MED KNJIGAMI
ANDREJ  HIENG,  PLANOTA
Pod tem nekoliko simboličnim naslovom je mladi slovenski pisatelj zbral pet novel,* ki vsebinsko in časovno posegajo v povojno življenje. V njih se avtor — podobno kot v svoji prejšnji prozi — zadržuje ob posameznih trenutkih, osebah ali pa ob ozkem krogu ljudi, ki so se slučajno našli skupaj, včasih pa žive v tesni odvisnosti. Zatorej njegova knjiga ne poskuša podati atmosfere določene družbe v neki dobi, marveč odkriva psihološke in moralne sestavine pri posameznikih. Njegovi junaki niso enotna vrsta oseb, temveč se
Andrej Hieng, Planota. Novele. Cankarjeva založba. Ljubljana 1961.
ob branju srečamo z ljudmi različnih značajev, poklicev, različne starosti, močno različnih moralnih kvalitet kakor tudi življenjskih izkušenj. Skoraj vsa ta pisana družba je živela ali pa živi v mestu, tako da je mestno življenje pomagalo krojiti njihove usode. Osebe teh novel so dokaj nenavadnih značajev. Ker so na tok njihovih življenj in na oblikovanje njihovih značajev vplivali tako pomembni dogodki, kot so druga svetovna vojna in velike družbene spremembe po njej, ko je človek dobil priliko in je bil skorajda primoran, da se široko družbeno udejstvuje, pridejo še posebno do izraza njihove individualne posebnosti. Spričo tega, da je težišče novel na posameznikih in na psihološkem prikazu teh ljudi, izgubi natančna lokalizacija in vnašanje problematike okolja vanje kak večji pomen; zato je razumljivo, da so podatki za krajevno določitev posameznih novel skopi; pisatelj omenja samo tiste stvari, ki so nujno potrebne za osvetlitev dejanj.
Ze prva novela Marisa nam s svojim podnaslovom 5>Tri samote« nakaže pomembno značilnost knjige. O osamljenosti pisatelj veliko govori. To čustvo, ki je rezultat različnih dogodkov in psiholoških lastnosti pri posameznikih, je dobilo v knjigi izmed vseh čustev najintenzivnejši in najdoločnejši izraz. Novela pripoveduje o treh samotnih ljudeh, ki skušajo svojo osamljenost in tesnobo pokriti ali ublažiti drug z drugim. Maria, bivšega delavca v trgovini s čevlji, je strla krivda za smrt nekega fanta v taborišču med vojno; le-tega je izkoristil, da si je sam rešil življenje. Zaradi tega dogodka se boji ljudi in ne more več živeti med njimi. Naseli se v samoto in se preživlja z ribarjenjem. Marisa, njegova žena, nekdanja uradnica, ga na tej poti spremlja, čeprav ga, takega, kot je zdaj, več ne ljubi. Tudi on je ne ljubi, celo sovraži jo, vendar brez nje ne more živeti. K Marisi se zateče Štefan Štular, ko ga izpuste iz zapora, kjer je bil zaradi defravdacije v podjetju, ki mu je bil direktor. Ko Štefan zve. kaj veže ona dva, ne more izkoristiti Marisine vdanosti, čeprav je bil poprej dokaj lahkomiseln in čeprav mu je ta ženska »nenadoma pomenila vse v življenju«; preveč je poznal samoto. 01> tem srečanju napravi pisatelj izvrstne analize svojih junakov. V osrednje mesto postavi moralni problem odgovornosti človeka za svoja dejanja in za odnose do ljudi.
Druga novela Dvodelna podoba podaja odpor in sovraštvo trgovčeve hčere Ide do skopuštva, preračunljivosti, trdote in nasilja njenega očeta. Poskuša se rešiti iz spon tega temnega življenja. To rešitev misli, da je našla v možu Ediju. Ko sta se spoznala, je bil zanjo ves svetal, vendar je kmalu začel kazati nazore njenih staršev. V noveli so dobri prizori, ki prikazujejo Idino upiranje utesnjenemu življenju.
V Zavetju pred smrtjo razmišlja pisatelj o samoti, tesnobi, samovšečnosti, o umiranju, sanjah in resnici in o človeškem nemiru. Novela je spletena iz niza detajlov, med katerimi so nekateri mojstrsko izdelani.
Novela In vendar odkriva čustveni in moralni podobi dveh ljudi: dekleta Marte, ki ljubi močn6, vztrajno in uporno, in neusmiljenega izkoriščevalca njene vdanosti — Rudija, ki dekleta pri vsem tem nikoli ni ljubil. Avtorjeva prisotnost, razgovor o odnosih med Marto in Rudijem, Rudijeva nestrpnost in pobeg ustvarjajo v noveli posebno napetost.
Zadnja novela Samota pripoveduje o nekdanji samovšečno samotni baletni plesalki Mariji Gorenjakovi. Ta ženska brez svojih ljudi, z zaprtim srcem, ki se preživlja s skromno pokojnino, se ob raznih srečanjih s tujimi ljudmi in njihovimi tegobami in problemi zamisli nad svojim življenjem. Vrsta slučajnih sre-
72
čanj pokaže specifičnost življenja takih samotarjev; pisatelj z njimi pridobi obilo možnosti za oris psihološke podobe te ženske.
Ta izbor oseb in motivov kakor tudi njihovo oblikovanje sta zelo zanimiva. Človek se vpraša, zakaj sta taka. Mislim, da sta rezultat pisateljeve sistematične poglobitve v človekovo psiho in iskanja njene vzročne povezanosti. Ti ljudje se bore s svojimi nenavadnimi življenji in s svojimi predstavami o svetu in o odnosih med ljudmi. Njihovi predsodki ali nazori so večinoma zelo slabo zasidrani v stvarnosti. Skoraj vsi so zaradi subjektivnih ali pa objektivnih vzrokov izgubili trdna tla pod nogami; zato je pri njih toliko osamljenosti, tesnobe in bolečin. Taki ljudje z nenavadnimi usodami imajo za pisatelja Hienga poseben mik zaradi svojih skrajnosti. Hiengova novela dobiva prav s poglobitvijo v značaje takih ljudi in z razmišljanjem o njihovi samoti svojo tipičnost in karak-terističnost. Ker ne poskuša dati prereza širokih družbenih slojev, marveč se ustavlja ob posameznih psiholoških problemih, so ji taki posebneži utrezno gradivo.
Hiengova psihologija je grajena na določenih duhovnih, čustvenih in moralnih elementih človeškega značaja. Ne moremo reči, da bi katera koli izmed teh sestavin močno prevladovala nad drugima dvema. Laže bi rekli, da včasih prevladuje ena, drugič druga. Največkrat upravlja te ljudi mešanica misli in čustev. V fazi, ko jih je pisatelj obdelal, pa prevladuje pri njih moralni faktor.
Po tej zadnji izgotovitvi je hitro razumljivo, če napišem, da je problem moralne odgovornosti človeka za njegova početja eden izmed osrednjih problemov knjige. Ze same osebe se večkrat zamislijo nad svojim življenjem in nad posameznimi dejanji v njem. Pisatelj ne vsiljuje bralcem formuliranih ocen moralnih kvalitet oseb, marveč jih izpove s samo logiko dogajanja. Morala je v najtesnejši povezanosti s celotno človekovo osebnostjo in odvisna od konkretnih pogojev, ki jih nudi okolje; manifestira se v vseh človekovih dejanjih; oblikuje pa se z njegovim razvojem. Prikazovanje moralnih problemov je pomembna vrednost knjige. Številne moralne probleme je pisatelj vpletel v razvoj človekove osebnosti in jim z dogajanjem dal opredeljivo podobo.
Ker se avtor ustavlja predvsem ob moralnih in duhovnih problemih svojih oseb, so le-te pogostokrat brez čistih in močnih čustev ali strasti. Vsaj ne moremo govoriti o kaki prevladujoči čustvenosti, ki bi pomembno vplivala na katerokoli osebo. S tem pa ne mislim reči, da te osebe ne poznajo čustva. Zlasti čustvo samote in tesnobe ima v knjigi zelo otipljive manifestacije. Tudi sam avtor ga je nekolikokrat izpovedal. Najčešče se srečujemo s takimi čustvi, ki so že rezultat določenih miselnih procesov.
Ker moralno psihološki moment izstopa skoraj na vseh mestih knjige, je popolnoma razumljivo, da so mu podrejene tudi take stvari, kot so kompozicija tekstov, izbor izraznih sredstev, opisovanje in zunanja fabulativnost. Tako je čas zunanjega dogajanja zelo kratek; obsega le kako uro ali pa največ dva dni. V tem času se ob — lahko bi rekli — kakih slučajnih srečanjih, v enem primeru pa ob smrti razodene psihološki prerez ljudi. Osebe pogostokrat same izpovedo najvažnejša dejstva iz svojega življenja; najčešče to narede z razgovori; večkrat pisatelj opisuje spomine ali pa sanje.
Pri govoru samih oseb je Hieng pokazal velik smisel za pravo mero; njegovi razgovori so skoraj zmerom mojstrsko izdelani in zelo realistični. Tu je polno kratkih stavkov in namigovanj; nepotrebnih obeskov ni. S premim govorom mu je uspelo dati značilne in močne karakteristike svojim junakom. Ti razgovori
73
ustvarjajo v novelah tudi dokajšnjo napetost dejanja, ker niso nikoli samo ilustracija, ampak tvoren element, ki poganja dejanje naprej in ga že tudi razlaga.
Avtorjevi opisi so dokaj zgoščeni in funkcionalni. Posebno skopi so opisi oseb; te se same z dejanji karakterizirajo. Razgovorov skoraj nikoli ne razlaga. Opisi obdajajočega sveta služijo predvsem za lažje razumevanje psihološkega stanja ljudi. Največjo skrb posveča psihološki analizi oseb.
Knjiga daje vtis enotnosti. Ima nesporne kvalitete, ki so v psihološkem prikazu junakov in v živi pripovedni tehniki, o čemer smo govorili. Vendar mislim, da ima Hieng še veliko možnosti za razvoj in izpopolnjevanje. Mislim predvsem na širino in globino psiholoških prikazov, na monumentalnost stvaritev.
France  Novak
74