P.b.b
svetovnih in domačih dogodkov
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostaint Klagenfurt 2.	Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XIV./ŠTEVILKA 21	CELOVEC, DNE 24. MAJA 1962________________________________________________________CENA 2.— ŠILINGA
Odprta rana
Samo dober mesec še in že se bodo zaprla za učenci in učitelji šolska vrata. Zopet bo minilo leto, v katerem si je pridobila mladina novega znanja za poznejše življenje. Splošno je znano, da se nahaja avstijsko šolstvo na visoki stopnji. Da bi se šolske prilike še izboljšale, pa je izdelalo prosvetno ministrstvo nov šolski zakon, s katerim bo izvedena po parlamentarni odobritvi največja šolska reforma v Avstriji, odkar je bil leta 1869 sprejet splošnji državni ljudskošolski zakon. Na njem sloni celotno šolstvo v naši državi tudi še danes. Novi čas je izsilil tudi na tem področju sodobnim prilikam ustrezajoče spremembe. Razume se, da je v nizu tega razvoja umesten tudi pogled nazaj in naprej, v kolikor je v zvezi s šolanjem naše mladine v njenem materinem jeziku.
, državnim ljudskošolskim zakonom z dile 14. maja 1869 se je začelo v Avstriji za šolstvo novo obdobje. Saj je bila z zakonom vpeljana splošna šolska obveznost, ljudskošolski zakon pa je urejal tudi zadeve nekdanjih meščanskih oziroma glavnih šol ter vprašanja dolžnosti ustanavljanja šol. S postopno realizacijo določil državnega Ijudskošolskega zakona je zajela ljudska šola vedno večje število otrok s temeljno izobrazbo, saj je zakon pouk tudi predmetno razširil, določil pa je tudi, da se mora ljudskošolsko učiteljstvo izobraziti v posebnih učiteljiščih. Glede učnega jezika je v zakonu v § 6 rečeno: »O učnem jeziku in o poučevanju v drugem deželnem jeziku odloča, po zaslišanju tistih, ki šolo Vzdržujejo in v mejah zakona, deželno šolsko oblastvo.«
Z odlokom prosvetnega ministrstva z dne 5. julija 1890 je ministrstvo odredilo za Koroško »da je treba otroke v prvem in ' _gem šolskem letu uvesti v nemški in slovenski jezik, od tretjega šolskega leta dalje pa naj se poučuje slovenščina v vseh oddelkih tedensko po tri ure. Na višji stopnji je treba pri teh učnih urah poleg branja, slovnice, pravopisa in pismenih nalog ponavljati snov, ki so se je učenci naučili pri nemških učnih urah, posebno tudi računstvo in zemljepis.« Na podlagi tega odloka je izdelal koroški deželni šolski svet poseben učni načrt za poučevanje slovenščine, v katerem pa je glede slovenskega pouka od 3. šolske stopnje dalje rečeno, naj se za slovenščino določene ure brez izjeme postavijo na konec dopoldanskega pouka, »da se zamorejo tisti otroci, ki sc po želji svojih staršev slovenskega pouka ne udeležujejo, lahko brez kalitve šolskega reda odstraniti.«
Slovenskega pouka, ki je bil za dobo šestih let, torej od 3. do 8. šolske stopnje porin jen na konec urnika, tako nihče ni mogel resno jemati. Slovenskemu ljudstvu nenaklonjeno in v nemško-nacionalnem duhu vzgojeno učiteljstvo pa je skrbelo za načrtno odtujevanje naše mladine od materinščine. Na posebnem zborovanju koroških učiteljev je bilo treba po priključitvi Avstrije k nemškemu Rajhu slovenščino le še formalno odpraviti, v resnici pa slovenskega pouka pred letom 1938 marsikje že zdavnaj prej ni več bilo. Razmere so sc spremenile šele po koncu druge svetovne vojne, ko se je začel na celovškem učiteljišču vzgajati primeren učiteljski naraščaj za dvojezične šole, ki so tedaj po svojem ustroju ustrezale željam manjšine. Z odlokom koroškega deželnega glavarja Wedeni-ga z dne 22. septembra 1958 je bilo obvezno dvojezično šolstvo na južnem Koroškem ukinjeno, 19. marca 1959 pa je sklenil avstrijski parlament manjšinski šolski zakon.
Vendar se na dvojezičnih šolah, odkar je bil izdan odlok deželnega glavarja, položaj ni izboljšal, ampak le poslabšal. Za to nosi brezdvomno v pivi vrsti odgovor-
Avstrija in evropska integracija
Ustanovitev posebne ministrske komisije za vprašanje povezave Avstrije z Evropskim skupnim tržiščem (EVVG) je sklenil ministrski svet na svoji redni seji minuli torek. V tej komisiji bodo zvezni kancler, podkancler in naslednji ministri: za zunanje zadeve, za trgovino, kmetijstvo, finanance, socialno skrbstvo in promet. Prvo sejo bo komisija imela že v soboto, kajti vprašanje Avstrije in njenega priključka k nastajajoči veliki evropski gospodarski skupnosti postaja vse bolj pereče, posebno ker stopajo pogajanja za pristop Velike Britanije že v odločilno fazo.
'Zadeva seveda mi brez ovir, tkaljiti glede pristopa Vel, Britanije delajo težave Francozi, ki nimajo razumevanja za posebne želje Londona glede Commonwealtha, to je gospodarske Skupnosti, ki je ostala po prostovoljni »likvidaciji« britanskega imperija in prinaša 'Vsem udeležencem nesporne koristi. Francija je namreč že zaradi svoje zemljepisne loge gotovo najvažnejši člen EWG, sedaj pa, ko se počasi otresa alžirskega bremena, raste pomen Francije v političnem in gospodatšikem pogledu. V zadnjih letih se Je EWG zelo Okrepila, kajti področje šestih držav članic (Francije, Zapadite Nemčije, Italije, Belgije, Nizozemske in Luksemburga) preživlja blagostanje in gospodarski napredek, ki se more meriti samo z onim v Združenih državah Severne Amerike. 'Pač pa ostale evropske države, 'ki so ostale izven, čutijo neprijetne posledice v zumanjii trgovini, pa tudi industrijski razvoj zaostaja za onim v državah EVVG. Francija st avl ja za pristanek za pristop Velike Britanije ter upoštevanje njenega posebnega položaja, visoko ceno: Angleži 'bi naj delili z njo atomske skrivnosti, to se pravj, da bi pomagali Franciji ustvariti lastno atomsko silo, s čemer bi Francija postala četrta atomska velesila za Združenimi državami, Sovjetsko zvezo in Veliko iBritanijo. Amerikanci so namreč to 'željo De Ganila odklonili. Zaradi tega se je razmerje med Parizom in Wa$hingto-notn zelo ohladilo. Poučeni krogi pa računajo, da bodo te težave prej ko slej pre-moScene, posebno ker Združene države podpirajo’ vključitev Velike Britanije v EVVG. S tem bi se namreč celotna svobodna i Evropa gospodarsko zelo okrepila nasproti vzhodnemu bloku, obenem bi pa postala tudi notranje bolje uravnovešena. Sedaj je namreč EVVG slonela na dveh stebrih, Franciji in Zapadni 'Nemčiji, pri
čemer spričo' naglo naraščajoče gospodarske moči Zapadne Nemčije tudi njen pomen raste. Po pristbpu Velike Britanije bi pa EVVG imela tri glavne stebre.
Skrbi manjših držav
Za manjše evropske države, mod njiimi tudi Avstrijo, katerih zunanja trgovina je že sedaj iz naravnih razlogov usmerjena v sosednjo ali vsaj bližnje ozemlje EVVG (Avstrija nad 50 odstotkov), .postaja povezava z EVVG naravnost življenjlskega pomena. Države EVVG namreč med seboj postopoma znižujejo carine, ne pa do držav nečlanic. Tako nastaja na znotraj velik trg brez ovir, nasproti nečlan kam pa raste obzidje visokih carin. Izguba trga EVVG bi pa mogla povzročiti resno gospodarsko krizo v državah, ki so Ostale zunaj, istočasno jih pa vreči v naročje vzhodnega bloka. Zato so v zadnjem času Avstrija, Švica, Danska in Švedska tudi začele misliti na. ustrezno povezavo, da ohranijo svojemu blagu odprto pot v EVVG.
Za Avstrijo, ki se je zavezala vojaški in politični nevtralnosti pa je zadeva dvakrat kočljiva. Treba bo vsekakor najti talk način povezave, da bodo gospodarske koristi pridobljene, nevtralnost pa ohranjena.
Ko je zvezni kancler dr. Gorbach pred kratkim obiskal Združene države, je tudi načel to vprašanje, kajti .Amerika sicer ni član EVVG, toda vse članice EVVG so povezane vojaško in politično V Atlantskem paktu, zato ima tudi v zadevah EVVG ameriško mnenje svojo težo, čeprav tvashington-ska vlada ni formalni partner v teh pogajanjih. V kratkem bo pa zvezni kancler obiskal Pariz, da De Gaullu razloži poseben položaj Avstrije, nato pa se bo z istim namenom podal še v Moskvo, kajti nevtralna Avstrija hoče živeti v prijateljstvu z vsemi.
Tragedija beguncev v Hongkongu
Minuli teden so v Hongkongu, eni izmed zadnjih še preOstaslih »kronskih kolonij« Velike 'Britanije, britanske policijske oblasti s silo vrnile 5 do 7 tisoč beguncev, ki so bili pribežali iz sosednje Kitajske. Razjarjeni begunci, ki so povečini šele v prejšnjih nočeh prebežali preko meje, so napadli policaje, ko so ravno bili pri »vračanju«.
Novi val beguncev, ki je začel naraščati v minulih tednih v za britanske oblasti resnično neznosni razsežnosti, kajti Hong-
nost deželna oblast. Tudi pri zadnjih razgovorih v zunanjem ministrstvu sta bila tako zunanji minister dr. Kreisky kot deželni glavar VVcdenig od slovenske strani ponovno opozorjena na odprta osnovnošolska vprašanja, ki terjajo takojšnjo ureditev. V nasprotnem slučaju bodo ostale sedanje dvojezične šole kljub manjšinskemu šolskemu zakonu po svoji vsebini to, kar so bile nekdaj utrakvistične šole. Krivica, ki je bila z odlokom deželnega glavarja Slovencem 22. septembra 1958 priza-detft, vsekakor še ni popravljena. To velja tudi ob koncu šolskega leta ter v zvezi z diskusijo o splošni šolski refonni v Avstriji, ki jo v smislu zakonskih osnutkov prosvetnega ministrstva koroški Slovenci pozdravljamo, ponovno pribiti.
Ikong je poln kot škatla sardin, jc posledica »'skoka naprej«, ki so ga hoteli izvesti komunistični Oblastniki na Kitajski ter spremeniti deželo čez noč iz nazadnjaške poljedelske v moderno industrijsko državo. Kar so pa dosegli, je lakota in množični beg ljudsitva iz. »ijudlske republike«. Cenijo, da je oil leta 1949 pribežalo v Hongkong 1 in pol milijona beguncev.
Hongkong postaja nekaj takega v Aziji, kot je bil zadnja leta Berlin v Evropi, namreč zadnja luknja, iz katere bežijo delavci iz »delavskega. raja« pod komunizmom. Med begunci je tudi mnogo kmetov, kajti kolektivizacija zemlje je bila izvedena na Kitajskem s še večjo brezobzirnostjo kot v Sovjetski zvezi.
Britanska vlada se je obrnila na bližnje azijske države s prošnjo, da bi sprejele vsaj del 'beguncev, toda vse zapovrsti so to odklonile. Visoki komisar za begunce pri Združenih narodih, ki se doslej še ni zganil za te nove begunce, je minuli pone-deljek v Ženevi izjavil, da se bo bolj potrudil v bodoče. Novi valovi 'beguncev v Aziji sicer znova kažejo komunizem v pravi luči, po drugi strani pa je vračanje beguncev — menda je to stalna specialiteta angleške politike — pa tudi žalostno izpričevalo današnjemu civiliziranemu svetu, ki se tako ponaša s svojo humanostjo.
Naše otroke prijavimo za dvojezični pouk!
Državni šolski zakon nam koroškim Slovencem nudi možnost, da se otroci v ljudskih šolah priučijo obeh deželnih jezikov, nemškega in slovenskega. Za to je treba izjave odgovornih vzgojiteljev vodji šole pri vpisu učencev v prvi razred, da želi svojega otroka prijaviti za dvojezični pouk v ljudski šoli.
Učitelji so dolžni te ustne ali pismene prijave vzeti na znanje!
Starši! Privoščite svojim otrokom s prijavo za dvojezični pouk v šoli moderno jezikovno izobrazbo. Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš — ta stara modrost se dandanes uveljavlja bolj kot kdaj poprej. Moderno gospodarsko in socialno življenje vedno bolj povezuje razna ljudstva medsebojno in sirote so, ki obvladajo pismeno in ustmeno samo eden jezik.
Kdor iz kratkovidnosti onemogoča otroku, da se priuči tudi slovenščine v pismu in besedi, jr prezrl znamenja našega časa in modemih prilik.
Starši! Prijavite torej svoje otroke v njihovem in svojem interesu za dvojezične ljudske šole!
-KRATKE VESTI —
Kabino vesoljske rakete, v kateri je ameriški letalec Gleun 'trilkirat obkrožil Zemljo ■ter se potem vrnil naizaj, iso mlinuli ponedeljek pripeljali v Beograd, kjer je sedaj razstavljena na tamošnjem mednarodnem tehniškem velesejmu.
Malomarnost je povzročila smrt 299 rudarjev ob eksplozij i jamskega plina v premogovniku Lufeentihal v Posarju, dne 7. 'februarja letos, je ugotovila preiskava, ki jo je izvedla posebna komisija ondotnega deželnega zbora. V poročilu je rečeno, da bi eksplozija povzročila samo 20 smrtnih žrtev, ako bi že itak v premakni številu postavljene »prašne zapore« vsaj te pravilno delovale. Prašne zapore so s kamnitim prahom posipane deske, ki jih v rudnikih 'postavljajo eno poleg druge. Pri eksploziji se potem prah pomeša z zrakom in tako zaduši ogenj.
Novo delo za ministre so si izmislili v angleškem parlamentu, • naljčaštitljivejši ustanovi parlamentarne demokracije, ki velja za »očeta« vseh parlamentov sploh. V poslanski zbornici je minuli teden minister za javna tlela lord John Hope v debati o vzdrževanju javnih parkov na vprašanje konzervativnega poslanca Beamishna o pelikanih, Iki žive v londonskem St. Jo'hn’s Parkti izjavil, da je »posmrtna preiskava ugotovila, da je pelikan Wil'£red po pravici nosil to ime«. Kar se pa tiče drugih tovrstnih še živih pernatih prebivalcev parka, pa se minister glede njihovega spola ni mogel izjaviti s tako gotovostjo, tudi ne glede ndkega drugega pelikana* ki je s pokojnim Willfrddpm živel na isti skali sredi nekega ribnika v parku. Pelikani so namreč tako podobni med seboj, da jih glede spola ni moč ločiti po barvi ib obliki perja, kot velja to za druge pernate 'živali. Najlaže je pelikane razločiti, kadar se »ženijo«, kajti takrat jc tisti pelikan, ki se muja z »dvorjenjam« gotovo samec. Z največjo resnostjo je omenjeni poslanec svetoval ministru, ki je odgovoren tudi za mestne parke, da naj v bodoče to zadevo razjasni — z opazolvanjem.
Večerjo za Nobelove nagrajence je pred kratkim priredil ameriški predsednik Ken-nedy. Udeležili iso se j c vsi Nobelovi nagrajenci, ki žive v Združenih državah, razen pisatelja Williema Faulknerja. Ko so g;i nekaj dni nato vprašali, zakaj se večerje ni udeležil, je odvrnil:. '»Živim nekaj sto kilometrov vstran od Walshingtona. To je predolga pot zgolj za eno večerjo.«
Politični teden
Premiki čet — za diplomacijo
V Bangkoku, ki mu pravijo tudi »Vzhodne Benetke«, eksotični prestolnici daljne eksotične dežele ibelih slonov-Siama v Aziji, so se v sredo ob zori v ■dolgih vrstah im i]x>Imi 'bojni opremi izkrcavali' vojaki z ameriških bojnih ladij, ki so priplule v azijske vode na povelje ameriškega državnega predsednika Kennedyja potem, ko se je »Janška kriza« zaostrila. Komunistične čete v tej dežefli, ki leži kot raztegnjen trak med obema svetovnima blokoma, so prelomile premirje in v naglih pohodih zasedle dve tretjini dežele. Med tem, ko so bežeče vladne čete prestopale mejo v Siam, so partizanske čete Patet I.ao zasedale položaje ob eni strani', ameriške čete pa na ■drugi strani veletoka Mekong. Ko so presenečena prebivalci miroljubne dežele Siam vpraševali do zob oborožen^ bojevite (bojevnike »strica Sama«, kako dolgo 'bodo ostali v deželi, kamor so prišli na »povabilo« vlade, so odgovarjali: »Tako dolgo, dokler bo potreba«.
Že dostikrat je v zadnjih letih bil Zapad prisiljen, da je na podtalno napredovanje komunističnih partizanov, ki spodjedava jo Obrobne postojanke Zapada po taktiki »rezin« (Salamitaktik) odgovoriti z odprto vojaško pratiakcijo. Na Koreji se je iz podobnega položaja razvila pravcata »krajevna« vojna, v spominu so nam pa tudi izkrcanja v Libanonu, kjer pa je že sama demonstracija sile pripravila komuniste k neprostovoljni '»miroljubnosti«, kajti vsaka taka akcija krije v sebi nevarnost, da spremeni mrzlo vojno v »vročo« — atomsko.
Podtalno rovarjenje in partizani — orožje komunizma
Dogodke v Laosu in jugovzhodni Aziji je treba gledati v širšem Okviru »hladne vojne« med obema svetovnima taboroma, prav tako kot vdlja to za dogodke v Berlinu, na Srednjem vzhodu In drugod. Povsod poskuša mednarodni komunizem spodnesti zapadne .postojanke s podtalno politično (agitacijo) ali vojaško (partizansko) akcijo. Ta način borbe je ugoden m »tpocenii« za Mosikvo, po drugi strani pa zelo drag in še nevSečen za Zapad. Izkušnja namreč kaže, da lahko sorazmerno majhna vojaška sila 10—20 tisoč dobro izvežbanih in telesno utrjenih mož v gverilski vojni dela preglavice mnogo večjim in bolje oboroženim običajnim vojskam. Po drugi strani pa se Moskva noče spustiti v odprti spopad z Združenimi državami, ki bi se neizogibno spremenil v atomslko vojno, v kateri pa razpolagajo Združene države danes, kljub vsem tehničnim dosežkom Sovjetske zveze brez dvoma še vedno z večjo uničevalno močjo. Toda tako za ene kot druge bi bila — vsaj dokler vlada pamet — 'taka vojna nesmisel, kajti zapustila bi talko razdejanje, da bi zmagovalec ne bil nič na boljšem kot premaganec. Korist bi imel kvečjemu tretji, v tem primeru rdeča Kitajska, ki je vprav zaradi tega najbolj bojevita. Sovj.eti sicer podpirajo kitajsko bojevitost v jugovzhodni Aziji, kajti za laoškimi partizani (in onimi v Južnem Vietnamu) Stoje radodarni kitajski botri preko meje, poleg sovjetskih seveda. Moskvi bi bilo čisto prav, če bi se Združene države zapletle v vojno s Kitajsko, in Sovjetska zveza bi potem posredovala za mir — v lastni prid.
Amerikanci in besede
Ameriška Vlada je skušala v zadnjih letih omejiti sovjetsko podtalno prodiranje s pogajanji, da se talko izogne uporabi vojaške sile. Toda izkušnja je pokazala povsod, da se komunisti talko dolgo pogajajo, dokler ne pretentajo in prevarijo nasprotnika, nato se pa s silo polastijo tega, kar pač morejo doseči. Tako je bilo v Berlinu, kjer so nekdanjo nemško prestolnico razdelili na dva dela in zagrozili, da 'bodo pobrali še zapadni del, nakar je morala Amerika odgovoriti, da bo v tem primeru uporabila orožje in je »za Vsak slučaj« okrepila svoje čete v Berlinu in Evropi. In talko jt sedaj tudi v Južnovzhodni Aziji.
Lani junija sta se Kennedy in Hruščev na Dunaju dogovorila, da bodi Laos nevtralen, toda trije politizirajoči princi, ki vodijo v tej dvamllijonski džungelski deželi politiko, zapadno usmerjeni Boti Oum, komunistični princ Souvanavong, »nevtrali stični« Souvana Phouma, se niso »mogli« zediniti o sestavi skupne vlade, enostavno zato, ker so komunisti zahtevali zase ključna ministrstva, s pomočjo (katerih bi po-
tem deželo prej ali slej (popolnoma prevzeli. Ker zapadno usmerjeni predsednik sedanje Vlade Bonm Oum ni pristal na to, da bi komunisti dobili v roke vojno in notranje ministrstvo, (to je vojaščino in policijo, so komunisti med razgovori, potem, ko so dobili ojačen j e v moštvu in materialu, napadli Vladne čete ter bili na tem, da zasedejo vso deželo, kajti Amerikanci so Bonm O u mu ustavili vsako podporo, da ga tako omečijo za vstop v kompromisno vlado.
Dvomi »New York Timesa«
Toda sedaj, s komunističnimi četami na meji Siama, ki je vključen v .obrambni sistem Zapada v tem delu sveta (SEATO), je v nevarnosti celotni vojaški sistem Zapada v južnovzhodni Aziji. Ni treba biti prerok za napoved, da se utegnejo komunistični partizani kaj kmalu pojaviti tudi v samem Siamu, potem, ko v Južnem Vietnamu, ki že meji na komunistični blok postajajo vsak dan drznejši. Se razume, da tvashing-tonska vlada ne namerava vkorakati v Laos, ker je položaj tam itak že skoroda brezupen. Gre za prikritje zapadne blamaže s pomočjo sestave nevtralistične vlade,
ki so jo po ameriškem izkrcanju v Siamu zopet začeli sestavljati z nekoliko večjo vnemo trije skregani princi, predvsem pa za zavarovanje Siama in južnega Vietnama, na katerih temelji celotni obrambni sistem Zapada. Funkcija čet, ki so se izkrcale v Siamu, ni v vojskovanju, ampak so zgolj sredstvo za — diplomacijo. Politika pogajanj s komunisti ter nevtralne •vlade pa skriva v sebi celo vrsto nevarnosti, namreč, da se komunistom potem, ko So enkrat vstopili v koalicijsko vlado, posreči da izvagonirajo svoje partnerje, kot se je to zgodilo v Romuniji, Madžarski ter drugih vzhddno-evropskih državah takoj po vojni. Prav zato celo ponavadi miroljubni in vsem razgovorom prijateljski i»'New Varit Times« vprašuje, ali bo zgolj z vojaškimi demonstracijami in diplomatskim govorjenjem moč ustaviti prodiranje komunizma, tako v Jugovzhodni Aziji kot tudi drugod?
Pa jugovzhodna Azija ni edina skrb ameriške vlade. Po nevšečnostih med Bonnom in Washingtonom zaradi Berlina', ki še nr-so povsem premostene, so se pridružili še morda hujši prepiri med Parizom in Wa-'shingtonom, ob katerih si Nikita Hruščev v Kremlju veselo mane roke, kajti zanj so spori med zapadnimi zavezniki kot mana z nebes, po starem pravilu, kjer se kregata dva, tretji dobiček ima. Pa o teh zadevah podrobneje na L strani.
... in pri nas v Avstriji
Eni zbirajo, drugi zborujejo
Spremenljivo pomladansko vreme je minuli teden sovpadalo s spremenljivim ozračjem v notranji politiki, ki stoji vsa v znamenju priprav na državnozborske volitve.
Docim SPOe že marljivo zbira volilne darove med svojimi člani, pa se je OeVP vrgla na organizacijska zborovanja, kajti potreben je denar, odločujejo pa volivci. Po Salzburgu, kjer se je bila prejšnji teden začela volilna kampanja OeVP, je zadnjo nedeljo postal Celovec za kratek čas skoroda središče države, saj smo imeli v našem deželnem glavnem mestu zveznega kanclerja dr. Gorbacaba v gosteh. Se razume, da je bil v deželi tudi domači minister, dr. ScMeinzer, ki je kot resorni šef izročil Častno zastavo tradicionalnemu koroškemu 7. pešpolku Khevenhii ller j ev. Zveznega kanclerja je privedel v Celovec sestanek zaupnikov OeW, da jih pripravi za kar največjo vOlilno vnemo.
Sicer pa se je začela volilna borba v neprijetnem ozračju stavk in novih zahtev po povišanju plač, s katerim pa gre vštric povišanje cen. Stavka rudarjev in kovinarjev je tej skupini prinesla sicer večji del zahtevanega povišanja plač, in po njihovem zgledu so kmalu dosegli isto tudi delavci petrolejske industrije, toda ne eni in ne drugi se je ne bodo dolgo veselili. Te dni je bila povišana cena premoga za hišno kurjavo, gostilničarji po vsej, Avstrija pa tudi že dvigujejo cene. Je to pojav, ki ga je redno opaziti vsako pomlad pred začetkom tujsko prometne sezone. Takrat cene dvignejo, češ da gre zgolj za sezono, po koncu sezone pa cene negibno Obtičijo gori, kjer so bile. Nadalje je pri paritetični ko-miisijli vloženih 5 novih zahtevkov po zvišanju cen. Zvišanje cen zahtevajo v prvi vrsti industrije, za katere so se zaradi zvišanja plač rudarjem in kovinarjem zvišali skoroda avtomatično njihovi proizvodni stroški. Trgovdi tudi zahtevajo povišanje pribitka za zavijanje moke v znesku 20 grošev ter grozijo, da v nasprotnem primeru sploh ne bodo več prodajali moke. Skratka peklenski ples cen in plač se je znova začel vrteti s sapo jemajočo naglico, pr: vsem tem pa plača »ceho« za spremljevano muziko — ']x>trošnilk. Prav zato so se minuli teden oglasili uradniki »eksekutive« (policije), češ da je treba vendar enkrat nehati s tem navijanjem. Razumljivo, kajti državnim uradnikom »mamka tlržava« plačni zvišala.
Volilna zadrega je velika
Obe stranki sta pa glede volitev pravzaprav v enaki zadregi, kajti Obe imata ranljive točke in nobena ni gotova svoje reči. Rezultati ljudskega štetja so (pokazali, da se bo (spremenil tudi ključ, po katerem se razdeljujejo državnozborski mandati. Kot je znano, je pri zadnjih volitvah prisoja mandatov, kli se ravna po številu prebivalcev posameznih volilnih Okrožij izpadla tako, da je OeVP dobila 89, SPOe pa 88 mandatov, če bi pa bili takrat upoštevali
premike, ki jih je prineslo ljudsko štetje, bi se število prisojenih mandatov spremenilo in sicer v 78:78. Zadostuje pri teh volitvah torej zgolj malenkostna sprememba, za povzročitev dalekosežnih posledic.
Zakon o ERP kreditih
Končno sta se kljub vsej predvolilni zaposlenosti obe vladni stranki zedinili glede zakona o upravljanju fonda ERP ((Marshallovega načrta). To sta morali narediti, ker obe potrebujeta doslej zamrznjeni denar. Zgodilo se je, kot običajno, vse po proporcu, pri čemer so potegnili socialisti tol-stejši del, kajti od torte 800 milijonov bo odpadla dobra polovica, t. j. 400 milijonov na podržavljeno industrijo, 250 na privatno industrijo in obrt, 150 milijonov šil. pa na kmetijstvo. Povrh tega se je pa OeVP morala odpovedati večini v odboru za podeljevanje nizkoobreStnih posojil, kjer je prej vladalo razmerje 4 člani OeVP protli 3 članom SPOe, v prid popolne enakosti glasov obeh strank (4:4).
Dočim industrija dosega zvišanje plač in cen, pa mora poljedelstvo potrpežljivo čakati, kajti obe vladni stranki sta vezani na sklenjene sporazume, rjavkasti »prijatelji« kmeta pa lahko sicer vse obljubljajo in vse zahtevajo, dati ali narediti pa jim ni treba 'nič, kar tudi' ne morejo, ker pač niso na oblasti.
V celoti vzeto je 'bil minuli teden bolj pičel, toda ono veselo vest le moramo poročati: Na Dunaju imajo zopet obisk. Prišla je priljubljena in miroljubna nizozemska kraljica Julijana s svojima mladima, živahnima za ženitev godnima hčerkama. Politiki imajo zopet polne roke dela s sprejemi, malicami, izleti 'in podobnimi važnimi Opravili, da visokim gostom ni dolgčas. Pa kadar je treba delati družbo damam, Dunajčani itak slovijo po svoji vnemi. Za vse jih itak poplača — ves narod.
SLOVENCI
d oum 'ul po hoetu
Oinko Bertoncelj - iz Antarktike v Ameriko
Pred kratkim je obiskal Slovence v Torontu (Kanada) g. Oinko Bertoncelj, slovenski Športnik, ki se je pred leti udeležil argentinske ekspedicije na Ohalaughiri, nato pa je več let prebil kot tehnični vodja argentinske odprave v Antarktiki, v bližini Južnega tečaja nase Zemlje. Sedaj pa je prišel v Združene države kot smučarski učitelj. ?Sa sestanku v župnijski dvorani slovenske fare Marija Pomagaj je predaval o svojih planinskih podvigih in doživljajih. Bil je tako skromen, da o samem sebi ni skoroda nič govoril, pač pa je z živo besedo spremljal krasne slike, ki jih je bil posnel v pogorjih Himalaje, na gorskih velikanih Južne Amerike ter večnem ledu Antarktike.
Pester program ..Ljubljanskega festivala"
Letošnji, že 10. ljubljanski festival, Im od I. do 9. julija. Ta osrednja poletna kulturna prireditev v prestolnici Slovenije je postala tudi mednarodno znana in je privabila mnogo tujcev. Zato je pred nekaj meseci objavljena vest, da nameravajo festisal baš za 10-letnico ukiniti, zbudila v slovenski javnosti veliko ogorčenje, nakar so pristojni faktorji vest zanikali ter naznanili, da so predvidene samo nekatere organizacijske spremembe. Kot kaže pravkar objavljeni program, bo letošnji festival tudi zanimiv in na znatni umetniški višini. Pod naslovom „Revija jugoslovanskega baleta” bodo na programu nastopi najboljših baletnih ansamblov, ki botlo med drugim izvajali tudi nekatere klasične balete kot „Romeo in Julija” in „Kla-sična simfonija” Prokofjeva, „Petruška” Stravinskega, „Rimske fontane” Respighija; poleg tega bodo izvajali še izvirne balete slovenskih skladateljev Osterca in Švare.
Igralski nastop akademikov v Chicagu
Pred kratkim je čikaški odsek društva SAVA (Slovenski akademiki v Ameriki) priredil igro ..Mrtvaški ples”, ki jo je spisal Alojz Lippl in prevedel Anton Sovre, mojstrski prevajalec klasičnih del v slovenščino. Vsebina te duhovne igre predstavlja ločevanje duše od telesa, tisto zadnje romanje, ki mu nihče ne more izbegniti. Mladi fantje in dekleta, sinovi slovenskih rojakov, ki se poleg študija na ameriških univerzah posvečajo tudi gojitvi slovenske besede in kulture, so igro lepo podali, za kar jih je številno občinstvo obilno nagradilo z aplavzom. Poročevalec v „AmeTi-ški domovini” pripominja: „SIovenci v Chicagu smo lahko ponosni na našo mladino, ki hoče nastopati v slovenskem jeziku ter gojiti naše narodno izročilo in kulturo.”
Razstava abcednikov od Trubarja do danes
V	prostorih Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani je bila razstava slovenskih abecednikov. Pokazala je razvoj pouka slovenščine izza njeg1 i začetkov v 15. stoletju do danes. Razstavljeni so bili abecedniki iz vseh dob, od Trubarjevega |>a do sodobnih čitank za prve razrede ljudskih šol. Razen tega so vključili v razstavo tudi redke primere ohranjeniih lepopisnih zvezkov šolarjev. Najstarejši med njimi je iz leta 1795.
Slovenska slikarica razstavlja v Parizu
V	Galeriji „Tonalitčs” v Parizu je priredila razstavo svojih starejših in novejših del, slovenska akad. slikarica Marjanica Savinšok, ki je naletela na zelo dober odmev pri sila razvajeni pariški kritiki, saj je Pariz svetovna prestolnica slikarske umetnosti. Tako pravi kritik Ghabanon v reviji „Lc Peintre” (Slikar), da je zaradi premišljene kompozicije ter polne barvitosti treba podobe Sa-(vinškove označiti' kot j>opolnc. Revija MArts”' (Umetnost) pa jih hvali zaradi ..resničnega zanosa”, ki jih preveva.
Praznik čč. šolskih sester v Rimu
V nedeljo, dne 3. maja je novoimenovani kardinal protektor nadškof Alojzij Manila v okviru [»o-poldaliske slovesnosti in akademije prevzel svojo funkcijo v osrednji hiši tega zaslužnega reda, ki ga je pred 100 leti ustanovil služabnik božji Škof Anton Martin Slomšek v Mariboru. Kardinal protektor je zaščitnik in svetovalec redov, ki so razširjeni preko mej ene škofije ali dežele in imajo svoje središče v Rimu. V imenu sester je na sedežu reda pozdravila kardinala protektorja sestra Hiacinta, med akademijo pa je spregovoril p. Balič, hrvatski frančiškan in predsednik Papeške Marijanske akademije v Rimu. V svojem nagovoru je dejal, da se jc kongregacija od svojega začetka v Mariboru, kjer je bila njena materna hiša, razširila po vsej Sloveniji, Koroškem in Primorskem in nato še naprej jk> Hrvatski in Srbiji ter celo preko morja v Egipt, Severno in Južno Ameriko. Posebno se jc odlikovala pri szgoji mladine in strežbi lioliiikov. Ko je red poti vodstvom generalne prednice č. Terezije Hanžclič dosegel svoj naj večji razmah, jc ob začetku 2. svetovne vojne ta modra voditeljica prenesla sedež reda iz Maribora v Rim. Tu
je sredi vojne vihre in razdejanja začela iz nič graditi novo jiostojanko, ob požrtvovalnem sodelovanju sester, ki se niso ustrašile nobenega dela in nobene žrtve. Posebno podporo je imela v tedanjem protektorju reda, sedaj že pokojnem kardinalu Fmnasoni-Biondiju in p. Antonu Prešernu, generalnemu asistentu jezuitskega reda za slovanske tležele. Kljub največjim težavam pa je č. mati Terezija Hanžclič imela vedno odprto srce in roko za medvojne in povojne begunce in kdor je potrkal na vrata redovne hiše na via deli Golli, ni odšel lačen in brez dobrega nasveta. Zato so danes dolžniki č. matere Terezije, ki v visoki starosti uživa zasluženi pokoj, in čč. sester, raztreseni ]«> vsem svetu. Njeno delo sedaj uspešno, z veliko predanostjo in močno voljo nadaljuje sedanja generalna prednica č. mati Terezija Vklan, ki vodi 1300 redovnic na štirih kontinentih pri njihovem delu za kraljestvo božje. Novi kardinal protektor je v svojem odgovoru obljubil sestram vso možno pomoč. V kapeli je ob zaključku bila zahvalna pesem z blagoslovom. Med odličnimi' gosti sta bila tudi nadškof iz Zagreba in škof iz Skopi ja.
O aplwu glasbe, na zdeaistoo
»Glasiha govori vsemogočni jezik, s katerim se sprosti duša«, pravi nemški skladatelj in glasbeni književnik Robert Schumann, ki jie umrl leta 1856, star 46 let. Ta izrek, oziroma ocena glasbe je vsekakor upravičena.
Čudovit vpliv glasbe na duševno življenje človeka je namreč že od nekdaj znan. Že stari Grki so pripisovali glasbi učinek, ki odpravlja občutke strahu, žalosti, jeze, sovraštva in grozovitosti. Kdo že ni občutil dobrodejnega vpliva glasbe na lastnem telesu? Glasba preganja bridkost, pomirja otroka in ga uspava, poveča delazmožnost, vzame vojakom strah pred smrtjo in bolniki, ki poslušajo glasbo, neredko pozabijo na svoje bolečine.
Tudi lopoznansko slovstvo nam prikazuje mnogoštevilne primere o čudovitem vplivu glasbe. Odiseja, starogrška epska pesnitev', pripoved uje o Odiseju, kralju goratega otoka Itake v Jonskem morju, naslednje: Med 10-letnim blodenjem po morju na povratku v domovino po padcu Troje so ga njegovi pomorščaki komaj zadržali, da ni podlegel zapeljivemu petju siren, bajeslovnih pomorskih deklic s ptičjimi telesi, ki so moške s petjem očarale in privabile k sebi ter jih nato kruto umorile.
Orfej, pevec in godec na liro, starogrško glasbilo na 7 strun, iz Trahije'na Balkanskem polotoku, je s svojim čudovitim igranjem na ta instrument ljudi popolnoma •začaral, prav tako tudi divje živali, kamne in drevesa, nam poroča starogrško bajeslovje. Ko so mu s silo odpeljali soprogo Ciridiko, je bogov e (podzemlja s svojim ga-Olivim petjem tako očaral, da so mu jo vTnili.
Imamo slovenski narodni izrek, ki pravi, da ubrana (melodiozina) pesem gada uspava in kamen omehča, s čimer hoče izraziti narod ganljivost v resnici nadvse lepih slovenskih pesmi.
Nemško bajeslovje pripoveduje, da pahne vodna vila Lordlei z vrha neke strme istoimenske obalne pečine ob Renu brodarje s svojim omamljivim petjem v pogubo. Upodabljajo jo kot stasito, očarljivo lepo mladenko z dolgimi zlatorumenimi lasmi, ki si jih češe vrh te skale. Njeno petje brodarje tako prevzame, da priplujejo, ne meneč se za nevarnost, preveč blizu k skalovju, in spregledajo zaradi zamaknjenosti ostre čeri, skrite pod vodo, na katerih se njih čoln razbije, brodarji se pa utopijo,
Tannhauser, srednjeveški lirik iti Ijutoe-^iski pesnik iz 13. stoletja, 'postane zaradi svoje nestanovitnosti predmet ljudske pripovedke. S čarobnimi zvoki ga zvabi Venera v (notranjost istoimenske začarane gore, kjer koleba pod vplivom glasbe med čutno in idealistično ljubeznijo, pri tem pa pozabi na svoje poslanstvo in čas, da bi se vrnil. Končno se Tannhauser izmuzne svoji zvodnici in potuje skesano v Rim, kjer
mu papdž začasno zabrani odvezo. Dobii jo pa bo, ko bo v njegovi roki ozelenela suha palica, ki mu jo je bil dal papež. Tannhauser se obupan vrne zopet v gore Venere in papeževa palica začne na čudežen način zopet poganjati'. To dogajanje je deloma podlaga VVagnerjevi operi »Tannhauser«.
Tudi slovensko bajeslovje ima svoje vile in Žalik žene, ki prepevajo v planinah in omamljajo z nebeškim petjem pastirje, ki pasejo tamkaj svoje črede, kakor tudi ljudi, ki so hodili po planinah in so se jim skušali približati.
O slovanskem bajeslovnem Kralju Maltja-žu, ki odgovarja zgodovinskemu ogrskemu kralju Matiji Konvinu, ki je umri leta 1490, star 32 let, kroži nekaj sličnega kot o Orfeju. Tretja pesem, ki poje o tem bajeslovnem kralju, popelje junaka v podzemlje, kjer s svojim očarljivim igranjem nai gosli omehča celo samega kneza peklenščkov. Ta dovoli Matjažu, da vzame svojo soprogo Alenčico zopet nazaj na zemljo. Ker pa je začela Alenčica kljub prepovedi med potjo govoriti, se je morala na žalost Kralja Matjaža zopet vrniti: v podzemlje.
Akustični dražljaji in posamezni glasbeni komadi vplivajo na mnoga telesna do-
Sociologi, vzgojitelji in pravni strokovnjaki si po vsem svetu belijo glave, kako bi hudodelce po odslužitvi ječe spet vključili v redno življenje. Največja težava je v tem, da kaznovanega človeka nihče ne mara sprejeti na delo, marsikomu pa to celo prepovedujejo postave.
Edina dežela na svetu, ki te skrbi ne pozna, je bivši angleško-egiptovski Sudan. V tej državi, ki na splošno velja za zelo zaostalo, imajo kazensko-pravni red, kakor ga drugod ne najdemo. Njegova posebnost je v tem, da človeka, kateremu je spodrsnilo in se je pregrešil zoper postavo, že vnaprej in z vsemi silami pripravljajo za bodoče sposobno in redno življenje v družbi.
Razen tega pa pri Sudancih niti ne velja za sramoto, če je kdo bil zaprt. Takoj, ko ga izpuste in je svoj dolg do države in skupnosti poravnal, pričakujejo, da se je iz tega kaj naučil in da se bo v bodoče vedel kot vzgleden državljan. To zaupanje gre tako daleč, da dajejo delodajalci izpuščenim kaznjencem prednost pred vsemi drugimi prošnjiki, ker bivši prebivalci jet-nišnic veljajo za naj zanesljivejše.
Potrdila o tem, da je kdo prebil krajši ali daljši čas v sudanskih zaporih, so najbolj ljubosumno varovane in najbolj upoštevane listine. Kdor se izkaže z njimi, ga vsak podjetnik pa tudi vsaka državna usta-
gajanja. Spreminjajo globokost in ritem dihanja in učinkujejo tudi na delovanje srca in ožilja. Nadalje vplivajo na krvni tlak, na utrip žile in porazdelitev krvi v posameznih delih in organih telesa, na zmogljivost mišic, na izločevanje prebavnega soka v prebavnem traktu itd.
Ko so ugotovili, kako vpliva'glasba na telo in dušo človeka, nam je (postalo jasno, zakaj so imeli že od pamtiveka glasbo za zelo učinkovito z.dravilo.
Že sveto pismo navaja, da je David, drugi kralj Izraelcev, rešil otožnosti svojega prednika Savla z igranjem na harfo.
Aristoksen, grški modroslovec 4. stoletja pred Kristusom in učenec Aristotela, je dravil blazneže na ta način, da jih je spravil z glasom trobente najprej v besnost, potem pa jih je zopet pomiril z zvokom flavte.
V srednjem veku so skušali z glasbo vplivati na histerijo in na druge duševne in orgamične bolezni.
Konec 17. in v začetku 18. stoletja je nemški zdravnik dr. Mesmer, utemeljitelj po njem Imenovanega »mesmerizma«, to je zdravljenja z magnetizmom, zdravil svoje bolnike ne samo z magnetiziranjem, temveč tudi z glasbo flavte, steklene harmonike in čembala, neke stare vrste klavirja, kar je prinašalo bolnikom zdravje ali pa je njihove 'težave vsaj omililo.
(Dalje prihodnjič)
nova, rada zaposli. Seveda ima tudi to ravnanje svoje vzroke.
Izpuščeni kaznjenec ima namreč sposobnosti, ki ga delajo za dragoceno moč. Zna na primer brati in pisati in s tem neizmerno presega 90 odstotkov svojih rojakov, ki so še nepismeni. V ječi je šolski pouk obvezen in zanimivo je, da ga noben hudodelec ne odklanja kot kaj neprijetnega in prisiljenega.
V Sudanu je žeja po izobrazbi zelo velika, toda šole lahko odpirajo samo, če je na razpolago denar za to. Tudi oblasti nič ne tajijo, da so ječe največja in* najboljše organizirana šolska in vzgojna ustanova v deželi. Kakor trdijo ciniki, marsikateri državljan nalašč zagreši kaj prepovedanega, samo da se lahko reši nepismenosti in si pridobi nekaj izobrazbe, ki je mnogim poštenim Sudancem po sili razmer še nedostopna. Toda kaznjenci se na-uče še nečesa drugega, ne samo branja in pisanja. Kdor odsedi v ječi vsaj tri leta, je ne zapusti, ne da bi ga bili izobrazili za dobrega obrtnika, ali strokovno usposobljenega delavca. V delavnicah za jčtni-ke vladata poseben red in tovarištvo. Kdor jih obišče, ne loči, kdo je paznik in kdo je zapornik, zakaj jetniško osebje ne nosi nikakršnih uniform. Uslužbenci v kaznilnicah ne iravnajo s svojimi varovanci kot z
manj vrednimi 'bitji in ljudmi brez 'časti. V pravo zamreženo celico vtaknejo jetnika samo v izjemnih primerih.
Sudanski kaznjenci imajo po dva tedna dopusta na leto, ki ga prebijejo v posebnih počitniških taboriščih, urejenih na državne stroške ob bregovih Nila. čeprav se jetniki tam lahko prosto gibljejo, se doslej, vsaj kakor trdi vrhovna uprava jetnišnic v Hartumu, še ni primerilo, da bi bil kdo ušel.
Po dosedanjih statistikah se je ta kazenski ustroj v Sudanu dobro obnesel. Niti petina ljudi, ki so kdaj bili v ječi, se ne pregireši proti postavam; takih, 'ki pa pridejo v zapor tretjič v življenju, je pa nekaj 'manj kcJ tri odstotke.
Ta poskus so v Sudanu začeli še Angleži, ko so deželo upravljali oni, a le v omejenem obsegu. Po razglasitvi neodvisnosti so vso stvar razširili in se je navzlic napovedim črnogledov izkazala za odlično in splošno koristno. Vendar menijo črnogledi, da bo tega razveseljivega stanja za »arestan-te« konec, ko bodo tudi poštenjaki znali hrati in pisati.
Gospodje med seboj
Leta 1852 je Hord Enderson, premožen angleški veleposestnik, bival s svojo rodbino v Rimu. Ko se je nekega večera sprehajal po mestu, ga je pol slučajno pripeljala do Koloseja. Zamišljeno je počasi stopal naprej, kar je nenadno 'začul za seboj korake. Neki moški, oblečen kot katoliški duhovnik, šine mimo njega, tako da se celo zadene obenj. Neznanec je ravno zginil za Konstantinovim slavolokom, ko poseže lord slučajno po svojo uro. Ali kako se začudi, ko vidi, da je nima! Urno se spusti za tistim človekom, prepričan, da ima o-praviti s tatom, 'preoblečenim v duhovnika. Dohiti ga in odločno zahteva svojo uro nazaj.
Italijan seveda ni razumel, kaj hoče Anglež od njega, ta pa tudi ni vedel, kaj pravi oni. Vendar je lord onemu tako dolgo dopovedoval, kaj terja, da je Italijan končno trepetaje izročil svojo uro.
Doma je lord ženi veselo pripovedoval, kaj se mu je pripetilo. Nemalo pa je bil presenečen, ko mu je povedala, da ure sploh ni imel s seboj. Enderson izvleče zopet dobljeno uro i/. žepa in spozna, da res ni njegova. Silno ga je zadelo, ko je videl, da je brez; volje in vednosti postal ropar.
Takoj drugi dan je odšel na bližnjo stražnico in razložil, kaj se mu je pripetilo. Povedali so mu, da se je tisti duhovnik, neki monsiinjor, že zglasil tam in se pritožil, da ga je prejšnji veeer na njegovem večernem sprehodu napadel neki ropar in ga prisilil, da mu izroči svojo uro.
Stvar je prišla v časnike in ves Rim se je tedaj smejal temu dogodku.
Kaznjenci imajo prednost pred poštenjaki
Jack London:	'	3
jCfUrfteoefe do-
Držal se je bolj na levo in se zdaj pa zdaj ustavil, da je jedel' močvirne 'jagode, Gleženj mu je odrevenel in šepal je močneje, toda ta bolečina je kar zginjala spričo (bolečine v želodcu. Glad je ostro grizel. Glodal je in glodal, tako da mož naposled ni mogel več vedno misliti na pot, ki se je mora držati, da bo prišel v deželo drobnih stebel. Močvirne jagode niso mogle ublažiti tega glodanja, grizle so in dražile, da sta ga bolela jezik in nebo.
Prišel je v 'dolino, kjer so se snežne jerebice s .plahutajočimi krili dvigale s pečin in močvirja. ;>Kr-kr-kr« so kričale. Metal je kamenje za njimi, pa jih ni mogel zadeti. Položil je culo na 'tla in jih zalezoval, kakor maček zalezuje vrabce. Ostre* skale so mu prerezale hlačnice in njegova kolena so začela puščati krvave sledove, toda bolečine ni čutil, ker ga je prehudo grudi! glad.
Plazil se je po mokrem mahu, da se mu je prenjočila Obleka in ohladilo telo, toda tega sv ni' zavedel, tako vročično si je želel hrane. Snežne jerebice pa so vselej vzletavale in plahutale pred njim, dokler mu njihov '»kr-kr-kr« ni začel zveneti kakor posmehovanje, da jih je preklinjal in kričal nad njimi z njihovim lastnim klicem.
Enkrat se je priplazil do jerebice, ki je najbrž spala. Ni je opazil, dokler mu ni iz svojega skalnatega zavetja sfrfotala v obraz. Kakor se je ptica preplašeno vzdignila, tako zmedeno je segel po njej in tri
repna peresa so mu ostala v roki. Gledal je za njo In jo sovražil, kakor da mu je storila strašno krivico. Potem se je vrnil in oprtal svojo culo.
V teku dne je prihajal v močvirnate doline, kjer je bilo več divjačine. Čreda kanadskih severnih jelenov je šla mimo njega, dvajset ali še več živali, muka zanj, ker so bile le streljaj daleč. Lotevala, se ga je divja želja, da bi tekel za njimi, prepričanje, da bi jih lahko upehal do smrti. Naproti mu je prišla črfia lisica, ki je nosila snežno jerebico v gobcu. Molž je zavpil. Krik je bil strahovit, 'toda lisica je prestrašena odibežala, ne da bi Izpustila jerebico.
Pozno popoldne je hodil ob potoku, mlečno belem od apna, ki je tekel med redkimi Šopi trstike. Kadar je tako trstiko močno potegnil blizu korenine, je izvlekel nekaj, kar je bilo podobno mladi čebulni klici in ni 'bilo večje od glave žeblja za strešnike. Bilo je mehko in pod zobmi je za hrustalo, kar je čudovito napovedovalo hrano. Toda vlakna so bila žilava. Lepljivo tkivo je bilo prav tako kakor jagode "prepojeno z vodo, hranljivo pa ni bilo prav nič. Otresel se je cule in se po vseh štirih spustil med ločje, pri čemer je žvečil in mlaskal kakor govedo.
Bil je zelo utrujen in pogosto si je zaželel počitka — legel bi in zaspal; toda neprenehoma ga je gnalo naprej; gnal ga je halj glad kakor pa želja, da bi prišel v deželo drobnih 'stebel. Po lužah je iskal žab In z nohti je grebel po zemlji za črvi, naj je še tako dobro vedel, da tako daleč na severu ni ne žab ne črvov.
Zaman je iskal po vseh lužah, ko pa je začel 'padati dolgi Somrak, je v taki luži odkril osamljeno ribico, veliko kakor klen. Segel je po njej in potopil roko do ramena, toda riba se mu je izmuznila. Skušal jo je zgrabiti z Obema rokama in je pri tem razmešal mlečno belo blato na dnu. Bil je tako razburjen, da je padel v vodo in se zmočil do pasu. Potem je bila voda preveč blatna, da bi mogel videti ribo, in moral je počakati, da se je blato sesedlo.
Lov se je ponovil, dokler voda ni bila spet motna. Toda on ni mogel čakati. Odvezal je svoj cinasti lonec in začel plati vodo iz luže. Spočetka je plal divje, tako da se je škropil in zlival vodo tako blizu, da je tekla nazaj v 'lužo. Potem je začel delati skrbneje, skušal je biti zbran, čeprav mu je srce butalo ob prsi in so se mu roke tresle. Čez pol ure je bi la luža .skoraj suha. Tudi za Skodelico vode ni bilo več v njej, ribe pa ni bilo. Našel je skrito razpoko med kamenjem, po kateri je riba pobegnila v sosedno, večjo — lužo, ki je ne bi mogel izčrpati, če bi delal noč in dan. Ko bi bil vedel za razpoko, bi jo bil spočetka zamašil s kamnom in riba bi bila njegova.
Tako je razmišljal, s.e stisnil v dve gube in se zgrudi;! na mokro zemljo. Spočetka je jokal potiho sam pri sebi, potem je jokal glasno proti neusmiljeni samoti, ki ga' je obkrdžala, in še dolgo potem ga je stresalo močno, suho ihtenje.
Naredil si je ogenj, popil nekaj lončkov vroče vode^. da se je ogrel, in se utaboril na skalnatem hrbtu kakor prejšnjo noč. Naposled se je prepričal, da so vžigalice še
suhe, in je navil uro. Odeji sta bili mokri in hladno lepljivi. V gležnju mu je kljuvala 'bolečina, toda vedel je samo, da je lačen. V svojem nemirnem spanju je sanjal o pojedinah in gostijah in jedeh, ki jih nosijo na mizo na vse mogoče načine.
Zbudil se je ipremražen in 'bolan. Sonca ni bilo. Sivina zemlje in neba je postala še temnejša, še globlja. Pihal je oster veter in prve snežne plasti so pobelile vrhove hribov. Zrak okoli njega se je zgostil in postal bel, medtem ko je on zakuril in si v.spet pogrel vode. Sneg je bil moker, na pol dež, in snežinke so bile velike in vlažne. Spočetka so se stopile, kakor hitro so padle na zemljo, toda padalo jih je vedno več. pokrile so zemljo, gasile njegov ogenj in mu kvarile zalogo maha, s katerim je kuril.
To mu je bilo znamenje, da je oprta! culo in se odmajal naprej, ne da bi vedel kam. Ni mu bilo mar dežele drobnih stebel, ne Billa in skrivališča pod preobrnjenim čolnom ob reki Dease. Gospodoval mu je glagol »jesti«, bil je nor od lakote. Ni se več menil za to, v kateri smeri hodi, samo da ga je pot vodila po močvirnatih dolinah. Tipaje je iskal pot Skozi mokri sneg k vodenim močvirnim jagodam in prav tako je tipal k ločju, ki ga je izdiral s koreninami. Toda to je bila pusta hrana in ga ni mogla zadovoljiti. Našel je rastlino grenkega okusa in pojedel vse, kolikor je mogel najti, čeprav tega hi bilo veliko, kajti bila je plazeča se rastlina in nekaj palcev snega jo je zlahka pokrilo.
(Dalje prihodnjič)
Dijakinje so nastopile
Ivo Kermavner - 65-lefnik
nms m7ic>mkein
'Preteklo nedelijo so se naša dekleta, ki Študirajo v Celovcu, lepo postavile. Zaigrale so nam 'Saljivo-resno dekliško igro »iMagdlna žrtev«, ki jo je spisal že znani piisaitelj dekliških iger Janko Mlakar.
Magda, jetična deklicav se odpove nadalj-nemu šdlanju, ker čuti v sebi bližajočo sc smrt. Krog sebe zbira krožek dobrih vernih dijakinj.
Njena nasprotnica Tjaša jih skuša na 'vse načine odtegniti njenemu vplivu. In res, uspe ji žbrati krožek »naprednih« deklet, ki se pa niso odločile za krožek toliko iz želje po resničnih naprednih idej ah, ampak le bolj iz mode in strahu, »da jih ne bi kdo zmerjal za farške in terc ij alk e ...«. — To skupino pa podžiga profesorica Hrenova s, svojimi enako naprednimi nauki, o katerih si pa sama ni prav na jasnem in zato zbujajo le smeh.
Nekako na sredi pa je Vera, ki pa po-
kvici sv. Uršule, dala besedo zvestobe štefej Fugger, pd. Kajžnikov iz Hodnine, in Mici Frumlacher iz Št. Jlatkoba. Če bo toliko blagoslova z ndba kot dežja, ga ne bo manjkalo! Hanzej Miklavčič, pd. Voričev, se nam je umaknil z Micko iPrein v rožeško cerkev, od tam pa na Vernberk. Naj ne pozabi na dom v Gorinčičah, ki potrebuje gospodarja! Pokova hiša v Veliki vesi je že željno pričakovala mlade .gospodinje. Gabrijela Olbilčnik, pd. Andrejčeva iz podgorskih Rut, se je odločila, da z Nejčkom
Schittelkopf deli veselje in 'trpljenje na lepo urejeni kmdtijl. Upamo, da bo kmalu pozabila celovško šlužbo in se z ljubeznijo posvetila novemu domu in domačim. Na oklicih je še Tavčarjev Hanzej, kr bo iz sorodne 'Soseščine pripeljal na dom Ljudmilo iKnafl, pd. Fištrovo. Pod varstvom sv. Antona se bosta podala na skupno pot življenja in želimo, da bo njima in vsem novoporočenim v sreči in zadovoljstvu! Naj zraste iz njihovih družin nov rod, ki bo zvest izročilom prednikov v Št. Jakobu!
Smrt nas je tudi obiskovala. Prav na Veliko noč je onemogla bivša Krajčeva mati Marija Sitter v Svatnah, ki je večer življenja preživdla pri svoji hčeri. Doživela je lepo starost 92 let. Na Reki j;e umrl mizarski mojster Adolf Dobemik v starosti 81 let. Preteklo soboto je smrt rešila mučnih bolečin Frtina na Breznici, Hanzeja Drofe-niga, ki še ni dopolnil 52 let. Narava pač ni železna: preveč se je gnal in premalo se je pazil! Naj počivajo v miru!
Vse pa prekaša Lebnova babica, ki slabi, a še živi im je v sredo, 16. majnilka, dopolnila1 101 leto in stopila v 102. leto! Rojena je bila 16. majnika 1861! Redki zemljani, ki doživijo 'tako visoko starost. Ob njihovi starosti se 'še posebno zavemo minljivih svojih dni!	,
Življenje gre svojo pot in še uveljavlja svojo moč nad smrtjo. 12 pogrebom v letošnjem letu 'postavlja nasproti' 20 rojstev in krstov! In vsako leto prekipeva to življenje preko farnih meja v sezonska mesta, kjer se hoče uveljaviti. Želimo, da se ne izgubi ali pohoditi pusti ... iKajti denar ni vse!

n
■
sn
Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence
V proslavo petletnega obstoja slovenske srednje šole v Celovcu priredijo dijaki Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v nedeljo, dne 3. junija 1962, ob 15. uri v veliki dvorani Delavske zbornice v Celovcu
AKADEMIJO
Peli bodo naslednji šolski zbori: Deški zbor, dekliški zbor, mešani in moški zbor.
Na sporedu so tudi nastopi telovadcev.
Istočasno je letos tudi razstava risb in ročnih del deklet in fantov.
Vstopnice dobite v šolski pisarni od 21. majnika naprej in sicer po 20.—, 15.— in 10.— šilingov.
m
a
a
n
fi
u
■
ts
H
■
m
a
U;
B
■
M
H
togne navadno z ivernimi dekleti, »ker so bolj dosledne in odkrite!«
Tjaša se zaman trudi, da bi pridobila čim več vnetih članic — dogaja se nasprotno, da ikongreganistke celo širijo svoj vpliv na članice krožka. Z zadnjo silo poskuša — pošlje svojega fanta Dušana — pridobiti Milico. To pa prepreči Vera., ki se zna povsod uveljaviti.
Magda slabi. V svoj dnevnik si je zapisala, da žrtvuje svojo bolezen za Vero, da 'bi jo Bog rdsill verskih dvomov.
Razve se novica o strašni nesreči. Tjaša in mjen Dušan sta z avtom zavozila v Blejsko jezero in oba sta utonila. — V potrdilo pride Tjašino pismo, ki razkrije vso njeno sovražnost, še preko groba obrekuje Magdo, da je ona 'kriva njene nesreče.
Okoli Magdine postelje se zberejo dekleta, da bi poslušale Verino pripovedovanje o Lurdu. Med njenim navdušenim pripovedovanjem Magda neopazno izdihne. Vse pretrese do solz smrt te blage duše.
Igra dijakinj (Hildi Leimisch, Helka Čebul, Ela Jank, Marjanica Sima, Milica Miče, Midka Vernik, Elči Gallolb) je bila živahna. Nasprotje miloba — sovražnost sta dobro izrazili Milica Oraže oz. Hanca Mer-tel. Ami Male je bila pravcata jezikava Vera. Boltarico, posestnico, in profesorico Hrenovo stuspešno prikazali Marta Hudi, oz. Anica Olilp. Svetovljansko damo, go. Zore, je naredila iz sebe Micka Paril.
Dekldta so pokazale, tla ne le rade, ampak tudi dobro igrajo dijaške igre. Ko bodo s to igro gostovale drugod, smo prepričani, da bo njihov nastop pravtalko ulspel, kot v naši skromni dijaški dvorani. Dekletom pa velja: Le naprej ijx> tej poti!
ŠT. JAKOB V ROŽU
(Številne ženitve — Več zibk kot rakev)
Pozna Velika noč je zadržala cel trop ženinov m nevest, ki so po praznikih udrli kot ploha k poročnim oltarjem, deloma v domači fari, deloma v sosednih farah.
Da omenimo le ndkatere: Hanzej Smole, pd. Tišlarjev je v št. liju popeljal pred bi tar Ano Spendir, pd. Mihelejevb. Želimo, da se bo kmalu privadila na novi dom.
S poudarjeno zunanjostjo se je vršila v št. Petru poroka Frankove Inge, ki bo po sezoni sledila mlademu možu, dipl. tigovcu Alfredu Schurzu na Dunaj. S svojim korakom nas je presenetil Hanzej Jeleniik. Pripeljal je ibolehnii mami na pomoč Lote Amruš, pd. Rodarjevo iz Breznice. Isti deževni popoldan sta si v Svatnah, v cer-
Jltuzef fi&d miLim tielmni
»Narod brez preteklosti je narod brez bodočnosti« je dejal dr. Neuner minuli teden, ko je označil motive, ki so ga kot predsednika »Kamtner Sparkasse« in sedanjega predsednika »Društva prijateljev muzeja pod milim nebom pri Gospe Sveti« napotili, da se je ob sodelovanju s Koroškim deželnim muzejem zavzel za postavitev te ustanove, ki že nastaja na idiličnem 3 ha razsežnem zemljišču na zgodovinskih tleh pri Gospe Sveti, kjer se z obraščenega griča odpira krasen razgled na starodavno in častitljivo svetišče, ki je nekoč bilo tudi utrjena postojanka, pa tudi na gorske orjake Karavank in Obirja. V novem muzeju I>odo postavili značilne kmečke domove, gospodarska poslopja, ]>otna znamenja iz preteklosti naše dežele. Dočim je doslej veljala skrb starinoslovcev in zgodovinarjev predvsem gradovom in mestnim palačam, pa menimo, da je novi muzej tudi pomemben za zgodovino naše dežele, kajti prikazoval bo življenje naših prednikov kmetov, to je večine prebivalstva naše Se danes pretežno kmetijske dežele.
'Kot je v 'pozdravnem nagovoru ob bodočem vhodu v muzej dejal ravnatelj d v. svetnik dr. Moro, je v prvi vrsti zasluga dr. Neunerja, ki je kot predsednik »Kamtner Sparkasse« ob njenem lanskem jubileju dosegel sklep za namensko darilo v znesku 300.000 Sil. za ustanovitev »Muzeja pod milim nebom« ter je 'kaisneje od istega zavoda še dosegel nakazilo po dvakrat 100 tisoč šil. Nakupljeno je bilo zemljišče pri Gospe Sveti, na- izredno lopo ležečem kraju. Skozi zemljišče teče tudi potok 'tako, 'da bodo poleg kmečkih domov iz. raznih koroških krajev mogli ob vodi postaviti tudi mline.
Na zemljišču že stoje tri poslopja, med katerimi je kašča, ki je nekoč stala pri kmetu Osolniku v Lobniku, nadalje kmečka hiša iz srednje Koroške (Gnesau) ter kmečki dom iz področja Katschberga že na solnograški meji.
Ureditev muzeja je poverjena docentu dr. Moserju, ki je eden izmed vodilnih avstrijskih strokovnjakov za kulturo kmečkih stavb. Dr. Moser je v kratkih bdsddah orisal zamisel muzeja, ki bo po svoji zasnovi in razsežnosti edinstveni v Avstriji in srednji Evropi sploh, kajti podobne ustanove naletimo šele v Severni Nemčiji ter skandinavskih deželah, čeprav je zamisel sama pravzaprav nastala na avstrijskih tileh. Rodila se je iz »narodopisnega oddelka« na svetovni razstavi še v stari Avstriji, kjer so 'bile postavljene cele vasi iz takrat pisane države z njenimi številnimi narodnostmi. - 'Na zemljišču so tesarji in mizarji že pridno na delu. Ogled posameznih stavb je pokazal, da so naši kmečki predniki imeli zelo razvit čut ne le za praktičnost, ampak tudi za lepoto. Kmečki domovi so bili sicer 'preprosti, iz lesa, a vendarle mogočni in lepi, brez učenih arhitektov ali celo »notranjih arhitektov«, ki
so dands talko v modi. Ljudje so pač živeli mnogo Ožje povezami z naravo in kljub mnogo priprostejšim obdeloval ni m sredstvom znali iz tega, kar jim je narava nudila, izdelovati uporabne, trajne (les so sekali db pravem času, tako da še danes kljubuje zobu časa) in tudi za oko lepe reči. Tudi kmečke hiše so izraz duhovnega 'bogastva iste ljudske umetnosti, ki je ustvarila narodne pesmi, noše in običaje. Docent dr. Moser, iz čigar razlage pa ni bilo razvidno samo strokovno znanje, ampak tudi pristna ljubezen do stvari, je označil »kaščo« kmeta Osolnika iz Lobnika, ki že stoji, kot pravi biser ljudske umetnosti in
Minuli teden je dopolnil 65. leto g. Ivo Kermavner, znani slovenski športnik, telovadec i mednarodnimi uspehi, časnikar in društveni delavec.
Ivo Kermavner se je rodil leta 1897 na Ježici pri Ljubljane Po gimnazijskem študiju jc stopil v službo pri tedanji banski upravi v Ljubljani (deželna vlada). Že kot študent je s posebno vnemo gojil razne športe, predvsem pa orodno telovadbo. Kot član moštev slovenskega „Orla” se jc udeležil številnih mednarodnih tekem, v StraBbur-gu, Brnu, Berlinu, Pragi, Kolini itd. Uspelo mu je večkrat zasesti prva mesta *ter tako dostojno predstaviti slovenski šport pred mednarodno javnostjo. S teh tekem pa jc prinesel domov tudi številne pokale in medalje — nagrade za dosežene uspehe — in te s ponosom hrani še danes.
Poleg tega pa je g. Kermavner tudi spretno sukal pero. Več let jc bil stalni sotrudnik športnega uredništva dnevnika „Slovenec”. Bil je spreten reporter, med drugim je kot časnikar opisal olimpia-do v Berlinu, poleg tega pa je pisal še športno-vzgojne članke, s katerimi je usmerjal slovensko mladino po klasičnem geslu „Mens sana in cor-porc sano” (Zdrav duh v zdravem telesu). Nadalje je bil tudi marljiv društveni delavec ter je posebno pri velikih športnih in kulturnih prireditvah stavil na razpolago vse svoje organizacijske sposobnosti in moči. Tako je bil vodja rediteljske službe pri veličastnih množičnih proslavah biserne maše pokojnega nadškofa Jegliča v Ljubljani. Kot zaveden narodnjak je moral za svoje prepričanje med vojno trpeti tudi preganjanje, ko ga je Ge-stapo zaprla. Po letu 1945 se je kratko ustavil na Koroškem, kjer je v begunskem taborišču v Lienzu in Spittalu v šoli poučeval telovadbo, poleg tega pa je tudi drugače mladino navajal k zdravemu športu, da je v tistih hudih časili laže prenašala številne težkoče. Nato je odšel v Združene države, kjer je poleg težkega dela za preživljanje ustanavljal pri ondotnih slovenskih društvih mladim' -skupine in organiziral lepo uspele športne nas pc. Pisal je tudi v ameriške slovenske liste o športu. Pred nekaj leti se je vrnil na Koroško, kjer sedaj v Vetrinju pri gostoljubnem g. Resmanu preživlja v miru svoj pošteno zasluženi življenjski večer.
Duhovno in telesno čvrstemu in še vedno za šport mladostno navdušenemu jubilantu, ki ga tudi naši bralci poznajo po njegovih zanimivih in poučnih člankih o športu v našem listu, kličemo: Uvala in še na nuioga leta!
je dostojna ipriča preproste, a lepotno prefinjene življenjske kulture prednikov. Čeprav je 'kaSča sama po sebi uporabna zgradba, je pa njen ustvaritelj, ki ni bil samo tesar in mizar ampak tudi umetnik, znal dati celotnemu objektu harmonične dimenzije ter ugajajočo obliko, notranjost z značilnim obokanim stropom, ki bi lahko služila kot učni zgled sodobnim arhitektom.
Dr. Moser je poudaril, da pri prem, 1 stavb opravljajo delo rokodelci iz (kraja, 'kjer je stavba stala, Ikajti ti najbolje poznajo način gradnje ter opravijo prenos In zopetno postavitev hitro in v redu. Izrekel je 'pohvalo tesarjem iz Železne Kaple, kakor tudi onim iz Gnosaua in Katschberga, za delo, 'ki so ga opravi fi.
Ogled 'kmečkih hiš iz Koroške pa je znova pokazal, 'kaiko je Koroška v vsej svoji zgodovini bila prehodna dežela, (kjer so se srečavali različni narodi in kulture ter se medsebojno oplojevali in dopolnjevali.
Na prijetnih jasah in gričevnatem gozdičku pri Gospe Sveti se bodo sedanjim stavbam pridružile še druge, kmečki domovi iz Podjune, iz krške, labotske in drugih dolin naše dežele. Novi muzej bo nc le priča delavne preteklosti koroškega kmečkega ljudstva, ampak tudi privlačna točka za tujce. Predvsem bo pa služil v pouk mlademu rodu, da bo ob trdem in marljivem življenju naših prednikov dobil zgled zase.
STEBEN pri GLOBASNICI
(Rupratovi so izgubili očeta)
Pred dobrimi 40 leti je umrl na sušici, ki j c danes skoraj že neznana bolezen, pa je pred desetletji kakor kuga po naših vaseh za vedno pokosila največ ljudi, tudi mladih, v cvetu mladosti Alojz Rupredbt, pd. Ruprat v Štcbnu Saj je bil krepak značaj in po svoji nadarjenosti in talentih 'Vsestransko vzposobljen, ne samo za naprednega gospodarja lepe kmetije, temveč: posebno še, da naslednje Ferda Krajgerja, pd. Žlokarja, nekdanjega globaškega župana in deželnega ,poslane a, v vodstvu podjunskih kmetov. Ko jc legel Lojiz v prerani grob, jc prevzela Rupratovo kmetijo njegova sCstra. Poročila se je z L. Pcrčom iz Rinkol, kmetom z dušo in telesom. In tako jc Rupratova kmetija prišla v prave rolke in je lepo uspevala. 'Medtem je prevzel Rupratovo domačijo njen sin J. Perc.
(Dalje na 8. strani)
Socialna slika naše vasi
(S predavanja dr. Valentina Inzka na tečaju Kmečke gospodarske zveze v St. Janžu)
Vzeti moramo na znanje dejstvo, da se lice vasi ne slpromimja zgolj na zunalj, ampak da nastopajo spremembe vsepovsod, posebno v družbenem pogledu. S spremembo vasi pa so neizogibno povezane (krize, v katerih vidimo veiiko nevarnost za našega človeka. Vendar iso )te krize v ča's.11, (ko se struktura vasi spreminja, nekaj povsem naravnega. Z njimi je v zveži bodoče življenje na vasi, talko te krize lahko imenujemo vrata v 'življenj e prihodnjih desetletij. Zaradi tega teh kriz mi mogoče preprečiti, treba jih Je le pravilno usmerjalti. Nas človelk jim bo kos 'le, če se mu bo posrečilo ^mobilizirati vse pozitivne sile, da se o-hrani vasi vse zdravo in trajnovredno za živ-Ijeniskb podlago. To pa je odvisno spet v prvi vrsti od osebnosti, od človeka na podeželju. DamaRnji Čas veliko terja od vsakega posameznika. Svoj e naloge pa bo mogel rešiti le, če jih bo 'tudi poznaj.
Ob spremembi strukture, sestave prebi-vaistiva, opažamo, da kmečki stan vedno manj oblikuje vaško življenje. Kajti na podeželju žive tako kmečki ljudje kot vaščani z drugimi poklici, ki po svoje vplivajo ha vaško skupnost. S tem pa dobiva tudi pojem podeželja drugačno vsebino.
Poleg naselbin, v katerih žive samo kmetje, imamo dandalneis vse vrste prebodov do tistih vasi, iv (katerih je kmet že popolnoma v manjšini. RaizVoj kmečke vasi' do delavsko kmečke vasi je v polnem teku. časov, ko je bil kmet skozi več tisočletij edini staln V vasi in je svoje življenje uravnaval po zakonih svojega JaStnega kmečkega sve-r -ta, ni več.
Okolje kmečkega prebivalstva se je nekdaj oblikovalo po tradiciji prednikov. Tradicija je dajala odgovor na vsa vprašanja, ki jih je stavijalo življenje. Redkokdaj je prišel človek v položaj, da bi moral rešiti kako vprašanje, o katerem ne bi premišljevali že prejšnji rodovi in na katero ne bi že našli oni odgovor. Tako je bil kmečki svet notranje enoten — nearuš-Ijiv, dokler ni prišlo tudi tu v dobi tehničnega napredka do velike spremembe.
Pred 2. svetovno vojno je Se stara generacija vodila in usmerjala mladino po tradicionalni poti. iDanes pa starejša generacija marsikje ne vidi več v prevzeti tradiciji še kaj koristnega, na drugi strani pa si še mi osvojila duhovnih sil, da bi sebi in mladini utrdila pravo pot v bodočnost ter položila temelj novi tradiciji. To je pa tudi težko, kajti vse je še' v stadiju preosnav-Ijanja in iskanja. Poleg tega pa postavlja skaehnični napredek človeka pred vedno —nove situacije.
Človek nekdanje vasi z zunanjim svetom mi imel nobene 'povezave. Razdalje do trgov im mest so bile velike, le redkokdaj je srečal človeka, ki bi mu prinesel od zunaj kako vest. Svoje okolje je do cela poznali, vsakega človeka v vasi in soseščini, vedel je za skrbi sovaščanov, jih z njimi delil, kot se je z njimi veselil ob gotovih praznikih in dogodkih. Cerkev mu je pomagala ustvariti tradicijo, izoblikovati im utrditi njegov svetovni nazor. V verskih običajih je prišlo do izraza, kako je narava po nadnaravi — Bogu — posvečena, odražali pa so običaji 'tudi razmerje človeka do Boga.
Dandanes človeka na podeželju obdaja nov svet, svet, ki ga prej nikoli ni poznal, svet, ki z njegovim sploh mi v skladu. Sedanji svet je človeka iztrgal tradicionalni skupnosti preteklih stoletij. Današnji vaščan je in mora biti vsemu svetu odprt. Tujci iz vsega sveta pridejo kot letoviščarji in zimski športniki k njemu v goste. Podeželski človek je postal svetovljan. Vedno bolj se zaveda, tla njegova vas, kmetija ali delavnica ni vse, ampak da je povezan z milijardo ljudi, s katerim mora oblikovati življenje. Malij varni svet podeželskega človeka, ki je v njem še nedavno živel, je nova doba popolnoma razrušila. Kmečki človek se mora ukvarjati s tisoč novimi problemi, ki mu jih dnevno časopisje, radio, kino, televizija, motorizacija, skratka tehnični napredek, naravnost vsilijo. Razumljivo, da vsega ne more takoj vskladki s svojim dosedanjim načinom življenja, tudi zaradi tega ne, ker se v svetu vse tako hitro spreminja. Tako se 'pojavi sto novih reči, ko smo notranje prebavili morda šele deset. S tem pa nastane vprašanje, kaj sprejeti novega dn kaj odkloniti. To vprašanje bo mogel rešiti kmečki človek le s primerno 'izobrazbo. Moderni čas zahteva nujno izobraženega človeka, izobraženega kmeta. Izobražen biti pomeni veliko vedeti in biti velik kot človek, kot značaj.
'Bog je določil vsakemu človeku drugo nalogo, njemu svojstveno nalogo. Zaradi tega je izobrazba kmečkega človeka, izoblikovanje njegovih sposobnosti v prid družbe drugačna, kot 'izobrazba akademika. Le osnovni elementi so tu in tam enaki: stremljenje po popolnosti in vernosti, po znanju, po poklicu in družinskem življenju.
K izobrazbi pa spada tudi sposobnost razlikovanja tega, kar je dobro1 in slabo, sposobnost 'uravnavanja raznih zunanjih vplivov v določen svetovni nazor. Izobražen biti pomeni, stati nad stvarmi, ne pa postati njih suženj, če pomislimo na tehniko in strasti.
Kakšen je odnos kmečkega človeka do izobrazbe? Od odgovora na to vprašanje je odvisna bodočnost kmečkega stanu, po-deželja-naroda sploh. Kajti vprašanje izobrazbe, prave izobrazbe, je kardinalno vprašanje sodobnega človeka in časa.
'Biti 'kos neštetim vtisom in okoliščinam, v katerih 'živimo, je veliko težje kot nekdaj. Za to je potrebna trdna Osnova, zgledno vodstvo in globoko stremljenje po resnični izobrazbi, za to je potrebna močnejša osebnost kot nekdaj.
'Marsikje Opažamo še, da se kmečki človek izobrazbi zapira. Seveda je en vzrok tudi v tem, ker je kmečki človek zaradi pomanjkanja delovne sile v delo talko vprežen. Pred 150 leti je imel kmet z nedeljami
(N adaljevanje)
Okrog leta 62 po Kr. je Pavlov spremljevalec Luka v Rimu spozna1!'Markov evangelij. Obenem z drugimi ustnimi in pisanimi viri ga je uporabil pri sestavi svojega evangelija. Tudii Luka je napisal evangelij v grškem jeziku za kristjane Pavlovih cerkvenih Občin na Vzhodu.
Ko se je Markov evangelij že razširil tudi po vzhodnih deželah, ga je tam uporabil neznani avtor, ki je Matejev aramejski evangelij prevedel na grški jezik. Ne da se dokazati, da bd sc prevajalec Matejevega aramejskega evangelija naslanjal tudi na Luka, ali obratno, da bi Luka pri sestavljanju svojega evangelija uporabljal aramejskega Mateja. Vendar se Matej in Luka na mnogih mestih, ki jih nista skupno .povezala po Marku, močnb ujemata. Iz tega se da sklepati, da sta oba uporabljala še neki, drugi nekanoničen pisan vir. Tasti deli evangelija pa, ki so izključno Lukova lastnina, morajo imeti svoj izvor še v drugih ustnih in pisanih virih, o katerih pa cerkveno izročilo molči.
Skladnost sinoptikov v izbiri in razvrstitvi snovi gotovo ni slučaj. Razlike in nasprotja v opisovanju enega in istega dogodka pa imajo sicer svojo podlago v različnem značaju evangelijev in v posebnem namenu, ki gaje .posamezen evangelist imel pred očmi. Vendar to ni zadostni razlog.
Pojasniti medsebojno razmerje sinoptič-nih evangelijev, vzroke njih 'podobnosti in razlike, je jedro zamotanega sinoptičnega vprašanja, ki ga rešuje današnja evangeljska kritika.
b) Janezov evangelij
Med štirimi evangeliji ima evangelij sv. Janeza mesto zase. Zato ga ne moremo prištevati k sinoptikom.
Četrti evangelij se po vsebini in namenu močno razlikuje od ostalih evangelijev. Bralca preseneti že predgovor ali prolog, v katerem govori o učlovečeni božjj Besedi. Ta nauk na svojski način razvija v govorih, ki so težišče Janezovega evangelija. V njih obravnava najgloblje resnice o sv. Trojici, o Kristusovi božji naravi in o Odrešenju.
Janez se dvigne v višine, to je v nadnaravni svet, zato je simbdl njegovega evangelija orel. Imenujemo ga tudi duhovni ali pnevmatični evangelij v nasprotju s telesnimi alii somatičnimi evangeliji ostalih evangelistov.
Janezov evangelij je najmlajši. Po vsej verjetnosti ga je Janez napisal v Efezu v Mali Aziji med leti 90 in 100 ]x> Kr., medtem 'ko so sinaptični evangeliji gotovo bili napisani pred razdejanjem Jeruzalema, to je med 50. in 70. letom po Kristusu.
Namen četrtega evangelija je, da izpopolni sinoptiike. Predpostavlja torej prve tri evangelije kot znane in ajmšča m'nogo
vred še 100 do 120 prostih dni na leto. Dolgih večerov, predvsem zimskih, ni mogel razsvetliti, z. umetno lučjo tako, da bi, ■mogel še zaradi tega veliko dela opraviti. Kmečki človek je imel torej v nekdanjih časih veliko več dni za počitek. Tako je preostalo več časa za družabnost, praznovanje družinskih in cerkvenih parznikov, sploh za kulturo, ki se odraža na razne načine tudi v običajih, šegah in navadah. Kaj je hotel kak kmet ali hlapec ob dolgih zimskih večerih kaj drugega delati, 'kot da je, ko je izdeloval ali popravljaj kako orodje, to pogosto umetno okrasil in izrezljal.
Delovni čas pa se je na kmetih dandahes močno podaljšal. Prostih dni je vedno manj, kvečjemu še 56—70 z nedeljami skupaj, torej 40 dni manj kot nekdaj. Kmečki človek tudi nima dopusta, da bi se odpočil. še večja mučenica pa je kmetica. Saj ne ■pozna skoro več kaj drugega kot edmole še delo in kvečjemu pot k nedeljski maši. Kmetica je danes preobložena z delom, zgodaj stara duševno, duhovno i,ii telesno. Dnevno dela 14 ur, poleti 15 do 16 ur, a tudi ob nedeljah je njen delovni čas 8 do 12 ur, pri tem je vseeno ali gre za večje ali manjše posestvo. Ta preobremenitev kmetice je ponekod tudi vzrok površni ali celo napačni vzgoji kmečkih otrok, vzrok moralnega, duhovnega in kulturnega propadanja kmečkega prebivalstva. Zato bosta država in dežela morali polagati ravno temu problemu čim večjo pažnjo.
V kolikor se da ženo razbremeniti z modernimi sredstvi tehnike — stroji itd., se temu napreden gospodar ne bo ustavljal,
važnih reči, ki jih omenjajo ostali evangelisti. Nasprotno pa dopolnjuje poročila sinoptikov s tem, da obširno popisuje Jezusova pota v Jeruzalem in njegove polemične razgovore z Judi. Evangelij je namenjen kristjanom v Mali Aziji.
c) Apostolska dela
Peta in zadnja zgodovinska knjiga nove zaveze so Apostolska dela. Naslov poznajo vsi stari rokopisi in prevodi, ni pa znano, kdo ga je knjigi dal.
Pisatelj Apostolskih del je evangelist Luka. To potrjujejo naj starejše zunanje priče: iMuratorijev odlomek (okrog 1. 155 ■po Kr.), v začetku 3. stol. po Kr. pa lijon-ski škof sv. ilrenej, Klemen Aleksandrijski lin drugi. Priča pa tudi knjiga sama, v kateri se pisatelj izdaja za spremljevalca in ožjega sodelavca apostola Pavla.
Luka je edini evangelist, ki po rodu ni ■bil Jud. Bil je Grk, po poklicu zdravnik in sin poganskih staršev. V nasprotju z ostalimi evangelisti je zgodovinar in literat. 'Njegov slog je jasen, čist in 'bogat v besednem zakladu. Zato svojsko opisuje krščansko blagovcst v dveh knjigah. V evangeliju obravnava začetek krščanstva, v Apostolskih delih pa njegov prvi razvoj.
Vsebina knjige se ne krije povsem z naslovom. Pisatelj namreč ne opisuje del vseh apostolov, ampak v glavnem samo dela apostolov Petra in Pavla. Od drugih apostolov mimogrede omenja le Janeza, njegovega ■brata Jakoba starejšega in Jakoba mlajšega, Juda Iškarjota in njegovega naslednika Matija.
Apostolska .tlela so za .poznanje zgodolviine najstarejše Cerkve in začetnikov krščanstva velikega pomena. Čas nastanka knjige ni znan. Po vsej verjetnosti pa je bila napisana kmalu po tretjem evangeliju med 62. din 70. letom po Kristusu.
2. Apostolski listi
Poučne knjige nove zaveze so apostolski listi. PrVo mesto meti njimi imajo (listi apostola Pavla.
Poleg listov sv. Pavla imamo med poučnimi knjigami še sedem listov, ki so jih napisali drugi apostoli ali pa njihovi učenči.
a) Pavlova pisma
Vsi Pavlovi listi, (so pisani v grškem jeziku. Tudi Pavlova grščina je običajna helenistična .»Ikoine«, ki j,e sicer čistejša kot pri Mateju, Marku in Janezu, vendar ni literaren jezik, ampak še vedno pristna ljudska govorica.
Ohranjenih je 14 listov, ki so po časovnem redu takole razvrščeni: 2 lista Tesa-loničamom, list Galačanom, 2 lista Koain-čanom, lista Rimljanom, Kološanom, Efe-žanom, Filemonu, Filipljanlom, 'Hebrejcem, prvi list Timoteju, list 'Titu, drugi list Timoteju.	(Konec prihodnjič)
čim pa bo temu odpomogel, pa žene ne bo obremenjeval z doda'tniim delom. Vsakemu narodu in vsaki državi bi bilo v sramoto, če bi moderna spredstiva 'tehnike služila le za to, da bi se delovni čas žene, kmetice, stopnjeval v nedogled.
Preobremenitev kmečkega 'človeka je marsikje torej tudi vzrok, da se ta ne more povsod 'izobrazbi v potrebni meri posvečati. Na drugi strani pa naletimo še marsikje na kmetih na starše, ki v otroku že zelo zgodaj zatrejo željo po duhovni hranil, tudi s 'tem, da jim ne puste sodeloval ti v mladinskih katoliških organizacijah, igralnih družinah, v prosvetnih društvih, jlilm ne omogočijo izobraževanja v gospodinjskih ali kmetijskih šolah, na strokovnih tečajih itd., so proti načelnemu-ver-skemu šolanju svojih otrok, proti udeležbi duhovitih vaj in podobno. Sicer večina staršev še uvidi potrebo po strokovni izobrazbi mladine, je pa tudi precejkrat proti versko-duhoVno-kulturni izobrazbi naše mladine. Tako se ne smemo čuditi, če je življenjska vsebina takega mladega človeka le delo, seksus-spolnost, 'kino in ■dolgočasje. S tem v zvezi je 'tudi dejstvo, ■da prehaja iniciativa na kulturnem in političnem polju od kmečkega človeka marsikje polagoma 'že na pripadnike drugih stanov. Torej so le zdrave družine garant plodovitega kulturnega 'življenja. Zdravih družin pa je vedno manj. V stremljenju po višjem življehjskem standardu je iskati vzrok, tla je tudi na kmetih vedno več družin z majhnim številom otrok, Preprečitev 'spočetja, a tudi splavi so že med kmečkim prebivalstvom močno razširjeni To je razumeti tudi tako, da je versko življenje v sedanjem času precej zrahljano. Tako 'dorašča generacija brez načel, generacija brez volje do odpovedi, ki jo pravilno usmerjeno življenje od nje zahteva. Temu se more odpomoči le z notranjo obnovo človeka, začeti pa je treba že pri otroku, da bo tako zgodaj spoznal smisel in cilj svojega, življenja. Pri tem vzgojnem, izobraževalnem delu morajo sodelovati vsi: Cerkev, država in narodne ustanove. Če se ne bo posrečilo dati človeku, njegovemu življenju globlje vsebine, se tudi narodno gledano zamain trudimo. V tem je jedro naše biti ali propasti.
'Najvažnejši 'kulturni činiitelj v vsakem narodnem življenju je družina. 'Kadar odpove družina, se zmanjša kulturna aktivnost ljudstva, manjka primerno kulturno ozračje, ki je potrebno za razmah slehernega kulturnega dela. Oslabitev družine pa vpliva tudi na kulturo v družini in cele vaisli. Starši mnogokrat niso več v stanu kulturnega življenja v družini razgibati, v otrocih gojiti. Maloštevilne družinske praznike obhajajo člani družine ponekod le še ob dobri jedi in pijači. Marsikje tudi godu ali rojstnega dne otrok, očeta in matere ne praznujejo več. Starši premalo gojijo v otrocih iniciativo po saimpstojnem kulturnem delu. Družinska skupnost je šibkejša kot prej, dorašča j oči otroci hočejo živeli svoje življenje, ga po svoje oblikovati. Ker pa starši nimajo več možnosti ponekod doma res domače urediti, sili mladina z doma, ali k sovrstnikom, v kino ali pa si poišče drugovrstno zabavo. To ni samo po sebi kaj negativnega, kadar se s tem dru-žinska skupnost ne ruši. Le naravno je, da se mladina shaja, da gre 'tu in tam tudi v kino, da je v družbi. Vendar v mnogih slučajih mladina načelno nobenega prostega časa ne preživi več v družini, ampak izven nje. Tako 'postopa n. pr. cel' nedeljski popoldan po vaši. To se zdi mladini prijetneje, kar je značilno za slabo kulturno ozračje, ki vlada ponekod v družinah. Pred njim /beži mladenič v kino, k prijateljici. Strast po zabavi ali spolno zablodo marsikaterega mladeniča moremo razumeti le ob veliki duhovni praznoti v družini. 'Družina ni več tisto kulturno središče, kot je nekdaj hilo, a tudi vpliv Cerkve je n.i podeželju zaradi razkrivanj en j a popustil. Župnik ni več edina avtoriteta v vasi.
Posebno velik vpliv na vaSko življenje ima danes mesto, ki vedno močneje izžareva na podeželje, naše vasi so postale predmestja. Močno oblikujejo svetovni nazor mladega človeka kino, gostilna in slab tisk. Ljubezenske afere filmskih zvezd in princes spadajo k čtivu, kateremu je posebno nagnjena dekliška mladina. Na ta način se odtujijo dekleta svojim pravim življenjskim nalogam in ciljem, njih duhovna sila je šibka, gledanje na svet nerealno, od resničnega življenja odmaknjeno. Omaro z dobrimi knjigami najdete redkokje v kaki kmečki družini. Vedno več kmečke mladine zahaja na športna 'igrišča,
(Konec na 6. strani)
Dr. Frančišek Šegula, Rim:
Novi slovenski prevod sv. pisma
Veliki uspehi v lahki atletiki
Nov svetovni rekord s palico: 4,92 m.
5 mcterska znamka ni več sen!
Lahka atletika je zavzemala že na prvih olimpijskih igrah lleta 1896 važno mesto in tudi na vseh nadaljnjih so ji odmerili največ časa, 'četudi marsikje na svetu ni zanjo 'tistega zanimanja, kalkor ga zasluži. Vzrokov za to je več, vendar nihče ne more o-s pora vati, da teki, skoki in meti niso najbolj naravne in tudi najstarejše telesne ■vaje, ki jih tekom svoje življenjske dobe vsakdo več ah manj izvaja, četudi podzavestno. Današnja mladina se pač* bolj zanima za igre kakor: nogomet, rokomet, košarka, hokej na ledu itd.; v Ameriki je pa največje zanimanje za »Baseball«, ki je nekoliko podoben nemškemu »Schlagball-u« in pa za »Football«, ki nima prav nobene zveze / našim evropskim nogometom. ;>Pa-nem et circenses« (kruha in iger) so zahtevali že stari Rimljani in izjgleda, da se jim tudi današnja mladina približuje, ker uživa v glavnem v športnih igrah, Toda ne kot igralec temveč kot gledalec. Če bo šlo v tem praven naprej, ne smemo pričakovati inč dobrega v bodočnosti pa naj bomo še taki optimisti.
Športnikov, ki se bavijo z lahko atletiko je razmeroma malo po svetu. Kljub temu pa dosegajo gotovi atleti take rezultate, da se jim čudi ves športni svet. če pogledamo rezultate prve olimpijade leta 1896, -ugotovimo velikanski napredek, ki je bil dosežen v 65 iletih; marši kak atlet Koroške bi s svojim današnjim rezultatom postal tedaj olimpijski prvak. In izreden napredek zaznamujemo todii
v skoku ob palici,
kjer so v zadnjih treh 'letih kar štirikrat pihnili luč prejšnjemu svetovnemu rekordu' Zadnja znamka se glasi: 4,92 m, katero višino je preskočil poročnik ameriške mornarice, Dave Tork. Ta 27-letni mladenič je že pri drugem skoku obvladal to višino in je izjavil: »Upam, da bom mogel tudi 17 'čevljev (5,18 m) visoko skočiti.« Poglejmo še, kako izgleda lista dosedanjih svetovnih rekordov v tej atletski disciplini. Omenili bi še, da se je rezultat od leta 1912, ko je mednarodna lahkoatletska zveza začela oficielno voditi listo svetovnih rekordov v skoku ob palici, nič manj kakor enaindvajsetkrat zboljšal.
4,02 m VVright, USA	1912
4,09 m Foss, USA	1920
4,12 m Hoiff, 'Norveška	1922
4,21 m Hoff, 'Norveška	1922
4,23 m Hoff, 'Norveška	1925
4,25 m Hoff, Norveška	1925
4,27 m Garr, USA	1927
4,30 m Barnes, USA	1928
4,37 m Graber, USA	1932
4,39 m Brown, USA	1935
4,43 m Varoff, USA	1936
4,54 m Sefton, USA	1937
4,54 im Meadovvs, USA	1937
4,60 m WaTmerda-m, USA	1940
4,72 m Warmerdam, USA	1941
4,77 m VVarmerdam, USA '	1942
4,78 m Gutovvški, USA	1957
4,80 m Bragg, USA	1960
4,83 m Daves, USA	1961
4,89 m Uelses, USA	1962
4,92 m Dave Tork, USA	1962
Značilno je, da se je v vrsto ameriških svetovni rekorderjev v skoku ob palici .posrečilo vriniti samo -Norvežanu Hof-fu, ki je dosegel višek svojih sposobnosti leta 1925, ki je potem presedlal v poklicni šport.
Pri skoku ob palici velja še to pripomniti, da je to panoga, za katero se gledalej zelo zanimajo in jo radi gledajo, ker je najlepša in obenem tudi najtežja lahkoatletska disciplina. Pri olimpijskih igrah m svetovnih prvenstvih se pa to tekmovanje močno zavleče, saj traja po pet in več ur in se neredkokrat konča pozno v noči. Pa je tudi razumljivo, ker je veliko število tekmovalcev in predno se vsi izločijo, traja precej časa; vsakdo ima namreč trikrat pravico naskočiti listo višino; po tretjem neuspelem poskusu se šele 'izJoči od nadaljnjega tekmovanja.
Skakalci ob palici v višino morajo biti hitri kakor kak tekač na kratke proge, morajo posedovati 'prožnost ,in odrivno moč skakalca v višino, morajo imeti močne roke kakor težki atlet in morajo obvladati svoje telo, -imeti eleganco in lahkoto kakor -kak orodni telovadec; morajo biti v kondiciji kakor kak deseteroboj n ik, da vzdržijo dolgotrajno tekmovanje, skratka: morajo biti vsestranski športniki.
Ivo Kermavner
<7^ <3. (JŽa mhuLin o in fLFOsDeto 9^^
^=5?^
Okrožnica o komunizmu
Papež Pij XI. je bili za Leonom XII:]. največji socialni -papež v novejši dobi. Trajno vredno-st ima njegova socialna okrožnica ■>(>uadragesilmo amno«, kjer postavlja moderno socialno življenje na krščanske socialne temelje in je rešil vrsto težkih -vprašanj, ki so hudo težila krščanske sociologe. Že v itdj okrožnici je papež prikazal komunizem kot hudo zmoto človeštva. Nekaj let pozneje pa je izdal posebno okrožnico o komunizmu, ki je zriana pod 'imenom »Divini Redemptoris«. Izdana je bila na praznik svetega Jožefa 1937.
V tej okrožnici ipapež Pij XI. tiči, da je komunizem naj,večja zmota naše dobe, ki more človeštvu prinesti hude preizkušnje. Posebna nevarnost komunističnega nauka je v tem, da obeta delavcem odrešenje in jih s tem-i obeti žene v prevrat vsega državnega in -socialnega reda, a odrešenja s tem delavstvu ne prinaša, marveč ga peha še v večje suženjstvo in ponižanje.
Okrožnica »Emini Redemptoris« je [jasna obsodba brezbožnega komunizma. Zmota tega krivega socialnega nauka je v Mank--sovem historičnem oz. dialektičnem malte-rial-izmu. Ta uči, da se je vise razvilo iz mrtve isntm in vse -dogajanje v človeku in v družbi -se vrši po železnih zakonih snovi; zato za duha in Boga v tem nauku -ni nikjer pr os tor g. Pa 'tudi v čisto gospodarskem sveth ta dialektični nauk uči, da se družba nujno deli v med seboj sprte razrede (razredni boj); od teh pa 'bodo po isti nujnosti projpadM posedujoči, nakar bo prišlo do srečne brezrazredne družbe ali do »komiu-n-iističnega raja« na tem svetu. Toda to je utvara in laž, ki pa prinaša človeštvu revolucije, nasilstva in novo sužnosf.
Komunizem je za -katoličana nesprejemljiv, ker je brezbožen in nečloveški. Komur je zato mar krščanska kultura, ta ne bo komunist in tudi ne -bo v ničemer sodeloval s komunizmom!
Socialna šola:
Morala v gospodarstvu
Splošno mnenje je, da gospodarstvo nima z -vero in moralo nič skupnega. Namen in cilj -gospodarstva je le denar in bogastvo. Čim več ga je, tem bolj -ga je je treba iskati in množiti. Kupičiti denar ih množiti bogastvo do neomejenosti je osnovno pravilo gospodarjenja, tako sodijo mnogi.
Za tlosego tega cilja, namreč priti do denarja in pomnožiti premoženje, se smejo uporabljati vsa sredstva. Z drugimi besedami bi to izrazili z rečenico: Delaj, 'kar se ti ljubi, dvigaj cene, pritrguj delavcem plače, goljufaj in laži ter prikrivaj pred finančnimi uradi; bolj ko boš spreten in brezobziren, boljše bo za tvoj žep. Glavno je, da se dviga kupček in se polni blagajna. Tako boš nekoč lahko rekel: sedaj pa uživaj, jej in pij in bodi dobre volje, ker ti ničesar več ne manjka.
Tudi si ne delaj pomislekov glede takšnega ravnanja! Kaj pa ima vest opravka s tvojim gospodar jen j em! Saj je -tudi drugemu svobodno, da si pomaga, kakor si pač more. Če pa je neroden in si ne zna pomagati ali je 'tako malomaren, da zamudi vsako priliko, to je njegova stvar. Vsak pač dela po, svoje, čemu pa se pusti ogoljufati in je tako naiven; vsaka šola nekaj stanc; se bo že naučil ... -Podobno govori moderen gospodarstvenik in si tako svojo vest tolaži, duši.
Bog je ustvaril svet in njegove dobrine za vse ljudi! Vsem naj po izrecni volji božji služijo te dobrine v uporabo in dosego , blagostanja! To je osnovno pravilo gospodarjenja. Zato je pridobivanje in porazdelitev teh božjih darov pod božjo kontrolo.
kakor je zapisano že v evangeliju, ko so bili oskrbniki poklicani po preteku najemniške dobe pred gospodarja na obračun!
Gotovo je, da dobrine niso povsod enako razdeljene, niti niso vsi ljudje enako sposobni za delo. Tudi svetopisemski gospodar ni dal vsakemu oskrbniku enako število 'talentov v oskrbo. Obstajajo velike razlike, ki- so naravne! Bog namreč ni dal vsem enake zmožnosti, niti vsega bogastva enemu kraju ali eni deželi. Kakor moraš dati pohabljenemu beraču kos kruha, prav -tako velja načelo, da mora sposobnejši tovarnar pomagati bližnjemu, ki ima manj sposobnosti in manj premoženja oziroma možnosti na veliko gospodariti. Ta pomoč ni odvisna od proste in dobre volje posameznika, marveč je to krščanska dolžnost! Vsi ljudje imajo namreč pravico do dostojnega življenja in -ne le samo nekateri!
Ta krščanska načela v gospodarjenju sc sicer upirajo človeškemu egoizmu in pohlepu, 'toda kot kristjani ne moremo mimo njih. To je zahteva socialne pravičnosti, ki nas veže v vešči. Po krščanskem nauku nalaga lastniku -vsako premoženje tudi določene socialne dolžnosti do bližnjega in do skupnosti. Zato ima vsak posameznik pravico, da se sklicuje na zaščito pred mogočnejšim, pred izkoriščanjem in zatiranjem. Se več: vsakega, ki je gospodarsko slaboten in odvisen, je družba dolžna ščititi in mu nuditi gotovost človeka vrednega in dostojnega življenja.
Prezir moralnih načel v gospodarstvu pa vodi v novo suženjstvo in poganstvo!
Blaznost spačenega športa
Nov trium-pf je slavila blaznost v športu. Najboljši avtomobilski dirkač Stirling Moss je zadnjič dirkal na letošnji velikonočni ponedeljek v Goodvvoodu na Angleškem. Za vedno bo ostal pohabljen, mrtvouden.
Pri avtomobilskih dirkah se mu je ta dan prevrnil voz na ostrem ovinku, katerega je vozil /. brzino 160 km na uro. Pri tem padcu se mu je dirkalni avto tako zmečkal, da so težko ranjenega dirkača mogli rešiti iz razbitin šele s pomočjo mehanikov.
Stirling Moss je nekaj dni visel med življenjem in smrtjo v londonski bolnišnici. Kot poročajo zdravniki, je sicer že izven smrtne nevarnosti, toda z levo roko in z levo nogo ne bo mogel več gibati; pri padcu si je namreč pokvaril tudi živčni center, kar je povzročilo ohromelost udov na levi strani telesa.
Ponesrečeni športnik je sicer še zagotavljal svojim prijateljem, da bo kmalu zopet vozil svoj voz na dirkališču, toda to je bila
le prazna tolažba ali nesmiselna prevara.
#
Z 22 leti je končana slava tega dirkača — mednarodnega prvaka. Če bi ne bil imel že nekaj '»smole«, bi gotovo bil tudi svetovni prvaik v avtomobilskem športu. Pa prav zadnja nesreča mu je prihranila obetajočo 'slavo ali pa tudi grozečo nevarnost, da bi
šel za mnogimi drugimi prvaki tega blaznega športa, kot s6 bili Chris Bristovv, i var Bueb, Jean iBehra, Peter Collins itd., ki so na dirkališču našli smrt. Njih imena bodo sčasoma šla v pozabo ...
Blaznost avtomobilskega športa je brez dvoma vse obsodbe vredna; vsako leto zahteva na desetine smrtnih žrtev ta-ko med dirkači ikot med gledalci.
Prav v tem letnem času se znova odpira sezona podobnih tekem in dirk. Bajne vsote denarja vabijo marsikoga; visoke premije in stava mičejo neštete, da svoje življenje stavijo na 'kocko. Tako početje s pravim športom nima več ničesar skupnega; to je le še lov za lavorikami in lov za denarjem in igranje s smrtjo.
Neki itallijanski dirkač je večkrat rekel: »Enkrat jo vsak skupi.« Žal je imel prav!
Vatikanski »Osservatorc Romano« je ob priliki lanskih dirk na Monzi, kjer se redno vrstijo fnednarodne avtomobilske dirke in je bilo /e več smrtnih nesreč, zapisal: »Avtomobilske dirke so organizirani umor,« Zato so same na isebi nekaj nemoralnega. Življenje športnikov in gledalcev je vendar nekaj svetega, človek je dolžan, da ima pred njim sveto spoštovanje.
Toda motorji bodo brneli naprej 'jxi dirkalnih arenah, padale bodo nove žrtve: blaznost spačenega šjx>rta gre v nedogled!
Socialna slika naše vasi
(Nadaljevanje s 5. Strani) žal je pa tja ne sleče šport kot 'tak, kar bi bilo v redu, ampak športno igrišče, kjer je večkrat zgolj neaktiven gledalec. Nadailj-no 'zbirališče kmečke mlladine je »espresso« z »muzikboksom«, kjer zapravlja mladina naj lepši čas svojega življenja.
'Kako važni so ob takih dejstvih kot 'kulturna središča na podeždlju prosvetni domovi — -lami domovi. Tu je doma resnična prosveta, tu se posreduje osebna kultura, goji prosveta vaške Skupnosti, stvariteljska sila posameznika pa se budi in dobiva novih pobud.	t
Močna kulturna središča so v posameznih škofijah tudi katoliški izobraževalni domovi, kot ga imamo na našem ozemlju v Tinjah. V večmesečnih tečajih pripravlja kmetijska šola našo mladino na življenje v sodobni družbi. V tej naj se kmečki fantje enkrat kot gospodarji uveljavijo, da jih bo spoštovala vsa okolica, da bo s ponosom zrl nanje narod. (Kljub temu, da moderne vaške kulture ne 'tvori zgolj kmečki stan, se bo ravno kmečka mladina ramo ob rami -s starejšo generacijo trudila, da reši iz preteklosti v sedanjost, kar je dobrega ter spoji s 'tehničnimi pridobitvami tako, da se bosta kultura in civilizacija uspešno razvijali naprej. Pri tem pa se moramo zavedati, da bo temo -taka vals obstala in imela vrednost, katero bodo oblikovali globoko verni ljudje, ki bodo svojo moč črpali v tabernaklju — v Kristusu. V Njem je tudi usoda našega naroda.
filmska attna
Bistrica v Kužu. — Sobota, 26. maja: Fošt im . Sattel (III). — Zadovoljiv film iz divjega zapada. -Nedelja, 27. maja: l)ie Ma-rtrns Klause (III). — Po Ganghoferjovem romanu -prikrojen Klin, ki je priporočljiv. — Sreda, 30. maja: Augen der Angs-t (V). — Sin nelkega psihologa ubija irt-ve, da preizkuša učinke strahu; zaradi grobosti film odsvetujemo.
Borovlje. — Sobota, 26. maja: Das Riitsel der griinon Spinne (IV). — Odkritje ubijalca v nočnem lokalu. — Nedelja, 27. maja: Vor Jungfrauen tvird getvarnt (IVb). — Iz življenja JaJiikomiselne mladine. — Torek, 29. maja: Der PUinderer von Texas (IV). Pustolovski film iz časov bojev v Kaliforniji. — četrtek, 31. maja: VVer simd Sie, I>r. Sorge? (IV). — Zadovoljiv film o spionaži dr. Sorge.
Miklavčevo. — Nedelja, 27. maja: Glooken lauten iiberall (IVa). — Nasprotovanja materialistično usmerjenih nasprotnikov proti vaškemu župniku. — Četrtak, 31. maja: A-bschicd von den \Volken (III).
I/ življenja mornarjev na Atlantiku.
Dobi la ves. — Sobota in nedelja, 26 in 27. maja’ Kbnig der silbernen Berge (Ha). — Toni Sailcr na Japonskem kot smučar. — Sreda, 30. maja: Man-chc m6gen’s heiB (IVb). — Ameriška komedija, v kateri se dva muzikanta skrijeta v kapeli pred roparji.
Sinča ves. — Nedelja, 27. maja: Liod der Selm-sucht (lla). — španski otrok, katerega so bogati starši izgubili, postane znamenit pevec; končno najde mater. — Ponedeljek in torek, 28. in 29. maja: Der Mann aus Arizone (IV). — Španski kriminalni film z lepimi zračnimi poleti. — četrtek. 31. -maja: O sole mio (III). — Muzikalični film i-z Italije.
št. Jakob v Rožu. — Nedelja, 27. maja: Hcrrin der Welt (IVa). — Pustolovski film o mednarodnih tajnih organizacijah. — Sreda, 30. 5.: Fcst im Sattel (III). — Zadovoljiv Čilim iz divjega zapada. — četrtek. 31. maja:	Verschvvdrung der Henzen
(Ul-)-). — italijanske redovnice rešujejo judovske otroke iz taborišč.
Pliberk. — Sobota, nedelja, 26., 27. maja: Stadt ohne Mitleid (IV + ). — Zaradi nasilja nad mladoletnim dekletom se morajo zagovarjati štirje vojaki.
— Torek, 29. maja: Die M-u-mic (IV). — Film o egiptovski mumi-ji, katero hočejo priklicati v življenje. — četrtek, 31. maja: Urlaubscheim naoh Pariš (IV). — Film iz življenja vojaka, ki pride na dopust s severnega tečaja v Pariz.
Športni kotiček
»VVATERPOLO« V ST. JANŽU St. Janž:Union Moosburg 4:2 (2:0)
Na popolhoma poplavljenem nogometnem igrišču je 'šen-tjanška unajslorica premagala moStVo iz Moošburga, ki je v zadnjem času zabeležilo nekaj odličnih uspehov. Domača požarna bramba je sicer s črpalkami nekoliko uredila igrišče, vendar je bila tekma bo-lj podobna wa-terpolu (igra z žogo v vodi) kot pa nogometu. Kljub nenehnemu dežju se je /bralo ob igrišču precej 'gledalcev, bi -so ipoleg zmage domačinov prišli na svoj račun še zaradi obilice smešniih prizorov, ki pa pri nastopajočih žal niso pustili prelepih vtisov.
P * | * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E
JANKO KERSNIK:
(iNadaljevanje
•	VI.
To je 'bil najhuijši udarec. (Kolikor je Molka že trla vsa diruga nezgoda, izguba ■novcev, posmehovanje sosedov, dbma neprijazni obrazi, vendar sta ga obsodba in kazen najbolj trdo zadeli. (Postaral se je do jeseni skoraj za nekaj' tlet in hrbet je nosil že malo 'sključen. To je pa tudi mater jelo skrbeti; a če je možu 'kaj prigovarjala, naj stori to ali ono, naj pije kako domače zdravilo, jo je zapodil kar dzgrda.
»Z očetom igre pod zlo,« je dejal tudi Luka nekega dne.
»I seveda!«' je pritrdila mati; »pa kdo mu pomotre? tisti nesrečni denar!«
»Jaz bi rada vedela, dadi je res ukraden!« je vzdihnila Anka.
»Beži, beži!« je ugovarjal Laika. '»Spravili so ga, to jaz pravim, in zmešalo se jim je. Saj sami ne vedo, koliko imajo. Goro-pečniku so vendar posodili — in potem so ga gori na cesti napadli! Meša in blodi se jim včasi po glavi, pomagati pa ni moči.«
(»Jaz bom poslala po staro Mesojedo v Razborje; ona pomore v vseh 'boleznih in ume razne pripetljaje in uroke odgnati in ■zagovarjati,« je trdila mati Reza.
Otroka sta bila zadovoljna in zmenili so se, da pojde sin prihodnji petek po Meso-jedo. Bilo je že okoli svetega Lukeža; tisti petek popoldne, ko so drugi pričakovali J‘jgre čarodejke in padarice, kakor so ji -e&jali, je jela pihati ostra hurja, tako da je tudi Molek doma ostal. Pri peči sede je izbiral nekaj 'turščičnlh storžev ter jih po-kladal na gorko peč, da se hitreje posuše. Niti sanjalo se mu ni, kaj hočejo domači nocoj z njim ukreniti. Proti večeru se je res oglasila ‘Mesojeda, stara, sključena baba od onkraj Save; ljudje so ji mnogo verjeli in se vdajali vražam in še bolj njenim čudnim zdravilom. Molek jo je poznal, a nikdar je ni posebno maral. Kadar je pri-beračila mimo hiše, ji je dajal rad briž kos kruha ali kak krajcar, da je le dalje šla. Nocoj mu pa celo ni bila. po volji; zagodrnjal je polglasno, ko je sedla na klop ob drugi strani peči, in najrajši bi jo zapodil; toda ostri piš okoli hiše ga je opomnil, kako neusmiljeno bi bilo tako ravnanje. Zato je molčal in samo hrbet obrnil proti starki. (Pa ta ni dolgo mirovala. Ko je bila zaužila nekoliko mleka, s katerim ske je postregla Reza, je šepnila':
»Danes je prvi dan, nocoj prvi večer! Nocoj je mladi petek — mlaj — to je pravo!« Reza pa je prikimala veselo in zadovoljno. Oče se ni zmenil za ta pogovor. Zdajci pa se je sključena Mesojeda vzravnala, naglo stopila sredi sobe in uprta z levico ob kratko grčavo palico jela s šopom suhe praproti v desnici mahati po zraku proti Molku. Govorila je pri tem nekaj čudnega, nerazumljivega. Molek je privzdi-
3Cak& je stari JHo lek tata is kal
in konec)
gnil glavo in začuden zrl ta prizor. 'Pa kmalu je razumel, da velja vse to njemu.
Starka se mu je približala, udarila s praprotjo po njegovi rami in pri tem je čul Molek čudne besede:
»Gad in gadica,
Modras, modrasica,
Kača, kačon —«
Dalje ni poslušal. Skočil ali bolje planil je kvišku, vrgel zagovarjavki turščičen storž ob glavo in zarjovel kakor obstreljen medved:	/
'»Kaj, mene zagovarjaš — mene! — No, sedaj imam pa dovolj! In vi, vi ste tudi tako neumni iln bebasti« se je obrnil k ženi in otrokoma, ki so prilezli iz vseh kotov, »sedaj mi je dovolj! Skoda, sramota, jeza in žalost — vse je prišlo name, in sedaj ■ste še vi začeli iznova, ko bi bil morda že pozabil! Ven — ti kljuka prismojena!«
Ko bi se (Mesojeda ne bila že prej ognila, bi jo bil Ibputnil razjarjeni gospodar iznova z debelim storžem.
Skočil je v svoji jezi v kamro po klobuk. »Sedaj pa pojdem, pojdem po svetu!« je vpil.
Domači so se jeli jokati, a starega to ni ganilo. Snel je klobuk s stene in hotel planiti ven. A tedaj zatuli burja z vso silo krog ogla in Molek se domisli, da je opravljen v prelahko suknjo. Treba se je bolje obleči! Jezno odpre skrinjo in potegne iz nje kožuh, tisti nesrečni kožuh, ki. ga je bil že torikrat pretresel in pretipal in pre-vrgel, in smukne vanj. A — kaj je to? Doli v desnem rokavu, ki je bil na Koncu taKo tesen in ozek, da je šla pest komaj skozi, se mu je ustavila roka; zadel je ob nekaj, kar je tičalo tu! »Zlomek — kaj pa je to? Da bi te strela!« je zagodrnjal in porinil
pest krepko naprej. Nekaj na pol mehkega, na pol trdega je padlo n'a tla, (Molku pa je šinilo po glavi kakor resničen blisk.
(»Luč, luč semkaj!« je vpil in tipal po tleh. Vsi 'so bili takoj pri njem in svetili. Pred Molkom na tleh pa je ležala — listnica, izgubljena listnica. Oče jo je s tresočo roko pObral in iz nje so smuikniii na tla oni — štirje novi stotaki. »Tu je denar — denar je tu!« je vzdihnil stari in gledal okoli sebe kakor v sanjah.
Sedaj je bilo vse oči to. Oče je bil onega večera — malo Vinjen seveda — listnico z denarjem namesto v žep — vtaknil v rokav, kjer je smuknila do ozke zapesti, skozi katero ni mogla; a nobeden vseh, ki so jo iskali ter pretipavali kožuh, ni bil segel tako globoko.
To vam je bil vesel večer pri Molkovih!
(»In vendar sem jaz pomagala!« je dejala sključena Mesojeda, ki je sedela z obvezano glavo za mizo; oni koruzni storž jo je bil dobro zadel.
»I kaj pa še?« se je rogal Molek. »Vsi pojte rakom žvižgat s svojim babjever-stvom. Tisti Ostriženec me je namazal, da ne kmalu 'tako, in sedaj si še ti hotela? Pa — molči, baba! Sedaj je vse dobro!«
In tako je bilo res. O sv. Martinu je bil v Moravčah semenj. Molek je gnal zopet dva junca na prodaj in bil je tako dobre volje, da je poklical celo mešetarja Miška, da mu jih je pomagal prodajati. Ko so poitem sedeli v krčmi pri kozarcu vina, je dejal stari modro in slovesno; »To vam povem! Babja vera — to je neumnost! Vsak pazi in varuj svoje reči in sivo j ime-tek, — potem ni treba iskati pomoči pri čarodejih in starih babah — in tudi pri sodiščih ne! Bog daj dobro zdravje, možje!«
‘In napil je iz polnega kozarca svojim sosedom.	(‘Konec)
IVAN CANKAR:
NJENA PODOBA
(Iz cikla »Ob svetem grobu«)
Ne vem, ali sem že napisal, ali sem le pravil, (kako se je zgodilo z njeno podobo. Kolikor bolj je spomin grenak in bolesten, toliko pogosteje zaboli v srcu.
‘Mati se nikoli ni dala slikati. Ko je 'ležala na mrtvaškem odru, sem se spomnil, da jo bodo zakopali, nasuli na rakev težko in visoko gomilo in da nikoli več ne bom videl njenega obraza.
Sam sem bdel ob njej. Tako globoka je bila tišina v izbi, da sem skoraj slišal svoje ‘žalostne misli. Časih je zaprasketala sveča, plamen je švignil višje ter je obžaril njen Obraz in njene roke, ki so se bele in trde oklepale razpela.
'Poiskal sem papir in svinčnik, da bi risal njen obraz, kakor je bil tih in miren v smrti. Začel sem težko in trudoma, ker se mi je roka tresla in so me oči skelele
od zatohlega vzduha. Pod temnim zelenjem se je svetil obraz kakor iz belega kamna izklesan. Ob poslednjem vzdihu se je bila nasmehnila in tisti smehljaj je ostal na ustnicah. Bral sem nekoč, ko je umiral svet mož. Vsa izba je bila polna sorodnikov, prijateljev in občudovalcev, jok in stok se je razlegal prav na cesto. Ali v tistem trenutku, ko je sveti mož izdihnil, so prestrašeni pobegnili' sorodniki, prijatelji in Občudovalci in se niso vrnili. Obraz se mu je nenadoma spačil, ves drug je bil, prejšnjemu čisto nič podobeh, kakor da je bila pustna (krinka padla od njega. V poslednjem hipu še je grešna duša razgalila, kajti smrt ne pozna laži in hinavščine.
Tista zgodba je resnična. Kadar se tiho zapro duri za življenjem, izreče vest svojo pravično in neizprosno sodbo; in ta sodba
je L razločnimi črkami napisana na čelu, na licih in ustnih, če bi hotel risati dušo in skrito misel človeka, bi ga risal spečega ali mrtvega. Poznal sem jih, ki so prestrašeni planili iz spanja, ko so začutili na čelu pogled izprašujočih, bdečih oči. Tako bi se prestrašil grešnik, ki bi nenadoma in nepripravljen ugledal sodnika pred seboj.
V smehljaju materinem je bilo kakor sladek počitek po dolgi, dolgi poti, kakor bogato plačilo za ves strašni, do zadnjega hipa nepripoznani in nepoplačani trud, kakor tisočkratno povračilo za neizmerno trpljenje. Vsa blagost in čistoča, neoskrunjena od grenkih dni, od prečutih noči, od skrbi in bridkosti, se je razodevala na mrtvih ustnicah.
Videl sem malo v nemirni, dremotni Svetlobi sveče. Papir je bil slab, svinčnik pa je bil pretrd. Vendar se mi zdi še sedaj, da podoba ni bila čisto' pogrešena ter da je odseval z nje vsaj žarek tiste lepote, plemenitosti in otroške, verne zaupljivosti, ki sem jo gledal pred seboj bolj z ljubeznijo svojega srca, nego s svojimi razbolelimi očmi- Iz. težkih senc, iz opojnega vzduha •in izpod črnega, sajastega dima sveč, se je svetil bel, smehljajoč obraz, kakor upanje in^vera iz bridkosti.
Ko sem odpotoval na Dunaj, sem vzel podobo s seboj. Spravil sem jo med knjige in papirje (ter je nisem videl dolga leta. Zgodilo pa se je nekoč, da sem bil do smrti truden popotništva, skrbi in samomučenja. Zakaj človek postane časih kakor pred o-gledalom, premeri z enim samim pogledom svoje življenje, vse od prvih let, pa do tistega zadnjega dne, ki je skrit tam daleč v prihodnosti; prebledč mu lica, srce mu zastane: (»Kod si (hodil nesrečnež? Čemu še dalje skozi pustinjo?«
Tisto jutro sem iskal med knjigami in papirji, da bi našel podobo svoje matere, da hi se poslovil od edinega obraza, ki sem ga v tistem trenutku ljubil. Iskal sem dolgo. Papirji so bili prašni in zarumeneli, na nekaterih se je komaj še poznala pisava. Pesmi so bile še iz otroških let, in .zgodbe, v katerih še ni bilo grenkobe poznejših.
Ko se mi je tresel v rokah oprašeni, ža-rumeneli papir, me je spreletel mraz od groze. 'Nekoč je bila tam materina poido-ba, zdaj je ni bilo več. Komaj da so se poznale izglajene, zabledele sence, komaj še da se je svetilo izza njih megleno in motno, kakor zastrta luč. Očital sem si v svojem srcu:
Daleč je njen grob, zapuščen od vseh, samoten in žalosten, kakor so grobovi neznanih popotnikov: 'Daleč je ona sama, pozabljena od nas, ki smo se bili brez vodnika in brez cilja razlbegli po svetu kakor jata golobov, kadar plane mednje jastreb — smrt. Kakor njen grob in kakor ona sama: tuja in daljna je njena podoba mojim očem, iker je bila dolga leta tuja in daljna moji duši!
(Konec na 8. strani)
N. V. GOGOLJ:	7
Majska noč ali utopljenka
»(Pravih časov si se spomnil,« je posmehljivo odvrnil žganjar. »Takrat od Kremen-čuga do samih Romen nista stali niti dve žganjarji. Danes — — danes pa je prišlo tako daleč, da žganja ne bodo več kakor pošteni 'kristjani kuhali z drvmi, ampak z neko hudičevo paro. To so si izmislili ti prekleti Nemci.« Pri teh besedah je žganjar gledal na mizo in na svoje roke, ki jih je bil položil nanjo. »Kako bodo kuhali s paro, to vedi sam Bog!«
»(Kakšni bedaki, naj mi oprosti Bog, so ti Nemci!« je dejal starosta. »S palicami bi jih pretfepel, te pasje duše. Ali' se je kdaj slišalo, da bi se žganje kuhalo s paro? če bi billb temu tako, bi človek niti žlice bor-šča ne mogel nesti k ustom, ne da bi jih poparil, kakor se popari mlado prase ...«
»Ali misliš, kuni, pri nas ves čas živeti brez svoje žene?« se je vmešala v ]x>govor starostova svakinj a, (ki je s prekrižanimi nogami čepela na peči.	»
»Čemu mi pa bo?«
»Mar ni lepa?« je vprašal starosta in uprl nanj svoje oko, ki je oživelo.
»Kakšna lepa! 'Stara je ko hudir in njeno lice je tako gubasto kakor prazna mošnja.« Zavaljeno truplo žganjarja se je spet streslo v gromkem krohotu.
Ta hip je zunaj nekaj začelo škrebati
— vrata so se razpahnila in pojavil se je kmetič, ki je stopil čez prag, ne da bi se odkril. Sredi izbe je obstal, kakor da nekaj razmišlja, široko zazijal m gledal f strop. To je bil naš znanec Kallenik.
(»Tako, prišel sem torej domov,« je dejal in sedel na klop pri' vratih, ne da bi se zmenil za pričujoče. »Sam hudobec mi je začaral pot, da je bila daljša in daljša. Greš, greš, konca pa ni! Noge so mi take, kakor da mi jih je kdo poDomil. Vzemi, baba, kožuh, in mi ga .postelji sem! Na peč k tebi ne poležem, bogme tla ne, bole me noge, kako bole! Vzemi ga, tam leži v kotu; pazi, da ne prevrneš lonca s tobakom. Čakaj', rajši ne, pusti ga, najbrž si danes pijana ... Pusti, sam ga poiščem.«
Kalenik je hotel vstati, toda nepremagljiva sila ga je prikovala na klop.
»Tega pa ne,« je vzrojil starosta, »pride ti v tujo hišo in zapoveduje, kakor da bi bil doma. Ven ga vržem!«
»Pusti ga, kum, naj si oddahne!« je dejal žganjar, ki je starosto zadrževal. »To je koristen človek; če bi bilo več takih, bi naša žganjarna cvetela nič kako...«
Žganjar pa se pijanega kozaka ni bil usmilil iz dobrodušja; bil je praznoveren in je vedel, da ne prinese sreče, če kdo nažene človeka, ki je pravkar sedel na klop.
»Zdi se mi, da se staram,« je mrmral Kalenik in se /Ifknil po klopi. »Čc bi bil vsaj pijan, pa nisem, bogme da nisem! Ne lažem! Samemu starosti povem to v brk. Kaj
■pa je starosta, da bi mu ne povedal? Mar se ga bojim? Crkne naj, pasji sin! Pljujem nanj! Naj ga, enookega hudiča, povozi vozi Pri takem mrazu, pa poliva krščanske ljudi ...«
»Glej jo, svinjo, prileze v bajto, pa že postavi parklje na mizo,« se je spet razhudil starosta in vstal izza mize, da obračuna s pijanim kozakom. Ta hip pa prileti skozi okno v izbo velik kamen, da so se šipe razletele v drobce, in pade starosti tik pred noge. Starosta je obstal kakor okopan ... (»(Kateri malopridnež neki si je to dovolil?« je dejal in pobral kamen. »Kaj hitro bi ga odvadil lučati kamenje! Kakšne norčije so to!« Ogledoval je kamen z očmi, ki so se iskrile od srda. »Da bi se zadavil s tem kamnom, nepridiprav!«
»Stoj! Stoj!« je vzkliknil 'žganjar, ki je prebledel. »(Bog varuj, ne kolni tako kr-šč a n sk ega človeka!«
»Glej ga zagovornika! Naj crkne obpše-njak!«	(
»Molči no vendar! Ali ne veš, kaj se je zgodilo moji pokojni tašči?«
»Tvoji tašči?«
»Da, tašči. 'Nekega večera, nekoliko ranj-še kakor danes, so sedli večerjat; moja pokojna tašča, pokojni tast, hlapec, dekla in petera otrok. Tašča jc vsula cmoke iz kotla v skledo, da bi se vsaj nekoliko ohladili. Po težkem delu je bila družina hudo lačna in ni hotela čakati, tla bi se cmoki dolgo hladili. Natikali so jih na lesene palčice
in jih začeli žvečiti. Kar se 'pojavi v izbi neznanec: od kod se je vzel,- katere rodovine je? Bog vedi; prosi, naj mu dovolijo sesti za mizo. Kdo ne bi napasel lačnega človeka? Dali so mu paličico. Gost pa je začel cmoke tako otepati, da so zginjali' v njegovem goltancu kakor seno, ki ga položiš lačni kravi. Preden so domači ‘Utegnili pospraviti vsak svoj cmok in seči v skletlo po drugega, je bilo dno tako čisto kakor Skedenj na gosposkem dvoru. Tašča je vsula v skledo novih cmokov; menila je, da se je gost najedel do sita in bo postal skromnejši. Kaj še! Še bolj je začel basati vase, tako da je izpraznil tudi drugo skledo. ,Da bi te zlodej zadavil ob cmokih!’ je mislila pri sebi tašča. V tem hipu se je neznancu zaletel cmok v grlu, padel je vznak in izdihnil. Zadavil se je.«
■»PVav se mu je zgodilo, prekletemu požeruhu!« je razsodil starosta.
»človek bi rekel da, toda stvar se s tem ni končala. Odsibdob tašča nima več miru. Komaj napoči noč, že se prikaže (pokojnik. Zajezdi dimnik in med zobmi drži cmok. Podnevi je vse mirno, ni ga ne slišati ne videti. Kalkor hitro se zmrači, pa sedi pasja duša na dimniku.«
»dn drži cmok med zobmi?«
»Cmok med zobmi.«
»Čudna stvar, kum. Tudi jaz sem slišal nekaj podobnega, ko je bila še živa moja rajnka ...«
(Se nadaljuje)
PHHSSSEBSSTHEERSSaSa
Pri nas na Koroškem
(Nadaljevanje s 4. strani)
Prejšn ji teden se je pridrulžiil štobenjsikim gasilcem, katerim je bil neke vrsitie vsciznal, ■ko so ise odpeljali na Jadranslko morje na nedeljski izlet. Ko so bili v nedeljo na Reki pri maSi, se je Ruiprat nenadoma zgrudil in pri padcu utrpel nevarne notranje poškodbe, 'česar pa na zunaj ni bilo videti. Izletniki so se takoj napotili domov. Im ko iso prispeli v Žel. Kaplo, je J. Perc že izdihnil. Rajni zapu&ča očeta, vdovo in tri nedorasle otroke. Žalujoči družini naše iskreno sožalje!
ST. VID V PODJUNI (Iz farne kronike)
Na belo nedeljo, dne 29. aprila je bila v St. Primožu poroka s sveto mašo, Stanka Polzer — Vazarjev v Spodnjih Vinarah in Anice Kožar — iLekševe na Horcah, ki sta obljubiila zvestobo do groba. Vesela svatba je bila pri Voglu. Oba sta pridno sodelovala pri prosvetnem delu. Mlademu, zavednemu paru želimo vse dobro na novi življenjski poti.
Dne 7. majnika je umrla v Rikarji vesi v 82. letu starosti Ana Kuchling. Pokopali smo jo 9. majnika pri fari. Pogrebne obrede je opravili njen sorodnik, č. g. Anton Kuchling, župnik na Bistrici ob Zilji,
ob asistenci štirih duhovnikov. Rajni želimo večni mir, edinemu sinu in sorodnikom ipa izražamo ‘naše iskreno sožalje.
Dve plošči lepsh pesmi
»SLOVENSKEGA OKTETA«
Pri uredništvu »Našega tednika« lahko naročite naslednji dve plošči narodnih in umetnih pesmi, s katerimi je odlični »Slovenski oktet« žel uspehe po vsej Evropi.
Prvo ploščo je izdala znana holandska firma Philips in vsebuje te slovenske pesmi: Ti puob’č ja kna lumpejl (venček koroških marodnih, priredil Pavle Kernjak), Lastovki v slovo ('narodna, prir. R. Siimomi-iti), Flosarska (narodna, priredil O. Dev), Kaj h’ jest tebi dan (goriška, priredil F. Marolt), Ribniška, (narodna, priredil F. Marolt) in Svatovske (belokranjska priredil M, Tomc); nadalje pa še Dremle mi se, drcmle (hrvatiska priredil K. Odaik), Bolen mi leži (makedonska, priredil Rado Simoniti), Kolo (priredil V. Mirk), Plovi, plovi (dalmatinska, priredil R. Simoniti). — Cena 115.- šil.
Drugo ploščo pa je izdal »iPhonoklub« v Stuttgartu lin vsebuje naslednje pesmi:
Žabja svatba (Vinko Vodopivec). — Nocoj pa, oh, nocoj (Slovenska narodna). —
Bojo mi, Bojo (Srbska nalrodna). — Pa se sliš’ (Slovenska narodna). — Moj očka ima konjička dva (Slovenska narodna). Omili mi u selu divojka (Dalmatinska narodna) — Mlafiči (slovenska skladba Kamila Ma-ška). — Ruske narodne: Ej uhnjem, — Večerni zvon, — Dvanajst razbojnikov, — Tožno doni zvonček, — Kozaška. — Cena 100.— šilingov.
NJENA PODOBA
(Nadaljevanje s 7. strani)
Stopil sem k oknu, da bi pogledal, če je moč ljubezni in spomina velika dovolj, da bi iz senc in prahu prikazala za bledeli obraz. Z očesom nisem vtidel, komaj da sem z mislijo slutil zabrisane poteze, luči in sence, ki so se brezoblične prelivale druga v drugo. Poskušal Sem, da bi odgrnil tisti sivi zastor; roka pa mi je bila okorna in plaha, obraz, ki sem ga priklical, mi je bil tuj; ni bilo na njem tistega smehljaja, ki je razodeval zadnjo tolažbo in slavno odrešenje, ni bilo plemenitosti, očiščene in utrujene v bridkosti. In ni bilo ljubezni, ki bi govorila z menoj tiho in prijazno v tej grenki mri.
Z dlanmi sem zakril oči; tedaj se je prikazala, pred menoj tako čista in jasna.
kakor sem jo Videl pred davnino leti. Le njene ustnice se nikoli v življenju niso tako smehljale — zadnji, predsmr ni smehljaj je bil, ves blag in miren v poslednjem spoznanju.
»Kaj bi storil, otrok nespametni, kaj bi storil sebi in meni?«
Kakor da bi se v daljavi megle razmikale pred mladim soncem, preti n p v im življenjem; pokoj mi je segel v srce, malodušnost je izginila. Nikoli več nisem poizkušal, da bi narisal na papir, kar je bilo vtisnjeno v najgloblji in najisvetejši globočini mojega srca. V vsakem človeku je skrita beseda, ki je ne more in ne sme izreči in ki bo napisana morda šele ob smrtni uri na 'njegovih ustnicah. V vsakem človeku živi slika, ki je ne sme in ne more naslikati, če bi bil sam Lionardo in ki bo naslikana šele na mrtvem obrazu njegovem.
Ne vem, kam sem ga bil spravil in kje je zdaj tisti papir. V mojem srcu je materina podoba — lepota in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem videl in ki jo bodo ugledale šele moje umirajoče oči...
Oglašut v našem tUiu!
■m ms
!!! !!!!!
und viele andere Geschenke zu giinstigen Preisen.

Sporočamo nadvse žalostno vest, da nas je po nedoumljivem sklepu Vsemogočnega nenadoma zapustil ljubljeni mož, dobri oče, sin, brat in svak, gospod
JANEZ PORTSCH
pd. R u p r c t
v nedeljo, dne 20. maja 1962, star šele 37 let, maziljen s sv. poslednjim oljem.
Pogreb dragega pokojnika bo v sredo, 23. maja 1962, ob 4. uri popoldne na domačem pokopališču v Štebnu.
Šteben pri Globasnici, 22. maja 1962.
V neizmerni žalosti:
KAREL, HANZEJ in PAVEL, otroci	ANA, žena
MARGARETA, por. Zanki, sestra	LUDOVIK, oče
v imenu vseh sorodnikov.
©®€ KAUFHAUS
K L A G E N F U R T, B a h nhofst ra ss e 37
'	> >4'f. 7-	• , ■ ■ ■	f.. '	■ -
Z U M WELT - HILCHTAG !
Utoieckacfibtec IfloUtecei
IN KLAGENFURT, registri er te Gcnossenschaft m. b. H.
Betrieb: KLAGENFURT, SIRIUSSTR. 32, Telefon 44-11 und 43-06
60 ešgene FšBialen in Kiagenfurt
Filialen in: KRUMPENDORF, PoRTSCHACH, VELDEN, M ARJA-W oRTH, REIFNITZ, FERLACH und GRAFENSTEIN
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 28. 5.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za ženo in dekle. — 18.00 Pesmi ^a mladino. — TOREK, 29. 5.: 14.15 Poročila, objave. — Slovenske umetne pesmi. — SREDA, 30. 5.: 14.15 Poročila, - objave. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 31. 5.: 7.30 Pesem o vigredi... — PETEK, 1. G.: 14.15 Poročila, objave. — To in ono. — SOBOTA, 2. G.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18,28 Za našo vas. — NEDELJA, 3. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
KLAVIRJE, HARMONIJE - nove in rabljene, pa tudi vse „JOKA"-izdelke
po ugodnih cenah pri
FRANZ KREUZER's Wfw.
prodaja pohištva in klavirjev Klageniurt, Kardinalplatz 1	tel. 23-60
BI
sa
| pAMnladaMtke mmo&U! ” OBLEKE
BLUZE
KRILA
tudi za močne dame
Kiagenfurt, BahnhofstraOe 9
BHBBBBBBBBBBBBBMBBISDIS
Radioaparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Hadi&kaas
KERN
Klagenfun. Burggane
Ugodna plačila na obroke
Nainovejse kmetijske stroje, štedilnike, pralne stroje, gospodinjske potrebščine
ugodno in na obroke pri
I
HANS WERNIG
KLAGENFURT. Paulitsdigasse (Prosenhof)
Blago za poletne obleke, posteljno perilo
Velika izbira —
zelo ugodne cene
L. Maurer
Kiagenfurt	Alter Platz 35
MALI OGLASI
ŠOFERJA za UNIMOG iSčemo takoj. Ponudbe
na: Žaga Drevlje, P. Feisbrita/Gaiil.
STADLER
' >
Wir b leten d en
Hotels, Fremdenpensionen und Privatvermiietem ein cinvvandCrcies, modernes
Fremderozimmer
in HamthoOz, bestehend aus:
1 Kasten fiir KIcklor mul VVasche
1 liett
1 Nachthastchen
S 2.010.-
1	Kasten fiir Kleider und VVasche
2	Bettcn
2 Nachtkastchcn
S 2.510.-
1 BcUeinsatz	S 192.—
1 Federkemmatratzc, dreiteilig (Damastgradl)	S 450.—
Dcttvorleger	vem S (18,—
aufwarts
Bcttilberdcckcn aus Vorrhangstoffresten /um halfoen Neuvvort Zustellung franko Hams mit eigonen M&belautos
VVeutgehende Zalilungserlokhterungcn Bestellen Sie recbtzoitig, danih Sle prompt. beliefert tvenden konnen Besichtigung jederaoit unverbindlich im
„Haus der guten Nobel”
Kiagenfurt, Theatcrgasse 4, Telefon 50-24
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Na5 tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo G dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajor, Radiše, p. Žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Vikitringer Ring 26. — Tel. štev. liredništva in uprave 43-58.