KOZERIJA
NENAVADNE STVARI
0 NADALJUJE se torej. Dejal sem vam, da je bilo pred desetimi leti O. K. Danes ne gie. Ta motorizacija se je razširila povsod. ln prej... Kaj naj bi vam pravil! Takrat so se ljudje ča-dili, kako je neki pametni doktor, veste, doktoi medicine, zdravnik kupil parcelo daleč ven iz mesta in tam postavil »hišico v cvetju«, nekak-šen samostan, v katerem je imel motel (Pripom-ba: motelov ni več — njihov pomen lahko naj-dete v kroniki davčne upiave za leto 1980), kjer so se resnici na ljubo zbirali ugledni meščani, zlasti tisti, ki so imeli radi nogomet (danes je to žogobic), takrat močno priljubljeno igro. Danes nogometa ni več. Takrat pa je imelo naše me-sto elitno društvo.
# In glejte ta doktor medicine (takmt so ga radi imenovali doktor nogometa) je postal občan številka ena. Na hitro (to ni zgodovinsko pre-verjeno) je dobil parcelo, daleč, daleč od sredi-šča naše občine (kronike povedo, da je bila ta parcela zunaj urbanega prostora, vendar to da-nes ni pomembno), ki so jo urbanisti (seveda ta-kiatni) prekiojili za parcelo za motel, se pravi za stavbo, v kateri se dobro je in pije in morda tudi spi, odvisno od tega, kje vas ujame tema.
9 Ko je bila stavba postavljena (mimogrede povedano je danes z zakonom zavarovana kot izredno pomembna zgradba), so Ijudje navalili, kdo bo prvi rezerviral mizo (rezervacije so spre-jemaii le telelonično ali brzojavno na naslov »Motel dr. O.«), da bi videli ta še nevideni ču-dež. Bilo jih je veliko.
0 Takrat so začeli ljudje postajati ljudje in ne le faktorji potrošnje čevapčičev (to je meša-nica čebule j'n mesa, pečena na žaru), užičkega kajmaka (ni dokumentirano, če je bii res jz Ti-tovega Užica), srbske solate (to je specialiteta izdelana navadno z dodatkom precejšnje doze tiste drobne pa pekoče paprike), kranjskih klo-bas na žaru (to je specialiteta, ki je registrirana v mednarodnem patentnem uradu.) in drugih je-dil in so prav zato začeli kljub apetitu dremati in sanjati. Eni so sanjali, kako so, kakor tisti doklor, sezidali motel, kako je njihov boljši od »Dr. O«, kako se blešči njihova reklama, da jo lahko vidi človek z vseh strani. Drugi so sanjali, kako so se znašli na veliki preizkušnji, pa ne vedo, ali naj hvalijo ali zmerjajo, tretji pa so sanjali kako so se znašli v vlogi receptorjev in kako pišejo za časnike. Časniki kakor tudi vsi drugi časniki (veste tudi danes so časniki in čas-nikarji, saj brez tega žal ne gre, čeprav se tega žal ne da jesii niti piti) tudi pišejo. Prvi, ki so
zasanjali, so se znašli v vlogi kritikov in so za-čeli spraševati občino, urbaniste in vse druge, kako je ta iamozni (da ne tečemo tudi zgodovin-skij doktor tako hitro prišel do parcele, denarja, materiala in vsega drugega, ko je znano, da so nekateri poštenjakarji čakali celo po dve leti za gradbeno dovoljenje, da ne govorimo o ti-stem, da je takrat lahko človek lažje kupil zlato, kakor cement. To je pisalo v takratnih številnih listih, tudi v osrednjem listu, ki se je imenovalo Delo (to obstaja še danes), v katerem pa žal da-nes ni mogoče najti točne podobe razmer, ki bi pokazala, kaj se je takrat dejansko skrivalo za misterijem »Dr. O«. Casnikarji so ostali časni-karji to pa ni plus, toiej pozitivno, marveč bi prej rekli obratno. To je prava škoda. Zdaj bi namreč lahko povedali pravo resnico. Spomnimo naj vas le, da je samo »Javna tribuna« v avgu-stovski številki 1972 napisala majhno notico o tem motelu »Dr. O« in že je izbruhnil škandal.
0 Pomislite ljudje v Nedeljskem dnevniku (to je bil list, ki so ga tiskali na oflset stroju v Tumeni barvi, če pa želite zvedeti, kaj je takrat pomenila rumena barva in rumen tisk, vzemite leksikon, ki vam bo pomagal) z dne 24. septem-bra 1972 je pisalo na tretji strani pod naslovom »Dr. Obradovič: Ničesar nisem dolžan«, kaj je moral ta revež slišati, obtoževali so ga celo, da je dolžan nekaj malega, približno 600.000 dinar-jev. Toda kaj je to, če veste danes, da ima tak-šne dohodke naš povprečni doktor. Toda, ne po-zabite, takratni ljudje niso govorili v tisočih, marveč v milijonih in je tako tam pisalo, da »Dr. O« dolguje 60 milijonov. To pa je že denar. Za 60 milijonov, prijateljček, mora tudi ta naš doktoi delati najmanj sto mesecev in če to de-limo z dvanajst, dobimo osem let, torej komaj toliko, da preživi dve reelekciji.
0 No, da me ne bi znova piekinili, predla-gamo ta članek zgodovinskema inštitutu, da ga izrežejo in zavarujejo z največjimi možnimi ukrepi, ker je zares zgodovinski. Kar zadeva ti-stega trapastega urednika, ki je članek napisal, pa opozarjamo, da je bil takiat samo glavni in odgovorni urednik, ki je napisal tisto vest — in nič več, čeprav seveda piše v davčnih knjigah, da je bil eden izmed davkoplačevalcev ne na prvem, ne na zadnjem mestu, nekako približno tam, kot tisti avtor, ki se ne podpisuje, pogovar-jal pa se je (to so ugibanja) ob pleskavici v mo-_ telu »Dr. O«.
# Torej na svidenje!
SŠ-1ŠDP:8O-LKM