219. številka.
Ljnbljana, v torek 27. septembra.
XX. leto, 1887.
Ivhaja Tbak dan »vetfer, isim&i nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za a vstri j sko-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za ftdsn mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja ua dom za vse leto 13 gld., za četrt, leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom računa se po
10 kr. za mesec, po 80 kr. za četrt leta. — Za tnje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vi-Bte po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.   Uredništvo in u pravu iS v o je v Rndolfa KirbiSa hiSi, „ Gledališka stolba". UpravniStvn naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Vabilo na naročbo.
Slavno p. n. občinstvo uljudno vabimo na novo naročbo, stare gospode naročnike pa, katerim bo potekla koncem meseca naročnina, prosimo, da jo o pravem času ponovć, da pošiljanje ne preneha in da dobe vse številke.
„SLOVENSKI NAROD"
velja za Ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom
Za vse leto........13 gld. — kr.
„ pol leta........6   ,,   50 „
„ četrt leta........3   „   30 „
„ jeden mesec.......I   „    10 „
Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po pod ti velja: Za vse leto  ...       ....   15 gld. — kr.
„ pol leta........8   v —
„ četrt leta........4   „   — „
» jeden mesec.......I   „  40 „
W^T~ Naročuje se lahko z vsakim dnevom, a h kratu ae mora poslati tudi naročnina, drugače se ne oziramo na dotično naročilo. Ujrravtiištvo ,,Hlov. Naroda"'.
Fundamentalna zmota notranje avstrijske politike.
Avstrija je v obeh polovicah svojega obsega ustavna država. Ustavi obeh polovic obsezata postave ali zakone, ki so temelj vsem drugim zakonom. Vse druge postave so samo izvodi ali podrejeni oddelki osnovnih ali glavnih zakonov, katere imenujemo ob kratkem tudi člene.
Ti členi ali osnovni zakoni obsezajo samo take reči in zadeve, ki se na stopinji sedanje civilizacije umejo prav za prav same po sebi- Osnovni zakoni so tako preprosti ali tako obsežni ali splošni, da si jih ni še posebe utisniti v glavo
Ti zakoni ne označujejo nič takega, kar bi bilo omikanemu in civilizovanemu svetu novega. In ko bi ti zakoni ne bili pisani in kot taki potrjeni, bi se vender spoštovali zdaj, ko so tako rekoč udolbeni v medene table.
V resnici spominjajo ustavni osnovni zakoni na Mojzesovi tabli, na katerih je bilo danih deset božjib zapovedij. Tudi poslednje ne naznanjajo nič posebnega, cesar bi pošteno Človeštvo samo po sebi ne izvrševalo in ne spoštovalo. Ravno glede na zapovedi starega zakona se je čuditi, da jih je bilo sploh treba še posebe ucepljevati izvoljenemu ljudstvu. Drugi, poganski narodi t>*kih zapovedij še potrebovali neso, ker so se po njih bol] ali manj ravnali tudi brez Žuganja s posebnimi kaznimi. In prav imajo oni, ki trdijo, da židje so potrebovali pisane in posebe dane zapovedi najsplošnejše nravne vsebine samo zaradi tega, ker so bili Izraelci izvoljeno ljudstvo tudi v tem pomenu, da so bili tudi po svoji naravi nižje vrste, nego pa na pr. Grki, Rimljani ali v obče Arijci.
In če so torej dan danes napravili ustave in uvrstili v njo neke člene, se je to zgodilo ne zaradi narodov v obče, ampak zaradi posebnih razmer in skušenj, ki so učile, da bi se utegnil kak narod, ali pa da bi se v obče utegnili kdo spozabiti nad najumevnejšimi resnicami in zahtevami sedanje civilizacije.
Tako so po takem našteli tudi v avstrijski ustavi nekaj členov, ki se glede na sedanjo civilizacijo sami po sebi umejo, in glede, na katere bi bilo pričakovati, da bi jih ne prekoračevali ne pojedinci, ne korporacije in ne narodi. Glede na meJ8ebojno vedenje avstrijskih narodov so uvrstili člen XIX., v katerem je zagotovljena narodnost z jezikom pojedinim narodnostim avstrijskim.
To zagotovilo je tako naravno, da bi ga niti potreba ne bilo ob navadnem razvijanji narodov. Jedino glede na prejšnje dobe absolutizma in glede na specifične razmere v Avstriji se je ustvaril tak člen. Druge države takega člena niti snovale neso v svojih ustavah. Za viharnih let 1848. in 1849. je bila tudi v Avstriji resnica tega člena tako umljiva, da bi se nikakor ne bilo čuditi, ko bi bila na pr. Kromeriška ustava kaj takega popolnoma prezrla. Da ga ni prezrla, zgodilo se je gotovo zaradi pogleda na razposajene narodnosti ali zaradi pogleda na to, da bi se utegnil kak narod s časom spozabiti nad obče priznanimi načeli clvilizovanih narodov.
Za onih let, ko so bili vsi narodi naudušeni za občo svobodo, se ni noben teh narodov bal, da bo na svoji narodnosti, na svojem jeziku škodo trpel jedino zaradi porednih ali sebičnih sosedov drugih narodnosti]. In še 1867., ko se je zdaj veljavna ustava prirejevala v Avstriji, ni bilo videti, da bi se Nemci obotavljali prideti osnovnim Členom tudi člen o jednakopravnosti narodnostij in jezikov teh narodnosti j.
Kar se tiče razvrstitve ustavnih členov, bi se dalo razgovarjati tudi o členu XIX., vse, kakor bi po naših mislih moral logično stati bolj spredaj; ali to nič ne de, ker je dovolj, da se je ustvaril. Že to pa, da se je sploh del v ustavo, jasno dokazuje, da pripoveduje ta člen n ek a j splošnega, nekaj samo po sebi umevnega. (Konec prih.)
Politični razgled.
\otranJc «1 <*/,<'1«'.
V Ljubljani 27. septembra.
Nek poljski list ve povedati, da bode vlada odločno zagovarjala naredbe  iiaiičnega mini-
sterstva proti srednjim šolam, ker se strinjajo z željami krone, da se pomanjša število duševnega proletarijata. Nam se le čudno zdi, da se je naučno ministerstvo obrnilo proti slovanskim šolam, če misli, da je preveč akademično izobraženih ljudij. Kakor je znano, imajo baš Nemci največ duševnega proletarijata in usiljujejo svoje sinove v slovanske kraje. Pred vsem bi bilo naučno ministerstvo moralo odpraviti več nemških srednjih šol, ali pa še popolnem nepotrebno vseučilišče v Črnovieah. Da slovanske inteligence ni preveč, smo že večkrat čuli iz ust vlade, ki se vedno izgovarja, da se popolna narodna jednnkopravnost ne da izvesti, ker manjka slovenščine zm-'žnih uradnikov. — Čehi bodo v jed nej prvih sej državnega zbora interpelovali naučnega ministra zaradi njegovih naredeb proti srednjim šolam.
Poslednji čas so se pogajali Lienbacher in drugi konservativci, da bi prvi zopet ustopil v liivlil ciiNteiiiov lilnl». Če se je doseglo kako sporazumljenje, ne vemo Lienbacher je zahteval, da se klut) preustroji po njegovih nazorih, in obetal, da potem ne bode več po listih napadal konservativcev. Če se je dognalo kako sporazumljenje, bomo v kratkem videli. Konservativci se bodo vedno bolj upirali slovanskim težnjam. Slovanski poslanci mo ■ rajo pa potem tudi odločno postaviti se na narodno
LISTEK.
Sopernika.
A0braz s Slovaškega. — (Ješki spisala Gabrijela Preisaova.l
Desna stran Kratinske cerkvice nudi poletnega, prazniškega dopoludne tako prijetno senco, da počivajo pod njenim slemenom lastovice utrujene od ranega letanja. Doli pri zidu pa postaja Kratinska mladež, ne kanec preje iti v cerkev, kakor da se prikaže v župnijskih vratih župnikova postava. On-daj se razprši kakor na povelje in brzo stopi v cerkev k veliki maši.
„Tega ne sme biti! . . mislil si je že večkrat duhovni gospod, a predober je, da bi to prepovedal mladeži ali jo pokaral.
„Tega ne sme biti! . . ." sodili so često mimoidoči starci in oženjenci, — a takoj ozove se jim v srci spomin na svojo minilo mladost. Z lahkim vzdihom privoščijo jim to — puščajo jih.
Današnjo vročo, julijsko nedeljo kažo se one znane skupine in podobe. Tu in tam pogovarja se dvojica na samem, ob zidu stoji nekoliko deklet govoreč o zadnjem semnji, dalje zopet vrsta mla-
deničev v živem razgovoru o čižmih in čižmarjih, konečno v kotu pri zagradu tolpica prosto zabava-joče se mladine obojega spola. Iz deklet vredne so kake tri, da jih natančneje pogledamo.
K njim pristopi še Jenufa Loucka samosvestna in trmasta, kakor makova glavica. Majhna je, temnopolta, časih menda celo nekoliko zašili, a nnjed-nake tovaršice jej vender ne privošijo njene v obče ljubeznjive postave istotako kakor tudi tega ne, da je jedina hči premožnih roditeljev.
„Čemu si prišla tako pozno?" ogovorila jo je najodkritosrčnejša prijateljica, velika Kristina Vere-nconova, idoč jej štiri korake nasproti. In dostavila je brez zavisti: „Ha — zopet imaš novo krilo ..."
„Zdi se mi, dn bi se mogla s svojimi oblekami že peljati na semenj . . opomnila je na to z resnim nasmehom Aneša Zeininova. Bila je spoštovana devojka in za Jenfifo najbogatejša, in ra-zumnejša v Kvatinah. Dasi pa je bila videti skromnejša in razumnejša, vender ni imela pri mladeničih tolike sreče kakor Jenufa. Tonek Slamka hodil je sicer celo leto za njo, potem pa jo je opustil, češ da ni prijazna in izgovorna. V resnici pa se je zaljubil v Jenufo misleč Ki: „Ljubeznivejša je in lepše Brce ima.1'  Doslej hodi) je le o kol u nje, a
izdal se ni z jedno besedico. Bal se je najbolj, da bi mu bivše znanje z Anešo ne odtegnilo naklonjenosti ; — če ljubico popustiš iz kateregakoli si bodi uzroka, je to na Slovaškem slabo priporočilo za-te. Poleg tega lazil mu je v zelje še drugi morda tudi tretji sopernik. Tonek ni vedel ničesar gotovega, a slutnja pripovedovala mu je različne stvari. Bil je domišljav, ponašal pe je s svojo zunanjostjo, star-kovskim d »st >i tnvttvofri in s svojim posestvom. Libor je ubožnejšt, zdi se, kakor da bi se bil klatil po svetu, cerkovnik Laca pa ni niti vreden, da bi se kdo brigal zanj . . .
Jenufa niti ni utegnila, da odgovori obema devojkaina. S smehljanjem in z vidno zbeganostjo podajala je mladeničem in dekletom roko v pozdrav. Slutila ni, da bi jo mogel imeti kdo rad ali nerad, in ravno tako neodločno begale so njene oči z mladeniča na mladeniča, kmalu zopet na prijateljico ali v prazno daljavo. Nihče ni mogel ujeti njihovega globljega, razumnejšega govora.
Ko je obstala, obrnil se je k njej cerkvenikov Laca, vesel, hledolns in okreten mladec, kojega so dekleta, radi tega cenil", ker je umel dobro plesati in zabavati, — z vprašanjem:
nKako bo imaš kegeljček?"
stališče in ne privoliti nobene mrvice konservativcem, če slednji ne bodo pomagali jim kaj pridobiti. Pokazati jim morajo, da brez njih podpore ne morejo ničesar doseči
Iz državnega železu Milega »©veta izstopila sta ravnatelj Dunajske privatne brzojavne družbe Jessler in odvetnik Entlessberger. Oba je bila vlada poklicala v železniški sovet.
V n a n Je držav «».
Kaj sta se dogovorila av*ti*ij**ki minister vnanjih zadev in nemški kancelar v Kissingcnu, še nič ne vemo. „Nord" misli, da se bode ohranil mir, če sta se dogovorila, da se popolnem uveljavi Berolinska pogodita v Bolgariji, ki se je rušila s tem, da je Koburžan nezakonito prevzel bolgarski prestol. Če sta se pa kaj druzega dogovorila, misli glasilo ruske vlade, pa ne bode moč ohraniti mini.
Bolgarska vladna poročila so zagotavljala, da se je letos 18. dan septembra zlasti v Pl>»vdivu slovesno praznoval. Dopisnik nekega Dunajskega lista pa zatrjuje, da \se to ni res. Ta dan se v Plovdivu neso bile okrasile hiše, zastave so visele samo na vladnih poslopjih. Narod se sploh ni nič zmenil za ta dan. Na javnem trgu je res nekdo imel slavnostni govor, a zbralo se ni niti 500 ljudij. S tem je narod pač dovolj jasno pokazal, da ne odobrava delovanja sedanje bolgarske vlade.
Knez eriiogorNki povabil je na Cetinje vojvodo in vojvodmjo Edinburška. Pohodila bodeta Črnogoro 5. oktobra. Za vsprejem se že delajo velike priprave.
Sedanju Iraneoska vlada si posebno prizadeva, da napravi ravnotežje v budžetu. Izredni budget bode pomanjšala za 122 milijonov frankov, vojni in pomorski budget pa za 100 milijonov frankov.
Koliko lažij pošlje o mej svet razni listi in časnikarske agencije, se je zopet pokazalo. Vsi listi so bili polni poročil, da je turška vlada predlagala vlastitu, da se pošlje v Sofijo ruski generalni guverner, katerega bi spremljal turški adjunkt, in drugič zopet, da se pošlje ruski komisar v spremstvu turškega uradnika, kateri komisar bi pa le določeni čas smel ostati v Bolgariji, in da je Nemčija pretila Bolgariji z blokado pristanišč, če ne da zadostenja. Neko poročilo iz Carigrada pa sedaj zatrjuje, da je vse to izmišljeno.
Dopisi.
1/.   okolice   kamniške 24. septembra. [Izv. dop.]   V sled razpisa si. c. kr. okrajnega glavarstva kamniškega  vršila se bode volitev novega cestnega odbora, za sodnijski okraj kamniški dne 28. t. m. Kakor znano, vrši se te vrste volitev vsako tretje leto, in vabljeni so k njej župani se svojimi svetovalci. Volitve te so važne za vsak okraj, kajti udje cestnega odbora imajo častno nalogo, skrbeti za ceste v okraji ter gospodariti s precejšnjim vse-občnim imetjem. Ne moremo si kaj, da bi ne izrekli na tem mestu svojih simpatij, in zaupanja do sedanjega cestnega odbora, ki je ves čas svojega obstanka pod blagotvornim svojim načelnikom jako hvalevredno deloval, ter pravično gospodaril. Kratka doba treh let je pokazala, kaj  morejo možje, ki spoštujejo postave, ki jim  ni mari dobičkaželjnost, ne lastni žep — marveč občni blagor! V treh letih znižali so se precej izdatno odstotki naloženi davkoplačevalcem za cestni  naklad in vender se je kljubu temu mnogo cestnih naprav vzgradilo, mnogo zboljšalo in obnovilo.
Sedaj pa.  ko  bode treba na novo voliti — koga bodemo si izbrali? — Onih katerega morda,
ki je imel čast da je bil radi njega, oziroma radi njegovega netaktnega postopanja prejšnji cestni odbor razpuščen ? — Ne, takega ne t Mi hočemo može vredne našega zaupanja. Najbolje storimo torej, da volimo može, ki uživajo Že sedaj' na&e zaupanje; kajti prepričani bodimo, da ravno tako vestno kakor doslej, bodejo tudi zanaprej opravljali svoj Častni posel. In ako volimo koga glede na krajevne razmere, na novo izberimo si takega, o katerem smo prepričani, da ni istib jeden; ki pridejo k nam. v ovčjih oblačilih, a so od znotraj grabljtvi volkovi
— in ne onih kedo, ki znajo obljubovati mn«go, a storiti vrlo malo!
Iz Vipave 24. septembra. [Izv. dop.] Že koncem lanskega šolskega leta hotel sem opisati žalostne razmere naše, nekdaj tako cvetoče čvetero-razrednice. Toda opustil sem bil to, upajoč, da bosta okrajni in deželni šolski svet potrebne želje in opravičene pritožbe Vipavske občine, krajnega šolskega sveta in posameznih občanov, koji za pri-hodnjost mladine skrbe, vender jedenkrat prereše-tovala ter potrebno ukrenili. Kaj še l Prebravši poročilo deželnega šolskega sveta v „Lajbahen"ei" z dne 23. t. m., uveril sem se, da sem zaman upal
— poročilo o zanemarjeni Vipavski šoli še ne zine ne! To poročilo ne da mi miru in je povod dena-šnjim vrsticam.
Mislil sem, da je na Kranjskem pomanjkanje učiteljskih močij. toda zgoraj omenjeno poročilo mi pravi, da je si. deželni šolski svet neko dvorazred-nico v trorazrednico preustroju in tri jednorazred-nice ustanovil — in menil sem, da je deželni šolski svet preobložen z važnejimi posli, kakor so Vi pavske šolske razmere. Toda iz poročila sem se prepričal, da se mu interesi Vipavske šole neso posebno k srcu priraščeni.   Toda Čitajte in sodite!
Dosledno vsako leto v zadnjem času premestijo učitelja iz našega v drug kraj. To se ve, go spodom je najkrajši pot, da odvzamejo naši čvetero-razrednici učitelja ter ga namestijo na izpraznjeno šolo.   Tako n. pr. bila je letos že o veliki noči v Šturi ji šola brez učitelja.  Kaj se zgodi? Najspret-nejši naš učitelj, g. Perne, moral je iti v Šturijo; kmalu potem zboli nam tako in tako bolehasti učitelj, za njim učiteljica — obadva preskrbela sta si za dopust zdravniško spričevalo — in naši čvetero-razrednici ostal je vodja jedini učitelj. Kaj je naš  vodja, znano je pa marsikateremu Slovencu. Občina, krajni šolski svet in posamezne osobe pritoževale so se na merodajnem mestu glede njegovega obnašanja nasproti šolskim otrokom, nasproti tukaj   nastavljenim  učiteljem  in nasproti drugim občanom ter prosili, da bi ga nam nadomestili z boljšo učiteljsko močjo.   Toda še odgovora nesmo bili vredni, pač pa je naša šola letos tem več na slabšem!   G. Perne še vedno poučuje v Šturiji in njegovo mesto na naši šoli še razpisano ni. In vender bi marsikatera mlada, zdrava in spretna moč, sedaj  brez službe, rada k nam prišla — Šolsko leto pričelo je torej samo s tremi učitelji.
Kakor gotovo vem, odpeljal se je danes jeden te trojice iz Vipave, <ia bi doma pri roditeljih okreval, učiteljice itak trga in ima glavo obvezano po tem takem ostane v slednjih dneh šolski vodja zopet jedini učitelj č ve te r o r az r ed n i ci.
Čital sem te dni v časopisu o neki ljuds ki zabavi na Angleškem. Čez 4000 broječe ljudstvo plačalo je uhodniuo, da bi videlo, kateri od dveh tekalcev bo zmagal. Mimo Čakali so pričetka. Hkratu raznese se vest, da ni tekalcev. Ljudstvo zahteva povrnitev uhodnine; ker so pa dotični še o pravem času z denarjem pete odnesli, pokonča razburjena množica vse priprave na zabavnem prostoru deloma z roko, deloma z ognjem. — Temu ljudstvu jednaki smo mi. Mi smo tudi plačali uhodnino, rek še, velike šolske naklade, ali učiteljev nam ne dado, da bi nam otroke poučevali. Mi ne bodemo rabili takih sredstev kakor občinstvo na Angleškem, a zgoditi se mora kuj, da bodo vsaj stariši vedeli, kaj početi z otroki, katere mislijo kasneje v višje šole pošiljati. V sedanj m položaji pa upajo in čakajo, do-čim se jim otroci, mesto, da bi se kaj naučili, le i z p r i d i j o.
Ni torej čuda, da pri takem poučevanji ni nijeden otrok zmožen za vsprejem v srednje šole, dočim otroci iz jednorazrednice v Šturiji in dvoraz-rednice v Ajdovščini v mestu ustopajo, bodisi v četrti razred, bodisi v srednjo šolo.
Gospodje, koji imate to stvar v rokah, to ne gre! To se pravi, nam naš krvavo zasluženi denar — da hujšega izraza ne rabim — odtegovati. — Mi zahtevamo, da spolnujete svojo dolžnost, kakor mi svojo moramo. —
Laibaherici bom kaj hvaležen, ako bo skušala oprati deželni šolski svet v tej zadevi tako hitro, kakor v zadnjem času zaradi notice v ^Slovenskem Narodu" radi Kočevske šole.
Ort Savinje 24. septembra. [Izv. dop.] Slovenci ob Savinji si hočemo leto 1887 posebno dobro zapomniti, ker nam je glede šolskih razmer prizadejalo britkih izkušenj dokaj. Naše narodno učitelj-stvo je pod terorizac jo šolskega nadzornika skoro da korumpirano; učiteljske moči, ki so poprej s hvalevredno marljivostjo delovale, postale, so nekako premrzle, naroden duh jih (z malimi izjemami) še nikakor ni zapustil, ali ta duh veje tako bojazljivo, tako otožno kakor smrtni dih! In vse to zakaj ? Ni čudo! V poročilih šolskega nadzornika nahajajo se tam pa tam tiste opazke, katere baš tega nadzornika tako markantno označujejo: „National", „extrem national" itd.
In to vedo učitelji; oni pa so večin uma očetje večje ali manjše obitelji in slepa strast nadzornika bi utegnila jim donašati neiznosnih britkostij — to bi bilo vse, kar bi dosegli!
Nekateri izmej učiteljev pa so celo padli v nadzornikovo naročje in take on pestuje ljubeznivo, jih ščiti ter zatiska obedve očesi ne uoteč videti pojavljajočih velikih napak osobnih in uradnih. Nič se ne tolažimo, to je neovrgljiva britka resnica !
Poznamo pa tudi učitelje, katere ravno ta nadzornik zasleduje, ker bi se rad sam oblastno usedel na dotično službeno mesto. Taki učitelji so mučeniki, tako pristni mučeniki, kakor so popisani v Mohorjevih knjigah. In ravno tisti nadzornik je slovenski narod očito globoko razžalil, on vedno zbija neslane svoje šale nad njim, on ki je sam rodil sena zemlji slovenski — žalibožel
V devetletni dobi službovanja njegovega bi se moralo kaj izdatnega poznati na prospehu narodne
„Čemu kegeljček?"  začudila  se je Jenufa in I pogledala Laco tako čudno,  da je bilo res videti, kakor bi malo silila.   Ne zuajoč jej slučajnega naziva nikakor razložiti, ponovil je brzo:
„Torej, kako se imaš?"
„Dobro," odgovorila je prepričevalno. „Veselim se že na večer, na godbo ..."
„Potom pridem po tebe za prvi ples — brez starka ..." oglasil se je hitro Laca.
„Pridi," dovolila je Jenufa brez ponosa in ga povabila še za popoldne na hruške. „Kristina pride tudi in Dochova dekleta istotako", dostavila je. „Razgrajali bodemo kakor čarovnice!"
„Mene pa ne povabiš V oglasil se je z navidezno mračnostjo Libor Verenec, Kristinen brat. V njegovi zunanjosti kazala se je neka zdržliva ognjevitost in gizdavost. Bil je še novinec v Kra-tinah, kajti vrnil se je še-le pred mesecem dnij od vojakov domov, a s tovariši in devojkami prišel je že v stari tir. Začetkoma opazoval je plašno Je-nufćina kretanja. Zdelo se mu je, da pogleduje govoreč z Laco k Tonku Slumki, ki je stal poleg njega. Libor je vedel, da smatrajo ljudje ta dva že za par in jezil se je v duhu radi tega, kajti verjel ni. da bi bilo Jenufi toliko do Tonku. »Ta
mora biti moja, — jedina ta . . .tt zatrjeval si je, ko se je seznauil z Jeuufo. Pred tremi leti, ko je odšel na Poljsko, bila je še nedorasla deklica, zdaj pa, ko jo je jedva zagledal, zdela se mu je vredna ljubezni in svestobe, naj bi jo ljudje pripoznavali za lepo ali nelepo. A kako naj se porazgovori ž njo, — in kaj je s Tonkom? Jenufa sama bila je kakor uganka, Tonek pa je tajil in skrival, kar mu je vsakdo bral v očeh.
Libor je torej čakal. Stopah je pred njo le kot znan mladenič, pripovedoval ji je, — da jo zabava — o neki poljski devojki, ki se je zaman zaljubila v njega, a opomnil ni, da bi mogel on neko drugo rad imeti.
„Čemu ne? . . odgovorila je Jenufa na njegovo vprašanje, in zopet se mu je zdelo, da je pri tem tako pogledala na Tonka, kakor bi se vender le razumela. Libor ozrl se je še jedenkrat na njo. Molče ravnala je gube na novem, tibetnem krilu z rumenimi svilnimi trakovi. Na malih, izdelanih rokah bliščalo je nekoliko srebernih prstanov; od koga jih je pač dobila? . . . Pogled Liborov povesil se je k njenim ljubeznivim Čižmom. Prestopala se je z noge na nogo, kakor bi se zibala na ples.
„Zato tako dela, da bi jo vsak opazil — da
bi vsakemu ugajala . . . modroval je in se razjezil nevede, zakaj. Zdaj švignila je mimo njega Marvša Dochova, in prišla je Liboru ravno prav. Zavrtil se je na peti k njej in jo ujel za roko.
„Daj mi to kitico!" zahteval je, ne da bi bil čutil prošnjo.
Marvša nasmejala se je ljubeznivo in razdelila kitico divjih klinčkov, resed in bosilja na dvoje.
„ Daj mi vsaj celo , da bom imel dosti za na klobuk!" reče neskromni dečko.
Dekle ga je pogledalo in najhitreje zato, ker je bil tako lep, pogoltnilo ugovor.
„Imej jo torej, ti urad!" pošalila se je v zadregi, da bi se ne reklo, da je molče ubogala.
Libor je snel klobuk in odvrgši njegovo prejšnje krasilo, rumeno vijolico in modro ostrožnico, utaknil si za trak Marvšino kitico.
„Škoda je teh cvetov —u, rekla je Maruša dobrodušno in pobrala odvrženo kitico pihajoč prah ž nje. »Vzela jo bom jaz za-se, da bom imela vsaj nekaj v roki!" pristavila je, dasi je imela v roki velik materin molitvenik in vezan robec.
Libor pogledal je po stari na JenCdo [in opazil, da je nekako v zasmeh zavihnila ustni.
„Kako lepe trakove imaš pri predpasniku . . **
naše šole tukaj. Kaj govorimo o napredku, veselilo bi nas, ko bil pustil pri miru oni napredek, kojega so pridni učitelji dosegli z neumorno delavnostjo pred njegovim službovanjem ! Pač! pisati so morali učitelji toliko, da so skoro prekosili vsakega sodnega pisarja. Drugo je po hotel kar vse postaviti na glavo!
Mej značajnimi učitelji znašel se je jeden, uzgleden pedagog čilega razuma, globokih niislij; ta je skusil spraviti na dan dokazilo za nestrpljivi položaj našib šol in učiteljev. To dokazilo bi gotovo celo gadjo zalego vender jedenkrat nekoliko svetu razkrilo ter vzbudilo nalašč spečo pozornost mero-dajnih krogovo. Dokaz mora v svojem tenoru obsegati to, da je notranja organizacija naših šol proti-postavna, da ne rečemo še kaj hujšega. Po njej veje neka tihotapnost, katero pa neučitelji in tudi baš oni ne opazijo, kateri bi jo opaziti morali. Tako se ona šopiri v škodo našemu mozgu s pomočjo brezvestnih nadzornikov, ki učitelju vsakovrstna, da le mogoča, bremena nalagajo, s tem uči teljski stan preganjajo, motijo iu demoralizujejo, da bi le glavno napako slovenskih šol zakrivali.
O tem je bilo po okrajnih učiteljski konferencah večkrat govorjeno.
še pred nekaterimi leti se je v deželnem šolskem svetu bila sestavila resolucija zaradi pravilne organizacije. Bila je vsprejeta, a preziral jo je doslej dosledno dež. šolski svet in okrajni nadzornik. Izvoljen je bil za sestavo pravilnejših učnih načrtov poseben odsek; ali motite se, če mislite, da je ta odsek kdaj zboroval, potlačil se je. To jasno izpričuje, da se notranja brezumna organiza cija goji namenoma, kajti ona je izvrstna past, v kojo se vrlo lahko ulovi vsak učitelj, ki le količkaj skromno materinemu jeziku ustrezati hoče. Potem se seveda tudi brez težav tero-rizuje in to z mogočnim upravnim aparatom.
Vsak  vesten učitelj  more iz lastne izkušnje našteti lakti, ki dokazujejo, kako mora učitelj pre-mnogokrat trpeti krivico zaradi označenih nedostatnosti). Naši poslanci bi morali g. Gauču razložiti to čudno skrivnost ter odločno zahtevati, da se takoj odpravi. Ker pa ima g. Gauč sedaj svoje slabe ure, bi se morali pobrinoti po dobrem juristu pri državnem sodišči.   Državni poslanci morajo zahtevati to odločno, da se nemškemu jeziku, ako se po sili vsprejme, odstopijo le tiste učne ure,  katerih je najmanj škoda (n. pr. od risanja, od telovadbe) od drugih ur bi se ne smela nobena žrtovati v nemško mavho, sicer se stori zločin, ki za duševni značaj in razvoj ni nič manjši kakor „posilstvo!"   Dovoljeno naj bi pa tudi nobenemu nadzorniku, ni učitelju ne bilo, da bi, kakor je zdaj navada, samovoljno za nemški jezik učne ure materinemu jeziku kradel.   To je oni skriti kot, v kojem tiče lisjaki strahovito neporedni. Najnovejše izkušnje z g. pl. Frankenturnom nam ne dajo sicer kar nič nade, da bi takim željam ustregel, držati se bode torej treba instančnega načela previdno ali energično.
Razstava v Trbovljah.
(Dalje in konec.) Razstavljenega je veliko in jako lepega sadja in drugih kmetijskih pridelkov.   Lepa jabolka so
razstavili Fran SimoniČ, V. Veršec z Bizelj-akega, Martin Laznik, Blaž Škof ca, Matija Supan, G. Vodušek iz Trbovelj Fran Peki ar, Peter Fridar, F. Burgar, Tomaž Mlinar, posestnik na Vrholah pri Konjicah poslal je 32 jabolk in 6 vrst hrušk, Fran Vol a v še k lepo grozdje, Karol V al en t i nič grozdje in razna orodja, potrebna za sadjerejo. Najoriginalneji so napisi pri Matije Supana ovočji. Čita se namreč prav po domače : „To so belčki". — „To so kajzer pirn". — „Tem se reče rudeče rabatke". — »Tem se reče železnice". — „Suhe in frišne češplje".
Cesarjevič Rudolf ovo sadjerejsko društvo za spodnji Štajer v Sent Juriji postavilo je na ogled za južno Štajersko priporočljiva namizna in gospodarska jabolka, lepe hruške in pridelke, ki pričajo v vrlem napredku. Kmetijska podružnica v Trbovljah razno ovočje, s slovenskimi napisi, ljudska šola v Hrastniku razna gospo darska orodja in stroje, ki so jako ukovita, Fran Kalan velike buče, platno, lepo koruzo, Čebulo, krompir, klobuk od gobe, Janez K les in na Trojnem velike pese, žita, bob, ruski oves, Fran Po lak koruzo, krompir, peso, Alojzij P in ta r semena, krompir, med v satovji, Alojzij Logar v Hrastniku platno, rudeče in rumeno bizeljsko vino, Fran Žuž-man v Laškem trgu lepo usnje, velike kože, Matija Medved apno, Peter Itukl velikansko grudo surovega apna, Josip Trče k sč Žingarskega Vrha pri Sevnici drobnozrni kremenski pesek (98 8°/0 kremenske kisline), od katerega se izdeluje najbe-lejše steklo.
Znstopane so izborne tovarne v Tibovljah, v Hrastniku in Zagorji s svojimi dobro znanimi pro> izvodi, a tudi iz Ljubljane udeležilo se je več tvrdk te razstave. Luckmann & Bamberg razstavila sta lim, koščeno mast, koščeno moko, Tdnnies razne stroje, S a m a s s a brizgalnice in sesalke, Det ter razne stroje, ki so pri njem na prodaj, J. C. Juvančič obširno kolekcijo raznih vin v buteljkah in slivovko.
Posebno lepo je steklo iz tovarne v Zagorji, a tudi proizvodi tovarne Riessberger & Comp. na Vranskem, in stroji in orodja iz tovarne Josipa Lorberja v Žalci so solidno in okusno delo.
Omenjeni naj bodo še naslednji razstavijalci: Pavi Vogt. umetni vrtar v Celji, Bernard Str a h o v n i k iz Žalca (izdeluje solidne omare za led), J. Mazzoni z Vranskega (pletarski izdelki), Fr Knez, ključarski mojster v Radečah (ključe, ključavnice), Valentin Rozin v Hrastniku (svetilke, posode od kositarja), Anton K v i š k a iz Trbovelj (slika od las sestavljena), A. Počivalšek, pek v Trbovljah, (fino pecivo), Martin R a in š a k (slivovko, bezgovec, borovničar), Marija Ž e 1 e z n i k v Laškem trgu (razno žganje), nožar Vrba iz Maribora, dolenjske graščine Novi dvor in Hote-može (sir, moko, otrobe), Radeče in Svibnje (gozdne rastline, prereze dreves, orodja), Bouirer iz Radgone (ljutomerska iu radgonska vina).
Poleg naštetih je še par druzih, kakor Trboveljska cementna tovarna in tovarna kemičnih proizvodov, ki sta pa glede svojih kemičnih proizvodov itak že na glasu, torej se zaradi tesno odmerjenega prostora ne moremo obširneje baviti ž njima, kakor tudi ne s knjigotržci,  ki so razstavili razne pred-
govoru je znova Marvši in zgrabivši konček modrega, zobčastega v ukusno pentljo zloženega traku, potegnil ga je, da se je pentlja takoj raz vezala.
,Ti neroda!" jezila se je navidezno devojka popravljajoč Liborjevo svojeglavnost, „lepih stvarij si se naučil pri vojakih ..."
Mej tem približala se je Jenufa sama Tonku in mu tiho dejala:
„Kaj je s teboj — ali si jezik izgubil, da stojiš tu kakor lipov bog?"
„Moj Bog!" vzdihne Tonek, „vedno se človeku ne ljubi govoriti in norčevati. . u
Jenufa ni razumela te modrosti, vender je vprašala ljubeznivo in sočutno: „Ćesa ti pa nedostaje?"
»Marsičesa —" Tonek zmajal je z glavo prepričan, da je zdaj zanimiv.
„Tega ni moč razložiti —■ utešil je glas do šepeta, — jedenkrat ti morebiti---vse povem..."
Oba sta nekoliko zardela. Jenufa čutila je poglede drugih ter storila korak na stran.
„ Sprehodiva se raje malo — —" odločila je v zadregi.
V istem trenotku prijela je Aneša Zeminova Kristino Verencovo za roke in jo obrnila k steni
„Kristinka," šepetala je gledajoč v tla, „rada bi ti nekaj poverila, a prosim te, ne povej tega drugim ..."
„Kje neki — —" ujunačila jo je Kristina zvedava, kaj bo pač od sicer prikrite prijateljice izvedela.
„Čez pet tednov se bom omožila —w govorila je polagoma in zamolklo Aneša, z onim krčmarjem iz Jaborek ..."
Kristina je že davno vedela o tem Anešinem čestilci, mladem vdovci, vender jo je to iznenadilo.
„Tako, vidiš ..." rekla je zamišljeno čez ne kaj Časa, „a kdo ti pojde za družico?. . .
p Tega še ne vem , najbrže bodem naprosila jedno Dochovo, morda tudi Jenfifo ..."
Ta je šla baš s Tonkom mimo, in obe dekleti ozrli sta se pomembeno na-njo. »Zdaj je na mojem mestu — —tt sodila je v duhu Aneša in tiho vzdih-nila. — „Bore Libor —" spomnila se je Kristina brata — izpoznavši s sestersko premetenostjo nje gove čute — „ko bi bil tako na Tonkovem mestu. (.Dalje prili.)
mete iz svojih zalog. Zadostuje naj, ak> rečemo, da je razstava lepša, nego bi si mislili. Vse je prav poučno razvrščeno in dosegel seje nameravani smoter, pokazala se je pristna slika vseh pridelkov in proizvodov, po katerih se more presojati kmetijski in obrtni razvoj v okraji, pokazali pa tudi nedo-statki, katere treba še odpraviti. Odbor sme z razstavo biti zadovoljen, kakor smo bili zadovoljni — obiskovalci.
Domače stvari.
— (Čujte, čujte!)  Povodom higijeničnega kongresa piše „\Viener Allgemeine Zeitung" v svoji včerajšnji štev. 2722 doslovno tako:   „Noch trost-loser klingt der officielle Bericht iiber die Ver-haltnisse im cisleithanischen slovenischen Stiden der Monarchie,  der vvahrend der letzten Epidemie von der Cholera heimgesucht war. Die kronliindische BevOlkerung, i nd o l e n t, ohne jegliches Verstundnis fiir die ohnedies hbchst primitiven und unzureicben-den Forderungen der staatlichen Fiirsorge, rafft sich in den dti-teren Epidemietagen zu hellem Auf-ruhr   gegen  die ausgesandte  Cholera - Comission empor.   Man glaubt  in der Geschichte der Kreuz-ziige zu blattern, wenn man Uest, dass die Bauern den Arzt mit aufgehobenen Hiinden bitten, doch ja kein Gift zu geben.   Die Bevolkerung rlieht mit einem panischen Schrecken vor den Aerzten, „\velche den Auftrag liaben, die Cholerakranken sofort zu vergiften." Kranke verkrichen sich vor der iirztlichen Commi88ion  auf den Dachboden, wo  sie entseelt aufgetunden vverden.   Freilich, wo soli  denn der Glaube  an  die   „Bittprocessionenen" herkommen, wenn Opiate, Hypodermoklysen und Darminfusionen iure Schuldigkeit thun ? Das sinil eb»m die traurigen Resultate der heutzutage leider nicht mehr so wie in einstigen kampfesfreudigen Tagen gevvurdigten Pfaf-fenvvirtschaft und ihrer niichsten Conseiuienzen' des Analphabetenthum8 und der FMucht in die nationale Wtiste.  Auf diesem Boden gedeihen ja nicht die tausendfaltigen herrlichen Bltlthen, der mit dem Erd-kreise vvetteifernden dautscheu Kultur; um so be-ruckender vermag  sich darum der  volle Zauber einer von der Kanzelregie besorgten ti iigerischen »Fata morgana"  zu entfalten . . .   „Unter der an-scheinend machtigen Schicbte. vvelche die Cultur von Jahrhunderten abgelagert haben solite", sagt der sehr abgetbnte officielle Bericht, „stiisst die Soude sofort auf starren, unveriindert gebliebenen Fels-boden, geformt aus Vorurtheilen, Aberglauben und Unvvissenheit!" K temu izredno perfidnomu članku nemarno nobene opazke, ker bode vsak čitatelj s sodbo itak takoj gotov, rado bi pa znali, kdo p o-š i 1 i u taka oficijalna izvest ja na Dunaj? S Kranjskega, Štajerskega in Koroškega se kaj ta-cega gotovo ni pisalo, od kod ima torej „W. Allg. Zeituug" oficijalno izvestje? Nujno potrebno bi bilo v tej zadevi malo pojasnila,  kajti javno mnenje je po takih podlih člankih gotovo zelo užaljeno.
— (Trboveljsko razstavo) obiskal je preteklo nedeljo g. grof Thurn, deželni glavar kranjski.
— (Družba sv. Mohora) že razpošilja letošnje družbine knjige, ki so naslednje: 1. Koledar družbe sv. Mohora za prestopno leto 1888. 2. Slovenske večernice za poduk in kratek čas. Jeden in štirideseti zvezek. 3. Franc Pirec, oče umne sadje-reje na Kranjskem in apostolski misijonar med In-dijani v severni Ameriki. Spisal P. Florentin H rova t. 4. Zgodovina Bvete katoliške cerkve za slovensko ljudstvo. Spisal dr. Ivan Križanič, stolni ko-rar v Mariboru. 5. Osmero blagrov na svetu ali dolga pridiga za kratkočasim življenje. Spisal Anton Kržič, katehet v Ljubljani. 6. Življenje preblažene device in matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. — Te knjige pojdejo v 210.0 60 izvodih mej slovenski svet, kajti število družabnikov narastlo je letos na »iS.Ol© (605 dosmrtnih, 34 405 letnih), ki se po škofijah dele* tako: Goriška škofija šteje 4849 udov, Krška 3133, Lavantinska 10.566, Ljubljanska 13.444, Tržaška 1875, Sekovska 243, Somboteljska 203, Zagrebška 263, Senjska 121, Poreška 58, Videmska 134, Razni kraji 57, Amerika 64. Dohodkov imela je družba 36.820 gld. 75 kr., troškov pa 36.775 gld. 23 kr., torej prebitka 51 gld. 52 kr. Matična glavnica znaša do 1. avgusta t. 1. 18.030 gld. v gotovini in 200 gld. v obligacijah. Za lani razpisana darila bil je jako živahen natečaj, doposlalo se je nad 40 raznih spisov, povestij, životopisov   in raz-
prav. Izmej povestij obdarovala ae je samo „Stara mati", ki jo je spisal Jan. Ev. Krek. Mej sotrudniki nahajamo tudi odlični imeni: S. Gregorčič, Anton Aškerc, poleg drugih kakor: dr. V o š n j a k, Ivan Šubic, A. Koder, Ig. Žitnik, dr. I. K., Ivan T r i n k o, Henrik Schreiner, Roza Kosova, itd. Za prihodnje leto razpisana so nastopna darila: dve sto in deset goldinarjev za šest krajših izvirnih povestic, vsakej po 35 gid., ki obsega vsaj pol tiskane pole. Sto in štirideset goldinarjev za štiri poučne spise raznega zapopadka, vsakemu po 35 gld. v obsegu pol tiskane pole. Rokopise je doposlati do 1. marca 1888. Iz teh podatkov vsakdo lahko posnema izredno blagotvorno delovanje družbe sv. Mohora, katerej v cele j Avstriji ni jednake. Vsaka beseda v njeno hvalo in priznanje izvrstnemu odboru bila bi odveč, kajti glede družbe sv. Mohora je pač umesten pregovor: Dobro delo se samo hvali. Sijajni uspeh pa je najboljše zadoščenje vsem voditeljem in sotrudnikom.
— (V okrajni šolski svet vranski) voljeni so bili v glavni skupščini okrajnega zastopa dne 24. t. m. sledeči gospodje: Balon Anton, župnik na Vranskem; Južna Valentin, posestnik in župan v Št. Jurji ob Taboru; Musi Josip, posestnik in načelnik okraj, zastopa na Vranskem; Prislan Fran, posestnik v Parižlah; Šorn Gašpar, posestnik in župan v Grajski vasi. S to volitvijo smemo pač popolnoma zadovoljni biti, ker navedeni gospodje so odločni narodnjaki. Brezbrižnost nekaterih občin za volitve v okrajni zastop je bila kriva, da so v zadnjej šestletuej dobi sedeli v okrajnem šolskem svetu večinoma naši hudi nasprotniki, no, tudi tem je odklenkalo — za vselej.
— (Konkurz) napovedal je Anton Schmidt, posestnik v Rajhenburgu.
.Slovenskemu Narodu1
legrami ,
Pariz 27. septembra. Zagotavlja se, da je grof Mtlnster ministru Flourensu osobno izrekel svoje obžalovanje na dogodku ob meji. Nemčija da bode takoj dala zadoščenje, ako se dokaže krivda nemških agentov. Časniki za gotovo pričakujejo zadoščenja, sicer pa pišejo bolj pomirljivo.
Strassburg 27. septembra. O dogodku ob meji je avtentično dognano, da je nemški vojak lovca zmatral za lovska tata, katerih je ondu jako veliko in so zelo predrzni.
Madrid 27. septembra. Domačin« v Pa-nape (Karolinški otoki) spim tal i se proti Spanj-cem in umorili guvernerja.
Smirna 27. septembra. Roparji ujeli so in odpeljali v okolici štiri Angleže. Za osvoboditev Angležev storili so se potrebni koraki.
Dunaj 26. septembra. Grof Lotar Ho-henwart, okrajni glavar v Cavalese, drugi sin bivšega ministra grofa Hohemvarta danes po-poludne za revmatizmom v sklepih umrl.
Pariz 26. septembra. Flourens vsprejel popoludne grofa Munstra in nam objavil uspeh preiskave o dogodku na meji Časniki javljajo, da se je francoskemu zastopniku v Berolinu dal nalog, da dogodek na meji naznani nemški vladi.
JRaon 26. septembra. Lovci hodili so v soboto po stezi, 7 metrov od meje oddaljeni, ko se je trikrat ustrelilo mej nje in je bil gonjač Brignon takoj mrtev, lovec Wangen, gojenec konjiške šole v Saumuru, teško ranjen. Nemška oblastva se izgovarjajo, da ie vojak Kauftiiann mislil, da so lovci na nemški zemlji in zaradi tega streljal. Vojak trdi, da je poprej trikrat zaklical „Stojte!" Lovci tega klica neso slišali.
n novoletna opazovanj«. Proti slabosti želodcu iu pomanjkanju slasti do jedi j, sploh pri vseh želodčnih boleznih se pristui Slo U-o vi „ S ei d 1 it z- p ra š k i " zelo odlikujejo od družita sredstev, s svojim prebav ljenje pospe-Sujočitn in želodec okrepi-ujočim uplivom. Cena škateljici 1 gld. Po postnem povzetji razpošilja jili vsak dan A. Moli, lekarnar in c. kr. dvorni založnik na Dunaji, Tuclilauben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj vedno izrecno Moli-o ve preparate z nj»-ga varstveno znamko in podpiaoin. 3(19 — 7)
„LJUBLJANSKI ZM"
M to I i 137)
za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15.
TllfCl :
26. septembra.
Pii Slona i Stahl, Gecl, Brurker, TreStli, Blachinger z Dunaja. — Mijajlovič it Belgrada. — PalmHnn  iz Sze gedina. — pl. Pongratz iz Zagreba. — Goldatein iz Kauiže.
— Pisael iz Knittelfelda — Mlasko od sv. Nikolaja. — Sc h I ager iz Radne. — Bernot iz Celovca. — Boschetto, Lautmanu iz Trsta.
Pri »l«Il*i t Gpllač, Popper z Dunaja. — Selenšek iz Marije Celja. — Tomaš iz Gradca. — tjaindl iz Zagreba.
— Kliniko ix Broda. — Virant, Vallentschag iz Celja. — Vallentschag iz Konjic. — Eulambio iz Trsta.
Pri avstrijnisem eeaarjl : Gaber, Sellak iz Loke.
— Zmerzlikar iz Smartna.
Pri južnem koloUvorn t dr. Gruber iz Gorice. — jHiua iz Litije.
Umrli so v Ijuhljaaii:
23. septembra: Andrej Podb»j, mestni ubog, 81 let, Karlovska cesta St. 7, za slabostjo. — Leopold Bruneič, ćrevljarjev sin, 4 mesece, Reber St. 5, za jetiko.
V deželnej bolnici:
22. septembra: Marija Mautinger, delavka, 27 let, za vnetjem možganske kožice.
24 septembra: Martin Ajdišek, crevljarjev sin, 30 let, za jetiko — Alojzija Hober, steklarjeva žena, 86 let, za zamotanjem 6rev.
Meteorologično poročilo.
3	Ca« opazovanja	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi	Mo-Nebo   krina v mm.	
23. sept. 1 i	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	740-36 mm. 737 92 u 738-72 mm.	6-3" C 17 21 C 10 2 C	si. vzb. iL jz. ■1. zah.	d.jas. jas. ja».	000 m.
o. 7, zjutraj S j 2. pop. 9. zvečer		737-42 mm. 733-81 mm. 735 47 mm.	6-48C 17-8« C 12 0" C	si. zah. si. zah. si. zah.	megla d. jas. dež.	1-50 mm. dežja.
+» S	7. ljutraj 2. pop. 9. zvečer .	736-62 srn. 734- 93 mm. 735- 94 mm.	68° C 15-4° C 7-4° C	si. vzh. si. vzb. si. vzb.	te jas. Jas.	0 00 mm.
Srednja temperatura 11-1°, 12*1° in 9-9°, za 2-8°, 13« in 3-9° pod normalom
IDu-naJsl^SL borza
dne 27. septembra t. I.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
včeraj      — danes
Papirna renta.....gld. 81*10    — gld. 81-15
Srebrna renta.....„    82-35    — „ 82-40
Zlata renta......„  112 60    — „ 112-f>5
5°/0 marčna renta ....    ,,    9605    — „ 96-45
Akcije narodne banke   .   .    „   882-—     — „  880-—
Kreditne akcije.....„   282-10    — „ 282-20
London........                                 „  125 85    — „ 125-85
Srebro........„    —•—    — „    —•—
Napol.........                                     „      9-95'/, — ,      9 96
C kr. cekini......„      5-96     — „ 595
Nemike marke......61-52'/« — , 61-52«/,
47« državne srečke Iz I. 1854   250 gld.   130 gld. 75 kr
Državne srečke iz 1. 1864         100   „    MS , — „
Ogerska zlata renta 4% ......                          100 ,  05 J
Ogerska papirna renta 6 '„.....86 „   95 J
570 Štajerske zemljišč, odvez, oblig. .   .   104 „50 n
Dunava reg. srečke 6°/0 .   .    100 gld.   119 ,   70 J
Zemlj. obč. avstr. tM/i7o        zaBt- ■i8ti *   125 »   75 n
Prior, oblig. Elizabetine zapad, železnice    — „   — _
Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice   100 „25
Kreditne srečke.....100 gld.   178 „40 ]
Rndolfove srečke.....                       10          20 „  50 „
Akcije anglo-avstr. banke .   .   120   ,     lil „50 -
Trammway-draSt. velj. 170 gld. a. v.    .   232 „  — „
K
er mi ni bilo mogoče pri svojem odhodu iz Ljubljane od vseh dražih prijateljev, sobratov pevcev in „Sokolov" posloviti se, jim kličem po tem potn srčni
±
Potrtim srcem naznanjamo s tem tožno vest, da je nttma 1. aprila t. 1. rojenega sinčka
Ti/T T J*- JL
danes po noči ob l'/«. uri vzela neizprosljiva smrt.
V Ljubljani, dne 22. septembra 1887.
Ivan Velkavrh,      Franja Velkavrh,
c. kr. uadporočnik v p.,
stariSi. (690)
Pogrolml zavod Frana Dobcrleta.
2 pj
--$ŠJ>
Izjava o dr. Friderika Lengiel-a
brezovem balzamu.
oaz
„Kncijoualuo izbrane snovi tega lepotila so za lepo polt nepresegljivo dobrote in upliva. Da so hitro zgladi koža po preslanih kozah, zato je ta balzam pravi unikutu." (410—9)
Med. Dr. Raspi, vseudillaoni prokurator. Zalega v Ljubljani pri U. pl, Trn-koezv-ji, lekarji; na Dnnajl pri Ph. NeuMtein-ii, mesto, Piankeng.
„Na zdravje!"
Majico
Vipava, 27. septembra 1887. ,694)
Dobra kuharica
se takoj vsprejme v Mallnerjevem h6telu na Bledu,
kamor naj poSljejo svoja spričevala, katere želč te službe. (B81 — 5>
~v X^jiil>lJ«.iii
so izšle in ae dobivajo po znižani eenl sledeče knjige:
Ivan 2£bogar.
Zgodovinski roman. Spisal Charles Nbdier, poslovenil J. Kr-šiinik. — Ml. 8°, 198 stranij.  Cena 25 kr., po poŠti 30 kr.
Rnez Serebrjanl.
Roman. Spisal grof A. K, Tolstoj, poslovenil J. P. -609 stranij. Cena 70 kr., po pošti 80 kr,
Ml. 8°,
Selski župnik.
Roman.
Spisal L. Halhvij, poslovenil Vinko. — Ml. 8>, 203 8trany. Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Zn dragocenim korenom.
Povest iz življenja kitajskih pognzdnikov.   Spisal  A. J. Maksimov.   Poslovenil J. P.   Ml. 8°,   141  stranij. Stane 20 kr., po pošti 25 kr.
Pariz v Ameriki.
Roman.   Francoski spisal Beni Lefebvre.   Poslovenil * • t Stat nominis utnbro.   Ml. 8°, 535 stranij.   Stane 50 kr., po pošti 55 kr.
J ii n ali našega časa.
Roman.   Spisal M. Lermontov, poslovenil J. P. — Ml. 8°, 264 stranij.   Cena 40 kr., po pošti 45 kr.
Povest.
Roman.
Dubrovskl.
Spi h d A. S. Puškin, poslovenil J. P. — 122 stranij. Cena 25 kr., po poŠti 30 kr.
M o v.
Ml. 8",
Spisal Turgenjev, poslovenil M. Mdlovrh 32 pol.  Cena 70 kr,, po pošti 80 kr.
Časnikarstvo
Spisal +
Ml. 8%
In naši časniki.
*   Stat nominis nmbrs.   Ml. 8°,  19 pol. Cena 40 kr., po pošti 45 kr.
Trije Javni govori.
Tri dni v starem Rimu. Govoril prof. Fr. VViesthaler. — Ženstvo v iiloveiialcl narodni peani. Govoril drd. Ivan Tavčar. — Jeanne d' Are, devic* orleanako.
Govoril p'of. Fr. Šuklje.   Ml. 8°, 134 stranij.   Cena 20 kr., po pošti 25 kr.
Za, znižano ceno
se morejo Ae dobiti sledeče
slovenske lepoznanske knjige:
I. zvezek, ki obsega: Stenografija, spisal dr. Ribit.
— Životopisje, spisal Rajč Boi. — Prešern, Prešerin ali Preširen, spisal Fr. Levstik. — Telečja pečenka, novela, spisal J. Jurčič. — N. Machiavelli, spisal dr. Ribič.
— Pisma iz Rusije, spisal dr. Celestin. — Trštvo z grozdjem na Ruskem, spisal dr. J. Vošnjak. — Čegava bode, novelica, spisal ./. Ogrinec.  Velja ....   15 kr.
V. zvezek, ki obsega Meta Holdenis, roman, fran • eoski spisal  Viktor Cherbuliez, poslovenil Davorin Hostnik.
Velja.................25 kr.
Za oha zvezka naj se priloži še 10 kr. poštnine, za posamezne zvezke pa 5 kr.
Tovarna za kostne pridelke in lim Luckmann-a & Bamberg-a
v Ljubljani
priporoča  svoja  zelo vspešno učinkujoča
umetna onojiva, kostne moke in sierfosfate
po najnižjih cenah. Na znlitcvaiiju se vpošlje cedilnik in prospekt.
•.•£'JrW.'<
(loi —;j5)