1U Sveti Trije kralji gam izza gozdnega ovinka v dolgi vijugi se je vila driča dol do vaške cerkve. Mrgolelo je tam otročajev — vsak s sankami na rami — in sopli so in hiteli kakcr za stavo po klancu navzgor do gozdnega roba. Žarela so jim lica, svetile in smejale so se jim oči in toplo poletje je sevalo iz njih. Ročice pa so kazale na zimo -- na hudo zimo, zakaj vse rdeckaste in modrikaste so se krčevito skrivale v luknjastih žepih. Na vrhu! Zaukalo in iavriskalo je iz mladih grl in po bliskovo so hitele sani. *}iajd s sanmi po strmem bregu. hajd nizdol po belem snegut Hajd! Hajd! Hajdf« Učitelj so jih naučili pescmco nalašč zato, da so jo lahko popevali na saneh. Ej, kako radi so ubogali malčki! Najglasnejši in. najhUrejši izmed vseh je bil Bajdov Nejček. Prvt na klancu in prvi v dolini. Kako so mu lekle sani! Da bi ga vi videli! Prav nič se ni zaletaval v snežcne kape ob straneh; niso ga motili nagajivi tovarisi; pel je in vriskal in vodil spretno sani, da so švignile kakor blisk v dolino. Seveda, Bajdov Nejče! Kdo je znal tako kakor on! Pa ga niso zavidali tovariši; šc radi so ga imeli. Vsakemu je rad pomagal, ko je tesaril sani, in nič jim ni zameril, če so mu kaj pcnagajali. Danes po šoli je nabral dračja po gozdu in nalomil nekaj smrekovih vejic za gospoda župnika. Pripravil je bil lep kupček pred cerkvijo in je odhitel po klancu. Hajd po driči kakor blisk! Gor — dol! — Pa ne predolgc, da se tcta Katra preveč ne ujezi! Pozabil je bil Nejče oa teto Katro, na dračje in na smrcčje. Sankal, vriskal in ukal jc do mraka. Ravnokar je pridrčal v dolino — pridrčal do hude sosede ob poti. »Čaj, čaj, Nejče, povem teti Katri, kaj počenjaš po vasi- Ti seme ti! Kdo bo pa koruzo belil namesto tebe in okleščkov pripravijal? A-a?" »Hi, hi, teta! Koruzo beii Marica na peci, okleščke pa popeljem domov!« »Marica na pcči — seveda — sama gotovo! Ubožica! Gctovo zopet joče in strah jo je. Zakaj jo pustiš pa samo iz šole domov? Lep bratecU »Zakaj pa ni Žla z menoj na sani? Tudi ona bi se bila srnela dričati. Pa se noče.« »Noče! Kajpak! Ta ima vsaj srce, ti ga. pa menda nimaš, ti cvct malopridni! Komaj dober mesec, odkar ti je umrla mati — Bcg ji daj "večni mir in poko; ¦— reva /c bila vse iivJjenje, pa se ie prepeJ/uješ po vasi in vpijes, da sc gotovo razlega ceio v župnišče.« Huda je bila soseda in deČek je umolknil in zrl v tla. »Kar v tla gledaš zopet, kakor takrat pri pogrebu. Niti ene solze ni bilo spraviti iz tebc. Moj Bcg! Niti ene solze za materjo! In za tako materjof Fant, fant, kaj bo še iz tebe? Dobro bo, če boš srečno končal. Brez srca — slab otrok.« 11 Mrmrala je stara soseda še dalje sama s seboj in majaje z glavo je odšla po snežni stezL Deček je pa dvignil glavo in začudeno gledal za njc. »Brez srca — slab otrok«------mu je donclo po ušesih. »Mamica! Mamica, ali je to res? Kdaj si me ti kdaj tako oštevala? Kaj sem pa storil?« Težko, tcžko je postalo otroku pri srcu. Spomnil se je zopct vsega gorja, ki se mu je za hipec umaknilo, ko je drčal žarečih oči po klancu navzdol. Res je bilo, kakor je rekla soseda. Marica je sedevala na peči dan za dnem in jokaje klicala mamico. Nejče se je pa sankal po driči za cerkvijo. »Brez srca — slab otrok,« je rekla soseda, Ni se Ncjčctu porosilo oko, ko je izdihnila mati. Pokleknil je k postelji, lice rau je pcbledelo, oklcnil se je matere in je zadrhtel. Zdajinzdaj se mu je izvii vz-dih, a jokati ni mogel. Zakaj ne? Tega Nejče ni vedel; a zdelo se mu je, da bi se mu stotero olajšalo, Če bi zajokal in jokal ves dan, Za pogrebom je ječala Marica — jokali so ljudje, zakaj smilile so bse jim sirote. Nejčetu pa se je raeglilo prcd očmi, opotekale so se mu poge, a jokal ni. V prsih, v teh malih prsih pa ga je nekaj tiščalo in 'trgalo, sililo k joku. Ljudje pa niso čutili tega; obsodili so ga: »Slab otrok — še ne zmeni se za materino smrt!« »Mamica, kje si? Zakaj si pustila naju z Marico pri feh krutih Ijudeh? Mamica, pridi, pridi nazaj!« Klicalo je tak6 v mali duši in zastokal je dečck. Povesil je glavico, pobral smrcčje in odšel v župnišče. Nalahko je potrkal na vrata, Gospod župnik so mu odprli in ga prijazno peljali k peci, da se ogreje. Pa ni bilo dečku do tople peči. 1 »K Marici moram, gospod župnik, sama je in čisto strah ja je.« »Glej ga, glej! Vso uro si se dričal in si vriskal; zdaj se ti pa kar aenkrat tako mudi. Žalostno gledas, fante — ali se ti je kaj zgodilo?« Deček je odkimal z glavo. , »Čudno, saj navadno si še preglasen, Ncjče, po pravici m\ povej, ali Lti res ni nič hudo po materi? Ljudje se vedno pritožujejo, kaksen si.« Malo trdo so bile izgovorjene te besede, čeravno' jih ni rodila da misel. r Tudi gospod župnik mislijo slabo o njem! »Slab otrok! Brez srca!« r donelo je dečku še vedno iz daljave. Z rokama je zakril obraz in zastokal: »Mama, oh, mama! Jaz, jaz pa ne morem jokati!« J Drhtelo in stresavalo se je malo telesce. Kje je bil veseli, preglasni 'Nejče? Hudo se je storilo gospodu župniku, prijeli so otroka za glavo, ga stisnili k sebi, pa rekli: »Ubogi Nejče, zdaj vidim, kako ti je hudo. Zapodim Ijudi, ki te tožijo. Če ti bo prehudo, pridi k meni. Tu imaš kolač — in še za Marico orehov, da ne bosta praznih rok, ko pridejo na večer Sv. trije kralji v vas. Kjc pa jc teta Katra?« »K županu je odšla po denar in po pismo, ki so ga poslali očc« »Kdaj pa flridejo oče domov?« »Pisali so že, da pridcjo do- boiičncga vecera — pa jih ni biio.« »Ali bi imel rad, da bi prišli oče?« 12 »Rad — če ne bodo hudi.« »Ne, Nejče! Tvoj oče so dobri in radi vaju bodo imeli.« »Ali rajši, kakor naju ima teta Katra?« »Rajši, mnogo rajši.« Boječe se je oglasil deček: »Gospod župnik!« >.No?« »Zakaj so pa šli oče proč?« »Vidiš, Nejče, takole je bilo: Ko sta bila še vidva z Marico čisto majhna, tvoja mati še niso imeli hišice, kjer ste sedaj. Tudi njive je bilo zelo malo. Težko se je živelo. Zato so pa odšli tvoj oče v daljno mesto k železnici za delavca in so pošiljali materi denar. Mati tvoja so pa delali od jutra do večera, da so kupili hišico in njivico. Delali so, da so se dodelali do smrti. Ko so oče zvedeli o tem, jih je napadla bolezen in niso mogli domov, Če jih ni privedel Božič, jih pa morda privedejo Sv. trije kralji. Le molita pridno z Marico! Svetlo zvezdo imajo Xi mogočni gospodje in svetila bo očetu, da jih povedejo sveti kraiji do vaju. Veseli se, otrok, še imaš očeta, ki te bo ljubil!« Tekel je Nejček s sanmi, naloženimi z dračjem in s polno culico proti domu. Hipoma je bilo pozabljenc gorje in vse misli so se mu obrnile le na očeta. Privedejo ga Sveti trije kralji. Mislil je Nejče in mislil — hrepenenje se je porodilo v malem srcu po očetu — težko pričakovanem, ljubljenem. Pred bišo se Nejče ustavi in pokliče teto Katro. Stene so mu ponav-ljale njegov vzklik — nihče mu ni odgovoril. Pač! V sobi se je nekaj zganilo. AH ni zastokalo in zaihtelo? In zopet! »Marica čepi na peči in joče: Mamica! Sveti trije kralji pa hodijo danes okoli in kažejo potnikom pot. Ali ne pripeljejo očeta? Čemu joče Marica?« Nevolja obidc dcčka, da trdo stopi v sobo. V desnem kotu na peči je sedela Marica, glavico skrito v predpasnik in je ihtela. Skoro jezno jo je ogovoril Nejček: »Že zopet jočeš! Kdo te bo pa poshjšal?« Prestrašeno je dvignilo dekletce glavo. »Mamica, Nejče, strah me je. Zakaj si me pustil toliko časa samo?« »Zato, ker se vedno cmeriš.« »Jaz ne morem drugače, Nejče. In zdaj me kregaš še ti. Nihče me nima vcč rad. Tudi ti ne. Dobro vem. Maraica, zakaj ste odšli?« Huje je zajokalo dekletce. Nejčka pa j'e zadelo hudo. »Marica!« — »Kaj je, Nejče?« — »Nisi prav rekla. Rad te imam. Nalašč sem šel v gozd po okleščkov, da nama bo bolj toplo. Teta Katra ne pusti, da bi preveč pokurila. Zdaj pa prikurim s svojimi drvmi. To bo grelG! Ali je bila teta Katra kaj huda, ker me ni bilo domov?« »Huda, zelo huda! Rekla je, da te nabije. Jokala sem se in bala sera se in še menc je kregala. Vidiš, zakaj ne ubogaš?<< 13 Vzdihnil je Nejčc; svcst si je bil prevelikega veselja do kričanja. »Oh, Marica, iako je bilo lepo, če bi ti vedela. Če tni obljubiš, da ne boš več jokala, pa ti nckaj povem in pokažem.« »Obljubim,« »Vidiš, koliko potice! Gospod župnik so mi jo dali.« — »O-o-o!« »Na! Na peč sedem, koruzo bova belila in jedla bova potico. Pa ti nekaj povem, predcn pride teta Katra. Ali vcšf kakšen večer je danes?« »Svcti trije kralji. Ali si jih postavil pred jaslice?« »Seveda!« »Nekaj vem, kar prav gotovo vem. Gospod župnik so mi povedali. Ali veš še, Marica, kako so Šli Sveti trije kralji v Betlehem?« »Vem; saj so nam že v šoli povcdali.« »Če veš, pa povej, kako je to, da so ponoči našli hlevček.« »Kaj bi ne vedela! Velika, lepa zvezda jim jc svetila po poti in sc je ustavila nad hlevcem.« »AH vcš, kako je bilo krafjem ime?« »Gašpar, Mclhijor in Baltazar.« »Da! In danes še hodijo po svetu in pridejo k dcbrim ljudem.« »Ali meniš, da pridejo tudi k nama? Ne verjamem; teta Katra je preveč huda,« »Prav gotovo, pa ne sami, Marica, nc samL« »I, kdo pa z njimi?« »Kaj meniš? Vidiš, ti ne veš, jaz pa. Očeta nama pripcljejo, ocetaf« Neverjetno \e stresnila deklica z glavo: »Ne vem, čc pridejo res, Nejče. Dolgčas jim bo po mamici in pojdejo za njimi. Pustili naju bodo pri teti Katri.« »Marica, pojdi no! Oče naj bi šli za mamic.o! Saj bi morali urareti. "Zdaj pa zopet jočeš! Zdaj pa ne povem dalje.« »Ne bom vcč, Nejče; le pripoveduj!« »Zdi se mi, da je bilo takole: K očetu so šli in so rekli: »Jernej' Bajda, vstani in pojdi k Marici, Nejčetu! Sama sta pri teti Katri. Mamica je odšla v nebesa — kar hitro pojdi! Mi ti bomo pa svctili po poti, da ne boŠ zašel v snegu!« In zdaj so že gotovo na poti, Marica. Lcpo, svetlo zvezdo imajoi in zlate krone imajo kralji na glavi.« »Ali sami nosijo zvezdo?« »Kaj še! Polno strežajev imajo okoli sebe in na dolgem drogu jo nosi|o, visoko v zraku.« »Kako so pa oblečeni?« »Dolge, svilcne plašče imajo in z zlatom obšite, kakor jih imajo gospod pri veliki maši, Strežniki pa cingljajo z zvončki, da se oddaleč sliši: Cin, cin, cin.« »En cin, cin, cin se bo zaslišalo, ko pridejo in pripeljejo očeta?« »Scveda; tiho govoriva, da ne presiišiva! »Cin, cin, cin, Nefče* to bo lepo. In če bi še mamico pripeljalif« — »Ne vemf«------- 14 Govorila sta otroka šepetaje, dokler nista omahnili glavici in se zaprla očka v prelepem snu. Teta Katra je stopala po snegu in mrmrala: ^Čuden človek — ta Jernej Bajda! Piše in ne piše nič o ženini smrti in ne da znamenja, da bi kaj žaloval. Otroka naj imajo tačas dobri ljudje in ne raanjka naj jima kruha in orehov posebno o Božiču! Seveda — posebno NejČetu naj prav mehko postiljam; temu paglavcu živemu, Kakor oče je — nobene solze ni spraviti iz njega. In v mesto je šel po materino sestro, da bo rajši imela otroka. Čisto je ranjki podobna — vesela bosta otroka. Ne vem, kako bo; mene sta ubogala — ker sem jima tuintam pokazala bre-zovkc. Pa ju imam vendarle rada, ta dva nagajivca.« Ko je stopila Katra k peči, je zagledala speča otroka. Nejče pa je sanjal prelepe sanje: Po polju so dirjali vranci — po dva in dva sta bila vprežena v kočijo. Kraguljčki, srebrni zvončki so jim viseli okoli vratu in »cin, cin, cin« se je stresalo v zraku. V prvi kočiji je sedel sam kralj Gašpar z dolgo, sivo brado, v dolgem, z zlatom obšitem plašcu in roke na prsih prekrižane. V drugi in tretji pa sta se vozila druga dva kralja v zlatu in baržunu. In v četrti? Oče, oce njegov z mamico — za roko jo drži — in mamica je oblečena kakor kraljica. Ni bleda in žalostna; prijazno se smehlja, oče pa poganja vrance, da beže hitreje, hitreje, kraguljčki pa pojo »cin, cin, cin«, »Oče, mamica,« zakliče Nejče, Glej, smehljata se in bliže in bliže prihafata. — »Cin, cin, cin« so zapele sani pred samotno hišicc. Teta Katra je spala trdno. »Cin, cin, cin!« Zganilo se je na peči. »Marica, slišiš? Cin, cin, cin!« »Oče, mati, Sveti trije kralji!« »Marica, kje so? Že sem jih videl v kočiji — vranci so hiteli — kje so?« »Cin, cin, cin!« )>Ncjče, strah me je!« Marica se je oprijela Nejčka — vrata so odprta — — oče, oče? Kdo je tam zadaj? »Mamica, mamica,« zakličeta otroka in v hipu sta pri vratih. »Otroka, Nejče, Marica, otroka, tu imata zopet mamico — drugo, a dobro mamico!« »Oče, mamica!'< Zunaj pa se je utrnila zvezda in Sveti Irije kralji so odhiteli mirao. M. K.