Barrymore
In zato film žre liudi. Res, zato jih tudi darežljivo plačuje. širom sveta zasloviš, kraljuješ v pravliičnem gradu, milijone imaš v bankah in živiš ko grofje nekoč. A le na videz. V resnici to sploh ni življenje. Kar imaš življenja, ga moraš dati svoji filmski podobi, sam pa ostaneš
Vitezi
seta
Kadar današnji dan slišimo besedo »vitez«, mislimo po navadi na človeka, ki dvori mlademu dekletu, *Mr je vanjo zaljubljen. Danes ta dan te besede v drugačnem pomenu skoraj ne omenjamo in je ne rabimo.
„ Toda čeprav je naslov temu članku »Vitezi srca«, vendarle nisem mislil govoriti o vitezih, ki so saljubljeni v mlada dekleta in ki Po njih vzdihujejo in koprne. Rad dl spregovoril o popolnoma dru-Bačnih vitezih.
Vsakdo od nas, kdor je hodil le malo v šolo in se učil zgodovine, se bo spomnil poglavja o vitezih. Spomnil se bo vitezov, ki so hodili na križarske vojne, vitezov, ki so Pomagali majhnim, slabotnim in zatiranim. Vitezov, ki so imeli diehko dušo in junaško srce in so ?c pogumno borili za svoje visoke ideale. In ko se spomnimo tega, aar smo .morda že zdavnaj pozabili, nam pride pred oči podoba človeka, ki je bil pripravljen tudi slvljenje žrtvovati za pravico in Poštenost, človeka, ki je bil pleme-dit po srcu in duši.
Ali se nismo mar učili, da so vitezi zvesto branili vero in kralja, da so spoštovali žensko, da so jemali v varstvo vdove, otroke in starčke?
Pravite, da so?
Kaj pa da so!
Hotel sem to le tako mimogrede omeniti, saj vidimo danes, po tolikih stoletjih napredka in civili-Zacije premnogo stvari, premnogo Prestopkov, ki se v današnjih dneh nihče še zmeni ne zanje, čeprav so jih v onih neciviliziranih časih ostro obsojali.
če stopite v tramvaj, boste videli mladino, moško in žensko, ki starejših ljudi niti na znanje ne vzame. Dama in stari gospod lahko stojita, zato pa naša dična mladina trdno in široko sedi.
Pojdite po ulici, kadar je velik Promet: doživeli boste, da vas bodo dregali, stopali vam na nogo — k nihče vas ne bo prosil oproščena. Na tekmah slišite psovke, vidite pretepe in doživljate boks brez
rokavic.
Z napredkom tehnike, izumov in Velikih idej na žalost ni napredovala in se ni razvijala kultura srca he čuvstva ne lepega vedenja. Voj-Pa je neotesanost v človeku še bolj razvila, vštric z oboževanjem sile Pa rase v nas malikovanje še dru-Be avtoritete: denarja.
Kriva je vzgoja mladine, ki jo neposredno ali posredno učimo, da Paj ji bo vzor boks. Mladina, ki obožuje silo v sirovem športu, obo-zuje tudi denar in prisega samo na Bmotni ideal:	na	lepo	obleko,
Udobnost, bogastvo in prijetno brezdelje.
Tehnika je napredovala, civilizacija se širi, kultura pa propada. Mlade ljudi vidimo, kako stoDajo skozi življenje s komolci, ljudi lepo oblečene, a manire imajo ko abesinski kmet.
Ondan sem videl v neki trgovini Pekega mladega človeka, kako je starejšemu gospodu pobral dinar, ki mu je padel na tla. In v očeh lega gospoda sem bral osuplost in hvaležnost. Tolikšne uslužnosti ni Pričakoval. In vendar bi morala biti umevna sama po sebi.
Uslužnost je viteška čednost Mladega človeka, ženske prav tako kakor moškega, in vsakdo jo ceni. Mladi človek, ki si je v svesti svo-Icga lepega vedenja, ki pomaga slabotnejšim, ki priskoči svojemu bližnjemu v stiski na pomoč — tak človek sme biti zadovoljen sam s Seboj, ker je boljši od svojih tova-tišev, ki te duševne odlike ne podajo.
Doia Juana slava in zaton
Za Bustrom Keatonom zdaj še John Barrymore. Pekel filmskega paradiža
d. I. Los Angeles, nov.
Pred kratkim smo brali, da so morali Bustra Keatona obleči v prisilni jopič in ga odpeljati v umobolnico.
Kadarkoli se je mali mož z večno odrevenelim obrazom in velikimi otožnimi očmi prikazal na platnu, je v dvorani zavladal neugnan smeh. Neodoljiv je bil ta filmski razveseljevalec. Njegov učinek je bil zgrajen na čudovitem triku, da je bil sam zmerom resen ko lipov bog, da se ni nikoli zategnila niti ena črta na njegovem obrazu, da mu še tako nora situacija nikoli ni izmamila nasmeška.
In ta naš otožni razveseljevalec, ta naš dobrotnik, ki nam je dal toliko ur sproščenega veselja in zabave, ta mož naj bo zdaj v umobolnici?
Takšna je usoda glumačev...
Kdo pač ne ve, da so prav tisti od Boga izvoljeni umetniki, ki jim je dano razveseljevati njihove bližnje, da vsaj za par trenutkov pozabijo skrbi tega življenja *— da so ti umetniki skoraj vsi silno resne nature, melanholiki in črnogledi! Koliko takih primerov bi lahko našteli! Da omenimo samo Maksa Lindra, enega izmed največjih; tudi on je žalostno končal. Toda še pri nikomer ni bolezen njihovega poklica, otožnost, na toli strahoten način udarila na dan kakor pri Bustru Keatonu: mož, ki se ni nikoli smejal, tudi v ,civilu‘ ne, se je začel grohotati kakor iz uma smejal se je, samo smejal, da so morali priti ponj in ga odpeljati tja, kjer je tak smeh doma...
Kmalu nato smo slišali, da je še drugi hollywood-ski znamenitnik prišel ob duševno ravnotežje. A to pot ni bi komik, temveč karakterni igralec, mož. čigar naloge so bile na resnejših področjih umetnosti. Sredi ateljejskih priprav za nov film je Johna Barrymora iznenada podrl živčni šok. Morali so ga prepeljati v sanatorij in njegovi prijatelji se resno boje, da bi mogel še kdaj nastopiti pred lečami zvočne aparature.
Prav ta nagla zaporednost dveh duševnih katastrof, ki je zadela dva velika in od slave razvajena umetnika — prav ta zaporednost nam je pokazala v posebno jarki luči hollywoodški filmski paradiž. Res, paradiž je Hollywood. Toda v tem paradižu je hkratu tudi pekel — pekel filmskih dolžnosti, ki človeka zmeljejo, zmrve.
Na hollywoodskem zvezdnem nebu so šteli Johna Barrymora med tiste zvezde, ki so svetile v naj-svetlejšem siju. Imenovali so ga lepotca ameriškega gledališča in filma. Vsa ženska Amerika je bila zaljubljena vanj, malik jim je bil, ki bi se dale raztrgati zanj. Zraven je bil pa tudi res velik umetnik.
Kot otrok slavne ameriške igralske dinastije Barrymorov je John že na svet prinesel izreden igralski dar. Dolgo je nastopal samo v gle
dališču in žel triumfe ko nihče drugi. V Evropi je pa ime Barry-morov zaslovelo šele s filmom, z nemim najprej, pozneje z zvočnim. Tako smo prvega spoznali Lionela Barrymora, karakternega igralca po božji volji, in šele za njim njegovega brata Johna, moža, ki ga je baš njegova trpka moškost tako priljubila in ustvarila iz njega idealnega ljubimca v kraljestvu filma, moža, čigar nedosegljiva umetnost ga je tudi med njegovimi poklicnimi tovariši postavila na najprvo mesto.
Kakšni dve leti bo tega, ko smo občudovali Johna Barrymora v eni izmed njegovih najbolj blestečih vlog, kot partnerja Grete Garbo v mojstrskem filmu »Ljudje v hotelu«. Z njim so igrale naj svetlejše hollywoodske zvezde: Joan Craw-ford, Lionel Barrymore, Wallace Beery in' Lewis Stone. V tem filmu zvezdnikov je John igral vlogo trhlega in puhlega barona. Nevarna in težavna je bila ta vloga. Le popoln umetnik in genialen upodab-ljalec značajev se je smel predrz-niti, da se spusti v toli kočljivo vlogo; le igralec, ki razpolaga z vsem registrom igralskih rekvizitov, nam je mogel ustvariti tega dvomljivega plemiča. Johnu se je to posrečilo, tako zelo posrečilo, da
Vem, tako pridiganje ni popu-
‘“1'no, vem pa tudi to, da so po Vsod častne izjeme. Kako lepo bi Mio, če bi pod vsako elegantno Obleko utripalo plemenito srce, če M se z umstveno izobrazbo zme-J o m družila visoka duševna kultura.
Vitezi, oni srednjeveški vitezi, so tl)di imeli lepe obleke in dragoceno “Premo, in vendar jih ne bi bilo M'am, če bi pomagali onemogli “tarki oprtati butaro na ramo. Tu-srednjeveški vitezi so prirejali
Buster Keaton s svojim bernardincem
gledalci po končani predstavi od sočutja z njim — z baronom, ki ga je bil upodobil — dolgo niso našli besed. Ta Barrymorova vloga je bila ena izmed najpopolnejših igralskih umetnin, kar so jih kdaj videli v Ameriki.
Morda še večji je bil John v po-nejšem filmu »Dinner at eight« (Večerja ob osmih); tam je nastopal skupaj z Jeano Harlorv in nepozabno Marijo Dresslerjevo. Igral je vlogo igralca, ki že doigrava, pa misli, da ga višek kariere šele čaka. Mož živi v tragični zmoti, da ga bodo spet poklicali na oder, da mu je treba le izbirati med ble-
tekme — turnirje — pa je vzlic te mu (ali baš zato?) v niihr'dh prsih utripalo plemenito in nepokvarjeno srce.
A danes? Ali se danes ne bi smel vsak mladenič, vsaka mladenka ponašati s Drav takšno srčno plemenitostjo in dobroto?
Pravite, da bi?
Kai pa da bi! Treba je le hoteti in treba je vzgoje v to smer.
tlaka
Kondilisova kariera
d.W. Atene, novembra General Kondilis, zmagovalec grškega plebiscita, ki je predpreteklo nedeljo izpremenil Grčijo iz republike v monarhijo, je bil v prvi balkanski vojni leta 1912. navaden narednik. Leta 1924. se je povzpel že v generala in vojnega ministra. Toda sreča je opoteča, posebno v nolitiki; leta 1926. je moral Kondilis v konfinacijo; tedanji diktator Pangalos ga je poslal na Cikladsko otočje.
že naslednje leto se je iznenada vrnil v Atene, zbral v naglici nekaj čet in zavzel mesto tistega, ki ga je bil pregnal.
Pravijo, da je sedanji predsednik grške vlade in kraljevski namestnik mož železne volje; nekateri so ga celo krstili za grškega Crom-wella. Grkom je še zdaj v spominu, da je kot vojni minister stopil v parlamentu na govorniško tribuno s korobačem v roki!
Sicer ga pa najbolje karakteri-zira njegovo geslo:
»Kdor hoče voditi ljudi,« je večkrat dejal, »mora imeti železno roko v... železni rokavici.«
(»Intran«, Pariz)
John Barrymore
stečimi ponudbami, da si sme privoščiti razne muhe in da je še zmerom on tisti, ki drugim zapoveduje.
V	tej vlogi je bil John Barry-more tako nedosegljiv, tako se je vživel vanjo, da je bilo gledalce skoraj groza. V začetku igra napihnjenega in domišljavega gizdalina. Potlej se mu pa jame počasi, zelo počasi razodevati spoznanje, da nekaj z njim ni v redu. A tega spoznanja ne zaupa ljudem, še pred samim seboj ga taji. Hotel bi preslepiti druge in sebe, ker le predobro ve, da bi tisti trenutek odigral, ko bi ljudje spoznali, da se sam nase nič več ne zanese. In to je treba preprečiti, po vsaki ceni preprečiti. Bori se z usodo, ki ji ne bo mogel uiti, bori se z zobom neizprosnega časa. In ta boj ga zdrobi in zmrvi, ta boj ga požene smrti v naročje.
Johnove široko odprte oči gledajo v tej vlogi predrzno in samozavestno v svet, toda v njih tli tesnobnost, strahotna, ubijajoča tesnobnost moža, ki prihaja do spoznanja, da je konec, da se ljudje nič več ne zmenijo zanj, da začenja postajati smešen. Grozno je bilo gledati Johna v tej vlogi. Morda je takrat podal kos svojega lastnega življenja. John ni več mlad: drugo leto bo petdesetletnik...
*
Lesk in beda, to je slika Holiy-wooda. Tu imajo slavni ljudje priložnost, govoriti vesoljnemu svetu. Ali morete presoditi, kolikšne dolžnosti, koliko neizmernega dela pomeni to za umetnika, ki resno pojmuje svoje delo? Sleherni komaj zaznavni trzljaj okoli ustnic prenese filmska kamera širom sveta. Zato mora biti umetnik samega sebe popolnoma gotov, njegova igra mora, kakor pravijo pri gledališču, »sedeti«. V filmu je še mnogo hujše in težje kakor na gledališkem odru; tam ni moči ničesar popravljati, ničesar utajiti, ateljejske obločnice so neusmiljene. Mnogo, mnogo hujše je kakor pri gledališču, kjer stojiš sam osebno pred gledalci, kjer ljudje niso tako mrzli, neizprosni; kjer te vidijo živega, iz mesa in krvi.
In zato film zato jih tudi
na ni ni a,
ski podobi, sam pa siromak, berač.
Takšna je druga plat timskega raja...
A o tem javnost ničesar ne izve. Poskrbljeno je, da vidi občinstvo samo lesk Holly-wooda, da ga občuduje in v sanjah po njem koprni. Dokler potem lepega dne ne uklenejo takegale otožnega glumača v prisilni jopič, dokler se takle lepotec, junak milijonov, in milijonov, ječe ne zruši na tla. Takšna je druga plat hollywoodskega raja.
Angleži v anekdotah
(Dopis iz Londona)
  o------
Debeli učbeniki zgodovine, zem-ljepisja in narodoslovja nikdar ne morejo ustvariti v bralcu tako točne in zanesljive predstave o šegah in navadah narodov in njihovih posebnostih kakor takele drobne zgodbice, zajete iz vsakdanjega življenja — ne glede na to, ali so zajamčeno resnične, ali si jih je pa samo izmislila domišljija duhovitega žurnalista. Zakaj, tudi če so izmišljene, se v njih vendarle vleče ko rdeča niti osnovna črta narodnega značaja, le morda nekoliko karikirana in podčrtana.
Pri Angležih je takale osnovna črta njihova f 1 e g m a , hladnokrvnost, ki ni za noben drugi narod tako značilna kakor zanje. Druga njihova lastnost je tipično angleško puritanstvo (moralna strogost), na tretjem mestu bi pa omenil vkoreninjeni monarhistični čut; kralj je na Angleškem celo za komunista nedotakljiv.
Iz teh treh osnovnih črt je po mojem zgrajen značaj slehernega Angleža. Zraven pridejo kajpada še druge, a le kot dopolnilo.
Te dni, ko se je ženil tretji sin angleškega kralja in ko se dežela pripravlja na volitve, slišim in berem posebno dosti »angleških« zgodb. Pri nekaterih kar koj izluščiš anekdoto, toda večina izmed njih so resnične, tako resnične, kakor druge dnevne novice v časnikih — saj sem jih tudi večji del iz časopisov izbrskal.
Komunisti v kinu
V	nekem velikem londonskem kinu vrte te dni neki sovjetski propagandni film. Dvorana je zmerom dobro zasedena, po večini s socialisti in komunisti.
Vselej, kadar se prikaže na platnu Stal j in ali maršal Vorošilov, zagrmi po dvorani pravcat orkan navdušenja, vse ploska in vzklika: »živeli sovjeti!« A ko je filma konec, vstanejo vsi gledalci, se v neizmerno osuplost tujcev odkrijejo in pobožno poslušajo, kb zaigra orkester po starodavni navadi narodno himno »God save the King!« (Bog nam ohrahi kralja!)
Zakaj londonski komunisti, naj bodo še tako ekstremni, so v prvi vrsti Angleži in.... monarhisti.
lloyd George pred voliici
Stari voditelj liberalcev je nekoč priredil volilni shod. Ko je končal svoj ognjeviti govor, je vstal neki poslušalec in zavpil:
»Rajši dam svoj glas hudiču kakor vam, mister Lloyd George!«
Državnik je mirno odgovoril:
»Poznam vaše politične simpatije, spoštovani gospod. A kaj, če hudič rie bo kandidiral? Ali bi mi tedaj privoščili svoj glas?«
Mož je bil ukročen. Volil je — Lloyda Georgea.
Nadaljevanje na 2. strani
Pristen samo v modrem ovitku.
Poštnina plačana v gotovini
ižJruzin ski	diflilv
IlUSTROVAlil LISI ZA MESTO IN DEŽELO tl»%TW
Posamezna Številka po
2 Din
|l*haja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal “tev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393.
Ljubljana, 14. novembra 1935
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, ▼ Ameriki Z H dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko.
Ne ure ne dneva ne veš
Pojasnjeni vzroki skrivnostnih nesreč
■■■
(a. I*) Newyork, nov.
Vsako leto požanjejo nesreče v Združenih državah skoraj sto tisoč ljudi, več milijonov jih pa prometni vrvež bolj ali manj pohabi.
Zato so ameriške zavarovalnice z državnimi oblastmi ustanovile pred kratkim poseben odbor »National Safety Council« (narodni odbor za varnost); njegova naloga je poizvedovati o najvažnejših vzrokih nesreč, da dožene učinkovita sred-etva za uspešen boj proti njim. Ta odbor je spravil na dan celo vrsto prečudnih nesreč in jih je zdaj objavil v posebni knjigi. Iz nje povzemamo nekatere posebno nevsakdanje.
*
V	kalifornskem mestecu Berkele-yu je trgovec John Haggerty nekega večera kosil s strojem travo na vrtu. Nenadoma je odjeknil strel in Haggerty se je pri priči zgrudil mrtev na tla. Sprva so mislili, da gre za umor; kaj kmalu je pa preiskava dokazala, da je kosilni stroj po naključju sprožil neki naboj, ki ga je bil bržčas kdo tam izgubil, in krogla je zadela nesrečnega trgovca v čelo.
*
Okrajni stražnik Frank Turo se Je neko noč peljal po uradnih opravkih z motornim kolesom po državni cesti. Avtomobilska cesta drži v državi Oregon skozi prekrasne gozdove, sloveče po obilni divjačini.
Drugo jutro ob zori so našli Tura mrtvega ob obcestnem jarku. Bil Je po vsem životu nečloveško razmesarjen. Komisija je ugotovila, da ga Je moral nekdo obdelovati s prav ostrim predmetom.
Seveda so prvi mah mislili na hudodelstvo, toda še tisti dan so razvozlali uganko. Stražnik se je na vožnji zaletel v jelena, ki je križal cesto, žival se je morala globoko zapičiti z rogovjem nesrečnemu stražniku v drobovje; ko ga Je hotela izdreti, je pa Tura tako strahovito zdelala.
*
časih diši kakšna nezgoda tudi malo po šali.
Tako Je nekemu mladeniču zaspala noga, ko Je sedel v mraku s svojo ljubico v parku. Pri razstan-ku je hotel vstati, pa mu je noga klecnila v kolenu, da se je brhki fantič opotekel in trdo udaril z glavo ob klop. Siromak je moral za nekaj tednov v posteljo; kaj je ljubica rekla, v knjigi ne beremo.
Amor si časih privošči malo pre-zlobne šale.
•
Prav čudna nezgoda se je pripetila nekemu stražniku v državi Nebraski. Med službo se mu je kar na lepem na cesti vnela obleka in ubožec se je hudo opekel po vsem telesu.
Izvedenci so ugotovili, da je imel opečenec s seboj sladkorčke za ka-lelj, v njih je bilo pa precej klorovega kalija; od trenja ob trdo usnjato torbo se je klorov kalij vnel ln napravil nesrečo.
•
Podobno nezgodo je doživel pred par leti neki farmar blizu St. Louisa. Sestavil sl je mešanico kloro-
vega kalija ln obrizgal z njo golazen po gredah. Seveda mu je kakšna kapljica padla tudi na obleko
in se je na solncu kmalu posušila. Ko se je po opravljenem delu vračal domov, sta se mu seveda med hojo trli hlačnici druga ob drugo in — klorov kalij se je vnel.
Hude opekline so priklenile marljivega poljedelca za več mesecev na posteljo.
Nikamor ne bi prišli, če bi hoteli našteti vse take čudne in prečudne dogodivščine. Na tisoče in tisoče jih je.
Spomnimo se še slavne plesalke Isadore Duncanove (1878-1928), ki jo je njen lastni pajčolan zadavil. Po nesreči se je bil namreč, ko je stopila iz avtomobila, ovil okrog osi voza in plesalki dobesedno zavil vrat.
'Pretresljiva je tudi tale:
Angleški vojaški letalec Wiggens je v vojni srečno ušel prežeči smrti; niti ena krogla ga ni ranila. Po vojni se je preselil v Ameriko in postal tam zasebni pilot. Nekega dne ga je pa med poletom nenadoma napadla kača klopotača, ki se je bila splazila v udobno skrivališče, ko je moral Wiggens za-
radi neke pokvare pristati sredi polja. Letalec se kače ni mogel ubraniti; pičila ga Je, letalo Je treščilo na tla in pilot se je ubil.
Izvedenci »National-Safetty-Co-uncila« trde, da nesreč najzanesljiveje obvaruje previdnost i pešcev
i	voznikov, nič manj važna ni pa
modra prometna zakonodaja.
Padalo mu je vzelo — padalo mu je dalo
č. N. Newyork, novembra James Horning, znani ameriški specialist odskokov s padalom, se je pred kratkim pri padcu iz letala ponesrečil in so mu morali odrezati nogo. Predlagali so mu, naj si da napraviti umetno, toda letalec je odklonil.
»Kar mi je padalo vzelo, mi bo nekega dne spet vrnilo,« je dejal.
Prejšnji teden je Horning priredil na Jamajki predstavo z vstopnino. Neki letalec, njegov prijatelj, ga je vzel s seboj v zrak in ga spustil iz višine 2000 čevljev v morje. Padalec je priletel živ in zdrav v zaliv, tam so ga pa naložili na motorni čoln in odpeljali na suho —
—	in James Horning ima zdaj lepo »nogo« in še par tisočakov povrh.
Izdajalska papiga
»Strašno, Matilda, kako tvoja papiga cmoka! Tega se moraš odvaditi!«
Larrv, kralj orgličarjev
Vzpodbudna povest o mladem ameriškem muzikantu
(d. I*) Pariz, novembra
Le redkokdaj je samouk napravil tako imenitno kariero kakor Larry. Doma jp iz Baltimora. Kot dečka so ga njegovi učitelji postavljali za zgled zanikrnosti in lenobe. Sleherni učitelj mu je po svoje prerokoval bodočnost — le v enem so se vsi strinjali: rekli so, da bo slabo končal.
Tako je deček učakal štirinajst let. Takrat je šinila uredniku lista »Baltimore News« neka misel v glavo. Občinstvo je bilo že sito večnih križank in zastavic, zato bi si kazalo izmisliti nekaj posebnega, če naj oživi zanimanje pri bralcih. In urednik je prišel s tako posebnostjo na dan.
Razpisal je nagrado za najboljšega orgličarja. In glej, ideja je užgala: prijavilo se je nič več in nič manj ko štirinajst tisoč tekmovalcev. Uredništvo je moralo poslati do malega v sleherno podeželsko gnezdo svojo komisijo, zakaj ves mladi svet se je začel poskušati v orglicah.
Tudi Larry se je prijavil za tekmovanje. Sicer ni bil bogve kako nadarjen muzikant, zato je pa umel s svojimi orglicami ugnati slehernega^ še tako glasnega kričača. že v šoli se je uspešno izuril v tej umetnosti, ko je veljalo pre-vpiti učiteljev glas.
Ako pride poslanka prvič v parlament.
Nadaljevanje članka o angleških anekdotah s 1. strani
Poslanka prosi besede...
Socialistka Helen Wilkinsonova je bila ena izmed prav prvih žensk, ki so prišle v angleški parlament. Leta 1931. so se ji volilci izneverili (ali pa nemara volilke?), letos pa upa, da si bo spet priborila poslanski mandat.
Toda čeprav je poslanci niso vsa itiri leta videli v svoji sredi, jim Je vendarle ostala v neizbrisnem spominu. Ona in njena dogodivščina.
V angleškem parlamentu je navada, da se mora poslanec, ki prosi predsednika besede, najprej pokriti. Helen Wilkinsonova je bila takrat še novinka v spodnji zbornici in je prišla brez klobuka na sejo. Mislila je, da bodo pri ženski napravili izjemo.
Pa se je hudo uračunala. Predsednik se za njeno prošnjo k besedi še 'zmenil ni. Kaj naj uboga Helen stori? Odpove naj se besedi? Kaj še! Obrnila se je k najbližnje-mu sosedu in ga prosila, da ji je posodil svojo melono. Z njo se je pokrila — in pri priči je dobila besedo.
Pravijo, da je bil prizor komičen na moč.
Spoituj nedeljo!
V Londonu te dni mnogo govore
o	ostrem volilnem govoru mistra Herberta Morrisona, predsednika londonskega občinskega sveta — govore in zbijajo šale na rovaš častivrednega gospoda župana.
Mister Morrison je namreč pravoveren laburist, t. j. socialist.
Londončani so mislili, da si bo privoščil buržuazijo, militarizem ali vsaj kapitalizem. Pa so se ušteli! Mr. Morrison se je za začetek volilne propagande zadovoljil s tem, da je udaril... po nedeljskih zabavah. Ne gre vendar, da se vrše ob nedeljah filmske predstave in da so kavarne odprte (čeprav ne ves dan; angleški zakon je zastran nedeljskega počitka že tako dosti strožji od zakonov v drugih državah. Op. ured.). V očeh gospoda Morrisona so takšne razmere pravi škandal, ker »kršijo« počitek Gospodovega dne«...
Anglelka hladnokrvnost
V	četrtek zvečer je priredil mister H. Ramsbotham, kandidat konservativne stranke v Lancashi-ru, volilni shod v nekem tamkajšnjem gledališču. Toda komaj je začel govoriti, ko so skozi leseno steno v ozadju govorniške tribune udarili ognjeni zublji; v sosednji sobi je bil namreč nastal ogenj.
Med poslušalci je zavladala panika. Toda mister Ramsbotham se ni dal ugnati; hladnokrvno je dejal:
»Gospodje, ta zadeva se mojega programa prav nič ne tiče. Ukvarjajmo se rajši z njim!«
Govornikova flegma je poslušalce pomirila. Vrnili so se na svoja mesta in medtem ko so nekateri izmed njih skočili na oder in ogenj pogasili, je Mr. Ramsbotham mirno, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo, nadaljeval svoj govor.
AngleSki Birokracij
Pravijo, da so Nemci vzor birokratov in da Francozi uspešno tekmujejo z njimi. Pričujoča zgodba vam bo dokaz, da Angleži tudi na tem polju ne privoščijo drugim prvenstva.
Miss Shirley Grey je ljubka mlada Američanka. Pred nekaj tedni je prišla v London igrat neki film. Ni trajalo dolgo, ko je vzklila med njo in njenim partnerjem Marget-sonom tiha ljubezenska idila. Zaljubljenca sta se te dni sklenila poročiti.
V	ta namen sta morala na stanovski urad. In tam je vestni uradnik odkril, da je Miss Greyevi potekel rok, ki ga ji je oblast dovolila za bivanje na Angleškem; zato je zaljubljencema kratko in malo prošnjo odbil. Nič ni pomagalo njeno ugovarjanje, ne solze ne cepetanje z nogami; nič ni zaleglo dokazovanje, da bo po poroki tako postala angleška državljanka in da torej zanjo ne veljajo določbe priselievanega zakona. Vse skup je bilo bob ob steno, še več: zapovedali so ji, da mora pri priči zapustiti kraljevino, drugače jo bodo izgnali.
Miss Greyeva se je tedaj sklenila odpeljati z letalom v Pariz in spet nazaj v London. Na Angleško se bo vrnila kot »izletnica« in se bo brez zaprek lahko poročila z mistrom Margetsonom — ker za tujce-izlet-nike oni nesrečni paragraf ne veli a. ______________________________ -	N.	W.
Ženske. Iti hočejo biti zveste, pa ne morejo bili, so najbolj neodoljive,
Komisija je Larryja prav dobro ocenila, zato je prišel v ožje tekmovanje. Ko je na poslednjem tekmovanju brezhibno zaigral odlomek iz Beethovnove simfonije, so mu soglasno prisodili prvo nagrado. Vedeti pa morate, da je to tekmovanje trajalo celi dve leti. Nagrada sicer ni bila kdo ve kaj velika, a toliko je je bilo le, da s; je Larry z njo kupil vozovnico do Newyorka, in še mu je ostalo denarja, da je plačal hotelsko sobo in hrano za ves teden vnaprej* Kmalu se je predrzni fante vrini* v neki orkester, toda izkazalo se je, da baltimorska ocenjevalna komisija ni bila nezmotljiva, zakaj že prvi večer je zletel na cesto.
Ves obupan je begal po newyor-ških ulicah. Zdajci se je ustavil pred neko hišo; menda ga je dregnil v oči kovinast izvesek z napisom »Mr. Valley«. Meni nič tebi nič je stopil v čakalnico in dejal služabniku slavnega kabaretnega vodje, da ga je njegov gospodar naročil. Seveda ga je sluga spustil naprej. Mr. Valleyu je fantova predrznost tako ugajala, da je dečka sprejel v službo. Bržčas se j« bil Larry med tem že česa nauči5, ali so bili pa Valleyevi poslušale’ manj izbirčni:	pribito	je,	da	je
Larry žel uspehe in ostal v kabaretu več mesecev, dokler se niso ljudje njegove točke naveličali.
Prihranil si seveda ni ničesar, zato je moral spet s trebuhom za kruhom. Najbolj ga je mikala Kalifornija; ker ni pa tam nikogar poznal, mu je šinil spet nov trik v glavo, šel je in poslal Sidu Grau-manu, ravnatelju največjega kalifornijskega gledališkega koncerna, v imenu slavnega newyorškega impresarija Lystona tole brzojavko:
»Odkril sem kralja orgličarjev. Brzojavite, ali naj ga najamem. Lyston.«
Prihodnji dan je prejel začudeni Lyston, ki o vsej stvari seveda nič vedel ni, tale brzojavni odgovor:
»Podpišite pogodbo takoj. Grau-man.«
Tisti popoldan je prišel Larry k Lystonu in mu kar odkrito povedal, kaj je napravil. Lyston se je nasmejal od srca:
»Ce ste me že naslikali za odkritelja najslavnejšega virtuoza na-orglice, se pač ne smem blamirati. Odpeljite se v božjem imenu tja, toda opozorim vas, da s Kalifom-čani ni dobro češenj zobati, če jim ne boste všeč, vas bodo namazali s katranom in povaljali v puhu.«
Larry se je predstavil novemu občinstvu z »Bolerom« skladatelja Ravela in žel sijajen uspeh.
Od tistih dob je mladi orgličar videl malone že ves svet. Povsod so ga slavili in mu plačevali mastne nagrade.
Zdaj je že dobrih štirinajst dni v Parizu in zabava tukajšnje občinstvo. Pri neki predstavi je spet igral znamenitega »Bolera« in slučaj je nanesel, da je bil med poslušalci tudi Ravel sam. Po predstavi mu je moister čestital na sijajnem prednašanju, le to ga je vprašal zakaj ni nekega takta bolj poudaril. Larry je smeje se skomignil z rameni:
»Kaj hočete, mojster — ko pa not ne poznam! Sviram samo po posluhu.«
Zakonska zgodba
l>»a 111 a n ■ k I napisala
Adriana de Gislimberti
Rozika, mala ženica z modrimi očmi, majhnim noskom in rdečimi ustnicami, Je mečkala droban, od solz že ves premočen svilnat robček in zaihtela:
»Tako sem nesrečna!« »Verjamem ti, ljubica,« je pusto odgovoril njen mož in si znova naložil Jedi na krožnik. »Toda Jaz nisem kriv. Kar le morem, storim zate; rad bi videl, da bi bila zadovoljna. Saj sem ti še novi kožuh kupil.«
»Nočem kožuha, temveč...« »Vem, mojo veliko ljubezen hočeš! To mi ponavljaš že ves mesec. Prej ti je bilo všeč, da sem rdečeličen, da imam dober tek, da sem zmerom dobre volje. Danes tl ni že nič več po godi, nič ti ni več dovolj romantično. česa prav za prav hočeš? Ko sem te zasnubil, sem ti vendar dejal, da se pišem Ksaver Piani, ne pa morda Rodolfo Valentino!«
»že prav; tega mi pa nisi povedal, da si natančen ko kole-
dar, točen ko račun in miren ko stoječa voda. Vrh tega imaš še to grdo lastnost, da v spanju smrčiš.«
»Temu nisem jaz kriv. Kadar smrčim, me zbudi, pa bom nehal.«
»Neznosen si... Toda pazi se, Ksaver; nazadnje te bom še nehala ljubiti!«
Kakor furija je skočila pokonci in odšla iz sobe.
Iz svoje sobice je Rozika slišala, kako je Ksaver v jedilnici premikal stole, hodil po sobi sem in tja in se na koncu ustavil pred njenimi durmi. Potlej so se pa njegovi koraki oddaljili in zamrli v veži.
Ko je ostala Rozika sama, ji je bilo še tesnejše pri srcu. Le zakaj se je nenadoma pojavil v njenem enoličnem zakonskem življenju Ademar Cioffi? Ade-mar, ta zanimivi bledi pesnik in sanjač, ta očarljivi družabnik?
Ademar je bil star Ksaver jev šolski tovariš, pred nekaj meseci se je pa vrnil menda nalašč zato, da bi njo zmešal, čutila je, da se je zaljubila vanj. čeprav ga je hotela s silo pregnati iz svojega srca, se ji ni posrečilo, še bolj ga je ljubila.
Zdajci je zabrnel telefon. Bil je Ademar. Hotel je spet slišati
njen glas. že teden dni jo je neprestano prosil, naj ga obišče v njegovem ateljeju in si ogleda neko znamenito sliko.
»Torej prideš danes?« je vprašal strastni glas na drugem koncu žice.
»Ne vem... Mogoče... Te bom že prej poklicala... Okoli petih...«
Tedaj je nenadoma planila v sobo prelestna, ko živo srebro nemirna in vihrava Ksaver jeva sestrična.
»Lelija, kaj pa ti tu počneš?« je osuplo dejala Rozika; zakaj dobro je poznala Ksaverjevo antipatijo do te lepe sestrične.
»Upam, da je zrak čist, menda ni mojega godrnjavega gospoda bratranca doma... Joj, Rozika...«
Lelija je globoko vzdihnila in rekla: »Kako zamotano je to življenje!«
»Tak pojasni mi vendar...! že šest mesecev te nisem videla, in nenadoma...«
»Samo tvoj mož je temu kriv, da prihajam tako poredko k tebi. A kaj sem že hotela reči: Veš Rozika, zaljubljena sem, čez ušesa sem zaljubljena!«
»Ti tudi? To se pravi... Upam, da si v svojega moža zaljubljena?«
Lelija je preslišala vprašanje.
»Moraš mi pomagati. Na razpotju sem. Ne vem, ali je ta cesta prava, ki drži na desno, ali ona, ki vodi na levo? Vedeti moram.«
»No in kaj naj jaz...«
»Spremiti me moraš. Ne boj se, draga. Prav nedolžna zadeva. Saj menda poznaš gospo Chiro-novo, kali?«
»Chi...«
»...ronovo, ono znamenito ve-deževalko. Gospa Chironova se nikoli ne zmoti. Ona je bila tista, ki je v naprej napovedala, da bo Valentino mlad umrl, ki je slutila Edisonovo smrt in atentat na afganskega kralja. Smrt napovedati ni majhna reč, in prav tam je doma. Pa tudi v ljubezenskih stvareh je ni še nihče prekosil. Pred nekaj leti sem jo bila vprašala, ali bom Marka Savoldija, onega dirkača, za zmerom ljubila. Saj se ga spomniš; vse ženske so norele za njim. Takrat mi je gospa Chironova deiala. da si nai iz-
Za god in praznik mati dobro ve,
otroci se Dr. OETKER-jevih kolačev vesele!
bijem take misli iz glave. In res: dva meseca kesneje sem Marka že sovražila. Pa veš zakaj? Zato ker je nosil strašansko grde kravate. Toda danes me je pa res strah, da bi šla sama k njej-
»Ali mi nočeš vsaj pojasniti—* Zdi se mi, da me bo strl živčni napad!«
»Za zdaj naj bo še skrivnost. Prosim te, obleci se hitro in pojdi z menoj.«
Rozika jo je prav rada spremila. Koj na cesti je pa vprašali Lelijo, ali bo 50 lir dovolj za Chironovo. Tudi ona bi si rada dala vedeževati. Lelija ji je očitala stiskaštvo. No, je menila, za kakšno važno vprašanje pač ne bo sto lir preveč.
Gospa Chironova je bila pla' volasa ko snop slame, pred očmi je imela naočnike, prijazna )e pa bila, da se je kar cedila. Lelija je stopila prva v njeno svetišče. Pol ure nato se je presrečna vrnila in delala Roziki: »Vse je ugenila. Imenitno!«
»Kaj pa s križpotjem?« je pla' ho vprašala Rozika in srce je močno utripalo.
»Na levo bom šla!« je odvrnila Lelija. »Zdaj je vrsta na tebi. Počakala te bom!«
Rozika je sedla vedeževalci
Kaj beremo in slišimo drugod
Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod
ločitvena manija v Ameriki
e.	N. Newyork, novembra
Američani so z grozo izračunali, je število ločitev naraslo pri
2nnn ocl leta 1867 za ni® manJ k0 ‘UOO«/,; danes pride povprečno ena
«>cit-ev na pet zakonov.
Te številke so prestrašile celo guvernerja newyorške države g. rimana. Sedel je za mizo in za-razmišljati, kako bi se dala ločitvena povodenj zajeziti. In res I® kmalu iztuhtal, prav po ameri-“*o: ustanoviti misli novo ministrstvo — ministrstvo za poroke.
Ce se le ne bo iz tega rodila dru-sa povodenj — papirnata...
*
Ko smo že pri ločitvah, naj povemo še najnovejšo ameriško “Hekdoto o njih.
°va gospoda sedita v klubu.
^Ali si že slišal?« vpraša prvi. prijatelj Bill se je danes poučil z Margareto Ashbottlovo...«
»Z Margareto Ashbottlovo?...«
*Nu, da!... Saj se je prejšnji me-ločila od Thomasa Ashbottla.«
»Niti besedice ne razumem!...«
, »Daj no! Pred poroko z Ashbott-‘<}n» je bila žena industrijca Gar-Ela...«
*	’>panska vas! Ali ne bi rajši...«
»Kaj se boš delal nevednega!... freden se je poročila z Garglom, J® bila žena nekega časopisnega Rožnika; zaradi njega se je ločila j'« lorda Huscota, še prej je pa tri živela v zakonu z Mac Gium-mom.«
^Ah! Zakaj mi pa takoj ne po-ve.s, da je Bill vzel mojo prvo ženo?«
Strupeni Lloyd George
d. W. London, novembra
V	volilni kampanji na Angležem imajo nemajhno besedo vo-*“ke. Prav je tako; politika od “lih le pridobi — če drugega ne, »saj kakšno anekdoto... in na shoj a*h ni tako dolg čas.
Ondan je Lloyd George govoril nekem ženskem shodu. Imel je ^°1°, da so se zbrale menda naj-"01 j jezikave in strupene amazon-*e vsega okraja. Že koj v začetku je ena izmed njih zadrla v govornika :
»če bi bili vi moj mož, bi vam Primešala strupa v čaj!«
»Ce bi bili vi moja žena,« je odgovoril Lloyd George z izbrano Vljudnostjo, »bi čaj popil!«
Kreditno pismo
Honore de Balzac, veliki francoski romanopisec (1799—1850), je £il dober prijatelj z baronom Jakobom Rothschildom, glavo slavne družine mednarodnih finančnikov. Kadar je bil pesnik v denarni zadregi — in to se ni redko Zgodilo — je vselej lahko potrkal Pri njem ... in zadrege j« bilo tisti mah konec.
Nekoč se je Balzac odpravljal na Dunaj. Suh kakor je bil, se je Poprej odglasil pri Rothschildu, da
bi mu dal majhno posojilo za na pot. Rothschild mu je stisnil 3000 frankov v roko, potlej je pa napisal kratko pismo in ga zapečatil.
»Na, dragi Honore,« mu je dejal, tole priporočilo daj mojemu no-čaku, šefu naše dunajske podružnice.«
»Hm«, si je mislil Balzac, ko je sedel v vlaku, »radoveden sem, kaj neki je napisal moj dobri Jakob.« Nato je oprezno odstranil pečat in začel brati. Toda njegov obraz se je pri branju vse daljšal in daljšal. Tak to naj bo priporočilo za pisatelja kakor je Balzac?! Teh par suhih vsakdanjih vrstic? Ne, takšne reči naj si prijatelj Rothschild vtakne kar za klobuk!«
Ko se je vrnil v Pariz, je prinesel Rothschildu njegovo priporočilno pismo nazaj.
»Kaj ga mar nisi oddal? škoda!« se je nasmehnil finančnik. »Poglej, vidiš tole drobno znamenje pod mojim podpisom? To je dogovorjeni znak, da ima donosi-telj pisma dobiti na roko 25.000 frankov.«	(W.	i.)
Dvajset let brezdelja
Povprečna dolgost človeškega življenja je 70 let. Učenjaki so izračunali, da jih od teh 70 let prebijemo 23 v postelji, 13 z govorjenjem, 1 pri jedi, 3 z učenjem, IV* z umivanjem, 20 pa s praznovanjem in brezdeljem.
Ali ni čudno, kako malo prav za prav napravimo v primeri s časom, ki nam ga je usoda namenila?
O. R.
Kratko pa jedrnato
(e. N.) Neki humorist je napisal tole zlobno definicijo ljubezni:
Tri ure sta od zaljubljenosti slepa in gluha, tri dni premišljata, tri tedne koprnita drug po drugem, tri mesece se ljubita, tri leta prenašata drug drugega — da živita potem trideset let v prepiru.
In naši otroci vse to vedo, pa vzlic temu začenjajo pesem od začetka — kakor smo jo mi, čeprav tudi nam ni bila neznana...
(»Journal«, Pariz)
Banka Baruch
11. Rue Auber. PARI* (Se)
Odpretnlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje - Po*tni uradi v Belgiji. Franciji. Holan diji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64. Bruxelles. Hclandija št 1458-66. Ded. Dienst: Francija št. 1117-94. Pariš: Luxem burg: št. 5967. Luxemburg Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
nasproti in ji ponudila levo roko. S povečevalnim steklom si je Chironova ogledovala črte nje-he dlani.
»Hudo dobro kaže,« je smeje se povedala.
»Kako mislite?« je zajecljala Rozika.
»Vaša srčna črta... že dva meseca ste zaljubljeni.«
»Kako pa to veste?«
»Vidim! Zaljubljeni ste v moža, ki Se ni vaš ljubček... Toda Biočni morate biti; še mesec dni Počakajte, pa se boste lahko z njim poročili!«
»Saj sem vendar...«
»Da, da, poročeni ste... Toda vaš mož ne bo več dolgo živel. Mogoče še štirinajst dni... Mogoče še toliko ne!«
»Za pet ran božjih... Saj je Zdrav ko riba!«
»Vaš mož je kakor lepo, a gnilo jabolko... Pripravljeni morate biti, gospa... Torej: počakajte še štirinajst dni... Brezmejno boste Potem srečni. Mož, ki ga ljubite, 3e vreden vaše ljubezni...«
»Toda moj ubogi mož...«
Vsa prepadena je odšla Rozika °d vedeževalke.
»Ubožec. 2ivi mrlič!«
»Kako je? Kaj ti je poveda-*a?« jo je vprašala Lelija.
»Vdova bom... Chironova trdi, da bo Ksaverja čez štirinajst dni pobralo.«
»Ali mar nisem rekla, da je prav zastran smrti nezmotljiva?« je dejala Lelija in zavzdihnila: »Ti imaš pa srečo!«
»Ali te ni sram, Lelija, da si tako brezsrčna?«
'Na lepem je obrnila lepi Ksa-verjevi sestrični hrbet in stekla v celico cestnega telefona.
»Ademar, dragi... Danes ne... čez štirinajst dni... počakati morava, da bo moj mož... To se pravi... Vsa sem zmedena; le danes po nobeni ceni ne...«
Kakor v sanjah je prišla domov. Prostost, ki se ji je že tako blizu smehljala, jo je vso zmedla. Služkinja ji je odprla z zaskrbljenim obrazom:
»Joj, milostljiva... Gospod leži... V pisarni mu je postalo nenadoma slabo ... Nikar toliko strahu, gospa... Saj morda nič nevarnega ni...!«
Rozika je vsa v skrbeh odšla v Ksaverjevo sobo. Ubožec je nepremično ležal na postelji. Ves zaripel je bil v obraz; bržčas ga je dajala mrzlica.
»Predragi...« je dahnila Rozika in se prijela za čelo.
Ksaver je odprl oči in spoznal svojo ženo: »Ne boj se, otrok
Nadškof in židovski minister
•	c.N. Pariz, novembra
Preganjanje Židov na Nemškem je dalo »Journalu« pobudo, da je poiskal v starih arhivih poučno zgodbo o francoski strpnosti.
Nekega dne je šel pariški nadškof h Cremieuxu (1796—1880), takratnemu pravosodnemu ministru, intervenirat v neki verski zadevi.
»Monseigneur,« se je spoštljivo priklonil minister, »na uslugo sem vam. Proučil bom stvar in upam. da bo do konca tedna zadeva urejena.«
»O, gospod minister,« se je nasmehnil nadškof, »če bi bili vsi Židje tako uslužni ko vi...«
»Zakaj ne, če vam morem ustreči! Da sem živel pred 1850 leti, mislim, da bi bil Kristusa oprostil.«
»Mislite?« je vzkliknil cerkveni knez in se na videz zgrozil. »Da ni Kristus na križu umrl, ne bi danes imeli krščanstva — in jaz danes ne bi bil nadškof pariški!«
Minister se je moral zasmejati in nadškof se mu je pridružil. In žid in kristjan sta prijateljsko stisnila drug drugemu roko in se razšla kot dobra prijatelja.
Rekord majhnosti
6.N. Berlin, novembra Nemški knjigarnarji so imeli pred kratkim kongres. Pri tej priložnosti je neki delegat pokazal zbranim tovarišem svoj izum: posrečilo se mu je bilo s kolodijskimi
'k
945
Že preko 75 let le kakovost Na ugodna mesečna odplačila
IGN. VOK
LJUBLJANA, Tavčarjeva ul. 7
Podružnice:
Kranj, Novo mesto,
Celje, Miklošičeva ul. 2
ploščicami tako pomanjšati knjižni format, da je natisnil na desetino milimetra dolgo in prav toliko ši roko ploskev celo stran oktavske velikosti (osminke).
Natisnjeno besedilo je tako majhno, da ga vidiš le pod drobnogledom. Ni čudo, ko pa spraviš na en sam kvadratni milimeter sto str.ani omenjene knjižne oblike in 10.000 strani na 1 cm-! Veste, koliko strani bi šlo na navadno dopisnico? Približno poldrugi milijon!
Genialen izum, res — samo vprašanje je, ali bo v praksi kaj koristil.
Kriza pri zdravnikih
a. K. Pariz, novembra.
Tristan Bernard sreča v gledališču prijatelja dr. Meluna.
»Nu, doktor, kako ti kaj gre v krizi?«
Dr. Melun ni maral odgovoriti »slabo« kakor vsakdo drugi, »dobro* pa tudi ne, zato je nekaj zagodel v brado.
»Nu, doktor, vsaj ti moraš biti vendar že vajen kriz! Dejal bi, da grabiš zdaj denar kar z lopato.«
Dr. Melun je srdito ošinil Bernarda z očmi.
»Kdo grabi?« je zagodrnjal. »Saj bolniki nobenega računa ne plačajo!«
»že že,« je prijazno prikimal Bernard. »Zato pa toliko več... dediči...«
Zaleglo je
Neki angleški lord je naročil slikarju Williamu Hogarthu (1697— 1764), naj ga portretira. Slikar ga je' upodobil takega, kakršnega je videl. Zato je slika postala podoba zelo grdega moža in plemič je ni maral vzeti ne plačati.
Hogarth je lorda nekajkrat pozval, naj pošlje po sliko in nakaže plačilo, a ker vse skup ni zaleglo, mu je sporočil, da ga bo čakal le še tri dni. če dotlej stvar ne bo urejena, bo moral sliko prodati nekemu menažeristu za reklamno tablo. Samo da menažerist zahteva, da napravi portretu »še rep in nekatere druge pritikline«...
To je zaleglo. Lord je še tisti dan poslal po sliko, poravnal račun, sliko pa sežgal.	U.	K.
HtpujU st/at
Naj večji napor pri Vašem vsakdanjem opravilu morajo prenašati Vaše noge.
Zdrave noge so pogoj za uspešno delo. Ne zanemarite svojih nog, da boste tudi v pozni starosti lahko hodili brez palice.
Posvetite jim vsaj toliko pažnje kot ostalim delom telesa.
OUstiU naša ptcUkucb
V	posebej za to pripravljeni kopeli Vam osvežimo noge.
Odstranimo brez bolečin kurja očesa in debelo kožo.
Postrižemo Vam zarastle nohte.
Pedikiranje stanc Din 6'—.
Proti utrujenosti in za boljšo cirkulacijo krvi Vam priporočamo strokovnjaško masiranje nog.
Masaža nog stane Din 4'—.
Posetite nas, prepričajte se sami!
TVOftNKA CIKORIJ®
Na* pravi domač izdelek i
i
Ljubljana, Selenburgova 7
moj... Prikrival sem ti bil... Današnji napad je bil hujši ko sicer...«
»Dragi, ne bi mi bil smel zamolčati... Saj boš ozdravel...« je ljubeznivo pristavila.
»Ni pomoči... Morda je bolje tako... Nisem bil mož, ki bi te mogel osrečiti. Vredna si bila lepše usode; uboga ljubica... Veš, bedak sem, ki nisem znal drugega, kakor tebe ljubiti...«
Rozika se je bridko zjokala: »Nikar, dragi... brez tebe ne bom mogla živeti...«
Zdelo se ji je, da je zdaj njena sveta dolžnost, da ubogemu Ksaver ju vsaj te poslednje dni posladi. Tudi Ksaver je bil ves spremenjen. Nežen je bil in dober; in tako ljubeznivo je ogovarjal Roziko, da bi se Ademar ne mogel kosati z njim. Sicer je bil pa Ksaver s svojimi lepimi in ljubeznivimi očmi mnogo lepši ko Ademar! Rozika se ga kar ni mogla nagledati, še manj je pa mogla verjeti, da ga bo za zmerom zgubila... Joj, kako žalostno je to življenje...
čez štirinajst dni je bila Rozika daleč čez ušesa zaljubljena v
svojega moža. Ob misli, da bo morda že jutri vdova, ji je hotelo počiti srce.
Lepega jutra je pa Ksaver dejal, da se čuti zdravega in da bo vstal. Rozikino sroe se je odprlo ko cvet vrtnice. Razbohotilo se je v nadi, da ji ljubljeni moži-ček ne bo umrl. In ta nada je postala gotovost, ko je opoldne videla, kako mu tekne kosilo.
*
»Halo... Ali si ti, Lelija?«
»Da, Ksaver. Kako je?«
»Rozika me spet ljubi. Rozika me obožuje... Tvoj domislek je bil nebeški. Ce bi ne bilo tebe in vedeževalke, bi bil prav gotovo oba ubil, Roziko in Ademar j a. Zdaj sem pa najsrečnejši človek na svetu. Pa ne zameri, Lelija, da sem te prej imel za lahkomiselno in brezsrčno.«
»Prav rada ti oprostim, dragi Ksaver... Veš, Rozikina naivnost je kar nebeška... In kaj nameravata zdaj?«
»Na morje greva. Saj veš, da mi je oddih potreben po tej ,hudi bolezni1... Juha in ta tenka hrana sta mi vzela dobrih deset kil...«	rv.	i.*)
Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati" l ikdor jih pokusi, trdi vsaki.
Gobavost v Abesiniji
h.K. Gobavost ali lepra ni ▼ Abesiniji nikaka redkost. Na 1000 prebivalcev prideta 1—2 gobavca, to se pravi, da živi v Abesiniji najmanj svojih 10—20.000 gobavcev.
Abesinci si gobavost razlagajo na več načinov. Eni trde, da je bolezni vzrok hudičeva klofuta, drugi mislijo, da jo dobi človek, ki se v mesečini izneveri svoji ženi, in narobe, po sodbi tretjih pa dobi lep-ro, kdor prestopi v cerkvi prag Najsvetejšega; tja sme samo duhovnik.
Zanimivo je, da po abesinskem spoznanju gobe niso nalezljive. To ni kar iz trte izvito. Ugotovili so namreč, da prenaša bolezen le Intimno občevanje z gobavci — in še tedaj ne vselej.
Tudi svoja zdravila imajo Etiop-ci za lepro. Pravijo, da najbolj« pomaga žaltovo maslo, ki mu primešaš zmletega prahu velike zog-ljenele krastače.
Gobavcev v Abesiniji ne prezirajo, tudi ne beže pred njimi. Bolniki sede pred cerkvenimi vraU in pred hišami bogatinov, kjer se vrše cerkvene slovesnosti.
(»Prager Tagblatt«)
Američanov rekord
č. N. Newyork, novembra Neki Američan je dosegel svojevrsten rekord: postal je oče s 94 leti. Rekord je proučilo in »verificiralo« več uglednih newyorških zdravnikov, torej bo zadeva gotovo držala.
ženi novega rekorderja je šele 27 let. Njen mož je imel v prejšnjih zakonih 16 otrok in 38 vnukov. Udeležil se je bil secesijske vojne (1860—1865 med severnimi in južnimi državami USA zaradi odprave suženjstva), drugačnih znamenitosti- pa o njem ne vedo — razen da žveči gumi, ne kadi In da je do nedavnega pil.
Edino sredstvo za plešo
f.	N. Berlin, novembra Na Nemškem je bila pleša že od nekdaj precej pogosta, zadnje časa se je začela pa kar vznemirljivo širiti — tako vsaj trdi statistika. Neki berlinski večerni list je pred kratkim celo razpisal anketo med zdravniki in učenjaki, da bi ubogim plešcem pomagal — če jim je sploh moči pomagati.
Ko bereš njihove odgovore, moraš nehote priti do spoznanja, da je pleša neka skrivnostna bolezen. Nekateri trde, da je dedna, drugi jo pa pripisujejo noši klobuka.
Najtehtneje je pa menda odgovoril neki profesor z znamenita univerze v Jeni. Ko so ga vprašali, katero zdravilo bi bilo po njegovem najuspešnejše na plešavost, je kratko dejal:
»Samo eno zdravilo zaleže. Imenuje se: vdaj se v usodo!«
Umetnina
Pri bogatem verižniku na čajanki. Tudi Gandoiin, strupeni italijanski kritik, se je odzval vabila in je prišel. Ogledovali so si ravno neko sliko — solnčni zahod — v dragocenem okvirju; naslikala jo je verižnikova hči sama.
»Nu, kaj rečete?« se obrne oče ponosno h Gandolinu: »Kaj rečete o umetniški nadarjenost! naša Mimi? Veste, študirala je v tujini!«
»To sem si takoj mislil«, je prijazno pokimal Gandoiin. aZakaJ takšnegale solnčnega zahoda pri nas še ni bilo!«	W.	i.
»»■*
V	soboto 16. t.m.se poroči naJ dober prijatelj, g. Jože B le i te, strojni stavec v tiskarni »Merfeur«, z gdč. Emo Ktsalerjevo, Mlademu paru želimo mnogo sreie!
Dr. Josef Ldbel
Za človeško življenje
Detektivski roman Iz zgodovine medicine. — Prvi del: Sladkor
Drugo poglavje: Znanost se podi po vsej Evropi za zdravilo
m
Dotedanja vsebina
Asistenta dr. Minkowskcga n strasbourfike univerze Je prosil njegov kolega, naj izreže aekernu psu trebušno slinavko, da se bo videlo, kako to vpliva na prebavo maščobe... Minkowski Jc to storil in dognal, da Je pes saradi operacije postal sladkorno bolan. Operiral je le več psov: uspeh Je bil povsod Isti. Pri delu mu Je pomagal famulus \Veller, nadobuden študent iz Amerike.
Dvajset let nato je prifiel Weller, le zdavnaj zdravnik, iz Amerike na obisk ▼ Nemčijo. Skupaj s profesorjem Minkownkim se Je odpeljal v 'SViesbaden na zdravniški kongres, s tihim upanjem, da bo tam kaj več izvedel o uspehu 201etnega boja s sladkorno boleznijo.
 O---------
Zdravilo iz slinavke
In razočarani učenjak, ki je dr. WeUerju vse to pripovedoval v wiesbadenski krčmi, je sklenil svoje pripovedovanje s pripomnjo, da se Je po stopnicah, ki drže do konferenčne sobe, mnogo manj vzneseno vračal, kakor je pol ure prej stopal po njih navzgor.
Majaje z glavo je poslušal ameriški zdravnik take otožne in brezupne zgodbe svojih evropskih tovarišev. Tako težavne so bile torej njihove poti, kadar so hoteli razvozlati kakšno »tehniško vprašanje«, toliko zaprek jim je zapiralo pot, kadar so skušali napraviti na videz tako kratki korak od teorije do njene praktične uporabe! Prav gotovo bolehajo vsi ti ponesrečeni poskusi za neko vsem skupno, do zdaj še neznano hibo; že predpoldne se mu je pri pogovorih in predavanjih v kongresni dvorani tako zdelo. Prav gotovo bi pa — to mu je povedalo večerno kramljanje pri poliču — bilo to hibo lažje najti in odpraviti, če bi lahko delali poskuse na debelo z obilnim materialom in z zadostnimi pomagači. Brez dvoma so bile zlasti te brezkončne ovire in utesnitve krive, da v vseh dvajsetih letih, od kar je Min-kowski dognal svoje odkritje, niso dosegli praktičnega posledka.
Dva učenjaka iščeta »robo«
Tak je bil dojem, ki ga je bil dr. Weller ponesel s kongresa za notranjo medicino. In ko se je bil po svečani sklepni seji odpeljal iz Wiesbadna proti Berlinu, se je na dolgo in široko razgovarjal o tem s svojim sopotnikom, z nekim berlinskim zdravnikom. Tudi ta profesor Georg Zuelzer se je že dolgo pečal s temi vprašanji in je Wellerju zatrjeval, da se bo zdaj z vso vnemo vrgel na ta problem. In Se bo moral živalske žleze, ki mu bodo rabile, posamič kupovati pri mesarju, je vzkliknil odločno. Seveda njegov mesar na bližnjem vogalu bržčas ne bo imel takele netečne robe; toda nekje bo pač treba stekniti trebušne slinavke od sveže zaklane živine. Saj ima vendar Berlin svojo osrednjo klavnico in profesor je sklenil, da si bo ta »berlinski trebuh« ogledal.
Doktor Weller ga je vprašal, ali bi ga smel spremiti.
»če vas zanima, prosim!«
Kot pravemu Berlinčanu, in to Je bil, se učenjaku seveda še sanjalo ni, kje bi našel ta velikomestni zavod. Moral je najprej na vseh koncih in krajih povprašati, kako bi prišel tja. Ti so mu svetovali. naj sede na tramvaj številka 176, ki pelje sicer vprek čez ves Berlin, od skrajnega vzhoda do skrajnega zahoda; oni so mu priporočali, naj se pelje s krožno železnico, ki dela sicer ovinek okrog in okrog mesta, pa ga bo vzlic temu hitreje pripeljala do cilja.
Odločila sta se za to pot; prihodnje jutro sta vstopila na postaji »Zoo« in se odpeljala sprva proti severu, mimo Weddinga, mimo Jungfernheide in mimo »Studenca zdravja« in ko sta na koncu izstopila na dvajseti postaji, se je Weller zelo čudil, da ni še na kmetih, temveč še zmerom sredi velikega mesta, široke ulice in hiše so bile nekako take kakor v drugih berlinskih okrajih.
Tudi ljudje. Edino kar je pri njih zbujalo njegovo pozornost, so bila pokrivala, nizke cepice zvečine, pa še to, da so imeli mnogi moški, pa tudi nekatere ženske oblečene čez obleko še bele halje.
V berlinskem »trebuhu«
Komaj sta pa zdravnika prehodila nekaj sto metrov, se je slika spremenila. Cesta, ki je ločila dve orjaški poslopji osrednjih živinskih staj, se je nenadoma prenapolnila s čredami in ročnimi vozički, obloženimi s pravkar zaklano živino, ki so jo prevažali z dvorišča na dvorišče. Živali je bržčas pustil
toli hvaljeni živalski nagon na cedilu; niso se morda bojazljivo ali pa »brez volje« prerivale, temveč so kar veselo meketaj e in kruleč šle v klavnico In spotoma radovedno ovohavale ostanke svojih že pokojnih tovarišic.
Bežeč pred takim tropom svinj sta zašla zdravnika sprva v ogromno dvorano; tam so bile stojnice za prodajo mesarjem na drobno. Na neštetih ogrodjih so čedno in zvrščeno visele iz kože dejane glave ln jeziki, v plitvih skodelah so pa ležale ledvice, želodci, srca in črevesje.	*
Obiskovalcem se je zdelo, da ju je slučaj privedel kar takoj na pravi kraj: tukaj torej kupičijo drobovje, tukaj se bržčas dobi tudi trebušna slinavka.
Velikan z nožem
Neodločno sta se zdravnika vdala gneči; na koncu sta se ustavila pri nekem velikanu, ki je brusil ogromen nož.
»Ali imate morebiti trebušne sli, navke?« ga je boječe vprašal profesor.	.
»Kakšno reč?« se je zadrl velikan z nenavadno globokim basom, a nikakor ne neprijazno.	.
»Trebušne slinavke, ponekod jim pravijo tudi ,bela jetra*,« je zajecljal učenjak; šele zdaj se je zavedel, da ljudskega izraza za pankreas sploh ne pozna.
»Jetra bi radi? Potlej morate pa že blagovoliti in ml povedati, dragi gospod, kakšna želite. Svinjska? Telečja? Goveja?«
»Ne, ne mislim jeter, temveč...« Profesor je skušal pojasniti, kaj je trebušna slinavka in kje tiči v telesu.
Toda tu bržčas ni bil kraj za dolgovezne razlage, še preden je utegnil končati, so valovi suvajočih, ogledujočih, precenjujočih in pogajajočih se ljudi njega in Američana že zdavnaj odnesli in odrinili. Tako sta svojega velikana videla samo še od daleč; vrtinec ju je bil zajel in ju ni več izpustil.
Prizori, ki jih profesorji niso vajeni
Na lepem sta se zagledala — kako so ju le prerinili skozi toliko pregrad? — na popolnoma drugem koncu. Očitno v svinjski klavnici. V ozračju je vršelo oglušujoče cviljenje, kruljenje, javkanje in ve-kanje. Ko sta potlej nenadoma prišla v eno izmed neštetih pokritih lop, so se profesorju na nesrečo še naočniki orosili od tople pare, ki je puhnila vanju. Oslepljen od sopare, oglušen od hrušča in trušča se je opotekal učenjak sem in tja, ne da bi mogel razumeti, kaj se okrog njega dogaja. V stajah so bile stlačene še žive živali — tik zraven njih so klali druge — trenutek nato so jih pa že pometali v žehteče kotle kropa. Toda pršce j so jih tudi že potegnili iz njih. Polnagi mesarski pomočniki so planili nadnje, položili poparjene mrtvece na mize, jim ogulili ščetine, razkosali mrtve gmote, rezali meso, žagali in sekali kosti in vse skup obrizgavali iz cevi debelih za laket, potlej jih pa kos za kosom, ošteviliene in ožigosane obešali na kavlje.
Ko se je profesor nekoliko zavedel, se je zagledal zraven nekega mlečnoližnega in rdečelasega zavaljenega fanta, ki je marljivo strugal poparjenega prašiča. Fante je učenjaku pol veselo pol radovedno, vse skup pa dobrohotno namežiknil.
Profesor se je opogumil. Z vso razpoložljivo zgovornostjo je skušal rdečelascu dopovedati, po kaj je prišel. Toda v fantovih brezbarvnih očeh se ni utrnila niti trohica razumevanja.
Nekdo drugi je pristopil.
»Aha,« je zamomljal. »,Sietsche‘* bi gosDod rad.«
Profesor je vneto prikimal. Ta beseda se mu je zdela prava. Bogu bodi zahvaljeno, da jo je na koncu našel, da vsaj ve. kako tu temu pravijo, po čemer izprašuje.
Seveda, vprašanje je le, kako dolgo si bo le mocel to nresneto besedo zaoomnitf? Tako ko Nietzsche zveni, si je dejal, samo da se z ,S‘ oričenja.
»Kaj boste pa počeli s to rečio?« je poizvedoval možak, ki je bil iz-
* Sietsche pomeni v berlinskem narečju trebušno slinavko. Rabimo jo zaradi kesnejSf besedne igre.
Izvrsten je Dr. OETKER-ja glas, prodrl je v najmanjšo gorsko vas!
ustil odrešilno besedo. »To vendar ni pečenka za dva tako fina gospoda.«
Profesor je nekaj zamrmral o znanstvenih namenih.
Teta Rezika
»Mhm!« se je zvito zasmejal oni. »Bo bržčas za lužen je! In zdaj iščete norca, ki bo vso to šaro razrezal in raztrgal, da najde ,Sietscho‘ za vas. Takega tu pač ne boste steknili, dragi gospod, takega že ne. Pri nas vam sreča ne bo mila. Pri nas je taka navada, da vse skupaj, vso to šaro vržemo v topilnico za lojevino.«
Proti vsemu pričakovanju se je zasvetila rdečelascu neka misel.
»Mogoče, če se zateče gospod k teti Reziki,« je okorno dejal, »ta se peča s takimi rečmi, če le kdo kaj ve o tej stvari, bo ona prava.«
»To utegne biti res dobro,« se je oprezno odrezal oni drugi. »Teta Rezika, ki se piše za vdovo Huwe, ta pošilja namreč vranice v Mona-kovo. Tam to žlampo jedo,« je v razlago pripomnil in se zgrozil. »Kdo ve, morda še celo ,Sietscho‘ jedo.«
Oba mesarja sta se glasno in prisrčno zasmejala ob misli, kaj vše se da prisoditi pokvarjenemu okusu Monakovčanov.
Profesor se je smejal z njima vred. Od veselja, da se je v tej megli prvič zasvitalo, čeprav samo od daleč. Poln upanja se je precej odpravil na pot, temu svitu nasproti.
Vdovo Huwe je našel v naslednji lopi, v klavnici za govedo.
Živina na morišču
Kakor obleži po nalivu deževnica na asfaltu, tako so bile ploščice na tleh tega prostora pokrite s krvjo. In prav tako previdno kakor hodi človek ob deževnih dneh po cesti in se vendarle oškropi, je oprezno in premišljeno stopical doktor Weller, pa si je vendar okrvavil čevlje.
»Pazite, možakar,« je nekdo zavpil za njim, »pri nas imamo rdeč tlak!«
Srepeč v tla je Weller stopal dalje. Ko je dvignil pogled, je obstal tik pred dvema moškoma, ki je med njima mimo in neskrbno prežvekoval lep in rejen vol.
V tistih časih še niso poznali neslišnega samokresa, te živaliljubne priprave, ki po bliskovito zadere klavni žrtvi kakšnih dvajset centimetrov dolg železni klin v teme in jo pri priči umori. Takrat so še .udrihali1. Med tem ko je eden od obeh moških trdo držal vola na vrvi, oviti okrog njegovega širokega gobca, ga je z desnico dobrohotno in pomirjevalno čohal po mogočnem tilniku. Zdajci ga je pa drugi moški česnil s težkim kladivom po temenu.
Brez glasu se je vol sesedel. Koj nato so mu porinili v grlo dolgo železno palico, da bi se mu ne vzdignilo, in še preden se je Wel-
ler prav zavedel, kaj se okoli njega godi, je že zdavnaj drla gosta kri od odprte odvodnice v plitvo posodo. Od ondod so jo idili v ko-rec in jo jeli pri priči stepati z drogom, da se ne bi sesedla.
Vse to se ni zgodilo samo z bliskovito naglico, temveč hkratu tako stvarno, snažno in mirno, da se gledalcu še poroditi ni utegnil občutek, da je bil pravkar priča hladnokrvnemu umoru. Tudi mesarja nista bila videti taka, kakor si po navadi slikamo morilce. Prav nič krvoločnega, divjega ali sirovega, še brutalnega ni bilo nič v njunem pogledu, in ko je profesor enega izmed njiju povprašal, kje bi dobil teto Reziko, se je ogovorjeni mesar prav prijazno in uslužno nasmehnil in pokazal na .stojnico št. 1‘.
Plodonosna trgovina z vranicami
Terezija Huwe, teta Rezika, tetka vseh — tako so ji rekali v vsej osrednji klavnici — je bila srednje velika, krepka gospa štiridesetih let znabiti, kvečjemu pet in štiridesetih. Zgodaj ovdovela je kot vdova — to se pogosto opaža pri odločnih naturah — postala še prav posebno delavna in odločna, ko je bila pa docela sama sebi prepuščena. Od kar ji je mož umrl, se je popolnoma privadila mesarski obrti in si je izbrala v njej prav posebno kupčij sko smer: vdova Huwe je pokupovala pri vseh velikih mesarjih vranice in jih pošiljala v Južno Nemčijo.
Komaj ji je profesor zaupal svojo željo, ji je že bral iz umnih oči, da se sme pri njej zanesti na popolno razumevanje.
Seveda ne moremo današnji dan več obnoviti misli, ki so se v tistem trenutku podile gospe Tereziji Hu-wejevi po glavi, današnji dan, ko je tvrdka Huwe že zdavnaj, že dolgo let skoraj popolna gospodarica v berlinski klavnici, kar se tiče dobav kemijsko-lekarskim tovarnam. Ona ne zalaga samo velikih pre-stolniških tvrdk, ne samo Schering-Kahlbauma, Freunda in Redlicha. Laboschina, dr. Henniga & Co. in kakor se že imenujejo. Iz še tako oddaljenih dežel, da, še celo Hoff-mann-Laroche iz Švice naročajo pri njej sveže žleze, ki jim rabijo za izdelovanje zdravil. Dan za dnem hodi družabnik tete Rezike s čistim in okusnim korcem od mesarja do mesarja in zbira takoj po klanju trebušne slinavke, pa tudi ščitne žleze, jajčnike, soobisti, hi-pofize* in moda in jih razpošilja, zabite v velike pločevinaste škatle, po štiri škatle zvezane v poštni zavitek, na vse strani sveta, če je »lov« obilen, odpošlje tudi po več sto zavitkov na dan.
Skrivnost mesaričinega uspeha
Svojega velikega uspeha — in tako je na splošno bržčas z vsakim velikim uspehom v življenju — naša dobra tetka prav gotovo ni nezasluženo vjela v nastavljeni predpasnik. Vsakemu človeku se pripetijo menda samo take stvari, ki se ujemajo z njegovim bistvom; kariera, tudi na videz še tako slučajna, menda na koncu koncev tudi ni odvisna zgolj od zunanjih vplivov, temveč prav gotovo še mnogo bolj od notranjih, človek doseže na svetu to, kar mu je so-
Privesek možganov.
Ta sreča, tet nasmetil
Mar ta ogenj v očeh ne izdaja sreče? In okrogli obraz in zdrave ustnice: ali ne pričajo o zdravju?
Vsak moški si želi tako dobre, ljubeznive in zdrave ženice. Vsaka ženska bi hotela biti tako vedra in vesela.
Danes, ko tiče ljudje po ves dan v službi in je teže skleniti dobro znanje ko nekoč, ga z uspehom posreduje mali oglasnik. Mnogo ljudi je tako našlo srečo in zadovoljstvo, mnogo si jih je z malim oglasnikom ustvarilo prijeten in srečen dom.
Poskusite še Vi! Mali oglasnik »Družinskega tednika« je izredno poceni. Beseda stane samo 25 par, za oglasni davek plačate Din 1'50; če želite, da pridejo pisma pod določeno šifro na upravo »Družinskega tednika«, ali pa če bi radi, da Vam naša uprava pošlje došlo pošto na dom, doplačate 3 Din.
Mali oglasi »Družinskega tednika« pa posredujejo z uspehom ne samo znanje, temveč tudi uspešno kupujejo in prodajajo za Vas, bodisi da ste zasebnik, trgovec ali obrtnik. Poiščejo Vam stanovanje, služkinjo, poceni knjige, službo itd., itd.
—....
Z GOSPODIČNO 19—25 let, dobro in pridno gospodinjo, ki Ima TH—20.000 Din prihrankov, t»i se. rad poročil. Imam stalno službo pri j P. 1). Dopise s sliko na upravo lista pod ' šifro »Srafen zakon«.
Ta oglas ima 34 besed k 25 par, to d& . . Din 8*50 oglasni davek . . „	1*50
iifra ....................... 3’—
Skupaj Din 13’—
Za enkratno objavo računamo torej tak oglas Din 13'—. Ta znesek lahko nakažete po položnici na ček. račun Družinski Tednik — uprava, Ljubljana 15.393, po navadni nakaznici ali pa v znamkah obenem z naročilom.
NAROČITE ZA POSKUŠNJO 2—3 OBJAVE! PROUČITE TARIFO MALIH OGLASOV NA ZADNJI STRANI!
jeno po notranjem bistvu, in ali ni to, kar po navadi imenujemo .srečo* — če bliže pogledamo — nemara svojstvo, z značajem utemeljena sposobnost?
Tudi s potjo, ki jo je gospa Huwe
— od kar je prvič srečala profesorja Zuelzer j a — ubrala navzgor, bržčas ni bilo drugače. Ali ni bilo mar njena lastna, pa prav njena lastna zasluga, da je postal njen pogovor z učenjakom izhodišče presenetljivega razvoja, sojenega njeni trgovini?
Če ne bi bila teta Rozika tako pametna, energična in odločna ženska, kakor je pač bila, bi se bržčas — večina drugih v njeni koži bi bila to gotovo storila t profesorju zasmejala v brk, ko ji je povedal svoje želje. Drugi bi se bili morda tudi zbali težkoč in neprijetnosti, ki so utegnile biti mnogo večje od pričakovanih koristi.
Koliko se bo le dalo s slinavkami zaslužiti? S tem smešnim koščkom mesa, ki tako malo tehta in se vrhu tega še za nič pametnega ne da porabiti! Vsaka žival ima vendar samo po en takšen organ. Torej ne bo moči potrebe kriti z lastnimi živalmi; trebušno slinavko bo treba trudapolno nakupovati v velemesarijah in žeti samo pre-kupčevalnino. Koliko pa uteene W nesti?
Gospa Huwe organizira prodajo
Toda gospa vdova Huwe je imela nos za kupčijo. Razen tega sta ji bili uslužnost in postrežljivost že kar prirojeni. Ta čudaški učenjak
— za navadne smrtnike so učeni ljudje zmerom čudaški in nerazumljivi — je hotel slinavke, samo slinavke in nič drugega; zakaj neki mu jih ne bi priskrbela? če ji b° to vrglo po vrhu še manjši ali večji zaslužek — tem bolje zanjo! Prizadevni vdovi bo zmerom dobro došel.
Samo da je Terezija Huwe tisti mah videla, kje bodo tičale glavne težkoče. V tem namreč, da bo mesarjem prezamudno in prenadlež-no iskati te razmeroma majcene žleze v kopicah ostalega drobovja, jih potlej še previdno izrezati in jih na koncu prodati za bore par fenigov. Predobro je poznala svoje cehovnike! Mojstri, ne samo v njeni stroki, so zvečine starokopitne grče, ki vse, kar po novem diši, že vnaprej in nagonsko odklanjajo; večina izmed njih, zlasti v mesarski stroki, so bogati, zato jih pač ne bo posebno mikalo, da bi se trgali za take malenkosti.
Lažje bo pridobiti pomočnike, učence in klavce za tak uboren postranski zaslužek.
Sicer pa: čemu neki je pa prav za prav vsepovsod toli priljubljena tetka?
Gospa Huwe se je torej o priložnosti pomenila s tem ali onim »fantom«, zdaj je temu stisnila smotko v roko, zdaj onemu kakšen groš, in s to svojo taktiko je žela od dne do dne rastoč uspeh. Spočetka je lahko poslala profesorju le prav poredko, samo tu pa tam po eno trebušno slinavko, polagoma se je to število dvignilo in ni trajalo dolgo, ko je imel toliko teh organov, kolikor si jih je le želel. Tetkin družabnik — ali, če on ni utegnil, njegova žena — je zajahal vsako jutro kolo in prinesel material še popolnoma svež in gorak profesorju v bolnišnico n» »Zaičjo goljavo«.
Slinavka na prebitek...
V njegovem laboratoriju je oživelo, a delo je bilo mnogo napornejše, ker je novi način dobave slinavk rodil tudi nove probleme. Zdaj, ko niso več »doma klali«, to se pravi, ko niso bili več kunci in psi dobavitelji pankreasov, se je pač pojavila potreba po novem načinu predelave, zakaj le preveč pokvarljivo meso je bilo treba ohraniti sveže in v takem stanju, da bo predelava mogoča še nekoliko časa po klanju. Najprej si je profesor izmislil, da bi pri prenosu slinavk uporabljali tekoči zrak, ki jamči za takojšnje in brezpogojno prenehanje slehernega kisanja in slehernega gnitja. Ta misel je bila izvrstna! Toda kaj kmalu se je pokazalo, da zrak samo tedaj nič ne stane, če je plinast: tekoči zrak stane žalibog cel kup denarja! M takihle izdatkov si učenjak, ki zajema iz svojega žepa, pač ne more' dolgo privoščiti. Iskal je torej dalje in se spomnil: sveže, skozi mesni mlinček iztisnjene trebušne slinavke je potresel s ceneno Glau-berjevo soljo; tako pripravljeno mešanico je lahko poslej hrani1 poljubno dolgo brez bojazni, da bi se mu razkrojila.
Torej se je po tolikih ovirah vendarle prikazal rešilni pristan! žlez je imel zdaj na razpolago, kolikor jih je le mogel želeti, vseh vrst in velikosti; način, da lahko čas predelave po želji sam določi, Se tudi našel. Od vsega začetka znanstvenega raziskovania ni bil profesor nikoli tako blizu svojemu cilju — česa naj si še želi?
 Dalje prihodnjič_________________
Vse pravice slovenskega prevoda pridržan®* Ponalis, tudi v izvlečku, prepovedan.
Napisala BEATRICE FABER
po filmu
Metro-Goldwyn- Mayerja
prirejenem po romanu »Malibu* pisatelja V. J. Hoyta
?_e d a n j a vsebina: Mladi Jfien Malibu in gorski levic Gato sta ES« odrasla. Odgojila ju Je Toni lom •Va’ je prifila s svojim oče-0* » .Pisateljem, na počitnice v gorč.
le P^al knjigo o tem zanimivem Gnt	ie Prifilo na dan, da je
naPadel kokofinjak in svinjak ItoK ® Bergmana, je moral gozdar .^|den, ki Je zaljubljen v Toni. ^ Jditi, da Toni obe živali izpusti. » uve leti kesneje se Je Toni vrnila. B«>1.„Prvo noč je rešila Malibuja iz g*8nianove pasti, Gato ji je pa pri-H-„aa Pomoč. Pri drugi priložnosti je ta I . prenia8al velikega jelena, ki s	napadel, in ponosno odšel
kot ♦ ^JoBioo. Njun mladič, mlada ■utica, postane prijateljica Fengsuja. rok Jo zvleče s seboj v gozd, kjer napade kača klopotača.
Deveto poglavje
LOVSKI CAS
Tedaj se je nenadoma pojavil ■Jalibu. Zavohal je bil sled za otrokoin in košutico. Ko je opazil nevarnost, je obstal in 10 takoj ubral k njima. V tr nutki) ko je klopotača zapela ®y°jo mrtvaško pesem, je priložil Malibu. S prednjima no-jffjnia je pritisnil kačo ob tla. •Oopotača se je zvijala in mahala z repom, toda Malibujeva °Pita so bila močnejša. Nevar-®a plazilka je zdajci obležala Dirtva.
fr Te,lai se je Malibu približal fengsuju in košutiei. N<-1® ovohal, hoteč jima pokazati ?Voio ljubezen. V tistem hipu le Pa pritekla v6a zasopla Toni. pograbila je Fengsuja in ga »tresla.
»Zakaj si bil zbežal? Pre-•trašil si me do smrti.«
, Ko je pa zapazita Malibuja, 'Jo izpustila otroka, stopila k lolenu in mu ljubeče ovila roke okrog vrata.
. »Skoraj bi te bila izgubila,« }0 , rekla in solze so se ji za-losketale v očeh. Obraz se ji je »resni], ko se je zagledala v ojegove dobre oči. »Oh, Mali-00,< je šepnila, »previden bodi. Kmalu bo oživel gozd. Lovci z {'sankami bodo prišli, in tedaj, 1°J tebil« Pokazala je z roko v daljavo in zaskrbljeno dejala: »Pojdi v bregove in ne vračaj *e, preden sneg ne zapade.«
Še poslednjič«mu je ovila roke okrog vrata, potlej je pa r*ela v naročje Fengsuja in košutico in odšia.
Visoko zgoraj v razglednem Jtolpu je listal Bob Alden po *njigah: »Ribe« in »Lovski zakon« in pregledaval načrte o lovopustu.
S prstom je kazal po stolpcu * napisom »Jelen«. Ugotovil je, da manjkata samo še dva dne-va, pa bo jelenu odklenkalo.
Zdajci je zaslišal pod stolpom Pritajeno govorjenje. Pogledal jo dol in opazil ob znožju stolpa Toni.
»Ste kaj srečali Malibuja?« Ra je v skrbeh vprašala.
Alden se je nasmehnil. »Nikom ga, pač pa mislim, da ste Ga vi skrili na vnrno; bržčas Ca domačem dvorišču.«
' Toni je kar zacepetala. »Nikar se ne šalite,« se je razjezila.
. V tistem trenutku je odjeknil lz bližnjega gozda strel. Toni' ko je zdrznila. Tedaj je odjeknil še drugi in še tretji. Toni je žaiostno zajavkala in si s prsti *ainašila ušesa.
Alden se je spustil po lestvi Ca zemljo.
Tonin glas je bil poln žalo-di, ko je dejala: »Kadarkoli klišim strel, si domišljujem, da nekdo ubija.«
Alden jo je nežno prijel za rame; zdelo se mu je, da jo Ciora vzeti v zaščito.
»Ne boj se; velik in drzen bi moral biti tisti lovec, ki bi se n»u posrečilo ustreliti Malibuja.«
Toni se je zagledala v nje-Rove odločne oči in se je skušala skozi solze nasmehniti.
»Upajmo, da imate prav.« Toda komaj je izrekla te besede, je že počil glasan strel, ki ko mu zapored sledili še trije.
Zdrznila se je, kakor da bi čutila vse štiri krogle v svojem lastnem telesu.
»Zakaj le država dovoljuje, •la lovci ubijajo jelene?« je vprašala ogorčeno.
»Hm,« je dobrodušno menil Alden. »To mora tako biti; če bi vsako jesen ne postrelili dobršno število jelenov, bi pač Pozimi od gladu poginili.«
Toni mu je vsa obupana obrnila hrbet.
»Toni,« jo je poklical Alden. Ko se je obrnila, ji je dejal svareče:
»Nikar mi ne hodite po gozdovih, saj veste, kako nevarno je.«
»Vem, vem,« je nebrižno dejala in odšla.
•
V nekem prav gostem gozdu sta spremljala Bergman in Joe manjšo družbo lovcev iz bližnjega mesta.
Ko so prišli do neke jase, so sc razgledali, toda nikjer niso opazili sledu kakšne živali.
Neki lovec je stopil k Bergmanu in ga zafrknil: »Veste, Bergman, če naj bi tu igral golf, vam povem, da to lahko na svojem vrtu počnem.«
Bergmanu se je zmračil obraz. »Prišli ste pač v prvih dneh. Toda povem vam, da se nihče odtod ne vrača praznih rok.« Leno je ukazal gonjačem: »Poskusimo po tejle potil«
Lovci so obesili puške čez ramo in šli za njim.
*
Toni je vestno iskala v goščavi sledov. Toda nič ni izdajalo Malibujeve prisotnosti.
Ko je korakala pod nekim mogočnim drevesom, je zaslišala iz vejevja debelo režanje. Pogledala je navzgor in opazila Gata, kako se spretno skriva v gostem vejevju.
»Gato, Gato, izgini od tod!« je v skrbeh zaklicala.
Toda Gato je samo malomarno kimnil z glavo in se ni zmenil za Tonino zapoved.
Zdajci je Toni spremenila svojo taktiko. »Pridi, Gato, prosim te,« je tiho prosila in razširila roke.
Puma se je počasi skobacala iz skrivališča in se ji približala. Toni ga je pogladila po gosti baršunasto mehki dlaki in kaj kmalu je začela zver zadovoljno presti ko domača muca.
»Nisi me pozabil, kaj ne da ne?«
.Sedla .je in lev se je ljubeče prižel k njej. Igraje.se je dvignil svoje šape in jo ljubko oplazil po kolenih. Toni se je igrajčkala z njim ko z majhno muco. Prijela ga je in ga prevrnila, tako kakor je prevračala kozolce z njim, ko je bil še majhen. Gato je predel venomer.
Nenadoma se je pa Toni zresnila. »Zdaj pa nehaj, Gato. Nimava časa za igro. Po gozdovih preže ljudje, ki jim zakon dovoljuje, da te ustrele, če te le ugledajo. Izgini, in skrij se!«
Kini prinaSajo
SOKOLSKI DOM SISKA
telefon 33-87
V petek 15. t. m. ob 20. uri >20.000 LET SINC-SINCA«
16. do 18. t. in. >BARCAROLA«
Lida Baarova — Gust. Frohlich 10. do 21. t. ni.
>NA OTOKU«
Brigita Helni — Willi Fritsch
KINO TALIJA KRANJ
16. t. m. ob 20.30 in 17. t. m ob 16., 18. in 20.30 uri »PESEM ŽIVLJENJA«
Don Jose Mojica
KINO RADIO, JESENICE
Od 15. do 17. nov. t. 1. ob 20., v nedeljo tudi ob 15. uri sijajna filmska komedija »SINOVI PUŠČAVE«
V glavnih vlogah trije najboljši komiki Amerike; Stan Laurel, Oliver Hardy .in Charlie Chase Poleg najnovejsegft Paramount-ovega tednika predvajam«! kot dodatek Že krasen barvan film
»Tri opice«
SOKOLSKI VRHNIKA
10. do 17. t. m. sijajna komedija »ŠKANDAL V BUDIMPEŠTI«
Frančiška Gaal in Paul Hor-biger. — Dopolnilo programa: zvočni tednik, Veseli Dodo in domač kulturni film
SOKOLSKI KINO MOSTE
Od 16. do 18. t. m. »FRASQU!TA«
-Primadona Jarmila Novotna in komorni pevec II. Bolinunn. — Predstave v soboto ob 20. uri, v nedeljo ob 16. in 20. uri in v ponedeljek ob 20. uri. Dvojni program, zvočni tednik in dodatki.
I Lev je šinil na prvo drevo, Toni je pa obsedela na zemlji I in gledala za njim.
*
Le nekaj metrov stran sta se sprehajala Alden in njegov logar Peter. Peter se je nenadoma ustavil jn namignil Aldenu, naj molči. Pokazal mu je skozi listje piekrasno glavo odrasle-
ga gorskega leva, ki je ležal udobno zleknjen na podrtem deblu.
Aldenu je zaigralo srce. Pripravil je puško in pomeril.
»Meri v pleča, da mu ne zdrobiš glave!« je šepnil Peter.
Alden je pritegnil kopito k rami in pomeril v zver.
Dalje prihodnjič
^Jefeleni orfi"
Najnapetejši so pač zmerom filmi o letalstvu. Poleg filma »Wings«, ki je prvi naslikal življenje letalcev in pokazal njihove drzne in vratolomne podvige, smo jih videli še celo vrsto. Priznati moramo, da so
Beery dokazal, da je velik in nedosegljiv igralec. Današnji dan je prav gotovo eden izmed najboljših karakternih igralcev. V tem novem filmu je prepričevalno in krepko podal narednika Mikea Stonea, ki se je
Wa 1 I t c e Beery
taki filmi polni razburljivih prizorov, pustolovščin in nevarnosti, hkratu nam pa pred-očujejo požrtvovalnost in poveličujejo zavest tovarištva in dolžnosti, ki zmerom premaga vse ovire.
Poslednji veliki in nepozabni film »Titani neba« nas je v vsakem oziru priklenil nase. Zdaj je Metro sfilmal še večje delo, še veličasinejši film, ki mu je dal naslov »Jekleni orli«. V tem filmu je spet Wallace
bil ves posvetil svoji dolžnosti in očetovstvu.
Film je skoz in skoz prežet napetih prizorov, ki nam jemljejo sapo. Tempo je vprav vražji, a tudi šale ne manjka. »Jekleni orli« so nova Beeryje-va zmaga; vsakomur bodo všeč. — Zvečine je film posnet na največjem ameriškem letališču Randolph-Fieldu, sodeluje pa vsa letalska vojska Združenih držav.
•W/5	• -V	•	•
Križarji
Napisal Harold Lamb
»Zakaj ne ljubavne pesmi? Spomni se zaobljube svojega očeta, Rihard! Moral jo boš izpolniti!«
Toda Rihard, čeprav mlad in neukrotljiv, se je to pot premagal in kakor da ne bi bil slišal besed svojega ,dragega sorodnika', je pokazal na velik križ na Filipovih prsih.
‘ »Kaj pomeni ta križ, Filip?« »To je znamenje križarjev!:: je odgovoril Filip. Zavil je oči k nebu in povzel s slavnostnim glasom:
»Na sveto vojno grem v Palestino! Vsi narodi se oborožu-
»Naj gredo! Menihov ne maram!«
»Ne govori tako, Rihard! Čudež se je zgodil. Vsi krščanski narodi gredo v boj, vsi se odpravljajo v Palestino, da osvo-bode sveti Kristusov grob. Osvobodili bomo pa tudi naše brate in sestre, ki ječe v suženjstvu krivovercev.«
Prvič je takrat slišal Rihard o prečudnem verskem navdušenju, ki je objelo Evropo in združilo vse krščanske kralje, viteze, vojake, kmete in duhovnike — vsi so se zaobljubili, da odidejo na tuje, v daljnjo Pale-
ZARES
lepciilna kxemu
— nova E 11 d d Ideal* krema. Ona ne naredi nove kože v treh dneh! Na* redi pa, da ste videti nego* vani, kakor je treba — naredi polt na vso moč lepo. Za* kaj to je novo na njeji
Izboljšana kakovost požlahtnjen vonj povečana tuba popoln učinek
Ona se vleze takoj v kožo —■ odpravi, ker ima v sebi
„h a m a m e I i s v i r g i n i c o"
majhne poškodbe na polti, nečistoto in velike kožne znoj/lice. Ona je idealna podlaga za puder — varuje pred prahom, vetrom in slabim vremenom — napravi polt medlo in enakomerno lepo.
NOVA
Bi	
l	DEAL
	
BREZ MAŠČOBE
ELIDA CITRON COLD CREAM za čiščenje in prehrano kože
Foto Paramount
»Spomni se, Rihard, da vaju je tvoj oče zaročil!«
jejo... Nemški cesar Friderik Rdečebradec pojde z nami, Leopold -Avstrijski, Hugon Burgundski...«
Toda Rihard mu ni dal, da bi dogovoril.
stino; pustili bodo doma svoje drage, dom in posestvo in se pojdejo borit z nejeverniki. Toda to neizrekljivo navdušenje, ki je Filipa pripeljalo na An gleško, da s poroko med Alico
in Rihardom zavaruje Franciji hrbet — to navdušenje, ki je celo njegovo spremstvo potegnilo za seboj, Rihardu ni šlo do živega. Res je, menihov ni maral in ni kazal prav nič volje, da bi se pridružil vratolomni pustolovščini, kakor je imenoval to početje.
Drugo poglavje
Rihard je nemo poslušal ognjevite Filipove besede o križarski vojni. V še zmerom sajasti roki je držal poln vrč vina. Zdajci ga je pa minilo potrpljenje, izpil je vrč nfi dušek in zavpil:
»Pijmo!«
Filip je dvignil svoj vrč.
»Pijmo na tvojo poroko z Alico!«
»Nimam več vina! Ne morem piti!-:
Filip ni odgovoril na žalitev, temveč je spravljivo dejal:
»Spomni se, Rihard, da vaju je tvoj oče zaročil!«
»A ti, Filip, se spomni, da sva bila oba, Aliče in jaz, takrat še otroku 1«
■ »Tvoj oče je hotel to zvezo!«
, »Oče in jaz nikoli nisva bila enih misli!«
»Rihard Angleški!« Filip je govoril naglo in v očeh se mu je grozeče bliskalo. »Ali mar odklanjaš francosko princeso za ženo?«
Filip se ni mogel več premagati. Aliče je bila na videz še mirna, le ustnice si je grizla od gneva.
Takrat je planil v dvorano neki dvorjan.
»Pred gradom se zbira velika množica!« je sporočil.
»Odprite vrata! Naj pride ljudstvo noter!« je zapovedal Rihard.
»A odgovor?« je vprašal Filip.
-Pozneje! Odprite vrata!« je skoraj sirovo odvrnil Rihard in zavil k vratom. Nato se je še enkrat obrnil h gostom: »Z balkona je lep razgled!«
Težka vrata kraljevskega gradu so se odprla in razburjena množica se je zgrnila na dvorišče. Sredi med njimi je bil neki starec z velikim lesenim križem v roki — puščuvnik, ki je hodil krščanske kralje, pozivat na sveto vojno za Kristusov grob. Pred kraljevim gradom je imel ognjevit nagovor na množico in ljudje so ga pobožno poslušali.
Angleški možje! Kralji gre do s svojimi narodi v boj za križ. Ali bodo mar vaša ušesa ostala gluha za la poziv?
Razburjena množica se je še bolj zgrnila okoli pušČavnika.
»Ali se mar bojite umreti tam, kjer je Kristus trpel? Ali se hočete odvrniti od njega? Ah mislile pozabiti sveti kraj, kjer je dal svoje življenje za nas? Vsi navdušeni so vzkliknil' e:
:Ne! Ne! Mi gremo! Mi gre mo s teboj, sveti mož!«
Le kralj Rihard je ostal m ren. Vse to je bilo zanj novo Toda njega ni prav nič mikalo, da bi so okužil z .norostjo* križarjev, da bi on in njegovi podaniki prelivali kri tam dah za morjem.
P a IJ e prihodnjič
ljiulje
IM
ljubezen
PO francoščini
priredi i B. e>.
5. nadaljevanje
V	moji sobi je bilo še vse narobe; prazne škatle so zijale iz kotov in tudi na obleki in fri zuri se mi je še poznalo, da sem pravkar urejevala svojo novo garderobo. Takšna se nikakor nisem smela pokazati ljudem. Zato sem slugo prosila, naj kar on prevzame pismo in mi ga prinese, sel naj pa dotlej počaka.
čez nekaj minut sem imela pismo v rokah. V levem kotu na ovitku je bilo natisnjeno: Mr. Bennett, odvetnik in notar. Hlastno sem ga odprla in preletela. Notar mi je sporočil, da je dobil Dupontovo obvestilo, zato me prosi, naj se drugi dan ob treh popoldne zglasim pri njem.
Naglo sem .napisala odgovor, da pridem, potem sem pa legla. Dolgotrajno nakupovanje in pomerjanje oblek me je bilo pošteno utrudilo in ker sem ime’a zraven prijetno zavest, da se ? ii na sestanku z notarjem ne bo treba sramovati svoje obleke, sem kmalu trdno zaspala.
Mister Winterton ne odneha
Točno ob dogovorjeni uri sem potrkala pri Bennettu.
Mislila sem, da ga bom dobila samega, zato si lahko mislite, da mi je skoraj dih zastal, ko sem zagledala pri njem Arturja Win-tertona. že njegova navzočnost je kazala, da se mi ni nič dobrega nadejati; trdno prepričana, da je pridobil notarja zase, sem bila že napol pripravljena na podoben prizor, kakor sem ga doživela dva dni prej.
Toda glej: ko sem vstopila, je Winterton vljudno vstal in lahno nagnil glavo v pozdrav. Pri tem me je nekam začudeno pogledal, kakor da me ne bi bil prav spoznal. Morda je pričakoval, da me bo zagledal v oni siromašni obleki, v kateri me je bil že videl.
Ob tej misli mi je zalila obraz rdečica. Priznati moram, da se mi je že ob pogledu nanj zakrknilo srce. Nisem še pozabila, kako hudo me je bil razžalil; mislila sem samo na to, kako bi mu poplačala njegovo neotesanost in sirovost. A ne tu, ne pri notarju! Ne vem, kaj bi bila dala, da ne bi bilo Wintertona pri tem mojem prvem razgovoru z Bennettom, zakaj vedela sem, da me bo premagalo in da mu bom venomer oporekala, čeprav mi bo to v škodo.
Mister Bennet me je prijazno ogovoril:
»Miss* Renata Morandova, kaj ne?«
Beseda ,Miss‘ iz ust angleškega notarja mi je kar dobro dela. Vsaj ta me na silo ne moži, vsaj ta me ogovarja z mojim pravim imenom!
Takoj se mi je okolje zazdelo prijaznejše in vrnila se mi je samozavest; morda zato, ker sem se zavedala, da se mi novi modri kostum dobro poda.
Domačin ml je ponudil naslanjač. Ko sem hotela sesti, sem nehote dvignila pogled v veliko ogledalo kraj kamina: prijetno presenečena sem zagledala v njem podobo ljubke in elegantne postave mlade Pari-žanke s okusnim klobukom na glavi. In ker ženski nobena reč na svetu tako dobro ne dč kakor zavest, da Je prijetna za oko, me je malodušje mahoma minilo.
*	Ml s s pomeni v angleščini gospodično.
Mister Bennett je takoj prešel k stvari.
»Dobil sem od vašega notarja iz Louviersa sporočilo o vašem prihodu. A tudi sir* Artur Win-terton mi je povedal, da ste bili pri njem...«
»Ah!« sem menila porogljivo, »tak se je gospodu Wintertonu zdelo vredno o tem govoriti?«
»Takrat najbrže še ni vedel, za kaj gre. Tudi mu je bil vaš prihod malce nepričakovan... Skratka, ko sem se v sredo, vrnil, sem izvedel, da me je bil klical po telefonu.«
»V sredo, pravite?«
-	»Da,« je posegel vmes lord Winterton. »še tisti popoldan po vašem obisku se mi je zdelo potrebno sporočiti mistru Bennettu vaše trditve.«
»Moje trditve so bile gola resnica.«
»Tega takrat nisem vedel.«
»Lahko bi se bili prepričali.«
Razgovor je začel postajati napet!
Tedaj je posegel vmes mister Bennett:
»Vedeti morate, da takrat še nismo dobili pisma gospoda Du-ponta. Ker nam je to pismo edino pravo oporišče, lord Win-terton pač ni mogel zadeve pravilno presoditi.«
»Tudi ne, če bi bil izvolil pregledati dokaze, ki sem mu jih predložila?« sem suho pripomnila.
»Tudi tedaj ne,« je s poudarkom odvrnil notar. »Listine bi utegnile biti ponarejene in pečati ukradeni«
»Prav tako bi bilo lahko tudi Dupontovo pismo sleparija.«
»Kajpada! Zato sem tudi že včeraj na željo lorda Winter-tona poizvedel, kaj je s tem pismom.«
»Poizvedeli ste?« sem vzkliknila osuplo.
»r-zojavil sem v Louviers in notar mi je ponovil vse glavne stavke iz pisma.«
Kar besed mi je zmanjkalo spričo tolikšne opreznosti. Toda gospod Bennett se je napravil, kakor da ni opazil moje osuplosti.
»Lord Winterton in jaz nič več ne dvomiva o vas,« je povzel. »Zdaj veva, da ste res gospodična Renata Morandova, tista Morandova, ki sva mislila, da sva jo omožila 23. julija 19*...«
»Yes. Lord Winterton je imel namen vzeti za ženo Renato Morandovo, ne glede na to, kdo je dekle tega imena in kakšna je njena zunanjost.«
Artur Winterton je prikimal, v znak, da je res, kar je rekel notar.
»Ničesar ne razumem,« sem odgovorila. »In ker sploh ne vem, kako je moglo priti do te čudne poroke, bi vaju prosila, gospoda, da mi stvar pojasnita.«
»Saj to ravno mislim, z dovoljenjem lorda Wintertona seveda,« je živahno dejal notar.
Odkašljal se je in potem je začel pripovedovati nenavadno povest, ki jo boste brali v naslednjih vrsticah.
Mister Benett je bil mož kakih petdesetih let; videti Je bilo, da Je v svojem poklicu doma. Govoril je prijazno in dobrodušno, zato si je bržčas na mah pridobil zaupanje svojih klientov. Toda kaj kmalu sem opazila, da je bil vzlic svoji ljudo-
•	Nekaj več ko naš .gospod'; častni naslov angleških plemičev.
milosti velespreten jurist, ki se za koristi svojih klientov še bolj zavzame kakor za svoje lastne; to ga je delalo kot nasprotnika še dosti nevarnejšega.
»Da si boste ustvarili pravo sliko, moram poseči precej let nazaj, v dobo ko sta še živela vaša pokojna mati in vaš boter. Kakih pet in dvajset let bo tega, ko je hotel vaš boter Rene de Forain zasnubiti vašo mater, takrat še gospodično Heleno de Morvillovo. Toda med obema rodbinama je vladalo politično sovraštvo; ne Forainov ne Helenin oče zato nista hotela dati pristanka na poroko. Tako je Helena de Morville postala gospa Morandova, Renč de Forain je pa ostal samec. Njegova starejša sestra Marija se je omožila z angleškim učenjakom Herbertom Wintertonom, očetom sira Arturja, ki ga tu vidite. To se pravi, Renč de Forain je bil hkrpt.u vaš boter in stric Arturja Wintertooa. Razen starega Marcela de Foraina, Renčjevega očeta in deda lorda Arturja, so že vsi oomrli; vidva sta torej edina š° živeča potomca Morvil-lov in Forainov.«
»In?«
»Najvažnejše je to, da je Renč de Forain pred petimi leti. ko je umrl, zaoustil deset milijonov, otroka na nobenetra. V oDoroki je določil Arturja Wintertona za edinega dediča — pod pogojem, da se nieeov nečak oženi z nie-govlm kumčetom Renato Morandovo. za doto ji je Da za-Disal deset tisoč funtov šterlin-erov. Zakaj ni teera denarja rajši kar vam zaoustil? Mogoče se je bal. da ne bi stari Forain skušal oooroko razveljaviti, kaj vem! Toliko je gotovo in to se že iz
»In na deset milijonov,« sem vzkliknila porogljivo.
»Tudi na to,'« je mirno pritrdil notar, »ko pa ti milijoni spadajo zraven!«
Artur Winterton je ves čas nepremično sedel v naslanjaču
v	drugem koncu sobe. Noge si je bil prekrižal in gledal predse, kakor da se ta razgovor njega sploh nič ne bi tikal.
Ali je poslušal notarjevo pripovedovanje? Ali so pa njegove misli blodile bog ve kje drugod?
Kdo bi vedel! Nekaj časa je napeto opazoval svoje čevlje, kakor da bi ga njihov lesk na moč zanimal, potem se je pa nekam zasanjano zagledal skozi okno v vrvenje na ulici.
»Vse to mi še zmerom ne pove,« sem povzela po kratkem premolku, »kako se je mogel gospod Artur Winterton poročiti z menoj, ne da bi jaz kaj vedela
o	tem — saj me vendar še zraven ni bilo!«
Skoraj sem se bala odgovora na to vprašanje. V spomin mi je prišla domneva notarja Du-ponta; sama ne vem, zakaj se ml je tisti trenutek zazdela tako verjetna:
.Mogoče ste se poročili kar tako, iz objestnosti ali iz mladostne neizkušenosti...*
Toda mister Bennett mi je ta strah hitro pregnal.
»Na to vprašanje je odgovor že težji, če se ie hotel lord Win terton poročiti z vami, vas je moral poprej spoznati, da vas pa spozna, se je moral zateči k vašemu varuhu. In ta lopov je zlorabil najino zaupljivost in mu oodteknil drugo osebo. Merheim je bil namreč prišel v London in nama predstavil ljubko in lepo dekle kot svojo varovanko Re-
V 24 URAH
barva, plisira in kemiSno čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in Bvetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno , čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
I •. ;:<3 .
' S ■'■siv V ■
i mm
~ : C,
. -
mmm
»Nikoli!* je vzkliknil Winterton in izzivalno obstal pred menoj
sestave oporoke vidi, da svojemu očetu nikoli ni mogel odpustiti, da mu ni dovolil ženitve z ljubljenim dekletom in ga tako obsodil v samski stan. Tudi vse kaže, da ni ostal samec toliko iz nesrečne ljubezni kakor iz maščevalnosti, dobro vedoč, da je bila najsrčnejša želja starega Marcela, da bi učakal vnuka v svojem kolenu, če je bil tak njegov glavni namen, ga je dosegel: z Renč jem je Forainovo ime izumrlo. Toda naj bodo že nagibi, ki so vašemu botru narekovali toli nenavadno oporoko, kakršnikoli, eno Je gotovo: njegova želja Je bila, da se poročite z Arturjem Wintertonom.«
»To se pravi, da bi se vzlic vsemu dobila potomca Morvillov in Forainov!« sem pripomnila z nasmehom.
»Kaže. še malo pred smrtjo je Renč de Forain poslal zelo toplo pismo svojemu nečaku in ga prosil, naj se vendar oženi po njegovi želji, češ da bo dobil zelo dobro in popolno ženo. Nu, lord Winterton je imel svojega strica zelo rad in mu je hotel ustreči, že zato, da bo Forain vsaj po smrti učakal maščevanje za storjeno mu zlo; zato je pristal na ženč, ki mu jo je stric zapisal.«
Dobra roba sc hvali sama,
zato Dr. OETKER~jtt ni potrebna reklama 1
nato Morandovo. Verjela sva mu in seveda nisva dalje poizvedovala. Zakaj naj bi bila tudi dvomila o njegovi besedi? Kakšno korist naj bi neki imel s podtakpitvijo? In tako se je lord Winterton oženil z dekletom, ki ga je Merheim pripeljal s seboj. Bila je mlada in prijetna za oko...«
»Vem: elegantna plavolaska in zelo okusno oblečena!« sem mu skočila v besedo s porogljivim poudarkom na poslednjih besedah. Ošinila sem lorda Win-tertona z očmi, toda njegov obraz je ostal zapet.
»Ali ste jo mar videli?« je osuplo vzkliknil notar.
»Ne... Gospod Winterton jo je sam tako poviševal.«
Notar je zmajal z glavo.
»Na žalost so bile njene vrline le zunanje. Koketka je bila, kakor jih je treba iskati, zraven pa zapravljiva, živčna in oblastna — skratka neznosno ženščfe. Komaj mesec dni sta bila poročena, pa je bil njun zakon že pravi pekel.«
Nisem se mogla premagati, da ne bi spet pogledala po Arturju Wintertonu. Od kar je notar tako odkrito govoril o njem, je vstal in začel z dolgimi koraki hoditi po sobi. Le srepost njegovih oči in stisnjene ustnice so izdajale, da ni preslišal niti besedice; čudila sem se skoraj, da ni notarja ustavil, ko je začel
govoriti o njegovih intimnih družinskih zadevah.
Najbrže sta se bila moža že pred mojim prihodom domenil* zastran tega, zakaj mister Bennett je stvarno povzel, kakor d* Wintertona sploh ne bi bilo 1 sobi.
»Moj klient svojemu dedu Marcelu Forainu ni privoščil zadoščenja, ki bi ga doživel, če hi se dal ločiti od hčere Helene Morvillove; zato ni nikoli pokazal, kako ga peče ta nesrečni zakon. Celi dve leti je tiho prenašal svoj pekel in morda bi g* bil še dalje, da ga ni ženščč, ki se je izdajala za vas, na lepem zapustila in odnesla s seboj ** sto šestdeset tisoč frankov dragotin, ki jih je bil moj klient pozabil v nezaklenjenem predalu. Od tistih dob je ni bilo več na spregled; le enkrat smo slišali o njej. takrat, ko je Merheim terjal odpravnino zanjS« češ da nam bo drugače napravil škandal.«
»še zmerom ne vidim, kakšno korist naj bi bil imel moj varuh s to podteknitvijo,« sem pripomnila.
»Najbrže je tudi njemu ostal kakšen tisočak,« je menil Bennett. »A to lahko samo domnevamo, ker dokazov nimamo. Merheim je bil po rodu nemški žid; da mu ne bi na Francoskem delali preglavic, si je priskrbel francosko državljanstvo. Moral je biti silno pohlepen na denar, zraven pa neizbirčen * sredstvih. Bržčas je računal, da se bo lord Winterton naveličal takšnega življenja in da bo zahteval ločitev; v tem primeru bi bil moral svoji ženi izplačati deset tisoč funtov, ki jih je dobila za doto. Menda mi ni treba praviti, da bi večji del tega denarja spravil Merheim v svoj žep. ženščč je svojo vlogo imenitno odigralo, toda lord Win-terton jima ni šel na limanice; tako jima je prekrižal račune.«
»Dovolite: kakšne naklepe j® imel Merheim z menoj?«
»Vas mu je bilo kaj malo mar! Morda si je rekel, da ima še štiri leta časa do vaše polnoletnosti, ko bi vam imel položiti račune, če bi mu žito količkaj šlo v klasje, pa najbrže sploh ne bi bil tako dolgo čakal, temveč bi jo bil s svojo sokrivko lepega dne popihal.«
Tudi meni se je to Bennettovo pojasnilo zdelo precej verjetno.
Notarja je dolgo govorjenje nekam utrudilo. Med tem ko sl je otiral znoj, sem spet pogledala k Arturju Wintertonu.
S čelom nabranim v gube in z rokami na hrbtu je še zmerom hodil po sobi, upiraj e oči f tla. Mogoče je moral danes prvič v življenju poslušati, kako razgaljajo njegovo zakonsko nesrečo pred docela tujim mu človekom. Ohol kakor je bil, mu je moralo biti to razkrivanje še posebno mučno, čeprav še nisem pozabila, kako nekavalirsko se je vedel z menoj, se mi je takrat vendarle zasmilil.
»Zdaj veste vse okoliščine pred poroko lorda Wintertona In po njej,« je spet povzel mister Bennett. »Prosil bi vas, da nama zdaj še vi poveste, kako ste prišli resnici na sled in kakšni so vaši načrti.«
Na kratko sem povedala, kar sem vedela: da je Merheim umrl in da je zadevo dobil notar Du-pont v roke. Omenila sem, s kolikšno težavo me je prepričal, da sem res omožena. Končala sem z izjavo, da sem trdno odločena izposlovati razveljavljenje poroke, ko je vendar na dlani, da se je neka druga poročila namestu mene in ne jaz.
»Zakaj naj bi poroko razveljavili?« je vzkliknil notar. »Pod-teknitev druge osebe vendar n* more omajati oporoke Renčja de Foraina. Saj vas je v prvi vrsti
nJegova poslednja volja poročila
2	mistrom Arturjem Winterto-nom!«
»Oprostite,« sem ga zavrnila, »jaz vendar nisem nikoli pridala na pogoje njegove oporoke !«
»A vendar imate od nje tudi
vi	korist: saj ste z njo obogateli, a sami pravite, da drugega Vnetja nimate.«
i	»Kaj mar mislite, da bom spravila v žep teh deset tisoč funtov, ki bi jih primožila? Ne, <|ragi gospod! Niti za belič ne ^aram prikrajšati sira Winter-tona! Da se zadeva čim prej uredi, mu celo predlagam, da že sdajle, pri priči, prepiše nase denar, ki mi ga je dal za doto. Samo eno zahtevam: da mi pošteno pomaga izposlovati razveljavitev te poroke.«
| »Nikoli!«
Winterton je to vzkliknil. Nič več ni hodil po sobi; ustavil se ie pred menoj, visoko vzravnan, in mi srepo pogledal v oči. Njegov obraz je bil bled, na ustnicah mu je drgetal izziv.
Tako neizprosen je bil njegov glas, da sem vztrepetala. Ves čas razgovora med notarjem in menoj ni bil zinil niti besedice; 2daj je prvič posegel vmes in z edino besedo, ki jo je izgovoril, ttii je spet moral kljubovati.
Ko sem se opomogla od prve osuplosti — priznati moram — sem čutila neko zadoščenje: saj toi je dal priložnost, da se mu Dostavim po robu.
»Nočete, da se najina poroka razveljavi?« sem vprašala popolnoma mirno.
»Nočem!«
»Zakaj, če smem vprašati?«
»Iz istega vzroka, ki sem zaradi njega dve leti prenaSal pekel z ono drugo... Nočem ločitve »e razveljavitve — vsaj dotlej »e, dokler bo živel moj ded. Pozneje bomo pa videli.«
»Koliko je star vaš ded?«
»šest in sedemdeset let, in še zmerom je pri moči, če naj sodim po njegovi neupogljivi volji...«
Udarila sem v smeh.
»Saj ne mislite zares! Ko se pa niti ne poznava, kaj šele da bi drug drugega ljubila... o tem ne more biti niti govora!...«
»To je res, o tem ne more biti niti govora!« je pritrdil z nehli-njeno odkritosrčnostjo.
»Rekla bi celo, da sva drug drugemu antipatična,« sem dodala.
»Zelo!« je pritrdil z istim glasom ko prej.
»Zato pač ne boste resno mislili, da naj ostane ta abotna poroka v veljavi; vaš ded utegne učakati še sto let!«
»Ta poroka je res velika nesreča,« je mrzlo odvrnil, »toda sklenil sem, da mora ostati veljavna vse do njegove smrti. Anglež ima samo eno voljo in kadar se za kaj odloči, gre vselej do konca.«
Zasmejala sem se na ves glas. Moj smeh je bil nemara malo prisiljen, toda v zadoščenje mi je bilo, da mu lahko kljubujem v obraz.
»Prav. Vedite tedaj, da imam tudi jaz svojo voljo! Nesreča je le, da je vaši natanko nasprotna.«
V	očeh se mu je zabliskalo.
»Plačal bom, kolikor bo zneslo, da se uklonite moji.«
Takrat še nisem tako dobro poznala' angleškega smisla za praktičnost, zato so se mi njegove besede zdele žaljive za mojo žensko čast. Moj porogljivi smeh ga je moral ošvrkniti ko bič:
»Plačali mi boste, da pojdem k vam stanovat in da vam napravim v hiši takšen pekel, kakor vam ga je delala ona druga?«
Mislim, da sem ga zadela v živo; iz njegovih mrzlih oči je udaril blisk. Toda znal se je premagati.
»Torej misli prava Renata Morandova posnemati obnašanje sleparke, ki se je skušala vtihotapiti na njeno mesto?« je rekel s stisnjenimi zobmi.
Parlament »Družinskega tednika**
Kaj je vzrok nezaposlenosti?
Ne draži kadilca!
Stroj je izpodrinil človeka
To je eno izmed najtežjih vprašanj današnjega časa, ki ga ne morejo povoljno rešiti niti gospodarsko močne države, kaj še pri nas.
Najprvo se moramo vprašati, kaj je glavni vzrok temu zlu. Vsi vemo, da je to stroj, da je to tehnika. Kjer je delalo prej sto rok, dela zdaj par strojev, za katerih sestavo je zopet zadostovalo le malo delavskih moči. Izumi in stroji služijo le kapitalistu, ne pa delavcu, kakor bi moralo biti. Dokler kapitalist ne bo toliko uvideven, toliko socialno čuteč, da bi stroj kupil ne samo sebi, pač pa tudi delavcem v prid, toliko časa se pereče vprašanje ne da rešiti. To za delavce.
Drugo vprašanje pa so intelektualci oziroma izobraženci sploh. Resnica je, da je danes teh mnogo več kakor časih, ko nismo poznali brezposelnosti. Tem pa ne bo po-magano prej, dokler država ne bo toliko gospodarsko-f inančno močna, da bi mogla napolniti kričeče vrzeli, kjer teh ljudi manjka. In ker je tu denarno vprašanje glavni vzrok, bi morala ravno država strožje nadzorovati dohodke kapitalistov in izsiliti iz njih sredstev, ker je tu še edina možnost priti do večjih vsot, ne pa pobirati drobtinice pri najnižjih, ki že itak komaj životarijo, ter jim je vzeta že itak zelo omejena kupna moč, kar rodi zopet brezposelnost.
Se eno zdravilo je, ki bo vsaj malo ozdravilo položaj in to je, da bi morale občine po možnosti zaposliti brezposelne v svojih območjih. Mnogim brezposelnim je beračenje prešlo že v kri in mnogi izmed njih odklanjajo vsako delo in se iz sence smejejo kmetu, ki se poti in dela in ki bi jih rad vzel. a nočejo prijeti za delo. Res bi bil zaslužek skromen, a bil bi le. Tudi tatvinam na deželi so zvečine taki delomržneži vzrok. Seveda so častne izjeme, a teh mnogo trpi zaradi nepoštenosti zgoraj imenovanih.
Izdatnejše rešitve pa v splošnem za enkrat ni na vidiku, morda bo šele takrat, ko nas zajame ono strašno, pred čemer vsi trepečemo...	M.	P., (ženska)
*
Kupuj domače blago!
Za omiljenje brezposelnosti bi jaz storila:
Prvič: Kupovala bi domače blago ter s tem pomagala domačim delavcem in obrtnikom do dela, a ne da se uvaža mnogo blaga k nam iz tujih držav, ki je slabše in mnogo draže, kakor če bi se izdelovalo pri nas v Jugoslaviji.
Drugič: Zaposlila bi po naši državi domače ljudi, a ne da so skoraj vsa boljša mesta zasedena s tujimi državljani, ki služijo mastne plače, dočim je polno naših delavcev brez dela in zaslužka, čeprav so zmožni istega dela kakor tujei. Na svoji zemlji svoj gospod!
I. K. (ženska)
Izrabljanje delavcev
Tudi v prejšnjih lepših časih so bili ljudje brez dela.
Niso dobili dela, ker je bila brezposelnost njih poklic. Danes je pa takih »poklicnikov« še mnogo več, ker se izgovarjajo s pomanjkanjem dela. Takim bi pomagali s palico.
Veliko krivdo nezaposleno-nosti nosi stroj, ki odjeda kruh tisočem delavcem. Ravno tako dvojni zaslužkarji in različni deloizkoriščevalci,
Delavec je premalo organiziran in ga na vse načine izrabljajo. Pred vsem bi pa morali skrbeti za to zakonodajalci. Pa tudi oni, ki imajo nekaj pod palcem, bi se morali spomniti one pesmi ki pravi:	|
Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brati s prav srčnimi čutili.
O. V., (moški)
*
Preveč je dvojnih zaslužkarjev
Prezposelnim bi po mojem takole pomagali:
Treba bi bilo izboljšati denarni obtok. Ni prav, da imata po nekaterih družinah mož in žena oba dobro službo, doma imata pa rajši deklo. Koliko je pa družin, kjer ima samo eden skromno službo? Dobijo se pa tudi taki, ko ne zaslužita ne mož ne žena, čeravno imata celo kopico otrok, ki prosijo: Mama, dajte kruha! Ko bi se to vse uredilo, da ne bi eden vse snedel, drugi pa nič, pa za enkrat še ne bi bilo take brezposelnosti. Dobijo se pa tudi taki tički, ki ljubijo lenobo ter sl vzamejo palco v roke, pa hajd’ lenobo past. Za take bi bilo prav potrebno leskovo olje, da bi se jim podplati namazali.
Gorenjka II.
»Gorenjkino« stališče
To je težak problem, kajti brezposelnost danes ni več periodična, temveč stalna in je zajela vse gospodarske panoge. Nevarna je za posameznike in za državo. Brezposelnost demoralizira in degenerira današnjo mladino.
Treba bi bilo preosnovati vse gospodarstvo. Naša država je pred vsem agrarna. Premalo je razvita industrializacija. Množina sirovin se izvaža v inozemstvo in pretirano drage izdelke kupujemo iz tujih držav nazaj. Rude: baker, železo, krom, svinec, boksit itd. se vse v sirovem stanju izvažajo. Kemična industrija je še premalo razvita, vodne sile neizrabljene. Naša naravna bogastva leže deloma neizčrpana v zemlji, deloma jih pa izrablja tuji kapital, ki nima srca za našega delavca in ga z beraškimi plačami duševno in telesno iz-
,.<?isto rumeni so
? ostali. Gotovo od vojeaa kajenja."
Prosim Te, nflior zopet toliko kodil
,,Saj to mi jo venda
vse.
..No -
pa arem I
- I
lahko kadiš kolikor hočeš Schichtovo terpenlinovo milo opere vse bleščeče belo."
1
Perilo |e postalo rumeno od slabega pranja. Tu pomaga samo Schichtovo ter-pentinovo milo!"
m
uporabljala bom vedno samo
SCHICHT
TERPENTINOVO MILO
•ovo
IO
pol®-'10
hva|t
črpa. Boljše plačana mesta imajo pa tujci.
Zakaj ne bi teh podjetij prevzela država? Zakaj ne bi mogla postaviti trdnih temeljev domači industriji, kjer bi se doma predelovale sirovine. Zakaj je vsega tega le tujec zmožen? Pravijo: »Kapitala manjka«! — Saj vendar delo ustvarja kapital, ne narobe. S povečanjem domače industrije, podvojeno izrabo naravnih bogastev bi zrasel domači kapital. S tem bi bilo zaposlenega več domačega delavstva in uradništva. Plače bi bile boljše, z njimi bi rasla kupna moč, od kupne moči bi bila zopet odvisna višina porabe. Večja poraba bi zaposlila več delavstva v industriji, trgovini in tako bi se ustvaril nov, zdrav krogotek.
Zdaj pa delajo baš narobe. Delavstvu in uradništvu znižujejo plače, poraba pada, ker ni kupne moči — industrija in trgovina propadata, a naj večji revež je kmet, ki niti za majhen denar ne more spraviti svojih pridelkov v promet.
Pa še nekaj! Vsako prekomerno delo naj bi bilo prepovedano, naj se po potrebi najame več delovnih moči. Prepove naj se zaposlitev tu-
Služkinje za svojo pravico
Gospod urednik!
Vaš uvodnik v predzadnji številki »Pomagajte jim z dejanjem« se mi zdi prav vreden odgovora.
Ko sem brala letak za »Človeško življenje«, moram priznati, da je tudi mene zabolelo srce. Nisem se hudovala na vas, ker vem, da priobčujete le prevod tega dela, ampak to, da si bo marsikateri mislil, da smo me služkinje sinovom naših delodajalcev na razpolago za utešitev njihovih pohotnih želja, to mi je bil udarec v obraz.
Prepričana sem, da g. avtor ni imel v svojem toll znanstvenem delu namena žaliti koga, vsaj namenoma ne, pa vendar smo ravno me prišle na prvo in tako nečastno delo. Res je, da marsikateri gospodar ali odrasli sin nadleguje svojo služkinjo, toda da bi pa tudi vsak dosegel kar bi hotel in se okužil, to pa menda vendar ne! Jaz v tem pogledu nimam lastne izkušnje, toda že mnogo deklet mi je reklo, da so samo zaradi tega zapustile službe. Da, vse povsod smo ponižane in doživljamo še podcenjevanje in prezir, samo v »ljubezni« ne. O. za ljubezen smo dobre tudi najboljšemu gospodarju!
Ni še dolgo tega, ko mi je pravila moja prijateljica svoj počitniški doživljaj. Bila je sama doma. Prijatelj gospodarja — zelo ugleden gospod — je pač dobro vedel, da so se vsi odpeljali na počitnice, a je vseeno obiskal svojega prijatelja. Ko mu služkinja pove. da je sama doma, skoči k njej, jo zgrabi ko hijena ter jo začne strastno polj ubovati. r-I:le se mu strga ter ga udari v obraz. Lahko si mislite,
kako je bil gospod presenečen, ko je vajen samih uspehov, a jo je skupil pri preprostem dekletu.
Ko je prišel do sape, ji je vrgel v obraz: »Kaj, dekla, pa se mi brani?« — »A tako, ker sem dekla, bi vam morala biti na razpolago?«
Vidite, gospod urednik, tako misli o nas gospod, ki je na visoki stopnji kulture.
Drugi slučaj sem doživela sama. Neki večer (okoli 9. ure) pridem od nekega predavanja domov. Vežna vrata so bila že zaklenjena in ko jih odklepam, stopi k meni eleganten gospod ter hoče v vežo. Mislila sem, da gre h kakšni stranki, pa sem rekla: »Prosim, gospod.« Stopil je za menoj ter me začel kar meni nič tebi nič objemati. »Če greste kam na obisk, pojdite naprej, ako ne, pa pojdite ven, da zaklenem,« sem mu rekla. Nič ni zaleglo, še bolj je silil vame, že kar predrzno. Ker se ga le nisem mogla iznebiti, sem ga pahnila v prsi z vso silo, da se je kar opotekel. Sovražno me je pogledal in dejal: »O, hudiča, navadna služkinja pa tako ,štolc‘!«
»To vas prav nič ne briga, kaj sem jaz,« sem mu še rekla ter ga prav na cesto pahnila. Sreča, da imam močno pest. Ko sem prišla v stanovanje, sem jokaje pripovedovala to doživetje svoji gospe. Tolažila me je, naj si ne jemljem besed tega prostaka tako k srcu. Toda odkrito Vam povem, ni me bolela žaljivka »navadna služkinja«, res da ne, le to, da si mislijo ti »boljši gospodje«, da preprosto dekle sploh nima in ne sme imeti ponosa, ali da bi morala biti še počaščena, da si jo sploh izbere za
svojo pohotnost — to me je tako bolelo, da sem še ponoči na glas jokala.
Le dva primera sem navedla, čeprav jih vem še mnogo, v zagovor služkinj, da še nismo tako moralno pokvarjene, kot si mnogi mislijo. Dosti imam prijateljic in znank, o katerih lahko rečem, da so vse časti vredna dekleta.
Res žalostno, toda dejstvo je, da je med našim slojem precej izgubljenk, toda tudi nanje ne smemo vreči kamna, ker ne vemo, kaj jih je pognalo v vrtinec življenja. Mogoče beda, brezposelnost, slaba služba?
Da, slabe službe, o, teh je mnogo! Predolg bi bil moj dopis, če bi pisala o njih, le toliko omenim, da imamo tudi me tako »dične milostljive« kot je ona beograjska v vašem uvodniku.
Jaz imam, hvala Bogu, dobro službo, dobro gospodinjo, ki me ceni kot človeka, privošči mi razvedrilo in marsikatero prosto uro. Zato pa tudi z veseliem in z ljubeznijo delam, in delo narejeno z dobro voljo ima dvojno vrednost.
Skoda, da jih ni več, da niso vse gospodinje tako pravične, pa ne bi bilo toliko solz, toliko tožba. Prepričana sem, da bi marsikatero danes izgubljeno dekle ostala na pravi poti, ko bi po prihodu v mesto našla v svoji gospodinji drugo mater.
že večkrat sem si mislila, ko bi imela pisateljski talent, pa bi napisala roman, roman uboge služkinje, ki je v življenju užila toliko trpljenja, pa tako malo radosti.
Gospodinjska pomočnica
jih delavcev, uradnikov, Inženirjev itd. Odpro naj se hranilnice, da bo obtok denarja večji! In plače naj se zvišajo!	Gorenjka.
Listnica uredništva
»Gorenjka«! Dvignite pismo po-štnoležeče!
V	prihodnji številki priobčimo še tiste odgovore, ki jih zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli objaviti v tej številki. S tem bo naša za dva meseca odmerjena anketa končana. — Kdor še želi poslati svoj odgovor na poslednje vprašanje, lahko to stori do 16. t. m.
Vzcdno. kupiti!
Sedaj, ko je prišel čas, da si kupite blago za kostum, za plašč, za obleko, je važno da Vas opozorimo na trgovino, ki si je nabavila prav bogato zalogo blaga, ln ki Vas bo v vsakem oziru glede okusa in kakovosti zadovoljila.
Naša znana in ugledna veletrgovina A. & E. Skaberne na Mestnem trgu v Ljubljani si je nabavila zares veliko zalogo kvalitetnega volnenega blaga za obleke in plašče ter nudi gospodu in dami vse, česar išče. Zlasti izbera blaga za damske kostume in plašče je prav bogat«
Blago, ki si ga lahko vsak pri tej stari in renomirani «j*t> ljanski tvrdki neobvezno ogledale, je prišlo s Češkega in Angleškega, kar jamči za prvovrstno in trpežno kvaliteto, prav tako pa tudi za okusne in moderne vzorce. Cen* niso pretirane, nego solidne.
Ne zamudite prilike in stopite k Skabernetu.
fttutodoč?
DINAR
Aspinn-tableta. pa preneha bolečina. Kot zaščito pred ponaredbami nosi vsaka tableta Aspirina utisnjen Bay«rjev kriz.
ASPIRIN
Otl«» |«	Jietf	S	It	fl|l	jf4	1*	'Vili. lf»
A EPOHALNA KNJIGA
besinija
NEREŠENI PROBLEM AFRIKE Cena broš. Kin 30'—, vez. Din 40'—
Narofa se pri založbi:
„DOM“, LJUBLJANA
Mate oglase socialnega značaja računamo po 25 par za besedo, trgovske in podobne pa po 50 par za besedo. Preklici in trgovsko-obrt-niški oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din za besedo. — Za vsak mali oglas Je treba še posebej plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po pošti ali če ima oglas šifro, mora doplačati še 3 Din. — Mali oglasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po poš'ni nakaznici, po poštni položnici na ček. račun »Družinski tednik« uprava, Ljubljana 15.393, ali pa v znamkah obenem z naročilom.
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih Že v kratkem času, če se masira 8 čudežnim eliksirjem »Eau de Lahore«. 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40*—. Po poBti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
Za dečke, močan in udoben,
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
IŠČEM POTNIKA za Slovenijo, eventualno zastopnika, ki zastopa že kateri drugi predmet. Vladimir Jagarič, »Merkur«, veletrgovina papirja, Zagreb, Jelačičev trg 15.
17-LETNO DEKLE s 3 razredi meščanske šole išče primerne službe. Nastopi takoj.
Vsaka beseda 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
Z GOSPODIČNO 19—25 LET, dobro in pridno gospodinjo, ki ima 10—20.000 Din prihrankov, bi se rad poročil. Imam stalno službo pri T. P. D. Dopise s sliko na upravo lista pod šifro »Srečen zakon«.
Za šolo in igro lahek in močan,
POVERJENIKE SPREJMEMO v vseh krajih Dravske banovine, pa tudi drugod, kjer je večja slovenska kolonija: Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »T.ep postranski zaslužek«.
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
HARMONIJA! Pisma nisem dobil. »Sorodna duša«.
MLAD GOSPOD, intelektualec želi spoznati inteligentno gospodično z dežele. Dopise na upravo pod šifro »Solidnost in dobra vzgoja«.
MLAD URADNIK, zaposlen v banki, ambiciozen in delaven, s trgovsko akademijo želi spremeniti službo. Dopise na »Družinski tednik« pod Šifro »Boljši materialni položaj — požrtvovalnost in priznanje v delu«.
SKROMNA 2ENSK A DUŠA išče globokega prijateljstva. Dopise poslat' upravi »Druž. tednika«, šifra: »Resnost 25«.
Doma se spočijte v naših lahkih copatah,
Čevelj iz žameta, jako lep in udoben,
Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
»MERKUR«, VELETRGOVINA PAPIRJA, pi-
sarniških in šolskih potrebščin. Lastna naklada božičnih razglednic, a tudi ostale slavnostne papirnate servijete, krep-papir, svileni papir in ostale papirnate izdelke, ki spadajo v to stroko, imam na skladišču. Cene in pogoji povoljni. Vladimir Jagarič, Zagreb, Jelačičev trg 15, telefon 81-04.
NE RAZMETAVAJTE DENARJA
Kupujte pri nas
Otoinane od ......................Din	410’—
Couch sofe od.....................Din	1200*—
spalni couch od...................Din	1700*—
afrik modroci od..................Din	210*--
TAPETNIŠTVO ZAKRAJŠEK, Ljubljana, Poljanska cesta 17.
KATERI SLOVENEC (SLOVENKA) iz tujine bi hotel dopisovati Iz filatelističnih ozirov? Pogoj: frankiranje pisem z brezhibnimi, po možnosti najnovejSimi in čim bolj različnimi znamkami. Ponudbe na upravo lista pod »Filatelist«.
Zelo eleganten in okusen, za nošenje odličen
Najprikladnejši za gospodinje,
PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina s kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva c. 25.
Vsaka beseda 1 Din. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
POSREDUJEM DENAR na hranilne knjižice vseh denarnih zavodov Rudolf Zore, Ljubljana, Gledališka ulica štev. 12, telefon 88-10. Pismeni odgovor 3 Din v znamkah.
MAKULATURNI PAPIR na prodaj. Vpraša se v upravi »Družinskega tednika«.
OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograjice, triciklji Itd. solidno izdelano in poceni pri S. Rebolj & drug, Ljubljana, Gosposvetska cesta 13, Kolizej.
PREPROSTO DRUŽINSKO HIŠO v Stenjevcu blizu Zagreba, tik železniške postaje prodam za 00.000 Din, 3 sobe, pritikline, vrt. Ponudbe Zdunič Ilačkoga ul. 5, Zagreb.
Lakiran, udoben in eleganten,
Za deževne dneve kupite naše galoše.
Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
ŽUPANČIČEVE ZBIRKE »V zarje Vidove«, »Čaša opojnosti« in »Samogovori« kupim nevezane. Ponudbe s ceno na upravo lista pod šifro »Župančič«._________
DOBRO OHRANJENA LETNIKA »ROMANA«
1029 in 1930, nevezana, kupim. Ponudbe z navedbo cene pod »Roman 1929« na upravo lista.
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
BELE ROKE, kljub temu, da gojite šport in opravljate gospodinjska dela, boste dobili ali si ohranili z uporabo preizkušene »Creine Je fais blanc«. Tuba Din 10*—. Naroča se pri: Nobilior-parfumerija, Zagreb. Iliča 34.
&PANSKI BEZEG, chypre, šmarnica so cvetlice, ki krasno dišč. Parfum iz njih, izredne kakovosti, dobite v lepih luksusnih stekleni* čicah. Cena steklenički Din 30.—. Naroča se pri: Nobilior-parfumerija, Zagreb, Iliča 34.
ESENCA IZ KOPRIV je že davno preizkušeno najboljše in najzanesljivejše sredstvo proti prhljajem in izpadanju las. Slabi in zanemar jeni lasje dobe v najkrajšem času mladostno bujnost in lesk. Steklenica z navodilom Din 30*—. — Naroča se pri: Nobilior-parfumeriji, Zagreb, Iliča 34.
NEPOTREBNIH DLAČIC na obrazu, rokah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro In zanesljivo odkrižate z uporabo »Erbol praška«. To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15*—-. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb. Iliča 34.
Čevlji z gumijastim podplatom, močni in trpežni. Jako trpežen in udoben za vsako priliko,
Za mal’ d’nar ja Joti’ muzke !
Plošče - gramofone iz polj sojamo, zamenjavamo, tja prodajamo in kupujemo
,.ELEKTR OTON“
<1. Z O.
pasaža nebotičnika
Pripraven za blato in štrapac, z gumijastim podplatom,
Za štrapac, lahek in udoben,
POZOR
GOSPODINJE I
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUOOLF VELEPIt
trgovina s kurivom LJUBLJANA VII.
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem!
Dopisujte po našem malem oglasniku!
Kupujte po našem malem oglasniku ! Prodajajte po našem malem oglasniku!
Din 1000'- platan,
ako Vam »Radio Balzam« no odstrani kurjih očes, bradavic.
trde kože, bul itd.
Že dalj časa nisem nič naročil, ker ljudje poskušajo raznovrstna sredstva, a sedaj so se prepričali, da je Vaš preparat še najboljši, in ga zopet zahtevajo. Frane Maček, čevljarna, Dol. Logatec. Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10'— (predplačilo). Na povzetje Din 18'—, dva Din 28—, tri Din 38'—.
RUDOLF (0TII, LJUBLJANA VII
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opasnosti vseh nepotrebnih dlak.
Naročite še danes lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam žal. Dobi se pli po pošti pošlje:
1 stekleni«* za Din 10'— (predplačilo), na povzetje 18'—, dve Din 28'—, tri Din 38'—.
RUOOLF COTli, LJUBLJANA VII
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Ifnberius
nepremočljiv, moški in damski Din 250'—, otroški s kapuco Din 145*—, trenchcoath, inpregniran samo Din 429'—,	pumparce
od 48 Din naprej dobite pri
A. & E. SKABERNE
PRESKERJU, Sv. Petra cesta 14
V	kratkem izide v slovenskem prevodu
Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar. Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek. vsi v Ljubljani.