DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik IX. V Ljubljani, decembra 1892.	12. zrezek.
Druga adventna nedelja.
I.	Ali je zdaj Odrešenik potreben? J,
Ravno ob času, ko je Zveličar na svet prišel, je bilo pričakovanje in hrepenenje po Odrešeniku najvišjo stopnjo doseglo, ne samo pri judih, ampak celo pri paganih. Deloma to razvidimo iz vprašanja Janezovih učencev. Ko so učenci Janeza Krstnika slišali o delih Kristusovih, so poprašali svojega učenika, mesto odgovora jih je pa kar naravnost k Jezusu poslal vprašat: Si ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo druzcga? t. j.: si ti Odrešenik, ki ima na svet priti, katerega vse pričakuje, ali nisi, ter bodemo še dalje morali čakati, dokler kdo drugi pride ter se skaže za Mesija? — Pa zakaj je vse tako Zveličarja pričakovalo ter po njem hrepenelo ? Posebno iz treh vzrokov. Skoro vse človeštvo (izvzemši judovsko ljudstvo) je bilo zabredlo v ostudno malikovanje, zmirom bolj se je razširjala nevednost o Bogu, zveličanju in njegovih pomočkih; zato so se ljudje bolj in bolj pogrezovali v neštevilne pregrehe. Vsled tega je kakor pravična kazen božja ležal težak jarem na Adamovih otrocih. Da na svetu ni najti rešitve, to so vsi spoznali. Zato so svoje poglede milo obračali proti nebu, od zgoraj pomoči in rešitve pričakovaje.
Predragi! Ako se dandanes ozremo po svetu, zdi se mi, da se tisti trije vzroki, zavoljo katerih je nekdaj človeštvo po Odrešeniku zdihovalo, žalibog najdejo tudi med sedanjim svetom, med mnogimi kristijani in da ravno zato moramo koprneti po rešitplju. Kajti tudi
Si ti, kateri zega čakamo?
594
sedaj vlada med ljudmi 1. verska nevednost, 2. pregreha, 3. in jih tare te že k j ar	' L:
Vse to odvzeti pa more le Zveličar, kar hočem danes pokrižati.
------------------
I.	Prvi vzrok, zakaj je človeštvo tako potrebovalo Zveličarja, bila je velika slepota in verska nevednost. Ako se ozremo na sedanji čas, bomo spoznali, da mu je iz ravno tega vzroka tudi Odrešenik potreben.
Kakšno je sedanje človeštvo ? Ni nam treba, govoriti o tem, da še dve tretjini vseh'ljudi'tava v lemi 'malikovalstva "in leži v prahu pred narejenimi maliki. Dosti je, če se na kristijane ozremo. O Bog! kolikošna je dandanašnji med mnogimi verska zavednost in dušna slepota! Na tisoče se jih imenuje kristijane, pa vendar le malo ali nič ne vedo o Kristusu in njegovih naukih. Prišlo bo tako daleč, da bomo vprašali, kakor je vprašal neki krščanski mož na Angleškem, ki se je potegoval za blagor ubogih delavcev po tovarnah enega izmed njih, če kaj ve o Kristusu. Delavec misli, da ga tujec vpraša po lastniku kakšne tovarne, ter odgovori: Ne poznam ga, nobejakrat še nisem v njegovi tovarni delal^CTako' se nahaja nevednost pri mladini, nevednost pri odraslih.) Ljudje se učijo dandanes vse mogoče reči, za edino potrebno — za sv. vero se ne zmenijo. Koliko jih je med tako imenovanimi omikanimi, ki še najpotrebniših resnic verskih ' / J ,ne znaj°r ki takp abotne reči trdijo glede jej$, da se mora podučen 'kristijan čuditi Ih t^a&pvaft' iK^ljb ^ takbf‘nevednosti! Od tod pa izvira taka slepota in brezskrbnost gledč Boga in dušnega zveličanja.
- Sedanji rod meni, da je omikan in razsvetljen — pa zavrže od sebe pravo luč sveta, Jezusa Kristusa z mjegovim božj^jn naukom in tava, kakor stari malikovalci, v terai''th^mr6ai'š^h'či!'T^ri tisoče jih je, ki tf-mislijo, da sreča človekova obstoji le v dobri jedi, pijači in razvese-Ijevanji, le v posvetnem blagu; o drugem življenji, o smrti še celo nič nočejo vedeti ter sami sebe slepe rekoč: ni Boga, ni večuosti, ni neumrjoče duše, človek je malo boljši od živali, z njegovo smrtjo je vse končano.
'Takih omikovalcev se nahaja na tisoče po svetu. O razodenji u. božjem nočejo ničesar več vedeti, sklicevaje'se le nadčloveško wzllim-‘ ^ nost. (Trdijo, da posvetna veda (učenost) že zadostuje, da zamore človeka osrečiti, zato nočejo slišati o molitvi, o sv. maši, sv. zakramentih itd. Vse to se jim dozdeva le kakor prazna ceremonija. Zato že mnogoteri med kristijani več ne dajejo svojih otrok krstiti, kakor se je bralo o središču nemške omike. V Berlinu namreč je čez 20.000
a
otrok nekrščenih ostalo, in mnogo katoličanov se najde, ki h krstu pošljejo bolj iz navade, kakor pa iz verskega prepričanja, -fn ^ko tik	h*
rod odraste, ako se vzgoji v protikrščanskem duhu, kakor hočejo^ s jJT. sovražniki katoliške cerkve ravno šole porabiti, ko pravijo, da se naj	/
otroci ne vzgojujejo za kristijane, ampak za ljudi (za človeka), jpotem zabredemo v novo paganstvo, ki bo rodilo še žalostneje nasledke, kakor nekdanje.
Pa bi kdo rekel, tako daleč še pri nas nismo prišli, mi smo in ostanemo katoliški kristijanje, kakor naši spredniki. O, da bi tako bilo, pa zdi se, da smo za njimi zaostali! V mnogih rečeh smo bolj omikani, kot prej, ali v verski vednosti smo daleč za njimi. Marsikateri se usti po pivnicah ter hoče o verskih resnicah soditi, pa če bi ga bolj natanko poprašali, bi se prepričali, da ne zna ni šest resnic, deset božjih zapoved, da ima slabe ali celo napačne zapopadke o sv. maši, sv. zakramentih, krščanski pravici itd. Posebno pak veliki večini manjka žive dejanjske vere.
Glej, kristijan, ti veruješ, da jeJBog tvoj stvarnik, tvoj oče, dobrotnik, da je neskončna lepota — zakaj ga pa ne častiš, zakaj se mu ne zahvališ, zakaj ga otročje ne ljubiš, temuč z grehi žališ, da se mora milo pritoževati: Če sem jaz vaš Bog, kje je moja čast ? —
Ti veruješ, da je Bog povsod pričujoč ter vse vidi — zakaj se pa bi te nihče
A
obnašaš, kakor bi te nihče ne videl, ter počenjaš reči, katerih bi se moral pred ljudmi sramovati? — Ti veruješ, da je smrtni greh naj-večje hudo, večje kakor zguba premoženja, kot bolezen in smrt, in se v peklu večno kaznuje — zakaj se zavoljo nekaj krajcarjev, zavoljo ostudnega veselja v pekel pehaš? — Ti veruješ, da je-.odpustljivi greh Bogu zelo zopern in da ga njegova pravica hudo kaznuje v vicah, zakaj tako lahkomišljeno grešiš ter si iz tega nič ne storiš? — Ti veruješ, da se v molitvi milosti božje zadobe, da se v zakramentih človek v čednosti potrjuje in z Jezusom sklepa — zakaj pa tako malo in tako slabo moliš, zakaj nočeš prejemati zakramentov? Glej kako slaba in revna je tvoja vera!
Iz take verske nevednosti in slabosti izvira velika slepota gledč dušnega zveličanja. Mnogo jih živi v velikih grehih zoper sv. čistost — pa se ne spovejo, k večemu pravijo, da so imeli slabe misli ter se tolažijo s tem: E, saj ni taka reč! Žive v sovraštvu, posedajo krivično blago, se za odgojo otrok nič ne zmenijo, ne pazijo na svoje posle — pa se imajo vendar za dobre kristijane, ker vsako nedeljo morebiti kako suho mašo vjamejo — in se ne vedo druzega spovedati, kakor: sem bil nevoljen, sem bil jezen, sem klel, druzega
45*
pa nič več ne vem. Ako Bog takih s svojo milostjo ne razsvetli, kak račun bo enkrat z njimi ? ($o tu in tam razuzdani mladi ljudje, ki pravijo: ne grem več k temu spovedniku, preveč izprašujejo, so prenatančen, pa tudi ne odvežejo — če že moram k spovedi, grem k temu ali onemu, ki naglo opravijo in vse odvežejo. Ali ni tak človek s slepoto udarjen? Ko bi potreboval zdravnika za telo, bi k takemu ne šel, ki ni natančen, ki ne vpraša po vzroku bolezni, ki kar zapiše kake kapljice, naj pomagajo, ali ne; ampak šel bi k vestnemu in izkušenemu, ki vse preiskuje, ter grenka zdravila zapiše, da le pomagajo. Za telo tedaj skrbe, za dušo, ki je neskončno večje cene, pa ne. Pa tudi pri takih kristijanih, ki skrbe za izveličanje, je mnogo nevednosti in slepote. Marsikateri se boji zavoljo reči, ki niso nič, je žalosten in nevoljen, ker drugi nočejo v cerkev hoditi, povsod zapazi in graja napake — le sebe ne vidi, pozabi na dolžnosti svojega stanu, ne brzda svojega jezika, se ne kroti, ne pozna ponižnosti in pokorščine)^;/,	£
Že iz tega razvidimo, da je ddsti pomanjkljivosti, nevednosti v veri in slepote glede zveličanja! Ali nimamo vzroka zdihovati po Zveličarju, da bi nam odvzel temo izpred dušnih oči ter nas razsvetlil?
II.	Pa če bi bili ljudje ob času Kristusovem tudi imeli pravo spoznanje, bi vender ne bili svojega žalostnega stanu rešeni. Po vsem svetu je bila razprežena pregreha; še prvi greh ni odvzet in milijon drugih hudobij je klicalo v nebesa za maščevanje. Ako ne pride Odrešenik, ki bi greh odvzel, je vse človeštvo zgubljeno.
Ce se v sedanji čas ozremo, koj zapazimo, da le Odrešenik more grešne verige streti in človeštvo iz sužnosti oprostiti.
Ako opazujemo očitno življenje bi skoro s psalmistom (IB, 3) tarnali: Vsi so se obrnili od Boga in ni ga, hi bi dobro delal. Zdi se, da je satan zopet prišel do oblasti, kakor pred Kristusom.' On je po besedah sv. pisma oče laši (Jan. 8, 44.)
(Ali ne dobi v svojo oblast otrok ; komaj ko znajo govoriti, se znajo tudi dobro lagati; ali potem ne vodi po napačnih potih mladine ter je nauči vse prikrivati z lažjo? Kolikrat že prepozno zapazijo stariši, da so bili od svojih sinov in hčera in poslov grdo ogoljufani? In kar se je kdo mlad naučil, to tudi star ostane. In kolikrat se približa hinavec, popisuje vse nadloge, bridkosti, ki njega in njegovo rodovino tarejo, da bi iz človeka miloščino izvabil — a pozneje izve dobrotnik, da je bil grdo osleparjen; berač komaj zine, že laž izusti; skorej bi bilo boljše, ko bi človek mu prej Ž6 kaj dal, predno prosi ter ga tako mnogo grehov obvaroval! In šele laž po knjigah in
časnikih! Vse mogoče reči se izmišljujejo in katoliški cerkvi podtikajo, da bi jo le bolj očrnili ter sovraštvo do uje gojili. Pripovedujejo se reči, ki se niso nikoli zgodile, ali se malenkosti tako opišejo in povekšajo — in če se pokaže, da ni bilo res, se nič ne prekliče, obrekovanje ostane. Koliko jih je, ki vedno kriče, kako da gorijo za blagor ljudstva, pa le svoje časti in dobička iščejo! Kolikrat se ti kdo dela prijatelja, se ti sladkii, pa te grdo opehari! Laže se mlado in staro, nizko in visoko, tako da kmalu človek ne bo smel nikomur zaupati. Vsak vodo obrača le na svoj mlin.)
Sv. apostelj Janez (I. Jan. 2. 16) imenuje trojno grešno korenino : poželenje očiy poželenje mesa in napuh življenja. Kedaj je to strupeno zelišče bolj poganjalo, kot dandanes ? — Vse koprni po bogastvu. Pa ne po pošteni poti, s pridnim delom, z varčnostjo, ampak z lahka, na stroške svojega bližnjega. Lakomnost nič ne vpraša, s kakimi pomočki; z vsemi rečmi se slepari, da se le več denarja iz ljudi izvleče. Vsi pridelki, vse obleke, ves živež se kvari. Prodajavec si iz tega nič ne stori, ako se mnogoterim zavoljo tega zdravje poškoduje. Lakomnost zapelje krčmarja, da ne pusti pive in vina tacega, kakoršno je po natori, mora že primešavati z vodo, ali z žganjem, ali na vsake načine čistiti, ali je barvati. Ostala jedila znajo tako umetno prenarejati, da jih dvakrat v denar spravijo. Kupci ne morejo nikoli dosti pregrajati reči, dok kupujejo, in nikoli dosti prehvaliti, ko prodajajo. Rokodelci, čevljarji, krojači, kovači, mojškre itd. dajejo vedoma slabo blago, le na videz lepo napravijo in bolj površno, da bi se le prej raztrgalo. Premožneji se delajo, kakor bi hoteli ubogim pomoči ter jih iz zadrege in stiske rešiti — pa preže kakor jastreb na svojo žrtev, dokler vse imetje po nezaslišanih obrestih spravijo nase.
O poželenji mesa pač	ni treba	dosti govoriti.	Kdaj	se je bolj
nečistost šopirila, kakor dandanes; tudi ona	hoče	imeti	cele svoje
pravice. Ali nam porotne sodbe ne kažejo, da večina zločinstev, pobojev in umorov ima svoj izvir v poželenju mesa? In posvetna pravica kaznuje le očitne, strašne pregrehe. Koliko je še drugih, ki se odtegnejo deželski oblasti? — In kako skrbno se mesu streže, kako se redi — zato pak rastejo žganjarije, krčme in pivnice, kakor gobe po dežji \^j
Ali napuh življenja ne	poganja	košatih	vej?	Kdo	bi popisal
vso Jišpavost In gizdavost v	sedanjih	nošah ?	Kar	si kdo le more
izmisliti, vse nase razobesi; in če se že drugače ne more ponašati, se pa po obleki stan spremeni. Vsak hoče kaj več biti, kakor je in v resnici zasluži. Zato ni več pravega spoštovanja in pokorščine do
postavljenih oblasti. Mladina noče več podložna biti svojim starišem, naprejpostavljenim; posli ne delajo zvesto svojim gospodarjem, ampak le na videz.
Ako tedaj popačenost sedanjih dni in veliko grešno breme vidimo na svetu, ali ne bodemo pritrdili, da imamo dovolj vzroka hrepeneti po Odrešeniku ter njega pomoči prositi?
Ravno tako moraš hrepeneti po Zveličarju, ako v svoje srce pogledaš, o kristijan. Le pomisli, kako Bog grehe kaznuje — in preštej, koliko si jih ti storil od zadnjega adventa. Ali je pretekel en dan, ob katerem bi ne bil Boga razžalil? In če pomisliš, kako bi moral z dušo in telesom Bogu služiti, koliko milost ti je Bog zato podelil in kako si jih zlorabil, kako si celo svoje molitve in dela pomanjkljivo in površno opravljal, ker te je prevzela samosvoja ljubezen in napačni nameni; kako si še ubog in prazen na čednostih, poln pa slabih nagnenj, poželenj in strasti ? . . . . bi pač moral z aposteljnom zdihovati: Jas nesrečni človek! kdo me bode rešil od telesa te smrti ? (Rom. 7, 24.) Zdihoval bi po Zveličarju, ki je prišel rešit svoje ljudstvo od njegovih grehov. (Mat. 1, 21.)
III.	Zdaj bi vam moral, predragi, še popisovati, kako zdaj kot nekdaj ob času pred Kristusovim rojstvom/ zavoljo brezbožnosti in pregrešnosti težak jarem leži nad človeštvom. Pa kdo ne ve, da veliko gorje tare ljudi, da se je splošna nezadovoljnost lotila različnih stanov? Ni miru in zastopnosti v rodovinah, ne med zakonskimi, ne med stariši in otroci, ne med sorodniki; ni je sreče pri posameznih. Kdo bi naštel vse zdihe in tožbe zavoljo nadlog in stisk in bridkosti, ki se povsod nahajajo? Ali ne slišimo in beremo o nesrečah, o boleznih, kugah, uimah, požarih in povodnjih, v čemur pobožni kristijan spozna maščevalno roko božjo, ki kaznuje razuzdano človeštvo? Vse je tako negotovo in spremenljivo, država državi ne zaupa, in akc-ravno živimo v miru, je vendar tako rekoč kraljestvo zoper kraljestvo pripravljeno na boj. To neznosno stanje čutijo sploh vsi; ugiblje, govori in piše se marsikaj, kako pomagati splošnemu propadu — vse tako rekoč pričakuje rešitelja.
Ako tedaj sedanji čas tako potrebuje Odrešenika, kaj mn je pač storiti? Tudi mi moramo vprašati z Janezovimi učenci svojega Zveličarja: „Si ti tisti, ki ima biti naš Odrešenik, ali naj druzega čakamo in iščemo?" Pa poslušati moramo tudi, kaj nam apostoljski prvak sv. Peter (dj. ap. 4, 11.) odgovori: Ta (Jezus Kristus) je kamen, katerega so (brezumni) zidarji zavrgli, ki je postal vogelni kamen — brez katerega se poslopje sreče, blagostanja in zveličanja za vse
rodove, kakor za posamezne ne more povzdigniti. In v nikomur drugem ni zveličanja. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mi mogli zveličati.
Od tod, predragi, pride nevednost, slepota, greh in velika beda, d zdaj vlada, ker se svet zmir bolj oddaljuje od Kristusa, njegovega nauka, od načel krščanskih, kakor jih oznanuje katoliška cerkev, ker se sveta vera zmirom bolj odstranjuje in misli, da se more brez Boga, brez Kristusa živeti, da se morejo ljudje brez njega vzgojevati ter osrečiti. Še-le potem bo mir in sreča prisijala, ako se ta pota zapustijo, ako se v zasebnem in javnem življenji, pri vzgojevalcih in mladini, pri vladalcih in podložnih krščanski duh sprejme za vodilo. Zakaj le krščanstvo je ljudstva oprostilo in osrečilo, samo ono jih more rešiti velicega bremena grehov in nadlog.
Kakor so nekdaj ljudje milo zdihovali po Zveličarju ter ga željno pričakovali, tako ima sedanji svet, kakor smo slišali, tudi vzroka dovelj iskati pomoči pri Odrešeniku; kajti le on zamore odvzeti temo izpred naših oči, da bomo vedno bolj rastli v spoznanju božjem; on bo po svoji milosti posijal v naše revno srce ter izbrisal grešni dolg; on bo s svojo milostjo storil, da bomo težki jarem, ki smo ga za svoje grehe zaslužili, z voljno vdanostjo prenašali.
Posnemajmo tudi mi sv. cerkev ter prosimo Jezusa, da bi prišel k nam, ker smo njegove pomoči tako potrebni. In koliko srečneji smo mi, kakor ljudje v stari zavezi, ki so koprneli po njem, a niso vedeli, kedaj bo napočil blagi dan. Nam je pa Odrešenik tako blizo, saj sam pravi: Jaz stojim pred durmi in trkam {Razod. 3, 20); on trka na tvoje srce, kristijan moj, ter ga hoče v posest vzeti, saj ga je za-se vstvaril: O daruj se mu popolnoma, preseli naj se on vanj s svojo milostjo, in potem boš občutil nepopisljivo veselje in sladkost njegovega odrešenja. Amen.	Ant. Žlogar.
2.	Božje bitje.
Bog upanja naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da obogatite v upanju in moči svetega Duha.	Rim. 15, 13.
A.	1. Temne noči pokrivajo vso zemljo zdaj v adventu. Spominjajo nas na tiste predljudne dobe, ko še ničesar ni bilo, razven Boga samega v večnem času; pa tudi tistih nesrečnih let, ko so grešniki v temoti duše čakali na obljubljenega Odrešenika.
2.	Zdaj pa še druga gosta dušna tema nevernosti obdaja ljudi, da ob belem dnevu sicer stvari gledajo in rabijo — Boga, njihovega stvarnika, pa ne spoznavajo. Taki so bili nekdaj Rimljani, katere je sv. apostol Pavel za Boga pridobil, ter jim srečo in blagoslov želi, da so grozno temo malikovanja zapustili, pa sprejeli pravo vero na živega Boga govoreč: Bog upanja naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da obogatite v upanju in moči sv. Duha
3.	Mladi duhovnik v svoji prvotni gorečnosti hodijo zamišljeni po svoji hišici, njihovo srce pa je daleč tam v Ameriki, njilove želje so: divjakom, neznabožcem oznanovati neskončno božje oitje. Vendar pa ni treba tako daleč hoditi; neverneži se bliže najdejo . . . tudi med nami so neverniki, kateri živijo brez Boga ... o božjem bitju vam zato danes govorim.
B.	Sv. Janez Krstnik v ječi zaklenjen pošlje svoja tovariša k Jezusu vprašat ga, ali je On obljubljeni Odrešenik, ali je še treba drugega pričakovati. Jezus pa ni naravnost se dal spoznati, temveč jima reče: „Idita, in povejta Janezu, kar sta slišala in videla: Slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavci se očiščujejo, gluhi spreslišujejo, mrliči vstajajo, in ubožcem se evangelij oznanuje." (Mat. 11, 4—5.) Iz teh vidljivih čudežev Janez in tovariša lahko spoznajo, da je Jezus pravi obljubljeni Odrešenik.
Tako pa tudi mi božje bitje — Boga spoznamo iz vidljivih reči — in sicer:
1. Iz vstvarjenega sveta; ogledaj se okoli sebe . . . pogledaj nad se ... in božje bitje spoznavaš, pa ga boš tudi častil. V mestu Strassburgu je imenitna ura v najvišjem zvoniku. Vsako leto se enkrat samoč navije, pa kaže četrtinke, ure, dneve, mesece, solnce, letne čase, še celo smrt — bela žena, se prikaže. Ta čudežna ura je imela ustrojitelja; gotovo da, Konrad Dasjpodios mu je pa bilo ime. (cf. »Zg. Danica« 1871, 8.)
Svet je pač vse bolj imeniten, ko tista ura — je grozno težek; redi milijone ljudi; krije v sebi srebro in zlato; iztaka žejnim hladilno vodo; daje hrano vsem živalicam; je okinčan s prelepimi cvetlicami; zasuče se vsak dan okoli sebe; vsako leto pa solnce obkroži. Ali je ta svet samotež nastal? Vsaka najmanjša stvar ima svojega začetnika; vsako orodje ima svojega ustrojitelja; tudi svet ni sam iz sebe skipnil — naredil ga je vsemogočni Duh, ki ga mi imenujemo: Bog. Sv. pismo nas tako uči: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. (I. Moz. 1, 1.) Nadalje pa je to božje delo natanko popisano, ki je je Bog v šestih dneh ali dobah zvršil. Svet je jasno ogledalo,
v njem gledamo in spoznavamo samega Boga. Saj tako sv. apostol Pavel uči pogauske Rimljane: Njegova nevidljivost se is stvarjenja sveta — i>o tem, kar je stvarjenega, spozna in vidi; tudi njegova večna moč in božanstvo; tako, da niso izgovorljivi. (Rim. 1, 20.) Ves svet ti kaže in oznanjuje neskončnega Boga.
Boga spoznavamo pa: 2. tudi iz božjega razodenja. — Sv. pismo nam na mnogoterih mestih pravi, kako se je Bog vidno ljudem prikazoval . . . kakor postavim: Adamu in Evi . . . kakor dober oče je ž njima govoril . . . učil. Prikazal se je očaku Abrahamu . . . Mojzesu v gorečem grmu . . . Posebno preroki so gostokrat gledali božje razodenje . . . prikazni božje. — In vse to nam poroča sv. pismo.
Na ta razodenja božjega bitja se opira sv. apostol Pavel, ki nevernim judom piše: Obilno in različno je nekdaj Bog govoril očakom v prerokih, poslednjič tiste dni nam je govoril po Sinu, katerega je postavil dediča vesoljnosti, po katerem je vstvaril tudi svet. (Hebr. 1, 1—2.)
Treba je tedaj samo le brati sv. pismo in čudežne zgodbe, ali poslušati njihovo razlaganje v pridigah ali naukih, in Boga boš spoznal, ljubil, častil, pa tudi močno veroval na njega, in boš:
3. deležen vsega blagoslova božjega, ki nam iz božjega bitja izvira po besedah sv. apostola Pavla, ki piše : Bog upanja naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da obogatite v upanju in moči sv. Duha. (Rim. 15, 13.)
Zakaj smo tako revni? nadležni, nesrečni? — Ker Boga ne spoznavamo. Zapustimo ... ne verujemo: zato pa zgine tudi blagoslov božji, če pa na Boga verujemo, le Bogu zvesto služimo, se bo ulil blagoslov božji na nas, katerega nam želi sveti apostol Pavel:
a)	veselje dušno v nadlogah, bolezni . ... b) mir srca v stiskah, preganjanju . ... c) obilno zaupanje na vedno pomoč božjo . . . . d) moč sv. Duha ali stanovitnost .... e) vsa milost sv. nebes — se bo razlila na nas, ako na Bogu verujemo, in ga iz vsega srca ljubimo. —
C.	Danes je god sv. Barbare. Bila je ajdovskih roditeljev prekrasna deklica, bistre glave in dobrega srca. Pagansko malikovanje je brž spoznala za neumnost. Krasota sveta jo je pripeljala do vere na živega Boga; v samotnem stolpu zaprta se njena pobožnost raz cveta in ljubezen do milega Jezusa zažari — da je rajši kri in življenje dala, ko bi nebeškemu Ženinu nezvesta postala!
602
Ljubljeni poslušalci! posebno ti, draga mladina . . . vzemimo si jo vsi za zgled . . . držimo se sv. vere . . . ljubimo Boga . . . ne žalimo Jezusa, našega Zveličarja . . . Ta sv. vera in goreča ljubezen bo tudi nas pripeljala do gledanja in uživanja božjega bitja v nebeške višave! Amen.	Simon Gaberc.
i9)^c
Praznik brezmadežnega spočetja Marije Device.
Lepota Marije ob njenem spočetju.
/ff*
Angelj je prišel k njej, in je rekel: Ceščena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami.
Luk. 1, 28.
Žalostni so bili časi, dokler ni bilo Zveličarja iz nebes na zemljo. Črna tema nevednosti in pregreh je pokrivala zemljo. Ljudje so zašli od spoznanja in češčenja pravega Boga ter so hudobiji altarje stavili; malikovali so in poklekovali pred podobami iz lesa in kamenja narejenimi, pred kačami in živalimi, ter jih s strahom in trepetom molili; da! še celo pregrešna strast človeška, kakor goljufija, tatvina, nesramnost in druge pregrehe so imele svoje zagovornike v bogovih, t. j. s takimi pregrehami so menili zmoteni ljudje svoje bogove častiti, ter so njim na čast take pregrehe skrivaj, pa tudi očitno, še celo v templjih, doprinašali, mesto da bi bili služili svojemu Bogu! — Še celo Judeja, kjer se je ohranilo še vendar spoznanje edino pravega Boga, se je bila sem ter tje v malikovanje pogreznila. Ljudstvo je zanemarjalo postavo božjo in ljubezen božja je v njih omrzovala. Zdihovalo je, pa si ni vedelo pomagati. — V tej veliki zapuščenosti so bili vendar vsaj še nekateri pravični in ti so klicali iz dna svojega pre-užaljenega srca. (Ps. 89, 50. 51.) Kje, o Gospod! je tvoje nekdanje usmiljenje, katero si Davidu zaprisegel ? Spomni se, o Gospod, reve svojih služabnikov, ter pošlji skoraj Jagnje, ki naj kraljuje na zemlji! — Rosite ga nebesa od zgoraj in vi oblaki dežite Pravičnega, odpre naj se zemlja, in naj rodi Zveličarja! (Iz. 45, 8.)
Bližal se je pa tudi čas, katerega je Najvišji odločil v svojih večnih sklepih. Spolnila so se prerokovanja Gospodovih poslancev; Davidova hiša, katera je imela obljubo, da bo iz nje prišel Izvoljeni, je silno ubožala, skoraj je bila pozabljena. — Kakor pa v temni noči nebeške zvezde svitlejše svetijo, tako je tudi v tej duhovni noči začela izhajati zarija, katera je napovedovala prihod večnega solnca, Jezusa Kristusa, Sinu božjega, Odrešenika vsega sveta!
Katera pa je bila tista lepa, čista zarija, — zarija brez madeža, brez oblakov greha, ki je bila vredna biti mati nad vse sveti včlo-večeni Besedi božji? Komu ni znana ta zarija? Ta zarija je Marija! Marija je tista krasna in veličastno lepa zarija, katera je s svojo lepoto Boga takorekoč premagala, da ni več odlašal spolniti svojih obljub ter na svet poslati solnce pravice božje — Jezusa Kristusa! Na njo hočem obrniti tudi jaz danes vaše oči! — Ne bom vam dalje razkladal, kolika sreča je došla svetu po Mariji, ker nam je Odrešenika rodila in kako ona zaradi tega zasluži češčena in blagro-vana biti od vsth ljudi na zemlji, — marveč vam hočem danes, ko se spominjamo njenega brezmadežnega spočetja, kazati na lepoto Marijino in vzvišenost že v prvem trenutji njenega življenja, t. j. v tistem trenutji, predno je ona luč belega dneva zagledala, v tistem trenutji, ko je še-le živeti začela, ker že takrat je bila taka, da jo je nadangelj Gabrijel v resnici lahko imenoval: češčeno, milosti polno, nad vse druge visoko povzdigneno! Naj bo vse v večjo slavo Marijino!
a)	Ce se v jasnem poletnem jutru podamo na kako visoko goro ter svoje oči obrnemo po gričih in planjavah, ki pod našimi nogami leže, o koliko lepega in krasnega vidimo! — Tu se vidijo široke hoste, namešane s srebrnimi jezeri; tam visoki snežniki z belimi glavami; tu so prijazni griči, pokriti z bogatimi vinogradi in rumenim žitom, tam zeleni travniki, po katerih se bistre reke vijo, ob katerih se brezštevilne črede goved pašo. Pod našimi nogami leže bogata in krasna mesta, natlačena z mnogovrstnim ljudstvom, kakor tudi raztresene vasi in sela s svojimi cerkvicami. In daleč naprej se vidi brezmerno morje, kakor nov svet, katero brezštevilne in prečudno različne živali v sebi redi in težke barke na svojem hrbtu nosi! Ce kviško pogledamo, vidimo prekrasno višnjevo nebo in na njem rumeno solnce, bledo luno in ogromno veliko zvezd; in če se pripognemo in najmanjšo travico utrgamo in opazujemo, o koliko lepoto in umetnijo najdemo na njej! tako da moramo res ponižno spoznati in reči: Nebo in zemlja sta polna božje mogočnosti in veličastva, ali pa, kakor pravi psalmist (19, 2.): Nebesa pripovedujejo božjo slavo, — in dela njegovih rok omanuje nebes!
b)	Toda glejte, dragi poslušalci! skoraj bi bili pri tem opazovanji nekaj pozabili. Tam na njivi ste dve povaljani dekli. Nič posebnega ni videti nad njima. Solnce jima je obraza obžgalo, da ste rujavi postali; roke imate od prsti in dela razpokane, ter ste prav slabo in
borno oblečeni. Vem, da bi jud za vso obleko ne dal pet krajcarjev, in brez strahu, da bi jo kdo ukradel, bi se smela očitno kam obesiti; srajci že gotovo dolgo časa niste videli druge vode, kakor pot, kateri je silil iz nju zaradi dela in solnea! In če vi primerjate živali in te ubogi delalki, bote težko katero tako pomazano videli, kakor ste te dve. Kako tedaj? Ali je morebiti Bog na človeka pozabil? Ali morebiti ni imel časa ali blaga, da bi bil človeka tako snažno in lepo oblekel, kakor so lilije na polji? Ali zakaj ga ni s tolikim veseljem napolnil, kakor je ptice v zraku? Ali s toliko zadovoljnostjo, kakor jo ima „martinček“, ki se na solncu greje? — Pa vendar, glejte! se med takimi ubogimi ljudmi tu in tam najdejo, kateri imajo še veliko višjega in lepšega na sebi, kakor nebo in zemlja skupaj, v katerih se božja čast in slava lepše razodeva, kakor v vsem vnanjem svetu; ti ubogi ljudje imajo semtertje demante v sebi, kateri se milijonkrat bolj svetijo, kakor solnčni žarki! In kaj more pač to biti? —Glejte, to so njihove duše, če so v milosti ali gnadi božji! — Duša v milosti božji presega na lepoti in veličastvu vso lepoto in veličastvo božje, katera se razodevata v vidnem vnanjem svetu! — Kako lepa, kako veličastna in krasna je morala biti še-le duša Marijina že precej po njenem spočetji, ker jo je Bog že takrat, kakor nobene druge duše ne, obvaroval vsacega madeža, in ker je toliko obilnost milosti božje nanjo zlil, kolikor je le kaka vstvarjena duša sprejeti zamore! — Drugi svetniki so še-le proti koncu svojega življenja bili za svete sklicani, Marija pa je bila precej ob prvem začetku svojega življenja sveta in polna milosti! Bog si jo je izvolil za mater svojemu Sinu, zato jo je pa tudi s toliko lepotami in milostmi obdaril, kakor nobenega druzega svetnika in še celo nobenega angelja v nebesih ne!
c)	Lepa je bila duša sv. Vincencija Pavljanskega, ki je ustanovil red usmiljenih sester. Le-ta svetnik je prišel nekega dne na morsko obrežje in je tu našel mladega moža, ki je imel ženo in otroke, pa je moral kot suženj delati na galeji, t. j. morski barki, kjer so sužnji ali drugi trpini v verigah vklenjeni morali hudo delati. Ta mož, ki je imel silno skrb za ženo in otroke, bi imel še dolgo časa trda dela na galeji opravljati, zato se smili sv. Vincenciju, ki gre in prosi, da naj mladega moža oproste, češ, da hoče on sam njegovo kazen prevzeti. To se zgodi. Sedaj priklenejo, kakor navadno, sv. Vincencija z železno verigo k barki, kjer mora noč in dan veslati, mraz in vročino, dež in zoprnosti prenašati, ostudne in grde kletve poslušati, se svojim predpostavljenim tepsti pustiti, kakor se jim je poljubilo. — Taka duša, kakor je bila duša sv. Vincencija, katera je močna
kot hrast, velika kot gora, je morala pač draga biti v očeh Gospodovih, je pač več vredna kot zlato ali demanti — Toda koliko lepša in dražja je morala biti še-le duša Marijina v očeh božjih že v njenem spočetji, ker je Bog že naprej videl Marijino močnodušnost in stanovitnost v trpljenju in prenašanju tolikih britkosti in žalosti z vso vdanostjo v božjo voljo, da si je zaslužila veličastni priimek: kraljica mučencev 1
d)	Lepa je bila duša sv. škofa Frančiška Šaleškega, kateri je jeznemu in surovemu jezičnemu dohtarju, ki je škofa grdo zmerjal, da ni po njegovi volji govoril ter tako pravdo zgubil, mirno odgovoril: Ce bi mi vi v svoji jezi tudi eno oko iztaknili, bi vas jaz vendar še z drugim ljubeznivo pogledal! — Tak odgovor na zmerjanje in zaničevanje je pač ljubezniv in nebeški! Ravno tako ljub nam mora biti, kakor se nam prijazno stori, kadar se nam v nočni temi in nevihti naenkrat prikaže luna izmed oblakov! — Kako lepa je morala biti še-le duša Marijina v božjih očeh že v njenem spočetju, ker je vsega-vedni Bog že naprej videl, da Marija ne kliče maščevanja in srda zoper sovražnike in preganjalce svoje in svojega božjega Sina, temveč da milosti in odpuščanja prosi zanje!
e)	Lepa je bila duša sv. Ivane, katera je bila imenitnega rodu, pa je vendar iz ljubezni do Kristusa takim ostudnim bolnikom stregla, kakor bi marsikatera dekla sedaj za nobeno plačilo ne hotela! Neko žensko je rak na obrazu jedel, in ta je vsled tega tako ostudna postala, da jo je njen neusmiljeni mož iz hiše zgnal. Pride k sv. Ivani. Ta jo sprejme, kakor kak dar iz roke božje! Vsak dan gre trikrat k njej, jo tolaži, bolečine zmiva in obvezuje. Ko rak lice snč, se loti čela, vratu, prs in naposled zgnjije vse meso in odpade, le dve očesi štrlite še iz objedenih kosti, kakor iz mrtvaške glave. Smrad je bil pa tak, kakor pri mrliču, kateri bi bil že tri dni v grobu ležal. In glejte! ta bolezen je trajala tri leta; pa se je vendar blaga Ivana ni naveličala, temveč ji z veliko potrpežljivostjo stregla, kakor mati svojemu otroku. Nazadnje ji preje rak še požiralnik, da reva ne more več jedi skozi usta, temveč pri strani na vratu skozi luknjico v sč jemati. Marsikatera mehka ali občutljiva ženska že morebiti težko to posluša in se ji studi; sv. Ivana pa je to vsak dan prenašala. Gotovo ima tako delo usmiljenja pred Bogom in pred vsemi, ki Boga zares ljubijo, prijetniši duh, kakor so rožice na vrtu in cvetlice na polju! — Zares lepa je bila duša sv. Ivane, ker je bila tako usmiljena! — Vendar koliko lepša je morala biti v božjih očeh še-le duša Marijina že v njenem spočetju, ko je Bog že naprej videl in vedel, koliko dušnih
in telesnih ran bo ona vbogim bolnikom zacelila, da bo ona vsem mati usmiljena!
f)	Lepe so bile duše tisočerih in tisočerih mučencev, devic in otrok, kateri so se pustili iz ljubezni do križanega Jezusa neusmiljeno mučiti, moriti, da, lepše so bile te duše v njihovih bolečinah in preliti krvi, kakor zarija zahajajočega solnca! Pa še lepša je bila duša Marijina že v njenem spočetju, ker ona je kraljica vseh svetnikov! Marijo ni kak papež za svetnico sklical, ampak Bog sam, kateri je k nji poslal svojega angelja, rekoč ji: Ceščena, milosti polna, blažena med ženami! Marija ni bila k toliki svetosti povzdignena samo zaradi svojih prelepih čednosti, kakor drugi svetniki, katerih čednosti je ona vse v najvišji meri nad seboj imela, temveč tudi zaradi njene brezmadežnosti že v njenem spočetju. Vsi drugi svetniki so bili v grehih spočeti in rojeni, in so se le pozneje do velike svetosti povzdignili, — Marija pa je bila že v spočetju čista, brez madeža greha in zaradi tega povzdignena nad vse svetnike in angelje!
Kakor je bil med možkim spolom eden vedno čist in brez greha, namreč naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus, ravno tako je bila tudi med ženskim spolom ena vedno čista in brezmadežna, Devica Marija, njegova Mati; seveda s tem razločkom, da Jezus je imel neskončno svetost sam po sebi, Marija pa po Jezusovem zaslu-ženju, po božji milosti in le v podrejeni meri. Ona je bila prva, nad katero hudoba le trenutek ni imela oblasti. Eva je bila sicer čista vstvarjena, pa se je pozneje z grehom satanu prodala, mi smo bili pa že precej pri spočetju in rojstvu njegovi ter smo se pri sv. krstu njegovemu gospodstvu odpovedali in se ga v resnici znebili; pri Mariji pa le en trenutek njenega življenja ni imel kaj opraviti; ona ga je prva popolno zmagala, zato se pod njenimi nogami slika kača, kateri je glavo strla! — Zato mi ne ponavljamo zastonj vsak dan večkrat: Čcščcna si Marija, milosti polna, blažena med ženami! — Angelj jo je prvi tako pozdravil in mi ne ponavljamo tega za njim zaradi tega, kakor bi jo hoteli na to domisliti, temveč zaradi sebe samih, da se spomnimo, koliko visokost, čast in lepoto je ona dosegla v božjih očeh, in kako moramo mi njej podobni prihajati, ako hočemo vredno nositi Boga v svojih srcih!
Iz tega, dragi kristijani! pa tudi lahko spoznate, kako modro ravna sv. cerkev, ako nam zapoveduje sedaj v adventu, ko se pripravljamo na duhovno rojstvo našega Odrešenika in Zveličarja v naših srcih, obhajali praznik Marijinega čistega spočetja, ker ona je
tista čista, nebeška zarija, katera je pred večnim Solncem božjim izšla, ter pozneje nosila Boga v svojem telesu, da bi se tudi mi njej enako posvečevali in očiščevali. Zato je tudi Marija „kraljica“ naših zornic, katere po cerkvah obhajamo; njenemu češčenju veljajo lepe zornice in Djo osvetljujejo goreče sveče! Gosta tema zunaj nas spominja paganske ali ajdovske temote, nevednosti in pregrešnosti; svitle luči v cerkvi pa nas spominjajo lepe, čiste, jutranje zarije Marije, njo sedaj časte in hvalijo pobožne duše in veselo prepevajo: Marija bodi češčena. (Slomšek.) O, pridružimo se jim tudi mi, posnemajmo Marijo v svetosti in čistosti in kličimo neprenehoma: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Boga za nas! Amen.	Andr. Šimenec.
Na vprašanje: »Kdo si ti? navadno odgovarjamo s svojim imenom. Ljudje na zemlji pa imamo različna imena. Nekatera imena smo dobili že po telesnem rojstvu od svojih starišev. Ta imena nas vežejo le bolj na to zemljo. Naše telesne matere so nas porodile kot začasne zemljane in nam odkazale svojo začasno domovino. — Toda zemlja ni prava naša domovina, mi imamo še drugo domovino, za katero smo vstvarjeni, in ta je nebeška domovina. Zato nas je pa tudi precej po telesnem rojstvu druga mati vzela v svojo skrb in nas za nebesa porodila — in ta je: sv. mati katoliška cerkev. Ona nas je po sv. krstu prerodila v otroke božje, v deležnike večnega kraljestva. Tudi ta nas je kot take zaznamovala s svojim imenom, z imenom enega ali druzega svetnika nebeškega. Različna sel zopet ta imena, katera nosimo po sv. krstu. Pa poleg posameznih imen ima še vsak izmed nas, kolikor nas je tukaj zbranih in kolikor je pravovernih kristijanovpo vesoljnem svetu, še drugo, častno ime. To naše skupno ime je — katoličan! Na vprašanje: »Kdo si?“ lahko vsakdo izmed nas ponosno odgovori: »Katoličan sem, član rimsko katol. cerkve.” In ravno to ime sem si danes zbral, da vam ž njim odgovorim na evangeljsko vprašanje: „Kdo si?“ Razložiti vam hočem, kaj pomeni ime katoličan, ali kdo je pravi katoličan?
Prava rešitev tega vprašanja je silno imenitna zadeva za slehernega izmed nas, ker na pravi rešitvi tega vprašanja sloni naša večna sreča,
Tretja adventna nedelja.
I. Katoličan sem.
— uaše zveličanje, zatorej me pa tudi z vso mogočo pazljivostjo poslušajte!
Jezus pa naj nam blagovoli dati svoj nebeški blagoslov!
Kdo je pravi katoličan? Pravi katoličan je kristijan, ki se drži nauka Kristusove cerkve. Katera pa je Kristusova cerkev? — Prava Kristusova cerkev je tista, katero je pozidal na skalo sv. Petra; druge cerkve Kristus ni ustanovil. Ta cerkev se pa imenuje katoliška cerkev, ker jo je Kristus ustanovil za vse čase, za vse kraje in za vse ljudi. — Kjer je tedaj Peter, kjer je poglavar cerkve, kjer so škofje z vrhovnim poglavarjem edini, kjer so duhovniki s škofi združeni, tam je cerkev Kristusova, tam je Kristus! — Pa zdi se mi potrebno to reč še bolj pojasniti, ker je vedno dosti tacih, ki ne vedo, ali pa nočejo vedeti, kaj je prava Kristusova ali pa katoliška cerkev.
Sv. Peter je umrl, apostoli so tudi pomrli. Za njimi so nastopili nasledniki sv. Petra: rimski papeži; in nasledniki apostolom: škofje in drugi mašniki. Kateri papež tedaj, kateri škof, kateri duhovnik je sedaj za nas katoliška cerkev? — Ta papež, ki sedaj vlada, ko to govorim, ta škof,	ki sedaj živi, ta	duhovnik, ki je sedaj	z vami v
edinosti s svojim	sedanjim škofom	— so za vas	katoliška cerkev!
Nikakor pa ne smete' misliti, da so tisti duhovniki, ki so že bili, ali še bodo. Pred sedanjim Leonom XIII. so bili drugi papeži, morebiti še svetejši, modrejši in učenejši od Leona XIII., toda oni niso bili nam poslani; poslani so bili našim prednikom, nam pa ne. Prav tako bodo za Leonom XIII. drugi, morebiti še modrejši, še učenejši, a tiste bo Kristus	poslal njim, ki	bodo za nami	prišli,	ne nam:
ravno to in tako	velja tudi o škofih in mašnikih!	Zakaj	sem vam
pa to tako natanko razložil? Zato, ker nekateri pravijo, da bi radi spoštovali, poslušali in vbogali papeža, škofa, duhovnika — pa ne tega, ki je sedaj! Pravijo, ko bi bili živeli pred 50 leti, ko je še živel oni papež, oni škof, oni duhovnik, bi bili tudi mi ž njimi, s temi sedaj pa ne! — Cerkev Kristusova je tam, kjer je papež, katerega je Kristus nam poslal, kjer so škofje in mašniki vam poslani. Druge cerkve Kristusove ali katoliške sedaj za vas ni na vesoljnem svetu, druzega krščanstva in katoličanstva ni, kakor v edinosti z duhovniki, ki so vam od škofa poslani in v edinosti s škofi, kateri so nam od sedanjega papeža poslani. — Kdor ni s to cerkvjjo, ni s Kristusom, kdor te cerkve ne pripoznava, ni v cerkvi, — ni katoličan! — Kdo je torej pravi katoličan? Ta, ki sprejme, posluša in spolnuje nauk, katerega mu postavno poslani duhovnik v edinosti s
svojim škofom v imenu božjem oznanjuje! Cepa ti praviš: Pridigar ne govori resnice; tega ne bom nikoli storil, kar je priporočal, tako ne bom živel, kakor je rekel; doma pa zvečer morebiti vendar-le moliš: verujem v sveto krščansko-katoliško cerkev — je to znamenje, da lažeš; ali ne veš, kaj je katoliška cerkev, ali pa ne veruješ, kar uči katoliška cerkev!
Pa se najdejo zopet ljudje, ki pravijo: Z duhovniki se nočem pečati, meni ne gre mar pridiga, spoved, maša itd., sem vsejedno lahko dober kristijan, morebiti še boljši kot drugi! — V teh besedah je toliko nespameti, kolikor lahko zlobnosti ali hudobije. Dober kristijan biti, pa brez cerkve — kako je to mogoče? Bistvena znamenja prave cerkve so: vidni poglavar, sv. zakramenti, služba božja itd. — in vse to bi smel kdo vnemar puščati, — pa vendar veljati za dobrega katoličana? — Krivoverec, brezverec ali odpadnik je tak, — ne pa katoliški kristijan! — Nekateri bi radi brez duhovnikov, brez zakramentov in božje službe cerkev imeli, kakor nekako v zraku visečo reč, — kar je grozno nespametno! Take cerkve Kristus ni ustanovil. Kristus je ustanovil vidno cerkev, ki v svojih udih živi in se vojskuje od roda do roda, — do konca sveta. Če tedaj kak človek pride k vam, naj bo videti še tako olikan, prebrisan ali bogat, pa ne mara za duhovnika, službo božjo itd., precej lahko veste, s kom imate opraviti; vse vtegne biti, — samo katoličan ni!
Sedaj vam pa hočem iz tega nauka nekatere posledice za vaše domače razmere izpeljati.
če jaz vam, krščansko-katoliški stari ši! rečem: Učite in izrejujte svoje otroke v strahu božjem, učite jih potrebnih in koristnih naukov, da bodo mogli pošteno na svetu živeti, — najprej in najbolj pa jim v srce vcepite, da živijo tako, da Boga in nebes ne zgubijo; vi pa greste, ter te besede preslišite ter svojim otrokom roko držite za take reči, ki jim ne pomagajo v dosego ne enega, ne druzega namena (n. pr. . . .) to ni katoliško! —če pa vi ne vbogate, komu kljubujete? Ne meni — temveč cerkvi, katere zastopnik sem jaz med vami! Nagajate Kristusu — Bogu, ki je rekel: Kdor vas ne posluša, mene ne posluša; Mor pa cerkve ne posluša, naj vam bo kakor očitni grešnik ali nevernik! — Vedite, da si s takim vedenjem pletete bič, ki bo krvavo tepel vas in otroke vaše!
Če jaz vam, krščanski gospodarji! pravim: Glejte in skrbite, da se bodo v vaših družinah nedelje in prazniki prav posvečevali; ne pustite plesa, godbe, veselic, razgrajanja, preklinjevanja, opravljanja in klafanja pod svojo streho, rečem to v imenu cerkve, ki nam vsem
46
to prepoveduje; če se pa vendar zgodi, komu kljubujete, čegave besede zaničujete? Ne moje, temveč njega, ki me je k vam poslal in ki govori: Kdor vas zaničuje, mene zaničuje! In to zopet ni katoliško!
Krščanski mladenič! Ti praviš: jaz sem korenjak, pet, deset tacih se ne bojim! Skušnja nas pa uči, da tak je največkrat tepen, ali pa celo ubit. Ce bi ti reke!: nikoli še nisem zaklel, nikdar še nisem bil pijan, nikoli nisem ponočeval, nečistoval, — vsako nedeljo sem pri pridigi in maši, pa tudi doma rad molim, stariše ubogam itd. — o potem bi jaz rekel: prav tako, — ti si katoliški korenjak, ker si premagal samega sebe, svojo spačenost, k čemur je treba velike srčnosti in pogumnosti! Če pa samo vpiješ, razsajaš, zabavljaš, kolneš, pijančuješ itd., si le uboga reva in milovanja vreden bedak, ker kaj tacega zna vsaka zgaga in zguba, in zabavljanje je sploh po ceni in dober kup!
Krščanska dekleta! — Ni dolgo, odkar sem v časopisih bral, da v neki veliki fari blizo hrvaške meje, ki šteje poltretji tisoč duš, med letom ni bilo nobenega nezakonskega otroka. In kaj so storila dekleta tiste fare? Šle so, in so skupaj zložile denarjev za lepo bandero Mariji v čast in zahvalo za to! To je k a t o 1 i š k o! — Kaj pa ve?! — Ve pa se brez sramu pajdašite s fanti, jim dajate spominke, kupujete pijače, se skazujete ž njimi na plesiščih, imate prepovedana in grešna znanja, in nesramne pogovore po noči itd. To pa ni katoliško!
Glejte, predragi poslušalci! tako je! katoličane se imenujemo, pa vendar ni dosti katoliškega med nami!
Na I. slov. katol. shodu smo se poganjali v obilni množici zbrani za vse, kar je katoliškega. — Zli duhovi namreč so se v poslednjih časih vrinili v našo postavodajo, v šolo, v umetnijo, tisek, tovarne, v kmetska vprašanja itd. — V prekrasnih in prelepih govorih so se podajali zlati nauki, kako naj se povsod razmere in postave zboljšajo na podlagi naukov sv. cerkve, v Kristusovem duhu! Da ob kratkem le nekaj omenim. Povdarjalo se je, da bi se kmetski stan otresil škodljivih oderuhov, ki ga tlačijo z groznimi obresti, da bi se obvaroval proti prodaji pod slepo ceno itd., da naj se v šoli uči vso v duhu in po nauku prvega najvišjega učitelja Jezusa Kristusa; naj se v tovarnah vravna delo in plača med delodajalci in delalci v krščanskem smislu, ker je človek pametno bitje, po božji podobi vstvarjeno, ki ima skrbeti poleg telesnih potreb tudi za dušne koristi, in ni tovorna živina; naj se vse nespodobno odpravi iz knjig, tiska, umetnosti, slik itd. Nasprotniki naši vpijejo: ven — proč s Kristusom
in njegovim naukom, on nima nič opraviti v postavodaji, v javnem življenji, pri umetniji in vednosti, te so proste; mi pa pravimo: nazaj s Kristusom! Kristus vedno in povsod; Kristus včeraj, danes in na veke! Kristus ni samo za cerkev, temveč tudi za šolo, gostilno, po-stavodajalno zbornico, za politiko, železnico, tovarno itd . . .
Vem, da nekateri pravijo: Kaj se duhovni mešajo med vsako reč; tam naj bodo, za kar so: molijo naj, pridigajo, spovedujejo itd. — Namesto da bi na to odgovarjal, vprašam: Ali je kje kaki prostorček na svetu, na katerega bi Kristus — Bog ne imel pravice stopiti? Saj je vse njegovo. In mi kakor čuvaji njegovi imamo pravico pogledati iz zadnje kovačnice na deželi do prve in najvišje kovačnice, kjer se postave in denarji kujejo, če se kaj ne godi po duhu in nauku Kristusovem; in če se nam krivično zdi, tudi zoper to svoj glas povzdigniti. Zato nam pa tudi ne papež in ne škofje ne prepovedujejo hoditi k volitvam, temveč še priporočajo se jih vestno v katoliškem smislu vdeleževati!
Dragi moji! Ko je bil duhovnik Konkordij k smrti obsojen, ker ni hotel vere v Kristusa zatajiti, ga vpraša ajdovski sodnik, Kako ti je ime? On: kristijan sem! — Vpraša drugič: Kako ti je ime? On zopet: Kristijan sem! Jezen se zadere sodnik: Jaz te ne vprašam za tvojega Kristusa, temveč kako ti je ime? On pa zopet: Rečem, kristijan sem! — Bil je k smrti obsojen in umrl kot mučenec za Kristusovo vero! Tudi mi imamo prelepo ime katoliški kristijan, — ali katoličan; toda to ime nam ne sme biti samo prazno ime, temveč dajmo mu kosti in meso, bodimo v resnici tudi v življenji sploh, ne samo v cerkvi pravi, popolni, odločni katoličanje po nauku naše sv. katoliške cerkve! — Dobro pomnimo, da nas Kristus ne bo prašal pri sodbi: Ali si bil visok uradnik, državni ali deželni poslanec, ali general, ali cesar ali kralj — temveč: ali si bil dober katoličan?! To ime je, ki nas bo zveličalo, ako smo ga bili vredni, ali pogubilo, če ga nismo vredni, temveč le na videz nosili. Amen.
Andr. Šimenec.
2. Bog: modri vladar sveta.
V sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate.	Jan. 1, 26.
A. 1. Kolik razloček je med danes — 11. grudna — in med pol leta časom nazaj! Takrat toplo, vse rožnato, veselo. . . . danes pa
46*
vse žalostno, tiho v naravi, mrzlo . . . sneženo, ledeno! Solnce se redko in za kratko prikaže . . .
2.	Maloverniki pravijo: ta sprememba je slep slučaj narave ... večna postava dela to spremembo . . . Tako mora biti, in ne drugače. Mi kristijani pa verujemo, da vse to dela nevidljiva roka Božja . . . Bog veleva solneu vzhajati . . . Bog obrača svet . . . Bog dela vse spremembe . . . Ljubi Bog med nami hodi in živi, dasi ga ne vidimo; saj nas tu uči sv. Janez Krstnik, ki nevernim judom pravi: V sredi med vami stoji — ki ga ne poznate. (Jan. 1, 26.)
3.	Zdaj so hudi časi: zima, ki pa nam ni po volji — zakaj ni vedno toplo? Razsajajo bolezni, mori smrt: zakaj je toliko nadlog .. ? Jaz pa vam rečem: vse to ljubi Bog vodi, vravnava in modro vlada. Da bi pa zoper Boga nikoli več ne mrmrali, vam želim danes tolažljivo resnico razlagati, namreč: Bog je moder vladar — 1. sveta; 2. ljudi.
B. Kralj Antijoh je pravoverne jude grozno preganjal in moril. Znana vam je krvava morija Makabejskih bratov. Ko pride najmlajši na vrsto, ga pobožna mati osrčuje, naj voljno in veselo trpi, ker Bog mu bo dal večno plačilo; rekla je: „Prosim, dete! ozri se v nebo in na zemljo, in na vse, kar je ondi; in spoznaj, da je Bog te reči in človeški rod iz nič vstvaril. Zato se nikar ne boj tega rabeljna, temveč bodi vreden tovariš svojih bratov, in sprejmi smrt, da te v tistem usmiljenju s tvojimi brati vred zopet dobim." (II. Mak. 7, 28—29.) Kako lepo nam ta pobožna mati kaže svojo vero in zaupanje na Boga, premodrega vladarja, ki ves svet, pa tudi posameznega človeka prelepo vodi do nebeškega cilja.
Bog je torej premoder vladar: 1. Sveta; sv. pismo nam spričuje, da je Bog naredil zemljo, nebo, vodo, luč, solnce, mesec, zvezde, travo, drevje . . . neštevilne živali; t. j. celi svet. Pa ne samo, da je Bog te stvari vstvaril, on še zdaj med njimi hodi, živi, jih vodi, premika in redi . . . Tako je večni Gospod sam obljubil očaku Noetu govoreč: Glej, jaz naredim zavezo z vami, in z vašim zarodom za vami; in za vsako živo stvar, ki je z vami, za ptice, za vso veliko in malo Sivino zemlje, ki je Sla iz barke, in za vse zverine zemlje. Svojo zavezo naredim z vami, in nikoli več ne bodi pokončano z vodami potopa, karkoli živi in v bodoče ne bodi več potopa, da bi razdejal zemljo. (I. Mojz. 9, 9—11.) Premodro vla-darstvo Bog obeta govoreč: Vse dni zemlje ne bo prejcnjala ne setev ne Setev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne noč ne dan. (I. Mojz. 8, 22.) Na to modro vladanje sveta se Jezus ozira govoreč: Bodite otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kateri daje svoje
solnce vzhajati na dobre in hudobne, in da dežiti nad pravične in krivične. (Mat. 5, 45.)
Nevidljivi Gospod, ljubi Bog, hodi vedno po zemlji, sredi med svojimi stvarmi živi, in vse premodro vlada. Zato že kralj David prelepo hvali tega dobrega vladarja sveta, ko poje: Oči vseh upajo v tebe, Gospod! in ti jim daš jed ob pravem času. Ti odpiraš svojo roko, in nasituješ vsako šival z blagrom. (Ps. 144, 15—16.) Nobena stvarca ni pozabljena; Bog vse oskrbi, vse ohrani, in vlada, posebno pa:
2. Ljudi. Človek je najimenitnejša stvar božja, zato se pa tudi božje premodro vladarstvo ravno na človeku najlepše razodeva, ali kaže: Prvič, da si zdrav, med tolikimi bolniki ... to ni tvoja spretnost, ali močna natura — tu te ljubi Bog tako lepo vodi skozi nevarne bolezni; saj Gospod umori in oživlja. (I. Kralj. 2, 6.) Jude je vodil Bog skozi kopice mrličev: popolnoma zdrave. (Ex. 12.)
Drugič: da si srečen, te Bog tako napeljuje ali vlada. Navadno se radi pobahamo, ako se nam kaj posreči . . . začetnika vse sreče: Boga, ki sredi med nami stoji — in nas do sreče pelja — pa ne spoznamo. — Le Bog nas vodi do sreče; že Job je to spoznal in zapisal: Nag sem prišel iz krila svoje matere, in nag se vrnem tje; Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor je Gospodu do-padlo, tako se je zgodilo; bodi ime Gospoda češčeno. (Job 1, 21.)
Do prave sreče nas Bog vodi po stezi božjih zapovedi; kdor se mu uda, in jih spolnuje, bo vselej in povsod srečen. Tako govori Gospod Bog sam : Blagoslovljen boš v mestu, in blagoslovljen na polju; blagoslovljen sad tvojega telesa, sad tvoje zemlje, in sad tvoje živine, črede tvojih goved, in hlevi tvojih ovčic. Blagoslovljene tvoje žitnice, in blagoslovljene tvoje zaloge . . . (V. Mojz. 28, 1—15.)
Tretjič: da bi bili zveličani — nas Bog tako modro vlada. Kako globoko so nekateri grešniki bili zagazili; kdo bi bil mislil kedaj več na njihovo zveličanje! Pa Bog jih je klical, dal milost; spreobrnili so se, ostro pokoro delali; srečna smrt pa jih je v nebesa preselila. Takih ljudi je še zdaj mnogo na zemlji .. . grešnikov . .. Sredi med vami pa stoji — Bog — ki ga ne poznate. (Jan. 1, 26.) On vas čaka, kliče k pokori in želi vse ljudi pripeljati v nebeško zveličanje.
0. Torek imamo god sv. Lucije. — Ljubi Bog je to razsvitljeno devico čudovito modro vodil skozi paganske nemarnosti in zapeljivosti; ona je pa tudi sama že od mladosti zvesto hodila po stezi božje previdnosti; zato je ostala čista nevesta Jezusa Kristusa — in se bo v nebesih veselila vse večne čase.
Kristijani! spoznajmo tudi mi Boga, ki v sredi med nami živi in nas toliko lepo vlada. Posebno mladina, ljubi Jezusa, kakor sveta Lucija, da se izogneš časne nesreče, da ohraniš svojo dušo in telo iz ljubezni do Jezusa čista in nedolžna: tako bodete vi in mi vsi Boga, premodrega vladarja in milega Jezusa nekdaj v nebesih spoznavali, hvalili in častili vekomaj! Amen.	Simon Gaberc.
Četrta nedelja v adventu.
I. Kdo je mrtev na duši — kako naj oživi ?
Mrtvi vstajajo. Mat. 11, 5.
Nič ni stalnega na svetu. Nobena reč, noben čas ne traja dolgo, vse se spreminja. Minul je veseli čas prijetnega poletja in tudi žalostni čas tužne zime se krči. Pretekel je velikonočni krog s svojimi veselimi prazniki in h kraju tečejo blagi dnevi tihega pričakovanja, dnevi pokore in priprave na prihod Gospodov. Danes nam kliče še preroški glas v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, poravnajte njegove steze, vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora, vsak grič naj se poniža; in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladki pot! (Luk. 3, 4. 5.), kmalo pa bomo slišali angeljske pesmi mili glas: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje. Bliža se dan, da bo prišel on, kojega sveta cerkev željno pričakuje, proseča: Rosite nebesa nam pravičnega, oblaki, vi ga nam dežujte. Odpri se zemlja, in rodi nam Zveličarja.
Smo mu li pa tudi mi pripravili vredno prebivališče v svojih srcih? Blagor nam, ako smo mu pot do naših src poravnali v zakramentu sv. pokore. A žalibog, mnogo jih je, ki se, kakor nespametne device v sv. evangeliju, niso pripravili na prihod svojega ženina, ki se celi adventni čas niso prebudili iz grešnega spanja, ki so takorekoč mrtvi na svoji duši. Takim kličem danes z apostoljskimi besedami: Bratje! vem, daje še ura, da iz spanja vstanemo. (Rimlj. 13, 11.) In Jezus, ki je čudežno ozdravljal hrome, slepim podelil pogled in gluhim posluh, on, ki je Najmljanskemu mladeniču z besedami: Mia-denič, rečem ti, vstani! telesno življenje zopet povrnil, on hoče tudi mrtve na duši spet obuditi. Saj je sam rekel, da je prišel na svet, da bi vsi življenje imeli, in učencema, ki sta ga v imenu svetega Janeza Krstnika vprašala: „Si ti, ki ima priti, ali naj druzega čakamo?" (Mat. 11, 3.) je odgovoril: Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla: Slepi spregledujejo . . . mrtvi vstajajo. Hočemo se tedaj
danes vprašati, 1.kateri so mrtvi in sicermrtvina svoji duši, in 2. kdo jih bo obudil?
I. Ce nam nemila smrt pobere ljubega očeta, če zgubimo najdražji zaklad, milo mater, če nam umrje drag brat ali pridna sestra, ali nas za vselej zapusti zanesljiv, zvest prijatelj, kako otožno nam je pač pri sreu! Neverno, komu bi se v svoji žalosti in zapuščenosti potožili, bridke solze prelivamo, ko ga spremljamo k hladnemu grobu in žalostna nagrobna pesem nam do dna srca doni: „Nikjer, nikjer tolažbe srcu ni.“ Tako se vedemo ob telesni smrti drugih, pri tem pa pozabimo, da smo morebiti sami, kar je veliko bolj žalostno, mrtvi na duši. Glej! pravi sv. Ciprijan, če ti umrje eden tvojih ljubljenih prijateljev, jočeš in žaluješ in te žalost obdaja in britlcost; tvoja duša pa je po grehih mrtva iti ti greš smeje se vesel za tem pogrebom. Greh je tedaj vzrok duševne smrti, in mrtvi na duši so tisti, ki smrtno grešijo, ki le za minljivo telo skrbijo, na neumrljivo dušo pa pozabijo, kajti njih srce je preveč navezano na posvetno bogastvo, oni hrepenijo le po posvetni časti in minljivo veselje tega sveta nad vse poželijo.
Mnogo je ljudi, ki mislijo, da so le zato na svetu, da bi enkrat prav premožni umrli. Nabirajo si zakladov, bodisi na pravičen ali nepravičen način: ob tem pa pozabijo na Boga ter se ne zmenijo za nebesa; kajti njih Bog je denar in njih nebesa so, kakor sami pravijo, posvetno veselje. Da le blago morejo spravljati, denar dobiti, vse drugo jih ne skrbi. Da pa s svojo lakomnostjo druge na beraško palico pripravljajo, da jih preklinja sto in sto sirot in ubogih, koje odirajo in stiskajo, vse to jih ne peče, njih vest jim tega ne očita, kajti mrtvi so na svoji duši. Zakopljejo se v posvetne reči ter hrepenijo le za časni blagor, izženejo pa iz srca vsako skrb za kaj boljšega in višjega. Jezus je nekdaj posvaril Marto, rekoč: „Marta! Marta! skrbna si in veliko si prizadevaš, pa le eno je potrebno." Ali ne zaslužijo mnogi med nami še hujše svarilo? Tudi nam more Jezus reči: Preveč skrbite za časno in nestanovitno, za večno in nestro-hljivo pa ne marate. Kako nas v tem osramoti izgled mnogih svetnikov in svetnic Božjih, ki niso iskali časnega blaga in le za neumrljivo dušo skrbeli!
Sv. Paškal je bil sin siromaških starišev, ter je v svoji mladosti ovce pasel pri nekem bogatem gospodarju. Pa njegov gospodar je bil bogoljuben človek, kateremu se je Paškal toliko prikupil, da ga je hotel za svojega vzeti in mu po smrti vse svoje premoženje izročiti. Ali Paškal hrepeneč edino le po večnih dobrotah, bal se je,
da bi ga časno premoženje ne zadrževalo delati za večno življenje. Zato ni hotel sprejeti te dobrote, ampak šel je v samostan, misleč, da bo bolj podoben svojemu Zveličarju, ki je prišel reven na svet in ni imel toliko svojega, kamor bi bil svojo glavo položil. Dandanes pa se mnogi poganjajo noč in dau za premoženje tega sveta s toliko skrbjo, da jim še časa ne ostane misliti na Boga, skrbeti za svojo neumrljivo dušo. Taki ljudje so mrtvi na svoji duši.
Drugi ljudje menijo, da bi bili najbolj srečni, ako bi jih vse častilo. Berač bi rad zavrgel beraško palico in si na bolj veličasten način kruh služil; kmet pošlje svoje otroke v boljše šole, češ, da jim ne bo treba v potu svojega obraza in z žuljavimi rokami kruha služiti; vojak si prizadeva svoje tovariše prekositi in si bolj častno mesto priboriti. Hvalevredno je sicer, da človek želi do vedno višje stopinje popolnosti dospeti, in lepo je, če mu svet v pravi meri dostojno čast skazuje; a le prerado se zgodi, da ga hrepenenje po posvetni časti predaleč privede in da vse svoje dušne in telesne moči le v svojo čast potrati, pri tem pa pozabi, da je le reveu črv zemlje in da vsa čast gre le njemu, pred kojim se pripogibajo kolena vseh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Ou išče minljivo posvetno čast, ki se strohljivemu telesu skazuje, ne skrbi pa za večno slavo, za katero je njegova neumrljiva duša vstvarjena. Tudi tak človek je mrtev na svoji duši. On nič ne vč o pobožni molitvi in mu niti na misel ne pride, poklekniti pred njega, kojega častijo vsi angelji in nebrojni milijoni nebeških duhov s prekrasnim slavospevom: Svet, svet, svet si Ti, o Gospod Bog, nebo in zemlja sta polna tvoje slave. Neznano mu je hrepenenje po Bogu in božjih rečeh, kajti od posvetne časti oslepljen se sam nad vse povzdiguje in ne pomisli, kako je božja Vsemogočnost ošabnega Luciferja, vladarja nebeških duhov, v enem trenotku spremenila v najostudnejšega zavrženca. Hrepenenje po posvetni časti ga tako omami, da pozabi, da je vse dušne in telesne zmožnosti od Boga prejel in da je zato le njemu čast in hvalo dolžan, da pa sam iz sebe nič ne premore po besedah sv. aposteljna Pavla, ki pravi: Kaj imaš, o človek, kar bi ne bil prejel? Če si pa prejel, zakaj se hvališ, kakor bi ne bil prejel? (I. Kor. 4, 7.) Mesto da bi z ravno tistim aposteljnom rekel: Ko bi ljudem dopadel, bi ne bil Kristusov služabnik (Gal. 1, 10.), le želi, da bi mu iz sto in sto ust čast in slava donela, ne misleč na to, da bo moral enkrat iz ust večno pravičnega sodnika slišati prestrašuo sodbo: Poberi se spred mene, prekleti, v večni ogenj!
Najhujša pa je dušna smrt onih, ki se zakopljejo v minljivo veselje in brez mere zavživajo sladkosti in radosti tega sveta, ki se
v brezmerni skrbi za telo ne zmenijo za dušo in se iz enega veselja v drugo zazibljavajo. »Človek le enkrat živi, zakaj bi se tedaj življenja ne veselil?" tako pravijo ti posvetnjaki, in pozabijo, daje Bog človeku zraven umrljivega telesa dal tudi neumrljivo dušo, katero bo hitro po smrti poklical na ojstro sodbo. Le poželjivemu mesu služijo in pregrešno nečisto veselje imajo za edino srečo. Da bi svoji poželjivosti stregli, zapeljujejo in morijo nedolžnost, podirajo ljubi mir, drugim nakopavajo nesrečo in uboštvo, zraven pa le ne najdejo prave sreče. Ali niso taki razuzdanci mrtvi na svoji duši? Da, mrtvi so, ker za pravo veselje neumrjoče duše ne vedo in nočejo poznati prave sreče.
Mrtev na duši je tedaj vsak, ki le po telesu živi, na dušo pa, ki je po božji podobi stvarjena, popolnoma pozabi. Mrtev na duši je tisti, o kojem sv. Janez v svojem skrivnem razodenju (3, 1) pravi: Ime imaš, da živiš, pa si mrtev. Mrtev na duši je grešnik po besedah sv. Avguština: „Grešnih sicer hodi z nogami, tiplje z rokami, gleda z očmi, sluša z ušesi in vsak njegovih udov opravlja svoj posel. Misliš li, da tak grešnik živi? Živi sicer, pa le telo živi, duša pa je mrtva, boljši del njegov je mrtev. Prebivališče živi, prebivalec pa je mrtev. In kakor na telesu mrtvi človek nič več ne more delati in zaslužiti, tako tudi na duši mrtvi za nebesa, za srečno večnost ne more nič zaslužljivega storiti. Kakor telesna smrt človeka od vsega loči, kar si je nabral, tako tudi dušna smrt vse prejšnje zasluženje odvzame in vse, kar v takem stanu na videz dobrega stori, pred Bogom in za nebesa nima nobene veljave. Iz tega se učimo, kako žalosten in nevaren je stan človeka na duši mrtvega. Žalostno je, če vihar in toča prihrumi in naenkrat pokonča vse upanje pridnega kmeta; a še veliko večja je škoda, katero provzroči greh na duši človeka. Vse, kar je poprej v stanu milosti božje nabral, vse je naenkrat proč. Vse molitve, katere je opravil, vsi posti, koje je Bogu daroval, vse miloščine, katere je delil, vsa sv. obhajila, koja je prejel, vse to je preč. En sam greh je vse končal in če človek v takem stanu umrje in se ne spreobrne, ga bo ostri sodnik z večno smrtjo kaznoval.
Pobožna Blanka, mati sv. Ljudovika, bila je resnice, da je duša po grehu mrtva, tako prešinjena, da je svojega nedoletnega sina vsaki dan opominjala: »Spominjaj se vselej, moj sin, da je na svetu ni večje nesreče od greha, in raje bi te pri tej priči videla mrtvega na mrtvaškem odru ležati, kakor v tako nesrečo pasti." Vzemimo si tudi mi to pobožno mater v izgled, varujmo se greha, dušne smrti. Če smo pa tako nesrečni bili, da smo po grehu smrtno
ranjeni, poiščimo, če še tega nismo storili, saj sedaj, zadnji čas sv. adventa, usmiljenega Samaritana, ki nas bo ozdravil in naše dušne rane zacelil.
II. A kdo je ta usmiljeni Samaritan? kdo je tisti zdravnik, ki more mrtve na duši obuditi? Kdo drugi, kakor edino le on, ki je telesno mrtve obujal, on, ki je zopet k življenju poklical Najmljanskega mladeniča, on, ki je Jajrovo hčerko obudil in Lazarju telesno življenje povrnil. Tisti Jezus, ki je sam o sebi rekel: Jas sem pot, resnica in življenje, on, Jci noče smrti grešnika, marveč da se spokori in šivi (Eceh. 18, 23.), on hoče tudi tebe, o grešnik obuditi, ako se po pravi pokori k njemu vrneš. Stori, kar je storil zgubljeni sin vračajoč se k svojemu očetu, in Jezus ti ne bo oster sodnik, nego dober oče.
O zgubljenem sinu beremo, da se je s svojim premoženjem, katero je od očeta prejel, podal v daljno deželo, ter je tam zapravil z razuzdanim življenjem. Nastala pa je v tisti deželi lakota in on je hudo pomanjkanje trpel, tako da je skoraj gladu umiral. Začel je tedaj sam pri sebi premišljevati svojo hudobijo. Obžaloval je svojo nepremišljenost, ter sklenil se vrniti k očetu; domov prišedši pade pred svojega očeta, ter se mu odkritosrčno potoži rekoč: „Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe“ in obljubi, da hoče za pokoro najslabša hlapčevska dela opravljati.
Tak zgubljen sin je vsak grešnik, ki se vzdigne zoper Boga in ga zapusti, ter se poda v službo sveta in hudega duha. S prva se bo sicer čutil zadovoljnega in srečnega v tej službi. Pa taka sreča je le navidezna in kmalo	čuti	grešnik, kako	grenko	plačuje svet in
hudi duh službo, ki se mu skazuje. Zmanjkuje mu vsakdanjega kruha božje ljubezni, ki le more dušo živiti; molitev, ki ga je v otročjih letih tako veselila, se mu studi; za božjo službo, ki ga je poprej tako tolažila in k Bogu povzdigovala, ne mara več; išče si raje posvetne tolažbe v razuzdanem življenju. Ali pa tudi najde pravo tolažbo? Nikakor ne. Mesto nje najde le nezadovoljnost in bridkost. O neumrjoča duša! Ti si stvarjena za kaj boljšega, za kaj imenit-nejšega. Taka hrana ne more nasititi tebe, za kojega je pripravljen angeljski kruh v božji	hiši.	Zapusti torej	deželo,	v kateri moraš
glada umreti, in stori,	kar je storil zgubljeni sin.	Kakor on začni
tudi ti svoj grešni	stan	premišljevati.	Podaj	se v duhu v
samoto, prosi svetega Duha za pomoč in razsvetljenje. Spomni se na strašno smrtno uro, na ostro sodbo in na srečno ali nesrečno večnost. Potem preglej vse, tudi najskrivnejše kote svojega srca, ter
se vprašaj, kaj si grešil v mislih, z besedami ali z dejanjem, z vsemi počutki svojega telesa in z vsemi zmožnostmi svoje duše, zoper Boga, zoper bližnjega in zoper samega sebe. Spomni se nadalje, da stojiš pred tistim, ki ima oblast, dušo in telo v večni ogenj pahniti; le en sam migljej, in pred teboj se odpre brezdno peklensko. Ozri se torej v svoji nesreči na sv. križ, kjer tvoj Zveličar visi in ti odpuščenje ponuja, in s solzami pravega kesa obžaljuj svoj greh, ne zavoljo nebes, koje si z grehom zapravil, ali zavoljo pekla, kojega si zaslužil, temveč zavoljo tega, ker si s pregreho na novo križal svojega preljubega Zveličarja. V bridkosti svoje duše kliči z desnim razbojnikom: „Gospod! spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" in skesan trkaj na svoje prsi rekoč: „Jezus, bodi meni revnemu grešniku milostljiv !“ Ko se pa z žalostjo spominjaš storjenih grehov, stori tudi glede prihodnosti trdni sklep, ne več grešiti, in z zgubljenim sinom reci sam pri sebi: „Vzdignil se bom, ter pojdem k očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe! Nisem vreden več tvoj sin imenovan biti, stori me, kakor enega svojih najemnikov." A zastonj je tvoja še tako goreča žalost nad grehi, zastonj vse tvoje prizadevanje nazaj dobiti mir svojega srca, kojega si po grehu zgubil, ako se ne ponižaš in se nočeš spovedati. Pridi tedaj, poklekni pred Božjega sodnika, kojemu je sam Jezus podelil oblast grehe odpuščati ali pa jih pridržati, spovej se vseh svojih pregreh, kolikor se jih moreš spomniti in ponižno prosi za odvezo in zveli-čansko pokoro. In ko zaslišiš od namestnika božjega tolažljive besede: „Moj sin (moja hči), tvoji grehi so ti odpuščeni, pojdi in ne greši več," tedaj vstani od spovednice, vstani telesno, vstani pa tudi duševno, kajti zgubljen si bil, pa si spet najden, mrtev si bil, pa si oživel. In glej! že ti teče tvoj nebeški Oče naproti, ter te objeti želi v zakramentu presv. rešnjega Telesa. Z zgubljenim sinom poklekni pred njega ter ga objemi z največjo spoštljivostjo. Potem se pa spomni pokore, katero so ti duhovni oče naložili. Ni namreč dosti, da odpraviš greh in njegove nasledke, treba je tudi za greh zadostovati. Večji ko je greh, večja ko je krivica, večja naj bo tudi kazen in pokora. Ljubi Jezus sam pravi, da ^krivični hlapec ne pojde prej iz ječe, dokler ni poplačan poslednji vinar." Zato so se pa tudi svetniki in svetnice Božje tukaj najojstrejšim pokoram podvrgli, le da bi unkraj groba vživali mir in sladko veselje.
Sv. Marjeta Kortonska bila je osem let v nesramui ljubezni nekemu plemenitažu vdana. Ko pa tega nekega dne roparji umorijo in ga Marjeta vidi razmesarjenega v grmovju ležati, začne sama pri
sebi premišljevati, kako hudobno je bilo njeno dozdajno življenje. Nehote se vpraša: »Kje pa je njegova duša?“ V tem trenotku se zbudi iz mrtvaškega spanja, začne se ostro pokoriti in ljubiti le njega, ki vekomaj ne umrje. Storimo tudi mi tako. Ce smo v greh radi privolili, se tudi pokore ne branimo. Grenka je sicer kakor zdravilo, pa ima tudi zdravilno, zveličansko moč v sebi in zacelila bo gotovo naše dušne rane.
Ce si tedaj, dragi kristijan! tako nesrečen, da si do zdaj bil po grehu mrtev na svoji duši, vstani saj zdaj zadnji čas sv. adventa. Glej, novorojeno Dete nam iz jaslic svoje blagodarne ročice naproti drži, ter nas kliče: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil, in sv. apostol nas opominja k pokori rekoč: Bratje, vemo, da je že ura, da iz spanja vstanemo. In kakor je Jezus Najmljanskemu mladeniču rekel, zakličem tudi jaz tebi, zgubljeni sin: „Mladenič, vstani, nehaj že grešiti, zapusti pregrešno, razuzdano življenje, vzdigni se k poboljšanju, k novemu življenju." Kakor je Jezus Jajrovo hčerko k življenju poklical, tako zakličem tudi jaz tebi, zgubljena hči: »Deklica, vstani iz grešnega spanja, zapusti pregrešno življenje in stopi na pot pokore!" In kakor je Jezus Lazarja poklical, ki je že štiri dni v grobu ležal, pokličem tudi jaz tebe, zastarani grešnik, ki ležiš v smrtnih grehih, ne samo štiri dni, ampak že štiri mesece, štiri leta ali celo štirideset let: »Pridi vun iz groba svojih pregreh, zapusti hišo pohujšanja in pojdi nazaj na pravo pot, na očetov dom, pojdi nazaj k svojemu Bogu in Odrešeniku! Tako boš imel vesele božične praznike, veselo in srečno bo celo tvoje življenje. In ko se bo začelo mračiti pred tvojimi očmi ter boš pri brleči mrtvaški sveči od sveta slovo jemal, takrat bo tvoje telo sicer umiralo, a tvoja duša bo k novemu življenju ustajala, ter se podala v večno nebeško veselje, kjer bo vekomaj z angelji in svetniki prepevala: Slava Bogu na višavah! Amen.	Janez Rotner.
2. Sv. Janez Krstnik pa vest.
Glas vpijočega v pušCavi: Pripravite pot Gospodovo. Luk. 3, 4.
Tretjič in zadnjič nam v adventnem času danes doni na uho glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo. Že Izaija je prerokoval o tem glasu, in sv. evangelij nam danes natančno naznanja čas, kdaj je Gospod govoril Janezu, Caharijevemu sinu v puščavi. Sv. Janez Krstnik je oznanoval krst pokore v odpuščanje
grehov in s tem pripravljal ljudi na obljubljenega Odrešenika. Kar pa je bil sv. Janez Krstnik judovskemu ljudstvu, to je za vsaeega izmed nas njegova lastna vest. Kako sta si sveti Janez Krstnik in vest podobna, to vam pokažem v današnjem govoru.
1.	Najprej sta si sv. Janez Krstnik in vest podobna v tem, da sta oba imeniten dar b o ž j i.
Sv. Janez je bil že poprej obljubljen očetu in naznanjeno je bilo tudi ime Janez t. j. »milost božja." Zakaj velik ho pred Gospodom, dejal je Gabrijel Cahariju. (Luk. 1, 15.) Čudne reči so se godile pri njegovem rojstvu, zato so se ljudje strme popraševali: Kaj neki ho iz tega deteta? In dete je rastlo in postal je iz njega »veliki mož“ prav posebne svetosti, katerega so občudovali njegovi vrstniki kot največjega preroka ter menili celo, da je Mesija.
Podobnega nekaj je z vestjo. Ta je za človeka, kakor Janez — milost božja, dar božji, da, božja namestnica je to v človeku. To spoznamo pri nepokvarjenih, nedolžnih otrocih, kateri se dobro zavedajo volje božje, če tudi so komaj prišli še-le k pameti. Taisto vidimo tudi v življenju onih svetih ljudi, ki so poslušali glas vesti in pri tem vso posvetno modrost osramotili, kakor n. pr. sveta Katarina, ki je cel modrijanski zbor prepričala, da je le krščanska vera prava vera. Po pravici se imenuje torej vest »notranji glas božji".
Sv. Janez Krstnik se nazivlje v sv. pismu »angelj“; to je poslanec božji. Bere se namreč pri sv. Marku (1, 2): Glej, jaz pošljem svojega angel ja pred tvojim obličjem, kateri bo pripravljal pot pred teboj. — Tudi vest je nekak angelj, je poslana, dana od Boga. In kaj smo jej dolžni? To, kar zahteva Bog od angelja (II. Mojz. 23, 21): Glej nanj in poslušaj njegov glas, in nikar ga ne zaničuj. Čislati moramo torej ta dar božji, tega angelja božjega, in poslušati, kar nam veleva.
2.	Vprašajmo se dalje: Kakšno nalogo imata sveti Janez Krstnik in vest?
Nalogo sv. Janeza je naznanil nadangelj Gabrijel že Cahariju rekoč: In pojde pred njim (pred Kristusom) v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom, in neverne k modrosti pravičnih, pripraviti Gospodu popolnoma ljudstvo. (Luk. 1, 17.) In Janez sam se predstavlja tako-le: Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo. (Jan. 1, 23.) Da bi judovsko ljudstvo prav pripravil na prihod Odrešenikov ter je pripeljal k njemu, odtrgal se je Janez zgodaj od posvetnega hrupa, živel je v puščavi ostro, spokorno in
sveto, oznanovaje voljo božjo z rahlimi pa tudi z žugajočimi besedami.
Taka je tudi z vestjo. Bog jo je dal v naše notranje, da bi nam oznanjala njegovo voljo ter nas pripeljala k njemu. Sveti Pavel jo zategadel imenuje v srce zapisano postavo v nasprotju z ono postavo, ki stoji zapisana na tablah t. j. z božjimi zapovedmi. To službo opravlja vest s tem, da človeku tiho šepeta, ali pa hudo grozi. To poslednje se razodeva zlasti pri hudih dejanjih, ki zaslužijo ostro večno kazen, kakor n. pr. nam sta priči o tem Kajn in Iškarijot. Kaznujoča vest je kakor črv, ki vedno gloje, noč in dan vznemirjajoč grešnika v tem življenju, potem pa ta črv ne umre tudi v večnosti, kakor zatrjuje sam Zveličar. Vest neprestano, v eno mer očita grešniku njegove hudobije. Slaba vest moti človeka v njegovem poze-rneljskem veselju in skazi mu večno srečo.
Kralj Baltazar je dal velikansko in presijajno pojedino svojim velikašem. Ko pa je po noči zagledal pišočo roko na steni, tedaj se mu je vzbudila vest, obledel je njegov obraz, strašne misli so ga nadlegovale in kar kolena so se mu šibila. Tako sporoča prerok Danijel (5, 5—6.) — Kralj Antijoh vsled pekoče vesti ni mogel spati; ves nepokojen je bil pomneč strašnih hudobij, ki jih je bil storil nad pravovernimi judi, nad sv. mestom in tempeljnom.
Temu nasproti pa je plačilo dobre vesti mir, zadovoljnost in sladka tolažba v vseh nadlogah. Sv. pismo primerja to plačilo z vedno gostijo, katere se pravični veseli.
Job je v največji nesreči in zasramovan od svoje žene in prijateljev ostal miren in hvalil je Boga, ker je imel dobro vest.
In kakšna tolažba prihaja od mirne vesti na smrtni postelji! Sv. puščavnik Hilarijon je svojo dušo, tresočo se pred smrtjo, nagovoril tako-le: »Pojdi, moja duša, kaj se obotavljaš? Pojdi, zakaj se pomišljaš? Že sedemdeset let si služila Kristusu in sedaj naj bi se bala smrti ?“ — Sv. Gregorij Veliki pravi o pravičnem umirajočem : Kdor je zaradi svojega življenja varen, ta precej odpre vrata, ko potrka sodnik, in pričakuje ga z veseljem.
Vendar tudi grešnikom zagotovi vest še mir in tolažbo, ako namreč poslušajo njen glas, govoreč z besedami sv. Janeza: Pripravite pot Gospodovo, ravne storite njegove steze; vsaka dolina naj se napolni, in vsaka gora in vsak grič naj se poniža; in kar je krivega, kodi ravno, in kar je ostrega, gladka pota. To se pravi: Storite vreden sad pokore (Mat. 3, 8.) s tem, da hribe t. j., vse prevzetna dejanja ponižate, doline t. j. napačno ponižnost zasujete; sploh, da vse zadržke izveličanja odpravite, slabim navadam in na-gnenjem se odpoveste.
m
3.	Vprašajmo se še: Kako pa seje godilo sv. Janezu, in kak vspeh ima vest?
Trojne vrste so ljudje bili in so: a) so taki, ki po izveli-čanju hrepene. Ko je sv. Janez pridigoval v puščavi, vrelo je ljudstvo trumoma ven k njemu. In če tudi jih je bilo med njimi veliko, ki so iz zgolj radovednosti šli tjekaj k Jordanu, vendar jih je bilo veliko, katerim je bilo zares kaj mar za izveličanje. Zato pove sv. evangelist, da jih je bilo veliko iz vseh stanov, ki so ga resno vprašali: „Kaj nam je storiti?" (Luk. 3, 10.) Te je krstil in sprejel v vrsto svojih učencev.
Taka je tudi z vestjo pri tistih, ki hrepene po nebesih. Pri vseh svojih dejanjih se poprašujejo: Kaj nam je storiti? ali je to in ono pred Bogom prav ali je pregrešno? In zvesto se ravnajo taki ljudje po vesti, ki jim dobro in prijateljsko svetuje. Vest tacih ljudi čuje nad vsako malenkostjo, zato se imenuje taka vest tenka vest.
So pa bili ob Janezovem času tudi taki ljudje, kateri so se malo brigali za svojo dušo. Veliko izmed judov se ni hotelo za-se nič naučiti od sv. Janeza. Vse eno jim je bilo, ali je njihov dušni stan dober ali slab.
Ravno taka je še dandanašnji pri mnogih kristijanih. So ra lačne ži, kateri kaj malo poslušajo svojo vest, ki je početkom pri vsacem človeku dobra. Posvetno življenje in vživanje jih premoti in oslepi in tako nastane polagoma široka vest, ki prezira velike in male reči. Taki ljudje stavijo svojo dušo v največjo nevarnost, ker vedno manj mislijo na svoj poslednji cilj in konec. — c) Bili so o Janezovem času tudi trdovratni grešniki, globoko pogreznjeni v ostudno mlako raznih pregreh. Janez je imel hudovoljne sovražnike, in to so bili zlasti oni, kateri se v svojem pregrešnem življenju niso hoteli dati motiti. Med temi je bil Herod, ki je z ženo svojega brata, s Herodijado, živel v prešestvu, in bil zato od sv. Janeza posvarjen. Ta je dal predhodnika Gospodovega najprej vreči v ječo, potem pa na zahtevo te hudobne ženske in njene zapeljane hčere — obglaviti.
Podobno je z vestjo pri tistih, ki ljubijo pregreho. Ker nočejo puslušati, kaj jim pridiguje lastna vest, umolkne vest polagoma, in taki ljudje postanejo brezvestni. Njih vest je zamorjena. Toda ne za zmiraj. Ob smrtni uri, če pa še takrat ne, gotovo v večnosti se spet močno oglasi, a takrat je že prepozno; zakaj takrat je vest že strašna sodnica, naznanjajoča večno smrt v peklenskem breznu.
Kristijanje, poslušajmo glas vesti sedaj, dokler je še dan, dokler je še čas pokore! Ubogajmo jo sedaj v zdravih dneh, da bomo ob smrtni uri in vso srečno večnost gledali isveličanje božje! Amen.
Valentin Bernik.
3.	Bog: zveličar naš.
Vse človeštvo bo videlo zveličanje božje.	Luk. 3, 6.
A.	1. Dolga temna noč nevere in paganstva je krila vso zemljo skozi celih štiri jezer let. Stari očaki in pobožni ljudje so v ti dušni temoti javkali in Boga prosili za pomoč in razsvetljenje iz nebes. Proti koncu stare dobe se je začelo daniti; prikazalo se je solnce božje milosti, Jezus Kristus, in nastopili so dnevi zveličanja.
2.	Tudi nam se bližajo dnevi milosti božje in usmiljenja: Jezus zveličar sam se nam bliža. Zato nas pa sv. Janez tako prisrčno opominja, naj bi stezo pripravili Gospodu, ko pravi: Pripravite pot Gospodu; ravne storite njegove steee; vsaka dolina naj sc napolni, in vsaka gora in vsak grič naj se poniža ; in kar je krivo, bodi ravno, in kar je ostro, gladka steza. In vse človeštvo bo videlo zveličanje božje. (Luk. 3, 4—6.)
3.	Zdanji ljudje bi sicer radi v nebesa prišli, pa za nje malo skrbijo ... bi radi bili zveličani, pa za Zveličarja malo marajo . . . mu steze ne pripravijo ... ga mimo spustijo . . . Ker ne vedo, ali ne pomislijo, kdo da je ta naš Zveličar. Zato vam želim danes pokazati veliko resnico: Bogje naš Zveličar, in sicer tako, da pomislimo: 1. Jezus, Zveličar, je pravi Bog! 2. Kdo pa bo zveličan?
B.	1. Bile so hude bitke na Ogrskem; sovražnik vojščake premaga, razpodi. Na svojem begu naletijo v mužave, iz katerih se rešiti ne morejo, ter zginejo. — V tako blato pregrešnosti je bil satan zapeljal Adamove otroke. Vsi, ali pagani ali judje — so spoznali, da brez posebne božje pomoči so pogubljeni — le samo Bog jih more rešiti: „V taki nadlogi le upaj rešeuja, — ako prikaže se Bog, ki za tebe trpi, — in zmagavno vnide v Tartara ječo“, poje paganski pesnik Ajskil. — In ukanili se niso! Naš zveličar je res a) obe-č a n i Bog. — Kolikorkrat je ljubi nebeški Oče ljudem obečal Odrešenika, je vselej naznanil tudi njegovo božje bitje, božje ime, božjo mogočnost; tako (v ps. 109.): Gospod je rekel mojemu Gospodu: Vscdi se na mojo desnico, dokler ne denem tvojih sovražnikov za
podnožje tvojih nog. Palico tvoje moči ho Gospod poslal s Sijona. Gospoduj sredi svojih sovražnikov. S teboj je gospodstvo oh dnevu, tvoje moči v svetlobi svetih itd. Ravno tako nam božji Duh na druzih mestih obeča, da naš zveličar bo Bog: Dete nam je rojeno, pravi prerok Izaija, in Sin nam je dan, in na njegovi rami je poglavarstvo, in imenuje se: Prečudežni, Svetovalec, Dog, Močni, Oče pri-hodnih časov, poglavar mira. (Iz. 9, 6.) — Tako tudi angelj spričuje, da naš zveličar je obečani Bog, ki pravi: Da ho velik, in Sin Najvišjega imenovan, in Gospod Dog mu ho dal sedež Davida, njegovega očeta, in kraljeval ho v hiši Jakoba na veke. (Luk. 1, 32.)
Naš Zveličar je pa tudi: &) s p r i č a n i Bog. Ako kaj kupuješ, ali prodaš, se moraš spričati pred sodnijo, da si ti pravi posestnik ali lastnik imena in reči . . . Tako se je Jezus prvič sam spričal za Boga: s svojim naukom ... s svojimi čudeži ... s svojim vstajenjem posebno pa tudi z vnebohodom — da je pravi Bog ... — To spri-čevanje so mu dali sv. apostoli; ker povsod so ga spoznavali za Boga: „Ti si Kristus, Sin živega Boga", pravi sv. Peter. (Mat. 16, 16.) In tako vsi drugi apostoli. — Krvavo spričevalo, da je Jezus, naš zveličar, pravi Bog — so mu z lastno krvjo podpisali vsi sveti mučeniki . . .
Zveličar naš je pa c) tudi zakriti Bog: nekdaj se je zakril s podobo in kožo revnega hlapca v zibeljki . . . zdaj pa je zakrit v podobi belega kruha v tabrnakeljnu. — Pa živa vera nam spričuje, kar ne vidijo oči — da v altarskem zakramentu: Bog, zveličar naš, živi. Sv. Terezija pa nam pravi, da se je ljubi Jezus, Bog, naš zveličar, zato zakril v priprosto podobo posvečene hostije, uaj bi se ga ne bali, da bi lažje vedno med nami živel do konca sveta: In vse človeštvo ho videlo zveličanje božje.
Akoravno pa vsi gledamo zakritega Boga, Jezusa — zveličarja našega, vendar še samo zarad tega ne bodo vsi kristijani zveličanja večnega dosegli! Tedaj:
2. Kdo pa bo zveličan ? — Prelepo piše sv. apostol Pavel Tesa-loničanom: To namreč je volja božja: vaše posvečevanje. (1. Tes. 4, 3.) Bog torej hoče, da bi se vsak zveličal... on nas kliče, nam pomaga... nas čaka, naj bi res vse človeštvo videlo zveličanje božje; pa zveličani bodo le tisti, ki a) poslušajo Jezusa, zveličarja; — tako nam nebeški Oča sam veleva, govoreč: — Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadcnje; njega poslušajte. (Mat. 17, 5.) Kje pa čuješ Jezusa? — V pridigi ali poduku ti sam Jezus govori po svojih namestnikih; zato tudi pravi: Kdor vas posluša, mene posluša.
(Luk. 10, 16.) Kako radi so pač nekdaj ljudje Jezusa poslušali; zato so videli zveličanje nebeško. — Ti pa . . . Zveličani bodo tisti, ki P) hodijo za Jezusom. — To Jezus tirja od nas: Hodi za menoj!
—	reče nekemu novincu — in pusti mrtvim svoje mrliče pokopati. In je stopil v čolnič, in njegovi učenci so šli ga njim. (Mat. 8, 22—23). Za ljubim Jezusom pa hodimo po stezi pokore: post... kvatrni; spoved ... sv. obhajilo za Božič ... In vse človeštvo bo videlo gve-ličanje božje. Tvoje steze posvetnosti in pregrešnosti pa te peljajo v večno pogubljenje . . . Zato pripravite pot Gospodu . . . osnažite svoje srce . . . popravite krivico pred Bogom in bližnjikom!
Zveličani bodo: y) tisti, ki Jezusa molijo — mu vso uajvečjo čast skazujejo . . . Trije modrijani so ga zdaleč prišli molit. (Mat. 2, 2.) Gobavec ga je molil. (Mat. 8, 2.) Kleče molil, in prosil ga je Jair, za svojo bolno hčerko. (Mark. 5, 22.) Molili so Jezusa vsi svetniki.
—	Molijo ga še zdaj vsi pravoverni kristijani . . . Zato je vsako kva-trno nedeljo razpostava presv. rešnjega Telesa — da ljubemu Jezusu, zveličarju našemu, v pobožni molitvi božjo čast — molitve skazujemo.
C.	Ljubi Jezus, Sin božji, naš zveličar — se nam bliža! Pripravimo mu stezo . . . olepšajmo zanj naše srce: Poravnajmo, kar je ostro in sovražno bilo ... kar je krivično, nesramno, visoko ali na-puhnjeno, odpravimo iz svojega srca v čisti in obžalovalni spovedi
—	da bi tudi mi ljubega Jezusa videli: zdaj kakor dete v zibelki,
—	nekdaj pa kakor mogočnega Boga v nebesih. Amen.
Simon Gaberc.
Praznik rojstva Gospodovega.
Betlehem — pri nas v domači cerkvi!
Beseda je meso postala ter je med nami prebivala.	Jan. 1, 14.
Že je razgrnila temna noč svoja krila nad zemljo, vsa narava je legla k počitku, da se okrepi za novo življenje prihodnjega dne, tudi ljudje so že dokončali svoje delo ter pozaprli duri svojih hiš, da v mirnem spanju okrepčajo svoje utrujene ude. Pa vsi ljudje ne počivajo še: dva človeka zapuščata otožna mestno zidovje betlehemsko, kjer nista našla prenočišča v prostornih hišah negostoljubnih prebivalcev. Tujca v domovini svojih pradedov sta pahnena ven iz mesta v nočno tmino ter morata iskati prenočišča v samotni votlini, ki služi drugače živini, da se varuje pred slabim vremenom. Kdo sta ta dva
človeka? Vi, predragi v Gospodu, že veste, kdo sta. Sta ona dva, katerima je neskončna previdnost božja v varstvo izročila včlovečenega Sina božjega: prečista Devica Marija in njen ženin sv. Jožef. To je tista za rod človeški presrečna noč, ko je v betlehemski votlini zagledal luč sveta naš Zveličar, Jezus Kristus. Še dandanes ohranjena je v spomin na ta preimenitni dogodek votlina, kjer je začel Bog in človek svoje zemeljsko potovanje in trpljenje za revne Adamove otroke, ter se bero, v marmornato ploščo vdolbene, za vsacega kri-stijana toli pomenljive besede: „Tu je bil iz Marije Device rojen Jezus Kristus." Kako svet mora biti ta kraj! S koliko spoštljivostjo in pobožnostjo molijo tu verni kristijanje, s kako gorečo ljubeznijo poljubujejo ta po rojstvu Boga-človeka posvečena tla! Kateri pravi kristijan, preljubi v Gospodu, ne bi imel želje na tem svetem kraju izraziti Bogu iskrena čutila srčne hvaležnosti za necenljivo dobroto odrešenja vesoljnega sveta! Pa želja ta ostane večini le želja, zakaj dolga in nevarna in draga pot čez širno morje je večini nemogoča. Toda, predragi mi kristijanje, česar nam ni mogoče storiti v Betlehemu in tamošnji votlini, to lahko storimo doma brez truda in troškov; glejte, naše cerkve niso nič manj kakor betlehemska votlina! Tu opravljamo mi lahko z enako pobožnostjo in spoštljivostjo svoje molitve, kakor tisti, katerim je dana sreča moliti v betlehemski votlini. Zakaj? zato, ker tu prebiva v podobi kruha skrit ravno tisti Jezus Kristus, Bog in človek, ki se je nekdaj rodil v votlini. In Beseda je meso postala ter med nami prebivala, te besede sv. Janeza Ev. se dan na dan vresničujejo na naših altarjih, kjer se opravlja nekrvava daritev sv. maše. Med betlehemsko votlino in našimi cerkvami in altarji je torej tesna, skrivnostna zveza; zato hočemo danes nekoliko primerjati: 1. Jezusa nekdaj v jaslicah ležečega — sedaj v tabrnakeljnu skritega. 2. Osebe, ki so njega nekdaj častile v j a s 1 i c a H — in osebe, ki ga sedaj časte v tabrnakeljnu. — Jezus, Marija, Jožef, pridite nam na pomoč!_____________________________
I. 1. Stopimo, predragi v Gospodu! v duhu v revno votlino betlehemsko ono presrečno noč, ko se je tam iz Marije Device rodil Jezus Kristus ter bil v plenice povit in v jaslice na slamo položen — kaj vidimo tu? Novorojeno, šibko dete! To je obraz človeškega otroka, to glas človeškega otroka, to solze človeškega otroka! Kje je tu odsev neskončne lepote in veličastva božjega, katero s toliko ponižnostjo in svetim strahom v nebesih molijo angelji? Kje
47*
tu vsemogočna beseda, ki je iz nič vstvarila vesoljni svet? Kje tu oni Bog, pred katerim se trese zemlja in nebo ? In vendar je ta neznatni otrok resnični Bog, edinorojeni Sin nebeškega Očeta! Ta otrok je tisti Jezus Kristus, ki je pozneje sam učil: Jas in Oče sva eno; ledov mene vidi, vidi tudi Očeta; je tisti Jezus Kristus, ki je triintrideset let potem pred velikim duhovnikom Kajfom slovesno zatrdil: Ti si rekel, jas sem Sin božji; je tisti Jezus Kristus, na katerega besedo je potihnil vihar na jezeru, so bolniki ozdravljali, mrliči vstajali iz grobov!
O neskončno ponižanje večnega Boga! On, ki s tremi prsti svoje dobrotljivosti, modrosti in vsemogočnosti vzdržuje vesoljni svet, leži tu v revnih jaslicah na slami ter pretaka solze kot mali otrok, ki sam sebi pomagati ne zuči in ne more ; on, ki je neomejeni Gospodar nebes in zemlje, leži tu v revni votlini, ker ne najde prostora v človeški hiši; on, ki daje cvetlicam barvo, drevesom listje, živalim in ljudem primerno odejo, je sam povit v borne plenice! — Zakaj, o mili Jezus! si se tako globoko ponižal iz nebes na zemljo, z nebeškega prestola v revne jaslice? Zakaj si nisi izbral za rojstni kraj krasne Herodove palače v veličastnem Jeruzalemu, ker si ti Kralj vseh kraljev, in Gospod vseh vladarjev ? O vem, zakaj nisi storil tega — zato ne, ker nam hočeš že sedaj v dejanju pokazati, kar si nam pozneje z besedo povedal rekoč: Učite se od mene, ker sem krotek in ponižnega srca; sakaj ako se ne boste spremenili ter postali kakor ta-le otrok, ne boste dospeli v nebeško kraljestvo.
Tako neskončno se je ponižal večni Bog — in kaj ga je v to nagnilo? Je mar iskal časti in slave pri ljudeh? Potem bi ne bil prišel na svet v tolikem uboštvu. Je mar iskal na zemlji časnega veselja? Potem bi ne bil prišel iz nebes, kjer vlada večna radost. Kaj torej ga je napotilo iz nebes na zemljo in v tem revnem stanu? Njegova neskončna ljubezen do človeka! Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega Sina sa nas vse. Videl je Kristus ne-popisljivo revo, v katero je zašel človek po grehu že na tem svetu, videl je zijajoči prepad peklenskega brezdna, v kateri bi se moral pogrezniti človek vsled greha na onem svetu; zato se ga je usmilil v neskončni svoji ljubezni ter se ponižal iz nebeških višav v to solzno dolino, svoje božje veličastvo zakril v človeško natoro, ter po nji se podvrgel vsem revam človeškim izvan greha. Glej, kristijan, to Dete v jaslicah je odsev neskončne ljubezni, s katero je Bog tebe ljubil, še predno si bil vstvarjen, to Dete ti pravi: glej, tako ljubi Bog* — O da bi mi prav umeli in spoznali velikost te ljubezni božje, da
bi znali prav ceniti dobroto, ki nam je došla po včlovečenju Sina božjega, gotovo bi ne bila naša srca tako mrzla, kakor ledena sapa, ki brije v tem času po opustošeni zemlji, ne bila bi tako velika vnemarnost v hvaležnosti, katero smo dolžni temu Bogu!
2. Veliko hvaležnost torej smo dolžni za neskončno ponižanje, za neskončno ljubezen Deteta božjega v betlehemski votlini ležečega v jaslicah na slami, pa iskrenejši še mora biti čut naše hvaležnosti za neskončno ponižanje, za neskončno ljubezen našega Gospoda Jezusa Kristusa v zakramentu sv. rešnega Telesa! Kdo prebiva tu na altarju v tabrnakeljnu? Ako pogledamo z očmi, nam pravijo: to je kruh; ako se dotaknemo z roko,	nam	pravi:	to	je kruh; ako okusimo z
jezikom, nam pravi: to je kruh!	Kakor	nam pravijo zunanji čuti pri
jaslicah: to je človek, tako	nam	pravijo	pri	tabrnakeljnu: to je kruh;
pa kakor tam v človeškem	telesu, tako	je	tu v podobi kruha skrit
resnični Bog, je pričujoč cel in nerazdeljen Jezus Kristus, kot Bog in človek. Kdo nam to spričuje? Večna resnica, Jezus Kristus sam, ki je rekel: To je moje telo, — to je kelih moje krvi: to storite v moj spomin. Tisti Bog torej, katerega smo videli v Betlehemu v jaslicah ležati kot neznatno Dete, je tudi v posvečeni hostiji pričujoč, z razločkom, da v jaslicah je bila skrita le božja natora v človeškem telesu, v tabrnakeljnu pa je skrita le božja in človeška natora v neznatni podobi kruha; tam je bil kot Sin človekov, da odreši svet, tu v podobi kruha, da se daje našim dušam v jed; zakaj moje meso je prava jed, in moja kri resnično pijača, so besede prišle iz ust Jezusovih.
Kakor v BetlehemsLi votlini, tako in še bolj je tudi v tabrnakeljnu skrito vse božje veličastvo. V malem koščku pšeničnega kruha je pričujoč neskončni Bog, katerega ne obsežeta zemlja in nebo; tuje v podobi kruha spremenjen, svoje moči obropan vsemogočni Bog, na kojega povelje se sučejo vsi neizmerni svetovi; tu živi, za naše čute brez življenja, resnični Bog, ki daje življenje vsem stvarem: tu je postal Jezus Kristus prava hrana našim dušam. Ali je mogoče, preljubi v Gospodu! misliti si globokejega ponižanja? Ako pravi sv. Pavel, da je Kristus ponižal sam sebe, ko je na-se vzel podobo hlapca ter se po telesu dal videti kot človek, koliko bolj se ponižuje tu v tabrnakeljnu, kjer prebiva v podobi kruha! Tako globoko je to ponižanje Boga, da presega moč človeške pameti, da si človek po svoji pameti ne more razlagati, zakaj in kako da bi se Bog tako ponižal. Zato pa so krivoverci, ki so hoteli brez vere po človeški pameti razlagati to presveto skrivnost, pa tega seveda niso mogli, raje so zavrgli vero v resnično pričujočnost Jezusa Kristusa
v podobi kruha, nego da bi verjeli, da se Bog zavoljo človeka tako globoko poniža! Toda tu ne velja vprašati pameti; ta si ne more še mnogo drugih čisto natornih skrivnosti razjasniti: kdo ve, kako se v človeku raznovrstne jedi, katere uživa, vedno preminjajo v meso in kri? ali zakaj od dveh trt, ki ena poleg druge rastete, ena rodi črno, druga pa belo grozdje? ali zakaj isti ogenj trdo železo raztopi, mehko ilovico pa utrdi? Kako torej naj se ta pamet, ki si ne more razjasniti teh povse natornih pojavov, predrzne, da bi razjasnila nad-natorne skrivnosti božje! Zato tu ne velja pamet nič, vera vse; ta pa nas uči, da tista vsemogočna beseda božja, ki je nekdaj iz nič vstvarila vesoljni svet, v tem Zakramentu preminja kruh v telo in vino v kri Jezusa Kristusa. Tako torej se je hotel tu zavoljo nas ponižati neskončni Bog!
In kaj ga sili, da dan za dnevom prihaja iz nebeških višav v podobi kruha in vina na naše altarje ter da v podobi kruha vedno prebiva z nami ? Tista neizrekljiva, neskončna ljubezen, ki ga je nekdaj raz prestola v nebesih položila v jaslice v votlini. Ta ljubezen njegova v tem Zakramentu je za nas tem večja, tem čudnejša, čim globokeje je tu njegovo ponižanje. Besnično: tam človek, — tu kruh; tam, da za nas trpi, — tu, da se nam daje v jed; ali se je mogel tesneje združiti z nami, kakor se združi v tem Zakramentu? Kot človek je prišel le enkrat na svet, tu prihaja vsak dan; kot človek je bival na svetu 33 let, v tem Zakramentu pa bo bival do konca dni: glejte, jas sem s vami vse dni do Jconca sveta; kot človek je bival le v eni deželi in istočasno le na enem kraju, v Zakramentu pa biva na enkrat po vseh katoliških cerkvah na vseh delih svetli; kot človek je učil z besedo in vzgledom vse ljudi skup, tu pa prihaja k vsakemu človeku posebej, da mu s svojo skrivnostno navzočnostjo um razsvitljuje, voljo utrjuje, srce razveseljuje; kot človek je delil dobrote: lačne nasičeval s kruhom, bolnike ozdravljal, mrliče oživljal; v Zakramentu pa dela večje čudeže, ker tu daje našim dušam svoje meso v jed, svojo kri v pijačo, celi rane vsekane duši po grehu, kliče duše po grehu mrtve v novo duhovno življenje; kot človek se je enkrat daroval na križu za nas, v Zakramentu pa se daruje vsak dan, kjerkoli se daruje sv. maša. O zares! le neskončna ljubezen Jezusa Kristusa je mogla iznajti ta presveti Zakrament, le neizrekljiva ljubezen ga more siliti, da vedno prebiva med nami v tem Zakramentu! Iu prebiva, če tudi mora iz tabrnakeljna gledati in poslušati, s koliko nehvaležnostjo mu večina kristijanov povrača njegovo ljubezen. Kakor nekdaj v Betlehemu, tako ga tudi dandanes v tabrna-
keljnu le mala peščica goreče časti, večina se pa zanj ne zmeni ali pa ga celo zaničuje. Oglejmo si torej še osebe, ki so Jezusa častile v Betlehemu, in one, ki ga časte ali bi ga morale častiti v najsvetejšem Zakramentu.
II. 1. Prvi osebi, ki ju vidimo stati poleg jaslic, sta Marija in Jožef. Kaj misliš, o kristijan, je delala v tem blaženem tre-notku presveta Devica, katero je bil obsenčil sv. Duh, da je spoznala, da Icar je iz nje rojeno — Sveto, se imenuje Sin božji? Kedo naj izrazi čute goreče ljubezni, ki so prešinjali materino srce Marijino, ko je gledala to milo Dete, katero je po pravici imenovala svoje! Kedo naj izreče čut hvaležnosti, ki je puhtel iz njenega deviškega srca pred prestol Najvišega za toliko dobroto, da se je usmilil revnega rodu človeškega ter mu poslal Odrešenika! Kedo naj popiše velikost njenega veselja, da je bila izvoljena v Mater Zveli-čarjevo! Kolika je bila njena skrb, da bi kolikor mogoče postregla temu Detetu, v katerem je molila svojega vsemogočnega Stvarnika, pa kolika tudi njena žalost, da mu vsled revščine ne more postreči, kakor bi rada!
In sv. Jožef? Ni mar tudi on čutil z Marijo, ž njo se veselil, ž njo žaloval; ž njo ljubil, ž njo hvalil, ž njo molil včlovečenega Boga! Ako je Marijo obsenčil sv. Duh, da je spoznala v tej skrivnosti človečenja božjega neskončno ljubezen in usmiljenost večnega Boga, je sv. Jožefa podučil angelj iz nebes mu poslan, da otroku iz Marije rojenemu naj da ime Jezus, her bo odrešil svoje ljudstvo od njihovih grehov. Kako živa je morala torej biti vera tega sv. moža, da Dete v jaslicah, če tudi ni na njem nobenega znamenja veličastva božjega, je vendar resnično Sin božji! O zares, tako pobožnih, tako svetih, s toliko ljubeznijo in živo vero napolnjenih duš ni bilo in ne bo na svetu, kakor ste bili duši Marije in Jožefa tam pri jaslicah v Betlehemu!
Njima so se pridružili ponižni pastirji po angelju opomnjeni, da se jim je rodil Zveličar sveta. O, s koliko radostjo so prihiteli ti priprosti, revni ljudje, popustivši svoje črede k jaslicam ter molili presveto Dete! Niso se pomišljali in povpraševali, jeli resnica, kar jim je oznanil augelj, ampak hitro so izvršili povelje božje, in ko vidijo Dete v 'plenice povito in v jaslice položeno, spoznajo resnico besed angeljevih ter verujejo, da to Dete mora biti že dolgo obljubljeni, toliko zaželeni Zveličar sveta, mora biti Sin večnega Boga! Glej torej, kako ponižno popadajo pred jaslicami na kolena ter goreče
molijo Jezusa iz srca hvaleč neskončno usmiljenost božjo za to ne-cenljivo dobroto!
Z zemljo združila so se nebesa; saj je Kristus nebes in zemlje gospodar. Cuj torej prekrasno petje nebeških angeljev, ki se razlega o polnočni uri črez hrib in plan, prepevajočih slavo Bogu na visoJcosti in želečih mir ljudem na semlji, ki so dobrega srca! Prišli so torej angelji naznanit ljudem rojstvo Zveličarjevo ter jih z besedo in vzgledom spodbujat, da naj ž njimi vred pobožno molijo včlovečenega Boga. Kolika radost teh nebeških duhov, ki so nevidni obdajali votlino in jaslice, videti, da se je začelo izvrševati odrešenje revnih Adamovih otrok, ki so toliko tisoč let tavali v temi greha in nevednosti, a sedaj jim je prisijala luč, ki razsvetli vsacega človeka, ki pride na svet! S koliko gorečnostjo so ti angelji molili Jezusa in strmeč občudovali veličastvo božje skrito v tem majhnem Detetu! Tako je bil češčen in proslavljen novorojeni Izveličar sveta v Betlehemu od priprostih, pa svetih ljudi in od angeljev nebeških.
2. Kako srečne, predragi mi kristijanje, bi se smeli šteti mi, ako bi nam bilo dano v oni presrečni noči z Marijo in Jožefom, s pastirji in angelji pobožno moliti v jaslicah ležeče Dete božje! Te sreče deležnim biti, predragi, je nam mogoče tudi sedaj v domači cerkvi; glejte, tu je naš Betlehem, tu jaslice, tu Jezus Kristus kot Bog in človek resnično pričujoč! Tisto presveto Dete, katero je Marija s toliko ljubeznijo v jaslicah častila, katero je sv. Jožef s tako živo vero molil, pred katerim so pastirji v globoki ponižnosti klečali, kateremu so angelji s toliko gorečnostjo prepevali slavo, biva tu v tabrnakeljnu v podobi kruha skrit v globokejem ponižanji, v večji ljubezni — kje so pa pobožne duše, da bi tu svojega Boga molile po vzgledu svetih oseb, ki so ga molile nekdaj v jaslicah? Angelji božji obdajajo nevidno tabrnakelj, kjer prebiva Jezus Kristus, kakor na straži stoječ pred najsvetejšim Zakramentom, kakor zatrjuje sv. Janez Krizostom, ki je sam videl te nebeške duhove, s koliko pobožnostjo so molili ta najsvetejši Zakrament! Pa niso angelji, zavoljo katerih je tukaj Jezus pričujoč v podobi kruha, ampak ljudje; niso angelji, katerim je namenjena ta nebeška jed, ampak ljudje; ljudje torej, katoliški kristijani, imajo dolžnost, da ga kakor angelji goreče častč v tem Zakramentu ter s čistim srcem vredno sprejemajo. — Ima pa Bog še druge angelje s človeškim telesom, katerim nalaga dolžnost, da na zemlji oznanjujejo božjo slavo, da spodbujajo ljudi, naj ponižno častč v presvetem Zakramentu pričujočega Boga; ti angelji so služabniki Kristusove cerkve, katoliški duhovniki,
katerim je izročil Jezus Kristus z besedami: To storite v moj spomin, oblast nad svojim telesom in svojo krvijo; in ti angelji oznanjujejo čast Jezusovo v presvetem Zakramentu, kličejo kristijane, naj prihajajo radi v domačo cerkev, kjer prebiva njihov Bog — zakaj pa toliko njih presliši ta glas? zakaj se za toliko njih zastonj odmeva celo ob nedeljah in praznikih mili glas zvonov vabečih k službi božji? zakaj ne hite, kakor nekdaj ponižni pastirji v votlino, tudi dandanes mnogi kristijani v cerkev? Zato ne, ker nimajo ponižnosti revnih pastirjev, marveč se je polastila ošabnost njihovih src; ker mislijo, da lahko žive brez Boga, da njim ni treba moliti, ne v cerkev prihajati, ne sprejemati sv. zakramentov, ker mislijo, da njim zadostuje njihovo časno premoženje, ker jim gre časni dobiček nad vse drugo, ker mnogi teh pripoznavajo le to, kar jih uči njihova pamet ter se nočejo podvreči naukom sv. vere; pa tega ne pomislijo ti kristijani, da ako se jim dozdeva sedaj prijetno brez Boga živeti, jim bo enkrat strašno brez Boga umreti in grozno po smrti biti ločenim od Boga celo večnost! Globoka ponižnost torej, kakoršne nas uče revni pastirji, je potrebna kristijanom pred najsvetejšim Zakramentom; zakaj le ponižnim se odpira tu studenec milosti božjih, le v ponižnem srcu more prebivati živa vera in goreča ljubezen do Jezusa v tem zakramentu, živa vera, kakoršno je imel sveti Jožef, goreča 1 j u-bežen, kakoršna je plamtela v prečistem srcu Marijinem. Vera, da je Jezus Kristus kot Bog in človek resnično pričujoč tu v tabrnakeljnu v podobi kruha, vera ta še živi v srcih mnogih kristijanov, ki zato tudi vedo prav ceniti svetost hiše božje, kjer v globoki ponižnosti s svetim strahom in gorečo ljubeznijo molijo tu pričujočega Boga, kjer radi in pogostoma vredno sprejemajo ta presveti zakrament. Pa žalibog, da ta vera ni v vseh katoliških srcih tako živa, da je iz mnogih src celo zginila; da je zategadel tudi zamrla v njih ljubezen do Jezusa Kristusa v najsvetejšem Zakramentu, katerega več pobožno ne časte, nevredno sprejemajo, cel6 o velikonočnem času zanemarjajo, o katerem več spoštljivo ne govore, marveč skrunijo z bogokletnim jezikom! Je mar čudno, da taki kristijani nimajo spoštovanja za hišo božjo, da se tam, ako vanjo pridejo, nespodobno vedejo, pogovarjajo, spogledujejo, posmehujejo, pregrešne misli in želje goje, ali pa vsaj toliko vnemarnosti kažejo, da se jim takoj pozna, da ne vedo ali vsaj ne pomislijo, kje so, da so v hiši božji, pred Bogom! Takim kristijanom lahko ponavljamo besede, s katerimi je nekdaj sv. Janez Krstnik grajal jude, rekoč: Sredi med vami stoji, katerega pa vi ne posnatc. Pa tem kristijanom bodo enkrat iz ust tistega Jezusa Kristusa,
katerega sedaj nočejo spoznati, na uho donele strašne besede izgovorjene nespametnim devicam: Resnično vam povem, jas vas ne poznam!
Predragi v Gospodu! premišljevali smo danes novorojenega Zveličarja sveta v Betlehemskih jaslicah kot šibko človeško Dete, premišljevali istega Jezusa Kristusa v tabrnakeljnu v podobi kruha; globoko se je ponižal tam, globokeje se ponižuje tukaj, pa tu in tam zavoljo nas; neskončna ljubezen ga je potegnila takrat iz nebes na zemljo, da je postal človek, neskončna ljubezen stori tudi, da prebiva sedaj vedno med nami v podobi kruha. Kar so bile tedaj Mariji in Jožefu, pastirjem in angeljem jaslice v votlini, to je nam sedaj tabrnakelj v cerkvi. Ako ga je torej preblažena Devica z iskreno ljubeznijo v jaslicah častila, iskrena ljubezen do Jezusa v najsvetejšem Zakramentu naj gori tudi v naših srcih; ako ga je sv. Jožef z živo vero molil v jaslicah, radostni prihiteti moramo tudi mi v hišo božjo ter ponižno in s svetim strahom poklekniti pred Bogom v najsvetejšem Zakramentu; ako so angelji nebeški s toliko gorečnostjo prepevali slavo Bogu za toliko milost, katero je skazal ljudem ter strmeč občudovali in molili veličastvo božje v jaslicah, iz dna srca Boga hvaliti in strmeč občudovati ter v ponižnosti moliti moramo tudi mi neskončno ljubezen in veličastvo božje v najsvetejšem Zakramentu. Zato predragi! ponižno pokleknimo in pobožno počastimo Boga-človeka v tabrnakeljnu, rekoč: O mili Jezus! kakor nekdaj v jaslicah v revne plenice povit kot človeško Dete, tako si tudi tukaj zavit v podobo kruha, katerega je tvoja vsemogočna beseda premenila v tvoje živo Telo; zato trdno verujemo, da si resnično kot Bog in človek tukaj pričujoč. — Same čiste in svete duše si si izbral, da so te v jaslicah častile; mi nismo čisti, nismo sveti, ker smo grešili, ker smo te v tem Zakramentu, na tem sv. kraju razžalili; ker pa vemo, da si prišel nekdaj in prihajaš še sedaj na svet iskat, in rešit, kar je bilo zgubljenega, ker vemo, da kličeš k sebi vse, ki trpe in so obteženi, ker vemo, da v tvojem presvetem Srcu v tem Zakramentu plamti ogenj večne ljubezni do nas revnih grešnikov, zato te ponižno prosimo, očisti naša srca vseh madežev greha, pogasi v njih ogenj razburjenih strasti, užgi pa ogenj čiste in svete ljubezni do tebe. Tebi, o Jezus, darujemo svoje srce kot žrtvo ljubezni, da ti sam v njem kraljuješ; tebi posvetimo svojo dušo in vse misli in želje; tebi posvetimo svoje telo in vse besede in dejanja. Dodeli nam, o dobrotljivi Jezus, da kakor so te Marija in Jožef, pastirji in angelji v jaslicah, tudi mi tebe v tem
Zakramentu ljubezni ljubimo, hvalimo in častimo, da te v svetem obhajilu vredno in pobožno sprejemamo in sad obrodimo te nebeške jedi: daj, da nam bode ta Zakrament res zastava večnega življenja po tvojih besedah: Kdor je moje meso in pije mojo kri, bo živel vekomaj-, daj nam milost, da ob smrtni uri okusimo moč in sladkost te svete skrivnosti, zato da, kakor te sedaj tu na zemlji častimo skritega v podobi kruha, te tudi v svetem raju iz obličja v obličje gledajoč slavimo na vekov veke. Amen.	j. Slavec.
God sv. Štefana.
I. Kristusovi in satanovi mučenci.
Kamenjali so Štefana, kateri je klical, rekoč: Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo.	Dej. apost. 7, 58.
Naša sveta mati katoliška cerkev po vsi pravici obhaja slovesno praznik prvega mučenca sv. Štefana. Kralja svetlost se toliko bolj blišči, kolikor več in imenitniših dvornikov ga spremlja; torej je čast Jezusa Kristusa neizmerna, ker je brez števila velika množica njegovih svetih vojščakov, svetih mučencev, pred katerimi zastavo nosi sv. Štefan, ker, kar vam je znano, je prvi za Jezusa dal svojo kri in življenje. V potokih je morala krščanska kri teči, ker je skozi tristo let petnajst rimskih cesarjev kristijane preganjalo in neusmiljeno morilo. Samo za cesarja Dijoklecijana je bilo vsak mesec okoli 17.000 kristijanov poklanih; in tako utegne število mučencev samo tega zadnjega najkrutejšega preganjanja preseči dva milijona, ali dvajsetkrat stotisoč. Učeniki sploh trdijo, da je množica svetih mučencev tako velika, da jih cerkev vsaki dan skozi celo leto lahko praznuje 30.000. Kolika čast je za Jezusa, nebeškega kralja in našega Odrešenika, tako veliko krščanskih vitezov imeti!
Zavoljo te velike časti satan zavida Jezusa, in ker bi bil rad Najvišjemu podoben, tudi pošilja svoje mučence na vojsko. Kaj pravim? Ima-li tudi satan svoje mučenike? Tudi jih ima in po številu ne manj kakor Kristus. Kdo so ti satonovi mučeniki? Poslušajte učenega Speranca, ki tako govori: „Še drugi križ je, ne Gospodov, ampak satanov; težak križ, grenak križ, neprenašljiv križ, križ levega razbojnika; ima namreč tudi satan svoje mučenike, kateri mu lahko oponosijo: zavoljo tebe smo vsak dan morjeni." Ali ni satanov mučenec prevzetnik ali nevoščljivec, ker mu je tuja čast in blago križ
in muka? Ali ni satanov mučenec požrešnež, pijane in nečistnik, ker zavoljo njega zgubiva moč, zdravje in življenje? Ali ni satanov mučenec lakomnež in togotnež, ker zavoljo njega bledi in hujša? Ali ni satanov mučenec razbojnik in pretepalec, ker mu kri, rane, telo in dušo daruje?Vprašam vas sedaj, krščanski poslušalci! kateri mučenci trpe huje muke, ali Kristusovi mučenci za nebesa, ali satanovi za pekel? Oboje mučence vidimo danes na bojišču. Stefana so kamenjali, glejte Kristusovega mučenca! Kadar so to slišali, so se togotili v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega, glejte satanove služabnike! Ko vam bom pokazal, kdo več trpi, Kristusovi ali satanovi služabniki, lahko sklep storite, kaj je boljše in koristnejše, se zapisati med mučence Kristusove, ali med satanove mučence? Predno začnem kaj več o tem govoriti, pripravite se k svetemu poslušanju.
1.	I. Ne dA se tajiti, da so morali sveti Kristusovi mučenci trpeti hudo, kar si je le divja hudobija mogla izmisliti. Groza mora slehernega pretresti, ko sliši, kar sv. Pavel o njih piše: Bili so kamenjani', prežagani, stesani, z mečem umorjeni; ubožni, stiskani, zaterani, katerih svet ni bil vreden; in so se potikali po puščavah, po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. Še strašneje popisuje učeni o. Segneri trpljenje svetih mučencev. Kakor zlasti v Rimu, pravi, ni bilo zemlje, katera bi ne bila s krščansko krvjo pobarvana, tako skoraj ni bilo uda na telesu, zoper katerega bi ne bili nečloveški trinogi divjali pri kristijanih. Večkrat so kristijanom razbeljene železne kape na glavo pritiskali, oči iztaknili, nos, jezik in ušesa odrezali, usta in čeljusti raztolkli, zobe izbili, nohte izpulili, prste polomili ali odbili, roke in noge odsekali, prsi z razbeljenimi kleščami raztrgali, trebuh razparali in čeva motali, raztopljenega svinca v usta vlivali, z razbeljenimi plehi kožo strgali, ali z železnimi grebeni trgali, ali z nožem drli; na žrjavci so jih pekli, v vrelem olju cvrli, na kolčh raztezovali, divjim konjem na rep privezovali, in ker jim je bilo le enkrat umreti mogoče, so bili po počasnih mukah umirati prisiljeni.
2.	Ti mučenci so bili vendar ob vseh svojih nečloveških mukah neprestrašeni in bolj srčni, kakor njih morilci. Trinogi in rabeljni so se upehali, mučenci se niso upehali, in bolj jih je veselilo rane prejemati, kakor one jim jih sekati. Jasnega obraza in veselega srca so trinoge zasmehovali in s svojo stanovitnostjo pokazali, da se jim nič drugačna škoda ne godi, kakor kadilnici, katera bolj sukana se bolj
razgreje in obilniši duh puhti. Poglejte sv. Lovrenca, kateri na razbeljenem rošu na pol pečen smehljaje se trinogu reče: „Obrni me in jej mojo pečenko". Poglejte sv. Andreja, kateri je za vse pripravljen križ ljubeznivo pozdravljal in se veselil skoraj na njem umreti. Poglejte sv. Tiburcija, kateri je žrjavico, ki ga je pripekala, imenoval rožice. Pomislite sv. Kamila, kateri je tri ure pri ognju počasi žgan, sladko prepeval. Premislite sv. Evlalijo, devico, katera je rabeljne nagovarjala in priganjala, naj jo bolj trpinčijo!
3.	Kdo je storil te svete vojščake tako srčne, neobčutljive, železne? Ozrimo se na izgled prvega mučenika sv. Štefana. Kameni is potolca so mu bili sladici, govori sv. cerkev. Ees sladki? Res! Od kod so bili vzeti? Iz potoka Gedroua, ki poleg Jeruzalema teče. Kdo jih je osladil? Kdo drugi, kakor Jezus, katerega so z Oljske gore vklenenega vlekli čez potok Cedron ? Glejte, Jezusova milost, ki nam jo je zaslužil s svojim trpljenjem in svojo smrtjo, čudovito osladi vse trpljenje tega sveta. Zavoljo tega so se mučeniki v svojem trpljenju bolj veselili, kakor posvetnjaki pri gostarijah; bolj uni v vseh steznicah, kakor ti na plesu; bolj uni v pregnanstvu, kakor ti v po-častenju in bogastvu.
4.	Prevdarimo še, kar apostoljsko Dejanje o sv. Štefanu povč: Osrl se je v nebo in videl božje veličastvo. O prevesel pogled, kateri bolj hladi in jači, kakor dišeče mazilo in kateri mučence dela neobčutljive. Ljubi kristijan! ako ne veš, koliko moč daje v trpljenju pogled v nebo, se sam tega prepričaj. Kadar te nadloge zadevajo in križi do tal tlačijo, takrat povzdigni svoje oči proti nebesom, proti svoji pravi domovini, in premisli, kaj je že, ako sem tukaj nekaj časa reven in nadložen, ker bom tamkaj srečen brez konca? Kaj je neki, ako sem tukaj majhno časa ubog in zapuščen, ker bom tamkaj vžival večno bogastvo ? Kaj je pač, ako sem tukaj malo časa zaničevau in preganjan, ker bom tamkaj memo vseh kraljev povzdignen in bom prijatelj nebeškega kralja! Kaj je, če tukej prebivam v leseni hiši pod slamnato streho, ker bom tamkaj prejel celo kraljestvo? V brhkostih in težavah se zmisli lepih nebes, in ta misel ti jih bo vse osladila. Vse trpljenje tega sveta ni nič proti časti, ki se bo tamkaj nad nami razodela, piše sveti Pavel. Česar ni videlo nobeno oho, nobeno uho slišalo, in nobeno človeško srce čutilo, to je Bog pripravil tistim, kateri ga ljubijo. Makabejska mati je svojemu jedinemu in najmlajšemu sinu, predno so ga jeli mučiti, rekla: ..Prosim te, moje dete! poglej nebo, in potem se ne boš bal tega trinoga."
II. 1. Poglejmo še druge mučenike, kateri za satana trpč in prevdarimo, kakošno tolažbo imajo oni v svojem trpljenju. Posvetnjak se krohota in smeja, ker misli, da satan krotko in sladko z grešniki ravna. Pa prav to je milovanja vredna slepota, da mislijo v sredi trpljenja brez trpljenja biti. Kje se bere v sv. pismu le o enem samem grešniku, da so mu madeži greha sladki bili: To pa beremo: Grešniki so se utrudili na potu hudobije, ker so zašli od pota pravice in resnice. Grešniki nimajo miru!
2.	Pojdimo v hišo častilakomnika; koliko se žene in trpi, da bi zgrabil pest dima prazne časti; s kako nevoščljivim očesom pogleduje srečo in povikšanje svojega bližnjega, koliko noči prečuje zavoljo tega! Žalosten izgled tega nam je Aman, dvorni gospod kralja Asvera. Ko je že vse pospalo, je on še bil po koncu. Ko se je kralj po noči prebudil in ni mogel zopet zaspati, je vprašal: „Kdo je v veži?" Mu rek6: „Aman“. Bal se je namreč, da bi mu po noči kdo milosti pri kralju ne odvzel. Gastiželjnost, pravi zavoljo tega sv. Brnard, je pravi kr is in nič tako ne muči in stiska in trpinči človeka, nič ga hujše ne nadleguje — in vendar je toliko ljudi, ki hranijo in redijo nadležnika v svojih srcih! Ako bi kristijan le polovico toliko časa za Boga prečul, kako velik božji prijatelj bi bil.
3.	Premislimo žalostni stan skopuha; več trpi za dobiček in blago, kakor mučenci za Kristusa. Noč in dan ni vgnan, mraz in vročino, lakoto in žejo pretrpi, da nekaj denarjev pridobi, za en sam očenaš pa nikoli časa ne najde; od službe božje ga vsako vreme odvrne; za nebeške zaloge se nikoli ue zmeni. Sv. Avguštin pravi: Sveti mučenci so veliko trpeli; pa tudi skopuhi veliko trpe; sveti mučenci so prestali nagoto, pa tudi skopuhi na pol nagi ali ras-trgani hodijo; sveti mučenci so lakoto prebili zavoljo Kristusa, skopuhi pa veliko žejo trpe po blagu in premoženju. — V Belgiji je bil starček, ki je svojemu dediču pritiščal stotisoč zlatov, sam pa vsa svoja daljna pota peš prehodil, ter jedel sir in suhi kruh. — Neki drugi skopuh imel je 70 tisoč goldinarjev shranjenih, sam pa stradal, kose kruha od šolarjev kupoval, in kosti po gnoju naberal, in iz njih juho kuhal. Ko bi vendar človek le polovico toliko zavolj Boga se postil, kako velik svetnik bi bil! Ako bi tat, kateri cele noči prečuje, mraz, dež in strah prebije, da kaj iz kajže ali hrama svojega bližnjega odnese, po noči spal, po dnevi pa pridno delal, bi si lahko prislužil potrebni živež in nebesa, oboje kmalo! — Pri tatvini pa veliko trpi, bližnjemu veliko škodo, sebi pa malo dobička stori, ter telo in dušo pogubi.
4.	Kako velik mučenec satanov je pijanec! Koliko hudega pretrpi zavoljo svojega zmiraj suhega grla! Domu gredč ne razloči ne prelaza, ne brvi; večkrat se spodtakne, pade in pobije; doma pa ga lačna žena in otroci grdo gledajo in z mnogimi priimki pitajo. Nepokojno in težavno je njegovo spanje; drugi dan ga glava hudo boli in ni za nobeno delo. Njegovo premoženje gre čedalje bolj rakovo pot; ker svoje vino s prijatelji popije in oštir hoče tudi plačan biti, se dolgovi naraščajo, hiša mu je prodana, in on začne stradati. Ako bi bil svojo žejo z vodo gasil in vino le za veliko silo pil, bi srečno in dolgo živel in po smrti nebesa dobil.
5.	Kaj hočem reči o nečistnikih in nečistnicah? Največji trpini so in satanovi mučeniki. Vsi od dela trudni in počitka potrebni cele noči prečujejo, očitno sramoto, neznane bolezni in zgodnjo smrt si večkrat nakopljejo; nečistnice posebno so od vseh, tudi od svojih zapeljivcev zaničevane: kadar sad svoje razuzdanosti zibljejo, grenke solze pijo in uboštvo prigrizujejo. Kdo je kdaj toliko trpel za Kristusa, kakor taki in take za satana trpe? Kolikor je meniških redov na svetu, noben tako oster ni, kakor žalostno življenje teh zavrženih ljudi. Najgorečnejša krščanska duša manj za nebesa trpi, kakor nečistnik in nečistnica za pekel.
6.	Največjega trpljenja satanovih mučencev vam vendar doslej še nisem naznanil. Katero je tisto? Grizenje in pikanje njih ranjenevesti. Postavite si pred oči hudodelnika, kateri pri krvavi sodbi stoji. Tukaj je sodnik, tamkaj priče, ondi rabelj in ne daleč odklenjena temna ječa! Kako ubogi hudodelnik trepeče! Tako, govori sv. Brnard, se godi grešniku, katerega njegova lastna vest toži in sodi. Vest je negoljufiva priča njegovih hudobij; vest je sodnik; vest je rabelj, vest je ječa; vest sodi, kaznuje in pogublja. Tak je nesrečen tudi pri gostarijah in veselicah, zamišljen, prepaden, pobit in žalosten. Vest mu pravi zvečer: Če se zjutraj ne zbudiš, in zjutraj: Če večera ne doživiš, boš v peklu jokal in stokal ter vekomaj obžaloval svojo nespamet. Zakaj pa grešnik toliko trpi? ali za Boga? Nikakor! Ali za nebesa? Tudi ne! Vse to trpi za pekel. O peklenski trinog! zavidam te zavoljo tvojih mučencev; zakaj ko bi oni le polovico tega za Boga trpeli, bi bili v vrsto svetnikov prišteti. Zavoljo tega, kar je grozno žalostno! bo kedaj satan Jezusu Kristusu oponašal, da je on imel zvestejše služabnike kakor Kristus, ker so huje trpljenje prebili za pekel, kakor Jezusovi mučenci za nebesa. „Glej, o Kriste, poreče satan, kakor sveti Ciprijan piše, jaz za te-le, ki jih z menoj vidiš, nisem ne zaušnice prejel, ne bičan bil, ne križan, tudi nisem
krvi prelil; tudi jim ne obetam nebeškega kraljestva; pri vsem tem so za mene več storili in trpeli, kakor za tebe."
Ljubi kristijani! bote li mogli prenesti, ko bi se sodnji dan tudi zavoljo vas satan z Jezusom tako grdo šalil? Ali ne bote trdno sklenili, raji k številu Jezusovih mučencev se pridružiti, kakor k številu satanovih mučencev? Ali ne bote sklenili vse hudo, naj ga še toliko nad vas pride, za Boga, za nebesa trpeti in dobro vest ohraniti? Ali ne bote posnemali sv. Štefana, ki je veliko pa vse za Boga in nebesa trpel, in zavoljo tega v nebesa prišel? Amen.
t Jos. Rozman, dekan (1859.)
2. Ljubezen do sovražnikov.
Gospod! ne prištevaj jim tega greha.
Dj. ap. 7, 59.
Blizu genezareškega jezera v sv. deželi stoji gora imenovana „hrib blagrov". Na tej gori je taisti Jezus, čegar rojstva smo se spominjali včeraj, molil nekdaj celo noč, zjutraj pa je šel doli, kjer je bilo veliko ljudstva zbranega. Trume ljudstva so se le množile in Jezus je zopet stopil nazaj na višavo, da bi ga mogli vsi razumeti. Začel je na to govoriti v dolgi pridigi, v kateri nam je dal veliko nebeških naukov. Takrat je povedal, kdo bo izveličan, svaril je pred pohujšanjem, priporočal je potrpežljivost v trpljenju in oznanil je med drugim tudi posebno dolžnost ljubezni do sovražnikov. V stari zavezi so prekanjeni in hinavski pismarji učili, kakor da bi smeli sovražnike sovražiti. Naš Zveličar pa je ta nauk zavrgel in tako le rekel na gori: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega, in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas sovražijo, in molite zanje, kateri vas preganjajo in obrekujejo. (Mat. 5, 48. 44.)
Danes pa ravno praznujemo prazuik tistega krščanskega junaka, ki je to zapoved tako velikodušno spolnil ob svoji smrtni uri. Sveti Štefan nam jo je zapustil tako rekoč kot svoj testament. Lepa prilika je torej, da danes kaj več slišimo o ljubezni do sovražnikov. Govoril bom v I. delu o ljubezni sv. Štefana do sovražnikov, v II. pa o naši ljubezni do sovražnikov. Ti pa, sv. Štefan, ki si nam dal izgled te ljubezni, pomagaj nam ta nauk spolnovati v dejanju! ___________________
I. V „dejanju aposteljnov" nam pripoveduje sv. Lukež, kakor ste slišali ravno prej, da je sv. Štefan delal čudeže in velika znamenja med ljudmi. To je spravilo veliko duhov po koncu. Več jeru-
zalemskih shodnic, v katerih so se shajali judovski duhovni in pis-marji, skušalo je nasprotovati sv. dijakonu, oznanujočemu vero v Križanega, toda niso mogli zoprstati modrosti in Duhu, kateri je govoril. Najeli so ti hudobneži celo krivih prič, ki bi ljudstvo in stara-šine hujskali zoper sv. Štefana, češ, da Jezusa Nazareškega preveč poveličuje, Boga in Mojzesa pa ne spoštuje. Zbero se vsi skupaj pred velikim zborom, Štefan stoji med njimi kakor jagnje med volkovi. Njegov obraz se sveti v nebeški bliščobi, enako obličju kacega an-gelja. Pozvan, naj se opraviči, začne sv. Štefan prav slovesno govoriti ter očitati njihovo nehvaležnost in trdovratnost. V sklepu svojega dolzega govora jim zakliče: Vi sc vedno ustavljate sv. Duhu, Tcalcor vaši očetje, tako tudi vi. Tedaj pa se njihova jeza še bolj vname in kar z zobmi škripljejo ter nad njim vpijejo. Toda najhujše ima še-le priti. Pahnejo ga iz mesta ter kamenjajo.
Tako je prikipelo sovraštvo Štefanovih nasprotnikov do vrha; kakšno pa je bilo v tem trenotku srce sv. dijakona?
Gotovo je, da velika in težka razžalitev človeško srce hudo zadene, dostikrat tako, kot bi ga z bodalom sunil ali z mečem ranil. Nihče ne bo dvomil, da je tudi Štefana v njegovem notranjem silno pretreslo' tako ravnanje. Toda kaj misli, kaj želi sv. mučenec v svojem srcu ? Sv. pismo nam nato odgovarja: In je pokleknil, in z velikim glasom vpil rekoč: Gospod! ne prištevaj jim tega greha! To torej prosi v svojem srcu: odpuščanja milosti, blagoslova svojim morilcem. Kako vzvišena podoba njegove ljubezni! Ne jezi se, ko ga zasramujejo, ne jezi, ko ga smrti izdajajo, ne jezi, ko leti od vseh strani kamenje nanj, ne jezi, ko teče njegova mučeniška kri. Kristusova ljubezen mu kaj tacega ne pripusti. Poln ljubezni nebeške moli za svoje sovražnike v zadnjih trenotkih svojega mladega življenja; sv. pismo pristavlja: In ko je bil to izrekel, zaspal je v Gospodu! — S tem, da je sv. Štefan molil za svoje sovražnike, pravi sv. Gregorij Nac., prinesel je Bogu večji dar, kakor svoje življenje. In sv. Avguštin piše: Molitev za sovražnike je sv. Štefanu odprla nebesa. Tu se kaže, da le silni potegnejo nebesa na-se; zakaj sile je treba, da človek ljubi svojega sovražnika.
II. Ko smo si tako ogledali ljubezen sv. Štefana do sovražnikov, pride sedaj vrsta na nas, da se vprašamo: kakšna bodi naša ljubezen do sovražnikov.
a) Eedek je človek, ki bi ne imel nobenega sovražnega nasprotnika, pa tudi malo je ljudij, ki bi vedeli ali hoteli svoje sovražnike prav ljubiti.
48
Hudobije, ki jo je sovražnik naredil, gotovo ne moremo hvaliti ter odobravati. Toda misliti moramo, da je ta sovražnik naš bližnji, ki je padel vsled svoje strasti, a se lahko zopet vzdigne ter spreobrne. Zato je treba imeti ž njim usmiljenje ter mu biti naklonjen v vseh slučajih njegovega življenja.
Ne reklo bi se pa svoje sovražnike ljubiti, ko bi jim kar vse pustili po volji in ne občutili nobene krivice. Jezus je svoje sovražnike ojstro svaril iu jim očital krivico. Sv. Štefan jih imenuje trdovratneže, ki se ustavljajo sv. Duhu. — Ljubezen do sovražnikov nam ne brani pravice iskati. Toda ona hoče, da svojo pravico pohlevno in modro trdimo, ter se vsake kletve in vsega boja ogibljemo. Tega nas uči Jezus sam s svojim izgledom, kakor nam ga popisuje sv. Peter: On, ko jc bil preklinjati, ni klel; ko je trpel, ni pretil. (I. 2, 23.) — Ni nadalje tudi potreba, da bi sovražnike iz ljubezni nalašč iskali, ako vemo, da jih to ne poboljša. Nespametno bi bilo, ko bi jim vse zaupali, kakor svojim najzvestejšira prijateljem, ali ko bi jim razodevali reči, katere bi oni obračali v našo škodo. Naša dolžnost pa je, da jim dobro želimo, in, kar je mogoče, tudi storimo, ali če več ne moremo, vsaj zanje molimo. Jezu3 je vse svoje življenje skrbel za svoje sovražnike, slednjič je svojo kri prelil zanje, in na križu viseč je zanje molil. Prav tako je storil sv. Štefan.
Poslušajte še nekaj izgledov dejanjske ljubezni do sovražnikov.
Sv. pismo stare zaveze nam pripoveduje (IV. Kr. 6.), da so pridrli nekdaj sirski roparji v Samarijo. Prerok Elizej pa meščanom prepovč jim storiti kaj žalega in d& jim celč jedil prinesti. Nasledek tega je bil, da roparji odslej niso več nadlegovali Izraela.
Cesar Karol IV. je storil prav podobno. Nekaj nezadovoljnežev se je bilo zarotilo zoper njegovo življenje. Cesar pokliče načelnika te zarote k sebi in se prav prijazno obnaša proti njemu. Slednjič mu celo podari 1000 cekinov, s katerimi je zarotnik lahko omožil svojo odraslo hčer. Mož ves ginjen zahvali cesarja, in povrnivši se k svojim pajdašem, jim reče: „Tega nisem vedel, da je knez Karol tako velikodušen; tako milostljivega in radodarnega vladarja nikakor ne morem umoriti.*
Sredi večnega mesta Rima stoji »Angeljski grad*. V tem gradu je bilo zaprtih 200 vjetnikov, Garibaldijevih puntarjev, ki se je bil vzdignil zoper papeža Pija IX. Kar naenkrat se odpro vrata in star mož v beli obleki stopi v ječo. Bil je sam sv. oče. Ves miren in častitljiv je stopil med nje, očetovska dobrotljivost mu je sijala z obraza. „Tukaj sem*, je spregovoril, »moji ljubi otroci, jaz, tista groza Italije, kakor me je vaš poveljnik večkrat imenoval. Glejte, vi ste zagrabili za orožje, da bi se bojevali zoper mene, in tu ne najdete nič druzega, kot ubozega starčka.* Globoka tihota je bila v vsem
krogu. Vsi vjetniki so popadali pred sv. očeta na kolena. Ginjen je stal sv. oče sredi teh nesrečnežev. Stopil je k posameznim govoreč jim: Ti, moj sin, nimaš obleke, ti pa nimaš čevljev, ti nimaš perila; papež, zoper katerega ste se vzdignili, d:i vam vsega tega ter vas pošlje nazaj k vašim družinam; nesite jim moj blagoslov. Poprej pa iz ljubezni do mene opravite duhovne vaje; papež vas prosi za to.“ Vsi vjetniki, izmed katerih so nekateri britko jokali, poljubili so mu noge, sv. oče se je, blagoslovivši jih, vrnil nazaj od svojih nesrečnih otrok.
b) Kristijan! Ti pa se tako rad izgovarjaš, kadar je treba pokazati ljubezen do sovražnikov. Ti praviš n. pr.: „Jaz nisem temu človeku storil nikake krivice, temveč le on jo je meni, zakaj bi mu odpustil?" Kristijan! Bog povrne tebi storjeno krivico, ako njemu prepustiš maščevanje, tako je zatrdil že v stari zavezi. — Dalje pravi ta ali oni: „Jaz sem mu že večkrat odpustil, toda videti ga ne morem, govoriti ž njim nočem in storjenih krivic mu ne pozabim." Tvoje besede, da si mu odpustil, so lažnjive; ali mar ne kažeš v dejanju sovraštva? Kako bi bilo, ko bi tudi Bog s teboj ravnal po isti meri? Jezus pravi: Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu is svojih srč. (Mat. 18, 35.) In svetemu Petru je rekel, da je treba odpustiti ne do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Mat. 18, 22.) Toše pravi: vselej, in tudi Bog bo nared'1 z nami tako. Pomisli, kaj izgovarjaš, ko moliš v Očenašu: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ako nočeš odpustiti iz srca, ko bi prav lahko, zlasti še, če te je oni prosil odpuščanja, ako tega v svoji prevzetnosti nočeš, kličeš v Očenašu sam božje maščevanje nad svojo glavo. Kakor namreč ti ne odpuščaš, tako prosiš, naj ne odpušča Bog tudi tebi!
Tudi ne čakaj, da bi tvoj sovražnik tebi ponudil besedo ali podal roko. čeravno je on tebe razžalil, bo vendar boljše zate, če si ti prizadevaš spraviti se ž njim. Zakaj lepo je za človeka, kadar razžaljen odpusti, lepše, ako za odpuščanje prosi, najlepše pa, če svojemu sovražniku prvi poda roko. Eden tako mora začeti; ponižaj se tedaj najprej ti, zato boš enkrat povišan. Zlasti podložnim je treba te vrste napuh na vso moč premagovati.
V življenju sv. Ignacija Lojolanskega sem bral sledeči izgled: Ko je bil sv. Ignacij še v šolah, ukradel mu je njegov sošolec ves denar, ki ga je bil prejel od necega dobrotnika. Nezvesti tovariš je potoval pozneje čez Francosko na Španjsko. V francoskem mestu Rouen zboli in ker se ne ve v svoji skrajni sili obrniti do nikogar, piše svojemu nekdanjemu součenen Ignaciju ter mu potoži, kako slabo
48*
se mu godi. Ko Ignacij prejme pismo, gre precej v cerkev posvetovat se z Bogom, če želi morda, da bi se kar sam podal v daljno mesto streč bolnemu tovarišu. Goreča molitev potrdi ga v sklepu, da se vzdigne na težavno pot v mesto Bouen. Prvo noč prebdi v neki bolnišnici, drugič prenočuje pod milim nebom, tretji dan pa pride do nekdanjega tovariša. Streže mu tako dolgo, da bolnik čisto ozdravi. Potem pa mu preskrbi brezplačen prostor na ladiji ter mu d4 seboj priporočilnih pisem do svojih znancev na Španjskem, kjer je bil sveti Ignacij rojen.
Dva kmeta — poštene krščanske hiše — sta s svojo družino živela zares lepo. V sredi med njima pa je bil sosed „prepirljivec,“ ki ni ljubil miru, kakor njegova soseda, in ju je vedno kaj pikal, če je le mogel kaj razžalil, da je le napravil prepir. Poletni čas pripelje težak voz sena na svoje dvorišče, pa ni bilo časa zmetati ga. Hudo vreme se je bližalo, zato ga je pustil na dvoru; njegovi ljudje pa so na vse preteze hiteli na travniku seno nakladati in grabiti, da bi, če mogoče, vse spravili suho domov. Ves v skrbi urno izpreže konje ter dirja na travnik nazaj. Komaj pa je z dvorišča, že pritisnejo sosedovi ter mu hitro zmečejo suho seno pod streho, pa do stežaja odprejo še eno svojih senic, da bi »prepirljivec" prišedši prčcej mogel pod streho z drugim senom. Bes kmalu začno kapati debele in težke kaplje, ko pelje seno drugič domov, in črni oblaki groze s hudo nevihto. Kaj si more druzega misliti, kot da se mu seno zmoči ? Kako pa se začudi, ko vidi, da je prvi voz že čisto spravljen, za drugi pa je sosedova senica odprta do kraja in mu sosed miga, naj urno zapelje pod streho! Ginjen je bil, tako ga je to pregrelo, da ni mogel besede črhniti; tiho je podal svojo roko sosedoma in zanaprej je bil ž njima tudi enega srca in enih misli.
Glejte, ta dva izgleda kažeta, kaj se pravi po besedah svetega Pavla: sovražniku žrjavico nositi na glavo. (Rim. 12, 20.) Zato uči dalje apostelj: Ne daj se hudemu, premagati, temveč premaguj hudo s dobrim. (Rim. 12, 21.)
Opomnim te, kristijan, slednjič še tega, da nikar ne odlašaj sprave od dnč do dne, od leta do leta. Solnce naj ne Bajde v vaši jezi, veli sv. Pavel (Ef. 4, 26.) Kaj, ko bi te v takem stanu prehitela smrt ?
Ce opazujemo današnjih dni ljudi, zdi se mi svet, kakor velikansko bojno polje, kjer leže ljudje ranjeni na časti, ranjeni na dobrem imenu, pa tudi smrtno zadeti bližnji po bližnjem z zvijačo, goljufijo, s preklinjevanjem, s krivo prisego. Saj so vendar v neki prečudni noči — včeraj smo se je spominjali — peli nebeški zbori: »Mir na zemlji ljudem dobre volje!" Mir je bil tedaj prinesen na svet, zakaj ga pa pogrešamo med ljudmi? Zato, ker manjka »dobre volje". O, ko bi bila volja dobra, blaga, spolnovali bi lahko zapoved Kristusovo ter se izgledovali po sv. Štefanu. Potem
bi povsodi kraljeval mir nebeški. In v takem blaženem miru bi se ločila tudi naša duša s tega sveta, da bi mogli zaklicati s prvim mučencem: Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo! Amen.
* Valentin Bernik.
Pogled na slovstvo.
A.
1. Knjige družbe sv. Mohorja. (Konec.) c) Domači zdravnik, po
naukih in skušnjah župnika Kneippa. Za vsakdanje potrebe našega ljudstva sestavil Val. Podgorc, duhovnik krške škofije. Izvrstna knjiga, radi katere moramo Slovenci posebno hvaležni biti družbi sv. Mohorja, da jo je izdala, ker enaki, knjigi benediktina o. Robide in župnika Volčiča ne dosegate te v nikakem obziru Po navadni razlagi, česa je treba k zdravju, in kako se zdravje ohrani, kjer govori iz vsake vrstice, rekel bi, skrben telesni in dušni zdravnik, ki najde v treznem, rednem, krščanskem življenju prvi pogoj telesnemu zdravju, razlaga potem, kako naj rabimo vodo kot zdravilo, in sicer: kot obkladke, kopeli, sopare polive, omivanja in ovitke. Tu ne piše učeno, ampak preprosto in tako mikavno, da tudi navaden človek rad bere. Da se povedano jasno razume, v to izvrstno služijo lepe podobe, ki se nahajajo v tem delu. — V drugem glavnem delu opisuje 32 domačih zdravil, katera naj bi podpirala delovanje vode, ter pomagala tam, kjer se voda ne more rabiti. Tu je bogata zaloga pripomočkov, s katero si more vsakdo pomagati, ako ga napade bolezen. In marsikateri krajcar, ki se izda za zdravila — večkrat brez vse vrednosti — in za drage zdravnike, bode se prihranil, ako se ljudje bolj natanko seznanijo z domačim zdravnikom. Tu se pokaže tudi Kneipp kot pravega zdravnika, ki v resnici zdravi, v nasprotstvu z novejšimi zdravniki, ki držeč se načela, da narava sama ozdravlja bolezni, ali nobenega zdravila ne rabijo, kakor osobito nemški, tako imenovani »naturni« zdravniki, ali pa dopuščajo le bolečino polajšujoča sredstva: opij, morfij, kinin itd. premalo glede na vpliv, ki ga imajo ta zdravila na drugi organizem. V tretjem delu opisuje razne bolezni in njihovo zdravljenje po Kneippovem načinu. Tu se nahaja marsikateri biser praktičnega zdravilstva, radi česar naj bi tega dela ne prebirali samo navadni ljudje, ampak tudi — zdravniki. Kneipp je najimenitnejši zdravnik sedanjega veka. Pri njem vidimo čudo, da so diplomovani doktorji zdravilstva njegovi učenci, dokaz, da sedanje vednostno zdravilstvo nima te trdne podlage, ter učeni zdravniki od njega ne upajo doseči onih praktičnih uspehov, kakor jih vidijo pri župniku Kneippu. Dokaz, da sv. Duh še sedaj deli gratiam sanitatum! Pisan je domači zdravnik jasno, določno, to je njegova največja prednost, ki ga dela še rabljivšega, kakor je nemški original: ^Meine VVasserkur« in »So solit ihr leben«. Slovenci, vzemite in berite to knjigo ne samo enkrat — ampak večkrat!	m. t.
č) Naše škodljive rastline v podobi in besedi. Opisal Martin Cilenšek, profesor na deželni gimnaziji v Ptuju. Tudi ta knjiga bode marsikoga razveselila, zlasti mladino pri botaniškem poduku, ker jemlje ozir na mnoge rastline, ki niso v šolski knjigi opisane, in ker opozarja na škodljivost posameznih rastlin; pri nekaterih se nekoliko dlje pomudi opisovaje izglede iz domačega življenja, kako je škodoval rastlinski strup v posameznih slučajih, kako se je iskala pomoč itd.
Knjigo si je pisatelj razdelil v sedem delov, katerih prvi (»rastline škodljive človeku in večinoma tudi živini njegovi«) v pričujočem snopiču še ni dovršen. Videti je, da bode delo precej obširno in gotovo tudi zanimivo in koristno; le novim udom niso po volji take knjige, katere so preveč razkosane in za dopolnilo predrage. Lepe slike pojasnjujejo in močno olajšujejo opisovanje.
d)	„Slovenske večernice za pouk in kratek čas,“ nam so podale tudi marsikaj mikavnega. Obširno in natančno je opisano štiridesetletno književno delovanje društva in družbe sv. Mohorja. Želeli bi si več moralno podučnih povesti in spisov, ker nam je nravno vzgajanje in blaženje našega naroda še bolj pri srcu, nego vednostno znanje.
e)	Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1893. Času primeren je prvi spis »Krištof Kolumb«, spomin 4001etnice odkritja Amerike; zelo nam ugaja, kakor vselej, »razgled po misijonih«; na marsikaj veselega in žalostnega iz preteklega leta nas spomni »razgled po svetu«; dva daljša spisa sta o Dunajskem mestu in o slovanskih razstavah na severu in jugu. Kar smo omenili pri Večernicah, tudi tukaj velja, da bi si želeli še več tacega berila, ki srca vnema, vzdiga in blaži, kakor je n. pr. prelepi spis »Kardinal Miečislav Ledochovski ali,Rdeči papež1 — Slovan«.
V obče moramo dati slavnemu odboru najboljše spričevalo, da se je vestno trudil dobro izvršiti svojo velikansko, a preimenitno nalogo, osobito je skrbel za lepo zunanjo obliko; slik še nismo nobenkrat videli toliko po društvenih knjigah nego letos. Naj bi se najboljši pisatelji oklepali te družbe, ker toliko pač ne morejo nikjer koristiti, kakor če tukaj zastavijo svoje dušne sile.
B.
1.	Manuale Clerlcorum, in quo habentur instructiones asceticae liturgi-caeque ac variorum precum formulae, ad usum eorum praecipue, qui in Semi-nariis clericorum versantur. Collegit, disposuit, edidit P. Josephus Schneider S. J. Editio quarta, recognita et emendata. Superioribus approbantibus. Ratisbonae. Sumptibus Friderici Pustet. MDCCCXC1I. Mali 8°. Str. 714 (724). Cena 2 gl. 52 kr., pol šagrin 2 gl. 94 kr. — Navedena knjiga, kakor njena tovarišica »Manuale sacerdotum«, duhovnikom dobro znana, spada v ono majhno vrsto knjig, ki se smejo imenovati zlate ali zlata vredne knjige. Naša knjiga ima dva dela: Pars ascetica — obširnejši del za dušni prospeh mladega bogoslovca, in Pars liturgica, ki uči bodočega duhovnika lepo, natančno in koristno opravljati službo nižjih redov v cerkvi in pa pripravljati se vredno za višje rede. Pisatelj te izvrstne knjige že uživa pri Gospodu plačilo za svoja dela; to izdajo je preskrbel — kakor že tretjo — A. L. Ob tej priliki nimam drugega reči, kakor: Nocturna versate manu, versate diurna!
2.	Das bluttgeVergissmeinnicht oder der heillge Kreuzvreg des Herrn.
Von P. Franz Hattler, Priester des Gesellschaft Jesu. Vierle Auflage, vermehrt mit Mess- und Ablassgebeten zu Ehren des bitteren Leidens Christi. Mit neuen Bildern, entworfen nach den Gesichten der ehrw. Katharina Emmerich. Mit Erlaubniss der Ordensobern. Innsbruck. Druck und Verlag von Fel. Rauch. 1892. 8°. Str. 365. Cena broširani knjigi 60 kr., v platno vezani 90 kr. — To je zares lepa knjiga po vsebini in obliki. Hattler se nam tudi tukaj kaže pisatelja, ki piše iz srca za srce; premišljevanje, molitve, nagibovanje, vzgledi, duhovni šopki trdnih sklepov — vse je tako milo in lahko umevno, vendar tako krepko in odločno, hkrati praktično za vsakdanje življenje. Pri vsaki postaji je obširno
premišljevanje, namenjeno posebni čednosti; za križevim potom je premišljevanje Kristusovega trpljenja po blaženem Henriku Susu (Sušo, Seuse), 100 kratkih premislekov in prošenj za vsakdanjo rabo; naposled sv. maša v čast Gospodovega trpljenja. Tudi 14 podob je umno sestavljenih in lepo natisnjenih s prednjo barvano sliko vred. Knjiga je te cene vredna, še bolj pa duši koristna.
3.	Gelstliclier Krippenbau oder fromme Uebungen fur die Advent-und Weihnachtszeit. Umgearbeitet nach einem alten Biichlein vom Jahre 1721 von t Sch. M. P. Innsbruck. Verlag der marian. Vereinsbuchhandlung. 1892. 32°. Str. 80. V platnu 25 kr. — Kratke vaje in molitvice za adventni in božični čas. Knjižica je prav priročna.
4.	Dle Verelirung unserer lleben Fran vom Wege in ihrem wunder-thatigen Gnadenbilde. Von Georg Patiss, Priester der Gesellschaft Jesu. Mit Erlaubniss der Obern. Regensburg. Druek und Verlag von Friedrich Pustet. 1892. 16". Str. 288. Cena broširanemu zvezku 48 kr., vezanemu 72 kr. — V cerkvi jezuvitovske profesne hiše v Rimu je znamenita podoba Matere Božje, slikana na podlagi iz jako trdega zidu ali cementa; imenuje se naša ljuba Gospa od ceste (Madonna della strada). Ta podoba je bila nekdaj, pred letom 1150., na navadni hiši ob ulici, ki vodi na Kapitol. Potem so pa sezidali cerkev prav za to podobo. Ko je prišel sv. Ignacij v Rim, dobil je to cerkev za svojo družbo in tukaj je bil tudi pokopan. Sliko so dvakrat venčali, 1. 1638. in 1. 1883. Jako jo častita duhovščina in ljudstvo.— V tej knjižici imamo poleg zgodovinskega opisovanja zlasti devetdnevno pobožnost N. L. G., pobožnosti za razne Marijine praznike in navadne molitve. Knjigo preveva duh resnične pobožnosti.
5.	Das ehnvurdige Cruciflxblld unseres Herrn und Heilandes von Nico-demus. Gesehichtliche Darstellung nach Canonicus A. Guerra aus dem Italienischen von P. Philibert SeebOck O. S. Fr. Innsbruck. 1892. Verlag der Vereinsbuchhandlung. 16°. Str. 145. Cena 25 kr. — V laškem mestu Luki (Lucca) časte že enajststo let neki križ Gospodov; sporočilo pravi, da je ta križ narejen od Nikodema in se je ohranil do danes. V knjižici nahajamo opis in zgodovino tega križa. Pisatelj navaja razne priče, ki potrjujejo več ali manj, da je križ v Luki pravi Nikodemov križ. — Pripovedovanje in pojasnjevanje je res zanimivo bodisi za prijatelja zgodovine, bodisi za pobožnost. Knjižica ima tudi natančno podobo tega križa.
6.	DerlielHge AVundersmann Antonius von Padua und seine Verehrung durch die neun Dienstage. Genau und nach authentischen Quellen bearbeitet von P. Sebastian Scheyring, Priester der nordtirolischen Franciskaner-Ordens-Provinz. Funfte vermehrte und verbesserte Auflage. Mit Approbation des lioch-wurdigst. Furst-Erzbischoflichen Ordinariates Salzburg und Erlaubniss der Obern. Innsbruck. Druck und Verlag von Fel. Rauch. 1892. Ta knjiga je našim bralcem že znana; tu je nekoliko pomnožena (v 16°. str. 333) in stane broširana 40 kr., v platno vezana z rdečo obrezo 60 kr., v usnje z zlato obrezo 90 kr.
7.	Psalmen auf den Namen des heiligen Antonius von PaduA — der VVundersmann. Mit Gutheissung des fiirstbischofliclien Ordinariates Brixen. Innsbruck. Verlag der Vereinsbuchhandlung. 1892. 32°. Str. 32. Cena 6 kr. Molitve in psalmi v čast sv. Antoniju, zlasti za njegovo devetdnevnico.
8.	Dle Parusie der Gottheit in vegetativer Substanz. Vom Standpunkte der griechischen Mythologie betrachtet von Dr. Joseph Murr. Innsbruck. Druck und Verlag der Vereinsbuchhandlung. 1892. 8°. Str. 23. Cena 18 kr. — Pisatelj je že obdeloval nekaj prav posebnih vprašanj, zlasti ozirajoč se na staro modro-
slovje in bajeslovje. Tu dokazuje, da so Grki slutili in častili božanstvo v rastlinskih bitjih, posebno drevesih. Mislim, da ne bode nihče ugovarjal nazoru pisateljevemu sploh; v posameznostih bi se dalo morda kaj tudi drugače razlagati. Resnično pa je, da je pogan slutil, rekli bi, čutil neko višjo moč v živih bitjih, celo v rastlinah.
9. Adrian Balbi’s allgeineiiic Erdbesclircibung. Ein Handbuch des geographischen Wissens fur die Bedurfnisse aller Gebildeten. Achte Auflage. Vollkommen neu bearbeitet von Dr. Franz Heiderich. A. Hartlebens Verlag. Wien. 1892. —Ker se dandanes zemljepisna znanost jako hitro razširja, pa se tudi razmere v raznih državah, pokrajinah in mestih neprestano preminjajo, zato je zemljepisna knjiga hitro, hitrč zastarela in prijatelj te vede seže najrajši po najnovejših delih. Znano Balbijevo delo je izšlo v 7. nemški izdaji 1. 1883 v treh debelih zvezkih; sedaj pa imamo devet snopičev 8. izdaje v rokah. Vse delo izide v 50 snopičih po 40 kr., vsak snopič po štiri pole. Delo bode imelo šeststo slik, mnogo zemljevidov med tekstom in 25 posebnih kart. S primerjanjem poslednje in te izdaje smo se prepričali, da se je res mnogo predelalo, mnogo dostavilo, nekatere stvari so se izpustile. Tudi red v obdelovanju posameznih delov je predrugačen: poprej je bila Evropa na prvem mestu, sedaj je Avstralija in za njo Amerika. Kateri razlogi so pripravili obdelovatelja Heidericha do te razdelitve, ne moremo vedeti.
Že v matematični in fizikalični geografiji se vidi vseskozi novo delo. Po nepotrebnem pa je obdelovalec dodal mali odstavek o postanku sveta. Ta stvar sama na sebi ne spada v zemljepisje, ki ne podaje raznih hipotez, ampak opisuje istiniti svet, kakoršen je dandanes. In s Kant-Laplace-ovo podmeno se še nikakor ne razlaga početek sveta, ampak k večjemu samo osolnčja. In kako more tudi trditi obdelovalec: »Alle bis jetzt envorbenen Kenntnisse in der Astronomie lassen uns den jetzigen Zustand des Sonnensystems nicht als eine Schopfung, sondern als etwas durch langen Process Gewordenes erkennenc ? (Str. 58.) Paf smo prepričani, da ni hotel po mislih materijalistov s temi besedami tajiti Boga in pa resnice, da je vse od njega ustvarjeno (zakaj drugodi govori o višji previdnosti), marveč samo ta nazor, da ni ustvarjeno vse ob jednem (torej s poudarkom: eine Schopfung), vendar smo se jako spodtikali ob taki trditvi. V opisovanju dežela se ozira obdelovalec na najnovejše podatke, kjer jih je mogel dobiti. Koliko tvarine! Koliko truda, da se je vse to predelalo!
Poleg te obilnosti se odlikuje delo posebno s poljudno, zanimivo pisavo, kateri so v pomoč mnogoštevilne lepe slike.
Naši čitatelji bodo pač znali takoj popravili to ali ono napačno misel, ki se je obdelovalcu vrinila. Zemljepisnega znanja bodo zajeli iz knjige prav mnogo. — Mimogrede omenjam, da Kopernik ni bil Nemec, kakor trdi obdelovalec brez potrebe, ampak Poljak. — Izdajatelj obeta, da bode celo delo v novi izdaji do jeseni prihodnjega leta dovršeno.
Današnjemu zvezku »Duhovnega Pastirja« je priloženo Vabilo na na-ročbo Wolfovega slovensko-nemškega slovarja.
Založba »Katoliške Bukvarno".	Tisk »Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Ant. Kržič.