NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA Dvajset let Dne 28. julija 1914 — torej pred dvajsetimi leti — so posebne izdaje časopisov po vsem svetu objavile vojno napoved in isti dan so že grmele morilne salve topov in tisoči in tisoči so začeli medsebojno klanje, ki se je v najkrajšem času razvilo v največjo svetovno morijo, v kateri so se milijoni medsebojno morili, v kateri so milijoni žrtvovali svoje življenje za »vero, dom cesarja«. Štiri in pol leta je trajala svetovna morija, so umirali in stradali milijoni, milijoni so postali invalidi brez vsake oskrbe, milijoni so izgubili zadnje premoženje. Med tem, ko je na fronti vladala medsebojna morija, je za fronto in v raznih večjih centrih praznoval orgije velekapital, ki je služil, kakor še nikdar preje. Pred dvajsetimi leti se je pričela imperialistična svetovna vojna, danes po dvajsetih letih stoji ves svet v znaku kapitalistične svetovne krize, Svetovna morija in obubožanost najširših ljudskih mas so pravi znaki kapitalizma naše dobe. Kakor je kapitalizem, sledeč svojim principom, pahnil ves svet v svetovno vojno, tako je sedaj vse človeštvo pahnil v svetovno gospodarsko krizo, ki je danes zavzela vse, zmagovalce in premagance, industrijske in agrarne države. Ob dvajsetletnici začetka svetovne vojne je izdala mednarodna strokovna zveza skupno s socialistično delavsko internacionalo proglas na delavski razred vsega sveta, iz katerega posnemamo najvažnejše odstavke: Delavci vseh dežel! Pred vsem svetom obtožuje delavski razred kapitalizem, da je odgovoren za svetovno vojno in za svetovno krizo. Kdor hoče mir, delo in kruh za vse, se mora pridružiti delavstvu in se boriti za uničenje sedanjega kapitalističnega sistema! Čeprav v kapitalističnem družabnem redu ne more obstojati pot, ki bi peljala iz gospodarske krize in preprečila nove krize, je vendar internacionalna organizacija proletarijata pokazala možnosti, kako bi se da- I lo olajšati vsaj najbujše gorje množic. Delavstvo je podčrtalo potrebo mednarodnega sodelovanja vseh držav, sporazum vseh vlad, da bi se z enotnimi ukrepi omogočilo tako gospodarsko in politično stanje, v katerem bi se edino moglo odstraniti posledice krize. Kapitalizem je šel doslej popolnoma drugo pot. Mesto gospodarskega sodelovanja je provociral gospodarski nacionalizem v najbolj divjih oblikah. Mesto političnih sporazumov je ; Povzročil vojno na daljnem vzhodu, i obračunavanja v Južni Ameriki in novo oboroževanje vseh držav! Pred vsem svetom obtožuje delavski razred kapitalističen sistem, ki hoče povzročati samo nadaljne krize, nadaljno oboroževanje, da je nesposoben, da bi z mednarodnim sporazumom omogočil sodelovanje vseh držav in odpravil krizo. Razorožitvene konference pri Društvu narodov so doslej končale brez vsakih sklepov in imele za posledico le pojačanje oboroževanj v posameznih državah. Mednarodne delavske organizacije so stalno potom akcij in tudi na razorožitveni konferenci sami zastopali zahtevo, da se morajo svečane razorožitvene obveze mirovnih pogodb končno izpolniti in vzpostaviti enakopravnost med zmagovalci in premaganci s splošno razorožitvijo. Vse zahteve so bile zaman, ker so interesi vladujoče-ga kapitala drugačni,- V času, ko so v Ženevi zborovali o razorožitvi, je japonski imperializem nemoteno prodiral v Kitajsko, skušal provocirati spor s Sovjetsko Rusijo. Kasneje je v Nemčiji zavladal fašizem ter so nemški junkerji in aktivni generali prevzeli oblast v roke. Med tem, ko so v Ženevi italijanski delegati nastopali za čim najširšo razorožitev, je podvzemal v Italiji fašizem, ki je zasužnjil italijanski proletarijat, nove duševne in materijel-ne ukrepe za vojno! Pred vsem svetom nosi odgovornost kapitalizem in njegovi fašistični pomagači, da so propadle nade na trajen svetovni mir in da se pripravlja nova svetovna morija. Ob dvajsetletnici izrbuha svetovne voine prevzemajo internacionalne organizacije proletarijata na se glavno nalogo, da bodo vse svoje moči in vsa svoja bojevna sredstva porabili za preprečitev nove vojne. Delavci vseh dežel! Kapitalistični svet je v najtežji krizi. Cim bolj se boji upravičene jeze delavstva, toliko bolj se poslužuje najbolj brutalne sile in fašizma, da pritiska delavstvo k tlom. Ob dvajsetletnici svetovne vojne kliče mednarodna strokovna zveza proletarijatu vsega sveta, da se mora zavedati zgodovinskega pomena današnjega časa in da se mora pripraviti za odločilni boj, za boj proti kapitalizmu, ki je odgovoren za svetovno vojno in krizo, za boj proti fašizmu, ki pomeni vojno in suženjstvo, za boj za svobodo, mir in zaposlitev, za boj za socialistični družabni red. Spomini južnošelezničarja ogromni »Proglasi vsemu osobju ljubljanskega obratnega ravnateljstva južne železnice«, ki so z debelimi črkami objavili prevzem vseh prog južne železnice, kakor tudi lokalnih in privatnih, ki jih je južna železnica eksploatirala, pod državno upravo. S prevzemom južne železnice je bilo objavljeno, da se bo zamoglo čimpre-je ukiniti militarizacijo onih železničarjev, ki so leta 1920 štrajkali. Iz navedenega proglasa posnemamo samo mal izvleček: »Na podlagi navedenih odlokov Ministrskega sveta bo ostalo vse osobje {tudi profesionisti in ostali železniški delavci), je bilo na dan prevzema južne železnice službi (bodisi na obratnem ravnateljstv ali pa na progi po postajah, sekcijah, kuri nicah, delavnicah in ostalih službenih ed nicah, bodisi na dopustu ali je bilo v bo niškem staležu), ako bo lojalno im vesti vršilo svojo službo, na svojih dosedanj službenih mestih. ■ ~ a ker z današnjim dnem p s ane državno osobje, bo zadobilo tudi v nove i pravice in vse nove prejemke in m nje ne koristi, ki jih nudi novi zakon državnem prometnem osobju. Zelo pomemben je današnji dan in nei merne so koristi za bodočnost železnišk uslužbencev m njihovih družin na podrža Ijenih j?rogali. Vse osobje na teh progah, posebno Slovenci, ki tvorijo največji del 'i vežbanega, preiskušenega in porabljive; osobja, se morajo čutiti srečne in zadovoljne, ker so v svoji domovini, v svoji svobodni kraljevini doživeli, da so te doslej privatne železnice postale nacionalne, postale državne. S tem, da bodo vršili službo na teh železnicah, bodo služili sebi, svojemu Kralju, svoji domovini. Prepričan sem, da bodete vsi železničarji pravilno razumeli velik pomen prevzema teh prog iz tuje privatne uprave v našo državno in da bodete vsi dali vse iz sebe, da bodete vršili določeno vam službo lojalno, vestno in točno po predpisih. S tem bodete največ doprinesli k zboljšanju gospodarstva, trgovine, obrti, industrije ter splošnega narodnega blagostanja. V tem zboljšanju pa naj tudi železniško osobje vidi za se in svoje družine boljše dneve in materijelno preskrbo! Str. Pov. br. 3 31. avgusta 1923 v Beogradu. Minister saobraćaja Dr. V. Jankovič, 1. r. Tuja uprava južne železnice, ki nas je predajala obenem z materijalom in inventarjem ter celotnim voznim parkom, je le smatrala za potrebno, da pri pogajanjih v Rimu k slavnemu čl. 17 rimskega akorda izrazi svojo bojazen ter podčrta želje osobja: »V razumljivi skrbi za svojo bodočnost je osobje južne železnice pri svojih ravnateljstvih, kakor tudi pri generalnem ravna- : teljstvu nujno zaprosilo, da bi zamoglo predložiti svoje želje rimski konferenci. Družba smatra za svojo dolžnost, da predloži konferenci te želje onega osobja, ki je skozi dolgo vrsto let ne samo za interese družbe, marveč tudi celotne javnosti vedno zvesto služilo in ie naredilo, kar je bilo mogoče, da je tudi v najtežjih časih v redu vzdržalo promet. ' ' . j*»"-"-- rr- mm-ri Bgem; • .Ä ' • „ ; n/par , ^ ■j Visoke države, ki so sklepale rimski sporazum, so določile poseben komite, ki je na seji dne 10, marca 1923 imel sklepati o »Osebnih, pokojninskih zadevah , , Ta komite je soglasno predložil plenarni seji, da naj zavzame sledeče stališče k zahtevam osobja: »V rimskem sporazumu je temeljno načelo, da zadobi osobje, ki preide v državno službo, vse pravice, ki pripadajo osobju državnih železnic. Ne more se pa priznati vseh pravic prejšnjega režima (južne železnice) istočasno s pravicami nove uprave. Kljub temu 'pa se je poskušalo najti način, da bi se v akordu priznalo celo nekatere pravice, ki jih je osobje imelo pri družbi južne železnice, Poleg tega se ugotavlja, da bodo nove uprave posamezne konkretne želje v tem pravcu blagohotno razmotrivale, v kolikor bo to združljivo z veljavnimi državnimi predpisi.« . — ■f ■ Enajsto leto teče od dneva prevzema in stari južno-železničarji se spominjamo na čase pred prevzemom ki!! ' Kje so naši avtonomni bolniški fondi? Kje so naše personalne komisije? Kje so naši pokojninski in provizij-ski zavodi? Bliža se 11. obletnica podržavljenja južne železnice in za to dan kličemo vsem odločujočim v spomin besede proglasa, ki je bil izdan po sklepu Ministrskega sveta ter želimo, da se za 11. obletnico te besede dejansko izvedejo. imamo novega prometnega ministra Dne 10. julija je bil podpisan ukaz, s katerim je razrešen dolžnosti prometni minister general Svetislav Milosavljevič in stavljen na razpoloženje. Istočasno pa je bil imenovan za prometnega ministra Ing. Ognjen Ku-zmanovič, ki je bil doslej tehnični direktor beograjske mestne občine. Novi železniški minister je bil v železniški službi v času od 1. 1904 do 1. 1911, na kar je vršil privatno prakso ter se je po prevratu 1. 1919 zopet posvetil železniški službi in je služboval pri beograjski železniški direkciji, kjer je zasedel mesto načelnika direkcije. L. 1923 je postal direktor direkcije za gradbo železnic in proti koncu 1. 1927 je bil imenovan za pcmočnika železniškega ministra, na katerem mestu je bil vse do maja 1929, ko je bil izvoljen za tehničnega direktorja beograjske mestne občine. Na mesto železniškega ministra je po daljšem času prišel zopet mož, ki je dolgo vrsto let prebil v železniški službi in sicer na položaju inže-nerja začetnika, direkcijskega uradnika, načelnika oddelka in nazadnje pomočnika ministra. Kot dober poznavalec železničarskih razmer in težkega položaja, v katerem živi večina železničarjev upamo, da bo ukrenil vse potrebno, da se ta položaj popravi in ukinejo neutemeljene redukcije. Nevzdržen položaj delavstva Leta in leta, od kar je veljal začasni pravilnik za delavce, so dobivale želzničarske organizacije na odločujočih mestih zagotovila, kako se bo delavsko vprašanje definitivno u-redilo z novim delavskim pravilnikom, ki bo na podlagi v zadnjih letih dobljenih izkušenj izednačil vse različne predpise ter zagarantiral o-sobju potrebni eksistenčni minimum, starostno in nezgodno zavarovanje ter ostale socialne pridobitve, ki so jih v teku časa pridobili ostali delavci. Pravilnik za pravilnikom je izšel, vendar ne eden in ne drugi ni stanje delavstva izboljšal, ni definitivno u-redil pravic in službenega razmerja osobja, marveč pravilniki so bili vedno bolj nejasni in nejasnost pravilnikov se je tolmačila v škodo osobja. Samo starejši delavci se spominjajo še onih časov, ko je veljalo načelo, da se ima vsaka dvoumna odredba tolmačiti v prilog osobju in ko je veljalo načelo, da je delavec enakopraven vsakemu nastavljencu in ko je delavec imel pravico soodločanja in soupravljanja v vseh socialnih institucijah. Popolnoma drugačne so razmere danes. Ce podčrtamo le par važnih ustanov, ki so jih imeli delavci že pred desetletji, potem ugotovimo veliko nazadovanje. Pred dobrimi desetimi leti so še obstojali avtonomni provizijski fondi, ki so bili dobro fundirani ter so nudili delavcem primerno preskrbo za starost, delavci so imeli odločujočo besedo v bolniškem fondu- imeli so dobro izgrajen zaupniški aparat, imeli so popolno svobodo koalicije, ki so si jo seveda priborili s težkimi boji. Njihovi prejemki so kolikor toliko odgovarjali njihovim potrebam za življenje, uživali so na železnici stalnost, dobili so odrejeni jim letni dopust, dobivali so celo premije in delovne obleko. In danes? Delavski pravilnik pač predvideva možnost napredo- vanja po službenih letih, predvideva stalnost na podlagi predlogov načelnikov, predvideva ’ vrste delavske zaupnike, predvideva volitve de- legatov v pokojninski fond, predvideva zaposlitev najmanj 20 dni me- sečno. ^ i' Tisoči in tisoči delavcev ne morejo izrabiti pristoječega jim letnega dopusta, pač pa so prisiljeni izrabljati po veliko -dni brezplačnega dopusta, kar njihov že itak mizeren položaj še bolj poslabšuje. O napredovanju delavcev v dnevnih plačah ni niti govora, ker se istočasno z napredovanjem znižajo even-tuelne uvećane plače, pomožni delavci zlasti v kurilnicah pa so bili še presenečeni začetkom letošnjega budžetnega leta z regulacijo uvećanih plač navzdol. Od leta 1930 obstoja predpis o vo-litvi delavskih zaupnikov, ki sicer nimajo nobenega drugega delokroga, kakor sporočati želje delavstva načelnikom, vendar so pretekla od tedaj že štiri leta in še ni izdano navodilo, na kak način naj se ti zaupniki volijo in kdaj naj se izvolijo. Isto velja za delavski pokojninski fond. Delodajalec se je postavil na stališče, da sam imenuje upravnike in uprave fondov, do danes pa ni izvedel onega dela pravilnika, ki predvideva volitve delegatov za ' - vrste občnih zborov teh pokojninskih fondov, ki so sicer itak samo posvetovalen in ne odločujoč organ. Težke svote mora plačati delavstvo za starostno zavarovanje neoziraje se na dejstvo, da je delavec te prispevke že enkrat plačal. Težko oškodovanje je nastopilo zlasti pri starejših delavcih, ki so skozi desetletja plačevali v zdravi valuti svoje prispevke v prejšnje penzijske zavode, a so sedaj prav za prav izgubili vse ugodnosti in morajo za ves čas š? enkrat plačati prispevke, ker se je izvršil obračun na . ' bazi 4 K = 1 Din. Delavstvo vživa ; vrste predpravico, da se ga ne premešča, iz-vzemši najnujnejše slučaje, ki so u-temeljeni po službeni potrebi. Vendar je prišel čas, ko je zmanjkalo kreditov za nadomestnike in premestitve delavcev se izvajajo zlasti pri progovnih sekcijah kar v masah, da se prihrani na trošninah in se pri tem ne vpraša, kako naj ta delavec v novem službenem mestu živi. Redukcije prejemkov, izvršene v glavnem po letu 1929, so bile tako velike, da so se prejemki dejansko znižali za polovico ter danes ne zadostujejo niti za prehrano samca, kaj še le cele družine. V tem težkem položaju, v katerem se delavstvo nahaja, bi bila dolžnost, da najdejo izredna pota, po katerih bi lahko zboljšali položaj polovice železniškega osobja, ker je danes res nevzdržen. Prvi ukrep za zboljšanje položaja naj bi seveda bil izvajanje vseh onih predpisov, ki govore o pravicah nižjega osobja. Za to je upravičena zahteva prav vseh železničarjev, da se takoj: ukinejo brezplačni dopusti pri progovnih delavcih, povrne vsem delavcem 10% njihovih plač, ki so jim bili odvzeti leta 1931 in 1932, uvede osemurnik v kurilnicah in delavnicah, prizna stalnost vsem delavcem, ki izpolnjujejo pogoje pravilnika, podeli redni letni dopust in izplača trošnine, izvede avtonomijo bolniškega in starostnega zavarovanja, izvaja napredovanje v plačah po službenih letih ter izvrši volitve, v kolikor jih predvidevajo določbe sedanjih pravilnikov. Železnilarji, ne zamudite vložiti pravočasno pritožbe v sluCaju nezgode! Zadnje čase se vedno pogosteje pojavljajo slučaji, da se železničarjem, ki se v službi ponesrečijo, ne priznajo posledice nezgode in ne dobe prištetih 10 let za odmero penzije in tudi ne dobe priznane rente. Običajno so motivirani odloki, s katerimi direkcija odklanja priznanje rente, s strokovnim mnenjem g. šef-zdravnika, odnosno zdravniške komisije, da so posledice nezgode popolnoma izginile in da je dotičniku prestala služba vsled bolezni, ki pa z nezgodo nima nikake veze. Železničarji, kateri ne poznajo predpisov, so navadno pri tem zelo oškodovani, ker izgube kot že uvodoma omenjeno priznanje še 10 let za odmero penzije in izgube eventuelno rento, ker imajo po obstoječih zakonih itak pravico v slučaju nezgode tudi do izplačila rente, vendar penzija in renta skupno ne smeta presegati zadnje plače prizadetega uslužbenca. Navedemo le par slučajev, kjer bi uslužbenci, ako ne bi dobili od nas točnih direktiv in dobrih zastopnikov pred Izbranim sodiščem v Beogradu, izgubili vse pravice, ker bi obveljalo mišljenje g. šefa-saniteta. Slučaj Hafner, progovni delavec, je naravnost tipičen. V službi se je poškodoval dne 21. marca 1931 in mu je prestala služba dne 19. septembra 1931. G. šef-zdravnik ga je dne 25. aprila 1931 spoznal kot popolnoma ozdravljenega posledic nezgode, a je istočasno odredil, da ostane še na-p.ej v bolniškem stanju vsled telesne oslabelosti. Ko je preteklo šest mesecev, je bil odpuščen brez pravice na penzijo, ker tedaj ni bil član no-'benega penzijskega fonda. Vse pritožbe in zaineve za obnovo posto--panja, češ, da so se pojavile posledice nezgode, .so bile zaman, ker so zdravniške instance pri ljubljanskem bolniškem fondu vztrajale pri svoji izjavi, da »o posledicah nezgode ni govora«, marveč da je bil do odpusta po nalogu v evidenci bolnih »radi sološne oslabelosti in ostarelosti«. Morali smo težko prizadetemu Hafnerju pripraviti pol do na)višje instance, »Izbranega sodišča v Beogradu«, kjer smo dosegli zdravniški pregled po sodnijskem zdravniku, ka- teri pregled pa je ugotovil, da je bi la zmanjšana delovna sposobnost Hafnerja vsiid posledic nezgode za 50% in mu ,e ’uL priznana renta mesečno po Din 500.—, katero je že dobil izplačam za ves čas od i. oktobra 1931 dalje. Ali drugi s.učaj: Progovni de.avec Erneci iz Poljčan je bil enako prizadet ter upokojen brez vsakega pritika službenih let ter so bile vse njegove vloge za obnovo postopanja glede priznanja nezgode od ljubljanskih in beograjskih instanc bolniškega, fonda odklonjene, češ, da njegova delovna sposobnost ni bila zman,šana vsled posledic nezgode ki sploh ne eksisa rajo, marveč samo vsled revmatizma sklepov na nogah. Tudi ta sodrug je moral iskati pravice pri najvišii instanci, »Izbranem sodišču v Beogradu«, ker se ni mogel zadovoljiti s strokovnjaško izjavo, da poškodba noge, ki jo je zauobil v službi, ni imela nobenih posledic na njegovo delovno sposobnost, marveč je kar na enkrat nastal revmatizem, ki je njega onesposobil za službo. Tudi v tem slučaju se je dosegel pregled po sodnijskem zdravniku v Beogradu, ki je ugotovil, da o zmanjšanju sposobnosti za delo vsled revmatizma ni govora, pač pa je njegova delovna sposobnost zmanjšana kar za 50% vsled posledic poškodbe sklepa leve noge, ki jo je zadobil v službi. Tudi ta slučaj dokazuje, da železničar ne sme postati malodušen, če mu nižje instance ne priznajo njegove pravice, marveč mora paziti na roke pritožbe ter iti vso instančno pot do zadnje instance odnosno ka-sacijskega sodišča, da doseže svojo pravico. Dosti železničarjev je prizadetih tudi pri tem, da dobe naknadno odmerjen procent začasne rente, ker se zdravniški pregled ni izvršil pravočasno, marveč včasih še le po preteku več mesecev. V 'takem slučaju bolniški fond in tudi direkcija ni u-pravičena, da bi z nakdnadno veljav-1 nostjo odrejala procent zmanjšanja delazmožnosti, ker takih zdravnikov, ki bi zamogli na pregledu na pr. danes ugotoviti, kakšno je bilo zdrav- stveno stanje in delazmožnost pregledanega pred dvemi meseci, danes še nimamo. Vsled tega zamore zdravnik v večjemu izraziti domnevo, da je bila delovna sposobnost pred dvemi meseci mogoče taka in taka, kar pa seveda se ne more smatrati za gotovo dejstvo in vsled tega uprava ni upravičena zmanjšati procent začasne rente za nazaj, marveč od dneva pregleda po zdravniku. Pri tem pod- črtavamo, da ni dolžnost prizadetega uslužbenca, da se briga za pravočasen zdravniški pregled, marveč je to dolžnost uprave in če uprava zdravniški pregled iz kakršnihkoli razlogov odgodi, mora za ves čas do pregleda plačevati nezmanjšano rento. Naj bodo ti primeri opomin vsem železničarjem, kako morajo postopati v slučaju nezgode, da ne bodo prikrajšani na svojih pravicah. Ogromna udeležba na železničarskem sbodu v Mariboru Nad 2000 železničarjev je enodušno manifestiralo svoje zahteve V petek, 6. t. m. zvečer je bil sklican v veliko verando pivovarne »Union v Mariboru protestni shod železničarjev Odziv je hil naravnost presenetljiv; še pred pričetkom je biia ogromna veranda napolnjena do zadnjega kotička. Shodu je predsedoval sodrug Zmazek, ki je uvodoma pozdravil navzoče in dal besedo tajniku sodrugu Stankotu iz Ljubljane, ki je v nad eno uro trajajočem govoru iznesel vse, kar danes teži železničarje. Slišali so se pozivi, naj se železničarji oklenejo svojih drugih delavskih konzumskih zadrug in naj ne nesejo niti pare več zasebnim trgovcem. S pozivom, naj se v predstojećem boju za zboljšanje gmotnega položaja železničarjev oklenejo svoje edine svobodne strokovne organizacije »Ujedinjeni železničarji Jugoslavije«, ki se edina bori za ta cilj, brez za- hrbtnosti in demagoških fraz, je govornik zaključil, nagrajen z viharnim ploskanjem. Zatem je predsednik povabil navzoče, da se oglasijo k besedi. Odzvala sta se povabilu gospoda Medvešček, upokojenec (od Prometne zveze) in Natek (od Zveze narodnih žel.), ki sta se v svojih izvajanjih oba izjavila solidarnim z izvajanji glavnega govornika sodruga Stanko-ta in sta pozivala k enotnosti in skupni akciji vseh železničarjev. Končno je bila prečitana resolucija »Ujedinjenih železničarjev Jugoslavije«, ki je bila z velikim navdušenjem odobrena soglasno od vseh navzočih. Mase so se razhajale med živahnim besedovanjem in trajalo je več ko pol ure, da so mogli zadnji udeleženci zapustiti kraj zborovanja. Občinstvo na Aleksandrovi cesti je z začudenjem vpraševalo, kaj pomeni nenaden pojav teh množic. Tudi med železničarji se je začelo daniti, o tem priča ta shod, ki je bil zopet tako številen kakor skozi prva povojna leta. Kaj ja z izplačilom pokojnin? V eni izmed zadnjih številk Železničarja smo podčrtali dejstvo, da je že okoli 189 uslužbencev v ljubljanski direkciji, ki so bili začetkom marca odnosno aprila obveščeni, da jim je služba prestala, pa nuo dobili nikake pokojnine in tudi ne akontacije na pokojninske prejemke. Še le koncem junija in začetkom julija so začeli prihajati prvi odloki o odredbi penz':e posameznikom, večina. pa sedaj že peti mesec čaka brez vsake pare na rešitev ter so zaman vse njihove .rieivencije pri lokalnih oblasteh v Ljubljani, ki jim obljuVja-jo vso podporn, kakor so tudi zaman njih deputacije, ki skušajo doseči rešitev v Beogradu. Skoro vsi ti uslužbenci imajo skoraj po 30 in več let efektivne službe na železnici, pravico do polne pokoi-nine ter so takoj po prejemu oövesti-la o prestanku službe zaprosili za izplačilo akontacije, na kar pa so dobili odgovor, da se jim akontac:ja ne more izplačati vse dotlej, dokler ne bodo izstavljena rešenja o odmeri njihove penzije. Na podlagi odredbe zakona o državnem prometnem osobju čl. 112 tč. 4 prestane na pr. služba po 12-mesečnem neprekinjenem bolovanju ter se smatra dotičnega v smislu določbe § 114 za razrešenega službe po preteku trimesečnega roka, čeprav se ne izda formelni odlok o odmeri penzije. Po določbi § 117 zakona se mora uslužbenca na lastno prošnjo upokojiti, ako dovrši 25 let eksekutivne službe, 30 let neeksekutivne služba, nadalje če ima 35 let vračunljivih za penzijo odnosno če je prekoračil 60. leto starosti.V teh slučajih se mora njegova prošnja upoštevati v roku enega meseca. Dolžnost železniške uprave po § 134 zakona je, da odredi količino pokojnine po službeni dolžnosti z istim odlokom, s katerim se uslužbenca u-pokoji. v slučaju upokojitve s Kraljevim ukazom pa se mora odlok o količini izstaviti v roku 15 dni. Čeprav so predpisi navedenih odredb zakona popolnoma jasni, doslu-ženi uslužbenci nad 4 mesece niso mogli priti do svojih pravic in jih lepo število še danes čaka, da bi dobili izplačano ali pokojnino, ali vsaj akontacijo, ali pa da bi se jih poklicalo nazaj v službo, ker brez prejemkov ne morejo živeti. Med prizadetimi se nahajajo tudi taki uslužbenci, ki so izpolnili vse pogoje za upokojitev ter imeli predpisano število let za polno penzijo že pred 1. julijem 1931 ter so zaprosili za upokojitev še po določbah zakona iz leta 1923. Nikakor ni njihova krivda, če se ni zakon izvedel, kakor bi se moral in bi oni lahko že par let vživali pokojnine in vsled eventualnih kršitev predpisov po upravni oblasti ne smejo trpeti oni, ki bi bili lahko že pred štirimi leti upokojeni. Kakor se od vsakega uslužbenca zahteva točno izvrševanje predpisov in zakonov, tako imajo enako pravico vsi uslužbenci zahtevati, da se izvajajo določbe zakona tudi tam, kjer govore njim v prilog. Uslužbenci, ki so prejemali svoje aktivne prejemke ves čas do prestanka službe, ne smejo biti sedaj oškodovani s kakim predpisom o vračanju preveč prejetih aktivnih prejemkov, ker so jih prejemali najmanj v dobri veri, ker niso bili razrešeni službe. Poleg te zahteve, da se jim od izplačanih aktivnih prejemkov ne sme nič odtegovati, pa je najvažnejša zahteva, da se vsem prizadetim takoj dostavijo odloki o odmeri penzije, v bodoče pa da ukrene upravna oblast pravočasno vse potrebno za upokojitev uslužbenca, da se ne bo več pripetil slučaj, kot sedaj 1. marca, da bi dosluženi uslužbenci ostali brez vsega na cesti in bili odvisni od podpor aktivnih tovarišev odnosno kreditov pri trgovcih in hišnih posestnikih. PET KNJIG izda letos Cankarjeva družba svojim članom. In sicer: ■ 1. Koledar Cankarjeve družbe za leto 1935. 2. Beer: Zgodovina socialnih bojev, I. knjiga, 3. Beer: Zgodovina socialnih bojev, II. knjiga. 4. Pavel Nizovoj: Ocean, ali kakor ie pravi ruski naslov: Pod severnim nebom. 5. Ivan Molek: Sesuti stolp. Fašizam u grčevima Sve društvene i privredne epohe imaju svoj početak i kraj. Analizirajući njihovu historiju vidjet ćemo, da su neke od njih trajale stotine i stotine godina. Koliko su trajale epohe nomadskog života u komunama, uopće nije utvrdjeno, tek približno može se odrediti vrijeme trajanja feudalnog ropstva i cehovstva, a zatim kapitalizma. Razmatrajući razvoj tih poedinih epoha vidjetćemo, da su se razvijali u duhu progresa, t. j. političke i ekonomske nezavisnosti. Pravo na život postajalo je tekovinom sve širih i širih narodnih slojeva. Kapitalistički poredak isto je samo jedna društvena epoha, koja nije vječna: i kapitalistički poredak jest zamjenljiv i biti će zamijenjen jednim drugim i svakako boljim društvenim uredjenjem. Da to novo društveno u-redjenje ne može biti antičko ili pak feudalno, to se samo po sebi razumije. Kad bi to bilo moguće, onda bi takvo duštveno uredjenje još i danas postojalo. Po svim naučnim i ozbiljnim predvidjanjima, kapitalisti-ško društveno uredjenje zamijeniti će socijalističko. Sva privredna i mate-rijana dobra, koja su sada vlasništvo pojedinaca. Na toj izmjeni društve-sviju, u slavništvo naroda. Cjelokupno društveno uredjenje postati će socijalno, cilj političkog i privrednog stanja biti će dobro kolektiva, a ne pojedinica. Na toj izmjeni društvenog uredjenja ne može se ništa spriječiti ni zaustaviti. Kad će snage ko-lektivističkog uredjenja biti dovoljno jake, one će obračunati sa snagama kapitalističkim isto tako, kao što je buržuazija obračunala se snagama feudalizma. I feudalizam se grčevito držao svojih privilegija. More krvi proteklo je prije nego je posve sišao sa pozornice. Isto to dogadja se i sa kapitalizmom. Zadnji adut u rukama kapitalističke klase jest fašizam. To je pomoću svih moralnih i materijalnih sredstava, kojima ta klasa raspolaže, or-ganizovana snaga društvenog ološa, elementa, kojeg pogledi su upravljeni natrag a ne napred, da pomoću njega suzbije i uguši sva stremljenja, koja teže progresu. Kako kičmu tih stremljenja predstavljaju radnici, to je žestina fašističkih snaga upravljena prvenstveno na njih i njihove organizacije. Suzbivši ih, fašizam smatra, da je time uklonio i svaku opasnost od sebe, t. j. da je uništenjem radničkih organizacija uništena i klasna borba. Da, mora je uništena, ali samo u toliko, u koliko su radnici onemugućeni ispoljavati svoje težnje, dočim njene klice ne samo da su ostale, već su pojačanom eksploatacijom nad radnicima neizmjerno u-većane. Razlika je samo u tome, što su se ranije, pod demokratskim političkim uredjenjem, te klice ispoljava-le u vidu političkih i sindikalnih akcija, a sada u brutalnosti vladavine s jedne strane, i sve većeg i većeg narodnog nezadovoljstva s druge strane. Dok je ranije klasna borba bila vidljiva, sada tutnji u dubinama, a do izražaja dolazi u vidu prijekih sudova, koncentracionih logora, smrtnih kazni i brutalnog ubijanja. Suština stvari se ne mijenja, već naprotiv: iz dana u dan se pogoršava. Fašistička vladavina naliči ložaču, koji je izgubio razum, zabio čvrsto sve ventile, a pod kotlom naložio silnu vatru. Kotao će jednoga dana morati da se razleti na sto i sto komadića, a s njim i ložač. Na tim ruševinama sagraditi će se potom novo i bolje društveno u-redjenje. Nedavna ubijanja, koja izvršiše fašistički diktatori u Njemačkoj, jasan su znak, da se prilike razvijajo u tome pravcu. Potpuni neuspeh talijanskih diktatora oko poboljšanja materijalnih prilika talijanskog naroda u-nravo drastično potvrdjuje, da je fašizam obmana i laž. A sve što je laž, sve što neima uporišta u stremljenju širokih slojeva naroda, mora da propadne. Propast fašizma je blizu. Mi smo svjedoci njegovih smrtnih grče va. Sa industrijskih pruga Deputacija industrijskih željezničara u Beogradu. Pošto prava industrijskih željezničara nisu regulisana po odredbama Zakona o željeznicama javnog saobraćaja, Zakona o Radnjama i Zakona o zaštiti radnika, i pored toga što se je to tražilo od sviju mjerodavnih već u nekoliko navrata, to je Oblastni odbor zaključio, da se pošalje deputacija, koja će na nadležnim mjestima zatražiti, da se konačno pristupi regulisanju u duhu odredaba citiranil zakona. Deputacija je stigla u Beograd dne 19. juna o. g. Deputaciju su sačinjavali: Ivan Župančič, oblastni sekretar, Tratnik Jo- i sip, strojovodja, Balaban Trivun, bravar i Nikola Šobot, vozovodja. Cim je deputacija stigla u Beograd, stupila je u vezu sa gg. narodnim poslanicima iz Vrbaske banovine, koji su deputaciju predvodili na sva nadležna Ministarstva. Gospodin ministar socijalne politike i ministar saobraćaja primio je prijazno deputaciju, koja mu je izložila stanje industrijskih željezničara. Tom prilikom naročito je deputacija izložila mjerodavnim, da radno vreme na privatnim saobraćajnim preduzečima nije regulisano u duhu postojećih zakona te se i pored | današnje silne besposlice ovo osoblje zapošljava po 10 do 20 sati dnevno. Kažnjavanje osoblja da se vrši po volji samih poslodavaca bez ikakvih ograničenja i protivno svima postojećim zakonima. Služba je odredjena po propisima, koji važe i za državno saobraćajno osoblje, a dužnosti i prava i pored toga, što zakoni predvidjaju regulisanje, nisu ničim regulisane. Nadležni su sve primjedbe predbilježili i obećali, da će se ovo pita- nje resiti tako, da se udovolji propisima postojećih zakona i da će u čim kraćem roku izdati naredjenje svima saobraćajnima preduzečima, da moraju regulisati pored dužnosti i prava saobraćajnog osoblja. Sa ovakvim odgovorom deputacija kao i gg. narodni poslanici su se zadovoljili i nadati se je, da će se to važno pitanje u skoro rešiti. Ivan Zupančič, oblastni sekreter SSTSR. Osnivačka skupština Saveza saobra ćajnih i transportnih službenika i radnika Jugoslavije u Gornjim Podgradcima Dne 3. juna 1934 god. održana je bila osnivačka skupština SSTSR u Gor. Podgradcima. Predsjednik akcionog odbora za osnivanje podružnice posle otvaranja skupštine govorio je o potrebi organizacije, te je predložio na odobrenje savezna pravila. Svi prisutni jednoglasno su usvojili pravila i zaključili, da se odmah osnuje podružnica. Nakon kraće diskusije bio je izabran slijedeći odbor: Predsjednik Cupić Luka, ložać; Potpredsjednik Tendžerić Milovan, kočničar. Sekretar Straus Nikola, nadzor, pruge. Zamjenik Erić Marko, strojovodja. Blagajnik Kram Josip, strojovodja. Zamjenik Petran Rudolf, strojovodja. Nadzorni odbor: pretsjednik Benčič Ivan, strojovodja. Clani odbora: Pavlić Ivan, ložač, Tendžerić Ljubo, kočničar. Steelević i Opet jedna nova žrtva rada kod Bos. d. d. u Banjo) Luci. Na šumskoj željeznici Bosanskog d. d. u Banjoj Luci dogadjaju se počesto smrtni slučajevi. Na 17. juna o. g. u 2.40 časova u jutro kod stanice Kotor Varoš na km 33.400 naš drug M. Knežević, kočničar pao je sa voza i nakon 10 minuta po tome nadjen po čuvaru pruge, gdje se u jarku pored pruge bori sa smrću, jer mu je lubanja pukla te je mozak ispao napolje. Čuvar pruge doletio je u stanicu da javi za dogadjaj te dok se drugovi povratili na lice mjesta drug Knežević bio je mrtav. Na lice mjesta izišla je komisija, koja je izvršila uvidjaj nemogavši konstatovati ništa, nego samo to, da je morao pasti sa vagona ali kako i zašto niko nezna? Drug Milan Knežević bio je jedan od naših vrijednih drugova i svi žalimo, da je ovako tragično svršio. Drug Milan Knežević bio je u službi 32 časa i to od 14. juna od 23.30 časova u noći do 16. juna do 5.30 časova u jutro. Kada se je istog dana povratio natrag, u službu je bio ponovno odredjen u nedelju u 8.50 časova u jutro, što znači, da je imao nakon 34 časova službe svega odmora od 5.30 do 8.50 sati to jest 3.20 sati. Dakle nakon 32 sata proveden u teškoj željezničkoj službi poslije odmora od 2 do 3 sata ponovno odredjen u službu potpuno izmoren od nespavanja i rada te ga je mogao svaki mali tresak vagona zbaciti, što je po svoj prilici i bilo. Sve komisije medjutim ustanovile su, da je to samo nesretni slučaj, a ne zločin. Pa zar nije zločin držati radnika u poslu 32 časa pa ga opet nakon 2 do 3 časa odrediti na rad? Ko će odgovarati za ova) postupak i ko će snositi troškove rente, koju će morati osiguranje isplaćivati familiji poginulog željezničara? Je li zna ovo Okružni ured te Inspekcija rada i šta će ove institucije poduzeti, da se za buduće spreni ovakav postu pak sa radnicima i za taj slučaj dovesti krivce oštroj kazni? Mi možemo, da rečemo samo to, da je naš drug Milan Knežević pao žrtvom dugotrajnog i teškog rada radeći dan i noć za mizernu platu, ne bi li kako god mogao više zaraditi, da bi svojoj porodici pridoneo što više, ali na žalost, ona ga je za to sasvim izgubila. Mi smo zadnji puta sklapajući kolektivni ugovor sa preduzećem ugovorili, da se prekovremeni rad neće raditi, nego samo ako to bude preka nužda, što će se urediti tako, da bude poslije rada stanoviti dnevni odmor. Ali na to se nije pazilo kod sviju kategorija: dok se je kod mašin-skog osoblja odredilo stanovito radno vrijeme, koliko službe toliko i odmora, dotle je vozno osoblje radilo dan i noć, veleči pružila se prilika da radnici nešto zarade, jer su mjesecima prije bili bez posla. A sada ovakav sistem rada, kojeg je zavela u-pić va preduzeća, plaća se životima. Drug Milan Knežević u ovakovoro sistemu našao ,e smrt. Neka je slava drugu Milanu Kneževiću! »i iz naturalne u no-w£anu privredu Početna privredna djelatnost bila je kod sviju naroda i plemena prilično jednaka: crpili su svoju egsistenciju iz lova na divljač, na ribe, ptice- itd. Kad su ta sredstva za život bila iscrpljena, prešlo se na tima-renje životinja, koje se moglo pripitomiti i «potrebiti za ljudsku hranu. Sa prelasikoj^ iz lovstva na nomadstvo, dobile su sve pripitomljene životinje vrlo veliki značaj. Pored služenja kao ljudske tfai1»6' one su posmatrane i kao izvor bo-zastva, kmetstva i cehovstva u kapitalizam. Baš ove stalne promjene jasan su dokaz, da ni kapitalizam ne će ostati vječan. Nakon svoje istrajalosti i on će biti zamijenjen jednim savršenijim i plemenitijim društvenim uredjenjem. Ps. Okrožnica direkcije j Poziv k razsodnosti in zavrnitev ro- j varjev ob uveljavljenju novega pra- | vilnika o voznih olajšavah. Vsemu osobju! Obveščen sem, da se je med železničarji pojavilo nezadovoljstvo radi novega pravilnika o vojnih olajšavah in da neodgovorni elementi to izkoriščajo ter hujskajo proti železniški upravi in njenim funkcionarjem. Opozarjam vse osobje, da se ne pusti zavesti od hujskačev, temveč da tudi ob tej priliki pokaže, da je železničar discipliniran in član državne družine in da mu je dobrobit države najvažnejši cilj. Vsak železničar naj se zaveda, da so ukrepi železniške uprave vedno diktirani iz višjega vidika državnih interesov in da smo v tem pogledu mi vsi brez izjeme dolžni, da prispevamo s svojim delom k konsolidaciji in napredku naše železniške ustanove. Samo urejeno stanje železniških financ zamore namreč jamčiti v bodočnosti poboljšanje materijalnih in kulturnih interesov železniškega o-sobja in izpolnitev njihovih želja. Pozivam vse osobje, da mirno in dostojanstveno odbije hujskače in njihovo podtalno rovarjenje, ker bi sicer vsaka nepremišljenost dovedla do najstrožie uporabe zakonskih in ostalih predpisov, obenem pa ne bi koristila niti poedincem niti stanu. Potrebno je ravno nasprotno delo! Posvetimo vse sile našemu strokovnemu delu; delajmo intenzivno in pozitivno in s polnim zaupanjem v prospeh in za razvoj naše stroke in s tem tudi naše nacionalne države. Samo s takim delom nam bo osiguran ponos železniškega stanu, kakor tudi Gmotno poboljšanje naših materijalnih in kulturnih potreb. Cugmus, 1. r. Brezposelnost in prezaposlenost V eni zadnjih številk zvezarskega glasnika smo brali podučen članek pod gornjim naslovom, ki je zlasti podučen za višje funkcionarje pri zvezi, ker vidijo v njem jasno sliko svojega delovanja na železnici. V članku navaja pisec med drugim dobesedno tudi sledeče: »Do sedaj so tukaj opravile v smislu štednje redukcijske komisije svojo - delo prav temeljito. Uslužbenci so bili reducirani do skrajnega minimuma. Te komisije so množile kader brezposelnih, preostalim pa naprtile dela do nezmožnosti. Mali uslužbenci morajo delati kot blazni po več vrst službe hkrati, katerih vsaka pa že zahteva celega človeka. Tolerira se, da se riskira varnost prometa vlakov . . . Bolnega u-službenca se sili v službo, še predno dovolj okreva . . . Zakonitega dopusta ni, ker edinice nimajo dovolj namestnikov . . . Vsak drugi dan in noč se jih še strogo kontrolira . . .« Res strokovnjaško je tu očrtan položaj, ki je nastal na progi vsled štednje! Clankar pa je pri tem članku pozabil povedati najvažnejše in zato ga prizadeti železničarji vprašamo, da nam odgovori na sledeče: Kdo je sestavil redukcijske komisije za prometni oddelek? Kdo je končno rešaval o potrebi znižanja staleža? Kdo je odklanjal vloge raznih kategorij osobja iz raznih postaj, ki so zahtevale zopetni osemurnik? Kdo je povzročil, da so bili dnev-ničarji, ki jih je bivši direktor dr. Borko no prvi. redukciji sprejel nazaj v službo, na to ponovno reducirani? Kdo je dobil pohvalo, da je najbolj ekonomičen? Ce bi g. člankar, ki je položaj na železnici dobro orisal, v drugem delu svojega članka se bavil z gornjimi vprašanji in konkretno pokazal na dobro poznano osebnost, ki jo sigurno tudi člankar pozna, potem bi vzeli ves članek za resen, tako pa ga smatramo za »Augenauswische-rei«, kakor so preje dejali Nemci. Kar smo v našem listu že večkrat podčrtali, to drži še danes: dvema gospodoma je nemogoče služiti, ker dotični, ki bi rad služil dvema med-seboj se borečima gospodarjema, bo zvesto služil samo enemu, a drugega bo izdajal. Nove doklade za izredno, uspešno in koristno delo Z odlokom MS br. 27.391-32 in GD br. 2.516 od 13 jun. 1933 so bile odrejene in spopolnjene posebne doklade za izredno, koristno in napredno delo na podlagi čl. 87 pravilnika o postranskih prejemkih. Te doklade znašajo mesečno: Za pomočnika ministra Din 2500.—. Za generalnega direktorja Din 2000.—. Za pomočnike generalnega dir. Din 1000.—. Za direktorje žel. direkcij Din 1000.—. Za načelnike v Gen. dir. Din 1000.—. Iz zvezarske torbe Akcija posameznih zvezarskih podružnic. Nezadovoljstvo proti neaktivnosti centralnega vodstva zvezarjev, ki tekom zadnjih let ni moglo pokazati niti enega uspeha in. kljub 35.000 članski armadi ni moglo preprečiti nobenega udarca napram nižjem o-sobju zlasti delavstvu, je po zadnjih redukcijah doseglo višek. Posamezne podružnice korporativno izstopajo iz Udruženja in se medsebojno obveščajo o potrebi solidarnega nastopa. Objavljamo danes en tak poziv, ki se glasi: »Podružnici Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev in brodarjev v ................... Radi skupnega nastopa napram vodstvu oblastnega in centralnega odbora, katero ni smatralo za potrebno, nas obvestiti in izdati protiukrepe ter preprečiti izdanje pravilnika, je sklenila tukajšnja podružnica izstopiti korporativno iz Udruženja in event. tudi iz Nabavljalne zadruge, ako jim ne uspe popraviti to sramoto ter se v večji meri brigati za naše koristi. Smatramo za svojo dolžnost Vas o tem obvestiti ter pričakujemo tako potrebno solidarnost. Tovariški pozdrav: 2ig podružnice in podpisi.« Svita se toraj tudi med zvezarji, ki uvidevajo, da pot. po kateri jih je vodilo centralno vodstvo, ni pravilna ne ne v interesu osobja. Pozdravljamo ta korak in pričakujemo, da ne bo ostalo samo pri izstopu iz organizacije, marveč da bodo naredili še korak naprej ter se združili v enotno fronto z onimi železničarji, ki se že leta in leta bore za zadnje pravice. Kje je to predpisano? Vprašanje direkciji državnih železnic v Ljubljani. Iz Maribora prihajajo zopet vesti, da ne dobi vlakospremno osobje pri tovornih vlakih kilometraže, dasi mora po višjem nalogu voziti pri tovornem vlaku na zavori, dasi mora v medpostajah premikati in težko delati. Samo če se ugotovi, da je vlak, ki ima težak sklepni voz s sklepni-kom samim predpisano zavrt, se smatra vse ostale zavirače kot brez službe, a se zahteva od njih, da morajo biti na zavorah in ne smejo biti v službenem vozu, ker bi po predpisu morali biti, ako se brez službe peljejo domov odnosno zdoma. V interesu vsega prizadetega vla-kospremnega osobja iz območja mariborskega prometnega šefa se obračamo do Direkcije, da razčisti to zadevo in odredi, da se ne bo napačno razlagala okrožnica glede zaračunavanja kilometraže osobju pri tovornih vlakih, marveč da se bo vsakega sprevodnika, ki se ga rabi na progi za premik ali celo dokladanje, zaviranje in od katerega se zahteva, da se mora voziti na zavori, pisalo v službo in mu priznalo pripadajočo kilometražo. Še nekaj iz Maribora. Začetkom junija 1934 je bila objavljena na mariborski postaji sledeča naredba: Kolkovanje rešenj o izreku kazni. Z razpisom štev. 36 je prejela stanica odlok direkcije drž. žel. Ljubljana, da mora za vsa rešenja o izreku administrativnih kazni, za vsa rešenja o povračilu škode plačati predpisano takso Din 20.— po tar. post. 5 taksnega zakona. Ker se osobje pri prevzemu rešenj o izreku administrativnih kazni brani plačati predpisano takso z izgovorom, da nima denarja in slično, opozarjam vse osobje, da mora prometna rešenja prevzeti in predpisano takso nemudoma predložiti, sicer se bode vsakega posameznika pozvalo na zagovor radi kršenja discipline. Gotovo je moral biti tu velik nesporazum ali pa nepoznavanje obstoječih zakonov in taksnih predpisov, ki je povzročil med osobjem dosti razburjenja ter je bilo edino prav. da je ta odlok na tihem zopet izginil. Mednarodni pregled (I. T. F.) Proti fašizmu. V času od 29. junija do 1. julija se je vršila v Parizu seja generalnega sveta Internacionalne Transportne federacije, ki je bila številno obiskana po delegatih priključenih zvez iz Evrope, Azije in Južne Amerike, ki je bila na to sejo še posebno povabljena. Seja je razpravljala o gospodarskem in političnem položaju v posameznih državah ter je izrekla priznanje vsem borčem, ki so se junaško borili za ohranitev demokracije in koalicijske svobode v raznih državah, večkrat za ceno lastnih življenje. Konferenca je soglasno odobrila ukrep za boj proti fašizmu v onih državah, kjer je fašizem prevzel oblast ter za preprečenje napredovanja fašizma v državah, kjer danes še vlada demokracija in svoboda. Enako je generalni svet sklenil spo-polnitev podpörne akcije za izgnance in begunce iz raznih držav, kateri so si. mogli le z begom rešiti golo življenje pred fašističnem nasilju. Nevarnost železniške stavke v Angliji. Ce prav dohodki angleških železniških družb stalno napredujejo (v prvi polovici leta 1934 so biil za nad 3,430.000 funtov šterlingov večji napram prvi polovici lanskega leta), se vodstva velikih železniških družb trdovratno branijo proti ukinitvi leta 1931 izrečenih redukcij in se celo ba-vijo z mislijo nove »regulacije prejemkov navzdol«. Angleška železničarska organizacija je imela 4. julija kongres, na katerem ie soglasno zaključila, da bo podvzela vse korake, da se z ozirom na stalno povečanje dohodkov posameznih železniških družb ukine ista 1931 provizorično odrejene redukcije plač. Ce bodo vodstva družb trdovratno vztrajala na stališču, da me.-rajo ostati redukciie v veljavi, bo organizacija posegla po zadnjem sredstvu — stavki — in v boju iz-vojevala stare plače nazaj. Francoski železničarji za enotnost delavstva proti železniškemu kapitalizmu. Francoska železniška federacija je na svojem koncem junija 1934 ob-držanem kongresu soglasno sprejela zaključek, da naj bo delavski strokovni pokret absolutno neodvisen od političnih strank in instanc. Po zaslišanju delegacije komunistične železničarske federacije vsled združitve je kongres zavzel stališče, da je treba podvzeti vse ukrepe, da se odstranijo nesoglasja v taktiki in čim-preje skliče kongres ujedinjenja. Najodločnejše so železničarji na- stopili proti oplenjenju penzijskih blagajn ter v resoluciji zaključili: »Kongres zahteva, da se železniškim družbam nemudoma naloži, da morajo poravnati deficit penzijskih blagajn, ki je vsled enostranske u-prave in izkoriščanja po železniških družbah, ki svojih obvez niso izvrševale, narastel že nad 11 milijard ter da se vseh 150 ravnateljev družb postavi pred preiskovalno komisijo. Ta komisija naj pregleda, kako je prišlo do katastrofalne uprave železnic in naj ugotovi, na kak način so ti direktorji tekom noči pridobili ogromna privatna premoženja. Kongres izjavlja, da mora takoj prenehati diktatura denarja, da se morajo velike železniške družbe takoj razpustiti in da se mora železnice zopet vrniti narodu. Prilike v Avstrijk Obračunavanje med raznobarvnimi fašisti v Avstriji ima usodne posledice za tujski promet v Avstriji, ki je v prvi polovici leta 1934 padel za nad 40% napram prvi polovici leta 1932. Izguba, ki jo je samo vsled tega moralo utrpeti avstrijsko narodno gospodarstvo, znaša nad 30 milijonov šilingov. Kljub takemu poraznemu efektu pa direkcija avstrijskih železnic še vedno razmetuje denar za nagrade raznim denuncijantom in je sedaj v posebni okrožnici zagotovila vsakemu uslužbencu, ki bi naznanil sousluž-benca kot »sedanjemu režimu sovražnega« denarno nagrado 100 šilingov in prednost pri napredovanju v višjo stopnjo. Protest italijanskih železničarje^, Vodstvo ilegalne železničarske organizacije, ki je priključena ITF, je izdalo v tisočih in tisočih izvodih posebni letak, ki gre iz rok v roke med italijanskimi železničarji, v katerem odločno nastopa proti znižanju staleža osobja. V letaku se ugotavlja, da današnje število uslužbencev ne more garantirati za varnost prometa, ker je preobremenjeno. Vodstvo organizacije nastopa proti sanacijskim načrtom fašistične vlade, ki si hoče pomagati iz zadrege s podaljšanjem delovnega časa, sprejemanjem pogodbenih uslužbencev ter istočasnim odpuščanjem nastavljenega osobja. Železničarji odklanjajo vsako odgovornost za težke posledice glede varnosti prometa, ki jih bodo imele te redukcije in opozarjajo ves italijanski narod, da pravočasno nastopi proti nezmožnim upraviteljem železnic. Švica namerava reorganizirati želez? niče. Kapitalistični in reakcionarni krogi v Švici se že dolgo časa bavijo z vprašanjem, kako bi zmanjšali vpliv zveznega sveta na upravljanje železnic ter je sedaj načelnik švicarskega železniškega resora izdelal zakonski predlog o izločitvi železnic ispod državne uprave. Po tem predlogu bi ne imel ne parlament in ne švicarski narod, torej tudi ne železničarji, nobenega vpliva več na železniško upravo, marveč bi generalni direktor, kateremu bi bil dodeljen upravni svet, imel popolnoma proste roke pri u-pravi železnic. Zvezni svet bi definitivno odločal o ukrepih, katere naj se predloži zvezni vla^i in bi tako od zgoraj diktiral splošne delovne pogoje ter pragmatike in bi sigurno takoj ugodil posameznim industrijskim krogom, ki zahtevajo 15—20% redukcijo plač železničarjev. Proti temu načrtu je švicarsko delavstvo organiziralo najostrejši odpor in železničarska organizacija je v tem boju podprta od vrhovne strokovne instance in socialno-demokratične stranke, ki se vsi zavedajo, da pomeni napad na železničarje istočasno napad na -pravice celokupnega delavstva v Švici. Ali si že poravnal naročnino? Ako še ne, stori takoj svojo dolžnost! Tiska: Ljudska tiskarna, d. d., Maribor. (Predstavnik: Jos. Ošlak.) — Odgovorni urednik: Adolf Jelen, Maribor. — Lastnik in izdajatelj. Konzorcij »Ujedinjeni ŽeleznL.:.«. Predstavnika: Jurij Stanko v Ljub jani in Adolf Jelen v Mariboru.