slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja
Glagolnik
Samostalniki, narejeni iz deležnikov na -n ali -t, se imenujejo glagolniki. (Primeri:	brušenje,
vzdrževanje, vpitje, gretje.)
Glagoli, katerih nedoločnik se konča na -iti, dobijo v končnici glagolnika črko /'. (Primeri: zvonjenje, varjenje, deljenje, merjenje.)
VAJA — Naredi iz naslednjih glagolov glagolnike: zasledovati, vpiti, sekati, žvrgoleti, brusiti, misliti, krčiti, taboriti, brneti, dovoliti, poželeti, treti, polniti, pesniti, gladiti, govoriti.
PRISLOV
Prislovi določajo kraj, čas, način, vzrok, mero, količino, poudarjajo posamezne besede in določajo razmerje do celotne misli. (Primeri: Tu, danes, skrivaj, zato, malo, toliko, prav, da.)
Prislov enkrat se sme rabiti samo v pravem števniškem pomenu (Primer: Stvar se enkrat pove.), v časovnem pomenu se
ivan cankar
pa mora rabiti prislov nekoč, nekdaj, kdaj. (Primer: Rad bi te kdaj peljal na gore.)
VAJA — Naredi prislove iz naslednjih besed: hud, pasji, močan, vešč, nizek, babji, ješč, koprneč, rdeč, otročji, tenak, goreč, mrtev, pet, tri, dvajseti.
STOPNJEVANJE
Nekatere prislove lahko stopnjujemo. (Primeri: Nalogo si dobro opravila, bolje jo je Mica, najbolje pa Špela. Danes sem zgodaj vstal, jutri bom pa še bolj zgodaj.)
Treba si je zapomniti nekatere posebne oblike stopnjevanja: blizu, bliže, najbliže; dolgo, dalj, najdalj; dobro, bolje, najbolje; drago, draže, najdraže; gladko, gladkeje, najgladkeje; hudo, huje, najhuje; kratko, krajše, najkrajše; lahko, laže, najlaže; malo, manj, najmanj; mehko, mehkeje, najmehkeje; nizko, niže, najniže; široko, širše, najširše;
tiho, tiše, najtiše; veliko, več, največ; visoko, više, najviše.
VRSTE PRISLOVOV
Prislovi so krajevni, časovni, načinovni, vzročni, količinski, poudarni in miselni.
Krajevni
Prislovi kraja določajo glagolsko dejanje glede na kraj. Taki so; tu, tam, zunaj, spodaj, dol, gor, nazaj, povsod.
Na vprašanje kje rabimo prislove gori, doli, notri, na vprašanje kam pa prislove gor, dol, noter. (Primera: Pogledal je gor. Gori je sijalo sonce.)
Časovni
Časovni prislovi pojasnjujejo glagolsko dejanje glede na čas. Taki so: zdaj, danes, letos, sno-či, ponoči, opoldne, že, brž, nikoli, takoj.
Vzročni
Vzročni prislovi določajo glagolsko dejanje glede na vzrok. Taki so: zato, torej, čemu, zakaj.
Ločiti je treba izraza zato in za to. (Primera: Zato me ni bilo. Za to imaš denar, za kaj pametnega pa ne.)
Načinovni
Načinovni prislovi pojasnjujejo glagolsko dejanje glede na način. Taki so: tako, zastonj, nalašč, narobe, skrivaj, vedoma, le, kako, dobro.
Količinski
Količinski prislovi določajo količino ali stopnjo nečesa. Takšni so; toliko, mnogo, dosti, nič, precej, več.
Prislovov ne sklanjamo. (Prav: V več primerih. Napak: V večih primerih. — Pri toliko ovirah = Pri tako številnih ovirah. — Pri tolikih ovirah = Pri tako velikih ovirah.)
Poudarni
Poudarni prislovi dajejo besedam v stavku poudarek. Taki so; prav, ravno, le, posebno.
Naslovna fotografija: PREŠERNOVA ROJSTNA HIŠA PRI RIBIČU v Vrbi na Gorenjskem.
REŠITEV VAJ iz prejšnje številke
1.	Še vedno se leskečejo tvoje oči. Ali si upaš skočiti tu čez? Sedaj se začenja doba nasilja. Tu se neha drugo poglavje. Pouk se konča ob 11. uri. Potem so se drevesa nehala, bilo je le še polje.
2.	V službo se sprejme takoj. Sprejemamo nove naročnike. Povsod jo je videti. Vsak dan je slišati kakšno novico. Odpadke je treba ročno odstraniti. Odrezke potem stehtamo. Po montaži novo žago preskusijo. V posodo se dovaja para. Kako se meče mreža za ribe? Rabi se za izdelavo papirja.
3.	Zasmehovati, gniti, cveteti, peči, tepsti, reči, leči, sopsti, žeti, poiti, preiti, gristi, iti, mazati, pljuvati, pluti, moči, morati.
4.	Grede, gredoč, strme, strmeč, menjaje, menjajoč, gospodovaje, gospodujoč, premišljevaje, premišljujoč, jokaje, jokajoč, smeje se, smejoč se, hote, hoteč, risa-je, rišoč, plesaje, plešoč.
5.	Šel, bil, grizel, pekel, tolkel, pomolzel, tekel, natvezel, navedel, navezal, oskubel, odstrl.
6.	Prinesen, pometen, zaboden, ožet, posnet, pomlajen, zakrivljen, okleščen, nasajen, ugrabljen, podeljen, zaplojen, obdarjen, zaželen, pogoščen, prenagljen.
r
mesečnik za Slovence na tujem
ustvaritev enotnega slovenskega prostora
Že več kot deset let se po vseh štirih Slovenijah — matični, zamejski, zdomski in izseljenski — živahno razpravlja o ustvaritvi enotnega slovenskega prostora. To naj bi bila nekaka nova izdaja zamisli Zedinjene Slovenije iz srede prejšnjega stoletja, ki je veljala skoraj sto let za slovenski politični program.
Doslej so domä s tem v zvezi govorili o enotnem slovenskem prostoru, zadnje čase pa govorijo rajši o skupnem slovenskem prostoru, ker gre baje beseda „enotni" na živce Beogradu in nekaterim krogom v Avstriji in Italiji.
Tudi pišejo doma, nekam sramežljivo, o skupnem „kulturnem" prostoru, čeprav je povsem jasno, da nihče ne misli na izmenjavo samo kulturnih vrednot. To je pač davek sedanjim nosivcem družbene ureditve, ki bi ob najmanjšem dvomu o le-tej, takoj prižgali vsemu temu govorjenju rdečo luč.
Za kaj pravzaprav pri vsej stvari gre?
Gre za zavest, da smo vsi člani in deli slovenskega naroda, kjerkoli po svetu živimo, eno človeško, narodno in duhovno občestvo. Gre za utrjevanje te zavesti, pa tudi za ustvarjanje, ohranjanje in krepitev tega občestva. Meje in razdalje, ki nas ločijo, naj bi presegali s prostim pretokom informacij vseh vrst, s pogovarjanjem o osnovnih narodnih vprašanjih in konkretnih uresničitvah, z medsebojno povezavo in vzajemno izmenjavo duhovnih, kulturnih, narodnih, družbenih in gospodarskih dobrin in vrednot.
Jasno je, da ne gre in ne sme iti za pretok dobrin le v eno smer, ampak za njih obojesmerno izmenjavo. Zato ni prav, če izvaža matica svoj tisk v ostale Slovenije, istočasno pa slovenski tisk, ki izhaja zunaj njenih mejä, vanj ne sme. (Če sme med Slovence na tujem Rodna gruda, zakaj bi ne smela med Slovence domä Naša luč?) Zato tudi ni prav, če podpira matica moralno in z denarjem zunaj svojih mejä le tiste skupine Slovencev, ki trobijo v režimski rog, z ostalimi pa ravna, kakor da jih ni. Prav tako je zelo vprašljivo poseganje matice v notranje zadeve sosednjih držav (ko npr. zahteva uresničenje 7. člena državne pogodbe v Avstriji ali izglasovanje globalnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v italijanski deželi Furlanija-Julijska krajina — kar oboje naj bi seveda počela še zavzeteje kot doslej), če istočasno ne dovoljuje, da bi smele ostale tri Slovenije terjati za matično deželo demokracijo in spoštovanje temeljnih človekovih pravic.
Misel sama o enotnem slovenskem prostoru je (z gornjimi popravki) lepa in dobra. Z uresničitvijo bo pa treba pohiteti, ker ji čas s svojimi mehanizmi ni naklonjen.
Založnik: Avguštin Čebul, župnijski urad Št. Lenart, 9587 Bičarja vas.
Odgovorni urednik: dr. Janez Homböck, 9020 Celovec, Vik-tringer Ring 26. Tisk: Tiskarna Oružbe sv. Mohorja, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26.
V_____________
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Belgija	400 fran.
Viktringer Ring 26,	Francija	60 fran.
A-9020 Klagenfurt	Italija	12.000 lir	
Austria	Nemčija	20 mark
	Nizozemska	20 gld.
	Švedska	60 kron
NAROČNINA (v valuti zadev-	Švica	19 fran.
ne dežele):	Avstralija	9 dol.
Anglija	5 tun.	Kanada	12 dol.
Avstrija	130 šil.	ZDA	10 dol.
Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava NAŠE LUČI.
PRINTEO IN AUSTRIA
J
Boris Dolinar
/---------------------------------------------------------N
Za mir so potrebne globoke notranje spremembe
Ne, to ni noben mir, če ne vlada v mojem srcu KRISTUSOV MIR.
To ni mir,
če ne iščemo predvsem KRALJESTVA BOŽJEGA.
To pač ni mir,
če so naša srca polna tesnobe, nezaupanja In predsodkov namesto LJUBEZNI, ZAUPANJA IN RESNICE.
Ni mir,
če smo se prisiljeni sprijazniti z norostjo oboroževanja
in dopuščamo krivico podhranjenosti in lakote.
Ni mir,
če brezumno nasilje
dan na dan ubija nedolžne .
in morajo po vsej zemlji bežati milijoni.
Ni mir,
če klice po resnici, pravici In svobodi dušimo z ječami in mučenjem.
Ni mir,
če imajo nekateri polna usta sladkih besedi o miru, v resnici pa že desetletja grobo kršijo osnovne človečanske pravice.
In ni mir,
če sloni oblast na puški, ne pa na volji ljudstva.
Noben mir ni to,
če vlada med Severom in Jugom razdor, razdor med Vzhodom in Zahodom, nesloga v deželah, skupnostih in družinah.
In ni mir,
če večina mačehovsko ravna z manjšino,
če ne najdemo rešitve za brezposelnost mladine,
če ne uresničimo pravične porazdelitve dela in blaginje.
To pač ni mir, res noben mir, če ne verujemo v možnost resničnega miru.
„O moj Bog, dopusti mi, da bom Tvoj glasnik miru!“
Resničnega miru!
Edino mogočega miru.
MIRU,
KI TEMELJI
NA RESNICI, PRAVICI IN SVOBODI.
v	_________________________s
Nezgode
„Lažnivec“
Večerilo se je že in prižigale so se prve luči, ko sta se gospod Neroda in njegov prijatelj vozila po avtomobilski cesti proti Freistadtu. V avtu je vladala skoraj popolna tišina, le tu_ pa tam je gospod Neroda, ki je ves čas domala nepremično sedel za volanom, zamrmral svojemu sopotniku kakšno besedo. Le-ta se je delal, kakor da ga razume, in je venomer samo prikimaval, saj je bil zatopljen v branje neke nadvse zanimive knjige. Tako sta sedela drug ob drugem in počivala, utrujena od napornega dne.
Spočetka je bila cesta skoraj prazna in lepo pregledna, tako da je gospod Neroda, prijatelj naglice kot vsi pravi Kranjskobistričani, lahko po mili volji pritiskal na plin in razvijal svoje dragocene oplovske talente, pozneje pa se je vedno bolj polnila in prav kmalu sta se znašla sredi nepregledne množice vozil. Gospod Neroda je bil vselej jezen, če so vozniki pred njim vozili počasneje kot on, in tako se je razjezil tudi zdaj. Nekaj časa je ta položaj na zunaj še nekako prenašal, potem pa je vendarle na robu izbruha pikro povprašal svojega sopotnika:
„Ali morda veš, zakaj je zdajle na cesti takole stanje?“
„Ne," je odvrnil prijatelj in dodal: „Mogoče zato, ker se ljudje prav ob tem času vračajo iz služb."
„Kaj še!“ je jezno pribil gospod Neroda. „To je vse samo zaradi nedeljskih šoterjev, ki v resnici sploh voziti ne znajo, pa se kljub temu podajajo na izlete in pri tem s svojo pobožno počasnostjo ogrožajo druge voznike." In je povečal hitrost, ker je opazil, da so se vozila umaknila malo bolj ob stran, tako da jih je bilo mogoče prehiteti.
gospoda Nerode
„Ne vozite vendar tako hitro, saj se nama ne mudi!“ je v strahu pripomnil sopotnik, gospod Neroda pa ga je zavrnil:
„Če jih ne prehitiva, ne bova prišla nikamor, saj vidiš, da so sami mečkači."
A prijatelj se je zmeraj bolj bal, posebno še, ko je videl, da vozita hitreje od 220 km/h, in je zato rekel:
„Saj imava dovolj časa: bolj je, da prideva prepozno, kakor da umreva. Cesta je spolzka in mimogrede se lahko zaletiva.“ Gospod Neroda pa je odvrnil:
„Ne boj se no tako zelo, boš pač škripnil, pa kaj!“
„Saj se ne bojim zaradi sebe, ampak zaradi svoje družine,“ je pripomnil sopotnik in se močno razveselil, ko je gospod Neroda nenadoma zavil proti bencinski črpalki. Ustavila sta se in gospod Neroda je rekel:
„Tako, zdaj bom pa napojil svojega konjička, ki že kar s ta rdečim mežika, tako zelo je žejen. Samo črpalkarja moram še najti, pa ga nikjer ne vidim ... “
..Mogoče pa sedi kje notri,“ se je spomnil prijatelj, ker tudi sam ni videl nikjer nikogar.
Jo pomeni, da sva v samopostrežbi.“ se je posvetilo gospodu Nerodi. Prijatelj mu je svetoval, češ raje počakajva na prodajalca, saj se bo gotovo kmalu od kod pojavil. „Črpalkar se vendar na te stvari bolje spozna kot midva,“ je še pripomnil, „lahko se nama zgodi, da natočiva kakšno slabo ali eelo napačno gorivo, pa bova imela psa!“
..Ne uči ti, ki nič ne veš, starega mačka!" mu je samozavestno odvrnil gospod Neroda, potem pa nenadoma zatulil, kakor da ga je popadlo deset psov hkrati: „Joj, kaj takega! Ali je to sploh mogoče!? Saj je bencin tukaj
vendar skoraj dvakrat cenejši kot v Freistadtu!“
„Le pazite, da boste natočili prave mešanice!“ ga je opomnil prijatelj, ki se mu je zdel bencin nekam čudno poceni. Gospod Neroda pa se je na ves glas samozavestno zasmejal:
„Pusti starega mačka lepo pri miru in nikar ga ne uči, ko nič ne veš!" In že je odvijal zamašek za gorivo. Nato je v odprtino potisnil cev in natakal, natakal. Ko je bil rezervoar poln, je spet sedel k sopotniku in nadaljevala sta pot . . .
Prijatelj ga je kot mimogrede, vendar ves poln neke zle slutnje, vprašal, češ ali se mu ni že kdaj zgodilo, da bi bil namesto bencina natočil kurilno olje. Gospod Neroda pa mu je skoraj užaljeno odvrnil, da nikakor ne in da je kaj takega pri starem mačku, kot je on, gospod Neroda, čisto nemogoče, pri tem pa je seveda čisto po naključju zavestno pozabil, da se mu je bilo to v resnici zgodilo že dvakrat. In se sploh ni zavedal, da pravzaprav laže.
Bila sta že spet na odprti cesti in obkrožalo ju je na stotine vozil. Komaj pa sta prevozila nekajsto metrov, se je začel avto na lepem potresavati, sprva narahlo, potem pa zmeraj močneje, kot da bi se mu po dobrem kosilu kolcalo; hitrost je kljub močnemu pritisku energičnega Kranjskobistričana gospoda Nerode sama od sebe nezadržno padala, kot pada barometer pred hudo ne-
vihto, dokler ni avto še zadnjikrat kolcnil in nepremično obstal, trmasto kot kak istrski osel. Za njim se je valil črn dim kot po Kajnovi daritvi, mimo pa so brzela mnoga vozila, mežikajoč z lučmi in grozeče trobeč, kot da je nastopil sodni dan z vsemi razpoložljivimi trombami jerihonskimi.
Ko se je dim nekoliko razkadil, sta popotnika opazila, da se jima od zadaj približuje skupina v modro oblečenih pešcev, vendar si tega pojava nista znala razložiti. Ko pa so se „modreci“ končno čisto približali in se z gospodom Nerodo zapletli v ognjevit besedni ping-pong, je le-ta izvedel, da je rezervoar njegovega avtomobila poln kurilnega olja, ki ga je bil vrhu vsega — kljub svojemu navdušenju nad njegovo cenenostjo — še pozabil plačati. Tako se je zdaj na dobrem, nič hudega slutečem in prav tako tudi nič hudega želečem gospodu Nerodi kruto, skoraj dobesedno uresničil stari slovenski rek, ki pravi, da kdor laže, tudi krade.
Ko se je prepir polegel in so črpalkarji poleg plačila za kurilno olje, s katerim je bil gospod Neroda sam sebi tako pošteno podkuril, prejeli še obilno napitnino, so poklicali vlečno službo, ki je gospoda Nerodo z vsemi njegovimi dragocenimi oplovskimi talenti vred pa še z njegovim prijateljem zraven odvlekla do prve servisne delavnice kakor kakega starega mačka za rep.
Taka, kot si zdaj ti, sem bila nekoč tudi jaz.	Kar sem zdaj jaz, boš nekoč (morda) tudi ti.
O, predpust, ti čas presneti,
da bi več ne prišel v drugo! Ti med mater’ne petice si poslal požrešno kugo ...
Tako je napisal že naš Prešeren.
Pustne zabave utegnejo biti draga stvar, saj so osušile že preneka-tero denarnico, med njimi tudi denarnico revnega študenta, ki si je upal za pusta privoščiti nekaj veselih uric. Gotovo bo temu ubogemu študentu pritegnil še marsikdo iz lastnih izkušenj, posebno na pepelnično sredo ... Pa vendar: mislim, da bi v našem življenju marsikaj manjkalo, ko bi ne imeli pustnih norčij.
Pustni dnevi so duhovita iznajdba človeške igrivosti. Enkrat na leto si smemo nadeti masko in obleko, kakršno si želimo. Tako se lahko uresniči naša skrita želja, da bi postali to, kar nismo. A mnogi ljudje za tako skrito javno masko danes
pač nimajo več posluha; vse to preoblačenje se jim zdi preneumno in preveč neodgovorno; ne morejo razumeti, kako da na primer celo v resnobni Nemčiji prirejajo vsako leto znamenite pustne karnevale v Mainzu pa v Kplnu in drugih mestih. Pa vendar: koliko duhovitosti je v teh nastopih, ko se smejo ljudje javno ponorčevali iz vodilnih oseb in jim pokazati njihove napake, ne da bi imeli zato kakšne neljube posledice! Kajti, saj veste, predstojnikov in vladarjev ni dobro javno grajati...
V pustnih dneh si smemo nadeti poljubno masko in si izbrati poklic, ki bi si ga želeli, pa ga nimamo . .. Le kakšne poklice in maske bi si radi nadeli, premišljujem, ko pišem tele vrstice. Kakšno vlogo bi si izbrali, kaj bi radi bili, če bi imeli možnost?
Pa prepustimo domišljiji nekaj proste poti!
Čudovito bi bilo, ko bi bil na primer lahko direktor tovarne BMW . .. Pomislite, kako bi me sprejeli že na vratih v tovarno! Vratar bi vstal in me spoštljivo pozdravil; v sprejemni pisarni bi me čakala tajnica in skušala z mojega obraza razbrati, kakšne volje sem. da bi mi potem lahko ustregla, kolikor bi se dalo. Na poti v svojo pisarno bi bil deležen občudujočih, a tudi zavistnih pogledov, češ le kako pomembno službeno mesto imam, kako zelo sem v življenju uspel, kako neki sem srečen, ko sem na vrhu. Res, enkraten občutek, ali ne? V pisarni bi potem rezko ukazal, kaj mora biti pri priči narejeno... A glej ga zlomka: že se na tem sončnem nebu zbirajo tudi črni oblaki! Tajnica mi prinese obsežno knjigo aktov, ki jih moram nemudoma rešiti; vmes zapletene odločitve, od katerih je odvisen uspeh podjetja, plača delavcev, zaposlenost ljudi in vsakdanji kruh mnogih družin ... Nenadoma začutim, da je tudi to delo pravzaprav težko, naporno in res čisto nič zavidanja vredno . . .
A pustimo te visoke cilje in položaje!
Zamislimo si, da sem priznan samostojen obrtnik . . . Nihče mi nič ne more; uživam dober sloves kot strokovnjak, na katerega se vsi lahko zanesejo ... Ja, to bo že boljše! A glej ga spaka, spet ni čisto tako, kot si mislimo! Ne poznam osemurnega delavnika, zmerom moram biti vsakomur na voljo, od jutra do jutra tako rekoč delam kot črna živina, potem pa še hočejo vsi vedeti, češ kako bajno da zaslužim, zato so seveda temu ustrezne tudi premnoge dejatve . . . Ne, res ni tako preprosto obleči drugo osebo.
Pa naj bom za spremembo poslanec ali državnik .. . Moj stari kolega je zmeraj govoril (in še zdaj pravi tako), da, če bi imel on oblast, bi že naredil red . . . Najprej bi vse tatove pobesil na prvo drevo, lenuhe Pa nagnal delat; ja, vse bi naredil drugače! ... Pri tem sem se zdajle nehote spomnil na članek, ki je bil pred časom objavljen o nemškem Politiku Straußu, možu, ki si želi biti vedno prvi . . . Iščemo dobrega zunanjega ministra ... kje ga najdemo .. . dobrega finančnega mini-stra . .. dobrega gospodarstvenika • • predsednika vlade . .., vselej se takoj pojavi eno samo 'me: Strauß.
Precej ironije je bilo v tistem članku, hkrati pa tudi dosti resnice 0 velikem talentu in razgledanosti tega moža. Da bi moral nositi vse te naslove in zanje tudi odgovarja-*'_•••? Ne! Hvala! Sem pa že rajši včasih lepo doma brez skrbi!
Ne bi bilo slabo, ko bi bil takole enkrat za spremembo škof... Ne eisto navaden, ampak takle malo bolj moderen škof.. . Škof, ki „razpoznava znamenja časa“ bolje kot drugi, navadni škofje ... Ali ni čudovito, ko na prireditvi, ki nima s cerkvijo nič skupnega, lahko ugoto-'dš, češ le kako kritični in zavedni da so naši ljudje, kako zelo napred-ni. ne pa tako zaplankani, kot so
naši duhovniki v zdomstvu!? Kar načuditi se ne moreš, kaj vse lahko ugotoviš, ko za kratek čas zaigraš vlogo takegale modernega škofa: kako zelo so naši ljudje zazrti v moderni svet in kako zvesto hkrati ljubijo domačo grudo .. . Najboljši dokaz za to so pač naši dragi nadobudni otroci, ki zavestno gojijo socialistično ideologijo s tem, da se med seboj pogovarjajo samo še v nemščini ... Ah ja, saj res, kot moderni škof tega pač res ne morem vedeti .. .
Ne, ta čast je previsoka.
Ampak eno naj pa le še zapišem. Doma mi je nekdo, ko sem pokopaval nekega preprostega, revnega človeka, po pogrebu rekel: „Ja, veste, če bi se še enkrat rodil, bi bil rad far. Zjutraj opraviš mašo, potem si pa ves dan prost in nimaš več nobenega dela in nobenih skrbi. Sem pa tja kakšen pogreb. Ampak tam pa pošteno zaslužiš. Pa še eno prednost imaš: ko govoriš na prižnici, morajo vsi drugi lepo molčati . .. “
Res lepo in preprosto! Nič ne delaš, imaš pa vse . ..
Kako je bil užaljen, ko sem mu ugovarjal in mu povedal, koliko sem pri tistem pogrebu zaslužil: borih 2000 dinarjev, on, ki je bedel pri mrliču in popil pri tem vsaj liter žganja, je dobil 10.000, venec pa je stal takrat „samo“ 50.000 dinarjev. . . No, saj bi še našteval, a to je zdaj že preteklost.
Posebno prijetno pa je biti zdomski župnik, ko nič ne delaš . .. Narediš — na primer — za veliko noč 150 kilometrov v eno smer, dobri slovenski rojaki, ki jih je nenadoma prijelo nepremagljivo domotožje, pa se prav takrat odpeljejo lepo vsi domov, kar je pač hvalevredno, le da pri tem čisto pozabijo (ali pa se jim zdi škoda denarja za telefon ali znamko) sporočiti svojemu župniku, da jih ne bo. In tako ga v cerkvi potem čaka samo nemški mežnar. . . Res enkratna velika noč za tega župnika!
Ali pa nedelje, ko nabiraš kilometre in kilometre, v nenehnem strahu, ali bodo prišli ali ne . .. Da o
verouku niti ne govorim! Naj bo hvaležen — far —, če mu od časa do časa sploh pošljemo otroke! Saj je tako in tako mnogim trn v peti in je sploh pravi nebodigatreba! Nadležen dedec pač, ki nam nikoli ne da miru in nas še ob nedeljah ne pusti pri miru, da bi lahko spali in počivali!
A naj bo dovolj teh izbir. Saj bi jih lahko še in še naštevali, pa bi vedno znova ugotovili, da ima vsaka maska dva obraza: lepega in napornega.
Naj vam za konec predlagam še eno preobleko. (Človek pač ne more iz svoje kože in tudi jaz nekako ne morem!)
Sveti apostol Pavel pravi: „Vse mi je dovoljeno, a ni vse koristno!“ (1 Kor 6, 12) Za pusta si smemo nadeti vse maske, a niso vse koristne. Zanesljivo pa bomo — ne samo za pusta, ampak tudi za naprej — oblekli pravo masko, če se bomo ravnali po Pavlovem navodilu Kolo-šanom: „Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, kratkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri za kaj pritožiti proti kateremu ... Nad vsem ... pa naj bo ljubezen, vez, ki dela vse popolno.“ (Kol 3, 12—15)
Take maske nam ne bo treba nikoli odložiti in dobrodošla bo v vsakem poklicu. V vsem našem življenju je namreč odločilen samo en obraz: moj, tak, kakršen je pred Bogom. Če bo vseboval poteze, kakršne nam priporoča sveti Pavel, bo naše življenje srečno že na tem svetu.
Čas je, da si nabavimo to opremo in zaživimo ta poklic.
Kakšen je moj, tvoj, njegov .. . obraz pred Bogom?
Ne pozabljajmo: t a m vse maske odpadejo!
Vaš don Kamilo
Gospod, nauči nas videti
Gospod, nauči nas videti zvezde upanja, male stopinje v pravičnost, v boj
premnogih.
Nauči nas videti zvezde upanja, požrtvovalnost premnogih ljudi okrog nas, njihov pogum in tveganje, ponovni začetek v temi in v tesnobi in v bolečini.
O Bog, nauči nas videti
zvezde upanja,
ljudi
z odprtim srcem,
ljudi s pogledom naprej...
Nauči nas videti, kako se je Jezus rodil
tu in sedaj sredi med nami.
„Čigav si pa ti?“ sem pred leti bolj mimogrede vprašal približno štiriletnega otroka. „Svoj,“ se je glasil poučen odgovor.
Otrok ima prav, sem si moral nekoliko osramočen priznati. Noben človek ne pripada v celoti drugim ljudem, ni ga mogoče definirati samo z njimi. Vsakdo, tudi otrok, je samostojen in ima pravico reči jaz v razmejitvi do ti drugih. Popoln človek pa postane seveda šele v povezavi med jaz in ti. Jaz je omejen in dopolnjen s ti.
Krški škof dr. Egon Kapeiiari
med
vrsticami
\
Z izrezki iz slovenskih in tujih listov skušamo prikazati resnično podobo sedanjega slovenskega trenutka. Čeprav smo pri izboru za resnico nadvse natančni, odgovarjajo končno za utemeljenost poročil njih pisci oziroma uredništva zadevnih listov.
V.

LA CROIX:
JUGOSLAVIJI GRE SLABO
Položaj v Jugoslaviji je moral postati zares zaskrbljujoč, da je državni predsednik Radovan Vlajkovič zatrobil alarm: „Teža položaja terja največjo spodbuditev, sicer se utegnemo soočiti z resnimi družbenimi motnjami.“
To je bilo prvič, da je zborno državno predsedstvo svojo odgovornost vzelo tako resno. In to je storilo, da bi zares okrcnilo Planinčino vlado, obtoženo v veliki meri odgovornosti za težo gospodarske krize.
Razsežnost te krize prikazujejo številke: 80%-na inflacija, 1,2 milijona brezposelnih, 18%-no znižanje plač, 20 milijard dolarjev zunanjega dolga. Načrt gospodarske stabilizacije, ki so ga pred tremi leti sprejeli zato, da bi zadostili zahtevam Mednarodnega denarnega sklada, je v veliki meri ostal na papirju, razen kar zadeva novo ravnanje s cenami.
Vsaka od vlad šestih republik in dveh avtonomnih Pokrajin je ravnala doslej po svoji glavi in je gledala bolj na svoje koristi kot na koristi zveze. Pravilo o „soglasju“ državo mrtvi in apni.
Zvezni državi ne uspe, da bi dobila nadzor nad devizami in da bi naredila iz dinarja edino in močno plačilno sredstvo.
Nesposobna zvezna oblast, povečani „vsak zase“, samoupravljanje v bankrotu, zakrivane stavke: Jugoslavija se utaplja vedno bolj v krizo.
LA CROIX, Pariz, 28. nov. 85/6.
TIMES:
UBOGI BRATRANCI - POLNE CERKVE
V	večini zahodnoevropskih cerkva je božič edini dan, ko so cerkve polne. Kljub temu se mi slejkoprej označujemo za krščansko družbo in za krščansko državo.
V	nekaterih vzhodnoevropskih komunističnih državah so cerkve polne vse leto. Marksistični nauk trdi, da bo vera v komunizmu izginila. Dejansko je pa marksistični nauk tisti, ki je v komunizmu izginil, medtem ko je postaja za železno zaveso vera rastoča sila . . .
Ce se torej enkrat na leto v cerkvi spomnimo kristjanov v drugi polovici Evrope, ki ne uživajo naše snovne
blaginje, našega miru in naših svoboščin, ne smemo o njih misliti tako, kot da bi bili oni naši ubogi bratranci. Verjetno so bogatejši kot večina nas, vsaj kar zadeva cerkveno skupnost in vero.
TIMES, London, 24. dec. 85.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG:
VSAKDANJE SKRBI V JUGOSLAVIJI
Občani v Jugoslaviji so bili vedno mojstri v reševanju težav: na kakšen način se bodo stvari že rešile. Sedaj, ko tiči država do vratu v — predvsem gospodarskih — težavah, uporabljajo svojo priljubljeno rečenico „Ni problema!“ kot zaklinjevalni obrazec, ki ga je mogoče uporabiti v vseh pripetljajih in nadlogah vsakdana. Vendar zveni ta obrazec vedno bolj kot glasna pesem, ki si jo pojeta ponoči v gozdu Janko in Metka, da si dajeta korajžo.
V samopostrežnih trgovinah je ponudba vsekakor zadostna, a ker je treba z devizami varčevati, le iz domače proizvodnje — v nasprotju s sedemdesetimi leti, ko so devize lahkomiselno zapravljali za nepotrebne uvozne proizvode. Na voljo je tudi tuje luksuzno blago kot npr. ruski globokomorski raki, škotski viski in francoski konjak, a po neznanskih cenah: za tistega, ki ima denar.
Med ponudbo in kupno močjo občanov pa nastaja vedno širši prepad. Pred kratkim je srbski zavod za potrošnjo zračunal, da stane samo košara življenjskih potrebščin za štiričlansko družino mesečno 38.761 dinarjev: to je 1879 dinarjev več, kot znaša po statistiki ugotovljen poprečni dohodek mesečnih 36.882 dinarjev (okrog.360 mark); tu pa še ni všteta najemnina, tok in obleka.
Inflacija je 1985 dosegla povojni rekord uradnih 87%; dejansko jo pa strokovnjaki za gospodarstvo cenijo na okrog 100%. Dinar v primeri z močnimi valutami še vedno drsi navzdol; naproti ameriškemu dolarju je od začetka 1985 padel za 46%. Poprečni mesečni dohodek 36.000 dinarjev odgovarja po svoji dejanski kupni moči poprečnemu prihodku 787 dinarjev v letu 1967, čeprav je po imenski vrednosti več kot 40-krat višji.
Te statistične številke oživijo, če gre človek na trg. Kokoši in race naravnost od kmetov stanejo danes v
poprečju 25% več kot npr. v kakšni münchenski veleblagovnici, čeprav je nemška poprečna plača precejkrat višja od jugoslovanske. Jeseni 1984 so bile zeljnate glave po 5 dinarjev kila, sedaj zahtevajo kmetje na trgu za kilo 50 dinarjev in več.
Življenje je postalo za mnoge vsakodnevni boj za preživetje. Če nekdo vpraša občane v Jugoslaviji, kako so temu boju proti razvrednotenju denarja in naraščajoči draginji kos, je možno odkriti tri poti: nekateri dobivajo osnovna živila od sorodnikov in prijateljev na deželi, druge podpirajo sorodniki, ki so kot zdomski delavci zaposleni v zahodni Evropi, tretji pa imajo poleg rednega dela v tovarni ali pisarni še dodatno zaposlitev. Mnogi si pomagajo na vse tri načine.
Ta vsakdanji boj, ki je trd predvsem za upokojence, zadeva občane v živo. Nastaja vtis razočaranja in nezadovoljstva. Zdi se, da so Jugoslovani kljub krilatici „Ni problema!“ zgubili dobro voljo, s katero so se reševali s šalo tudi iz najbednejših položajev.
To je opaziti pri srečanjih s starimi prijatelji, ki niso nasprotniki sistema, ki pa so zgubili upanje, da bi bili državni in partijski režimski funkcionarji pripravljeni ali zmožni Jugoslavijo popeljati ven iz gospodarske krize.
O tem, kaj bi bilo treba storiti, govorijo funkcionarji po televiziji kar v redu. Ko pa gre za to, da bi te uvide uresničili v življenju, se njihovi napori izjalovijo. Izjalovijo se ob boju med funkcionarji, pri čemer gre posameznikom za osebno veljavo; ob sporu za koristi med šestimi delnimi republikami in zvezno vlado v Beogradu, ob potegovanju komunistične partije za oblast; partija daje še vedno prednost pred nujnimi gospodarskimi ukrepi svetovnemu nazoru.
Kot megleno zaveso pregrinjajo čez te dejanske velike težave javno boksanje funkcionarjev s sencami namišljenih sovražnikov, vzetih iz ropotarnice razrednega boja: etatizma in birokratizma, birokratičnega nacionalizma, šovinizma, centralizma in decentralizma, predvsem pa ne natančneje določenega „razrednega sovražnika“ doma in na tujem, ki snuje samo zlo.
Žarek svetlobe, vsaj v Beogradu, je tisk, radio in televizija. Kritično kot še nikoli prej dogajanje razčlenjujejo in razlagajo, funkcionarjem stavljajo v pogovorih mučna vprašanja, slišati je doslej nepoznano različnost mnenj. A novo je tudi tole: beograjska sredstva javnega obveščanja danes ne odsevajo več cele Jugoslavije. Če hoče kdo natančno vedeti, kaj se godi po vsej državi, se mora zanimati za sporočila javnih občil vseh republik in obeh avtonomnih pokrajin. Tudi to je sad vedno večje decentralizacije ali — če je komu tako všeč — razpadanja Jugoslavije.
Pogosto se pozablja dejstvo, da so tudi v neblokovni Jugoslaviji povsod navzoči negativni pojavi „realnega socializma“. Začenjajo se pri skoraj grobi neprijaznosti prodajavcev in prodajavk, ki se za stranke ne zanimajo, in se končujejo pri malodane predpotopni birokraciji pri okencih po bankah.
Mesečno nakazilo iz Münchna leži redno najprej dva tedna v zapiskih beograjske podružne banke in ga ni najti. Ko nakazilo po več telefonskih klicih najdejo, se
začenja postopek izplačila: v štirih kopijah zapišejo ime, naslov, številko potnega lista in bančnega računa, tečaj zamenjave, takso in pristojbine, na drugega pa davščine, dokler končno — zadeva traja poprečno pol ure — denarja ne izplačajo. Potem se prikažejo svežnji denarja. Kljub inflaciji in razvrednotenju je bil do pred kratkim najvišji jugoslovanski bankovec tisočak, kar je okrog 10 mark. Včasih ima banka na voljo le 500-dinarske bankovce: tedaj je potrebna za dinarje — npr. za 3000 mark 600 500-dinarskih bankovcev — plastična vrečka.
V začetku decembra 1985 je jugoslovanska narodna banka izdala 5000-dinarski bankovec, pri čemer je prišlo do mučne napake. Na bankovcu, ki nosi Titov portret, je leto njegove smrti natiskano napak: 1930 namesto 1980. Narodna banka je bankovec pustila v obtoku, zagotovila pa je, da bo pri novi nakladi ploščo za tiskanje popravila.
Jugoslavija ima pri izvozu občasno težave z blagom z napakami. Po geslu „Če delam dobro ali slabo, prejemam enako slabo plačo“ je smisel za kakovost v industriji znatno upadel. Preiskava zveznega odbora za uporabo energije je ugotovila, da je bilo samo v prvih devetih mesecih 1985 kot izvržek vrnjenega za 4,23 milijarde dinarjev izvoznega blaga. Novičarska revija Start je z naslado bičala nevednost nekega velikega podjetja, ki je poslalo na Kitajsko 150 avtobusov, ne da bi v vodo v hladilniku dodali sredstvo proti zmrznjenju. Ko so avtobuse v pristanišču Tientsin pri 20° mraza raztovorili, so avtobusom popokali hladilniki. „Ti so najbrž mislili, da se" Kitajska nahaja na sončnem jugu,“ se je list norčeval iz podjetja.
Takšne nesmiselne zmote, ki jih je treba naprtiti ne toliko delavcem kot vse bolj sistemu, stanejo denar in devize. Devize so pa ob skoraj 20 milijardah dolarjev dolga v tujini drage in redke.
Ali se bo večnarodna država kljub pritiskajočim težavam spet znašla? Odgovor na to vprašanje ni odvisen od delavcev, navadnih občanov in navadnih porabnikov, marveč od funkcionarjev in njihove pripravljenosti za korenite spremembe gospodarskega, s tem pa tudi političnega sistema.
Ni problemov? O, so, pa še koliko! Kako veliki so, kaže želja, ki si jo za novo leto s posmehom izražajo med seboj beograjski razumniki. „Želim ti srečno leto 1987!“ — „Kako? Saj je tu šele leto 1986!“ — „Srečno naj bo leto 1987; da bo leto 1986 slabo, je že gotovo.“
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 31. dec. 85/10.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG:
NAMESTO PREMOGA KORUZA
Ko je sredi novembra prvi mrzli val dosegel Balkan, so začeli občani mesteca Brestovica v severovzhodni Srbiji kuriti peči in štedilnike z neobičajnim kurivom — v ogenj so metali neoskubljene koruzne storže. Zakaj? Prvič: že pred enim mesecem kolektivno naročena in
(dalje na strani 13)
no, to pa od doma

1
ŠTANJEL, iz domačega kamna zgrajeno naselje ob cesti Sežana—Gorica.
na sploh
SLOVENSKI RUDARJI
so lani nakopali milijon 740 tisoč ton rjavega premoga, 40 tisoč ton več, kot Pa so predvidevali načrti za leto 1985. V preseganju načrtov so bili najboljši zagorski rudarji (skoraj za 15 odstotkov), trboveljski pa so bili boljši za desetino. Rudarji v Senovem so za načrti zaostali za 9900 ton, rudarji v Laškem pa za 14.500 ton. Skoraj za tretjino pa so za planom zaostali na največjem slovenskem dnevnem kopu Lakonca v Trbovljah, kjer so lani odkopali 129 tisoč ton premoga. Naši ru-Parji so se lani srečavali s številnimi težavami. Jame, kjer kopljejo rjavi premog, so zastarele, odpiranje novih rudnikov pa zelo kasni. Velik problem predstavlja tudi premajno število rudar-jev in zaradi izgub tudi prenizke plane. Prve dni januarja je zato v velenjskem rudniku prišlo do štrajka, ki je trajal dva dni. Delavci so zahtevali višje decembrske plače, občinsko vodstvo Pa jim je zagrozilo z prisilnim odstopom vodstva podjetja, centralnega de-lavskega sveta in z ukrepom družbenega varstva. Časopis Delo je navedel Podatek, da je bil v decembru povprečen zaslužek kvalificiranega delavca v jami v Velenju za 193 delovnih ur 130 tisoč dinarjev, odgovornejši strokovni
delavci v jami pa so zaslužili okoli 180 tisočakov. Lansko leto so osebne dohodke povečali za 92 odstotkov, se pravi toliko, kot je znašala inflacija.
DRUŠTVO GLASBENIH UMETNIKOV SLOVENIJE
je 12. januarja v prostorih Društva slovenskih pisateljev podelilo že tradicionalne Betettove nagrade, ki jih vsako leto podeljujejo kot najvišje priznanje za umetniško delovanje in širjenje glasbene kulture na' Slovenskem. Strokovna žirija je te nagrade podelila violinistu Aliju Dermelju in pianistu Janku Šetincu. Predsednik strokovne žirije Vladimir Kobler je dejal, da je violinist Ali Dermelj, rojen leta 1912, eden izmed najvidnejših predstavnikov slovenske violinske šole. Posebej dragoceno je bilo njegovo delovanje v Slovenskem godalnem kvartetu. Iz njegove šole so izšli mnogi dobri slovenski violinisti, ki še danes delujejo v orkestru Slovenske filharmonije. Za pianista Janka Šetinca pa je dejal, da ga odlikuje intenzivna, poglobljena, prefinjena in hkrati tehnično izdelana igra, ki mu omogoča, da pronikne v srž vsake glasbene umetnine. Na številnih koncertih doma in v tujini je uspešno predstavljal slovensko glasbeno umetnost. Njegov največji uspeh pa je pomenilo njegovo sodelovanje na Evrops-
kem festivalu komorne glasbe v. Kuhnu na Finskem, kjer so nastopili vrhunski umetniki z vsega sveta. Ustanovil je ansambel Collegium musicum, katerega duhovni vodja je ostal vse do danes.
ŠPORTNIKA LETA 1985 V SLOVENIJI
sta alpska smučarja Rok Petrovič in Mateja Svete. Razglašena sta bila na slovesni prireditvi v nabito polni športni dvorani Poden v Škofji Loki, kjer so slovenski športniki in športnice polagali obračun športnih dosežkov leta 1985. Prireditev je organiziralo Društvo športnih novinarjev Slovenije, pokrovitelj pa je bil Smelt. Odbojkarice Paloma Branika so bile razglašene za najboljšo slovensko športno ekipo, najboljša ti-
/' " \ Nekakšna prestrašenost je verjetno najusodnejša značilnost našega poprečnega kristjana, veliko usodnejša od samega občutka drugo-razrednosti. Nad razmerami, ki to zastrašenost porajajo, verniki sami nimajo veliko moči.
Prof. Stres, DRUŽINA ^ 85/49,50_______________________
Cerkev v KOMENDI /e stara 260 let. V njej je opravljal bogočastje Peter Pavel Glavar.
skovna služba pa je bila na 8. svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Planici. Posebno priznanje je dobil tudi kanuist Srečko Masle, svetovni podprvak.
SREDIŠČE ALPSKEGA SMUČANJA
sta bila prve dni letošnjega leta Kranjska gora in Maribor, kjer so se pomerili najboljši alpski smučarji in smučarke z vsega sveta. Zanimiva je ocena, ki jo je o obeh prireditvah dal- sloviti švicarski novinar Serge Lang, predsednik komiteja za svetovni pokal in človek, ki si je izmislil svetovni pokal v alpskem smučanju. „Kar bom povedal, niso samo iskreni komplimenti, marveč neizpodbitna dejstva. Maribor in Kranjska gora sta razmeroma blizu drugim evropskim smučarskim žariščem. Ugodna lega je torej že eden izmed adutov. In potem vaši čudoviti ljudje, zmeraj nared, da strejo, čeprav kdaj pa kdaj z nadčloveškimi napori, še tako trd organizacijski oreh. To znam ceniti, o tem gre glas po vsem svetu. Nazadnje imate odlična tekmovališča, tako v Mariboru kot v Kranjski gori. Da smo pri vas priredili obe tekmi, je kar najbolj učinkovita reklama
za oba kraja, ki je ni mogoče poplačati z denarjem. Kar poglejte, kako pohvalno poroča svetovni tisk, televizija in radio o vas.“ Najhitrejši v tretjem slalomu za svetovni pokal v Kranjski gori so bili Švicar Gaspoz (1.), Avstrijec Strolz (2.) in Zahodni Nemec Wasmei-er (3.).
^ od tu in tam j
BLED
Pred kratkim so na Bledu pričeli posodabljati Bistro, ki sodi k hotelu Toplice. Bistro bodo povečali, stari del pa obnovili. Dela bodo končana konec aprila, obnova pa naj bi stala 150 milijonov dinarjev. V prenovljenem in povečanem Bistroju bodo razširili tudi sedanjo restavracijsko ponudbo. V njem bodo lahko prirejali razna srečanja in prireditve.
BLED
Radoveljski občinski možje so na zadnji seji sprejeli sklep, da bo v letošnji zimi spet obnovljena vožnja s snežnim vlakom po zaledenelem blejskem jezeru. To dovoljenje sta želela turistično društvo Bled in krajevna skupnost Bled. Odlok, ki je bil sprejet leta 1984, je namreč prepovedal vožnjo z motornimi in vprežnimi vozili po zaledenelih jezerih. Turistično društvo zato ni moglo v zadnjih letih prirejati voženj s snežnim vlakom, ki so privabile številne goste.
GRADIŠČE V SLOVENSKIH GORICAH
V tej slovenskogoriški skupnosti so v zadnjih letih zbrali 10 milijonov dinarjev za obnovo šolskega poslopja. S tem denarjem so lani zgradili prizidek k tej šoli in tako dobili tri učilnice, večnamenski prostor, kuhinjo in upravne prostore. Osnovna šola v Gradišču sedaj lahko sprejme 208 otrok v eni izmeni, letos pa je vpisanih 243 šolarjev. Tako imajo le prvi trije razredi pouk dopoldne in popoldne. Zaradi podražitve obnove šole pa so v Gradišču za zdaj ostali brez telovadnice in prepotrebnega vrtca. Edini oddelek vrtca je sedaj v vlažnih prostorih in bi ga
sanitarni inšpektor lahko verjetno kar zaprl.
KRANJ
V	skupini kranjskih kinoamaterjev so ustanovili video krožek, v katerem se bodo ukvarjali z izobraževanjem, snemanjem filmov, zbiranjem dokumentacije in organiziranjem videoteke. V videoteki, ki je v prostorih likovnega centra v delavskem domu, imajo osemdeset filmov različnih vrst, od otroških, dokumentarnih in poljudno znanstvenih, pa tja do dram, kriminalk in ljubezenskih filmov. Letna naročnina v video krožku je prazna video kaseta, izposojevalnina za posneto kaseto pa 500 dinarjev. Postopoma bodo število kaset in filmov povečali, še zlasti v tehniki, ki je najbolj pogosta med napravami za predvajanje video kaset.
LOG V POLJANSKI DOLINI
Za krajevni praznik so v začetku januarja odprli nov most čez poljansko Soro. Štiri metre širok in štirideset metrov dolg betonski most, ki je zamenjal dotrajanega lesenega, je velika pridobitev za ljudi na desnem bregu Sore, posebno za kmete, ki imajo na drugi strani reke obdelovalno zemljo in gozdove. Most je zgradil škofjeloški Tehnik, stal pa je 24 milijonov dinarjev. Večino denarja je dala občinska komunalna skupnost Škofja Loka, nekaj pa gozdno gospodarstvo, kmetijska zadruga in domačini. Ti bodo sedaj s prostovoljnim delom uredili cesto od vasi do mostu.
LJUBLJANA
V	slovenskem glavnem mestu vse več družin ne more več v celoti plačevati visokih stanarin in morajo zato dobivati
Številke povedo, do so družine pri nos zaskrbljujoče zrahljane. Skoraj vsak tretji poročeni par doživi brodolom. Posledice so naravnost zastrašujoče: pri nas se rodi iz leta v leto manj otrok, po številu splavov pa smo na evropskem vrhu.
F. C., DRUŽINA 85/49, 50
Slovenija
Moja dežela
Ko toliko slišimo in govorimo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, tudi katoliški izobraženci menimo, da je treba ta kulturni prostor globoko nravno preorati, da bi iz novo obdelane prsti zacvetela resnična enotna slovenska kultura.
J. S., DRUŽINA
^ 85/49,50____________________ .
nadomestilo za stanarino. Delno nadomestilo je letos prejemalo 709 družin, od teh vse od začetka leta 580 družin, druge pa od takrat, ko so vložile zahtevo in se je izkazalo, da so do nadomestila upravičene. Skupen znesek nadomestil za leto 1985 je nekaj čez 12 milijonov dinarjev, kar je precej več, kot so prvotno načrtovali. Letos Pa na podlagi izkušenj pričakujejo 20 do 30 odstotkov več novih zahtev. Stanarine se bodo v tem letu prvič povišale za 43 odstotkov 1. februarja, potem pa še enkrat v poletju.
LENDAVA
Delo kulturnih društev na dvojezičnem območju ob madžarski meji je dokaj pestro in raznoliko. V zadnjem času so ustanovili samostojna društva tudi na dvojezičnih šolah. Tako deluje na narodnostno mešanem območju lendavske občine že petnajst društev s številnimi krožki. V Genterovcih, Gornjem Lakosu, Dolini, Čentibi in Dolgi vasi pa so uredili nove dvorane. Največ težav s prostori imajo le v Lendavi, čeprav so z dograditvijo kulturnega doma v Dobrovniku našli prostor tudi za zahtevnejše kulturne skupine. Na gostovanja prihajajo med drugim tudi gledališča iz Subotice, Budimpešte in bližnjega Zalaegerszega.
Maribor
Prenova starega mariborskega središča Lenta teče po načrtih. Do nedavnega domala razrušeni del mesta spet dobi-va_podobo, kot jo je imel pred sto in več leti. Obnovljenih je že precej stavb, nekaj pa so jih po starih načrtih sezidali na novo. Težave pa imajo z neprodanimi poslovnimi prostori. Dose-daj so prodali 12 poslovnih lokalov, 19 Pa jih je ostalo še neprodanih. Vzrok
je predvsem v tem, ker kupci želijo lokale le za gostilne in bifeje, tega pa načrtovalci obnove starega dela mesta nočejo. Ne želijo, da bi se Lent spremenil v četrt gostiln, temveč male obrti, kulturne ponudbe in trgovine.
ORMOŽ
Delavci železniškega podjetja za upravljanje in vzdrževanje prog iz Maribora so obnovili prvih osem kilometrov železniške proge med Ormožem in Mursko soboto. Zdaj so v Ivanjkovcih in do konca letošnjega leta naj bi prišli do Ljutomera, do leta 1990 pa naj bi obnovili vseh 39 kilometrov od izhodišč do prekmurske prestolnice. Proga med tema mestoma je bila zgrajena leta 1924, ko so z njo povezali dve starejši železnici med Ljutomerom in Gornjo Radgono in odsek med Mursko Soboto in Hodošem. Ta del proge prenese le 16 ton osnega pritiska, zato tovornih vagonov ni mogoče naložiti do vrha. Obnovljena proga bo dovoljevala standardno osno obremenitev — 20 ton.
PORTOROŽ
Stari hotel Palace, simbol in ponos slovenskega obalnega turizma, so začeli obnavljati. Predvidevajo, da bodo električne in vodovodne napeljave, central-
no gretje in druge reči popravljali do 20. marca. Goste pošiljajo v Grand hotel, kjer so tudi terme, saj je v Palace-hotelu zaprt tudi bazen z ogrevano morsko vodo.
RIBNICA
Prvo „bodečo nežo“, ki jo je slovenska televizija podelila v letošnjem letu, so dobili Ribničani. Po mnenju TV slabo skrbijo za dom na Travni gori. Ribničani pa kljub laskavemu priznanju ostajajo neprizadeti, saj se že dolgo zavedajo bremena, ki jim ga povzroča ureditev in vzdrževanje doma na Travni gori. Zanj pač ni dovolj denarja, zato se stvari tudi z „bodečo nežo“ ne bodo dosti spremenile. Po leto dni starih izračunih bi samo prenova doma stala nekaj več kot 30 milijonov dinarjev. Urediti pa bi morali tudi cesto do doma, napeljati vodo, urediti izolacijo in še druge stvari okoli stavbe.
SLOVENSKA BISTRICA
Januarja letos so Bistričani dobili novo poštno poslopje, ki ga je predčasno zgradilo gradbeno podjetje Granit. Čeprav se ljudje veselijo, da bo v novi
naš smeh je kot cviček — precej kisel
KDOR JE VSEGA SIT, MU PREOSTANE SAMO, DA STISKA ZOBE. Čakajoč na vlak za boljši jutri, štejemo mercedese, ki vozijo mimo.
OSEM FAZ NEKEGA PROJEKTA: 1. IDEJA. 2. RAZMIŠLJANJE. 3. NAVDUŠENJE. 4. REALIZACIJA. 5. STREZNITEV. 6. ISKANJE KRIVCEV. 7. NAGRADITEV NEUDELEŽENIH. 8. KAZNOVANJE NEDOLŽNIH. (Kakršnakoli podobnost z nenamerno zavoženimi investicijami ni slučajna.)
Uradno je slišati, da bo intlacija do konca leta 77-odstotna. Eh, ta naša pretirana skromnost!
NEKATERI SE ČUDIJO, KER IMAMO NAJSLABŠE PLAČANO VLADO NA SVETU. KAJ ŠE NIKOLI NISO SLIŠALI ZA NAGRAJEVANJE PO DELU?
Delavski razred dobiva več obljub, kot jih lahko plača.
NA NEDAVNEM SLOVENSKEM KNJIŽNEM SEJMU SO POUDARJALI, DA JE SLOVENSKA KNJIGA V HUDI KRIZI. SLOVENSKI BRAVCI TUDI.
Po PAVLIHU
zgradbi več prostora, bi pa radi čim-prej dobili tudi novo telefonsko centralo. Že tri leta namreč širijo telefonsko omrežje v mestu in okolici, zaradi sedanje premajhne centrale pa čaka na telefonski priključek nad tristo občanov. S kakšnimi pet telefonskimi priključki na sto prebivalcev so Bistričani na repu tovrstne slovenske lestvice.
ROGAŠKA SLATINA
Čeprav je lanskoletna, skoraj 300 starih milijard dinarjev vredna naložba v Steklarni začela dajati rezultate kasneje kot so načrtovali, se bodo za minulo leto načrtovanim ciljem vseeno močno približali. Naredili so približno 4,8 milijona kosov steklenih izdelkov in jih na trge s trdnimi valutami izvozili približno sedem desetin. Računajo, da so lani z izvozom ustvarili približno 9,4 milijone dolarjev dohodka, kar je za skoraj petino več kot leto prej. Učinek naložbe se bo poznal šele letos, ko naj bi naredili blizu 6,5 kosov steklenih izdelkov in na tuje prodali za več kot 13 milijonov dolarjev.
SLOVENJ GRADEC
Računalniški klub, ki so ga ustanovili pred dvema letoma pod pokroviteljstvom podjetja Kopa, zelo dobro deluje. Člani so v teh dveh letih razvili dve glavni klubski dejavnosti: množično so seznanili ljudi z računalniki in nudili
poglobljeno strokovno izobraževanje tistim, ki jih to področje znanosti posebno zanima. Pripravili so kopico začetniških in nadaljevalnih tečajev ter dve koloniji za šolarje. Društvo šteje 300 članov. Klubovci so v skrivnostni svet računalništva vpeljali tudi hišni svet na Maistrovi ulici, ki je_potem temeljito posodobil poslovanje. Člani pa si želijo več sodelovanja z raznimi podjetji v mestu in okolici.
ŠKOFIJE
Potovalna agencija Kompas je januarja odprla prenovljeni turistično-gostinski objekt na mejnem prehodu pri Trstu. Za prenovo so porabili 40 milijonov dinarjev. Preureditev majhnega bifeja v večji, ličen snackbar, povečan prostor za menjalnico in novi informacijski center, preselitev trgovine v staro stavbo bo nedvomno prispeval k še večjemu zaslužku od turistične reke.
TRŽIČ
Tržiška podjetja so lani povečala fizični obseg proizvodnje za 9,1 odstotka. Lanski skupni izvoz se je več kot podvojil, z njim pa so iztržili več kot pet tisoč milijonov dinarjev. Na trg razvitih držav so prodali za 2350 milijonov dinarjev izdelkov in storitev. Izvoz v socialistične države je vplival na visok
porast skupnega izvoza, za 24 odstotkov pa so tržiška podjetja povečala konvertibilni izvoz. Čisti osebni dohodki so bili v lanskem novembru za 90 odstotkov večji kot v istem mesecu leta 1984.
TOPOLŠČICA
Občani Topolščice in okoliških zaselkov tudi z novim letom niso dobili trgovine. Po mleko in kruh, da ne omenjamo vsega drugega, še vedno hodijo v nekaj kilometrov oddaljeni Šoštanj. Sredi novembra so mariborski trgovci zaprli edino trgovino, ki tega imena sicer skoraj ni zaslužila, toda ljudje so v njej vendarle lahko kupili vsaj najnujnejše življenjske potrebščine. Odgovorni so se že obrnili na domačo trgovsko podjetje Era iz Velenja, ki naj bi poskrbela za primerno rešitev. V tem podjetju se ogrevajo za adaptacijo stare stavbe, saj za novo stavbo ni dovolj denarja. Trgovina je potrebna tudi za pospeševanje turizma v tem kraju.
VRBJE
Znana dramska skupina iz Vrbja v žalski občini se je na zadnjo nedeljo lanskega leta predstavila z novim delom Večer v čitalnici. Delo je priredil Bogomir Veraš, ki je predstavo tudi režiral. Scenografijo je pripravila Ljerka Belak, kostume pa Lidija Čohe. V igri, s katero bo dramska skupina nastopila tudi na drugih slovenskih gledaliških odrih, nastopa okrog petnajst igralcev te skupine.
VELENJE
Podjetje Gorenje Gospodinjski stroji je lani izdelalo 2,628.727 gospodinjskih aparatov, od tega 1,448.688 za prodajo na tuje. V primerjavi z letom 1984 so proizvodnjo gospodinjskih aparatov za izvoz povečali za 4 odstotke. Lani je tekoče trakove Gorenja zapustilo nad 517.000 štedilnikov in kuhalmh aparatov, skoraj 335.000 pralnih strojev, nad 816.000 hladilnikov in zmrzovalni-kov ter blizu 961.000 malih gospodinjskih aparatov. V povprečju so na dan izdelali 10.150 gospodinjskih aparatov. Ker so proizvodnjo hladilnikov ob koncu lanskega leta preselili v Bosno, bodo letos povečali proizvodnjo drugih velikih gospodinjskih aparatov.
med vrsticami
(nadaljevanje s strani 8)
vnaprej plačana pošiljka premoga je izostala. Drugič: državno predpisane cene koruze so bile tako nizke, da je bilo v pokrajinah, kjer jo pridelujejo, skoraj ceneje kuriti z njo kot pa s premogom.
Ta sicer praktični, a za ljudsko gospodarstvo komaj pametni način reševanja težav s kurivom bo drugim jugovzhodnim evropskim državam le težko služil za zgled, ki naj bi ga posnemale, ko se znova soočajo s krizo električnega toka. Dve neobičajno mrzli zimi in dve izjemno suhi poletji so zmedle preskrbo z energijo na celotnem Balkanu. Gladina rek je zdrknila na najnižjo mero v stoletju, umetna jezera za vodne električne naprave prav tako, jezi so se izsušili, kopanje premoga za kurjenje elektrarn ni moglo v korak z naraščajočo porabo, potreben je bil znaten uvoz kurilnega olja, čeprav ima sleherna delna republika z iskanjem deviz v ta namen velike težave. Trenutno potrebuje vsaka od prizadetih delnih republik več električnega toka, kot ga proizvaja.
Od vseh balkanskih držav je Jugoslavija, če je možno verjeti uradnim zagotovilom, še na najboljšem. To zimo naj bi prišlo do omejitev toka, če sploh kje, le v nekaterih delnih republikah. To upanje opravičujeta dva razloga: 1. pri Beogradu so pognali v tek novo termocentra-!o z zmogljivostjo 610 megavatov, 2. cene toku so znatno zvišali — kar bo dodatno prispevalo k znižanju porabe.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 24. dec. 85/4.
KATOLIŠKI GLAS:
OB KONCU 1985 V LJUBLJANI
Vse je tako kot v mnogokaterem evropskem mestu. Samo 25. decembra je vsakdo praznova božič le zasebno, popoldne; dopoldne je namreč moral v službo ali v Solo.
čeprav uradno dopovedujejo, da je inflacija letos v Jugoslaviji dosegla le nekaj nad 80%, pa je življenjska raven v jugoslovanski Sloveniji tako padla, da si samo najbogatejši še lahko privoščijo spodoben dopust ali Praznovanje.
Bogatašev in še zlasti revežev bi sicer v samoupravni socialistični družbi ne smelo biti, a pustimo teorijo! Resničnost je v dneh okoli božičnih in novoletnih praznikov vse drugačna.
Življenje pa teče svojo pot in vtis je, da si mestni oblastniki v Ljubljani močno prizadevajo, da bi mesto dobilo bolj praznično podobo kot katero koli leto do-zdaj. in tako se središče Ljubljane spremeni za več kot dva tedna v čudovito „Potemkinovo vas“ (= slepilo) sa-rnoupravnega socializma.
• AGONIJA NEKEGA SISTEMA
Vsaka agonija pravzaprav potrebuje svoje „Potemkinove vasi“. Če pa gre za agonijo sistema, ki že 40 let
živi od parol in kapitalističnih posojil, mora biti „Potemkinova vas“ posebno svetlo razžarjena, da bi s svojo svetlobo preslepila celo državljane, ki agonijo sistema povsem dobro občutijo na svojih plečih.
9 Ko se je pred petimi, šestimi leti agonija začela, je najprej v trgovinah začelo primanjkovati najosnovnejših dobrin. Sistem je kasneje sprevidel, da tako hitro ne more stvari prepustiti razsulu. Letos je v trgovinah vsega dovolj, za jugoslovanske razmere seveda. Težava je samo v tem, da ljudstvu bleščeče izložbe ne pomenijo posebne utehe, ker se je njihova plačilna sposobnost približala tisti iz leta 1960.
Nič ne pomaga, če je Ljubljana vsa v smrečicah in lučeh. Bolj žalostno svetijo lučke in skrb je na obrazih ljudi, ki se zavijajo v ovratnike svojih plaščev in hitijo naprej, kakor bi ne videli ne luči ne polnih izložb. Kaže, da jim nekaj ni razumljivo. Ljudje so se zaprli vase in ne verjamejo več ne časopisom ne televiziji. Nekaj je narobe z državljani. Treba jih bo torej zamenjati, če je režim, ki jim vlada, dober.
• „NEVARNI“ BOŽIČ
Na božič pa spečejo potico in postavijo jaslice malone po vseh stanovanjih. Ženska pripoveduje sosedi: „Saj naš je v partiji, ampak za božič hoče imeti potico.“ Torej je treba zamenjati komuniste, partija je v redu.
V mnogih državah „realnega socializma“, na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem imajo na božič praznik. V Jugoslaviji je to navaden delavnik. Pa včasih prav ganljivo zvenijo parole kakšnih republiških oblastnikov o urejenosti odnosov med socialistično družbo in Cerkvijo. Naj visoki cerkveni dostojanstveniki temu tudi pritrjujejo, pa ljudstvo bolj kislo gleda, kako na božični dan vsepovsod praznično zvoni, v šolo in v službo pa je treba, kot bi o božiču nikoli nihče nič ne slišal.
Zanimiva „ljudska šega“ je zlasti med mladimi Ljubljančani postala polnočnica. Tudi taki mladi, ki sploh še niso bili v cerkvi, na sveti večer bedijo. Mnogi sicer po gostilnah in opolnoči gredo že zelo alkoholizirani pred cerkev, kjer pa so se (verniki) zadnje čase navadili na to in imajo na vratih močne mlade fante, ki razgrajačev ne spuščajo v cerkev. Nekateri drugi pa gredo v cerkev čisto spodobno in samo čudno gledajo, saj vse to doživljajo prvič. Ampak nekako morajo iti: v šoli so jim sošolci pravili o polnočnici, stara mama jim je o tem pripovedovala. Nekateri hodijo vsako leto. In čeprav je treba naslednje jutro že navsezgodaj v službo, niso ljubljanske cerkve nikoli tako polne kot pri polnočni maši na božič.
Če je torej božič nekakšna „ljudska šega“, ni razumljivo, zakaj je oblast ne jemlje niti kot tako, ko pa posveča veliko pozornost celo pustu, silvestrovanju in svetemu Martinu (zaradi vina seveda). Božič je le „prenevarna“ reč, da bi ga kazalo upoštevati.
Pred prazniki se iz zahodnih držav vračajo naši delavci na božične praznike. Ko pa pridejo na to stran meje,
(dalje na strani 35)

france bevk
kaplan
martin
Čedermac
--------------------------------—------------------------------------\
Italijanske oblasti v Beneški Sloveniji prepovejo rabo slovenščine tudi v cerkvi in pri verouku. Šestdesetletni kaplan v Vrsniku Martin Čedermac se temu upre, zato mora na zagovor k prefektu v Čedad.
Italijanske oblasti nanj vedno bolj pritiskajo, zato odide na skrivaj k nadškofu v Videm. Ta mu na njegove težave odgovori, da ni mogoče storiti več, kot je on, nadškof, storil, Čedermac mu pa očita, da je vsega kriva njegova neodločnost. Ponoči se vrne iz Vidma peš domov.
V_________________-____________________________________________________/
Znova je vzdihnil, tako iz srca, da se je preplašil jeka, ki se mu je iztrgal iz prsi. In se mu je porodila drzna, nemogoča želja, kakor še nikoli v življenju. Da bi se mu v tej samoti prikazal Kristus, a on bi padel pred njim na kolena. „Povej mi, Gospod, reci mi, da sem na pravi poti; potrdi me v veri!“
Ta misel, porojena iz dušne stiske, je bila tako živa, da je za hip začutil senco ob sebi. Zdrznil se je, skoraj bi mu bila palica padla iz rok.
„Glej, saj ne vem več, kaj delam,“ je zašepetal pri sebi in se skesano pokrižal. „Izčrpan sem, menda se me loteva mrzlica, bledem. Jutri, ko se bom prespal . . . “
Bil je zopet na samoti, daleč za vasjo, njive so izginile, cesti se je približalo pobočje hriba in reke. Voda je rahlo, zamolklo šumela v globoki strugi, nad katero je viselo v sapi pošastno razgibano drevje. V gori je enakomerno šumelo; pesem vetra, ki je bila podobna padanju številnih slapov.
Na drugi strani Nadiže, ob glavni cesti, so mežikale luči. Od Kobarida je privozil avto; dva trakova svetlobe sta kot svetle tipalke rezala mrak.
Nebo na vzhodu se je rahlo razsvetlilo, bledelo je bolj in bolj; mesec je bil skrit za oblaki, ki so precejali sivo svetlobo. Tema se je razredčila; pokrajina je bila kot po-bledela slika s črnimi obrisi dreves in komaj vidnimi sencami.
Tedaj se je Čedermacu znova zazdelo, da hodi nekdo za njim. Ozrl se je še enkrat; nikogar ni bilo, le samotna drevesa so stala ob poti.
Obšel ga je spomin . . . Pred letom je nekoč hodil po
isti poti, ko ga je dohitel neznanec v turistovski obleki. Bil je gost mrak, ni sledu po mesečini, le od zvezd je rahlo sijalo, ni mu razločil obraza. Zaradi samotne poti mu je bila družba ljuba, toda besede, ki jih je govoril neznanec, so mu bolj in bolj prebujale srh po hrbtu. Bil je velik porogljivec, s slastjo se je norčeval iz vsega, kar je bilo Čedermacu sveto.
Med letom je bil že pozabil nanj, zdaj pa se mu je zazdelo, da njegovi koraki odmevajo v noč in ga motijo. In kakor da so njegove besede žive obvisele v zraku, da jih zdaj sproti pobirajo njegove misli.
Takrat, pred letom, se je bil razvnel v ogorčenju, dvignil palico in zavpil: „Proč, satan!“ Zdaj, v tem trenutku, pa se mu je roganje kot robida oprijemalo duše, postiljal mu je z grenkimi občutki . . .
V Landarju pod hribom je odbila ura. Glasovi so Čedermaca zdramili, da je postal in si obrisal znojne kaplje, ki so mu kljub hladu stopale na čelo. Zavedel se je in se zgrozil. Kaj se z njim godi? Kaj se z njim godi? „Proč, skušnjavec!“ je glasno zaklical in dvignil palico.
Znova jo je spustil na cesto in sklonil glavo. V prsih se mu je trgalo, v srcu mu je vrelo in se pretakalo, kakor da se mu je sesula notranjost. Noč ga moti, zlodej mu je sedel na dušo in ga skuša ... Da bi čimprej dospel v samoto svoje izbe!
Odganjal je misli, zatiral občutke, naglo stopal po cesti in po klancu, ki se je spenjal v hrib. Pred vsako te-njo ob poti se je zdrznil; visoko v hribu je vpila sova.
Ostale dogodke te noči je doživljal le kot v omotici. Pozneje so mu le v odlomkih prihajali v zavest . . . Naj-
rajši bi nikogar ne bil videl, z nikomer govoril, dokler v samoti svoje izbe ne pride sam s seboj na čisto.
Dospel je do Vrsnika, tedaj se je začudil: v večini hiš so še gorele luči. Krčma pri Špehonji je bila posebno razsvetljena; na drevje in na breg so padali svetli kvadrati, v katerih so se premikale sence. Nič petja ne gostilniškega šuma, le glasovi razgovora so mu zamolklo prihajali na uho.
Prišel je bliže in opazil, da stoji pred lipo gosta skupina mož. Zaslišali so ga, četudi ga še niso mogli zagledati v mraku, utihnili so in se vsi hkrati zastrmeli v klanec.
„On je!“ se je oglasil nekdo. „Seveda je on. Saj ga poznam po hoji.“
Že je skoraj dosegel krčmo, ko so mu stopili nekaj korakov naproti.
Čedermac se je ustavil in se oprl na palico, ustavili so se tudi možje.
Tudi fantje, ki so bili dotlej v izbi, so prišli in pristopili h gruči. Za hrbti se jim je stiskal Špehonja.
Kaplan jih je začuden zrl. Kaj mu hočejo? Kaj to pomeni? Med njimi je videl tudi Breškona, Birtiča in kovača Vanča. Zresnjeni obrazi so jim rahlo žareli v medli svetlobi, ki je padala skoz okna; v očeh se jim je izražalo začudenje, pomešano z zadovoljstvom.
„No, kaj je?“ se je oglasil. „Kaj me tako gledate?“
„Torej ste se vrnili!“ je spregovoril Breškon.
„Seveda sem se vrnil. Zakaj bi se ne bil vrnil? Kaj pa vi še vedno na nogah? Ob tej pozni uri?“
„Pravkar smo se posvetovali. Če bi vas še ne bilo, bi vas šli iskat.“
„Isk_at?“ se je zavzel kaplan. „Kako — iskat? Kam?“
„V Čedad, v Videm, kaj naj vemo! Obljubili so nam, da_se vrnete.“
Čedermac se je .zmerom bolj čudil.
„Pa kdo vam je obljubil?“
Tedaj so govorili vsi hkrati. Bilo je, kakor da se je zdrl plaz grušča, ki se vali v dolino.
Čedermac je s težavo lovil besede, ki so se prehitevale; zaradi omotice, ki mu je pijanila duha, jih je le z muko povezaval v smisel. Ustvaril si je medlo predstavo, kaj se je prejšnjo noč godilo v vasi. Birtič se ni le širo-koustil, ko je trdil, da ga ne dajo odpeljati. Kovač Vane je bil opazil, da so prišli ponj, in je sklical ljudi. Ko so prazni prišli od kaplanije, so bili zbrani že vsi možje in fantje; niso mogli verjeti, da ga res nimajo s seboj. Morda pa so ga odvedli po stranski poti, po stezi, da bi jih prevarili. Zastavili so jim pot, kri je gorela, stiskale so se pesti, padale so grozeče besede. Ne dajo gospoda in tudi nočejo, da bi ostali otroci in starši, ki ne znajo jezika, brez božje besede kot živali v gozdu. Tega se ni bal Povedati niti Birtič; le Špehonje ni bilo, iz previdnosti se hi dal doklicati.
Zastopniki oblasti so stali kakor okamneli, dušila jih je jeza in osuplost. Tega niso pričakovali. Ne samo, da je bil kaplan opozorjen in jim je ušel, zdaj še ta očitni uPor. Strašili so, grozili, a možje so stali ko stena; le en hepremišljen korak, tekla bi bila kri. Zbali so se, jim mirno prigovarjali in jim obljubili, da se kaplan vrne.
Otroci z UNCA, vasi ob cesti Planina—Rakek.
Vrsničani so jim le z nezaupanjem odprli pot, da so odšli po klancu . . .
Čedermacu je od besed kar šumelo v glavi. Bil je začuden. Še zmeraj ni do konca poznal svojih ljudi. Morda so največ pripomogli k njegovi rešitvi. Bil jim je hvaležen, ganjen do dna duše, čeprav mu od velike izmučenosti obraz tega ni izražal. V svoji radosti so bili malce razočarani nad njegovo ravnodušnostjo. Ob misli, kaj bi se bilo lahko zgodilo, ga je spreletel srh po telesu.
„Torej je bilo le bolje, da sem pobegnil,“ je spregovoril zamolklo iz svoje poslednje misli. „Sicer bi si bili nakopali nepopravljivo nesrečo.“
„Še tako ni gotovo, da ne pride kaj nad nas,“ je rekel Breškon.
„Ne verjamem. Dogodka niso v lastno korist tako opisali, da bi se višja oblast zaradi ugleda čutila primorano seči po ustrahovanju. Boje se očitka, da niso dovolj poz^ nali pravega razpoloženja ljudstva.“
„Pa kako ste to zvedeli, da gredo po vas?“ je vprašal Vane. „Kdo vam je povedal?“
Čedermac se je ozrl po obrazih mož, oči so se mu ustavile na Birtiču.
Ta ga je s pogledom rotil, naj molči. Bal se je.
roman
s
§i
■
„Nekdo izmed vas mi je prišel povedat,“ je rekel kaplan. „Ne smem ga imenovati. A tu pred vsemi ga pohvalim in se mu zahvaljujem. Usluge ni storil le meni, ampak tudi vam. In tudi vam se zahvaljujem,“ mu je od ganjenosti zapel glas. „Če se bomo zmeraj tako držali, se nam nič ne more zgoditi.“
Nastalo je nekaj trenutkov molka.
„Zdaj je torej zopet, kakor je bilo?“ je vprašal Birtič. „Kako?“
„Po starem. Mislim — v cerkvi. Saj za to gre.“
Za to gre? Da, za to gre.
Čedermac je stal kot olesenel, z zbeganim pogledom je premeril može. Vse, kar je po poti z muko odganjal, mu je zdaj hkrati splavalo na površje. Kaj naj jim reče? Kako naj jim pove? Zaklel se je bil: nikoli več! — a to ni bilo glavno. Bal se je njihovega začudenja, njihovih pogledov, besed in misli. Lagati jim ne sme, a tudi resnice jim ne more povedati.
„Da, v nedeljo bo vse po starem,“ mu je v stiski samo po sebi prišlo na jezik. In se je že skesal. Kaj je rekel? Kaj počenja? Preklicati ni mogel.
„Lahko noč, možje!“ je hitel; ni mu bilo več obstanka na mestu. „Pojdite domov! Lčzite! Pozno je že ... “
In se je skoraj opotekel po klancu. Počutil se je neizrekljivo bednega. Saj bodo tako in tako zvedeli!
Obstal je in se ozrl, kakor da jim je hotel nekaj zaklicati, ki so še vedno stali na mestu. Pa se je znova pognal dalje.
Bil je razburjen do zadnjega vlakenca, ko je prišel domov.
Iz kaplanije je še zmeraj sijala luč in trepetala na drevju. Kako da Katina še ni šla spat! Bil je tako do konca razdražen, živčno napet, da ga je vsaka malenkost jezila.
Vrata so bila zaklenjena, s palico je potrkal nanje. Katina mu je odprla.
„Ti si? Martinac!“
Hotela se mu je vreči okrog vratu, a mu je, ko ga je videla tako grozeče resnega, le segla v roko.
„Zakaj pa še nisi šla spat?“ je strogo zarenčal.
Bil je prehudo zadet od drugih občutkov, da bi bil mogel razumeti sestrino veselje nad njegovo vrnitvijo. Bil je slep in gluh za vse drugo in ni opazil, s kako drhtečim srcem ga je pričakovala. Kako se je bala zanj, ko je v noči zaman trkala na vrata njegove sobe, kako je gine-vala od žalosti in skrbi, ko je spoznala, da je izginil kdove kam. Še je bila sled joka na njenem obrazu. V njeno razneženost in veselje je kanila grenka kaplja. „Čakala sem te, da ti dam večerjo,“ je zajecljala. „Kako si pa vedela, da pridem?“ je vprašal nekoliko mehkeje. „Ničesar ne potrebujem. Sem že večerjal. Pojdi in Ičzi!“
Katina je dvignila oči, v katerih so se ji nabrale solze. Tiho je odšla, tiho zaprla vrata za seboj. Čedermac ni slišal njenih korakov na stopnicah, niti diha stopinj nad glavo.
Sesedel se je in se mračno zastrmel v vrata. Bilo je, kakor da pričakuje misli in občutkov, ki so ga navdajali na nočni poti.
Ni mu bilo treba dolgo čakati, kot grozeče sence so
mu stopile v dušo. Dotlej še nikoli ni bil v takih škripcih, polaščal se ga je obup. Zamižal je, kakor da s tem pomirja svojo notranjost. Zopet je odprl oči, se ozrl po izbi, kakor da išče česa, s čimer bi se zamotil.
Zagledal je pismo, ki je bilo prispelo med njegovo odsotnostjo. Bilo je Severjevo, spoznal ga je po pisavi. Pretrgal ga je in ga hlastno preletel z očmi. Odgovor na njegovo drugo pismo. Tri redko popisane strani; opravičilo, da pismu ne more vsega zaupati. Naj ga vendar obišče, da se pomenita . . . Čedermacu je omahnila roka, pismo je zopet položil na mizo.
Branje ga ni raztreslo. Saj se je že v naslednjem trenutku komaj spominjal, kaj piše v pismu.
Zdaj ni bilo ničesar, kar bi ga moglo raztresti. Duh mu je bil prebujen, izbičan kakor še nikoli poprej. Topa omotica ga je popustila, lahko je mislil jasno, trezno, logično; zdelo se mu je, da bi v tem trenutku ne mogel storiti nobene nepremišljenosti. Preden leže, mora priti na jasno o marsičem, sicer znori.
Nehote se je spomnil one noči, ko je bil izmučen zaspal z glavo na mizi. Tiste ure so bile malenkost proti tem trenutkom. Dogodki zadnjih štiriindvajsetih ur, ki so kakor zver tičali v zasedi, so mu vedno jasneje stopali v zavest. In čudno — nenadno se mu je duh začel ukvarjati z malenkostnimi, čisto postranskimi stvarmi.
Zakaj je bil zopet trd s Katino? Kaj je zakrivila? Nenadoma mu je postala očita njena žalost in skrb, potem njena radost, ki ji jo je zagrenil. Zdaj morda bedi in joče. Ta misel se mu je kakor trn zasadila v srce, ni mu dala miru.
Vzel je svetilko, odšel po stopnicah in rahlo potrkal na vrata.
Katina mu ni odgovorila.
Tiho je stopil v sobo, kakor da se jo boji zbuditi. Zagrnjena je bila skoraj čez glavo, obraz je imela obrnjen v zid. Po belem vzglavju je bila sprostrta mreža njenih las. Tiha je bila, nepremična, a Čedermac je čutil, da ne spi. Pridrževala je sapo in prisluškovala.
„Katina!“
Obrnila je obraz, od solz mokra lica so se ji zasvetila v svetlobi. Velike oči so ji bile očitajoče, vendar so izražale hvaležnost in ljubezen.
„Zakaj ne spiš?“ ga je znova vznevoljilo. „Zakaj jo-češ?“
„Tako sem se bala zate!“ je zajecljala skoraj tiho. „Tako sem se bala!“
V tresočem se glasu je bilo toliko duše, da se je Čedermacu milo storilo. Zdaj je bila tako zelo podobna deklici iz dni, ko je bila pravkar prišla k hiši. Kadarkoli jo je zaradi otroške objestnosti trdo pokaral in se je razjokala, ji je pobožal lase, pa je bilo vse dobro. Moj Bog, saj mu je nazadnje le dobro delo, da skrbi zanj. Tega bi ji ne smel plačevati s trdoto.
„Saj se mi ni nič zgodilo,“ je rekel božajoče. „Vidiš, da se mi ni nič zgodilo. In se mi nikoli ne bo. Spi, Katina! Lahko noč!“
Dekle se je nasmehnilo skozi solze.
Odšel je s pomirjenim srcem.
Zdaj je lahko misli nemoteno posvetil le sebi. Tako čudno je bilo z njim, tako zelo čudno! Bil je izmučen, do
„Kaj bi storil Jezus Kristus na vašem mestu?“
konca izčrpan, saj prejšnjo noč ni spal in veliko je hodil. A bil je vendar prebujen do poslednje celice svojega telesa. Tudi če bi legel, bi mu duh neutrudno snoval in mu ne dal počitka.
Kadar je bil hudo vznemirjen, je vedno z naglimi koraki meril izbo. Tako tudi zdaj. Vsakikrat, ko je stopil mimo mize, je z ledjem zadel ob njen vogal, ne da bi se tega prav zavedel. Mrščil je čelo, ustnice so mu šepetale; zdelo se mu je, da dela končni obračun sam s seboj.
V duhu je obnovil vse besede, vse dogodke od prvega do zadnjega dne. Pisana krama, ki jo je razvrstil pred seboj. Mučil se je, da bi se znašel v blodnjaku živih nasprotij. Bilo mu je, kakor da išče nekega pogreška v računu, a ga ne more izslediti. Kakor da pleše po vrvi nad prepadom, iz katerega gleda črna tema.
Hodil je vedno nagleje, v krogu okoli mize, ki je stala sredi izbe. Roke je držal na hrbtu, vroč pot mu je stopal na čelo. Kakor da se zamotava v klobec, v nekaj temnega, nerazrešnega, kar se je strašno upiralo njegovi duši. Začetek mrzlice ali blaznosti? Stresnil je z glavo, kakor da odganja strahove, a so se mu znova spovračali.
_ Kaj je bil rekel o svojih vernikih, ki ga je vse dni mučila skrb za njihove duše? Od dvoma o pravičnosti Cerkve, o krščanski pravičnosti, je le korak do dvoma o Bogu. I\le, nikakor mi ne pravite, da nimate sredstev! Kaj bi storil Jezus Kristus na vašem mestu? Greh bi javno obsodil in prevzel vse posledice. Tega niste storili!
Stiskal je zobe, napete ustnice so se mu premikale, kakor da na tiho izgovarjajo besede . . .
Bog nas lahko tepe in kaznuje za grehe, a kako more dovoliti, da uničijo, kar je on ustvaril? Kako more dopustiti, da se komurkoli z nasiljem vzame Njegova beseda, ki edina vodi k večnemu zveličanju? . . .
Bil je semeniščnik, ko je dobil v roke knjigo nekega brezbožnega filozofa in jo je požrl od prve do zadnje strani. Njegovi zgovorni dokazi, da ni Boga, so se presenetljivo ujemali z besedami neznanca, ki ga je pred letom v noči spremljal skozi dolino. Vse na videz logično, trdno povezano, brez ugovora.
Čedermac ni bil globoko podkovan v filozofiji, a je lahko z isto prepričevalnostjo dokazal božjo navzočnost. Pa se je le nerad zatekal k temu, nič mu ni bilo tako proti srcu. Bog se ne da dokazati z matematično formulo, z njo ga tudi ni mogoče zanikati. Ljudje, ki se mu približaj zgolj z razumom, so daleč od Njega.
Čedermac ga je dojemal s srcem, z vso dušo, kakor njegova mati. Vse drugo mu je bilo postransko. Ne bi ga mogle omajati navidezne neskladnosti, nad katerimi se je zdrizal, porušiti bi mu ga mogla le čustva ... Ta pa so ga v tem trenutku grabila kot vrtinec in ga kot plaz nesla s seboj . . .
Obstal je sredi izbe. Bilo mu je, kakor da je nenadoma obstal sredi žive groze, v kateri je plaval, da je v strahu dvignil in razprostrl roke.
Ali je preteklo le nekaj minut? Več? Morda je bilo le nekaj strašnih trenutkov.
Ni vedel. Stal je, kakor da ga je nenadoma obšlo veliko, grozno, do konca uničujoče spoznanje. Odkod? Iz jasnega razuma? Iz mrzličnih blodenj? Iz neke logične nujnosti, iz bridkih neskladnosti, iz globokih, velikih vzrokov?
„Saj ni mogoče! Saj le sanjam!“
In kakor da se ne more prebuditi, mu je gluho, bolestno zastokalo v grlu.
Roke so mu padle ob telesu, zopet je hodil, naglo, hlastno, kakor da je zašel v gozdu in ne najde steze.
In mu je bilo, kakor da so mu nenadoma umrle vse
hude misli. V srcu se mu je porajala čudna mehkoba, kakor da izhaja iz podzavestnega kesanja. Samo trenutek, pa bi se mu solze udrle iz oči, razjokal bi se kot otrok.
Zopet se je ustavil, pogled se mu je uprl v steno, v senco, ki je stala v kotu med oknom in naslanjačem. Kakor da mu je bila prej tančica zagrnila zavest in se mu je zdaj zopet počasi odgrinjala. Postajalo mu je čedalje jasneje, kaj se godi z njim.
Moj Bog! Moj Bog! Zgrozil se je, noge so mu klecnile, da bi se bil skoraj zgrudil na kolena.
„Kaj ste storili!“ je vzkliknil iz polne zavesti in dvignil roke. „Kaj ste storili!“ mu je glas potišal kot v skruše-nosti, roke so mu padle ob telesu.
Znova je stopil po izbi, tako naglo in zagrizeno, kakor da hoče skozi steno, a že se je ustavil.
S pogledom je poiskal Križanega v kotu. Na razsekanem telesu mu je trepetal medel blesk luči, oči so se dobrotljivo in strogo upirale vanj.
Čedermac je bil nekaj trenutkov kot ohromel pred tem pogledom. Nato se je pokrižal in se naglo obrnil. Poiskal je ključ od zakristije in gologlav stopil na prosto.
Objel ga je hladen veter, na nebu ni sijala nobena zvezda, pokrajina je bila vsa v sivi svetlobi. Tenje dreves so se premikale kot žive, listje je šumelo, se trgalo in z rahlim šelestom legalo na tla. Vas je spala, v nobeni hiši ni bilo več luči.
Odklenil je zakristijo in s tesnim občutkom v srcu stopil v cerkveno ladjo. Skoz okna se je precejalo le bore malo svetlobe, oltarji in podobe križevega pota so se le nejasno odražali iz mraka. Rdečkasti prameni večne luči so se usipali le po prezbiteriju, plezali po tabernaklju in
svetnikih glavnega oltarja. Po vseh kotih so stale sence; zdele so se žive, kakor da se iz njih svetijo fosfornate oči.
Gospod Martin je skrušen pokleknil pred oltar in sklenil roke. Šepetal je vročo molitev, bolj s srcem kakor z ustnicami. Noge so se mu tresle v kolenih, tresle so se mu tudi roke.
Zdaj, ko je klečal pred Njim, živim, so se mu na mah razpršili vsi dvomi, veroval je trdneje kot kdaj prej. Kdo pozna Njegova pota? Pride dan, ko jih bo stokrat ponižal, ki se zdaj veselijo krivične zmage. Bog je pravičen, življenje je pravično. Kdo ve, ali ne bodo naše solze maščevane na njihovih otrocih? Bog, ti veš! Kaj naj človek stori iz svoje lastne moči? Nič, nič. trikrat nič! V svoji stiski ne najde opore nikjer, razen v Bogu. Vse samo umazanost, beda, skrb, trpljenje in krivice, krivice . . .
In je molil, molil, molil. Zase, za svoje vernike, za Cerkev.
„Saj vidiš, kako je že z menoj, a kako bo šele z drugimi!“
Od ganjenosti in izmučenosti se mu je utrnila solza in mu zdrknila čez lica. Nato druga. Minute neizmernega olajšavanja, ki so ga do konca pomirile.
Obhajala ga je neizmerna blaženost, obenem se ga je bolj in bolj polaščala utrujenost, ustnice ga niso več ubogale, molitev mu je zamirala.
Pokrižal se je in se dvignil, tiho je stopil iz cerkve.
Pred kaplanijo se je nenadoma prestrašil in obstal. Katina je čepela na velikem kamnu in se le za silo oblečena tresla od hladu. Ko se ji je približal, se je dvignila pred njim kot duh.
„Kaj pa ti delaš tu?“ se je vznevoljil, a se je takoj' premagal. „Kaj ti je prišlo v glavo?“ je rekel mehkeje.
Od
ganjenosti se mu je utrnila solza in mu
zdrknila čez lica.
„Slišala sem, da si odšel iz hiše,“ je izjecljala.
Čedermac jo je gledal v mraku, ki je tresoča se stala pred njim. No, da! Je že prav. Saj jo je razumel. In mu je bilo dobro, lahko, skoraj veselo pri srcu.
„Ti si pa res otrok,“ se mu je obraz nategnil v dobrohoten nasmeh. „Cel otrok! Molil sem. Pojdiva! Škoda, da je tako pozno; skuhala bi mi kave. Ne, ne-moreš!' Jutri moram maševati.“
Tiho, drug za drugim sta stopila v kaplanijo.
„Katina, ali kaj moliš?" jo je nenadoma vprašal, ko sta stala v veži.
„Seveda molim,“ ga je dekle začudeno pogledalo.
„Prav, le moli!“ mu je potišal glas. „Zdaj nam ne preostaja drugega kot molitev ... Tudi zame moli! Zdaj pa pojdi! Tudi jaz bom legel . . . “
Vzel je svetilko in odšel v spalnico. Bil je tako zelo miren, kakor da se vse te dni ni nič zgodilo. Bal se je le, da ne bo dosegel postelje in se bo prej zgrudil in zaspal.
VETER JE POTIŠAL, vela je rahla sapa, nazadnje se je tudi ta pomirila. Nastopila je jugovina, tihota vlažnih jesenskih dni, utoplilo se je. Oblaki so se enakomerno razdelili čez nebo, se kot siva ponjava spenjali od gora do gora. Le pod vrhovi so se še pasle bele plasti megla, tako tenke, da je bilo skoznje videti pobočje.
Začelo je deževati, enakomerno, drobno, kakor da rosi. Zemlja se je mehčala, veje so se svetile od mokrote, listje se je osipalo in tkalo rjave preproge pod drevesi. Narava je bila pusta, zavita v žalost; po zapuščenih strniščih so se spreletavale jate vran.
Čedermac se je bil že tisto jutro namenil z doma, a ga je zadržalo vreme. Z dežnikom ni rad potoval, niti po blatnih poteh.
Severjevo pismo je še enkrat prebral, zdaj pazljiveje kot prej; odločil se je, da ga obišče. Ne le zaradi prijaznega vabila, tudi iz lastnega nagiba; tega, kar je od prejšnjega večera nosil v duši, bi nikomur ne mogel zaupati, razen njemu. Kljub nestrpnosti je odhod odložil za naslednji dan; morda se bo zvedrilo.
Po kosilu se je zaprl v spalnico in sede ob oknu v sivi svetlobi bral časnike.
Bil je veder, boder; samemu sebi se je čudil, da se počuti tako krepkega. Noč je prespal trdno, „kakor ubit“; skoraj bi bil zaspal uro za mašo, Katina ga je le stežka doklicala. Ni se mu uresničila bojazen, s katero je legel v posteljo, da bo morda zbolel. Imel je občutek, da bi spal še dolgo, ves teden, pa bi mu še ne bilo zadosti.
Živci so mu bili napeti, na nogah ga je držal le neki notranji ogenj, četudi ga je bil na videz sam mir. Le na videz.
Ni ga dolgo vzdržalo na mestu, komaj za uro, že je pretrgal branje, zganil časnik in ga položil na okno.
Dvignil se je in se oziral po kakem novem opravku.
Skoraj do večera se je motil s tem, da je svoje naj-uubše knjige znova prenesel iz spalnice v izbo. Bilo mu je pusto brez njih, najrajši jih je imel zmeraj pred očmi.
Uredil jih je, obstal pred njimi in se jih dotikal s prsti, kakor da se rokuje s starimi znanci.
To in ono je zopet vzel v roko, ne da bi jo bral, le ogledal si jo je, kakor da jo vprašuje: „No, kako ti je? Koliko časa se že poznava!" Prebral je dve ali tri vrstice, počakal za trenutek, da se mu je obudil ta ali oni spomin, nato jo je zaprl in zopet postavil na prejšnje mesto.
Saj ni bilo prvič, da se je na ta način kratkočasil in užival kakor skopuh nad svojim zakladom. Danes se mu ni dotikalo le srca, prevzemalo ga je do dna duše.
Ko je odprl sveto pismo, ki se mu je ponujalo vezano v črno platno z mehkimi platnicami, so mu oči obstale na nekih besedah. „Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce . .“
Zamižal je za trenutek, postavil knjigo nazaj, segel po drugi, da bi jo prav tako odprl, a mu je roka nenadoma zastala.
Znova je vzel sveto pismo. Saj je besede znal že na pamet, tisočkrat jih je prebral v življenju, vendar jih je hotel videti še enkrat. „Udaril bom pastirja ..."
Na ustnice mu je legel nasmeh, ki je izražal več kakor te besede. Nič več burnih občutkov, ni se razvnel kakor ponavadi; kakor da je prejšnji večer stopil iz sebe in motri in presoja zdaj svoje boje in bolečine z mirno preudarnostjo.
Besede, ki so bile že daleč, so se mu zdaj vsiljivo vrivale v zavest. „Ljudje so dobri, vdani . . . kmalu pozabijo ... le njihovi dušni pastirji . . . “ Tako približno se je glasilo, ni se več dobro spominjal. Zlodej je dober psiholog.
Tiste dni je Čedermac rad mislil v podobah, tudi zdaj mu je stopila pred oči živa slika: pastir leži na tleh, a ovce razkropljene bežijo v volčje žrelo ... Ta predstava je bila tako živa, da ga je zbodlo do srca in ga nemilo stresnilo. Za trenutek ga je obšla zavest, kako je bil njegov napor beden, ko ni šlo za duha in za srce, ampak za surovo silo.
A kaj naj bi bil drugega storil? Ali njegovo prepričanje, ki si ga je zgradil v življenju, res ni vredno boja?
Odložil je knjigo, se obrnil in prisluhnil v šum vode, ki je tenko pela po kovinastem žlebu mimo okna. Skrivnostna pesem, ki jo je kdaj pa kdaj z uteho poslušal v deževnih nočeh, ko je nespečen ležal v postelji.
Na to je pomislil le s koncem zavesti; ostro je prisluhnil le svoji notranjosti. Za prepričanje, ki ni vredno trpljenja, ni mesta v človeški duši. Znova se je nasmehnil, kakor da ga je ta misel do konca zadovoljila.
In se je čudil. Kako je ta dan z lahkoto hladno preudarjal, grebel vase! Dotlej je mislil le nase, na svoje muke in skrbi, kakor da je os, okoli katere se sučejo dogodki.
Ali ni vsakteri izmed njih nosil svoje breme? Da! Saj to jim je lahko bral že iz besed, obrazov, iz oči. On je samo delček. Vsak ne nosi svoje bolečine na dlani, saj je tudi on ni nosil.
Kdo bi vse to opisal? Kateri genij? Ne nastala bi knjiga, zrasia bi cela knjižnica. Najgloblja trpljenja so najti-šja, zä vedno izgubljena kot voda v pesku.
bo še
		
		f	A razširi, raztegni se, krog domovine, razpni se kot morje v brezbrežno obzorje, dom moj!	Župančič V	J
( anglijg )
Z našimi adventnimi in božičnimi srečanji se dogaja podobno kot našemu telesu. Lahko bi rekli — no ja, nič posebnega. Stvari se v glavnem ponavljajo. Poznamo se že vrsto let. In vendar niso naše maše in pomaše nikdar enake. Življenje je vedno novo. Tekoča reka ima vedno novo vodo v stari strugi. Kri v telesu dobiva vedno nov zrak in novo hrano; mi sami se tudi spreminjamo. Tako so naša srečanja kljub vsej stari utečenosti — vedno nova in sveža. Sonce je tudi vedno isto in kakšne krasote izvablja iz stare matere zemlje, ki je tudi, bi rekli, vedno ista. In vendar se tudi ona obnavlja, zakaj Duh govori: glej, vse delam novo.
Ravno ta nova zvestoba, bratstvo in ljubezen, ki jih doživljamo ob naših srečanjih, so vredni omembe in hvaležnosti. Pravi umetnik bi znal iz vsakega našega srečanja izluščiti dragocen kamen ali mnogo dragocenih kamnov. Imenoval bi jih: gostoljubnost, prisrčnost, plemenita predanost in nadvse čudoviti biser žrtve ali darovanja zastonj. Videti in doživeti lepoto teh dragocenih kamnov nas mika, zato smo vedno tako polnoštevilni pri naših mašah — v Walesu, v Midlandsu, v Yorkshire in Lancashire, v Bedfordu.
In navsezadnje — samo ti biseri ostanejo z nami, saj so naloga našega osebnega in skupnega življenja. Počasi se le učimo razumeti in izkoristiti vročino in pritiske življenja, da sami postanemo diamant.
Diamant je v bistvu preprosto oglje, ki je modro izkoristilo težave. Božje kraljestvo je namreč podobno skritemu biseru.
" avstrija )
GORNJA AVSTRIJA
UNZ — Božični prazniki so za nami. Zdomci so tedaj pohiteli domov k svojim družinam. Mašo Gospodovega rojstva smo doživljali v uršulinski cerkvi. Obisk je bil nad pričakovanjem. Božične pesmi privabijo tudi tiste, ki navadno ne prihajajo. Na Štefanovo je bilo bogoslužje popoldan. Nato smo se zbrali v našem centru k božičnici. Prebrali smo še enkrat Lukovo poročilo o Jezusovem rojstvu in zapeli nekaj božičnih pesmi. Ga. Vrečarjeva nam je pa prebrala božično črtico, ki jo je napisala Erna Meško. Z njo smo doživljali božič naše mladosti. Nato je bila pogostitev. Žene so prinesle
pecivo in potice, pripravile kruhke, skuhale vino. Seveda je bilo tudi dosti pomivanja. Vsem, ki so pomagale, res iskrena hvala. Ob harmoniki smo peli božične in narodne pesmi. Ob devetih zvečer smo se zadovoljni razšli.
Na nedeljo svete Družine smo se duhovno združili z domovino, ki je ta dan praznovala izseljensko nedeljo. Pismo narodnega direktorja izseljenskega dušnega pastirstva škofa dr. Stanislava Leniča smo pa slišali že na Štefanovo, ker je ta dan božja služba bolj obiskana. Seveda smo se po maši zbrali tudi v centru.
Na drugo januarsko nedeljo smo slavili rojstni dan in god ge. Angele Roschnai roj. Plajnšek iz Trauna.
V nedeljo, 23. februarja, bomo, če Bog da, slavili zlato poroko zakoncev Tkalec, prav tako iz Trauna. To bo prva zlata poroka, odkar je bilo leta 1967 obnovljeno slovensko dušno pastirstvo v škofiji Linz. Prav prisrčno vabljeni vsi rojaki k tej izredni slovesnosti.
SALZBURŠKA
SALZBURG — Na tretjo decembrsko nedeljo smo imeli po maši tudi v Salzburgu božičnico. Na žalost so bili odsotni bogoslovci, ker je bilo tisto nedeljo diakonsko posvečenje na Koroškem. Semeni-ški ravnatelj nam je dal na voljo lepo dvoranico v pritličju. Gospe iz Frei-lassinga so se potrudile in napekle potic in pecivo. G. Namestnik je prinesel klobase in pečeno meso in prikuhe. Izseljenski duhovnik je pa poskrbel za pijačo, največ kuhano vino. Ob takem srečanju še posebej čutimo, da je hudo, ker nimamo več prostora, kjer bi se lahko vedno po maši zbrali. V zdomstvu so za skupnost taka srečanja res potrebna. Vsem, ki so pomagali, da je večer lepo uspel, naj Bog povrne.
TENNECK
V nedeljo, 12. januarja, je bilo vreme zelo slabo. Na vse pretege je deževalo, med gorami pa snežilo. Pa je kljub slabemu vremenu prišlo toliko ljudi, da .se je duhovniku splačalo iti na 172 km dolgo pot do tja. S to nedeljo smo zaključili božične praznike in smo seveda prepevali božične pesmi.
Po maši smo se kar pred cerkvijo dogovorili, da bomo v februarju irneli po maši pustovanje. Sicer bodo v dvoranah spet nekaj popravlja-'i, pa upamo, da bomo le dobili en prostor za našo zabavo. Vsi ..Salzburžani“ so lepo povabljeni k obisku tenneških rojakov.
I belgijo ^
limburg-liege
Poročali smo že o uspehih naše-ga pevskega zbora ob koncu leta 1985. To je pevcem dalo pobudo, da se še bolj pridno vadijo. Hvaležni Sm° jim. Vršijo zelo lepo poslanstvo. Slovence v častni luči predstavljajo pred tujim svetom. V ietu 1986 jim želimo še lepših uspehov.
Poroka: G. Boris Oštir je v Op-grimbie 14. 12. 1985 popeljal pred oltar svojo nevesto gdč. Nado Ja-koš. „Vesela mladina“ je bivšemu članu pred cerkvijo pripravila lep sprejem. Mlademu paru iskreno čestitamo in voščimo obilje božjega blagoslova.
Ga. Ana Hosner iz Dilsena je na koncu preteklega leta bila že drugič žrtev roparskega napada. Krivcev še niso dobili. Ge. Ani, naši zvesti sodelavki, pošiljamo posebne pozdrave.
( francija )
PARIZ
Maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa v Chatillonu, poleg Slovenskega doma.
Božični prazniki so za nami. V deželah, kjer znajo ceniti svojo narodno, versko in kulturno identiteto, je božič za šolske otroke povezan s šolskimi počitnicami, za odrasle pa s prazničnim, nedelovnim dnem. Pisatelj Ivan Pregelj v svojem spisu „Mlada Breda“ pravi, da so v božičnih urah „pozabljene skrbi in bridkosti“, da je to „večer, ki odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti, ki pogasi strahove srda in jada, zabriše kesanj gore in madež preteklosti“.
Tudi mi smo poskušali lepo in dostojno praznovati naš božič. Za polnočnico je bila cerkev kar premajhna. Pred polnočnico so nas otroci presenetili z božičnico, ki so jo pripravili ob jaslicah pod skrbnim vodstvom obeh Janezov, ki tudi sicer tako prizadevno skrbita za zunanjo lepoto našega bogoslužja. Po polnočnici kakor tudi po maši na božični dan smo božično praznovanje še nadaljevali pred jaslicami v dvorani ... ob slovenskih poticah, ki so jih prinesle gospe.
Pa tudi Silvestrovo smo preživeli v prijetni družbi v dvorani Slovenskega doma. Smo dolžni posebno zahvalo vsem, ki so silvestrovanje
pripravili in vso noč požrtvovalno skrbeli, da je vse lepo potekalo, če pomislimo na kuharice, na godce, na vse, ki strežejo, pa še na gospe, ki od srečanja do srečanja prinesejo razne „dobrote“, se morda včasih premalo zavedamo, koliko je požrtvovalnosti in nesebičnega truda v njihovem delu. Zato še enkrat prisrčna hvala!
Ker je letos Velika noč zelo zgodaj, bo post že pred durmi, ko boste to številko dobili. Zato pa vas Društvo Slovencev še prej vabi na pustno srečanje, ki bo v soboto, 8. februarja. Točno ob sedmih zvečer bo maša v cerkvi, nato pa srečanje v dvorani. Prinesite s seboj polno domačega veselja, vse drugo bo na razpolago na mestu!
MELUN (Seine-et-Marne)
Skupna maša bo prvo nedeljo (2. 2.) v poljski cerkvi v Dammarie. Enako v marcu.
AUMETZ
Miklavž nas je lani obiskal šele 15. decembra in je bil že kar božično navdahnjen. V veliki dvorani je bilo poleg odra postavljeno veliko božično drevo in oder sam, kjer je delil darove otrokom, mladini in odraslim, je bil prav tako okrašen z božičnem zelenjem. Imel je s seboj tudi parklja s košem in metlo, toda kaj naj le-ta napravi, če ne dobi dovoljenja od Miklavža?
Po Miklavževi zaslugi so imeli člani društva, kdor se je le prijavil, tudi izvrstno kosilo in popoldne za malico dobre slovenske potice. Poslušali smo tudi krasno petje moškega, ženskega in mešanega zbora. Zlasti so nas poživile pesmi: Žabe, Božična sveta noč, Blažena noč in pa Prešernova Zdravica. Med „prostim časom“ je bil na programu srečolov z manjšimi dobitki in tako so se ljudje, ker je bilo še kar lepo vreme, v prijetno topli dvorani zadržali tja do 7. ure. Ob razhajanju smo si drug drugemu voščili lahko noč z željo, da se drugo leto zopet dobimo na tem Miklavževem praznovanju.
V božičnih praznikih smo s poslu-
šanjem božje besede in prepevanjem božičnih pesmi v veselju in s prepričanjem izpovedovali našo vero v učlovečenje božjega Sina in njegovo ljubezen do nas; saj se je učlovečil zaradi nas, da bi mi v vedno večji meri postajali in postali deležni njegovega dostojanstva in njegovega kraljestva.
PAS-DE-CALAIS IN NORD
Božična skrivnost nas je zbrala okoli jaslic, kjer smo zlasti ob polnočnicah občutili božjo ljubezen do vsakega človeka. Lepa udeležba pri polnočnicah in dobro obiskana obhajilna miza je znamenje, da prazniki božjega rojstva niso samo lepa tradicija, ampak vir življenja milosti, ki nam jo je prinesel in zaslužil učlovečeni Bog.
V Lievinu sta v mesecu novembru v intimnosti svojega doma obhajala zlato poroko zakonca Dacar. Redko je to slavje v rudarskih družinah. Zato sta se toliko bolj iskreno Bogu zahvalila za vse, kar jima je storil v svoji dobroti. Iz vsega srca čestitamo k lepemu jubileju. Na še mnoga in zdrava leta!
Zlatoporočenca Dacar pred svojim domom v Lievinu.
Miklavž med slovenskimi otroki v Freyming-Merlebachu.
Po krstu so postali božji otroci; Vencenc Mlinar, Magalie Francoise Miceli, Sabina Decheville, Lucija Covilers; Rafael Clapcich, Viljem Bernard Galliano, Avrelija Helena Ivana Sturm ter Amandina Ivana Helena Sturm. Novokrščencem, njihovim staršem in botrom naše čestitke. Naj jih božje Dete blagoslavlja.
FREYMING-MERLEBACH
Za nami so prelepi božični prazniki, ki smo jih ponovno obhajali v naši slovenski kapeli. Ker smo pa že prejšnje leto uvideli, da bo tudi letos veliko ljudi, smo temu primerno pripravili prostore in uvedli novost, ki jo bomo uporabili pri vsaki večji slovesnosti, to je televizijski prenos v zgornjo dvorano. Tako lahko ljudje sodelujejo in hkrati sede med mašo, ravno s pomočjo sodobne tehnike. Tako so ta prvi poskus z veseljem sprejeli ljudje, ki so spremljali polnočnico v dvorani.
Silvestrovanje v Stiring-VVendlu, kjer je bilo navzočih čez 140 udeležencev, je lepo uspelo. Počutili smo se kot ena sama družina, ki s pogumom, dobro voljo in pripravljenostjo za nadaljevanje dobrega dela stopa v novo leto 1986. Vsem, ki so
žrtvovali svoj trud in napor, iskren Bog plačaj. Dobiček bo šel za odplačilo dolga, ki ga imamo za naš dom v Merlebachu.
Celodnevna srečanja so predvidena tudi v tem letu in sicer 19. januarja, 16. februarja, 16. marca, 13. aprila in 15. junija. Ne smemo pa ob tem pozabiti, da bo 30. aprila med nami ljubljanski škof dr. Stanislav Lenič, ki bo blagoslovil našo kapelo sv. Jožefa. 1. maja pa bo slovesno vodi! slovensko romanje v Habsterdiku.
7. decembra je bil gost našega doma sv. Miklavž, ki je bogato obdaril otroke do desetega leta starosti. Navzočih je bilo 35 otrok. Z njim sta prišla tudi dva parkeljna, ki sta nas posvarila in tudi temu ali onemu podarila palico v spodbudo k poboljšanju.
nemčija
STUTTGART-okolica
Film o šmarnogorskem zvonu. — Znano je, da je naš delavec Janez Blažič leta 1983 kupil veliki zvon za romarsko cerkev na Šmarni gori. Pri vlivanju zvona v Heilbronnu, transportu v Slovenijo in slovesni namestitvi na Šmarni gori je bila navzoča tudi filmska kamera. Rojak Peter Kajzer iz Stuttgarta je o celotnem poteku izdelal filmsko reportažo. Meseca oktobra lani je film predvajal v Stuttgartu. Gledalci in poslušalci so z zanimanjem sledili lepo izdelanemu prikazu nastanka, potovanja in ustoličenja zvona miru, kot ga je darovalec poimenoval.
Družinski večer v Forchtenbergu. — V nedeljo, 22. decembra, smo v Forchtenbergu priredili družinski adventni večer. Pretekla Miklavževa slavja in bližina božiča so bila po maši v farni dvoranici občutljivo navzoča. S svečkami osvetljen prostor in božičnim pecivom obložene mize, Miklavževe vrečke za brihtne glave, prijetno predbožično kramljanje in obujanje spominov, vse to
Jaslice prinesejo v stanovanje božično toploto. V Stuttgartu veliko naših družin ohranja ta lepi običaj. Pri Sinkovičevih sta se lani božični drevešček in jaslice lepo ujemala. Ko sta prišli sestrici Tatjana in Suzana Jejčič na obisk, sta se z Robertom in Andrejem postavili pred kamero.
je prinašalo posebno toplo razpoloženje med zbrane rojake. Taki večeri so koristni za dušo in srce za vse, ki čutijo, da jim je tekla zibelka nekje v Sloveniji, kjer živi še toliko sorodnikov in spominov, lepih in grenkih.
Štefanovanje v Esslingenu. — Življenje brez lepih običajev bi bilo dolgočasno. Naše tradicionalno
Pri Miklavžu v Stuttgartu, 8. decembra lani, otroci pozorno poslušajo angelsko sporočilo.
Štefanovanje v Esslingenu je resnično postal nepogrešljiv običaj in se lepo sklada z božičnim praznovanjem. Tako je bilo tudi lani na praznik sv. Štefana. Po maši se je nad 150 rojakov zbralo v farni dvorani, zaviti v božično razpoloženje. Tudi to pot je bila na sporedu tombolska igra za božični drevešček, ki se je prepoln darov klanjal navzočim in čakal, da ga objame srečna in hvaležna roka še neznanega dobitnika. Sreča je bila naklonjena nemškemu rojaku Rudolfu Voigtu iz Stuttgarta. Ker ni sladkosnedne narave, so lahko vsi navzoči otroci — in teh je bilo dolga vrsta — okusili dobrote glavnega dobitka tombole. Veselje je tako zaseglo vso dvorano.
Sožalje trem družinam. — Smrt je lani še v pozni jeseni močno zavihtela koso med naše vrste. V tri družine je prinesla solze in žalost. V Stuttgartu je 17. novembra tragično končal svojo življenjsko pot 47-letni
Slovensko mravljišče v Stuttgartu. Lani je prišlo na Miklavževanje kar 230 otrok.
rojak France Lamot, rojen v Brezovi gori. Deset dni pozneje, 27. novembra, se je božja dekla oglasila pri Trčkovih v Kuchenu in tam pretrgala življenjsko nit 42-letni ženi in materi Tereziji, rojeni v Samoboru. Na Miklavžev večer, 5. decembra, je bila zopet na pohodu v Stuttgartu in ugrabila 64-letnega Alojza Kranjčeviča, rojenega v vasi Kobile pri Leskovcu. Pokojni France Lamot počiva na pokopališču Dobrova pri Mariboru, Alojz Kranjčevič na pokopališču Leskovec pri Krškem, Terezija Trček pa na pokopališču v Kuchenu. Naj se odpočijejo od vseh živ-
Po maši v Schwäbisch Gmündu na VJürttemberskem. To pot so se otroci predstavili Miklavžu, ki jim je izročil lepa darilca.
jenjskih problemov in težav in živijo v božjem miru! Vsem sorodnikom iskreno sožalje. Naj najdejo tolažbo v veri, ki oznanja večno življenje in snidenje s pokojnimi pri dobremu, pravičnemu in odpuščajočemu Bogu.
KREFELD
Kot že dolga leta nas je tudi 15. decembra v Krefeldu obiskal sv. Miklavž ter obdaril malčke pa tudi nekaj odraslih. S tem nas je zelo razveselil, za kar se mu prisrčno zahvaljujemo.
Posebna zahvala gre kuharicam, ki so nam pripravile okusne kranjske klobase, hvala pa tudi gospe Boemans za njen dolgoletni trud,
ge. Tereziji Plot pa za okusno potico.
MÜNCHEN
Sredi zime smo, pa skoraj brez snega. Morda bo za pusta aii za veliko noč. Vsekakor ga še čakamo.
Kaj pa naša fara?
• Božični čas smo letos preživeli bolj množično in nekako bolj vpeti v božje skrivnosti kot druga leta. Že v adventu je prenekatera naša družina kupila adventni koledar za otroke in jaslice na lepenki — oboje iz Slovenije — tik pred božičem pa tudi posamezniki kasete z našimi božičnimi pesmimi, pa kadilo in oglje za blagoslov stanovanja na tri svete večere. Udeležba pri božični ma-
ši — posebej je treba omeniti tudi z izrednim okusom okrašeno cerkev Sv. Duha — je bila kljub temu, da je šlo za letošnji božič zaradi posebno ugodne razporeditve praznikov mnogo naših rojakov domov, neobičajno številna. Petje med mašo je bilo temu primerno močno. Pa tudi k polnočnici in na dan novega leta in Svetih treh kraljev je prišlo v našo domačo kapelo veliko ljudi.
•	Sedaj se odvija farno življenje po začrtanem programu dalje: nedeljske maše, sobotna šola, slovenščina za odrasle, pevske vaje zbora, srečanje ministrantov, obiski bolnikov, sprejemanje rojakov v vprašanjih zaposlitve .. .
•	Že tudi pripravljamo pustovanje, saj nas loči od njega le še pol me-
Pridne roke in čuteča srca naših mater in deklet se zrcalijo v teh vezeninah, ki so jih idelale na
našem tečaju v Münchnu.
seča. Iščemo nove točke zanj, saj se stare plošče brž obrabijo.
• Na daljšo roko pa že tudi pripravljamo materinski dan, izlet v Pariz, slovesnost prvega obhajila in zakonski tečaj.
NIEUW EINDE
Prvo nedeljo v januarju je Škrjan-ček imel svojo vsakoletno prireditev. Ob 15. uri je bila maša, pri kateri so Škrjančki in Zvon prepevali božične pesmi.
Škrjanček, ki šteje 15 članov, je nato pod vodstvom g. Ad Hamersa prav lepo zapel nekaj narodnih. Petje je na harmoniju prvič spremljal g. Franc Robek, ki v tej umetnosti sledi rajnemu očetu in starejšemu bratu. Tudi Zvon, katerega sedaj vodi g. Toni Kropivšek, je v mešanem in moškem zboru zapel nekaj pesmi, katerim so navzoči hvaležno prisluhnili.
Sledila je pogostitev vseh navzočih.
Naši hribolazci so nato pokazali film o njihovem vzponu na Triglav.
Za kritje stroškov odbor vsako leto napravi „dražbo“, ki poteka bučno in veselo.
Po službenem programu je g. Slavko Strman spet vzel harmoniko in slovenska pesem je veselo odmevala pozno v noč.
Skrjančkov večer je spet pokazal, da Slovenci na Holandskem še živijo in složno sodelujejo. Bog jih živi!
[ švedska]
V Sucku, časopisu švedske kato-iiSke mladine, so švedski božični običaji predstavljeni pod naslovom: ..Božič — krščanski in poganski Praznik. Člankar končuje z mislijo: .Joda jaz želim božič praznovati
krščansko. Želim ga obhajati kot Jezusov rojstni dan.“
Pred nedavnim sem slišal modro opredelitev napredka. Napredek je v tem, da človek zmore čedalje bolj precizno stvari ločiti med seboj in ob jasnem spoznanju, kaj bo mogel s pridom uporabiti, v čisti obliki deva na stran, kar si sam izbere. Preprosto rečeno, napredni naj bi znal ločiti zrna od plev in se obojega ob primernem času modro poslužiti. Takšno razločevanje je potrebno tudi ob izbiranju in ohranjanju prazni-ških izročil.
Švedi v svoji protestantski tradiciji ne poznajo polnočnice, a na božič se že zgodaj zjutraj zbirajo v cerkvi k zorni maši, ki ji pravijo „ju-lotta“. Imajo čudovite božične programe na radiu in televiziji. Moti le to, ker ne znajo postaviti prave meje med adventom in božičem. Ves adventni čas, zlasti še od praznovanja sv. Lucije naprej, 13. decembra, prepevajo božične pesmi. Z božičem povezujejo ihtivo nakupovanje, medsebojno obdarovanje in božično pojedino, kamor obvezno spada šunka kot nekaj nepogrešljivo božičnega.
Slovence je strogi bogoslužni koledar z nekdanjim postom pred božičem naučil vse gornje ločiti med seboj. Če nas kdo vpraša po naši tipični božični jedi, smo morda v zadregi, kaj odgovoriti, vendar čisto po nepotrebnem. Za božič so namreč že od nekdaj dobro jedli, pri tem pa so znali dobro razlikovati, kaj je božič in kaj so koline. Tudi z obdarovanjem je bilo tako. Darove je prinesel Miklavž, za božič pa je bila najpomembnejša polnočnica ter jaslice, kropljenje, božične pesmi ter družinska molitev na sveti večer.
Da bi poskrbeli za zdravo razlikovanje in za ohranjevanje pristnih slovenskih izročil, so naši rojaki na več krajev za slovenske otroke priredili miklavževanje, med drugim v Stockholmu, Köpingu in v Götebor-gu. Goteborški otroci in mladina so poskrbeli, da je bilo pričakovanje Miklavža napeto in zanimivo. Lajsi-čev Marko in Zobčev Aleš, ki sta korajžno in sproščeno nastopila v vlogi sv. Antona in sv. Petra, sta
Pok. Miroslav Prevolni iz Landskrone
pritegnila posebno pozornost malčkov in požela priznanje odraslih.
Kjer je bilo mogoče, so se naši rojaki udeležili skupnih župnijskih polnočnic, bolj oddaljeni pa so spremljali papeževo polnočno mašo iz Rima, ki jo švedska televizija že vsa zadnja leta direktno prenaša.
Pristno slovensko vzdušje ob petju slovenskih pesmi pa smo imeli v Göteborgu na Štefanovo ter v Landskroni in Malmöju na nedeljo sv. Družine. Ker je to obenem izseljenska nedelja, smo razmišljali o pomenu družine slovenskega naroda in se v molitvi povezali z vsemi rojaki doma in po svetu.
LANDSKRONA
7. decembra je vsled prometne nesreče na cesti med Landskrono in Billesholmom ugasnilo mlado življenje Miroslava Prevolnika. 20. januarja letos bi dopolnil 26 let. Najbolj ga bodo pogrešali njegovi petletni Fredy in še mlajša Jonas in Miro.
V veliko Prevolnikovo družino je tako v preteklem letu že drugič zarezala bolečina žalostnega slovesa. Junija so se na pokopališču v Landskroni poslovili od Mirovega starega očeta Franca, 14. decembra pa so ob udeležbi domačih, drugih sorodnikov, številnih prijateljev in znancev Slovencev ter Švedov na istem pokopališču spremljali k zadnjemu počitku še Mira. Ob tej nenadomestljivi izgubi izrekamo iskreno sožalje njegovim otrokom Fredyju, Jonasu in Mirku, ženi An-
Miklavževanje v Göteborgu:	sv.
Petru se je zdel spisek otroških želja kar malo predolg.
geli, mami Katici in očetu Frideriku ter sestram. K molitvi za Mirovo večno srečo v Bogu pridružujemo tudi prošnje za domače, naj v veri, da slovo ob smrti ni dokončno, in v zaupanju v ponovno snidenje premagajo bolečino sedanjega trenutka.
( Švica )
MIKLAVŽEV ODMEV PRI OTROCIH IN STARŠIH
Lanskoletni Miklavž v Solothurnu v nedeljo, 8. decembra, je bil spet lep praznik za otroke in starše. Rada bi se kot mati zahvalila vsem, ki so ta praznik tako skrbno pripravili: predvsem gre zahvala Miklavžu, ki je znal dobrohotno bodriti starše in otroke, da je materina beseda tako dragocena, in vsem dajal spodbudo, da spet drugo leto pokažejo, kaj so se naučili. Starši pa naj najdejo čas za otroke. Prijateljska pogostitev ob prijazno okrašenih mizah je bila za vse resnično adventno doživetje veselja v slovenski skupnosti. Najbolj me je razveselila tudi lepa novost: knjižna miza. Starši in otroci so imeli priliko, da so si kupili zelo smiselne darove za božično mizo. Slovenska knjiga, ki po tematiki zanima starše in otroke, je verjetno v tem času potrošništva prava življenjska pomoč, kot jo tudi priporoča Švicarska zveza za mladinsko literaturo v Bernu.
Za mojega tretješolca sem kupila
lepo dvojezično slikanico Moj ded je star in ga imam zelo rad (Mein Opa ist alt und ich hab ihn sehr gern), Mohorjeva, Celovec, 1985. Takoj zvečer sem jo prebrala in ugotovila, da je to zelo dobra knjiga, ki našemu otroku pomaga graditi spoštovanje do starih staršev, pa naj žive v domovini ali v tujini. To knjigo lahko bere tudi otrok iz narodnostno mešanega zakona, saj tako ima tudi tujejezični roditelj možnost, da se zraven uči in tudi pogovarja z otrokom o tem vprašanju. S to lično slikanico lahko gradimo most do starejše generacije — do naših starih staršev, ki so živeli v svetu drugih razmer in vendar smo jim dolžni toliko hvaležnosti in razumevanja. Oni so nam posredovali materin jezik in narodno zavest slovenstva!
Druga imenitna knjiga na knjižni mizi je bila Rebulov potopis Oblaki Michigana, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu leta 1985. To je odlična pomoč staršem za čim boljše poznavanje velikega škofa Barage, ki je krščeval Indijance in jim napisal prvo slovnico njihovega jezika. Kaj ni ta veliki Slovenec vzor za nas starše v tujini, ki moramo otrokom nuditi most med dvema svetovoma jezikov, kulture in mentalitete? Most je mogoče graditi le, če je trden breg domače kulture in jezika, sicer nas bo deroči tok druge kulture „preplavil“ in ne bomo dosegli drugega brega, da bi zgradili trden most. Po tem mostu naj bi šli naši otroci, ki bi našli ravnotežje med obema svetovoma in bi jih lahko imenovali (kot imajo to v navadi
V Göteborgu so angeli pridno pomagali Miklavžu.
v Kanadi) „blessed with a bilingual brain“ (= blagoslovljeni z dvojezičnimi možgani). Imeti dve kulturi je bogastvo, ki je zavidljivo: redki so, ki imajo možnost gojiti slovansko (vzhodno) in germansko ali romansko (zahodno) jezikovno in versko kulturno dediščino.
Božične praznike smo povsod lepo obhajali ob veliki udeležbi rojakov, čeprav so nekateri šli domov na praznovanje.
Bog daj, da bi nas dobre želje, ki smo si jih drug drugemu zaželeli in predvsem božji blagoslov spremljali in nam olepšali dneve tega leta!
Z'----------------------	\
Slovenci ob meji
KOROŠKA
Okrog 60 slovenskih duhovnikov se je zbralo na decembrskem kvatrnem sestanku v Slomškovem domu v Celovcu. Sestanke prireja Sodaliteta slo-
venskih koroških duhovnikov. Predaval je g. škof dr. Egon Kapellari o učinkih in sadovih drugega Vatikanskega cerkvenega zbora. — Pri kapucinih v Celovcu je umrl 2. decembra dolgoletni vratar brat Vencelj. Dočakal je 86 let. Po rodu je bil iz Koprivne na Koroškem. S 26 leti je vstopil h kapucinom v Škofji Loki. Vojno vihro je preživel v Stični na Dolenjskem in leta 1952 prišel v Avstrijo, najprej na Štajersko in nato v Celovec. Pokopal ga je celovški škof. — V Celovcu je bilo 12. decembra adventno srečanje žena. Predavala je dr. Marija Pušnik, nekdanja profesorica na slovenski gimnaziji, sedaj pa gospodinja. Mašno slavje s pridigo je imel lazarist Franc Sodja. Izpoved tega srečanja je bila Ni krize časa — ampak le kriza ljubezni. V okviru Krščanske kulturne zveze v Celovcu so v mestnem celovškem gledališču nastopili člani pred kratkim ustanovljenega odra OBACE in uprizorili Cankarjevo novelo Kurent. Obisk gledališča je bil zelo dober. — V Slomškovem domu v Celovcu so se 27. in 28. decembra že 17-ič vršili Koroški kulturni dnevi. Med predavatelji sta najbolj izstopila slavist na graški univerzi dr. Erik Prunč in prof. dr. France Bučar iz Ljubljane. Prvi je predaval o problemih zgodnje otroške večjezičnosti, drugi pa o bodočnosti majhnih narodov. — Smi-helski župnik in pliberški dekan g. Kristo Srienc je 23. decembra dopolnil 75 let. Jubilant je bil vedno goreč duhovnik in rodoljub. Znal si je osvojiti tudi nemške farane, ko je bil na zahtevo Gestapa odstranjen iz svoje župnije in je postal župnik v Malti nad Gmiin-dom. — Katoliška prosveta in Referat za izobražence sta priredila v Tinjah novoletno srečanje. Predaval je prof. dr. Anton Trstenjak iz Ljubljane o slovenski duši. Ob tej priložnosti so tudi proslavili 80-letnico tega mednarodno znanega psihologa in duhovnika. — Pri mednarodnih skokih 1. januarja v Innsbrucku je bil najboljši avstrijski skakalec Franci Wiegele iz Zahomca na Zilji. Dosegel je šesto mesto. — V Beijaku je 5. januarja umrla upokojena Profesorica slovenske gimnazije v Ce-[ovcu, ga. Slavka Hronek, rojena Grafenauer. Bila je hiči dr. Ivana Grafenauerja, znanega slavista in koroškega drjaka. Kot profesorica klasičnih jezi-kov je učila nekaj let tudi v Murski
Soboti, v Somboru v Vojvodini in v Šmohorju na Zilji. Od 1960 do 1975 je pa poučevala koroške slovenske dijake. Po pogrebu, kjer sta govorila ravnatelj dr. Reginald Vospernik in dvorni svetnik dr. Valentin Inzko, je bila v cerkvi sv. Jakoba v Beljaku koncele-brirana maša, ki jo je vodil brat pokojne, jezuit p. Radogost Grafenauer. Sveški zbor društva Kočna, katerega članica je pokojna bila, je pel v mrliški veži in v cerkvi. Naj v miru počiva!
GORIŠKA
Združenje cerkvenih pevskih zborov je na Marijin praznik 8. decembra v Katoliškem domu v Gorici pripravilo Malo Cecilijanko. Nastopili so mladinski zbori iz mesta in okolice. — V prenovljenih prostorih Katoliške knjigarne v Gorici so 18. decembra predstavili knjižni dar Mohorjeve družbe za leto 1986. Vsebuje naslednje knjige: Koledar za leto 1986, Carlijevi Zadnji dnevi v Ogleju, pokojnega Franca Jeze Spomini iz taborišča (Dachau) in 11. snopič Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Kot dodatna knjiga je še Od Tomaja do Trsta. Knjiga popisuje delo slovenskih šolskih sester na Primorskem ob 60-letnem jubileju. — Na praznik sv. Družine (29. dec.) je Združenje cerkvenih pevskih zborov priredilo v goriški stolnici božični koncert. Nastopili so trije mešani in dva mladinska zbora. Koncert je bil zaključen s petimi litanijami, ki jih je vodil škofov vikar dr. Oskar Simčič. — Župna cerkev v Pevmi je dobila 5. januarja nove orgle. Domači cerkveni zbor je pripravil poseben koncert božičnih pesmi. Slavja se je udeležil tudi goriški mestni župan dr. Scarano. — Slovenski verniki v Laškem so pripravili novoletno srečanje. Višek je bil koncert božičnih pesmi v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. Gostoval je štever-janski cerkveni zbor.
TRŽAŠKA
S skromno proslavo so obhajali 11. decembra lani na tržaškem radiu 40-letnico slovenskih oddaj. Pri proslavi je sodeloval Tržaški oktet, ki je tiste dni praznoval 15 let dolovanja. — G. Franc Malalan, ki je slovenski dušni pastir v Marijinem svetišču na Vejni, je v sveti noči daroval v farni cerkvi na
Opčinah, kjer se je rodil, svojo zlato mašo. Z njim je slavila isto noč 50-letnico redovnih obljub šolska sestra Benjamina Sosič, tudi doma z Opčin. — Po štirih letih se je g. dr. Jože Prešeren 29. decembra poslovil od Trebč, kjer je bil župni upravitelj. — Pevski zbor na Opčinah Vesela pomlad, ki ga vodi salezijanski duhovnik Franc Poha-jač, je imel v decembru celo vrsto nastopov. Začelo se je z Miklavžem. 7. in 8. decembra so gostovali v Mulazzu pod Apenini. 14. decembra so obhajali 7-letnico delovanja. 22. decembra so gostovali v Zgoniku. Na sam božič so peli v farni cerkvi na Opčinah. — Na Tržaškem se je lani povečalo število obmejnih osebnih prehodov za 20%, 23 milijonov je prekoračilo mejo v obeh smereh.
Slovenci po svetu
V	_______________________/
AVSTRALIJA
Iz razgovora, ki ga je imel urednik Družine s pomožnim škofom Jožefom Kvasom, je razvidno, da sta škof Kvas in frančiškanski provincial dr. Mihael Vovk obiskala 18 krajev, kjer žive avstralski Slovenci. Birmo je prejelo 98 otrok. Na večjih postojankah sta imela tudi tridnevne duhovne vaje. — V avstralski državi Viktoriji je na štirih krajih dana možnost učiti se slovenščine: v Box Hill, v Maidstone, v North Geelong-Bellpark in v Parkville. Na žalost pa zanimanje za študij slovenščine upada. — Pri sv. Cirilu in Metodu v Kewu sta 1. decembra praznovala zlato poroko Franc in Antonija Šabec! Pred 50 Jeti sta se poročila v farni cerkvi v Št. Petru na Krasu (Pivka).
ARGENTINA
V	Slovenski hiši v Buenos Airesu obstaja že 25 let slovenski srednješolski tečaj, ki nosi ime po nekdanjem ravnatelju klasične gimnazije v Ljubljani in kasnejšem organizatorju slovenskega šolstva v taboriščih Lienz in Spittal ob Dravi dr. Marka Bajuka. Tečaj je pred
25 leti organiziral dr. Marko Kremžar, nekoč študent begunske gimnazije v Lienzu in Spittalu. Proslava srebrnega jubileja je bila 16. novembra. Glavni govornik je bil dr. Marko Kremžar. Vodstvo šole je ob tej priložnosti tudi izdalo spominsko brošuro na 80 straneh z naslovom: Srebrni jubilej srednješolcev ob Srebrni reki. — Tudi 1985 so abiturienti srednješolskih tečajev izdali almanah pod naslovom Nova obzorja. Prispevki govorijo o mladinskih, slovenskih in idejnih problemih. — Podružnica Bajukovega srednješolskega tečaja deluje tudi v Slovenski vasi v Lanusu. 31. oktobra so slavili 20-letnico tega dela. Jubilejna proslava je bila posvečena predvsem Gorenjski in njenim pesnikom ter pisateljem. Zaključili so jo s Prešernovo Zdravico. — Na misijonsko nedeljo so v Slovenski hiši v Buenos Airesu priredili misijonsko proslavo. Mlajši študenti misijonskega zavoda v Slovenski vasi so zaigrali igrico p. Krizostoma Se-kovaniča Ivančkove misijonske sanje. — Slovenski dušnopastirski uradi in društvo Zedinjena Slovenija sta 17. novembra priredili v Slovenski hiši v BA proslavo 1100-letnice smrti sv. Metoda. Somaševali so vsi slov. izseljenski duhovniki ob narodnem delegatu msgr. Antonu Oreharju. Po maši je bila v dvorani priložnostna akademija. — Na Slovenski pristavi so priredili 25. novembra glasbeni večer. Pod vodstvom g. Anke Gaser so nastopili mladi v duetih, ansamblih in v skupnosti. Koncert je dobro uspel.
ZDA
Vsako leto priredijo v ZDA Baragove dneve. Lani so bili v Clevelandu. Organizirala jih je župnija Marije Vnebovze-te. Zaključno mašo je imel 29. sept. škof in opat Hieronim Koval. Z njim je somaševalo še 12 duhovnikov. — V cerkvi Marije Vnebovzete so 6. oktobra gostovali Fantje na vasi iz Toronta. Peli so Marijine pesmi. Ob petju in pesmih so poslušalci dojeli lepoto le-teh in praznino novih ritmičnih cerkvenih pesmi. „Polka maše, ki jih po cerkvah ponujajo, so v primeri s tem petjem prazen nič," je zapisal poročevavec v Ameriški domovini. — Pri sv. Vidu v Clevelandu je Slomškov krožek priredil kosilo, ki se ga je 20. oktobra udeležilo 900 ljudi. Dobiček je šel v sklad za
ocvirki
v__________J
POGOVOR „DELA“
S SLOVENSKIM METROPOLITOM
Osrednji slovenski dnevnik Delo nam je v Sobotni prilogi pred božičem prinesel darilce v obliki daljšega pojgovora s slovenskim metropolitom Šuštarjem .. . Prijetno ali nekoliko manj prijetno preseneča dejstvo, da so to stvar v Delu opravili na sam predvečer božičnega praznika, ki ga pri nas uradno še vedno ni. Ognili so se vprašanjem, ki bi morda dobila nekoliko neprijeten odgovor, v kolikor bi bil sogovornik v svoji vlogi pri odgovorih sploh lahko neprijeten.
Slomškovo beatifikacijo. — V soboto, 5. oktobra, so clevelandski Fantje na vasi priredili koncert. Sodelovali so tudi torontski Fantje na vasi in oktet bratov Us iz Fairfielda. Ljubitelji petja so dvorano do konca napolnili. — 90-letnico senatorja Franka Lauscheta (14. novembra) so obhajali 2. novembra tudi v glavnem mestu v Washing-tonu. K slavju se je zbrala slovenska elita iz ZDA in tudi od drugod. Slavnostni govor je imel dr. Ciril Žebot, ki mu je dal priznanje, da je bil Lausche res „možak“. — V cerkvi Marije Pomočnice v Milwaukeeju je 27. oktobra imel zlato mašo g. Rudolf Urbič. Po rodu je iz sevniske fare. Posvečen je bil leta 1935 v Šibeniku. V tej škofiji je tudi deloval dokler ga Italijani niso med vojno zaprli. Po vojni je bil najprej župnik v Boštjanu pri Sevnici. Leta 1947 je prišel v Trst in 1951 v ZDA in deloval kot župnik po raznih farah v Wisconsinu. Odkar je v pokoju, živi na Floridi. — Ob 90-letnici je senator Frank Lausche s temeljnim darom omogočil, da je farna šola pri Sv. Vidu dobila novo računalniško učilnico, ki nosi tudi senatorjevo ime.
Nadškof Šuštar je odgovarjal svojemu položaju, pa sedanji stopnji odnosov med Cerkvijo in svetno oblastjo primerno. Novinarji pa, ki so skušali dobiti tudi njegove osebne poglede na nekatera vprašanja o Cerkvi, njeni vlogi v naši družbi, pa dejavnosti duhovnikov v socialistični zvezi, so le-te dobili in jih niso dobili. Tako je morda tudi prenekateri bravec ostal nekoliko nepotešen prav ob vprašanju udeležbe duhovnikov v nekaterih organih socialistične zveze, če se je le spomnil, da dva znana duhovna gospoda, psiholog in teolog (prof. Trstenjak in škof Grmič, op. NL), sedita v predsedstvu republiške oziroma zvezne socialistične zveze, kar je brez dvoma politično udejstvovanje, in ne kaj drugega. Morda ostaja le upanje, da bodo tisti (če jih je še več) znali prebrati Šuštarjeve besede.
Kljub bližini božiča je vendarle pogovor ostal brez vprašanja o tem prazniku. Nič novega seveda ni, če ponovimo, da je Cerkev že nekajkrat sprožila to vprašanje pri oblasteh, saj smo v družbi z Albanijo, Romunijo in Sovjetsko zvezo edini v Evropi, ki tudi uradno ne praznujemo tega praznika, po katerem navsezadnje štejemo leta. Objava daljšega reportažnega zapisa v posebni številki Jane je lahko slaba tolažba, ker kristjanov pač ne bo mogoče prepričati, da gre le za običaj in spomin, ko gre pa vendar za dejstvo, da je prišel na zemljo učlovečeni Bog in da še vedno prihaja. Božič pa je dan, ko se tega ovemo na poseben način in zato tudi utrjujemo vero v to nepreklicno resnico.
Saj je jasno, da bi ob morebitnem vprašanju nadškof ne mogel povedati kaj pretresljivo novega, toda bila bi to priložnost, da bi z najvišjega cerkvenega mesta slovensko občestvo slišalo za željo in tiho upanje kristjanov. Sicer pa so se lahko o tem tudi pogovarjali, pa se obenem zedinili, da te reči vendarle ne gre pogrevati na tak način.
Zdaj smo ponovno slišali tudi, da kristjani v Sloveniji vendarle še niso povsem obsijani s soncem razumevanja, popolne enakopravnosti, pri čemer so bile zlasti omenjene višje funkcije v obliki konkretnih primerov. Delovi novinarji se radi sklicujejo na dediščino pokojnega Gorjupa, ki se ni smukal zgolj okrog funkcionarjev, ki besedo
trikrat premislijo, pa potem rečejo drugo, ampak se je lotil čisto navadnih ljudi, ki so ob vseh hvalah naše družbe našli tudi napake, pa pogum, da so o njih tudi spregovorili. Novinarji (naj) ne poročajo samo o sestankih, kjer se je reklo to in to, malokdo pa se najde, ki bi se povprašal, kaj se je pri tem v resnici mislilo. Sprehod med slovenskimi verniki bi verjetno lepo popestril sliko o odnosih med vernimi in nevernimi, med Cerkvijo in svetno oblastjo.
Naj se naši časopisi še tako trudijo tudi s tem, da smo prav tako pred božičem prebrali v tedniku z največjo naklado (v TELEKSU — op. NL) pravo božično pridigo za polnočno mašo, bo vse to zbliževanje oziroma medsebojno spoznavanje in s tem večje zaupanje hudo šepavo, saj še vedno ne bomo mogli brati, da je Janez pošten direktor v velikem podjetju, zavzet kristjan, pa še politično bi se rad udejstvoval.
Sicer pa za nekonkretnostjo boleha tudi naš verski tisk, kjer verniki sicer novinarju še govorijo, vendar se največkrat zgodi, da ga potem milo prosijo, naj vendar ne objavi njihovega imena, ker bi utegnili imeti stinosti: s se-bo[ ali z drugimi, kdo ve.
Ce se zamislimo nad tem, da smo v štiridesetih letih socialistične družbe kristjani vendarle že toliko stari, da lahko rečemo kakšno besedo o sebi, potem moremo sami upati, da nam bo dana možnost zares večkrat spregovoriti. Pa bo to prav malo hasnilo, če ne bomo imeli upanja, da ne govorimo v prazno in v nadlego.
DRUŽINSKA PRILOGA, Ljubljana 86/1.
BOGOSLOVCI OB DNEVU
REPUBLIKE
V prostorih mariborskega oddelka Teološke fakultete se je 27. novembra zbralo okrog 35 ljudi k proslavi Dneva republike. Približno toliko se je udeležilo republiške proslave naslednji dan v prostorih ljubljanske Teološke fakultete. Slavnostni govornik pri obeh Proslavah je bil dr. Dolinar.
Kam je meril slavnostni govornik Do-ijear s temo, ki jo je cankarjansko zašilil:	„Narod si bo pisal sodbo
sam . . .“?
Dolinar je določal vrednote naroda kot so ga opredeljevali v preteklosti
znani misleci, pisatelji, politiki. Pokazal je na mnoge nevarnosti v našem času za narod in za materin jezik. „V procesu oblikovanja lepe slovenske besede sta šla cesto z roko v roki slovenski duhovnik in slovenski kulturni delavec.“ Danes vedno bolj izgubljamo občutek za svoj jezik.
Velika vrednota za narod je tudi njegova svoboda in z njo povezana enakopravnost. Kot narod nas je ohranila upornost, pa tudi zvestoba „ciljem kneza Koclja, ki je v Spodnji Panoniji gradil samostojno slovensko državo“, ljubezen do izročila, do slovenske besede.
Kardelj je zapisal: „Namesto gesla o samoodločbi narodov, ki je prazno in varljivo, če ni dopolnjeno s konkretnim jamstvom za narodovo neodvisnost, smo postavili jasno geslo o samoodločbi narodov s pravico do odcepitve, ki edina lahko jamči, da se bo sleherni narod zares svobodno odločil za obliko svojega življenja med drugimi narodi. Vsako drugačno .reševanje' vprašanja ni nič drugega kakor podaljševanje zatiranja, četudi v novih oblikah."
Na koncu je Dolinar kritično razmišljal o sedanjem trenutku glede slovenskega jezika, literature in umetnosti, glede organizacijskega utrjevanja narodne samobitnosti, glede naših šol, učbenikov, kulturnih in drugih društev . . . Mnogi pojavi kažejo ost „proti slovenskemu narodu", so izraz nestrpnosti, vzvišenosti in podcenjevanja naroda in človeka, „ki mu je božja previdnost odmerila ta košček
zemlje za njegovo domovino, ustavna določila pa mu vsaj formalno zagotavljajo njegove pravice".
DRUŽINA, Ljubljana 85/48.
SLOVENSKA DRUŽINA
Mislim na slovensko kmečko družino z bogato krščansko omiko iz pravkar pretekle dobe, koliko lepote in sreče je bilo tam. Velika miza, največkrat javor-jeva, lepo izdelana, z intarziranimi svetimi in domačimi imeni in znamenji, v miznici pa vedno bel prt in kruh in žlica za vsakega.
In teh ni bilo malo, vsaj za prste na obeh rokah in še zraven, od sivega dedka s povešenimi brki in redkimi lasmi, ter babice z angelskimi očmi sredi tisoč gubic smehljajoče se dobrote, pa še kakšne postarne tete ali strica, prek vsaj sedem do deset, po dve do tri leta razmaknjenih, otroških glav, do zamišljenega gospodarja na sredi in matere, ki komaj utegne prisesti.
Nad njimi pa v podobi Sveti Duh, resničen pa z njimi in v njih zaradi žive vere in medsebojne ljubezni.
To je bilo zares bogastvo in sreča, pač „košček, ostanek raja na zemlji“ (Pij XI.).
Saj povsod ni bilo tako, bile so tudi kajžarske in proletarske družine, kjer ni bilo niti dovolj žlic za vse, kaj šele kruha, pa se je oče od žalosti in skrbi napil, otroke pa so pogosto in prehitro razposlali od doma. Morda je bila tudi tam sreča doma, vsaj drobec gotovo, pač kolikor je bilo ljubezni. Saj ta edina zares ogreje in osrečuje.
Meščanske, le mož in žena z enim ali kvečjemu dvema otrokoma, tretji je že neznosno breme, pa so danes v glavnem že preplavile ves svet. Ker so majhne, je pač manj veselja in sreče, saj se pri pravi družini z vsakim srcem pomnožijo ljubezen in vse radosti.
DRUŽINA, Ljubljana 85/44-50.
ŠKODA, DA NI BILO
SAMOKRITIKE!
V sejni dvorani skupščine mesta Ljubljane je imela 6. decembra redni občni zbor Slovenska izseljenska matica.
Beseda je nanesla tudi na vlogo Cerkve na Slovenskem ob izseljenskem in zdomskem vprašanju. V celoti je bilo njeno delo med izseljenci pozitivno ocenjeno, saj so slovenski duhovniki na vseh celinah veliko naredili, da bi izseljenske skupnosti ohranili Cerkvi in matičnemu narodnemu telesu. Izrečenih pa je bilo tudi nekaj kritik na račun tistih duhovnikov, ki se izogibajo sodelovanju s Slovensko izseljensko matico, jugoslovanskimi diplomatskimi in konzularnimi predstavništvi in nekaterimi društvi v tujini.
Škoda, da ob teh kritičnih pripombah ni bilo sledu po samokritiki, saj
tudi odnosi do naših izseljenskih duhovnikov niso bili vedno korektni. Posebej velja omeniti dejstvo, da sredstva družbenega obveščanja v domovini skoraj dosledno zamolčujejo njihovo delo, pa čeprav gre večkrat tudi za kulturna prizadevanja na dokaj visoki ravni.
DRUŽINA, Ljubljana 85/49-50.
KOVAČIČEVI „PRIŠLEKI“
Kovačičevo literarno delo Prišleki odkriva tiste plasti družbenega življenja v povojnih letih, o katerih doslej ni bilo varno govoriti. Lani sta izšla prva dva dela, letos tretji ali sklepni del. Vrste se pretresljivi vrtinci povojnega časa, v katerem prenekateri ni natančno vedel, kaj je s to našo svobodo, v kateri se kar naprej vrste razna sumničenja, zasliševanja, podtikanja, zapori, ovajanja . . .
Vmes so zapisi, ki nas seznanjajo o stvareh, ki so dolgo časa bile tabu, na primer odlomek, v katerem opisuje svoje delovanje z gimnazijskim glasilom. Opisal je duhovnika, ki je spovedoval umirajočega, opisal je njegovo kesanje in razmišljanje o Bogu. Tega delegat ni prenesel, toda glasilo je moralo iziti. „Zato so skojevci s tiskarskim črnilom prevlekli vse besede
Bog, Jezus, Marija, pa cele odstavke razmišljanja o Bogu, pogovor med župnikom in Vatijem, celo kesanje . . . Tako je glasilo izšlo, poprogano s črnimi progami na vsaki strani moje zgodbe.“ Poslej so ga gledali postrani. „Bilo je dobro, da se je vse skupaj zgodilo v šoli, kjer je vsak izgred pomenil zgolj upor proti profesorjem in ravnatelju."
DRUŽINA, Ljubljana 85/49-50.
RAZLIČNI OBRAZI
KLERIKALIZMA
Klerikalizem je verjetno tisto, kar Cerkvi pri nas najpogosteje očitajo. Vedno znova. Vsaj delno prihaja to od tod, ker nekateri še niso pozabili nekdanjih strankarskih razprtij in sporov, ko je obstajala tudi politična stranka, ki je bila povezana s Cerkvijo, tako da se je duhovščina (kler) strankarskih bojev bolj ali manj neposredno udeleževala. Več kot 40 let očitno še ni dovolj, da bi lahko obrnili stran in začeli pisati zgodovino naših odnosov čisto na novo.
Ko pa neka beseda postane plen politikov, ko jo spremenijo v svoje orožje in začno z njo mahati po dolgem in počez proti vsem resničnim ali namišlje-
r
adventno pismo
Dragi Enrico!
Ob veselju, ko se napoveduješ za božične počitnice, sem zaradi prošnje zelo zaskrbljen; o Sloveniji in božiču je težko pisati, zlasti pa je o tem težko pisati mlademu Italijanu. Težko, ker zelo spoštujem intimno navado Vaše družine, ki je za sveti večer vedno skupaj; težko, ker ste v Italiji utemeljevali praznik Kristusovega rojstva in ga imate torej v zgodovinski zavesti. Le kako si se letos odločil za potovanje v Ljubljano, v to gnezdo nemira, v mesto, kjer boš svoj božič lahko našel skrit po hramih in po domovih (ne zaradi želje po zamaknjenju ali notranjem veselju po samoti, pač pa zaradi pregona z ulice in javnosti)?
___________________________________________________
Danes ne morem storiti drugega kot odkrhniti malo trdne lupine slovenskega uradnega strahu pred božičem, ki neutemeljen živi na drugi strani ulice, medtem ko se na eni tiho praznuje. Kljubovanje ni potrebno, tihi praznik živi, zato se človeku ob razmišljanju zazdi včasih malce sarkastično, ko ljudstvo vedno bolj zahteva „proste“ dneve okoli božiča. Razumem predane vernike, da potrebujejo notranjo pripravo za svoj praznik in se jim ob togosti oblasti zdi neumno, da Italijan, Avstrijec, Madžar in Čeh lahko praznujejo v miru, brez službe.
Toda, lepo te prosim, pri nas kaže, da hodijo v zadnjih tednih decembra v službo le rudarji, žele-zarji, računovodje, prodajavke in norci. Država je tu dvojno nesramna — izmišlja si neko magično mejo — „do konca leta je potrebno tointo končati“, ob tem pa izkorišča zahteve populacije po božičnem praznovanju in brezdelju kot argument za potrditev svojega početja: „Nič še ne boste praznovali, vse leto ste zabušavali, vsaj zdaj delajte, pa boste dobili nekaj za dedka Mraza, če boste pridni!“
nim sovražnikom, izgubi svoj natančen pomen. Primerov za to je dovolj.
Tudi besedi klerikalizem in klerikalec je doletela ta usoda. Očitek klerikalizma je postal danes že tako splošen, da je izraz izgubil svoj natančen pomen. Dejansko je že postal politična psovka, S klerikalcem zmerjajo ponekod slehernega človeka, ki je malo bolj zavzet vernik: če je član župnijskega sveta, če dejavno sodeluje pri bogoslužju, če je cerkveni pevec ipd. Dovolj je že, da hodi redno ob nedeljah k maši, pa že dobi nalepko klerikalca.
Da gre tudi za lep primer strahovanja, ni treba posebej dokazovati. Kajti kdo bi rad obveljal za klerikalca? Tako lahko določena skupina ljudi v nekem okolju ustvari javno mnenje, da so dosledni in zavzeti verniki klerikalci. S tem moralno pritiskajo na vernike, da se držijo čim bolj ob strani župnijskega življenja.
Nemalokrat se zgodi, da si naši verniki upajo prevzeti kakšno pomembnejšo odgovornost v župnijskem občestvu šele, ko stopijo v pokoj. Ti primeri, ki jih ne manjka, povedo dovolj.
Osrednji pomen besede klerikalizem je povezanost trona in oltarja, duhovščine in oblasti, ko ima kler v državi in družbi izjemen položaj in lahko vpli-
va na življenje prek vzvodov oblasti, s katero je povezan.
Ampak to je samo ena plat medalje. Kajti tudi oblast se lahko želi okoristiti z vero. Od Cerkve pričakuje, da bo s svojo religiozno in moralno avtoriteto pri svojih članih podprla zahteve oblasti in njene interese.
Gledano s tega zornega kota je seveda jasno, da naša Cerkev ne zasluži o-čitka klerikalizma. Še bolj pa je jasno, da ne moremo enačiti zahteve po dosledni enakopravnosti vernikov in vere v javnem življenju s klerikalističnim prizadevanjem za predpravice in oblast. Želje po pravici do oddaj na RTV, do dela prostega dne na božični dan in podobna pričakovanja nimajo nič opraviti s klerikalizmom. Ne gre za predpravice, gre za enakopravno obravnavanje vere kot ene izmed mnogih drugih kulturnih, duhovnih dejavnosti ali pojavov, ki so navzoči v naši družbi. To je vse.
Toda izraz klerikalizem ni samo oznaka za družbeno-politično prednostno uveljavljanje religije in njene ustanove Cerkve, marveč tudi za določeno duševno držo, za določen način mišljenja in gledanja na svet. Za klerikalca ima-
mo človeka, ki pojmuje svojo vero tako, da se mu ni treba nikoli popraviti, opravičiti, od drugih ničesar naučiti, drugim ničesar priznati. Klerikalec je vzvišen nad drugimi in kar on stori, je vselej prav, zato je po njegovem vsaka kritika na njegov račun že vnaprej neumestna.
Maramo dodati, da takšna klerikali-stična notranja naravnanost in oblikovanost ni pridržana samo duhovščini in ni značilna samo zanjo. Vsakokrat ko kakšen nazor nastopa kot absoluten in zadnji, vsakokrat ko kdo meni^ da izraža in uresničuje zadnje cilje Človeštva ali Zgodovine, se pravi vsakokrat ko imamo opraviti z ideologijo, ki se ima za edinstveno in vrhunsko, obstaja nevarnost in verjetnost, da si bodo njeni zagovorniki začeli dovoljevati vsa sredstva, ki jim lahko učinkovito služijo.
Sodobni gulagi so samo en, a zgovoren primer. Vzvišenost, absolutnost namena začne opravičevati sredstva. Zato klerikalizem prav v svoji najhujši različici ni samo katoliška specialiteta, marveč nevarnost, ki preži na slehernega, ki nastopa v imenu dokončne Resnice, Znanosti ali Zgodovine.
DRUŽINA, Ljubljana 86/1.
Delovni božič je pri nas, kot kaže, to res dobesedno — ovira je laboristična, ne pa politična. Ah, kaj laboristična — kako je možno biti danes tako slep, da ne vidiš, kako se za božič tu vendarle nič ne dela, se po ustanovah in tovarnah praznuje.
Tako kot pri nas ne veš, kdo je pravzaprav tisti, ki je ovira za božično in katerokoli drugo praznovanje pa za kaj drugega (blagor Ti, ki lahko kažeš s prstom na vsakogar!), tako tudi ne veš, kdo je tisti, ki otipava najina pisma.
Prihajaš med ljudi, ki ne bodo vedno znali ostati strpni do Tvoje vere. Večina tu praznuje, manjšina pa tega ne priznava. Božič je največji slovenski praznik, pa vendar oblastniki z njim ravnajo . . . pravzaprav jim z njim sploh ni potrebno ravnati. Tu vsi vedo to, kar Ti bom zdaj zapisal, pa jim je kar vseeno. Božič tako ali drugače praznuje ogromno Slovencev, kljub temu sem prepričan, da bodo verski časopisi in humani in demokratični list Mladina edini voščili tudi za božič!
Če bomo na sveti večer na ljubljanskih ulicah,
boš lahko spoznal vso tragiko slovenskega jezika, ki ima za „veselje“ eno samo besedo in ni tako poln kot romanski jeziki, ki lepo ločijo notranje in burno veselje. Nič čudnega torej, da ljudstvo v tej jezikovni pomanjkljivosti pomeša medico z Nazorjeve ulice z nadškofovim nagovorom v stolnici.
Omejenci so v preteklih desetletjih okoli božiča počeli pri nas dovolj smešnih, zgolj v nasilnem kontekstu zgodovine razumljivih stvari — leta po vojni prepovedovali zvonjenje po cerkvah, pošiljali ovaduhe za vrata cerkva gledat, kdo od sošolcev in sošolk se predaja miru, še sam imam iz gimnazije neljub spomin na božič.
Pred šestimi leti, ko smo urejali šolski radio, smo zavrteli na gramofonu Sveto noč, blaženo noč in bili hudo preganjani. Profesorji me še danes na cesti ne pozdravljajo. Dali so nam vedeti, da bi to pesmico lahko vrteli 364 dni v letu, le en dan pa ne, ravno na tisti dan, ko se vrti po vsem svetu.
Pax Tecum!
Miha Zadnikar
TELEKS, Ljubljana 86/1.
Tretja Jugoslavija
Časnikarka angleškega Observer-ja Nora Beloff je napisala v francoski reviji Politigue etrangere (85, št. 3) zanimivo razmišljanje o Jugoslaviji, iz katerega ponatiskujemo glavne misli.
V Jugoslaviji se odigrava ideološki boj. Kritike brezvladja, korupcije in neučinkovitosti komunističnega sistema so tu zelo strupene. Čeprav mora priti spodbuda za to od znotraj države, utegne biti Jugoslavija prva evropska država, ki se bo rešila marksistično-leninističnega okova partije. Vsekakor pa pod enim pogojem: če začne Zahod pametno ravnati in podpirati protizatiralne in na Zahod usmerjene skupine znotraj Jugoslavije, ne da bi podrl ravnotežje sil ali postavil vojaško nevtralnost države pod vprašaj. Tako bi se lahko Jugoslavija vključila v skupnost demokracij evropskega tipa, h kateri naravno pripada. ..
KPJ se ima za zastopnico avantgarde proletariata in zato posestnico „znanstvene resnice“. To naj bi ji dajalo pravico totalitarno odloča-
ti, kaj smejo občani storiti ali reči. Po letu 1948 sta tajna policija in vojaštvo prisilne ukrepe še pojačali.
Končno sporočilo krimske konference (poleti 1945) je za vzhodnoevropske države predvidelo samoodločbo, svobodne volitve in priznanje popolne neodvisnosti. Trije veliki so v času Jalte (februarja 1945) potrdili sporazum, ki so ga bili sedem mesecev poprej podpisali Tito in predstavniki jugoslovanske kraljevske vlade v Londonu. Po tem sporazumu je moral kralj izročiti svoje pravice regentom, njihova naloga pa je bila poskrbeti za ustanovitev koalicijske vlade, ki bi morala pripraviti svobodne volitve in ustvaritev ustavodajne skupščine.
Tito ni imel nikdar najmanjšega namena deliti oblast s tistimi, ki jih je imel za reakcionarje in rezredne sovražnike. Partizani so bili iz vseh strank in razredov, torej ne samo komunisti. Tito in njegova skupina pa so že od vsega začetka vojne načrtovali, kako bodo izrabili neprecenljivo priložnost, ki jim jo je nudi-
la vojna, in prevzeli oblast v svojo korist in v korist partije. Njihov upor proti Osi je bil le španska stena za revolucijo.
Do prihoda sovjetskih čet (jeseni 1944) niso imeli komunisti nikdar nadzora nad uporom v Srbiji. Kljub temu so morali partizani za to, da so jim zahodne vlade pošiljale orožje in jih priznale za zakonito oblast, ustvarjati o sebi podobo vsem odprte patriotične fronte. Orožje, ki so jim ga poslali zavezniki z izrecnim pogojem, da ga ne bodo uporabljali proti notranjim sovražnikom, je Tito kmalu obrnil proti četnikom, ki so v večini Srbije predstavljali zaveznikom naklonjeni odpor.
Koalicija iz vojnega časa se je počasi spremenila v enopartijsko diktaturo. Od vsega početka so komunisti vedno bolj odstranjali člane političnih strank, ki se niso hoteli pridružiti od komunistov obvladova-ni nacionalni fronti. Kasneje, ko so se teh odkrižali, so pospravili sopotnike, ki so bili sprejeli skupni program, a so poskušali še ohraniti zadnje sledi odprte družbe in svobodno sprejete vlade. To je bil običajni komunistični državni udar. Novi oblastniki so tedaj s fizičnimi sredstvi strli sleherni odpor. Število Jugoslovanov, ki jih je pobil komunistični teroristični režim med vojno in po njej, je višje kot število tistih, ki so jih pospravili Nemci in Italijani skupaj.
Ko je prišel Tito na oblast, je prevzel bojno in protizahodno politiko in zastavil ves svoj ugled in moč za razvoj načrta, ki je bil po njegovih besedah isti kot Stalinov. Staiin je moral pri več podjetjih Titovo gorečnost brzdati.
Titov spor s Stalinom ni Jugoslavije nikakor rešil stalinizma, marveč je pomenil začetek zatiranja, ki se je s podvojeno močjo nadaljevalo in ga je spremljalo neprenehno sramotenje zahodnih demokracij. Tedaj so jugoslovanski komunisti poskusili kolektivizirati zemljo; odnehali so šele, ko so jim kmetje odgovorili tako, da so izstradali mesta. Stalinistični režim v Jugoslaviji se je izkazal za nesposobnega, da bi prehranil prebivavstvo in industrijsko proizvodnjo spet pognal v tek. Tito
Ko smo v anketi 1984 Slovence vprašali o njihovih dolgoročnih težnjah, so te razvrstili po takšnemle vrstnem redu: svoboda, mir, poštenje, delo, družina, enakost, napredek, denar.
Anketa nam kaže, da osnovne predpostavke niso izpolnjene oz. postajajo problematične. To ne pomeni nič drugega kot to, da so postale vprašljive same predpostavke golega obstoja Slovencev. Slovenci nimajo kulturnih problemov, ampak imajo eksistenčne probleme.
Dimitrij Rupel na javni tribuni Društva slovenskih pisateljev 1985 v Ljubljani
ni imel druge izbire kot Zahodu ponuditi roko.
Naslednja leta so Jugoslovani uživali določeno stopnjo liberalizacije, stalinizem je bil precej utišan. Vseeno so si pa partijski velikaši ohranili do danes monopol oblasti, tako da so se postavili nad zakone in si prisvojili popoln nadzor nad političnim in gospodarskim življenjem v državi.
Najvažnejša pravica, ki jo je partija dala občanom, je bila odločitev .(1966), da so smeli iti iskat delo na Zahod. Tedaj je postalo dejansko očitno, da je sistem nesposoben občanom preskrbeti dovolj dela. (Odstotek brezposelnih v Jugoslaviji je še'danes najvišji v Evropi.) Petina prebivavstva odvisi od dohodkov Jugoslovanov, zaposlenih v kapitalističnem svetu, ki ga režim tako zasmehuje.
Zaradi večje učinkovitosti so morali zamenjati stalinistični centralizem z večjo decentralizacijo oblasti. Ta pa ni prinesla koristi republikam in neodvisnima pokrajinama, marveč veliko bolj krajevnim komunističnim oblastnikom. V sedemdesetih letih so dajale zahodne banke velikodušno posojila pokrajinskim „mafijam“, ki so tekmovale med seboj in gradile krajevne težke industrije.
Jugoslavija je mogla razviti industrializacijo zaradi zahodne pomoči. Ko so pa dologovi v kapitalističnem svetu narastli, je postalo jasno, da bo treba razvojne načrte skrčiti in da bo morala država vnaprej živeti iz svojih sredstev. A Tito je v letih svojega usihanja trdovratno zavračal sleherno varčevanje. Po njegovi smrti (1980) je zaupanje v Jugoslavijo splahnelo in pojavila se je beda. Zadnjih pet let se je življenjska raven po mestih znižala za približno 40%, dinar pa je zgubil devet desetin svoje vrednosti.
Zahod je do jugoslovanskega režima neprekinjeno nadaljeval blagohotno politiko. Podpiral ga je politično in denarno in se ni prav nič ozi-ral na to, kako Tito in njegovi nasledniki ravnajo z nekomunisti in Zahodu naklonjenimi v Jugoslaviji. Na stotine jih je bilo vsako leto zaprtih,
ker so izrazili protikomunistična in Titu sovražna mnenja.
Sporu iz leta 1948 je sledilo leta 1955 pobotanje s Sovjetsko zvezo, ko je ta odločila, da Jugoslovani lahko „iščejo svoje poglede na socializem“; pri tem je pomenil socializem tako kot v vseh komunističnih državah marksizem-leninizem, to je oblast ene stranke in kolektivizacijo gospodarstva.
Jugoslavija je v resnici načrtno podpirala vsa protizahodna in marksistična nacionalna osvobodilna gibanja. V sledečih si krizah na Bližnjem vzhodu je dovoljevala Sovjetom, da so letali nad njenim ozemljem in se tam oskrbovali z gorivom ter je preskrbovala baze za njihovo ladjevje. Jugoslovanske oblasti so pogosto dajale azil mednarodnim teroristom, ki jih je iskala zahodna policija. V živčni vojni, ki jo v imenu načela neprestanega boja Moskva uresničuje proti Zahodu, je igrala Jugoslavija pomožno a uspešno vlogo.
Režim je bolan in nepriljubljen. Vsi Jugoslovani doma in zunaj, ki verjamejo v demokratizacijo svoje dežele, zagovarjajo pravico vsake republike, da je vpraševana za svet in da se, če hoče, od zveze odcepi. Brez tega bi bilo nemogoče postaviti vlado, ki bi temeljila na ljudski volji. Te pravice pa ne priznava sedanja ustava; ta izjavlja, da so se v zdanji vojni jugoslovanski narodi enkrat za vselej odločili za zedinjenje. V resnici jim ni bilo to nikdar dano na izbiro.
S tem da oblast redno oživlja spomin na medvojne poboje, veliko prispeva k razplamtevanju sovraštva med narodi. Zadnje mesece se je v Sloveniji pojavilo gibanje za narodno spravo, potem ko je bil v nekem spisu predlagan spomenik žrtvam državljanske vojne. Oblasti so odgovorile tako, da so objavo tega besedila prepovedale.
Nič presenetljivega ni, da se vlada, ki se je izkazala za nesposobno glede preskrbe snovnih dobrin in celo glede tega, da bi občani spoštovali njene zakone, sooča z naraščajočim političnim oporekanjem. Na nedavnem zborovanju so pisatelji iz vse Jugoslavije protestirali
vzemite si 5 minut za premislek!
takrat bo hudo, ko bo motika pisala in kopalo pero
proti omejevanju svobode izražanja misli in proti partijskemu monopolu nad občili in vseučiliškim življenjem. Prav tako so lani podpisali pravniki in kriminologi izjave, v katerih so terjali odpravo 133. člena jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki dopušča, da so misli kriminalna dejanja.
Eden hrvaških komunističnih prvakov Šuvar je med komunisti razširil seznam pisateljev, ki bi jih bilo treba prepovedati, ki so pa dejansko pokončnega značaja. Očitno s tem ni imel uspeha, saj je pred kratkim sam zapisal: „Za najmanjšo knjigo, film, razstavo, revijo, okroglo mizo, tribuno ali gledališko predstavo s protikomunističnim ali protisocialističnim sporočilom se zavzema vedno več ljudi in poleg tega je to še nalezljivo.“
Jugoslovani sami bodo morali določiti uro in način, kako se bodo rešili marksistično-leninističnega zapora. Zahodne države si morajo priti na jasno, kdaj bodo pomagale svojim jugoslovanskim prijateljem, ne da bi s tem izzvale notranje ali mednarodne nemire. Proti temu namigu bodo komunisti brez dvoma protestirali, češ da nima nihče pravice vmešavati se v jugoslovanske „notranje zadeve“. Odgovor na to je na dlani: več desetletij se zahodne vlade, s tem da se postavljajo na stran zatiravcev in da jim dajejo politično in denarno podporo, vmeša-
vajo v jugoslovanske notranje zadeve.
Več načinov je, kako lahko Zahod pomaga koristim Jugoslovanov in nekomunističnemu svetu, ne da bi tvegal spopad:
1.	Odprto naj bi se postavil na stran narodne sprave, namesto da z govori in proslavljanji vzdržuje partizansko pripovedko. Edino, s čimer danes titovci utemeljujejo svojo zakonitost, je trditev, da so se okupatorju uprli samo partizani. Predsednik Truman je odlikoval generala Mihajloviča z redom za zasluge, ker je pomagal zavezniški stvari. (Do junija 1973 je ameriško državno tajništvo o tem molčalo.) Zahod naj komunistom ne pomaga več ovekove-čevati Titove bajke.
2.	Zahodne vlade bi morale sprejeti misel številnih osveščenih Jugoslovanov, ki javno trdijo, da gospodarske reforme in uspešen prehod k tržnemu gospodarstvu ni vskladijiv s sedanjo družbeno ureditvijo. Usmeritev v uspešnejši gospodarski sistem ni ustvarljiva sama in tega preoblikovanja ne bo moč uresničiti brez denarne pomoči Zahoda. Ta naj bi pri posojilih bolj izbiral in naj bi bil pri pogojih za preložitev jugoslovanskega dolga bolj strog.
3.	Pokazati moramo, da verjamemo v prednost odprte in pluralistične družbe. Jugoslovanski tisk, radio in televizija, kar vse je pod nad-zirom partije, prikazuje zahodno družbo skrivljeno. Churchill je zatr-
dil: demokracija je odurna oblika vlade, a njej v prid je moč reči, da je od vseh oblik najmanj slaba.
Sleherna mirna zamenjava v Jugoslaviji bo morala, če hoče uspeti, uživati predvsem aktivno podporo ljudskih množic skupaj s politično in razumsko elito. Tudi vzdrževav-cem sedanjega režima mora postati jasno, da bo sprememba v prid njim in njihovim družinam ter vsej državi. Poleg tega je v sedanjem svetu skoraj nemogoče spremeniti obstoječi red proti volji tistih, ki imajo monopol nad strojnicami. Sprememba je uresničljiva le, če jo zagovarja zadosti tistih, ki so na važnih mestih.
V Jugoslaviji ni bila večstrankarska ureditev z zakonom nikdar prepovedana, čeprav so jo odpravili prav komunisti. Tudi nekomunistične politične stranke po zakonu niso prepovedane. Večino jugoslovanskih podjetij vodijo politiki in to sebi v prid. Na papirju so pa podjetja samoupravna in bi se zlahka spremenila v pristne delavske zadruge, če bo zasebni sektor prenehal biti odvisen od varuštva in korupcije komunistične birokracije, ne bo mogla oblast več izvirati iz edinega vira —
totalitarizma. Jugoslavija bi s tem trdno stopila na demokratično pot. Nekateri ljudje, ki so istočasno visoko v partiji in 'vojski, so že pokazali naklonjenost do liberalizacije družbe.
Zagovarjamo spremembo režima in prehod države iz enostrankarske ureditve v večstrankarsko demokracijo zahodnega vzorca. Najprej se je treba spomniti, da je socialna kriza v Jugoslaviji že pokazala, da dosedanjega stanja ni mogoče ohranjati; potem pa, da se nahajamo v psihološki vojni, v kateri je osvoboditev Jugoslavije izredno važna. Strokovnjak za marksizem-leninizem Kolakowski je pokazal, da je marksizem kot vodilo za gospodarsko politiko mrtev.
Prepričevati moramo, da je komunizem preživet in da so najuspešnejše družbe tiste, ki svoje vlade svobodno izbirajo in odslav-Ijajo in v katerih ni nad zakonom ne posameznik ne stranka. Na dolgo roko lahko upamo, da bomo sprejeli Jugoslavijo v skupnost parlamentarnih demokracij in tako ostalim delom Evrope pokazali, da prihodnost ni nujno obrnjena proti Moskvi.
pisali ste nam
\_________________________/
Atlas Slovenije ni knjiga desetletja, marveč knjiga slovenske nezavednosti in sramote
Tudi jaz sem željno pričakoval Atlas Slovenije, bil sem pa globoko razočaran, ko sem ga dobil v roke. Zato energično protestiram, da ga Naša luč (1986, 1, 9) imenuje „knjigo desetletja
100%-no podpišem kritiko, ki jo je prinesla o Atlasu Slovenije tržaška Mladika 1985/10, 148—149) pod naslovom Novi atlas. K tej kritiki bi
dodal samo to, da je knjiga zelo nepregledna, ker nima optično preglednega zemljevida, ki bi takoj jasno in vidno nakazal, kje najdemo ta ali oni del slovenskega ozemlja.
Kar se tiče narodnega pogleda, pa je Atlas Slovenije prava polomija, dokaz popolne neosveščenosti, nepopravljiva sramota, če ne kar izdajstvo. Nima namreč ne Gospe Svete, ne Djekš, ne Slovenske Benečije, ne porabske Slovenije. Kolikor je upoštevano slovensko ozemlje v Avstriji in Italiji, so onstran sedanje jugoslovanske državne meje nemška oziroma italijanska imena slovenskih krajev tiskana z velikimi in mastnimi črkami, slovenska pa z drobnimi, komaj vidnimi.
Tako imajo sedaj tujci v rokah uradni dokument, da to ni slovensko narodno ozemlje. Taki dokumenti dostikrat bistveno odločajo, ko se določajo državne meje, kot
kaže primer Južne Tirolske, kjer je Italija po prvi svetovni vojni na podlagi podobnih dokumentov dobila izključno nemško ozemlje. In ta dokument so tujcem poklonili Slovenci, ki bi morali braniti slovensko pravico. Atlas Slovenije je po besedah ljubljanskega Dela res „neprecenljive vrednosti“, toda neprecenljive vrednosti za „naše zemlje lačne tujce“, za poštene Slovence pa je konkreten dokaz, kako matična SR Slovenija „brani“ pravice slovenskih zamejcev.
Omenjam samo en primer strokovne „natančnosti" Atlasa: V besedilu je dvakrat omenjena Šaleška dolina (249, 273), na zemljevidu samem pa je kraj Šalek, od koder prihaja ime celotne doline, izginil, ker je bilo treba megalomansko razširiti politično Titovo Velenje.
Ne zanikam, da je pri delu veliko tehnične izurjenosti, toda kljub vsej tehniki pripelje popolno ignoriranje slovenske narodne problematike do teptanja slovenske narodne zavesti. Bodisi da se avtorji in izdajatelji tega vidika sploh niso zavedali, bodisi da je to bilo hoteno ali jim naročeno, poveča samo njihovo krivdo, ne izbriše pa katastrofalnih posledic.
Kot Slovencu mi je žal, da je ta knjiga sploh izšla, poudarjam, izšla taka, kot je izšla. Zame je to knjiga slovenske nezavednosti, sramote in
izdajstva. Ko bi jo bili avtorji in izdajatelji, še enkrat poudarjam, tako, kot je izšla, namesto na trg vrgli v ogenj, bi bili prikrili svoje neslovensko čutenje, slovenskemu narodu pa napraviti veliko uslugo za dobo, ko se bo zopet bojeval za svoje
narodne državne meje. Nihče nima pravice, da bi tudi pod krinko odlične tehnične izdelanosti teptal, zanika! in izdajal osnovne vrednote in pravice slovenskega naroda in naše zemlje.
N. Č.
med vrsticami
(nadaljevanje s strani 13)
Precej čudno gledajo, ko po radiu zvedo, da so prišli Pravzaprav na novoletne praznike.
Ljudje, ki so v bolnišnicah, ne morejo v cerkev, ljubljanski radio pa jim ne nameni ene same božične pe-srni. in to so ljudje, ki so povečini verni.
Pred leti so udeleženci teološkega tečaja, ki ga Med-škofijski odbor za študente prireja vsako leto novembra, pošiljali na RTV Ljubljana peticije s po 500 in več podpisi, v katerih so zahtevali tudi verske oddaje. RTV Pa jim je odgovarjala, da bi s tem žalili čustva neverujočih. Na žalitev čustev verujočih se pač ne morejo ozirati.
Ko smo že pri teološkem tečaju: kakšen večer se na-tre tudi 1000 poslušavcev, čeprav so predavanja v dvorani s 3oo sedeži; v predveži, po hodnikih in celo na odru se stiskajo mladi poslušavci teoloških predavanj,
1 Po predavanjih vneto sodelujejo v diskusiji. Vse to v
Ljubljani, kjer je že 40 let „Cerkev ločena od države“.
Pa imamo v Ljubljani tudi Cankarjev dom, vendar Socialistična zveza, katere člani so tudi verniki, noče s teološkim tečajem „obremenjevati“ osrednje slovenske kulturne hiše.
• UGAŠANJE „REVOLUCIJE“
Bo šlo še eno leto v zaton, ne da bi se kaj „usodnega“ zgodilo? Nasplošno je ljudstvo malodušno in pripravljeno še kaj prenesti, čedalje pogosteje pa je slišati, da se bo to pač moralo nekje ustaviti. Čutiti je, da so ljudje pripravljeni le še malo čakati.
Ljudstvo pričakuje, da bo ob letu osorej plačevalo 100%-no dražji kruh kot letos. Še kaj drugega ga moti, ne le delovni božič in 100%-na inflacija. To grdo ljudstvo je slepo celo za božična drevesa po ulicah in za vso „Potemkinovo razsvetljavo“.
Kaj pa če morda ne ugaša „Revolucija“ in je niti božične lučke ne morejo več osvetliti?
KATOLIŠKI GLAS, Gorica-Trst, 2. jan. 86/1.
oglasi
•	Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. — Obrnite se na. naslov: Gebr. HORŽEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-4010 Hilden bei Düsseldorf. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). - Informacije dobite pismeno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
. PREVAJANJE V MÜNCHNU - Dipl. filolog JOSEPH ARECH Vam uradno uredi prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje in nudi pravno pomoč; pouk nemščine in slovenščine. - 8000 München 45, Situlistr. 71b (U-Bahn 6, postaja Freimann), tel. 0 89 / 32 68 13.
•	RAČUNALNIKI: Commodore 64 DM 598,-; Sinclair 48K DM 420,-. Veli-
ka izbira RADIOAPARATOV in AUTO-RADIEV. Razni stroji in orodje. Zahtevajte prospekt. — Jode Billigmarkt, Marsstraße 15, D-8000 München 2.
•	PRODAM dvostanovanjsko hišo, primerno za vsako obrt, z veliko parcelo. Naprodaj tudi enostanovanjska hiša z velikim vinogradom. — Tel. Nemčija 02 31 / 80 67 71.
•	PRODAM zelo lepo hišo v bližini Laškega, 500 m od avtobusne postaje, grajena med leti 1978—1982 na zemljišču 800 m2, s centralno kurjavo, izolirana z demit fasado. Prostori v hiši so lepo razporejeni: 6 sob, 2 stranišča, kopalnica, garaža, klet in pralnica. — Nadaljnje informacije: Alojz Gračner, Gröbenzeller Str. 20, 8039
Puchheim, ZR Nemčija, tel.: 0 89 / 80 86 81.
•	Na PRODAJ takoj vseljiva novejša hi-
ša v Celju, 4 km iz centra, v bližini avtobusne postaje, na zelo mirni točki, s centralno kurjavo in telefonom. — Nadaljnje informacije tel.:	0 89 /
80 86 81.
•	V bližini Sv. Trojice pri Rogaški Slatini PRODAM dograjeno enonadstropno hišo (6 prostorov, 2 garaži, centralna kurjava), hlev v surovem stanju, 2 ha zemlje in 1 ha gozda. Cena: 160.000,— DM ali enako vrednost v avstr, šilingih. — Informacije: Jakob Polschak, 8 München 90, Schwanseestr. 9, BRD. Tel.: 0 89 / 68 31 06 od 6. ure zvečer.
V	sleherni slovenski knjižnici morajo biti tele knjige:
V	ROGU LEŽIMO POBITI (Tomaž Kovač)
TEHARJE SO TLAKOVANE Z NAŠO KRVJO (Matjaž Klepec)
Izjave svobodnjakov, ki so se med vojno v Sloveniji uprli stalinistični revoluciji, pa so jih Angleži po izdaji poslali domov.
LJUDJE POD BIČEM (Karel Mauser)
Roman o dveh ljubečih se ljudeh, ki se prebijata skozi stalinistično revolucijo v Sloveniji od 1941 do 1945.
Vse te knjige lahko naročite na naslovu: MOHORJEVA KNJIGARNA, Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt/Celovec
preberite!
PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjega!
ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.
NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija-Jugoslavija.
MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih glasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.
za en smehljajček
Če je steklenica iz umetne mase...
„Psa bom prodal.“
„Pa je hud?“
„Ne, saj še ne ve.“
o
„Ti pa precej hujšaš. Ali te žrejo skrbi?“
„Ja.“
„Kakšne?“
„Da tako hujšam.“
o
V brivnici. Brivec moškemu, ki 9a brije: „Ali sem vas že kdaj bril?"
„Ne še. Levo uho sem izgubil v nesreči pri delu.“
o
Krčmar vpraša natakarja: „Ali je tisti par v kotu že kaj naročil?“
„Se ne. Ona šteje kalorije, on pa denar.“
o
Mlada igravka drugi igravki: „Sijajno, dobila sem glavno vlogo v
filmu Lepotica in pošast."
„In katera bo igrala lepotico?"
o
* Ko se po končani igri drugorazredni igravec prikaže pred zaveso, ga obsujejo z gnilimi paradižniki. Igravec izgine brž za zaveso.
Neki gledavec v prvi vrsti začne ploskati. Pa ga vpraša sosed: „Kako to, da sedaj ploskate, saj ste še pravkar metali vanj paradižnike?“
„Rad bi, da bi se še enkrat pojavil pred zaveso, ker sta mi dva paradižnika ostala.“
o
Muha enodnevnica leti skozi gozd. Mreži, ki jo je pajek napel, se spretno umakne.
„No, se boš pa jutri ujela!“ ji pravi pajek.
„Koliko staviva, da se ne bom?“
o
V krčmi, kjer se zbirajo postopači, lista nekdo od njih po modni reviji.
„Od kdaj se pa ti zanimaš za modo?“ ga vpraša eden.
„Gledam samo, kje bodo v prihodnji sezoni na oblekah žepi prišiti.“
o
Sodnik zahteva od priče, naj odgovori na njegovo vprašanje jasno z ja ali ne.
„To ni mogoče,“ odgovori ta. „V življenju so stvari, na katere ni tako lahko odgovoriti z ja ali ne."
„Na primer?“
„Na primer, če bi vas jaz vprašal, ali še vedno pretepate svojo ženo."
o
„Za kakö staro me imate?"
„Ne vem, ali naj vas imam zaradi vaše lepote za pet let mlajšo ali pa zaradi vaše pameti za pet let starejšo, kot ste v resnici.“
o
Živela bratstvo in enotnost v revščini!
Na spiritistični seji.
„Duh, odzovi se! Če si tukaj, potrkaj enkrat, če te ni, potrkaj dvakrat!“
o
„Brez strahu,“ miri vodja potovanja kopavce v Karibiškem morju. „Kjer so krokodili, tam gotovo ni morskih psov.“
o
Evropska raziskovavca sta se izgubila v afriškem pragozdu. Končno sta naletela na črnca in ga vprašala: „Ti, črni mož, mogoče ti kaj videti velik ptič z velike peruti?"
„Ne, tistega nisem videl. A na letališču 3 kilometre od tu stoji letalo Boeing 727.“
Bolj je narod neumen, manj težav imaš z njim.
(Misel ob usmerjenem izobraževanju doma.)
ENERGETSKO STANJE
MNOGI SE OB NAŠEM SLABEM GOSPODARJENJU KRIŽAJO, NAMESTO DA BI SE SPOVEDOVALI.
Erscheinungsort: Klagenfurt Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt Viktringer Ring 26 P. b. b.
SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI
ANGLIJA
Ludvik Roth, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 01-735-6655). AVSTRIJA
Ciril Lavrič, Kirchenstr. 1, 4053 Haid b. Ansfelden. (Tel. 07229 - 88 3 56).
P. Anfrej Krope), minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.
Stanislav Gerjolj CM, Rennweg 40, 6020 Innsbruck.
Štefan Ferenčak SDB, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien.
(Tel. 0222/55 25 75).
Slovenski socialni urad, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien.
(Tel. 0222/55 25 75).
Janez Žagar, Feldeggasse 1, 6800 Feldkirch, Vorarlberg.
(Tel. 05522 - 26 4 04 ali 05522 - 21 5 85).
Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau. (Tel. 04762 - 37 1 24).
BELGIJA
Vinko Žakelj, Gulil. Lambert laan 36, B-3640 Eisden. (Tel. 0032/11/76 22 01). Kazimir Gaberc, avenue L. Empain 19, Marcinelle, B-6001 Charleroi.
(Tel. 071 - 36 77 54).
FRANCIJA
Nace Čretnik, 78 Avenue Gambetta, 75020 Paris. (Tel. (1) 43 61 80 68).
Jože Flis, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon. (Tel. (1) 42 53 64 43).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt.
(Tel. 21 70 91 88).
Anton Dejak, 4 rue Sainte Barbe, 57710 Aumetz. (Tel. 82 91 85 06).
Jože Kamin, 14 rue du 5 Decembre, 57800 Merlebach. (Tel. 87 81 47 82). Franjo Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 56 66 01).
NEMČIJA
Msgr. dr. Janez Zdešar, 8000 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 53 64 53). Štefan Antolin, 1000 Berlin 61, Methfesselstraße 43, Kolpinghaus.
(Tel. 030 - 785 30 91 do 93).
Janez Pucelj, 4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 - 64 09 76). Stanko Čeplak, diakon, 4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 -64 09 76).
Martin Mlakar, 5657 Haan 1, Hochdahler Str. 14. (Tel. 02129 - 13 92).
Vladimir Jereb, 6000 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tet. 069 - 63 65 48).
Stanko Gajšek, 6800 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).
Ciril Turk, 7000 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91).
Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 - 78 8 14).
Vili Stegu, 8070 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3, 1/2. (Tel. 0841 - 34 4 74).
Jože Bucik, 8900 Augsburg 22, (Göggingen), Klausenberg 7 c.
(Tel. 0821 -97 9 13).
Slovenski dušnopastirski urad, 7906 Blaustein bel Ulm, Felsenstr. 12/1.
(Tel. 07304 - 41 4 53).
Dr. Branko Rozman, 8000 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 53 64 53). Marijan Bečan, 8000 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 53 64 53).
NIZOZEMSKA
Vinko Žakelj, Gulil. Lambert laan 36, B-3640 Eisden. (Tel. iz Nizozemske:
09 - 32 11 76 22 01).
ŠVEDSKA
Jože Drolc, Parkgatan 14, 411 38 Göteborg. (Tel. 031 - 11 54 21).
Stanislav Čikanek, Thottsgatan 9 B, 21148 Malmö. (Tel. 040 - 23 24 78). ŠVICA
P. Fidelis Kraner, Schaffhauserstr. 466, CH-8052 Zürich.
(Tel. Urad: 01 - 301 31 32. Zasebno: 01 - 301 44 15).
P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).