DOI 10.57589/srl.v70i4.4077
UDK 811.163.6'374:81'373.7
Špela Petric Žižić 
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša 
spela.petric@zrc-sazu.si
BESEDNE ZVEZE Z VIDIKA SLOVAROPISJA NA PRIMERU SESTAVKOV 
eSSKJ1
V prispevku so predstavljeni kriteriji za razločevanje med prostimi in stalnimi besednimi 
zvezami ter med stalnimi leksikaliziranimi in neleksikaliziranimi zvezami. Cilj je prikaz načel 
njihove slovarske obravnave ter tipologije besednih zvez, temelječe na podlagi analize (delovnega) 
gradiva iz nastajajočega eSSKJ. S slovaropisnega vidika so obravnavani tudi monokolokabilni 
leksemi kot sestavine stalnih besednih zvez in unikalne sestavine frazemov, raziskava pa pri-
merjalno vključuje še večdelne leksikalne enote, katerih najmanj en del ni leksem oz. beseda. 
Ključne besede: leksikologija, leksikografija, stalna besedna zveza, frazem, večbesedni 
termin, večbesedno lastno ime, monokolokabilnost
The article presents criteria for distinguishing between free combinations of words and set 
phrases and between lexicalized and non-lexicalized phrases. The aim is to show the principles 
of their dictionary treatment and the typology of phrases based on an analysis of (working) 
material from the e-Slovar slovenskega knjižnega jezika (Dictionary of the Slovenian stan-
dard language, 3rd edition). Monocollocable lexemes as components of set phrases and unique 
components of phrases are also analyzed from a lexicographical point of view. The research 
comparatively includes multi-part lexical units, at least one part of which is not a lexeme or word.
Keywords: lexicology, lexicography, set phrase, idiom, multi-word term, multi-word proper 
name, monocollocability
1 Uvod
Za (stalne) besedne zveze je zaradi kompleksnih skladenjsko-pomenskih odnosov 
med besedami značilna velika tipološka razčlenjenost. Vprašanje njihove tipologije 
se v leksikologiji rešuje neenotno. Različni avtorji namreč upoštevajo različne vidike 
proučevanja besednih zvez, kar lahko povzroča tudi pojmovno neskladje in terminolo-
ško neustaljenost. Posledična neenotnost obravnave stalnih besednih zvez v različnih 
enojezičnih razlagalnih slovarjih2 kaže, da uslovarjanje stalnih besednih zvez ostaja 
eno zahtevnejših slovaropisnih vprašanj.
1 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARRS.
2 Gl. Petric 2018: 205–14.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december490
Prispevek želi predstaviti tipologijo (stalnih) besednih zvez,3 dopolnjeno z leksiko-
loškimi in leksikografskimi spoznanji – tudi na podlagi analize (delovnega) slovarskega 
gradiva. Cilj je jasnejša določitev kriterijev za razmejevanje med (1) prostimi besednimi 
zvezami in stalnimi besednimi zvezami ter nato med (2) stalnimi besednimi zvezami 
(zvezami leksemov), ki so na stopnji neleksikalizirane sintagme, in večbesednimi 
leksemi, ki so rezultat leksikalizacije.
V povezavi z analizo posameznih (sestavin) besednih zvez se prispevek dotika vpra-
šanja definicije leksema in obravnava s tega vidika mejna tipa sestavin stalnih besednih 
zvez, kot so (1) monokolokabilne sestavine samostalniških (terminoloških) zvez ter (2) 
t. i. unikalne sestavine frazemov. Z namenom osvetlitve problema (ne)leksemskosti 
sestavin so v raziskavo vključene večdelne leksikalne enote, katerih najmanj en del ni 
leksem oz. beseda in ki jih zato ni možno razstaviti na (besedne) sestavine.
Teoretična izhodišča in terminologija so vzeti iz temeljnih del zlasti slovenskih 
jezikoslovcev (A. Vidovič Muha, J. Toporišič, E. Kržišnik), pri tipologiziranju gradiva 
pa so upoštevana tudi dognanja B. Tafre, G. Blagus Bartolec idr. ter koncept eSSKJ.
2 Tipologija (stalnih) besednih zvez z vidika slovaropisja
Predmet slovaropisne obravnave so zlasti v rabi ustaljene zveze besed, ki kot take 
potrjujejo pomen ali pa imajo leksikalni potencial. Vsi tipi, obravnavani v nadaljevanju, 
so s skladenjskega vidika sintagme.4 V eSSKJ leksikalizirane stalne besedne zveze in 
frazemi ne nastopajo kot iztočnice, ampak (z razlago in zgledi rabe) v dveh posebnih 
razdelkih, Stalne beSedne zveze in Frazeologija, in sicer znotraj sestavkov vseh svojih 
polnopomenskih sestavin. Če sestavina določene zveze ni leksikalizirana (če je torej 
monokolokabilna, nastopa le v eni zvezi) ali če je lastnoimenska, se navaja kot iztoč-
nica sestavka brez pomenske razlage, ki vsebuje le podatke o besedni vrsti, naglasu, 
izgovoru in paradigmi, zveza pa se zabeleži v pripadajočem stalnobesednozveznem oz. 
frazeološkem razdelku (Koncept 2015: 7–8; gl. 3.2, 3.3). Slovaropisni vidik besednih 
zvez je torej neposredno povezan z vprašanjem razdelka za stalne besedne zveze oz. 
3 Deloma izhajamo iz tipologije večbesednih leksemov v monografiji Slovenski večbesedni leksemi z 
vidika slovaropisja (Petric 2018). Ta je nastala kot rezultat skladenjske in leksikalnopomenske analize več-
jega nabora novejšega stalnobesednozveznega gradiva z namenom izdelave meril za izbiranje, razvrščanje 
ter razlaganje tovrstnih leksemov, njena temeljna usmeritev pa je bila prenos teoretičnih spoznanj (zlasti A. 
Vidovič Muha, J. Toporišiča in E. Kržišnik) na slovarsko delo. V zvezi z obravnavo večbesednih leksemov 
v eSSKJ gl. tudi Perdih, Ledinek 2019: 127 in Koncept 2015: 55.
4 Prim.: »Kolokacija je glede na strukturo sintagma, ker je sestavljena iz več besed in presega raven 
morfema in polnopomenske besede, hkrati pa ne sega na raven stavka.« (Blagus Bartolec 2014: 5) J. Silić 
in I. Pranjković v svoji slovnici uvajata pojem sintagmem; gre za enoto skladenjske ravnine, zvezo besed, 
sestavljeno iz najmanj dveh med seboj povezanih sestavin ali tagmemov, tj. samostojnih besed in/ali ob-
lik, npr. mirno morje, graditi hišo, ukvarjati se s trgovino, misliti na posledice, spati mirno, veliko snega; 
tagmemi se združujejo na podlagi odvisnosti (Silić, Pranjković 2007: 261). Tagmemi se lahko povezujejo 
vezano (slovnična in leksikalna povezanost je taka, da se ne morejo »razvezati«) ali nevezano (prosto) (Silić, 
Pranjković 2007: 269).
491Špela Petric Žižić: Besedne zveze z vidika slovaropisja na primeru sestavkov eSSKJ
frazeme in navajanja tipičnih zvez oz. kolokacij v okviru ilustrativnega gradiva, dotika 
pa se tudi vprašanja slovarske razlage in slovarske iztočnice.
2.1 Proste besedne zveze
Proste besedne zveze nastajajo in izginjajo v komunikaciji (prim. Mikuš v Vidovič 
Muha 2013: 27); so manj stabilne od stalnih in tako tudi neleksikalizirane. Glede na 
kolokabilnost (tipičnost sopojavljanja) sestavin se s slovaropisnega vidika delijo na 
kolokacije, ki so statistično najbolj tipične sopojavitve besed (omejen nabor koloka-
bilnosti), in na netipične, v rabi manj ustaljene zveze – te so za slovar manj relevantne. 
Definicijska lastnost kolokacije, tj. zveze, ki potrjuje pomen,5 h kateremu spada, je 
torej statistično značilnejša leksikalno-skladenjska povezanost njenih sestavin (gl. npr. 
Gantar 2007: 66–67), ki je posledica procesa sintagmatizacije. Leksikalno-skladenjska 
povezanost (hrv. spojivost) »vpliva na pomen, a ne v tej meri, da bi sestavine sintagme 
izgubile svoj leksikalni pomen; [g]re za dva jezikovna znaka, pri katerih ima vsak 
samostojni pomen« (Tafra 2005: 120). Tipične proste zveze se v eSSKJ obravnavajo 
kot ponazarjalno gradivo; gl. 2.3. 
2.2 Stalne besedne zveze
Med stalne besedne zveze6 prištevamo (1) večbesedne termine, (2) frazeme,7 (3) 
večbesedna lastna imena,8 (4) občnoimenske stalne besedne zveze in (5) t. i. slovnične 
zveze (skupine leksemov s funkcijo veznika,9 predloga, členka, prislova ali zaimka 
(Tafra 2005: 165)).
2.2.1 Sintagmatizacija (skladenjsko ustaljevanje besednih sestavin v govoru, pogo-
jeno z njihovim leksikalnim pomenom) je obenem pogoj za nastanek stalnih besednih 
5 Besedilne uresničitve metaforično motiviranega pomena so merilo stopnje leksikaliziranosti (Snoj 
2004: 166). Po F. Novaku je najbolj trden in jasen dokaz za nastanek drugotnega pomena celotni sistem 
zvez druge pomenske skupine pri kaki besedi (Novak 1975: 43). Tudi S. Suhadolnik poudarja pomembnost 
sobesedila pri določanju pomena: »Iz spoznanja, da živita beseda in njen pomen le v sobesedilu, in sicer 
v tipičnem sobesedilu, bodo imele besede ob sebi tako navadne, proste zveze z ustreznimi vezavami kot 
posebne in stalne oz. terminološke ter frazeološke zveze« (Suhadolnik 1968: 222).
6 E. Kržišnik navaja, da je z izrazom stalna besedna zveza »poudarjeno stalno sopojavljanje sestavin 
besedne zveze; sestavine se stalno hkrati pojavljajo in predpostavljajo s skupnim pojavljanjem vsakokrat 
tudi isti pomen« (Kržišnik 1986: 435).
7 Prim. lastnosti frazema: večbesednost oziroma fraznost, omejena povezovalnost sestavin, neslovarskost 
pomena vsaj ene od sestavin oziroma pomenska neprozornost, ustaljenost v smislu preštevnosti leksikalnih in 
drugih variant, pretvorbna omejenost ob ohranitvi celostnega frazeološkega pomena in opazna ekspresivna 
vloga zveze kot celote (Kržišnik 1994: 22).
8 Lastna imena so enote brez denotativnega pomena (določena so samo s kategorialnimi pomenskimi 
sestavinami), imajo pa referenčni pomen (prim. Vidovič Muha 2013: 92; Tafra 1988: 186).
9 O zvezi prislova in veznika kot stalne besedne zveze z vezniško funkcijo gl. Gabrovšek, Krvina 2022.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december492
zvez, ki so v nasprotju s kolokacijami v različni stopnji podvržene še leksikalizaciji.10 
Leksikalizirana (tj. potrjena z več v rabi ustaljenimi, tipičnimi zvezami) je lahko beseda, 
njen posamezni pomen – lahko pa tudi besedna zveza kot celota, s čimer ta postane del 
slovarskega podsistema jezika. Leksikalizacija zveze je, če poteka spontano, posledica 
pomenotvornih procesov. Metonimični in metaforični pomenski prenos11 namreč »pri-
spevata k povezovanju pomenov posameznih besed v besedni zvezi v enotni, celotni 
pomen in sta zato pogoj za leksikalizacijo stalne besedne zveze, ki je kot leksikalna 
enota členjena samo navidezno, izrazno – globinsko, pomensko pa je celovita« (Petric 
2018: 105).
Tipične občnoimenske in terminološke stalne besedne zveze, ki predstavljajo osrednji 
korpus za našo raziskavo, so imenske zveze z vrstnim pridevnikom kot določujočo 
sestavino (gl. Vidovič Muha 2013: 32). V besedilu12 imajo poimenovalno funkcijo 
(poimenujejo predmetnost), občnoimenske pa imajo zaradi tega in ob odsotnosti 
ekspresivnega učinka v besedilu tudi terminološki potencial – ne glede na stopnjo 
pomenske zlitosti oz. pomenske prozornosti svojih sestavin lahko tovrstne zveze s 
terminologizacijo postanejo termini (neodvisni od sobesedila).13 
Imenske zveze z vrstnim pridevnikom v prilastku, ki so na stopnji pomensko pro-
zorne sestave (gl. 2.2.1.1), zaradi poudarjene poimenovalne (nominacijske) funkcije 
in s tem terminološkega potenciala kljub odsotnosti leksikaliziranosti kot posledice 
pomenskih prenosov torej teoretično uvrščamo med stalne zveze, v eSSKJ pa se iz 
praktičnih razlogov, ker pomenskega opisa za uporabnike ne potrebujejo, navajajo 
kot ilustrativno gradivo skupaj s kolokacijami (npr. abecedni red, abecedni sistem; 
brizgani beton; čeljustni sklep; čisti alkohol; dramski igralec; primeri za kolokacije, 
ki niso tovrstne zveze: star bor; nizek brin; gosto cedilo).14
Imenske zveze z desnim (samostalniškim) prilastkom navadno obravnavamo kot 
proste zveze (npr. atom bakra; gl. 2.1), razen če so terminološke, kar je razmeroma 
10 Prim.: »Leksikalizacija (uslovarjenje) pretvori metaforo v metaforični pomen. [...] Najprej [...] [pride] 
do opomenjanja (semizacije) – pretvorbe v pomensko sestavino – tiste vsebinske lastnosti, ki je pravzaprav 
sprožila povezavo dveh denotatov, šele nato se ta pomenska sestavina lahko leksikalizira (uslovari) kot nova, 
vendar za metaforični pomen odločilna« (Vidovič Muha 2013: 162).
11 O pomenotvornem vidiku večbesednih leksemov gl. Petric 2015.
12 Prim.: »Meje med frazemi in drugimi večbesednimi enotami (sintaktična enota, termin ali frazem) 
navadno reši sobesedilo. Mejni primeri so stavčni frazemi, ki jih je treba razlikovati od krilatic in pregovorov, 
in fonetične besede, ki niso popolnoma desemantizirane in ki se v hrvaški literaturi navadno ne razumejo 
kot frazemi (ne brez razloga, s časom, z guštom)« (Tafra 2005: 286).
13 Prim. lastnosti terminologije: (1) večinskost samostalniške terminološke leksike; (2) enopomenskost; 
(3) pomenska neodvisnost od (znotraj)besedilnih in pragmatičnih okoliščin; (4) terminološka leksika na 
sintagmatski in paradigmatski ravni svojih lastnosti ne spreminja; (5) terminološka leksika ne more izražati 
konotativnih pomenov; (6) sopomenskost in enakoizraznost sta v znanstvenem besedilu nefunkcionalni; 
(7) terminološka ustaljenost; (8) terminološka leksika je vključena v pojmovni in izrazni sistem določenega 
področja znanosti ter slovarski sistem jezika (sistemskost termina); (9) terminološka leksika je pomensko 
motivirana z lastnostmi denotata (pomenska predvidljivost terminologije) (Vidovič Muha 2013: 127–30). 
Gl. tudi Žagar Karer 2011.
14 Vsi primeri zvez in slovarske razlage, navedeni v prispevku, so iz eSSKJ ali pa so del delovnega 
gradiva za eSSKJ.
493Špela Petric Žižić: Besedne zveze z vidika slovaropisja na primeru sestavkov eSSKJ
redko (prim. Vidovič Muha 2013: 32); v tem primeru se v eSSKJ navajajo v razdelku 
Stalne beSedne zveze z razlago in zgledi rabe (primeri terminov iz eSSKJ: roman na 
ključ; sladkorna bolezen tipa 1; sladkorna bolezen tipa 2; sonetni venec sonetnih vencev). 
Zelo redke so stalne glagolske zveze (tak primer je v eSSKJ determinologizirana 
zveza iz prava žaljivo obdolžiti) in stalne besedne zveze v funkciji drugih besednih 
vrst, npr. pridevnika (v eSSKJ še neuslovarjeno: (zaslon) na dotik).
Med stalne zveze načeloma torej prištevamo vse zveze samostalnika z vrstnim 
pridevnikom (Vidovič Muha 2013: 32), stopnja ustaljenosti pomensko prozornih obč-
noimenskih zvez (sestav) pa je odvisna od kolokabilnosti njihovih sestavin – lahko jo 
izmerimo s korpusnimi statističnimi izračuni. Pri tem velja, da je pri primerih z omejeno 
kolokabilnostjo sestavin, npr. čisti alkohol ali kodrasti ohrovt15 v nasprotju z zvezami, 
kot so npr. slovenski čebelar, šoferski izpit, vampirski film in teološki pojem, katerih 
sestavine se rabijo v veliko možnih kombinacijah, večja verjetnost, da se v rabi ustalijo 
in kot take pridobijo izrazitejšo poimenovalno funkcijo v besedilu.
2.2.1.1 Za prikaz stopenjskosti leksikaliziranosti besednih zvez je najprimernejša 
tipologija stalnih besednih zvez N. M. Šanskega16 (11963, 62011) (v slovenistiki sta jo 
povzela zlasti J. Toporišič (1973/74: 273–79, 1982: 364–66) in A. Vidovič Muha (1988)), 
ki predstavlja tudi izhodišče za njihovo uslovarjanje. Besedne zveze glede na stopnjo 
zlitosti pomenov njihovih sestavin v en pomen večbesedne (leksikalne) enote delimo 
v štiri tipe: od pomensko najmanj trdne do najtrdnejše zveze si sledijo sestava, skup, 
sklop in zraslek. Pomen sestave je sestavljen iz pomenov njenih sestavin, pri skupih pa 
ima ena sestavina neleksikaliziran preneseni pomen. Najvišjo stopnjo stalnosti imajo 
besedne zveze, pri katerih je prenesen pomen zveze kot celote – te z vidika stopnje 
pomenske zlitosti sestavin spadajo med sklope (motivacijsko izhodišče je s sinhronega 
vidika razvidno) oz. zrasleke (motivacijsko izhodišče s sinhronega vidika ni razvidno), 
npr. človek žaba, kurje oko; kačji pastir, črne koze (gl. Petric 2018: 105).
Stopnjo leksikaliziranosti posamezne besedne zveze ugotavljamo s pomensko-
sestavinsko analizo, stopnja zlitosti pomenov sestavin stalne besedne zveze pa tako 
vpliva na strukturo slovarske razlage. Različne stopnje pomenske zlitosti sestavin 
večbesednih leksemov se namreč z vidika pomenskih sestavin odražajo kot različne 
pomenskosestavinske kombinacije, ki povzročajo različno stopnjo leksikalizacije (Žele 
2004: 136, 2005: 243–44). Pri skupih s prenesenim pomenom jedra sta prilastek zve-
ze in razločevalna pomenska sestavina v razlagi izrazno prekrivna, npr. pokojninski 
15 Med sestave (pomensko prozorne zveze) uvrščamo tudi zveze s sestavinami v prenesenem pomenu, 
če je ta pomen leksikaliziran – potrjen z več kolokacijami (npr. čisti (alkohol, baker ...): [ki je brez tujih 
prvin, dodatkov, primesi]; kodrasti (ohrovt, peteršilj, endivija ...): [ki ima liste z drobno valovitim, nagu-
banim robom]).
16 N. M. Šanski je izpopolnil klasifikacijo V. V. Vinogradova, ki je preuredil frazeološko shemo Ch. 
Ballyja (Precis de stylistique, Geneve, 1905) (Šanski 2011: 76). V. V. Vinogradov je na podlagi Ballyjeve 
klasifikacije izdelal tričlensko shemo zraslekov, sklopov in skupov, ki ji je N. M. Šanski dodal še tip sestava 
(Šanski 2011: 77).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december494
steber17 [sklad, namenjen za zagotavljanje sredstev za pokojnine]; gl. še komodoški 
zmaj [velik varan z ostrimi zakrivljenimi zobmi, ki živi na več manjših indonezijskih 
otokih, zlasti Komodu]. Pri skupih s prenesenim pomenom prilastka, npr. leteči enolog 
[enolog, ki svetuje vinarjem po vsem svetu in jih izobražuje o tehnologijah in postopkih 
pridelave vina], žabja perspektiva [perspektiva, s katere se vidi kaj od blizu, od spodaj, 
ki prikaže posamezne podrobnosti namesto celote], sta, nasprotno, izrazno prekrivna 
uvrščevalna pomenska sestavina, ubesedena v razlagi, in jedro zveze. Pri sklopih, npr. 
človek žaba [potapljač], človeška ribica [dvoživka z dolgim vitkim telesom […]], kurje 
oko [pojav na koži, ki se kaže kot odebelina, zadebelina s poroženelim strženom], ter 
pri zraslekih, npr. črne koze [bolezen, pri kateri se na koži pojavijo gnojni mehurčki, za 
katerimi ostanejo brazgotine], kačji pastir [žuželka z izrazitimi očmi, dolgim členastim 
trupom in parom velikih tankih kril], pa izrazne prekrivnosti med sestavinami zveze 
in pomenskimi sestavinami, ubesedenimi v razlagi, ni.
2.2.2 Leksikalizacija lahko torej temelji na pomenotvornem procesu, lahko pa je 
pogojena tudi z dogovorno pridobljeno komunikacijsko funkcijo enote.18 Pomensko 
prozorne terminološke zveze (t. i. sestave) so tako leksikalizirane zaradi terminolo-
škosti, v eSSKJ pa se zaradi vezanosti na posamezne pomene sestavin obravnavajo 
kot ponazarjalno gradivo pod ustrezno (tj. z vidika izhodiščne terminologije še dovolj 
natančno) razloženim pomenom, ki izhaja iz več takih zvez, npr. alergijski dermatitis; 
anaerobno dihanje; balonska angioplastika; centrifugalni pospešek; centrifugalna sila; 
dualistična filozofija; embrionalni razvoj, refluksni ezofagitis; gl. 2.3. Terminološke 
sestave, pri katerih slovarskem pomenskem opisu ne zadošča le izpeljava iz pomenov 
sestavin, ker ta ne zajema bistvenih razločevalnih pomenskih sestavin, pa se obravnavajo 
v razdelku Stalne beSedne zveze, npr. klavirski kvartet [kvartet, sestavljen iz violine, 
viole, violončela in klavirja]. 
Terminološke zveze so ravno tako leksikalizirane tudi v primeru, če jedrna sestavina 
obdrži izhodiščni pomen oz. ima leksikalizirani preneseni pomen19 (gre za t. i. skup; 
primer: gotski roman; knežja mušnica); tudi te se v eSSKJ obravnavajo kot stalne 
besedne zveze; prim. še absurdna drama; aerobni prag; afriška čebela; albuminska 
skuta; ameriški gož.
17 Podčrtana je sestavina s prenesenim pomenom, poudarjena pa je sestavina, ki je izrazno prekrivna s 
pomensko sestavino v razlagi.
18 »Stabilnost ima v terminologiji in pri lastnih imenih drugačno genezo kot v frazeologiji. Pri frazemu je 
nastala s spontanim procesom [...]. Stabilnost frazema je predvsem rezultat semantičnega procesa v strukturi 
sestavin [...]« (Turk 2000: 480)
19 G. Blagus Bartolec (2012, 2014) in B. Tafra (2016) sicer menita, da se lahko kot leksemi (in posledično 
slovarske iztočnice) obravnavajo samo zrasleki, sklopi in skupi s preneseno jedrno sestavino, ker so tovrstne 
zveze nastale s procesom leksikalizacije. Prim. tudi: »zveze, ki so rezultat sintagmatizacije (trdi disk), se 
lahko vključijo v [slovarsko] obravnavo samo, če se leksikalizacija razume zelo široko, kot poimenovanja 
pojmov« (Tafra 2005: 123).
495Špela Petric Žižić: Besedne zveze z vidika slovaropisja na primeru sestavkov eSSKJ
2.3 Glede na zgoraj navedene kriterije so v spodnji tabeli prikazani tipi besednih 
zvez z vidika slovarja in vzorčni primeri.
rezultata 
procesa 
sintagma-
tizacije
tipične 
proste 
zveze
(kolokacije)
stalne zveze
vidik
leksika-
lizacije
neleksikalizirane
(pomensko prozorne) leksikalizirane
tipologija
z vidika 
slovarja
stalna 
besedna 
zveza
termin frazem lastno ime
uslovar-
janje ponazarjalno gradivo razdelek »stalne besedne zveze«
razdelek 
»frazeo- 
logija«
/
primeri20 Levi 
prilastek: 
volnene 
dokolenke 
Desni 
prilastek, 
priredna 
zveza, …: 
črka abece-
de, učenje 
abecede, 
lupina 
agrumov, 
nasad 
agrumov, 
ugriz gada, 
gad in 
modras
Levi pri-
lastek: 
slovenska 
abeceda, 
atletska 
abeceda, 
aerobna 
bakterija, 
alergijski 
dermatitis, 
alergij-
ski test, 
bučno olje, 
refluksni 
ezofagitis
Levi 
prilastek: 
abecedna 
vojna, 
ameriški 
buldog, 
anonimni 
alkoholiki, 
atomska 
goba, babje 
pšeno, bal-
zamični kis, 
beli slad-
kor, cvetna 
nedelja, 
čebelji pik 
(sladica), 
človeška 
ribica
Levi 
prilastek: 
askorbin-
ska kislina, 
beli mo-
čeril, gla-
golski čas, 
glavati kit, 
koničasti 
smrček 
(goba), 
kozji 
parkeljci 
(grm), lepi 
čeveljc 
(rastlina), 
leteča lisica 
(netopir)
Desni pri-
lastek:
banalnost 
zla
cediti sline, 
čeljust 
se povesi 
komu, imeti 
čisto vest, 
igra mačke 
z mišjo, 
kačje gne-
zdo, kronan 
osel, labod-
ji spev, kot 
stekel pes, 
na dosegu 
roke
/
3 Z vidika načina in mesta uslovarjanja potencialno problematične leksi-
kalne enote
Izhodiščni kriterij za neiztočnično oz. iztočnično obravnavo večdelnih leksikalnih 
enot je razstavljivost oz. nerazstavljivost na sestavine.21 
20 Navedeni primeri so del (delovnega) gradiva eSSKJ. Slovar ne obravnava lastnih imen.
21 V zvezi z opredelitvijo meje med eno- in večbesedno leksikalno enoto za potrebe izdelave eSSKJ gl. 
Ledinek, Perdih, 2022.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december496
Slovarska iztočnica mora namreč ustrezati kriterijem leksema; »iztočnica je zaradi 
ujemanja (slovnična pripadnost besedni vrsti daje besedi status iztočnice) predstavnik 
določenega slovničnega razreda, zato nosi slovnične informacije, in enota leksikalnega 
sistema, ki nosi semantične informacije« (Tafra 2005: 141). Deli nerazstavljive več-
delne leksikalne enote nimajo lastnosti leksema (tj. možnosti določitve besedne vrste, 
paradigme, skladenjske funkcije in leksikalnega pomena, kolokabilnosti ipd.; gl. 3.1); 
s tega vidika mejne primere predstavljajo v nadaljevanju (gl. 3.2 in 3.3) obravnavane 
terminološke zveze z monokolokabilno sestavino in pa frazemi z unikalno sestavino 
(Fleischer 1997: 37–43; Mrvič 2020). Pri analizi teh torej upoštevamo kriterije za 
razločevanje med leksikalno sestavino in neleksikalno sestavino večdelne leksikalne 
enote oz. definicijo leksikalne enote sploh.
3.1 Leksikalne enote, katerih najmanj ena sestavina ni leksem oz. beseda
Večdelne leksikalne enote, katerih najmanj en del ni leksem oz. beseda in jih zato 
ni možno razstaviti na sestavine (ki torej niso besedne zveze), so v eSSKJ obravnavane 
kot iztočnice. Kazalec neleksemskosti posameznih delov tovrstnih leksikalnih enot je 
dejstvo, da jim ni možno določiti besedne vrste (paradigme) ter leksikalnega pomena 
in da niso kolokabilni.
Podtipa leksikalnih enot, katerih najmanj ena sestavina ni leksem oz. beseda:
a) prevzete (citatne) besedne zveze: make up, koker španjel, jaga baba, alma mater, 
bossa nova, hokus pokus, tip top
b) medmetne zveze z nebesednimi sestavinami (prim. t. i. likovne zveze, Toporišič 
1982: 128): čirule čarule, križem kražem, žiga žaga, tik tak
V nekaterih primerih (npr. pri jaga baba, Red jage babe) se lahko levi del večdelne 
leksikalne enote pregiba po pridevniški sklanjatvi, če se »skladnja zveze« zaradi po-
dobnosti »(jedrne) sestavine« kakemu leksemu zgleduje po tipični strukturi imenske 
zveze samostalnik in pridevnik kot levi prilastek; levi del te leksikalne enote se v tem 
primeru uzavesti kot pridevniški. Tovrstno pregibanje je pridobljena (in hkrati edina) 
pridevniška lastnost levega dela večdelnega leksema, zato ne gre za pravi pridevnik. 
Pregibanje leksikalnih enot tega tipa se vzpostavlja tudi na druge načine, ki jih lahko 
pogojuje podobnost njihovega dela kaki v rabi ustaljeni besedi. Pri leksikalni enoti 
alma mater (Red alme mater) se »jedro zveze« prestavi na izvorni pridevnik, ki pridobi 
lastnosti samostalnika (pri čemer ravno tako ne gre za pravi samostalnik).
3.2 Terminološke stalne besedne zveze z monokolokabilno sestavino
Monokolokabilna sestavina (terminološke) zveze se v eSSKJ navaja v osnovni, 
slovarski obliki kot iztočnica, dodani pa so ji samo podatki o naglasu in izgovoru, 
besedni vrsti in paradigmi (pomenska razlaga in zgledi rabe se ne navajajo). Zgleda za 
monokolokabilni pridevnik sta dezoksiribonukleinski in spongiformni, ki nastopata samo 
v zvezah dezoksiribonukleinska kislina oz. (bovina/goveja) spongiformna encefalopatija. 
497Špela Petric Žižić: Besedne zveze z vidika slovaropisja na primeru sestavkov eSSKJ
Čeprav se pridevnik realizira samo v eni zvezi (z variantami) in posledično samo v 
nekaterih oblikah, mu je možno sistemsko določiti paradigmo in leksikalni pomen ('ki 
je v zvezi z dezoksiribonukleinsko kislino', oz. spongiformni 'ki ima strukturo spužve').
 
3.3 Stalne besedne zveze z unikalno sestavino
Monokolokabilne sestavine zvez (navadno terminoloških, gl. 3.2) so torej leksemi, 
kar lahko dokažemo s tem, da jim kljub odsotnosti tipičnih zvez določimo besedno 
vrsto, paradigmo in leksikalni pomen, ki implicira tudi kolokabilnost. Pri besedah, 
ki so nekoč pripadale jedrnemu delu jezikovnega sistema, danes pa so ohranjene v 
nedoločljivi obliki samo kot sestavine zvez (zlasti frazeoloških; gl. npr. na prodaj, na 
vse kriplje, potencialno na svidenje), o kolokabilnosti ne moremo govoriti, ker so se 
z razvojem znašle zunaj sistema slovenščine. Čeprav je tovrstna stalna besedna zveza 
kot celota del leksike sodobnega jezika, sestavini ne moremo določiti besedne vrste, 
paradigme in leksikalnega pomena.
Iz zgoraj povedanega izhaja, da omenjene sestavine s sinhronega vidika ne izpolnju-
jejo definicijskih kriterijev za leksem, s čimer se te zveze bližajo enotam z nebesednimi 
sestavinami (gl. 3.1). Ker diahrona analiza kaže, da so njihove sestavine v preteklih 
obdobjih bile integralni del leksikalnega podsistema slovenščine, so te stalne besedne 
zveze uvrščene v poseben podtip, slovarsko pa so obravnavane kot večbesedni leksemi 
z razlago (v razdelku Frazeologija). Gre za zveze s t. i. unikalnimi sestavinami ali uni-
kalijami kot »del[i] frazeoloških enot, za katere je značilna skrajna ustaljenost zgradbe, 
same unikalije pa se kot samostojne besede ali besedne oblike v sodobnem jeziku ne 
pojavljajo (več)« (Mrvič 2020: 6), gl. tudi Fleischer 1997: 37–43. Unikalna sestavina 
(npr. kriplje, pretege) se v eSSKJ kot okamneli ostanek (oblike) leksema navaja kot 
iztočnica, ki so ji dodani samo podatki o naglasu in izgovoru (podatek o besedni vrsti 
in paradigmi ter pomenska razlaga in zgledi rabe se ne navajajo). Unikalnost sestavine 
se ugotavlja z analizo jezikovne rabe, potrjene v gradivu besedilnega korpusa. Če bi 
obstajale druge tipične zveze, ki bi njen leksikalni pomen potrjevale (npr. svidenje: 
skorajšnje, ponovno, veselo svidenje ipd.), bi se tovrstnemu sestavku dodali podatki o 
besedni vrsti, paradigmi, leksikalnem pomenu ipd.
4 Razprava
Za slovar so relevantne sintagme, ki so skladenjsko-pomensko čvrsteje povezane 
oz. sintagmatizirane – s tem so namreč bodisi (a) tipične in potrjujejo pomen (proste 
zveze tipa kolokacije) bodisi (b) imajo potencial za leksikalizacijo (občnoimenske in 
terminološke besedne zveze) oz. za frazeološki pomen (frazemi).
V okviru slovaropisne obravnave besednih zvez je pri določanju kriterijev za 
razločevanje med posameznimi tipi obvezno upoštevanje dveh jezikovnosistemskih 
vidikov, tj. leksikalnopomenskega vidika (potencialna leksikaliziranost zveze, ki se 
ugotavlja mdr. tudi s pomočjo pomenskosestavinske analize in prek prisotnosti vrstnega 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december498
pridevnika kot določujoče sestavine) in pa skladenjskega vidika (stalne zveze kot re-
zultat procesa sintagmatizacije; ugotavljanje stopnje skladenjske povezanosti sestavin 
zveze; leksikalizirane so navadno imenske zveze s strukturo z levim prilastkom). Pri 
razločevanju med posameznimi tipi leksikaliziranih besednih zvez mora biti hkrati 
upoštevan tudi komunikacijski vidik, v okviru katerega s pomočjo analize sobesedila 
razberemo funkcijo leksikalne enote v rabi – pri tem ugotavljamo, ali gre za dogo-
vorno poimenovalno enoto (termin) ali pa je prevladujoča katera druga funkcija (npr. 
ekspresivni učinek pri frazemu). Iz sobesedila razberemo tudi, ali je besednozvezna 
referenca (potencialno) generična ali gre za odsotnost pomena in zgolj nanašanje na eno 
pojavnost (lastno ime z individualizacijsko oz. diferenciacijsko funkcijo). Prisotnost 
zgolj nominacijske funkcije v besedilu obravnavano imensko zvezo uvršča v občno-
imensko skupino (nefrazeološke, neterminološke in nelastnoimenske stalne besedne 
zveze s terminološkim, frazeološkim ali lastnoimenskim potencialom v primeru ter-
minologizacije, frazeologizacije oz. onimizacije); v eSSKJ se tovrstne zveze navajajo 
v razdelku Stalne beSedne zveze brez terminološkega kvalifikatorja.
Jezikovnosistemski kriteriji za razločevanje med nekaterimi tipi zvez so zaradi kom-
pleksnih odnosov med besedami pogosto težje opredeljivi; poleg tega se slovaropisni 
kriteriji zaradi neposredne aplikativnosti deloma razlikujejo od teoretičnih (leksiko-
loških). Slovaropisni vidik namreč po eni strani nekatere tipe, ki so utemeljeni zlasti 
z vidika slovarja, npr. kolokacije kot statistično relevantne, tipične, a proste, nestalne 
zveze, pojmovno zamejuje (npr. z vidika korpusnega jezikoslovja je kolokacija lahko 
definirana tudi kot vsaka statistično relevantna sopojavitev besednih sestavin; prim. 
Gantar 2007: 69 ter McEnery in Wilson v Gorjanc, Fišer 2010: 24); nekatere druge 
podtipe medtem združuje, npr. pomensko deloma neprozorne skupe obravnava enako 
kot leksikalizirane sklope, zrasleke, ker prav tako potrebujejo slovarsko razlago. Zaradi 
praktične uporabnosti, v izogib množici mejnih primerov, slovar npr. združuje tudi 
tipa prozorna stalna zveza in kolokacija ter vse tovrstne primere navaja kot ilustra-
tivno gradivo. Posledično v ilustrativnem gradivu – tudi zato, da se razdelek Stalne 
beSedne zveze v nekaterih sestavkih ne bi pretirano širil – navaja tudi pomensko pro-
zorne terminološke prozorne zveze, čeprav se le-te glede na oceno razumljivosti oz. 
prepoznavnosti med sabo razlikujejo (npr. refluksni ezofagitis kot potencialno manj 
razumljiva zveza in centrifugalna sila kot npr. srednješolsko izobraženemu uporabniku 
razumljivejša terminološka zveza).
Stopnjo leksikaliziranosti posamezne besedne zveze, ki je v korelaciji s stopnjo 
zlitosti pomenov sestavin stalne besedne zveze in vpliva na strukturo slovarske razlage, 
najzanesljiveje ugotavljamo s pomenskosestavinsko analizo. Pri zvezi s sestavino, ki ima 
leksikaliziran (s pomenotvornega vidika izhodiščni ali preneseni) pomen, je ustrezna 
pomenska sestavina obravnavane zveze izrazno prekrivna s to sestavino. Pomenska 
sestavina obravnavane zveze, pri kateri izrazne prekrivnosti z besedo, ki je sestavina 
zveze, ni, pa kaže na neleksikaliziran pomenski prenos te sestavine – taka zveza je 
na višji stopnji leksikaliziranosti in se lahko teoretično uvršča med leksikalne enote. 
Kolokabilnost sestavin zveze, izmerljiva s statističnim izračunom v besedilnem 
korpusu, na katero vplivata tudi procesa sintagmatizacije (čvrstejšega spajanja sestavin 
499Špela Petric Žižić: Besedne zveze z vidika slovaropisja na primeru sestavkov eSSKJ
v skladenjsko celoto) in vzporedne leksikalizacije zveze, temelječe na pomenskih 
prenosih, lahko v slovaropisju služi kot kazalec za ustaljenost in leksikaliziranost 
zveze. Visoka stopnja ustaljenosti besedne zveze se namreč pogosto odraža v omejeni 
povezovalnosti njenih sestavin.
Obravnava mejnih tipov sestavin stalnih besednih zvez, tj. monokolokabilnih sestavin 
samostalniških terminoloških zvez in unikalnih sestavin frazemov, ter večdelnih leksi-
kalnih enot, katerih najmanj en del ni leksem oz. beseda in ki jih zato ni možno razčleniti 
na (besedne) sestavine, se dotika vprašanja definicije leksema. Tako monokolokabilna 
kot tudi unikalna sestavina sta z jezikovnosistemskega vidika leksema – mejna sta, 
ker se pri monokolokabilnih sestavinah v rabi realizira le del njihovega sistemskega 
(paradigmatskega) potenciala; unikalne sestavine frazema so, čeprav so v preteklih 
obdobjih bile integralni del leksikalnega podsistema slovenščine, danes ohranjene v 
nedoločljivi obliki samo kot sestavine zvez (tj. kot okamneli ostanek (oblike) leksema). 
Po drugi strani pa lahko zaradi svoje pomensko-skladenjske celovitosti med le-
ksikalne enote uvrščamo tudi nekatere besedne zveze, in sicer tipa z največjo mero 
leksikaliziranosti (sklope in zrasleke), pri katerih členitev pomena zveze na pomene 
posameznih sestavin ni možna.
5 Sklep
Prispevek prinaša tipologijo besednih zvez, prilagojeno slovaropisnemu delu, ki 
izhaja iz leksikoloških in leksikografskih spoznanj ter temelji na analizi aktualnega 
slovarskega gradiva iz eSSKJ z leksikalnopomenskega, skladenjskega in komunikacij-
skega vidika. Gre za poskus ugotavljanja praktično uporabnih kriterijev za uslovarjanje 
(stalnih) besednih zvez, točneje kriterijev za razmejevanje med prostimi in stalnimi 
besednimi zvezami na eni strani ter med leksikaliziranimi in neleksikaliziranimi stalnimi 
besednimi zvezami – ki odpirajo vprašanje procesa leksikalizacije in sintagmatizacije 
(sestavin) zveze – na drugi strani.
Definirana je za slovarsko obravnavo relevantna tipična prosta zveza; določeni so 
kriteriji, ki jo razločujejo od (neleksikalizirane) stalne besedne zveze. Pomensko pro-
zorne občnoimenske stalne besedne zveze se od tipičnih prostih zvez ločujejo zlasti po 
tem, da imajo v veliki večini strukturo z levim pridevniškim prilastkom, in po omejeni 
kolokabilnosti, s čimer zveza pridobi terminološki potencial.
Z definicijo procesov leksikalizacije in sintagmatizacije so utemeljeni tudi kriteriji za 
razločevanje med leksikaliziranimi in neleksikaliziranimi stalnimi besednimi zvezami.
Tipologija večbesednih leksemov, ki je nastala na podlagi teoretičnih izhodišč 
in slovaropisnih izkušenj, deloma služi tudi kot prikaz rešitev konkretnih primerov 
večbesednih leksikalnih enot v eSSKJ. Tipologija besednih zvez z jasnimi kriteriji 
za njihovo razločevanje omogoča njihovo dosledno uslovarjanje, obenem pa lahko 
prispeva k dopolnitvi leksikoloških spoznanj.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december500
viri
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Na spletu. 
SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Tudi na spletu. 
SSKJ2 : Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena 
izdaja. Tudi na spletu.
literatura
Goranka blaguS bartolec, 2012: Kolokacijske sveze prema drugim leksičkim svezama 
u hrvatskom jeziku. Fluminensia 24/2. 47–59.
Goranka blaguS bartolec, 2014: Riječi i njihovi susjedi, Kolokacijske sveze u hrvat-
skom jeziku. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje.
Dejan gabrovšek, Domen krvina, 2022: Skladenjsko razmerje med istoizraznim pris-
lovom in veznikom – opis glede na njuno mesto in funkcijo v povedi ter obravnava 
zlasti v SSKJ. Slavistična revija 70/4. 573–589. Tudi na spletu.
Polona gantar, 2007: Stalne besedne zveze v slovenščini. Ljubljana: Založba ZRC, 
ZRC SAZU.
Vojko gorjanc, Darja Fišer, 2010: Korpusna analiza. Ljubljana: Znanstvena založba 
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Wolfgang FleiScher, 1997: Phraseologie der deutschen Gegenwartssprache. Tubingen: 
Niemeyer.
Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika, 2015. Različica 
1.1. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Na spletu.
Erika KržišniK, 1986: Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v Trubarjevi cerkovni 
ordningi. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. Breda Pogorelec, 
Jože Koruza, Ljubica Črnivec. Ljubljana: FF (Obdobja, 6). 435–45.
Erika KržišniK, 1994: Slovenski glagolski frazemi: ob primeru frazemov govorjenja. 
Doktorska disertacija. Ljubljana.
Nina ledinek, Andrej Perdih, 2022: Eno- in večbesedne leksikalne enote v slovenščini: 
opredelitev meje za potrebe izdelave eSSKJ: Slovarja slovenskega knjižnega jezika, 
tretja izdaja. Slavistična revija 70/4. 475–488. Tudi na spletu.
Rok Mrvič, 2020: Unikalne sestavine v ruski in slovenski frazeologiji. Magistrsko 
delo. Ljubljana.
France novak, 2004: Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih 
piscev. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Andrej Perdih, Nina ledinek, 2019: Multi-word Lexical Units in General Monolingual 
Explanatory Dictionaries of Slavic languages. Slovenski jezik / Slovene Linguistic 
Studies 12. 113–34. Tudi na spletu. 
Špela Petric, 2015: Samostalniški večbesedni leksemi s pomenotvornega vidika. Ur. 
Mojca Smolej. Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis. Ljubljana: FF (Obdobja, 
34). 579–86. Tudi na spletu.
501Špela Petric Žižić: Besedne zveze z vidika slovaropisja na primeru sestavkov eSSKJ
Špela Petric, 2018: Slovenski večbesedni leksemi z vidika slovaropisja. Ljubljana: 
Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Josip Silić, Ivo PranjKović, 2007: Gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb: Školska knjiga.
Jerica Snoj, 2004: Tipologija slovarske večpomenskosti slovenskih samostalnikov. 
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Stane Suhadolnik, 1968: Koncept novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Jezik 
in slovstvo 13/7. 219–24. Tudi na spletu.
Николай М. Шанский, 62011 [11963]: Фразеология современного русского языка. 
Москва: Книжний дом Либроком.
[Nikolaj M. šanSkij, 62011 [11963]: Frazeologija sovremennogo russkogo jazyka. 
Moskva: Knižnij dom Librokom.]
Branka taFra, 1988: Razgraničavanje opisnih i odnosnih pridjeva. Rasprave: Časopis 
Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 14.
Branka taFra, 2005: Od riječi do rječnika. Zagreb: Školska knjiga. 
Branka taFra, 2016: Dvojbe pri određivanju natuknice. Leksikologija i leksikografija 
u svetlu savremenih pristupa: zbornik naučnih radova. Ur. Stana Ristić, Ivana 
Lazić Konjik, Nenad Ivanović. Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 515–32.
Jože ToPorišič, 1973/1974: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in 
slovstvo 19. 273–79.
Jože ToPorišič, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
Ada vidovič Muha, 1988: Nekatere jezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih 
zvez. XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 4.–16. julij 1988. 
Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 83–91.
Ada vidovič Muha, 12000, 22013: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. 
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Razprave Filozofske fakultete).
Božo vodušek, 1961: O leksikografskem ugotavljanju in urejevanju besednih pomenov. 
Jezik in slovstvo 7. 5–10.
Mojca žagar Karer, 2011: Terminologija med slovarjem in besedilom. Ljubljana: 
Založba ZRC, ZRC SAZU.
Andreja žele, 2004: Aktualizacijsko širjenje/oženje pomenja ustaljenega besedja kot 
odraz besedilne različnofunkcijskosti. Členitev jezikovne resničnosti. Ur. Erika 
Kržišnik. Ljubljana: FF (Obdobja, 22). 133–48. Tudi na spletu.
Andreja žele, 2005: Novejša leksika z vidika aktualizacije pomenov in tvorbenih 
usmeritev. Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Ur. Marko Jesenšek. 
Maribor: Slavistično društvo (Zora, 32). 240–48.
Summary
Dictionary treatment of set phrases is challenging due to non-uniform typology and the large 
number of borderline cases. The article tries to complement lexicological and lexicographic 
knowledge with a typology of (set) phrases based on the analysis of dictionary material from 
the semantic, syntactic, and communicative points of view, and to determine criteria for dif-
ferentiation between free combinations of words and set phrases on the one hand and between 
lexicalized and non-lexicalized set phrases on the other, which open up the question of the 
process of lexicalization and syntagmatization of the components of set phrases.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december502
The research includes borderline types of components of set phrases; i.e., monocollocable 
components of terminological noun phrases and unique constituents of idioms; the discussion 
therefore touches on the issue of lexeme definition: multipart lexical units of which at least one 
part is not a lexeme or word and which therefore cannot be broken down into components. This 
part of the material is highlighted especially from a lexicographical point of view.