PoJtnlna plačana v gotovi«! ŽENSKI S V E i T LETO XV /1937 / OKTOBER Tomaž G. Masaryk / Ljuba Prenner: Mejniki / Andrej Debenak: Maša Halamovä / M. Halamovä-Mile KlopCič: Tri pesmi / Zinka Vrščaj: Grbava Beti / V. Š.: Zaščita matere in otroka na vasi / Meta Koren: JurčiC in ženske / Kritikein poročila / Obzornik / Priloge: Naš dom, modna priloga, krojna pola Poseben oddelek za zavese, preproge linolej LJUBLJANA / LETO XV / OKTOBER 1937 14f. septembra ob pol štirih zjutraj je v Lanih umrl 7ßjnaA OaMii^m. {Aiascuu^ največji držamik povojne Evrope. Preprostih staršev, samouk, je poslal filozof in propovednik demokracije, ustvaritelj velike demokratične države v srednji Evropi, najbolj spoštovan in priljubljen človek svoje dobe, „Pred smrtjo ne smemo nikogar imenovati srečnega" so rekli stari Grki. Tomaž Masanjk je prestal tudi to zadnjo preizkušnjo: kakor je bilo njegovo življenje srečno v pravem pomenu besede — polno dela za svetovno kulturo in dobrobit njegovega naroda — srečno tudi v osebnih odnosih, tako je bila njegova smrt tiha in mirna, brez trpljenja. Umrl je v krogu svoje rodbine in obdan od onih, ki so bili v višjem smislu njegovi otroci — državnikov, ki jih je on vzgojil in učil, do zadnjega ljubljen od tisočev. Pustil je svoje življenjsko delo dokončano, v dobrih rokah. — Žene pa ne bomo nikdar pozabile, da je bil ta veliki mož vedno odločen in topel zagovornik enakopravnosti žen, ki jih je globoko spoštoval kot žene in matere, obenem pa jih cenil kot umne in vestne sodelavke v javnem delu. Ä tudi tega ne bomo pozabile, da je bil on, ki natn je najbolj odločno od vseh velikih državnikov svojega časa priznaval naše človeške in državljanske pravice in jih ženam svojega naroda tudi dal — da je bil Tomaž Masarijk obenem najbolj odločen demokrat, prepričan o bistveni enakosti in enakopravnosti ljudi. To nam nalaga določeno nalogo in obveznost, da se ne izneverimo življenjskemu nazoru in delu svojega velikega prijatelja, da se povsod, kjer se moramo še boriti za svoje politične pravice, borimo obenem za resnično demokratično ureditev države. Slava njegovemu spominu I Mejniki L jüb a Pr enner •. ' ' . / ' • (Dalje) . . Pustni ples meščanov v novi Vobachoyi dvorani se je že pričeL ; Orkester, ki ga je vodil mladi učitelj nemške šole, je igi'al valček iz Čardaške kneginje. Tam se je vrtel sedanji župan gospod dr. Peter-Ma- ' rine s suho glavarjevo ženo, glavar pa z njegovo Lojzi, rojeno Herk,. potom katere je postal gospod ravnatelj Johan Šribar gospoda župana in nekdanjega sošolca priženjeni svak! In to je bilo v Podgorici mnogo! Mladi Bende se je smehljal. Smehljaje si je natikal bele rokavice, ; si popravljal ščipalnik na ozkem nosu. Smehljaje je lovil! O, treba je dobro poznati vse možnosti svojih limanic! To je tisti slavni šesti čut! In nanj se je on pri sebi lahko brez skrbi zanašal! Sicer pa — kako dolgo še bodo ti meščanski plesi v skupni dvorani ? Prej ali slej bo prišlo tudi tu do cepitve. Ta župan — saj ne veš, ali je Slovenec ali je na drugi strani drugačen? Avstrijec — to je najlepši izgovor! Sicer pa — saj je tako prokleto nerodno v tem gnezdu, ko so se ženili kar vprek — Slovenke z Nemci in Nemke s Slovenci — otroci pa naj bodo — značaji! Saj je nerodno — glede mame! Brrr... nič več misliti na to! Nocoj se bomo zabavali, lepota je internacionalna! Ciril se je nasmehnil še ljubezniveje in si poiskal plesalko. Ob vratih je slonel Teodor Našek. Sovražil je Bendetovega Cirila! Ni vedel, da je bila gospa Eva Bendetova nekoč živ zid med očetoma, ki sta tovariša menda že več kot trideset let. , . Pa je sovražil. Spočetka podzavestno, potem pa kar odkrito. Od otroških let mu je Ciril križal pota in si jemal od najlepšega, kar je bilo zraslo pač za oba. In tako sovraštvo se zajeda v žolču, stiska gr o-in žre iz mozga! Ciril je poosebljeno zlo, ki ga je on po svoji naturi tako mrzil. Glej ga ! Med vsemi temi smešnimi „špiserji" se vede, kot da je v salonu bogve kakšne osebnosti, vedno eleganten, prožen in malce ironičen. Seveda najboljši plesalec! Sedaj pleše z Rednakovo Roserl! Kaj vse mu je že izpodnesel še kot gimnazijec in potem v Grazu. Zlasti pa je v tej ušivi Podgorici, ki imenuje njega, Teodorja Naška, zagrizenega strankarja in bahaškega, arogantnega pobalina, Ciril Bende s peklensko srečo pograbil vse, kar je vredno želja. Anica! Ana Erkmanova, čemu tak o žalostno ? Ali veš sedaj, kakšna neokusna žival je moški ? Vidiš, in tak moški si domišljuje, da je princ iz devete dežele, na katerega mora Trnjulčica počakati v stoletnem spanju. Ali ni prav, da nasedajo ? — Ampak Ciril ni nasedel pri tebi! On vedno ve, kaj se mu izplača pograbiti! Ah Anica, ali. ne veš, da se zna moški, ki hoče doseči zadnjo zmago nad ženo, pretvarjati, lagati in poniževati bolj kot vsako pritepeno kuže! Zdaj veš, kaj ne? ' Anica Erkmanova, lepo podgoriško dekle, temnih las in svetlih,' živih oči, je odplesala z Hugonom Pahernikom. Našek je gledal za njima. O vem, da ta Ciril ni mnogo slabši in nič boljši od drugih, a jaz bi ga ubil, — da ubil bi ga, ako bi vedel, da me ne dobe in zapro ali celo obesijo za io — ker tako daleč še nisem,. da bi hotel vzeti tako pokoro nase radi Bendetovega Cirila in tudi ne — radi tebe. Ah, kako neroden je ta preljubi gospod ravnatelj Šribar! Saj prav zares ne pleše rad. A to je dolžnost ! Do polnoči mora zavrteti vse 210 .."■ . uffledne dame, zlasti starejše,' da ne'bo zamere! -tjubi' Šlibar — ali ni bilo lepše'plesati kje zunaj pri Petricu ob barraoniki in klarinetu po-. ' . ,. ■skočne polke.-in okrogle valčke, kot pa tu, držeč se kot kol, loviti korake v z;grešeni taUt! Tako je — če se gredo Pohorci gospodo! lako Ostajal tu naokrog! Šel bi doli v „švem" na kozarček piva! Kaj, ali je res? Se mu je res nasmejala? AH res njega kliče k sebi!' , .: Preneumno! Pa ne boš, če misliš, ker te je Bende pustil, pa bom jaz " ■ . spet dober! Motiš se, Anica! ., ,, , Pa je vseeao šel tja, saj je bil tam Hugo Pahermk. Morda pa ona . ■ , niti ne misli na to, morda ni tako prostaška kot on sam! Rinil se je mimo plešočih parov — gospodje uradniki imajo seveda prednost pri podgoriških „damah" — mladi Hannemani, Wieslerji, Wom- . ; ' inerji in Wernerji se že jeze. Le mož bodočnosti, Aničin brat, ing. Karel Erkman je vplivnejši od vseh mladih tujcev, celo mogočnejši od Bendeta, ■. : saj je vodja Siidmarkovcev! . .„ . - ■• Anica je sicer njegova sestra — a ona je pac le — Anica m me ■,, več. Seveda jo bo tikal — saj se tikajo vsi podgoriški otroci !• Saj smo . . vseeno domačini, ki se poznamo od mladih nog. In glede Bendeta — naj me to zaenkrat nič ne briga, kaj ne, Anica? ^ • Delal se je ravnodušnega, ko je stopil prednjo. * ¥ Po večerji je bilo že mnogo veselejše. Dobra jed in obilo pijače je končno prav prijetno razvedrilo. . . ■ Tudi gospa Šribarjeva se je bila vsedla h gospem v prvo sobo, kjer- .;: . je našla poleg svoje sestre županje skoro vse starejše podgoriške gospe. ; , .■ , „Ko bi stara Pucljevka videla, kako se davkarjeva suče z mladimi . gospodič i, to bi bilo razbuijenja!" je menila Erkmanova. . • ■ „Oh da!" Niessova se je smejala. „Z Rudijem še nisva bila poro-gena'— kaj še — prvič sem bila na pustnem plesu v teh prostorih, ko T., 1 . ' II 11 1 ■ • ■____TTl___ Ko smo se poslavljali, me je, mlado, boječo puto, prijel za brado m dejal: ,Nič zato, če mlada in lepa gospa pleše! Ce si zarjavela devica brusi svoj jezik ob to, je le nevoščljiva!' Sicer pa — kako da Klare ni ? Saj je prihajala še vsako leto!" . . „Oh!" je vzdihnila županja, „zamerila sem se ji spet. Ker je moj mož po nesreči njen nečak, si naenkrat domišljuje, da mu zastopa mater. In kot taki ji baje jaz izkazujem premalo časti in zato ni šla z nami, ker neče s tako „Merkovo gosjo" — to sem jaz — imeti nič opravka. V Težko je z njo. Našega malega Marijana nam je že vsega zbegala s svojim zmerjanjem!" „Saj res! Kaj pa je z apotekarico! Saj je že dve leti nisem vec videla!" „Baje se zapira v svoji vili in ne pušča nikogar k sebi, razen sestre in dekle. Pravijo, da ni povsem v redu v njeni glavi!" „Tako? Čujte, čujte! Kaj takega na stara leta! Zato je ni na izpre-gled! Kako, da se preje ni nič izvedelo?" Vprašanja so kar letek v , Niessovo, ki pa je tudi skomignila z rameni. „Ne vem nič gotovega!" „Svoje čase je bila povsod! Na vsaki veselici, plesu, vsak večer v gostilni z možem in vsako nedeljo na izletu!" ^ ■ - • ■ 311 ■ „Baje, da je tudi druge rada videla?" je vprašala Bendetova Marta, sedaj poročena Wommerjeva. „Seveda! Saj so mladi gospodje kar letali za njo! Bila je zelo lepa !" „No, tako velike lepote baš ni bilo!" je naglo popravila Hönigova, „končno tudi me nismo bile strašila! A ona je bila vse kaj drugega. Ona se je znala oblačiti, vse drugače govoriti in gledati — ona je bila „eine Weltdame", me pa le malomestne pomaranče, ki smo dišale kar preveč po kuhinji, malin otrokih in likalniku!" „Seveda — taki so moški! Doma naj bi bilo vse lepo oprano, zlikano, urejeno, dobro kosilo pripravljeno, vse kakor je gospodu po volji, a sicer . . „Kajpada. Moški si želi na eni strani gospodinjo, mater svojih otrok — na drugi strani pa — iluzije! Me smo pa iluzija le do tedaj, ko nas pripelje od oltarja domov!" „In če bi skušale glumiti .iluzijo' še naprej, bi nas spodil nazaj k staršem!" „Kje je torej pravičnost ljubih soprogov?" je vprašala mlada Wom-merica, roj. Bendetova. „Pri nas. Iluzije naj le ima — saj je le za par ur. Vrne se pa prav gotovo tja, kjer ima svojo udobnost in kjer se. mu ni treba brigati za gospodinjske skrbi in otroške bolezni." Tako je pač življenje! V tem pa je vrgla gospodična Merkova, najstarejša, tista, ki je ostala neporočena, novico mednje: „Ali že veste, da se je baje Fric Engelman vrnil!" „Kdaj? Kdo ga je videl?" „Ali je vedel, da je stari umrl?" „Kdo Vam je pa to povedal, ljuba gospodična?" „Ah bo sedaj on prevzel?" „Kaj je rekel apotekar?" „Čakajte, to je bilo onega leta . . ." Vprašanja in vpadi od vseh strani. Dovolj snovi za ves večer, za ves pepelnični teden in morda celo za ves postni čas. '"fovice, novice — to so bili sončni žarki v pusti vsakdanjosti. Tudi gospodje v tretji sobi so imeh Frica Engelmana v delu. Nekdo je bil prišel še pred večerjo po notarja Marinca. Do sedaj ga še ni nazaj. Ta bo že vedel kaj povedati! O Marine, to je mož na mestu! Ko bi mu le laže prišel do živega, kako je z njegovo narodnostno pripadnostjo in sploh! — Ko je postal župan, se je vsesplošno pričakovalo, da se bo odločneje izjavil, v katero stran se misli usmeriti za stalno. Sicer pa — o — fin dečko in dober jurist! Bomo videli, kaj bo povedal! Saj je obljubil, da se vrne! V tej družbi vsekakor sme govoriti, saj smo sami zanesljivi ljudje! * * v Ciril Bende je bil svoje spretnosti sila vesel. Polglasno je govoril , svoji plesalki, gospej davkarjevi, s katero je nocoj že precej plesal. Govoril ji je o svoji ljubezni do vsega, kar je lepo in plemenito, o žalostni usodi, ki čaka človeka, ki ga nihče ne razume, ki ga vsi vidijo le kot veseljaka in pustolovca, pa nihče niti ne sluti, da je ta veselost le krinka globokočuteči duši. Seveda so mu nasedale vse in kar je danes govoril tej, je ponavljal in zagotavljal jutri in pojutrišnjem še marsikateri in če mu piide ta aH ona na sled, saj mu večinoma niti ne zamerijo teh malih laži in pretvarjanj, ko jih pa tako rade poslušajo in verjamejo. Saj drugega od njili ne zahteva. 212- Ko je odplesal z davkarjevo, je šel po Rednakovo Roserl. Tej je postregel z nekaj vzdihovanji o luni in romantiki, a ona se je teniu otročje smejala. Tako govorjenje ji je bilo previsoko in smešno. Raje bi poslušala, ko bi ji pripovedoval študentovsko burko. In Ciril se je vdal in ji pravil, kako so zamenjavali napise in dražili policaje. Končno je moral prositi za ples še Anico Erkmanovo. Tudi ona je morala plesati z njim in ni smela odkloniti, ker bi bil škandal. Le ona mu je resno zamerila, da ji je nekoč pripovedoval romantične zgodbe. Čudno dekle! Kaj ko bi počel znova? Preden sta končala, je zategnil obraz v resne, žalostne gube in ji globoko pogledal v oči. A ko jo je pripeljal k Našku nazaj, mu je šepnila, še preden je sam mogel kaj ziniti, na ulio: „Osel!" Smehljaje je odšel v sobo, kjer so zborovali gospodje. Tam ga je našel čez nekaj časa Naškov Teodor, ki je bil prišel po svoj površnik. „Domov?" ga je vprašal Ciril Bende od sile vljudno. „Da!" „Ostani še malo, se bova kaj zmenila!" „S teboj ?" je menil Našek posmehljivo, da je Ciril zardel. „No — zakaj ne? Ali sem ti morda preneumen?" „Nihče mi ni preneumen; toda ti vendar ne maraš mnogo za moške pogovore." „Si ljubosumen?" Malo ga je moral pičiti, čeprav mu je bilo takoj žal, ker ga je premeril Teodor tako ledeno, da je bilo Cirilu pred drugimi nerodno. „Ne zameri, nočem te žaliti! Sedi prosim in mi raje povej, kakšna se ti je zdela naša pustna vojna? Ali je nisem dobro pogodil?" „Ne! Ta pretep je bil zelo bedast in odveč!" „Oprosti — morda veš ti učinkovitejše možnosti, da zdramiš narod iz nacionalne brezbrižnosti, da jim pokažeš, kako je treba udariti!" „Napačno sredstvo je tako nepotrebno hujskarenje!" „Nepotrebno hujskarenje! Ali se je naš narod kedaj zganil, če ne nahujskan ? Vse preveč je še ponižen, vse premalo je še čitalniških veselic, bralnih krožliov in političnih shodov, vse premalo nas je še govornikov in narodnih delavcev, še ostreje bo treba dregniti vanj in uporabiti vsa sredstva. Ali se morda ne strinjaš z menoj?" „Da in ne! Res je, da so naši ljudje zaspani, mlačni in suženjski in da jih je treba venomer dramiti, a sredstva in načini, katerih se poslužujejo naši politiki, so zgrešeni. Voditeljev je bilo vedno dovo^, a kakšnih! Ko zahrepeni tak nadebudni doktor po voditeljski časti in oblasti, teda.j ,gre med narod', mu nameče nekaj blestečih besed, nekaj zmagoslavnih nad in spominov in celo kopico obljub. Laska mu, ga opozarja na njegovo žilavo moč, vabi ga k sebi, češ, saj smo bratje, oj le pridi k meni s svojimi težavami ,brumni oratar', le zaupaj mi in daj mi svm glas in vse bo dobro." „To je vendar naša taktika!" „Seveda je taktika, taka, da se gremo fino gospodo, ko smo potem res vodje in bi presneto zamerili kmetu, če nam ne bi hotel biti ponižno pokoren. Mi se pa rinemo v mesta, si zavidamo in se prepiramo, govorimo po čitalnicali, v časopisju in na shodih svojemu ,milemu' narodu v 213- skrbno ,friziranih', smolnatih besedah, ki jih kmet ne razume — no pa se gremo zanj Martine Krpane, pa nam le še malokateri verjame. Bogatimo se, imamo salone in frake ..." „Oprosti, toda saj nam Nemec vedno očita pomanjkanje omike! Saj moramo reprezentirati narod!" „Kako sem bedast, da ti vse to pravim, ko se te prav nič ne prime, kakor se naroda ne more nič prijeti, kar mu trobite vi, smešne figure frakarske, ki pravite, da ,reprezentirate' našega kmeta! Ali veš ti, kaj se naših ljudi prime? Pesem in preprosta zgodba in to, kar mu govorita fajmošter in kaplan, kvečjemu še pameten podeželski učitelj. Tem kmet ne smrdi, ne kHčejo ga le takrat, ko jim je treba, kakor vi. A kaj, ko naše ljudstvo ne ve, da se vi gospoda zahvaljujete našim pesnikom, ustvarjalcem in budilcem z lepimi pogrebi in spomeniki na prezgodnji grob, to vse v imenu naroda." Razgrel se je bil. Jezen je pograbil svoj površnik in klobuk in odšel. „Lepa hvala za pouk!" je še klical Ciril za njim, potem pa je pri-sedel h kvartačem. Notar Marine je le odkimaval in ni zinil besede. Taki smo torej! Družba mož, ki so bili dosedaj v skupnem pričakovanju, kaj bodo zvedeli od notarja, se je takoj razcepila v običajna dva tabora. Tu mi Nemci — tam ta ničvredni župan s svojo tolpo. Nekateri omahljivci, med njimi tudi gospod Johan Šribar, niso vedeli, kaj bi. Gospod Sribar je na priliko izražal gospodu Wommerju svoje ogorčenje glede današnjega pustnega sprevoda na trgu. Končno pa se ga je gospod Wommer naveličal in šel. Kam sedaj? Tja v nemški tabor? Nemogoče. Saj vsi vedo, da je bil on vedno Slovenec — predvsem pa dober Avstrijec. Tja k oni mizi, kjer sedita oba Marinca, oče in sin, oba Bradača, oče in sin, Rednak, Bende s sinom Franceljern — aha, sedaj je prišel celo ta Ciril, ta zgaga! Ne! Tja ne more! Kaj bi rekh oni gospodje tam ? V hranilnici imajo največ tehtne besede! Ljubi kruh! Kam torej? — Domov. Poiskal je ženo, se kar pri vratih poklonil in šla sta. Tako se ni bil še nikoli poslovil. Ah — saj je menda itak zadnjič, da so se znašli vsi imenitnejši Podgoričani na eni veselici! Kaj bo iz tega? Kaj bo? Šribar je pemišljeval vso pot do doma in še grede po stopnicah. Potem^ se je pričel slačiti in premišljeval dalje, medtem ko si je dala žena še nekaj opravka pri otroških posteljah. Kaj bo iz tega? Popreje pa le ni bilo tako! Šele zadnja leta se je zaneslo to sovraštvo v Podgorico! Spet je bilo hujskanja, zmerjanja in prepirov na vseh koncih in krajih. „Grazer Tageszeitung" na tej, „Slovenski narod" na drugi strani, sta prinašala cele kupe žolča. Knjige, slike, tu „čitalnica", tam „Deutscher Schulverein" — vsak se postavlja drugemu po robu, tujci hočejo imeti glavno besedo, meščani in kmetje se črte kot še nikoh in v tem malem svetu, kjer lahko vsak pogleda drugemu v kuhinjski lonec in v možgane, je vse kar čakalo, kdaj pade iskra, ki bi zanetila požar. In kako pride on, miren meščan in delavni človek do tega, da bo nosü na svoji grbi posledice tujih grehov! Žena je že legla in upihnila luč. Tudi on je legel. 214- lü ko je še tako premišljeval in Stemel v temo, ga je zabolelo. Poiskal je na odeji roko svoje žene in jo stisnil, ker se je spomnil na svoje otroke. Njegovi otroci --- kaj bo z njimi? Kako si bodo iskali poti v teh časih sovraštva in zavisti ... 14 Setev dozoreva V Bradačevi tovarni je bil postavljen zasilen diletantski odey kajti brez burke enodejanke ni slovenskega silvestrovanja. Poleg enod^anke še nekaj pesmi, ki jih je stari Našek naštudiral s svojim zborom, mem pa še običajna šaljiva pošta, nekaj več ali manj posrečenih samospevov in končno še polnočni govor doktorja Cirila Bendeta, duševnega vodje podgoriške čitalnice. Tudi gospa Malika Šribarjeva je bila nocoj tu; v novi svileni obleki le sedela poleg sestre županje in obe sta prav malo govorih. Županja je, takor Malika sama, mislila na one, ki so slavili gori pri Vobachu m s katerimi bi ne smeli imeti nič več skupnega. Gori je tudi brat, iranc Merk, ki se sedaj jezi na njiju obe in gori so še drugi, s katerimi sta si bih vse svoje življenje prijateljici. Zdaj pa je že tako! Odkar je bil Šribar pri zadnjih volitvah razkričan kot zagrizen slovenski narodnjak, kar niti ni bil, je oni drugi niso več smatrah vredno svoje družbe. Saj bi bilo prav veselo pri tem Bradaču. Ljudi je bilo mnogo zbranih. Tu so bili Marinci, Bendeti, Naškovi, Suščevi, mlad učitelj m dve učiteljici okohške šole, nekaj mahh obrtnikov, mladi Logar z Legna, Dularjevi od svete Ane, Zoričevi iz Zaplan, Mehi od sv. Filipa m celo Pristovšek z Vilunja — učiteljstvo iz vse okoUce, od uradnikov pa le davkar z ženo in svojim adjunktom, sodni pripravnik Marčec in kanchst z okrajnega glavarstva z mlado ženko. Po polnoči bo ples. Gospej Maliki pa je bilo vseeno dolgčas, baj ne razume vsega, kar govorijo oni mladi na odru, pesmi so sicer lepe, a kaj bi človek le s temi pesmimi, stari Marine tu poleg nje pa je siten in jo venomer ščiplje v laket. Ta pač pozablja na svoje sive lase in se vede prav nedostojno. Hvala Bogu, sedaj je opazil davkarjevo ženo tam pri drugi mizi in ji že nekaj šepeče. Njemu, možu je tu lepo. Tu so tudi ljudje, ki imajo v hranilnici kaj besede, saj jamčijo s svojim ne mahni premoženjem zanjo. Na te se on opira. Seveda — Wommer ga ne more, inžinjer Erkman ga prezira — na one gospode z glavarstva in sodnije, ki se ponašajo s svojo akademsko izobrazbo, itak ni nikdar računal — razven na Slovence, ki so morali biti složni ncglede na imetje in stan. — In baš radi teh ga ne bo mogel kmalu kdo izpodriniti pri hranilnici, sicer pa bi se takemu početju uprh celo Nemci. ... Gospa Malika je težko vzdihnila, medtem ko so se drugi smejali posrečenemu koncu doigrane enodejanke. Ta Šribar! Radi njega je trpela še kot dekle, radi njega je pustila dom in družbo, njemu je verno sledila, kamorkoli jo je peljal, vse življenje je živela zanj in za njune otroke. Sedem jih je — ne, osem jih je s Hugonom vred, in v vseh je on, Johan Šribar in njegova natura, njegova trma in njegova brezskrbna ravnodušnost — bo že kako, če ne tako, pa drugače! Zato se mu pa zdi popolnoma v redu in prav, da sedi ona tu z njim med temi ljudmi, ki 9o njemu bližji nego oni, ki so njej ljubi in dragi od detinjskih let! 215- Teodor Našek, ki je bil na dopustu kot enoletnik, je sedel za mizo, z očetom, mačeho, Tončkovim Franceljem in učiteljem Pevcem. Tudi on je mislil na veselico in ljudi gori pri Vobachu, saj je bila med njimi tudi njegova ljubica, ki mu je bila obljubila, da bo ves večer mislila le nanj. Saj ni mogoče, da bi izpolnila tako neumno obljubo! To je bil spet on tako otročje bedast, da jo je iz ljubosumnosti do novega učitelja nemške šole izsilil od nje. Vraga — kako bi Anici ne ugajal tisti živahni gospo-dek bolj nego on sam — zagrenjeni sitnež, ki je preokoren, da bi mogel biti le za silo čeden fant. Sploh — Anica Erkmanova je mnogo predobra zanj! Čudovita žena je! Koliko je trpela, ko ji je on odgrinjal vsako uro njenega življenja. Kako določneje se potem naenkrat izoblikujejo stvari. Vsaka ima svoj izvor in potemtakem tudi svojo upravičenost do obstoja. Ti ljudje tu se morajo sovražiti z onimi gori pri Vobachu in oni morajo skušati zatreti te, da se sami ubranijo poraza. Torej boj, divji boj. Ta življenja, ki nimajo drug pred drugim nobene skrivnosti, se ne bodo mogla nikdar sporazumeti! Torej — kdo bo koga prvi pogoltnil? V tem je polagoma ugašala električna luč. To je bilo novoletno voščilo mestne elektrarne, ki je bila Podgorici dika in ponos. Ura na starem zvoniku je odbila polnoč. Nastopilo je leto devetnajst-stoštirinajsto. Ko se je bliščeča luč spet razlila po ljudeh, so ti pri Bradaču in oni pri Vobachu, vsaka stranka zase, tonili v objemanju, rokovanju in poljubljanju — kar tako, nekateri iz vljudnosti, drugi res navdušeni v želji, da bi jim bilo srečno in veselo novo leto. (Dalje prih.) Maša Halamova Andrej Debenak V prvih povojnih letih nastane v češkoslovaški literaturi kaos. Minulost je pozabljena. Sedanjost koprni dohiteti vse, za kar je bila s krvavimi leti oropana, hrepeni v vročičnem prizadevanju po uživanju. Na vzhodu Evrope se bojujejo, zapad pleše in se zabava- Reakcija proti temu brezprogramnemu življenju se silno odbija v svetovni literaturi, svoj odziv najde tudi v češkoslovaški. Posebno silno reagira poezija na čustveno in miselno razstrojenost tega povojnega sveta. Pesniki se izmikajo malone k dekadenci, ki jih vabi s svojo izolacijo in mikom besed; individualisti so. Drugi zopet oglašujejo svoje speve na strunah sočutja s socialno šibkejšimi, poslušajo glas največjega pesnika-proletarca, Jifija Wolkerja. V leposlovnih tvorbah srečujemo znova in znova poezijo, ki navezuje na tradicijo. Vendar se na Slovaškem, bolj kakor na Češkem, prebujajo smeri, proslavljajoče rodna tla in prvotno edinstvo, vrednote, ki naj nudijo zavetišče pred sodobnimi zmedami. Svet podtatranskih naselišč je inspiriral s čisto liriko najmlajšo slovaško pesnico. Mašo Halamovo. Halamova je bila rojena v Blatnici pri Turč. Sv. Martinu 1908. leta. Študirala je gimnazijo v Sv. Martinu, potem trgovsko šolo v Bratislavi. Vroča želja po študiju se ji ni mogla uresničiti zaradi težkih denarnih razmer. Morala je v službo. Prišla je v Tatre, kjer je postala uradnica v sanatoriju. Tu je ostala tri leta. Večkrat je še žalovala za študijem, „danes pa vidim, da je bila to moja dobra usoda". V krasnem gorskem svetu se je zbudila njena pesniška nadarjenost. Že prva. zbirka „Dar" (1928) jo je postavila v vrsto najboljših mladih slovaških pesnikov in ji prinesla stipendijo prosvetnega ministrstva. Z njo se ji je uresničil del sanj — priti do Pariza. Vrnila se je v Tatre, kjer 216- se je seznanila in 1930 poročila z zdravnikom, dr. Piillnianom. Od tedaj je ostala zvesta Tatram, ki so ji postale resnična, krasna domovina. A tudi njeno zdravje zahteva gorskega zraka ... Glavni vir njene lirike je osebna bolest. Ta ji je inspirirala najlepšo pesem „Z knihy žalmov". . „Samoty stesk do ruky dal mi," pravi Halamova, staro knjigo psalmov. To je knjiga, v kateri je iskala vir evangeljske poživitve njena mati, njena predhodnica. S knjigami psalmov v roki se je v minulosti na Slovaškem toliko pretrpelo! Tudi Halamova prihaja k njim in se srečuje z dušo svoje matere. Zaznamba v stari knjigi in založeno mesto tam, kjer je molila, pokažejo hčeri varno pot k duševnemu ravnotežju. Tudi njena mati je nekoč prišla prosit za čisto srce in jasen um. Danes so ostali le odlomki pisma, trak, ovoj in fragment iz knjige psalmov, posredniki občutja, predstave. Te preproste stvari, ki jih srečujemo dnevno in hodimo okrog njih brez razumevanja, so postale Halamovi okvir vse pesmi, tako, kakor so ji drugod priroda ali sanatorij. Njen verz, poln rahločutne ženskosti, govori o notranji tesnobi, o ogoljufani mladosti. Enostaven verz, ki je obenem krasen in silen izraz njene lirike, kaže najožjo spojenost med stvarmi in notranjostjo. Po dolgih letih, v katerih je doživljala občutljiva duša pesnice v tatranskem sanatoriju kontraste ozdravljajočih in venečih človeških nadej, se snide s poslednjo mislijo svoje matere, idejo ženstva sploh. Kakor ni Jifi "Wolker v smrti sam, tako ni Maša Halamova — žena — sama v svoji bolesti. Danes, ko smo obstali na razpotju mladosti in življenja, so nam verzi Maše Ha-lamove simbol gledanja v izhodišče in na pravo pot: „Srce čisto in misli jasne!" Tri pesmi Maša Halamova Dar V belo svilo všijem šopek poljskih rož. V rdeči mak krvavi očitek, v lilaste mačehe izjočem bolest. Odtrgam kos slovaškega neba, ter ga vložim v očesce spominčice. Duša ne prenese več žalosti: v zelene listke velike nade vložim. V snežene okrajke vpletam golobico belo. Ko se bodo ceste zarasle s trnjem in glogom ti prinesem svoj dar neko nedeljo z božjim nasmehom. 217- Pesem Ne podnevi ne ponoči . Niso se sklepale moje roke niso jokale moje oči, in niso pomoči prosile, samo odrevenele so in bedele le obvisele so ob telesu mnogo črnih noči, brez moči in brez sile. Ni zamrlo moje srce T užaljenih prsih, ni umolknilo, le umaknilo se je in skrilo ko je ljudi zaslutilo. Z Gerlacha* stopa naš Gospod Bog pod planino. Na kamnu ga čakam ponižno, da pride Težko pravdo v svoje dlani položim, in ko pride, mu jo ponižno izročim. Legenda „Razsodi, o Bog, to pravdo človeka, glej, saj mu srce — bolno od ljubezni — preteka. Vzemi, Gospod, svoj davni dar v nebo nazaj, glej, saj človeku srca ni več treba na svetu sedaj." (Prevedel M. Klopčič.), Grbava Beti Zinka Vršćaj V ohlapni obleki in bosih nog je Beti umivala tla v zgorn|em nadstropju. Bilo ji je vroče, saj je bilo komaj po obedu in sredi julija. Lasje so se ji oprijemali potnega čela. Dvignila se je za hip, prestavila škaf z umazano vodo za dva koraka nazaj, si s komolcem popravila lase ter premerila oni del sobe, ki ni bil pomit. No, do dveh bom že skončala, si je dejala, ter nadaljevala z delom. Mislila je na nove podnajemnike, ki se jutri vselijo. Hvala bogu, da pridejo, vsaj oče ne bo več tako sitnaril. Kakor da je ona kriva, da tako dolgo niso mogli oddati stanovanja! Ona vendar dela, kolikor more, nikamor ne gre, nobenega razvedrila ne pozna razen tega, da gre ob nedeljah k maši, ob sobotah pa na živilski trg. Če ima kaj časa, bere knjige, ki jih je staknila v stari komodi. Umazane so in raztrgane, ali prav prijetno je čitati iz njih. Sosedova. Mani pravi, da dobiš v knjižnici v mestu lepših in zanimivejših za par dinarjev na posodo. No, saj Beti še teh ni prečitala. Prijetno je ob nedeljah, kadar očeta ni doma. Beti pospravi vse po hiši, potem leže v travo in bere ter pozabi na vse. Vse okrog je tiho, ljudje po največ spijo, kakor zdajle. Pa le redkokdaj je tako. Navadno je oče doma in sitnari. ■ Gora na Slovaškem. 218- Ko spije svoj nedeljski polič, mora Beti sesti k njemu in poslušati njegove marnje. Pravi, da je velik revež, da je tako sam, da mora še na stara leta toliko delati — moj b.og, tisto brskanje po vrtu imenuje on delo! — da so bili nekoč boljši časi, da še je več služilo itd. To ji je že tolikokrat tožil, da Beti vsako nedeljo vnaprej ve, kaj bo slišala. Ona bi pa tako rada šla na vrt in brala. Nekoč je kar vstala m rekla zdaj pa grem malo na vrt. Joj! Tako! Na vrt! Za mene ne najdeš pol urice časa! Seve, kdo mara za stare ljudi! O ljuba Ana, zakaj si ze umrla! in solze v očeh. Pah! si je mislila Beti in ni več delala takih poskusov. Saj bi z večjim veseljem posedela pri njem ob nedeljah, če bi jo čez teden kam pustil. Z Manico bi šla rada v mesto, takole ob sobotah zvečer, ko je toliko ljudi po ulicah. Ali pa v park ob nedeljah dopoldne, ko igra godba. Pa je nikamor ne pusti. Ti si zato pri hiši, pravi, zato sem te vzgojil, da lepo gospodinjiš doma; ti si od mene odvisna, hišico dobiš po meni. Lepo doma bodi, kaj bi lajdrak okrog! Se prekmalu bom umrl — in zopet te ogabne solze — potem bos laliko delala, kar se ti bo zljubilo. Beti dobro ve, da ji oče brani hoditi v mesto tudi radi tega, ker ima Beti grbo. Deloma ga je sram pred tovariši, kajti pot v mesto pelje skozi vso naselbino železničarjev. Nekoč je slišal, da so se smejali: edina je, pa še ta je grbasta. Deloma radi tega, ker se mu dekle smili. Pa Beti se zdi, da njena grba m tako huda nakaza. Prav za prav je že dolgo tega, kar si jo je od vseh strani ogledovala; in je že malo pozabila, kakšna je. Človek ne misli pogosto na tisto, kar mu je neprijetno. Zgodilo se je, da se Beti po več mesecev ni spomnila na grbo. Ona si zna pomagati. Preko obleke si ogrne pisano volneno ruto, ki ji ovije ledja in na levi strani to ruto nekoliko nagrbanči, da se izenači leva stran z desno, kjer je grba. Beti je prepričana, da se izenači in to je dobro zanjo. Mirno in brez strahu, da bo slišala kako pritajeno opazko, hodi med ljudmi. mi, • 11- i Iz teh misli so jo zmotili koraki spodaj v vezi. Nekdo je zaklical: halo, kruh! Aha, pek je; oče spi in se gotovo ne zbudi, naglušen je malo. Malo je še počakala vrh stopnic in ker se v očetovi sobi ni nič zgenilo, je z inokrimi rokami stopila po stopnicah navzdol. „Dober dan, frajlica " „Bog daj!" Stopila je mimo njega v kuhinjo, da si obriše roke. Pek, dvajsetleten fant, močan, plavih las, trdih potez v obrazu, je stopil za njo v kuhinjo, odložil svojo košaro na mizo in čakal, da si Beti izbere kruh. Ko je zopet oprtal košaro, je rekel: „Taka čedna punca, pa brez fanta? A?" Uščipnil jo je v podbradek ter z roko šel po njenih prsih navzdol, kakor da se je je le slučajno dotaknil. Kri ji je udarila v lica — Beti je bila bujna kakor vse -zna-kažene ženske — zmedla se je kot se v življenju še nikoU ni, ' -e krtačo in z vso naglico jela drgniti tla, a hipoma obstala, zo-in znova doživljala oni trenutek. Nesramni pek! Jutri bo' naj on vzame kruh. Pa kaj naj mu reče, čemu to? Nai kaj se je zgodilo? Nikdar! Zadri se bo nad njo, da j' se je že tako obnašala, da je fant dobil pogum. Pa o-Nič ne bo povedala očetu. Jutri, ko pride pek, bo košare in fanta niti pogledala ne bo. Morda pa se ' To bi bilo dobro. Ropotala bo s posodo v kuhinji in pela bo glasno, da se bo oče prej zbudil. Ampak težko, da se bo zbudil, ko je tako gluh. In prav na dnu srca, da še sama ni vedela, je želela, da bi se oče ne zbudil! Ko je pomila tla, pospravila škafe in obesila cunje na plot, da se posuše, je stopila k očetovim vratom ter prisluhnila. Slišala je enakomerno dihanje nadušnega očeta. Šla je po prstih v svojo sobo in tiho obrnila ključ v vratih. Tiho in oprezno, kakor da namerava nekaj hudega, je spustila zaveso na oknu. K zrcalu je postavila stol, stopila nanj, kajti zrcalo je viselo precej visoko in se zagledala v svojo pojavo. Gledala je grudi in si z roko šla čez nje, da je od spomina zamežala in zasopla. Tako na prvi pogled, se ji je zdelo, je kar čedna. Ce pa delj gledaš, vidiš: kratki, redki lasje, majhne sive oči in ta neznosna rdečica na nosu! Obotavljaje, počasi in negotovo se je obrnila s telesom. Kakor nož ji je šlo skozi srce. Ta nesrečna grba! Bog vedi, če jo je opazil? Jutri si bo nadela ono ruto. .. Naslednjega dne je bilo v Vobičevi hiši vse narobe. Mlad zakonski par se je vselil v prvo nadstropje. Ves dopoldan je pretekel, preden so spravili delavci novo pohištvo po ozkih stopnicah v stanovanje. Razen pohištva je bilo polno zabojev z navlako, ki ji na pogled nisi mogel uganiti, čemu naj služi. Zdi se, da je nevesta pograbila v domači hiši vsako stvar, ki ji je prišla pod roke, češ, čez sedem let vse prav pride. Sredi tega nemira in ropota je Beti pozabila na peka in na včerajšnji dogodek. In ko je ob običajni uri stopil v hišno vežo, je kar zardela od nenadne zmedenosti. Vrata iz veže v kuhinjo so bila odprta, ona je stala pri ognjišču v isti obleki kot včeraj in pomivala posodo. Moj bog, pozabila je, da je nameravala zakriti to nesrečno stvar na hrbtu! Ko je vzela iz košare kruh, se mu ni upala pogledati v oči. On pa je iz gumb-nice snel rdeči nagelj ter ji ga z globokim poklonom in s široko kretnjo vtaknil v rdečkaste lase z besedami: „Kraljici mojega srca!" Beti je vsa otopela. Ni se ganila, ko ji je vtikal rožo v lase, in še potem, ko je fant odšel, je še vedno stala tam kakor iz kamna. Ze je padla nevarna iskra v njeno srce. O ti zlati fant! Razjokala se je hipno in kratko, ne da bi vedela, čemu, stiskala nagelj v roki, ga božala in poljubljala. Kraljica mojega srca! Kako lepo je to izrekel! In poklonil se je. Moj bog, saj tako približno je čitala v starih knjigah! Kaj pa — o bog — če se norčuje iz nje ? Ne, ni mogoče, saj je nalašč zanjo utrgal nagelj in ji ga vtaknil v lase. Ah, sladki moj! Bila je srečna in vznemirjena. Jutri se prav gotovo pripravi za njegov prihod. Tisti dan se je z Beti zgodila sprememba. Njen obraz je postal lep. Oči so se ji svetile s pritajenim bleskom, lica so ji žarela, prepevala je po hiši in po vrtu, še z očetom se je šalila. Nagelj je spravila med svoje dragocenosti: svilen robček, ki ga ji je podarila Mani, od matere podedovano pozlačeno brošo, venec suhih rož z materinega groba, par fotografij ter poslikano pločevinasto škatljico, ki jo je staknila bogve kje. Vsej tej šari se je pridružil rdeči nagelj. Naj se posuši, da ji bo v spomin. In še nocoj steče k Mani, da ji pove, da ima fanta. Da, Beti ima fanta, ki ji daruje rože, ki ji pravi: kraljica mojega srca! No, ni se ji posrečilo, da bi stekla k Manici. Pa drugič. Drugega jutra jo je nova podnajemnica povabila, da pride pogledat, Jcako je namestila pohištvo po stanovanju. Bila je ljubezniva, mlada, še ^J^n .^.-Vk v».'^. skoro dekle. Neprestano je čebljala: to smo dobili od mame, to od tete, to je kupil on za moj god, to sem mu darovala jaz i. t. d. „Glejte, gospodična, odeje!" Krasni, zgoraj rdeči, spodaj beli so se svetili pokrivači v prelivajoči se svili. 1 1 • 1 1 In tu, glejte Beti, kako se sladko ajčka na taki posteljici! je rek a in se pouičkala sede na postelji. „Ali imate fanta?" je nenadno vprašala ter se kol nato široko in razposajeno zasmejala ter m niti čakala na odgovor, temveč neutrudno čebljala naprej. Beti je strmela. Koliko lepih stvari! ^ Pa še nekaj. Beti," je rekla mlada žena ter ji pomezikmla, naj pristopi k omari. Jemala je iz omare perilo, lepo svileno perilo, ki je skrivna želja vsake žene. iv, i ■ Tedaj je zagledala Betine žalostne oči ter hipoma umolknila. JNa kaj je pač mislila Beti, da se ji je obraz spremenil v samo žalost f JNa svoje uboge cunje je pomislila in na svojega fanta. Beti veste kaj, nate!" je tedaj rekla mlada žena in ji podarila kos perila, svilen in rožnat. „Ko boste oblekli, me pokličite, vas pridem pogledat!" in se je zasmejala s svojim drobnim smehom. Beti se je srečna zahvalila in odnesla novo bogastvo v svojo sobo ter se zaklenila. Oblekla je srajco in se ogledala v zrcalu. Ah, ti moj bog' Grba, ki ji je v svoji goloti stopila neizprosno, v trdi, grdi resničnosti jasno v zrcalu pred oči, jo je navdala s težko žalostjo, kot se prav nikoh. Niti takrat ne, ko je šla k birmi in so jo ljudje gledali z neprikrito trdosrčnostjo. Takrat je jokala, ko je prišla iz cerkve domov, danes so suhe njene oči. Bala se je tiste ure, ko pride spet on, njen fant. Ali je opazil, da je grbasta, ali ni? To vprašanje, jo je mučilo vse do takrat, ko je stopila v hišo mesto peka njegova sestra in povedala, da je bolan ter da bo ta čas, dokler ne ozdravi, ona nosila kruh. Beti se, je oddahnila; se bo lahko vsaj zbrala ta čas. „Bolan je?" se je koj nato prestrašila. „Nič hudega, le prehladil se je močno," je odgovorila pekova sestra. A Jlf f Te dni, ko je namesto peka njegova sestra nosila Vobičevim kruh, ko se je rdeči nagelj počasi sušil v stari komodi, je Beti sanjarila; srce ji je valovilo zdaj v sreči in pričakovanju, zdaj v žalosti in brezupu. Mnogo je prejokala revica, spanja je bilo malo. Z gospo Tilko, mlado podnajemnico, se je bliže seznanila. Tikali šta se in si postali prijateljici. Tilka je bila ena tistih, ki ne morejo hraniti zase ničesar, niti sreče, niti nesreče. Ena tistih žensk, ki se morajo neprestano razgovarjati s kom o lastnih zadevah, o sebi, o svojih radostih in uspehih. V svoji nedolžni brezčutnosti je prizadela Beti marsikako bridkost, pripovedujoč ji o sladkih nočeh, o objemih, poljubih, o vročih besedah. Cut zapostavljenosti vsled njene telesne nakaze je kot črv jel glodati njeno revno dekliško srce. A še nekaj drugega je vstajalo v Betini notranjosti. Nekaj kakor želja, neutešljivo hrepenenje, brez vsake določne oblike, le silno, zahtevajoče in sladko, ki se je medlo izoblikovalo v vročih brezspečmh nočeh v njegovo podobo, njegov dotik in njegovo kretnjo. Kolika radost, kolika — skrb! 221- čez teden dni je pek zopet prišel. Beti je bila pripravljena na to, kajti njegova sestra ji je prejšnji dan' povedala, da je ozdravel. Lepo se je oblekla, si ogrnila ledja z ruto, lase si je pripela ž belim trakom ter tako pripravljena, vsa zardela öd vznemirjenja, čakala v kuhinji, da pride. Res je kmalu zaslišala v veži znane korake, potrkal je na kuhinjska vrata, vstopil ter pozdravil. Shujšal je malo, odkar ga ni videla, zato. pa je bila ona danes tem lepša in celo prikupna. Obraz jo je izdajal; ves spremenjen in lepši je postal od novega čustva. „Lepi ste postali ta čas, odkar sem vas zadnjič videl, frajlica! Se je kaj zgodilo med tem, a?" Stala je in čakala. Namesto nje je on vzel kruh iz košare in ga postavil na mizo. Stopil je k njej, jo z dvema prstoma prijel za brado ter dvignil njen obraz k sebi. Gledal jo je dolgo in močno v oči; se ji rahlo, nebeško lepo nasmejal — tako se je zdelo Beti — ter jo v hipii objel okrog pasu, stisnil čvrsto k sebi in jo poljubljal po vsem obrazu. Omamljena od sreče in nenadnega čustva se je Beti predajala novemu razkošju in divje poljubovala fanta po licih. Vedno tesneje je čutila njegovo močno telo ob sebi. „Sedi, ljubica!" ji je zašepetal v uho in jo v objemu prisilil, da je sedla. Tedaj, ko je v brezumni omamljenosti jela pozabljati na vse drugo na svetu, sta zaslišala nedoločen ropot v hiši. Naglo se je dvignil, za njim ona; stala sta drug pred drugim, si z nasmehom gledala v žareča obraza in v mokre oči, kakor da se poznata že dolgo, ddgo. Tisti hip je fant pristopil k svoji košari, izbral izmed tnnogih štruc majhno rozi-novo potičko in ji jo vtaknil v nedrija, poljubil jo na usta ter hitro odšel. Beti je bila srečna. Zmagoslavje je razžarilo vso njeno notranjost, da je postala kar drugo dekle. Pokoncu je nosila glavo tisti dan. Z gospo Tilko je pvorila mirno in z nizkim glasom, ki je izdajal samozavest. Zdaj Beti ni le uboga grbava Beti, ki je le zato na svetu, da stresa oče svojo starostno sitnost nanjo. Ne, Beti je ljubljeno dekle, njen fant jo ima tako rad, da ga niti njena grba ne moti preveč. O ti sladki moj! Zelo jo je mikalo, da bi povedala svojo srečo Manici in gospe : Tilki, a nekaj jo je vendar zadržavalo, da še sama ni vedela za to. Morda ji je v podzavesti nek čut veleval, da bi Mani in gospa Tilka odkrili, da le ni tako, kot si Beti prredstavlja. Zato je ljubosumno čuvala svojo srečo pred bistrimi in krutimi pogledi. Preden je naslednjega dne fant prišel, je Beti zaklenila spečega očeta v sobo. Se bo že zgovorila, da ga je pomotoma zaklenila, če bi . se prej zbudil. Saj zdaj njegovo sitnost laže prenaša, odkar je njeno srce tako polno sreče. Ko je fant stopil v kuhinjo, mu je pogumno stopila nasproti in ga vprašala: „Kako ti je ime?" „Franc. In tebi?" „Beti." In že sta si padla v objem. „Pojdi, greva v mojo sobo, tam sva varna!" je zašepetala in ga potegnila za seboj. „Ali ni nikogar?" je šepetaje vprašal in se oziral. .,Nikogar!" In na tej svoji postelji, doslej tako deviški, je Beti doživela svojo največjo radost in hkrati največjo grozo svojega življenja. Franc ji je po 222- omamnem, utešenem trenutku strgal bluzo s telesa, jo z izrazom ugodja na obrazu parkrat močno udaril po grbi m surovo rekel: „Kaj je to, ha? Grba, grbica? .Imel sem ljubico grbasto, pa reva ni imelk kam spat ..." je polglasno zapel, se dvignil in odšel. Še isti večer se je nekdo pri vinu bahal, da je dobil stavo. Cez. par dni je Drava naplavÜa mlado grbasto žensko. Mrtva je imela široko odprte oči, ki so izražale še nekaj strasnejsega, kot je smrtni strah. Zaščita matere in otroka na kmetih v. š. Ako ho6emo urediti zaš6ito kmečke matere in kmečkega otroka, moramo najpreje proučiti njihov položaj. Navadno se pozabi, da kmečka moti ni samo gospodmja v ožjem smislu besede, ne, kmečka gospodinja je povsod na svetu in pn nas prav tako -žena s poklicem in povrhu še gospodinja. To se navadno prezre. Zato ni nikjer zavarovana in se zdi posebna zaščita njenih otrok nepotrebna. Pri njenem poklicu nikjer nihče ne protestira, da žena ne bi smela delovati v poklicu, kadar se poroči in ima otroke, ker je takrat njena edina naloga skrb za družmo m otroke. Posebno iz tega primera je razvidno, kako enostranska je tendenca polemik, ki hočejo odrivati žene le iz takih poklicev, kjer je delo plačano. Na kmetico se nihče ne spomni, da mogoče ne bi smela opravljati dveh nli več poklicev, čeprav kmečko delo za zeno ni manj, temveč rajši bolj naporno, kakor učiteljevanje, profesura ali uradniški posel. T naših krajih so na kmetih (kmetje v dravski banovini obsegajo okol. 60% [40—907„] prebivalstva) le redke hiše, kjer se žena posveča le kuhanju in domačemu delu: to je pri gostilnah ali pa pri redkih, zelo bogatih kmetijah kje na Gorenjskem. ' Drugod pa, na Dolenjskem, v Prekmurju, v Slovenskih goricah, Halozah, na Dravskem polju, na Notranjskem, v Beli Krajini, v Suhi Krajini, z eno besedo, v vsej Sloveniji prevladuje mala kmetija, ki mora delati kot vsak majhen obrat največ z domačimi silami. Tu povsod sodeluje žena v produkciji najpotrebnejše človeške hrane: žita, mesa, mleka, krompirja, jajec itd. To sodelovanje v kmetijski produkciji je njeno glavno delo - gospodinjstvo pa mora biti kar mimogrede opravljeno, ko je delo na polju končano. „Pravo gospodinjstvo je le še nekakšno ,potrebno zlo', privesek poljedelstva, ki naj po (Slov. 28. 5.1935.) V. zadnjih letih pa, ko se je razvila splošna in še posebej agrarna kriza, ki zahteva na kmetih podvojitev napora delovnih sil, je postajal položaj kmeta in kmečke žene slabši in slabši. O tem jasno govori sledeče: leta 1913. je dobila kmetica za 10 jajec. 30 škatljic žveplenk, leta 1923. — 15 škatljic, leta 1929. le deset in leta 1935. dobi za-10 jajec le še 3 škatljice žveplenk, torej ravno 10 krat manj kot leta 1913. Za govedo (500 kg težko) se je leta 1913. dobilo 33 parov čevljev, 1923. 20 parov, leta 1929. 14 parov m leta 1935. pa le še 10 parov čevljev. Isto razmerje vidimo pri vsem: cene poljedelskim pridelkom stalno padajo, dočini se cene industrijskih proizvodov ne nižajo. Tako se stalno veča razlika med cenami industrijskih in kmetijskih pridelkov v škodo kmeta, ki mora prodati vedno več svojih pridelkov, da si kupi potrebne industrijske proizvode in da plača davke. Gospodmja je primorana, da vse boljše sadje, kokoši, jajca, mleko, maslo in drugo odnese na trg, da je vsaj majhna pomoč za davke in drugo. Zato pa je oropan dom, kakor je že splošno znano, vsega onega, kar bi bilo potrebno za razvoj otroka — pa tudi za odrasle, 223- to so jajca, mleko, meso, ki se na kmetiji proizvajajo, pa se jih tu zelo, zelo malo porabi. S padanjem cen kmečkih proizvodov in z večanjem krize to poslabšanje domače prehrane še narašča. Mnogo zdravnikov trdi, da je vzrok umrljivosti otrok in visokega procenta tuberkulozne mladine na kmetih — poleg prenapornega dela in nehigieničnega stanovanja — predvsem v nezadostni prehrani. Dejstvo je, da žene na kmetih delajo preveč. Kmečko delo ne pozna Snrnega delavnika — ampak le delo od zore do zore — ali kakor pravijo poleti „od zvezde do zvezde". To pomeni včasi 16—19 ur napornega dela, včasi malo manj, nikdar pa ne izpod 14—16 ur. Navada je, da je gospodinja zjutraj prva na nogah in tako je dostikrat mati že utrujena, ko se mlajši člani di-užine šele oi-)ravljajo. Sejni čuda, ko imajo-n. pr. ponekod po pol ure daleč vodo, v hribih pa hodijo po njo v globoke grabe. Zvečer je prav tako. Ko družina že vse delo opravi, kuha mati še večerjo. In pogosto že vsi spijo, ko mati še pere in krpa za družino. V tem ukradenem času izven delovnih ur poklicnega dela opravlja kmečka mati gospodinjske posle. „To pa je resnica, da se delovna moč kmetske žene povečini nečloveško izkorišča. V tem, ko velja drugod osemurni delavnik, dela kmetska, mnogokrat tudi delavska gospodinja po 16—18 ur dnevno in ob najhujšem delu se za nočni počitek niti ne sleče. Ni čuda, da je potem med njimi toliko smrtnih slučajev ob porodih, toliko obolenj v drobovju, pa tudi za jetiko, toliko prezgodnje neporodnosti in oslabelosti." {Jutro, 25.2.34.) „Kriza in kmečke matere. Št. Vid pri Stični, 12. aprila 1934. V torek smo pokopali gospodinjo Ivano Grošelj, iz vasice Kalce nad Pustim Javorjem v Temenici. Pokojna je bila izredno pobožna in blaga žena, ki zapušča S malih otročičev. Stara je bila šele 35 let. To je v teku pol leta že četrta mlada gospodinja, ki je prezgodaj umrla. Zaradi strašne stiske, katera tare danes naše kmetije, si gospodarji in gospodinje jie morejo več privoščiti posla, kateri bi pomagal. Zato vse breme trdega dela pade na moža in ženo. Ta pa mora poleg vseh gospodinjskih del opravljati še otroke in ves dom. Ne more si priyo§čiti ne počitka, ne boljše hrane, ne zdravil, ne zdravnika, ker ni denarja. Tako padajo žrtve na naših kmečkih domovih, o katerih nihče ne ve, nihče ne piše." (Slovenec, 13. 4. 1934.) Pri vsem tem napornem delu ni nobene zaščite za noseče žene. Za delavke so vsaj zakoni o 6 tedenskem dopustu, ki se sicer le slabo izvajajo, za kmečko ženo pa ni ničesar, kar bi vsaj pripoznavalo njeno pravico do zaščite. Povsod je znano, da kmečka mati dela do poroda in mnogokrat rodi kar na polju. Seveda takih naporov ne more prenesti vsaka žena in marsikatera podleže. Ob porodu ji streže po navadi kakšna sorodnica ali dobra soseda, ki je že rodila, in ji pač pomaga, kakor ve in zna. Kljub dobri volji, da bi pomagala, povzroči pomanjkanje strokovne izobrazbe lahko smrtno nesrečo. Izobražene babice ponekod sploh ni, drugod je pa ne kličejo, ker bi jo morali plačati tudi v denarju, ki ga ni. Ta neobhodno potrebna in važna pomoč ob porodih, ki bi morala biti brezplačna, je na kmetih s strani oblasti še popolnoma neorganizirana. Statistika drž. Higienskega zavoda poroča: „Za socialni položaj rodbin z otroki je značilno, da je bilo lani rojenih preko 10.000 otrok brez zdravniške in babiške pomoči. Ni denarja." (G. N. 20. 4. 1935.) Tako torej vidimo, da kmečka mati za časa nosečnosti in poroda ni popolnoma nič zavarovana. Saj niti v mestih ni posvetovalnic za noseče matere, a tu so vsaj blizu bolnice in zdravniki, predavanja, tečaji in zavarovalnice, kmečka mati pa nima sploh nobene ustanove, ki bi jo podučila o potrebni higieni in dala nasvet v slučaju kakšne nepravilnosti, kar bi ji mnogokrat rešilo dragoceno življenje. Tudi ni posvetovalnic za dojenčke, ki bi matere podučevale o pravilni negi malih otrok. Letoviščarji in nekatere učiteljice se zgražajo nad konservativnostjo in neumnostjo kmečkih mater, kadar vidijo, kako otroke poleti povijajo v nezdrave povoje, kako jih 224- hranijo, kadar nanese (če otrok joka- ali kadar ima mati čas), kako dojenčkom kuhajo mak T mleku, da bi bolje spali, ali pa jim dajejo samo kaTO, ker ni mleka. Ponekod jim dajejo kuhano -vino, da bi bili „močni", in delajo drage sbčne napake. Lahko se je čudili meščanki nad nekulturnostjo, ona je pred tem obvarovana, soj ima v mestu na razpolago posvetovalnice, tečaje itd., kjer se lahko pouči o vsem potrebnem. Kmečka mati pa pač dela, kakor misli in sliši v okolici, da je najbolj prav. Poizkusi zdravstvenih tečajev so pokazali, da je zelo hvaležna za vsak nasvet, ki ji ga da človek, kateremu zaupa. Da je potreben pouk o pravilni prehram otroka, pvon dejstvo, do umre največ otrok v dobi prehoda od materinega mleka na drugo hrano. Tudi otroci od drugega leta pa do šolske dobe ne uživajo nobene zaščite: Včeraj dopoldne sta odšla oba zakonca na delo v vinograd, doma pa sta pustila svoje "tri otroke, ki so se ves dan igrali. Ko so skakali okrog hiše, je 4 letna Terezija skočila na deske, s katerimi je bila pokrita gnojnica. Deske, ki so bile stare m tohlc, so se zlomile in nesrečni otrok je padel v 2 in pol metra globoko gnojnico ... Ko so prišli starši domov, je bil otrok že mrtev. (Jutro, 11. 7. 1935.) „Pes je odgriznil nos štiriletni hčerki posestnika Radeščaka iz Dol. Grcevja pn Novem mestu." (Domoljub, 20. 10. 1931.) , ö, . „Ko so starši odšli na delo, se je v hiši v dimu zadušilo troje otrok, bkocjau, 5. marca." (Jutro, 6. 3. 1934.) ^ Ako skrbno prebiramo časopise, najdemo skoraj dnevno poročila o takih nesrečah, ki govorijo o pomanjkljivi zaščiti kmečkega otroka. Posebno jim manjka nadzorstva poleti, ko so starši kje zunaj hiše pri delu. To je gotovo prav nepotrebno zapravljanje dragocenih življenj. , , . . j- i ■ V mestu oddajo starši, ako gresta oba za kruhom, otroka ali kakšni sosedi, ki ostane doma, ali pa ga peljejo v otroško zavetišče, ki jih je sicer pri nas v mestih tudi še mnogo premalo. Nekaj podobnega bi bilo na deželi potrebno posebno ob času poletnega dela in v krajih, kjerjemnDgp poljedelskih delavcev, n. pr. v vinorodnih predelih. Ko otrok doraste do šolske dobe, ga že doma uporabljajo za razna dela, mnogokrat pretežka za drobno telesce. Otroci morajo pomagati staršem, kjer je le mogoče, da se opravi nujno delo. Vsled tega so šole, posebno pomladi in jeseni, precej prazne. Pozimi hodijo otroci po večini od daleč po mrazu. V šolo pridejo premočeni in lačni. Poizkusi šolskih kuhinj vsaj v zimskem času so se izkazali kot najboljša pot k pravilni in obvezni zaščiti šolskega otroka na kmetih. * ¥ * Ko smo tako bežno pogledali v življenje kmečke matere in njenega otroka, smo videli, da bi to življenje lahko imenovali križev pot. Potrebna je obvezna in sistematična zaščita. 1. Vsaka občina bi morala imeti od države plačanega zdravnika, ki bi zdravil bolnike brezplačno, vsaj v začetku vse brezplačno. Kmeta je namreč treba šele navaditi, da varaje svoje in zdravje svoje rodbine ter gre po zdravnika, preden je prepozno. Dvakrat na teden bi moral bili zdravnik na razpolago po nekaj ur za brezplačne nasvete nosečim ženam in materam dojenčkov iu majhnih otrok. 2. Vsaka občina bi morala imeti bolniški voz za prevoz nevarno bolnih in porodnic v bolnišnico. Prevoz v oddaljene bolnišnicc na kmečkih vozovih brez vzmeti na slabih cestah je ne le strašna muka, temveč bolniku lahko naravnost usoden. 3. Vsaka občina, vsaka večja vas, bi morala imeti od države ali banovine nastavljeno babico, ki bi brezplačno opravljala porode, obenem pa morala tudi dati materam temeljni pouk o uegi dojenčkov, za kar bi morala biti pri svojem tečaju posebno pripravljena. V mnogih primerih bi mogla babica svetovati tudi nosečim. 4. Vsaka občina bi morala imeti zaščitno sestro, ki bi nadzorovala nego in prehrano otrok in bolnikov. Potrebni so tečaji in predavanja o pravilni obleki, prebrani in splošni higieni. Tudi ta predavanja in tečaje bi mogla voditi zaščitna sestra. 225- 5. Vsaka občina bi morala imeii dnevno zavetišče za dojenčke ia majhne otroke, vsaj poleti za časa poljskega dela. Vodila bi jih lahko kmečka dekleta, ki bi absolvi-rala enoletni tečaj za otroške negovalke. V zavetišču bi morali otroci dobiti tudi primerno prehrano. 6. Pri vseh šolah bi bilo treba ustanoviti šolske kuliinje, ki bi dale potrebnim otrokom zajtrk in onim iz oddaljenejših krajev tudi kosilo. Dobro bi Lilo tudi preskrbeti vsem otrokom copate, da bi mogli sleči in sušiti premočeno obutev. 7. Od Bolgarov bi se lahko naučili, da je v agrarni državi potreben strokovni pouk kmečke mladine. Pri njih je priključen vsaki osnovni šoli po zadnjem razredu enoletni tečaj iz kmetijstva. Tu spozna mladina nove iznajdbe in pripomočke za svoje delo, s katerimi si olajša napor in s tem razbremeni tudi mater in otroke. Učijo se. pa tudi, kako se boljšajo kmečki pridelki, da bi na svetovnem tfgu lahko konkurirali s proizvodi naprednejših agrarnih držav. Strokovna učiteljica, ki poučuje dekleta, vodi obenem šolsko kuhinjo, kar služi učenkam tudi kot pouk o pravilni prehrani. 8. Na učiteljiščih naj se uvede pouk o higieni žene in negi otrok ter o gospodinjstvu, vse to s posebnim ozirom na razmere na vasi. Tudi učiteljica na kmetih bo mnogor .. krat imela možnost, da svetuje in pomaga materam svojih učencev. Vse to bo seveda stalo mnogo denarja. A ta denar bo dobro naložen. Vsako trpljenje, bolezen in smrt enega samega državljana je slabljenje naroda in ni dvoma, da je mnogo, premnogo trpljenja in umiranja otrok in mater na deželi popolnoma nepotrebnega. To je zapravljanje narodovih sil, v primeri s katerimi tudi milijoni dinarjev ne pomenijo nič. — V dejanskem težkem položaju našega gospodarstva, ko še ni pričakovati vseh potrebnih ukrepov s strani države, bi lahko pomagale zdravstvene zadruge, kakor jih imamo že precej v drugih delih naše države. Zadrugarji s svojimi deleži plačajo lastnega zdravnika, zdravila, zaščitne sestre, in imajo ponekod celo svoje bolnišnice. Vendar ostane v glavnem dolžnost države, da skrbi za zdravje svojih državljanov. In šele kadar bodo uvedeni vsi zgoraj našteti ukrepi, bomo lahko rekli, da kmečka mati in kmečki otrok uživata resnično in potrebno zaščito. Jurčičev odnos do žene Meta Koren Prvikrat, ko je napravila na Jurčiča žena izredno močan vtis, je bilo v letu 1864, ko je kot nastopni osmošolec bival doma na Muljavi. Tedaj je zaliajal na bližnji grad Kravjak poučevat grajsko gospodično Johano Ottovov slovenščini. Grad Kravjak je stal v Jurčičevih časih na visoki planini nad Muljavo. Nekdaj je bil last baronov Ravbarjev, od srede 18. stol. pa poznejših plemenitih Foedransbergov, od katerih je 1860 kupil Kravjak in nekaj drugih posestev nemški priseljenec iz Hessen-Darmstadta Kristijan (?) Ott, ki je imel troje otrok, sina Franca in hčerki Av^sto in Johano, staro dva- do tri in dvajset let. Od teh mu je ostala pri življenju samo Johana. L. 1878. je Ott grad Kravjak prodal ljubljanskemu trgovcu Fortuni, ki ga je dal podreti in material prodal okoliškim kmetom, dočim se je Ott sam z rodbino izselil v Hessen-Darmstadt. V počitnicah 1864. je Jurčič poučeval Johano v slovenščini. Mnogokrat je tako prihajal na grad; kjer je bil vedno prijazno sprejet in kjer mu je bila na razpolago lepa knjižnica. Pogosto sta z Johano kramljala ali pa hodila skupaj na pošto v Hudo. Tčasih pa ga je prišla Johana opozorit na dom k mizici v ulnjaku. kjer je Jurčič najraje pisal, češ, da je prišla „ura pouka slovenščine". Po svoji zunanjosti je bila Johana velikega, za žensko skoraj orjaškega stasa, polnih lic, veselega značaja, živalmih oči. Lase je imela bujne in snežnobele. Bila je inteli- 226- gentna in energična — sai se n. pr. o njej pripoveduje, da je nekoč s puško v roki ■pregnala tatcre z domače kašče — io zelo se je zanimala za gospodarstVo. Bila je ludi literarno izobražena in spretna slikarica. Jurčič pred Johano najbrže ni imel veliko prilike spoznati nekoliko bolj izobra-• ženega dekleta, ne v mestu, še manj pa na kmetih. Zato ni čtidno, da je njegova učenka Johana vzbudila njegovo pozornost. Najbrže ga ni toliko privlačevala njena lepota kot pa njena inteligenca, živahnost, energija in njeno poznavanje in zanimanje za literaturo in slikarstvo. Slovenskega jezika se je po vsej verjetnosti kot skrbna gospodarica ucila . za to, da bi se laže sporazumevala s kmeti, ki so obdelavali graščinska polja. Povsem razumljivo je, da v urah pouka slovenščine ni bilo govora samo o slovenskem jeziku, ampak tudi o Uteraturi, domači in tuji, za katero se je Jurčič posebno v teh letih zanimal. To je bilo polje, kjer sta se oba mlada, za literaturo navdušena človeka najbolj našla, zlasti, ker na kmetih nista imela veliko prilike srečati nekoliko bolj izobraženega človeka, s katerim bi mogla izmenjavati misli o tem svojem najljubšem predmetu. Iste okoliščine so več ali manj sodelovale, da se je tudi Johana navezala na Jurčiča. Njena navezanost pa po vsej verjetnosti ni prestopila okvira tesnega prijateljstva. Jurčič je vse pretrezno gledal na njun različni socialni položaj, ki se spričo njegove mladosti vsaj zanj v do-glednem času ne bi toliko izpremenil, da bi mogel njuno ljubezen dovesti do realnega zaključka — do poroke. To je bil najbrže tudi vzrok, da sta se razšla, dasi sta si še nadalje ostala prijatelja in si dopisovala, dokler Johana s starši ni odpotovala na Nemško. Pred njenim odhodom sta se verjetno še videvala, najbrže pa le zelo poredkoma. Spomladi 1. 1878. sta se v hotelu „Slon" v Ljubljani posledojikrat videla. S poslednjega sestanka s svojo izvoljenko se je Jurčič vračal bled in zamišljen in na vprašanje svojega prijatelja Levca mu je povedal, da se je videl z Johano in pristavil: „Ti je ne poznaš. Pametna ženska je." Kako izreden vtis je napravila Johana na Jurčiča, priča njegov „Deseti brat", kjer ji je. v Manici postavil trajen spomenik. Manica je le rahlo zabrisana Johana. Ne samo leta, celo zunanjost je posael po njej, le da ima Manica rjave lase, dočim je imela Jo-bana plave. Uprav kot resnična Johana je tudi Manica razumna in izobražena in pozna . vse domače in tuje klasike. Y Kvasu v ki je vseskozi pasiven, je Jurčič orisal svoj odnos do Johane. Svojo ljubezen do Johane je Jurčič izživel v „Desetem bratu", kjer se Lovro in Manica .sicer poročita — sam pa se je Jurčič v resnici uklonil trdim zakonom^ njune socialne neenakosti. Tako se je končalo Jurčičevo prvo globoko nagnjenje do ženske, ki mu spričo teh spoznanj pač ni moglo prinesti mnogo notranje sreče. Zapustilo pa je v .njem trajen in močen vtis. V prvo dobo Jurčičevega bivanja v Mariboru, to je od julija 1868. 1. do prve četrtine 1. 1870. pada njegovo poznanstvo z Maričko Schwrentnerjevo, ki se je rodila 1850. v Ljubljani. Pri Uršulinkah je končala s prav dobrim uspehom petrazredno osnovno šolo, nakar je vstopila v privatno šolo Julije Moos, kjer je avgusta 1869. napravila učiteljski izpit. Ze novembra istega leta je nastopila svoje prvo službeno mesto na Reki, od tam je v jeseni 1871. prišla kot vzgojiteljica k grofici Barbo, bila koncem 1872. nekaj mesecev kot učiteljica v Ptuju in nato v Mariboru. V šolskem letu 1873/74 je učiteljevala na Vranskem, , v avgustu istega leta pa je nastopila novo službeno mesto v Brežicah, kjer se je spoznala z dr. Alojzijem Poljancem, koncipientom pri advokatu dr. Gvidu Srebretu; z njim se je 17. maja 1877 1. v Ptuju tudi poročila. V Ptuju, kamor je sledila svojemu možu, se je poklicno udejstvovala vse do 1. 1844., ko se je njen mož z družino vred preselil v Ljubljano, kjer je bil od vlade imenovan za ravnatelja prisilne delavnice. V srečnem zakonu se ji je rodilo devetero otrok, od katerih živi danes samo še troje. Marička je umrla na operaciji 1.1904. v Ljubljani. Marička je bila srednje velika, slabotna, precej živahna, s prikupnim in inteligentnim obrazom. Zelo se je zanimala za literaturo in kot navdušena Slovenka za življenje po čitalnicah, takratno skoraj edino zbirališče zavednih Slovencev. Tu se ni zanimala samo 227- za kulturno delo, temveč je tudi živahoa poslušala in se udeleževala raznih literarnih, posebno pa političnih debat. Svoje navdušenje za slovenstvo je o priliki Vižmarskega tabora obenem s svojo prijateljico plačala s kratkim zapoiona. Poleg domače literature je mnogo čitala tudi nemške in italijanske pisatelje v originalu. Italijanščine se je naučila za časa svojega učiteljevauja na Reki. Kdaj in kje sta se Marička in Jurčič seznanila, ni znano, vsekakor pa sta si dopisovala že pred febr. 1870. 1., ko se je Jurčič v drugič podal na Dunaj. Hitro in trdno sta se navezala drug na drugega in verjetno sta se že v 1. 1871. hotela poročiti, čemur pa so nasprotovali Maričkini starši, kakor tudi pozneje v 1. 1874., ko je ravno to njihovo odklonilno stališče bilo vzrok, du sta se razšla. Iz Maričkinih ohranjenih pisem (Jurčičeva so se izgubila) se da sklepati, daje bila njuna ljubezen globoka in iskrena. Iz njih veje velika toplota, odkritosrčnost in hrepenenje: „ . . .jaz imam zavest, da se ogibam vsega, kar se mi neprav zdi, vsega, kar bi morda tebi bridko bilo. — Če ne bom Tvoja — Bog ve, ah Josef, če ne ljubiš z vso dušo, če me boš pozabil, se pa odpovem vsenui..." V pismih se Marička zelo zanima tudi za Jurčičevo literarno delo. Dopisovala sta si, z redkimi presledki, ko je Marička v počitnicah bivala v Ljubljani, kjer je bil Jurčič že od 1872. L urednik „Sloven, naroda", vse do ]. 1874., ko sta se razšla. V tem letu se je namreč Jurčič nameraval z Maričko poročiti in si je v ta namen že ogledal stanovanje nekje zunaj mesta. Ko pa jo je zasnubil, mu je Maričkin oče odgovoril, češ da ima za preživljanje rodbine premajhne dohodke, kar je Jurčič sprejel kot odpoved. Jurčič se je z Maričko razšel. Svoje duševne bolečine ni nikomur pokazal in jo slednjič zadušil s podvojenim literarnim delom. Tudi Marički je nameraval Jurčič postaviti literaren spomenik, v kolikor se da to zaslediti iz enega njegovih osnutkov za povesti, pa ga je pri delu prehitela smrt. Jurčič se po tej ljubezni v tesnejše razmerje s kakim dekletom ni več spuščal, pač pa je gojil rahle simpatije v obliki prijateljstva do Ilelene Bavdekove, ki se je v Jurčiča z vso resnostjo zaljubila in tej svoji ljubezni ostala zvesta tudi do smrti. Helena se je rodila 1857 v Grosupljem, pa se je L 1869. preselila v Ljubljano obenem z očetom, ki si je kot vinski trgovec tam sezidal hišo. V Bavdekovi hiši so se zbirali takratni slovenski kulturni delavci, kakor Franke, Levstik, Jurčič in dragi. Tu sta se oba tudi seznanila in med obema je vzklilo zelo toplo prijateljstvo, katerega se je Helena tudi po Jurčičevi smrti često in zelo rada spominjala. Bila je šibko dekle, s samozavestnim, intehgentnim obrazom in zelo navdušena Slovenka. Do svoje smrti 1930. I. se je, dasi že poštama, aktivno udeleževala dela v Ciril Metodovi družbi in kot bogata dedinja po smrti volila svoje premoženje kuratoriju slepcev. Jurčičev odnos do Helene ni nikoli prekoračil okvira prijateljstva, najbrže iz preprostega vzroka, ker do Helene ni čutil dovolj globokih simpatij. Pri vsem tem pa je verjetno že v teh letih čutil v sebi kali bolezni, ki ji je L 1881. tudi podlegel. Izmed vseh treh Jurčičevih odnosov do žene je bil brez dvoma najgloblji njegov odnos do Maričke. V njej je našel dekle, ki je odgovarjalo njegovemu idealu žene,-vserazumevajoče prijateljice in inteligentne življenjske družice. Y odnosu do nje ga ni motila, kot pri Johani, skoraj nepremostljiva vrzel v njunem socialnem položaju, Jurčič je bil prevelik realist, da bi tega brezupnega položaja ne bil gledal povsem trezno. Vsied tega svojemu nagnjenju do Johane ni dal sprostitve in je najbrže tudi kmalu svoja globoka čustva do nje, z večjo ali manjšo notranjo borbo, zatrl. V Johani je bil našel inteligentno, izobraženo dekle, jo kot tako vseskozi cenil in ohranil v spominu. Marička pa je bila dekle, na katero se je Jurčič z vso globino svoje ljubezni navezal in ona mu je isto tudi vračala. V njej je imel človeka, ki ga je ljubil in kateremu se je, ravno radi njenega vserazumevanja, lahko popolnoma tudi zaupal. Ravno zaradi tega je bil brez dvoma Jurčičev razid z njo zelo težak in ga najbrže nikoli ni povsem prebolel. 228- JurčiSev osebni prijatelj dr. Vošnjak omenja, da se Jurčič po razidu z Maričko nobenemu dfekleta ni več resno približal, kar pa v osvetlitev Jurčičevega razmerja, izven omenjenih treh, pravzaprav ničesar ne pove, ker se ne ve, ali s tem „resnim" misli le, da se je tu in tam s kakim dekletom le bežno pošalil, ali pa, da je imel z enim ali drugim dekletom tudi kak bežen intimnejši odnos. Verjetnejše je prvo, ker je Jurčič izredno spoštoval ženo, in bil zelo zagrizen tudi v delo, od katerega je bil včasih do smrti utrujen. Pri vsem tem je bil tudi bolehen. Po vsej verjetnosti je Jurčič po razidu z Maričko resigniral na to, da bi si še nadalje iskal dekle, ki bi ga mogel ljubiti in s katerim bi zaživel neovirano in srečno skupno življenje. Predal se je delu in se v delu tudi izživljal. , u- V. Jurčičevem odnosu do žene je zanimivo dejstvo, da se je vedno približeval sebi duševno enakovredni ženski, da je ženo visoko spoštoval in ljubezen vedno jemal le resno. Kritike in poročila Spomenik Simona Gregorčiča v Ljubljani. Kulturno in socialno vzgledno delavno društvo primorskih rojakov „Soča" je dne 8. septembra 1.1. plačalo star, že skrajno neprijeten dolg vsega slovenskega naroda. „Soča" sama je zbrala sredstva za spomenik Simonu Gregorčiču in ga v prisotnosti vse Ljubljane s prisrčno slavnostjo odkrila na Napoleonovem trgu. Simon Gregorčič je vzplamtel na nebesu slovenske lirike sredi blestečega ozvezdja Franca Prešerna, Simona Jenka, Frana Levstika in Josipa Stritarja kakor meteor, v katerega so bile obrnjene oči vse domovine in h kateremu so drhtela vsa slovenska srca. Od 1. 1864., ko je začel peti v Slovenskem Glasniku, do Dunajskega Zvona (1876—80) in Ljubljanskega Zvona (od 1881 nadalje), ko se je v uglajenosti pesniških oblik, glasbene blagozvočnosti, topline čustva, bogastva motivov in duševnega, često pogumno borbenega obzorja povzpel do vrha naše lirske umetnosti, je bil Gregorčič vsesplošno priznan ljubljenec naroda in najbolj popularen, resnično ljudski pesnik brez tekmeca pred in za seboj. V tisü dobi sta bila naša Dioskura Anton Aškerc, nedosežni epik, in Simon Gregorčič, nedosežni lirik. Gregorčičeve poezije je deklamirala in citirala mladina in ni je bilo svečanosti in veselice brez Gregorčičevih pesmi. Saj je bila 1. knjiga Gregorčičevih pesnitev neizčrpna zakladnica deklamatorno porabnik pesmi in citatov. Zlasti ženstvo je ljubilo Gregorčičevo Muzo in po dekliških knjižnicah ni bilo nobene knjige, ki bi bila toliko čitana kakor Gregorčičeve Poezije t in IL Menda ni nobenega poeta, ki bi bil navdahnil toliko skladateljev za večno lepe, sveže in ljubke kompozicije, ki so navduševale na tisočerih koncertih vedno znova neštete množice. A ljudstvo samo se je polastilo Gregorčičevih pesmi, saj so mu zvenele in izražale čustvo in misli kakor pristne narodne popevke. In narod sam je Gregorčičevim pesmim dodal svoje preproste, prisrčne napeve. Da, Gregorčič je bil v svoji dobi najbolj ljubljen ljudski pesnik in ni bilo malo žen in mož, ki so znali njegove Poezije I. od prvega do zadnjega stiha na pamet. Ideje jugoslovanskega edinstva in slovanske vzajemnosti so imele v Gregorčiču proroškega klicarja, zato ostane tudi nacionalno politično vedno aktualen, idejno svež poet tudi še v daljni bodočnosti. Kakor so nam zmerom srčni in duševni užitek njegove nežne erotične, versko-filozofske, meditativne, didaktične, plemenito altruistične pesnitve, ostanejo krepke in patriotske, često simbolne, duhovito zasnovane deklamatorične prigodnice. Tudi njega je enostranski orientirana kritika napadala in ga smrtno žalila. Toda slovenski narod je Gregorčiča po ogromni večini zaklenil v svoje srce in ga ljubi še dandanes. Ko je umrl v Gotici 1. 1906., jedva 62 let star, so tisoči plakali, kakor bi bili izgubili očeta, in izprevod „nazaj v planinski raj" je bil triiujifalna pot, kakršne ni imel dotlej še noben naš poet. 229 ■ Zato je bila že resnična sramota, da tak .■Jiferflt še ni imel. spomenika. Zasluga ■društva. „Soče" je, da ga sedaj- ima. .. . ' '. ■ ' ' .. ■ . Nepregledna množica ljudstva vseh slojev z zastopniki društev, oblasti in korpo-' racij je dne .8. septembra 1.1. napolnila ves prostrani Napoleonov trg, da prisostvuje odkritju spomenika Simonu Gregorčiču. Kakor velika pisana poljana, ki jo obdaja cvetlični venec narodnih noš in sokolskih ter drugih praporov; je bil Videti od' sonca ožarjeni trg... Kot uvod je železničarska godba zaigrala.slavnostno uvertiup iz opere „Libuša". Nato je predsednik društva Soče, bivši ban dr. Dinko Puc v klenem, s citati iz Gregorčičevih poezij vsem prepletenem govoru opisal življenjsko pot in umetniško'' ustvarjanje „Goriškega slavčka" ter podal zares živo sliko priljubljenega pesnika ... . Trobojnica je padla in spomenik — delo akad. kiparja Zdenka Kalina .—. je-.bU-odTsril' Podžupan, g. dr. Vladimir Ravnihar je v imenu Ljubljane izrekel zahvalo'(^Soči"' ža'-. . lepo pridpbitev in pevski zbor Glasbene matice je zapel pesmi „Tone.sonce,' tone"'," „Nazaj v planinski raj" ter ob koncu še narodno himno. Prostor pred spomenikom je bil v nekaj minutah pokrit z venci, tirakovi in šopki. Minka Govekar ■ : Ženski tisk na razstavi slovenskega novinstva. Na razstavi, ki je Ma pdpj-ta ■ vele.scjmske dni (od .1. do 12. sept.), je zbrala ljubljanska sekcija Jngbsl. nov.' udruženja ogromno gradivo, ki je predstavljalo splošni razvoj poročevalske službe in posebej še razvoj slovenskega novinstva od prvih skromnih Vodnikovih 1 .jubljanskili novic, dd" daiiašnjega. skoro preobilo razmahnjenega dnevnega in periodičnega tiska. Za nas'žene je bil prav gotovo najzanimivejši ženski oddelek, kjer, so bih v pregledni vrsti razvrščeni.. vsi ženski listi, priloge in rubrike, ki so kdaj■ izhajaB pri nas. Zbirko so dopolnjeval}; .grafikoni, poživljale pa so jo fotografije in rokopisi urednic; nekateri so predsfavljali-prav značilne programatične izjave. Prvi slovenski ženski list je bil „Sloven.ka",'ki'je . izšla v Trstu 1.1897. in je doživela 6 letnikov. Prve tri je uredila Marica : Nadlišek- -Bartol, zadnji trije pa so izšli pod uredništvom Ivanke Anži.č-Klemenčičeve. ' ■ . . L. 1905. smo dobile drugi, ženski list „Slovensko Gospodinjo": izdajala'jo je Jela-. činova (pozneje Solinska) tovarna kot reklamno glasilo, za svoj kavni proizvod.'Urednici Minka Go.vekar je to rcklamiio glasilo dvignila v dostojen ženski list. . • ' ' Od 1. 191(^-15. je izdajala Kolmska tovarna tiidi „Našo'Gospodinjo'^ kot prilogo I.Domoljuba" pod uredništvom Eme Pečetove. L. 1912. nam je hotela Marica Sega dati zopet samostojen ženski list „Slovensko Ženo", ki je pa prenehala že po nekaj mesecih. .' ' . • Takoj nato, 1. 1913., je prevzela Lojzka Stebi uredništvo socialističnega „Ženskega lista". . ■;,..'. :■-'■ Po zedinjenju so se pojavljali strokovni in društveni ženski listi, . v prvem pO'voj^'. nem času smo dobile Slovenke skoro vsako leto drug ženski list. Tako smo imele.'o.d; . prevrata do danes 15 listov; med njimi jih je 5 kmalu prenehalo : „Slovenka" H. Ivanke Klemenčičeve v Ljubljani. 1. 1919.;' „Koroška Zora", jiropV '. gandni ženski list ob plebiscitu na Koroškem i. 1920. (urednici Ani Či-riagoj, Minka" Mpdic); „Vesna", modni list v Ljubljani (uredniški odbor) .L 1921.; „Jidranka'" 'Marice.: Gregoričeve v Trstu 1921—23.; „Slovenka" m (uredn. Gizela 'Majeva) v . Gorici-1923.'" Pomen slovenskega ženskega hsta iina tudi „Domači Prijatelj"., Jcaterega je ureje- ^ vala v Pragi Zofka Kveder (1904-1914) in njen „Ženski Svijet" ozir! „JngoslaveBska-Žena" (v Zagrebu 1917^920), kjer so. bili tiidi. slovensko pisani članki. - - :■'. Danes se tiska za Slovenke,: „Ženski Svet" v Ljubljani; začel je idiajati v Trstu 1.1923.; „Vigred", katoliški ženski list y Ljubljani, od 1.1923.; ■ ' . . „Zarja", glasilo katoliških ženskih.društev v Ameriki, od-1. 1929.:. . . „Ženski List" If, glasilp spc. dem. delavskega ženstva, je bil pp 11 letnem izhajanju ukinjen skupno z organizacijo; 230 • ' '.. • ■ - '' ■ ..Imamo-'fedi'i strokovne -„Ba&ški Testnik" od, 1,1923.; „Gospbđinjsko Po- . ;ifiö£nico<öa 1,193V »Gospodinjo"; od- 1.1932. in -„Kmečko;žen0» _ od 1. 1937. (v Ma-, liboru)-. - . -; ■ - ■ -- --■ ■ ' ■■ - . - ■ tako imamo, v Jugoslaviji Slovenke največ ženskih-listov, saj imajo Srbkinje le 4, Hrvatice .pa 6Skupno za vse organizirano ženstvo izhajata še dva lista s srbotovatsko. .. in slovensko pisanimi: članki: .Ženski Pokref in »Glasnik JŽZ", oba v Beogradu. Poleg teh.listov,.ki. so/jih rodile.življenjske, potrebe žene in ki bi pri tako maloštevilnem iaarodu'popolnoma zadostovali, sta. se spomnila še dva Ljubljančana, na žensko •Čtivo in-začel-a. izdajati „Zeno in bom" ter „Praktično Gospodinjo". Slovenci pa skrbimo ■ tudi še za Hrvatice in jim izdajamo dva posnetka naših listov: „Mali^Zenski Svijet" s irprt- 4r>S4-48 Zelo kjpl «»vljl te Dajrin^faga. liok«^ a ^ oQveßbD okrasom In Irpc2a1m naajealm porf-platnm. «a aii« nlide glmoazijalk«