zmirom dljè in dljè, dokler se naposled popolnem ne izgubi. Takó oprostén jedne nesreče, vidi starec, da se ne more iznebiti druge. „Ded, dragi moj ded ! zebe me, zelò me zebe !" vpije vnuk na sanéh z zobmi škripajoč. Zdaj se ded spómne, da se tudi njemu udje krčijo od mraza, ali bodi si temu kakor mu drago, naj si tudi umrje, da bi le rešil malega vnuka strašne smrti. Ne pomišlja se dolgo. — Stopi malo na stran, razgrne sneg in izkoplje globoko jamo po dolgosti. Na dno jame dene nekoliko slame, sleče si kožuh, ovije vanj ubozega otroka, naredi mu križ na čelo, usta in prsi, ter ga položi v jamo. Potem prevrne sani nad njega, a on sam, ostavši malo ne v samej srajci, pade na koleni in moli: „O dobri Bog nebeški! Sprejmi mojo dušo v svoje svete roké in reši nedolžno dete grozovite smrti!" — A dete pod sanmi se jokajoč kliče starca k sebi: „Ded, dobri moj ded! kaj delate? Od mraza bote zmrzuili. Umrli bote! Ded! tukaj k meni se vlezite, tukaj pri meni je gorkó; obà bova imela dosti gorkote!" — Ali starec ga neče slišati, neprestano moli k Bogu, ponavljajoč one iste besede. Zdaj mu glas zastaja, vedno slabejše in slabejše izgovarja besede, naposled še reče s slabim glasom: „Z Bogom, dete! Bog naj te varuje!" — To rekši, leže v sneg in — omolkue. Burja neprestano tuli in čudno suče snežinke po zraku. Huje in huje mete s snegom, da se niti nebó ne vidi. Drevesa so se vila, kakor da bi jokala v tej temnej, strahovitoj noči. Zopet začne dete pod sanmi jokati in z milim glasom prosi deda, da naj pride k njemu in se vleže poleg njega. V tem volkovi, ugledavši konja in psička, zazeuó se za njima, da bi ju dohiteli. Ali konj najde pot in z vso svojo močjč udari po njem naravnost v 2* vas. Psiček niti koraka ni zaostajal za njim, ali od strahü je cvilil, da se je na daleč in široko razlegalo. To je krvoločne volkove še bolj razdražilo. Evo jih, už6 so blizu konja. Ubogi psiček skoči od strahu k višku, poprime se konjske grive popnè se konju na vrat ter se ga čvrsto drži z zobmi. A konj od bolečine in od strahü pred volkovi, dirjä kakor bésen vedno naprej. Volkovi malo zaostanejo. Konj je užć v vàsi, uzé stoji pred hišo, skoči k vratom, silno zarezgetó in z nogami bije ob vrata. Takój ga slišijo v hišo. — „Hvala Bogu, ded je domä!" zavpijejo vsi, ki so bili v hiši, ter tekó pred vrata. Ali kako se ustrašijo, ko ugledajo samega konja! Nobeden ne umeje, kaj se je zgodilo s psičkom, ki se je še vedno čvrsto držal z zobmi konjskega vrattì. Nekateri mislijo, da je pes stékel in rekó, naj se pobije. Ali v tem trenotku skoči psiček s konja in mu zaénè lizati nogé, kakor bi se mu hotel zahvaliti za svoje življenje. Potem sezaènè tudi ljudem prilizovati. Vsi izprevidijo, da pes ni stékel, in da se je velika nesreča mogla pri-goditi. Ne pomišljajo se dolgo. Takój se napravijo, da gredó iskat deda in ubogo dete. Nekaj ljudi zajezdi konje, vzamejo luči, samokrese in sekire ter otidejo. Psiček je vedno tekel pred njimi, najpred po voznem potu, potem krene v stran po snegu celincu — naravnost v gozd. Tu je nekaj časa poslušal in iskal sledu. Naposled se ustavi pred velikim kupom nametanega snegä in jame s tacami sneg odmetavati. Izpod snega se je slišalo ječanje in jök ubozega deteta. Vaščani v hipu razmečejo sneg, ugledajo prevrnene sani in pod njimi živega otroka, ki je bil zdrav in gorko ovit z dédovim kožuhom. „Kje je ded? — Govóri brž, kaj se je ž njim zgodilo!" vprašajo vsi ter ne morejo strpeti, da bi jim dete odgovorilo. „Bil je tukaj nekjé ter je neprestano molil Bogä ; jaz sem ga klical k sebi, ali on ni hotel k meni ; ne vem kam seje dejal ; volkovi so tukaj mimo rjoveli „Lisko! mali Lisko! daj, pokóplji še malo po snegu, išči, daj, išči!" vpili so vsi nad psičkom, prijemši ga za tace in mu jih v sneg pomolivši. Psiček, kakor bi razumel njih prošnjo, začne takój sneg grebsti nekoliko korakov dalje od njih. Vsi navalé na ta kraj, da sneg odkopljejo in vzdignejo deda. Bil je mrtev ubogi ded. Vzeli so ga in odnesli domóv, a ne v gorko sobo, nego pustili so ga zunaj v hladnej veži in so ga začeli s snegom tréti. Ni bilo videti niti najmanjšega znamenja kacega življenja v lijem. Teró ga vedno bolj in bolj, in glej! koža kakor da bi postajala rudečejša. „O blaga duša! dragi ded!" vpile so ženske jokajoč se v veži, „terite ga še, terite, znabiti da se oživi!" In glej, toplota se razširi po starčevem telesu, starec globoko vzdahne in — odprè oči. „Živ je! živ je!" — zavpijejo vsi, nesó ga v sobo ter ga gorko pokrijejo. Ni še pretekla dobra ura in ded izpregovori; a po pretočenih dveh dneh je bil užč na nogah. Po vsej väsi je bila velika svečanost. K dedii so dohajali ljudjé od malega do velicela, da ga vidijo in mu čestitajo, na prečudnej otetbi. In ko pride nedelja, šli so vsi prebivalci male vasi, po končanej službi božjej, okoli oltarja, da blagodarujejo Bogu, ki je rešil starca in njegovega vnuka gotove smrti. V Rusiji, kjer se je to dogodilo, razprostirajo se po nekaterih krajih nepregledne jdanöte, ki se stepe zovó. Na teh stepah se prikažejo, večkrat iznenadoma, tako hudi viharji, da s snegom prekrijejo vse, kar je živega v tem hipu zunaj na prostem, — to je ravno takó, kakor strašni vihar Samum v afrikanskej puščavi Sahari. („ Golub, list. za srbsko mladino.") Nevesta sneženega moža. V nekej vasici je živel krojač Pavel s svojo deset let staro hčerko, Milko. Milkina mati je bila uže leto poprej umrla. Oče Pavel ni imel dru-zega premoženja nego ubožno bajtico in to, kar si je z rokama pri svojem rokodelstvu zaslužil. — Da-si sta bila ubožna, vendar sta bila Bogu udana, pobožna in zadovoljna. Milka je gospodinjila, kakor jo je bila nje dobra mati naučila, a zraven je tudi pomagala očetu pri njegovem rokodelstvu pridno delati. 0 dolgih zimskih večerih je pridno šivala in drugim ljudem gorke nogavice pletla, kar se je bila v šoli za ženska ročna dela izučila. Oče in hčerka sta živela v ljubezni in zadovoljnosti vsem vaščanom v izgled inizpod-budo. — Ali kakor na svetu vsaka reč le kratek čas traje, tako se je tudi zadovoljno življenje našega krojača in njegove hčerke kmalu izpremenilo v nesrečo, žalost, pomanjkanje in veliko uboštvo. — Nastala je po deželi velika draginja, zaslužka je bilo malo in vrhu tega še nastopi nenavadno dolga in huda zima, kakoršne najstarejši ljudje pómneli niso. Snegä je bilo na debelo in pritisnil je hud mraz. Už0 to je bilo dosti nadlog za ubozega očeta in hčerko; ali največja nesreča še le pride v hišo s tem, da oče zboli; oči so mu otemnele in se mu hudo vnele. Moral je prenehati od dela in tako ni mogel niti sebi niti svojej hčerki potrebnega živeža kupiti. Vzdihoval je po-gostoma siromak: „O jaz ubogi človek! ako oslepim, kaj bode potem z mojo ubogo hčerko ? Kako se bodeva preživela ?" — Pomanjkanje in druge nadloge so ju začele vedno bolj pritiskati. Uboštvo je prikipelo do vrhi Dobra Milka je še s pletenjem in šivanjem po nekoliko zaslužila ali vse je bilo premalo, da bi bila v teh zelò žalostnih časih sebe in svojega ljubega očeta preživela. Primanjkovati jima je začelo denarjev, potem živeža in tudi drugih stvari. Poprodala sta uže mnogo pohištva in drugih malenkosti. Naposled je prodala Milka še celò nekoliko svoje obleke, svoje zadnje nogavice in jedine čevljice, da bi kupila kruha in zdravil svojemu ubožnemu, boluemn očetu. Rada hodi po zimi bosa po snegu in mrazu, da bi le ljubemu očetu olajšala njegove težave in bolečine. — A kako vi, otroci, povračujete dobrote svojim staršem, vi, ki imate vsega v izobilju, ter vam ni treba prestajati niti najmanjšega trpljenja?! Ko je šla Milka necega dné zopet bosa v hudem mrazu po snegu, da bi dobila živeža in zdravil ljubemu očetu, pride ob cesti v bližnjo vas mimo trope dobro oblečenih otrok, ki so veselo vriskajoč znašali sneg skupaj, da bi naredili sneženega mož! — Ko dečki ugledajo ubogo, bosonogo Milko, zakrohotajo se in jeli so se norčevati ž njo. Neusmiljeno mečejo sneženene kepe vanjo, zapró jej pot, stopijo se okoli nje, priklanjajo se jej in jo zanič-ljivo imenujejo „nevesto sneženega možži," — a to zaradi tega, ker je sirota morala bosa hoditi po snegu in toliko mraza prestajati iz ljubezni do svojega očeta. Lehko si mislite otroci, kako je bilo Milki pri srci, ko so jo ti nesramni in surovi otroci sprejeli, zaničevali jo in dražili. Ali vse to je^voljno pretrpela ter ni nikomur žale besedice rekla. Tiho jé bila in si mislila : Rada bi dala sneženemu možu srcé in rokó, da bi mi le pomagal ozdraviti dobrega očeta. V lem je sirota Milka, už0 vsa trda od mraza, pripovedaj6č uboštvo in bolezen očetovo, tako oslabela, da se na tla zgrudi, ondu obleži in — zaspi. Surovi fantalini to videč ustrašijo se in zbeže, pustivši siroto Milko v snegu ležati. Jedini Mirko, sin bogatih staršev iz bližnje vasi, ostal je ondu in gledal ubogo Milko, ki je v snegu ležala. V srcé se mu je smilila uboga sirota. Rad bi jo bil vzdignil in nesel domóv, ali preslab je bil k temu. Boječ se, da bi sirota ne zmrznila, naglo teče domóv, ter pové vse svojim staršem, kar se je zgodilo. V tem je uboga Milka spala na cesti v snegu in sanjalo se jej je, da je sneženi mož, katerega so surovi otroci naredili, pristopil k njej, vzdignil jo rahlo v svoje naročje in dejal: „Ne boj se me, Milka! —Ker si dobra in pobožna deklica, bodi moja nevesta ! To je, da sem bel in mrzel ženin, ali srcé se mi usmilenja in sočutja topi, kadar vidim tako dobrega in pobožnega otroka, kakor si ti, preljuba moja Milka. Ne, ne, dalje ne smeš več trpeti ! Idi in pelji me k svojemu bolnemu očetu, da ga ozdravim." — Deklica — v sanjah seveda — gre veselo s svojim ženinom, sneženim možem, ter ga pelje domóv k očetu. Sneženi mož poklada svoji mrzli roki na očetove oči, in ubogemu očetu kmalu ponehajo bolečine. Od prevelikega veselja, da se očetu zdravje povrača, deklica v sanjah glasno zavpije in v tem trenotku se prebudi, ali to ne na cesti v snegu, nego domi v svojej posteljici. Mirkotova mati so šli namreč na cesto po ubožno deklico, vzdignili so jo in odnesli domóv k njenemu očetu. Mirkotov oče, mož usmiljenega in dobrega srcé,, šli so hitro po zdravnika, ter ga pripeljali v ubožno koćo, kjer je ležala sirota Milka, uže na pol mrtva, poleg svojega bolnega očeta. Zdravnik si je mnogo prizadeval, da bi ozdravil obä, kar se mu je tudi posrečilo. — Mirkotovi starši so vsak dan hodili v hišo ubožnega krojača, ter mu nosili živeža in drugih stvari, ki mu jih je bilo treba. Tudi Mirko je pogostoma obiskaval ubogo Milko, ki sta se sprijaznila in si dobra bila kakor brat in sestra. Milka je kmalu ozdravela in tudi njen oče Pavel je po malem zopet utrdil svoje oči, ker je po zdravnikovem nasvetu pridno pokladal mrzle pokladke na bolne oči, ter takó očesno vnético popolnem odvrnil. — Milka in njen oče sta zdaj zopet lehko pridno delala in si služila vsakdanjega kruha. Zima je minula, draginja je ponehala, in zopet se je obema poprejšna sreča in zadovoljnost v hišo povrnila. Milka je po malem dorastla zalo deklè, ter je slovela zaradi svojih lepih telesnih in dušnih lastnosti daleč po vsej okolici. Vsako zimo se je spominjala sneženega možži in svojih nekdanjih sanj. ki so se jej bile po nekoliko tudi izpolnile. Postala je res nevesta, ali ne več mrzlega sneženega moža, nego nevesta dobrega Mirkota, ki je vzrastel zal mladenič, obče spoštovan od vseb, ki so ga poznali. Bog je njiju zakon obilo blagoslovil in jima dal srečo, zdravje in dolgo življenje. Živela sta v lepej zastopnosti in dobro se jima je godilo vse žive dni. Ko je krojač Pavel umrl, hvaležno sta mu Milka in Mirko zatisnila oči, ter ata ga lepo pokopala. Nad obema se je izpolnila četrta zapoved božja, ki pravi : „Spoštuj očeta in mater, da bodeš dolgo živel, ja se ti bode dobro godilo na zemlji." Ljubi otroci ! spoštujte in ljubite svoje starše ter živite takó, kakor vam četrta zapoved božja veluje, potlej bodete gotovo tudi vi srečno in dolgo živeli na Zemlji. --Poslovenil Josip VidiC. Lisica in golobici. (Basen.) Lisica ugleda pred golobinjakom dve dobro rejeni golobici. Takój se približa h golobinjaku, zelèè se najesti golobjega mesi Ali golobici ste previsoko in lisica ne more do njiju. Izmisli si zvijačo ter se jame dobrikati nežnim živalcam, rekoč: ,,0 prelepi ptičici! Kako zalo perje imate! Po vsem svetu vaju čislajo in ljubijo. Pač je res, da ste golobice podoba nežnosti, nedolžnosti in ljubezni. Tako lepih živalic še nikoli nisem videla. O golobičici moji! Pridita tukaj doli k meni, da vaju malo bliže pogledam. Cimu bosta zmiraj tam gori v hišici čepele. Evo vam po tleh zrnja, najboljšega zrnja, pridita doli, prelepi moji živalci!" Takó lisica. „Predobro te poznave, priliznjenec". odgovori mu golobica, „ter nisve tako neumni, da bi zaradi tvoje hvale stavile svoje življenje v nevarnost." To rekši zagolči, da se je slišalo po vsem dvorišči. Zdajci prileti Hektor ter požene zapeljivko izpred golobinjaka. A zadej za hišo je užč čakal gospodar premedeno sleparico ter jej poméril kroglo v glavó, da ni nikoli več prišla vlačugarit se na njegovo dvorišče. Jelen, riba in ptič. ' (Narodna pripovedka.) Ko sta Jezus in sveti Peter po svetu hodila, ni bilo še zidanih mostóv, kakor jih imamo dandanes. Takrat so se morali ljudje v čolnih prepeljavati čez reke in potoke. Ljudjé, ki so ta posel opravljali, imenovali so se bro-daiji ali brodniki. Tako je bil oče, ki je imel tri sinove. Vsi trije so bili brodniki. Imeli so siromašno kočo ob reki, ki je bila zelò globoka a ne široka. Ko se sinovi užč naveličajo vednega brodarénja, sklenejo narediti most preko reke in mostnino pobirati. V malo tednih je bil most užč narejen. Najstarejši sin gre prvi mostnino pobirat. Prišla sta pa Krist in sv. Peter. Krist je vprašal sina, mostnino pobirajočega : „Koliko je mostnine ?" Sin odgovori: „Sto goldinarjev." Krist vpraša dalje : „Ali nečeš nič druzega ?" Sin : „Nič druzega nečem nego samo čisto zlató in srebró !" Krist mu našteje 100 goldinarjev in gre dalje. Ko pride najstaréjSi sin, ki je mostnino pobiral, domóv, reče : „Jaz sem danes dobro služil. Dva človeka sta želela preko mosta, a jaz sem 100 goldinarjev zahteval od njiju, in dala sta mi jih." — Ko to čuje drugi sin, reče: „Le potrpi te ; jutri grem jaz mostnino pobirat in nastavil bodem dvesto goldinarjev mostnine." Druzega jutra gre mlajši sin na most, da pobira mostnino. Prišla sta zopet sv. Peter in Krist. Krist povpraša: „Koliko je mostnine?" Sin odgovori: „Dvesto goldinarjev, nič več." Krist : „Ali ne vzameš nič druzega ?" Sin : „Nič druzega nego samo čisto zlató in srebró." Krist mu našteje denar in otide s sv. Petrom dalje. Ko zvečera drugi sin domóv pride, reče očetu in bratom : „Evo me ! jaz sem danes več dobil nego li moj brat včeraj. Evo poglejte dvesto goldinarjev ! Tudi danes sta prišla ona dva človeka in naštela mostnino, kolikor sem zahteval. Tretji, najmlajši sin, reče : „Jaz pa pojdem jutri mostnino pobirat." Ko to slišita prva dva brata, rečeta mu: „Ubogi siromak! ti si pre-neumen, tebi ona dva človeka niti vinarja ne bosta dala." Najmlajši brat reče: „Poskusiti vendar smem svojo srečo, morda še več dobim, kakor sta dobila vidva obä skupaj." Druzega jutra se najmlajši brat napravi in gre mostnino pobirat. — Zopet prideta sv. Peter in Krist do mosta. Krist vpraša : „Koliko je mostnine ?" Sin odgovori: „Toliko, kolikor mi v božjem imenu podelita." — Krist : „Bi li se rad od mene kake umételjnosti naučil ?" „Rad," odgovori mostninar, „ako mi bi kaj koristi donesle." Ko to Krist sliši, reče mostninarju • „Bodi jelen!" In jedva je to izgovoril, bil je mladenič v jelena izpremenjen. Krist zopet reče : „Bodi človek !" In jelen se pri tej priči izpremeni v človeka. In zopet Krist reče: „Bodi riba!" Mladenič je bil zdajci v vodi v ribo izpremenjen. Zlate plavute je imel, luske od čistega srebrä, a namesto oči je imel dva draga kämena. Na Kristovo besedo je bil zopet človek. — Nató reče Krist mladeniču: „Umételjnost, katere te zdaj učim. donesla ti bode mnogo koristi. A zdaj ti.rečem: „Bodi ptič!" In glej, zal ptiček sferči proti nebu ; peroti je imel zlati, a rep je bil z biseri pokrit; namesto oči je imel dva dragocena kämena. Krist zopet reče: „Bodi človek!" in ptič se v tem hipu izpremeni v človeka. Nato reče: „Te tri umételjnosti naj ti bodo na veliko srečo!" To rekši otide s sv. Petrom dalje. Ko se stori večer, gre sin domóv. Y hišo stopivSemu se brata iz vsega grla nasmejeta, ter ga dražeč .vprašata, jeli kaj prida mostnine prinesel. — Brat jima reče: „Več sem je prinesel, nego-li vidva v obeh dnevih." Najstarejši brat ga začudeno gleda in mu reče: „Nu pa pokaži, koliko imaš !" Tudi srednji brat ga zaničljivo pogleda, rekoč: „Kaj boš ti uboga sirota? Mar je pri tebi šlo več ljudi preko mosta, nego li pri nama ?" Najmlajši brat odgovori : „Tega ne vem, koliko ljudi je šlo preko mosta, ali to pa vem, da sta ona dva človeka šla, ki vsak dan prideta. Ta dva sta nie naučila umételjnosti kakoršnih nobeden izmed vaju ne zna." „Hä ! hé ! hä !" se mu brata zasmejeta. „Pokaži no svoje umételjnosti, da vidiva koliko znaš." In mlajši brat se je začel izpreminjati, da ju je bilo groza in strah. Mislita sta si brata, da je coprnik in ubiti sta ga hotela; ali on jima zbeži. Ko je uže dolgo popotoval daleč po svetu, pride v neko deželo v katerej je bil imovit kralj, ki je imel gradove od samih biserov. Pri tem kralju se za hlapca ponudi in pasel je krave, gosi in prašiče. Necega večera je bila pri kralju veselica in velika pojédina. Plesali, pili in jedli so, kakor da bi bilo kako ženitovanje. Ko so se uzé vsega naveličali, reče prvi kraljevi minister: „Zdaj naj pa še vsak pokaže, če zna kako umételjnost." Ko to najmlajši brat sliši. ki je na kraljevem dvoru za hlapca služil, približa se h kralju in ga prosi, da bi on smel svoje umételjnosti pokazati. Kralj si je mislil, da se pastir šali, a vendar privoli v njegovo prošnjo. Ko brat dobi privoljenje, stopi v sredo dvorane ter reče škaf vode prinesti. Ko se to zgodi, izpremeni se najpred v lepega jelena. Vsi so osupeli in ga gledali z začudenjem. Kraljeva hči pristopi in si odlomi košček rogovja. da bi ga v spomin imela. Kmalu potem se izpremeni v prelepo ribo, ki plava v škafu po vodi. Kraljeva hči si vzame jedno plavuto in si jo shrani v spomin. — Naposled se mladenič izpremeni v zalega ptiča, ki je vse gledalce očaral. Kraljeva hči tnu izpuli jedno pero iz peroti. fu si je spravi v spomin. Vse to je pa varno shranila v zlato skrinjico, katero je zaprla z zlatimi ključi. — Primerilo se pa je, da je moral kralj na vojsko in tudi hlapec za spremljevalca ž njim. Daleč v sovražnikove) deželi se kralj spómne, da je pozabil žezlo (kraljevo palico) domi, brez katere se ni smelo na vojsko. Hitro razglasi po vsem taboru, da tisti, ki mu prinese palico, dobode njegovo hčer za žen6. Takój priskoči hlapec in reče, da mu on prinese palico. Kralju je bilo to všeč. Zdajci se hlapec izpremeni v ptiča in zletf na kräljev dom. Ondu je nekaj časa trkal na okno. da so mu odprli, potem je povedal, čimu je prišel, in dali mu so žezlo. — Ko pride nazaj v kraljevi tabor, je kralj še trdo spal. Ker ni hotel kralja buditi, vleže se tudi on malo k počitku. V tem pa pride kraljev dvorni strežnik mimo spijočega mladeniča. Videč, kako trdo spi vzame gorjačo in ga ubije. Potem vzame kraljevo žezlo, zbudi kralja ter mu je dà, rekoč: „Ravno zdaj pridem iz vašega kraljevega dvora ter vam prinesem žezlo, kakor je bilo naročeno kravjemu pastirju. Ta slepàr vam je uSèl ter ga ne bode nikoli več pred vaše oči. Nič druzega ga ni bilo kakor sama laž. Škoda le, da je toliko časa živel na vašem kraljevem dvoru." Takó je lagäl kraljevi strežnik, ki je hlapca ubil. Potem naglo otide iz kraljevega šotora, da pokoplje mladeniča. Kmalu se je vojska končala in kralj je premagal sovražnika. Uže so bili domà in kraljevi strežnik se je pripravljal, da se poroči s kraljičino. V tem prideta Krist in sv. Peter do 6ne jame, v katerej je bil mladeqié pokopan. Krist takòj zakliée : „Mladenič vstäni!" V tem trenotku se prikaže mladenič iz jame in reče : „O kako dolgo sem spal ; je li se kralj užč probudil ?" Krist mu odgovori:. „Kralj se je užč probudil, vojska je končana in ravno danes se kraljevi strežnik pripravlja, da se poroči s kraljičino. Téci toraj na kraljevi dvor, ker ti nisi spal, nego bil si mrtev !" Ko to mladenič sliši, hitro se izpremeni v ptiča in sfrči pred kraljevi dvor, kjer se je užč vse pripravljalo k svatovščini. Pred kraljevi dvor do-spevši, izpremeni se v človeka in sede na klop pred kraljevo palačo. Tu sedečega najde postrežnik in ga vpraša, zakaj tù sedi in čaka? Mladenič ga prosi, da bi ga pustil v dvorano, kjer je gostija. Postrežnik mu odgovori: „Ako znaš kako umételjnost, idi v dvorano, ako pa ne znaš ničesar, ne svetujem ti tega!" „Mladenič mu pové vse, kar znà, in postrežnik ga pelje v dvorano. Ko mladenič v dvorano stopi, pové. da bi rad svoje nmételjnosti pokazal. Kralj mu v to privóli. Mladenič se hitro izpremeni v jelena. Kraljičina, ki je bila nevesta, stopi po zlato skriujico, v katerej je hranila košček jelenovega rogovja. Kmalu se vrne. Zdaj pristopi k jelenu in mu pritisne košček tjà, kjer mu je malo rogovja manjkalo, in glej ! v dvorani je stal prelep jelen, kateremu so se vsi čudili. Jelen se zdaj izpremeni zopet v človeka in reče prinesti škaf vode. Ko se to zgodi, izpremeni se v ribo. Ali jedne plavnte je ribi manjkalo. Kraljičina pritisne plavuto, ki jo je imela v skrinjici, tjà, kjer je ribi plavnte manjkalo, in bila je cela riba. Mladenič se zdaj izpremeni v ptiča, ali jedne peroti mu je manjkalo. — Kraljičina mu pritisne perot in zal ptič je stal pred njimi v dvorani. Kralj vse to videe, izpoznä svojega nekdanjega pastirja. Tudi kraljičina ga je izpoznala, ter rekla, da je to tisti, kateri je bil prišel po kraljevo žezlo. Takó je prišla strežnikova prevära na dan. Zna se, da se je bil tega zelò ustrašil. Kralj se razjezi iu da nazočim gostom naslednje vprašanje: „Kaj se mora' storiti s starim ključem, ako se izgubi, ter se v tem nov naredi, a potlej se stari ključ zopet najde ?" Ženin odgovori prvi temu vprašanju in reče : „Novi ključ se mora na žrebelj obesiti, a stari ključ ostane, da se rabi." Kralj ga ostro pogleda in mu reče : „Sam sebi si sódil, ker ti nisi pravi ženin moje hčere, nego ta mladenič je, ker on je, ki mi je žezlo prinesel." To rekši, zapové hlapcem, da ga zvežejo in obesijo. Ko se je vse to zgodilo, obhajala se je poroka s kraljičino. Potem se je začela velika gostija, pri katerej sem tudi jaz bil. Dali so mi jesti in piti iz naprstnika, kar je gola resnica, ker imam še zdaj jezik moker. Zapisal Aleksander Dekral. Anica. V velikim gozdu je stala samotna gozdarjeva.koča. Gozdàr je imel jedino hčerko Ljubico po imenu, ki je bila komaj kakih dvanajst let stara. Ljubica se je zelò dolgočasila. In kaj bi se ne, saj ni imela nikogar, s komur bi se bila mogla igrati in kratkočasiti. Nikdar ni bilo nikogar k njej, ker bližnja vas je bila dobre pol ure daleč od gozda. Necega dne najde Ljubica ubogo deklico, ki je borovnice brala v gozdu. Deklica se jej dopade. Poprósi jo, ne bi li jo hotela časi obiskati in se ž njo malo poigrati. „Dà," reče Anica — tako se je uboga deklica zvala — „ako mi moji' starši dovolijo, pridem." „Dobro," reče Ljubica, „ne storiš mi tega zastonj. Dobila bodeš pri meni jesti in piti, in tudi svojo obnošeno obleko ti bodem darovala." Tretji dan u|é pride Anica. Bila je to zelò priljudna in tiha deklica. Ljubici je bila kmalu najboljša prijateljica. Už4 vse leto je hodila Anica vsak teden po dvakrat k Ljubici, ki je vselej komaj dneva pričakovala, da jo je Anica obiskala. Necega dne ste se igrale v sobi. Šo le na večer se vrne Anica domóv. Ko otide, pogreši Ljubica svojo rudečo svilnato ruto. Vse kote preišče, ali rute ni nikjer. Da je ruto še pred jedno uro imela, to je Ljubica dobro znala. „Kam se je ruta izgubila? Nikogar razven Anice ni bilo v sobi. Nihče drugi je nima nego ona. Skrivaj si jo je vzela in odnesla. Fej, to je grdó!" Ne da bi bila kaj druzega mislila, kako bi se bila ruta lehko izgubila, ostala je Ljubica pri tej misli, da je Anica tatica. Takój druzega dné jej piše, da jej ni treba več priti, ker ona svojo rudečo svilnato ruto od sinoči pogrésa. Ko Anica to pisemce prebere, zelò se ustraši ter postane jako jako žalostna. Zelò jo je bolelo, da jo Ljubica ima za tatico. Zna se, daje odslej ni več obiskovala. Kacih štirnajst dni pozneje dal je gozdär sobo pobeliti. Pri tem opravilu je bilo treba vse pohištvo premakniti, tako tudi Ljubičino omaro. Ali kako se Ljubica ustraši, ko zadaj za omaro ugleda svojo rudečo svilnato ruto. „Oj ti uboga Anica!" reče „kako veliko krivico sem ti storila. Zakaj nisem uže poprej pogledala za omaro, predno sem kaj hudega mislila o tebi ? — Nu, ti moraš uzé jutri zopet k meni !" Ljubica se takój vsede k mizi ter piše listek do Anice. Milo jo prosi odpuščenja ter jo z najprisrčnejšimi besedami vabi, da naj pride zopet k njej v vas. Ali Anice ni bilo nikoli več. Poslala je Ljubici sledeči listek: „Draga moja Ljubica! Marsikatero dobroto si mi skazala in marsikatero veselo uro sem pri tebi imela. Vse sem hvaležno sprejela, ker sem, kakor znaš, ubožna deklica. Ali ti si me tudi hudo razžalila, ko si me sumničila, da sem ti jaz ruto ukradla. Jaz sem ubogo dekletce ter nimam druzega kot svoje pošteno srcé. • Ti si mi poštenje vzela in ž njim vse, kar sem imela. Veruj mi, draga moja Ljubica, da mi ubogi otroci imamo tudi čut poštenja v sebi, la moj oče te prosijo, da bodi v prihodnje previdnejša, ker sumničenje se lehko hitro pokaže, ali težko se zopet popravi. Anica." Lehko si mislite, otroci, kako je bilo Ljubici pri srci, ko je to pisemce prebrala, T