Književnost. Znanstvo. 63 pisemce in pošlje Pavla h Gavranu. V četrtem spevu dobi Gavran list in zbira vojsko, da oslobodi Abegzado. Stara mati ga pregovarja, naj pusti Tur-kinjico, in pri tej priliki pove mu tudi, da je imel brata Rado, katerega so Turki kot dete ukrali, a brat je imel kakor on zlato svetinjico okrog vratu. V petem spevu pride Ramo po deklico z veselimi svati. Ali ko so šli čez goro Karaulsko, napadel jih je Gavran in oslobodil Abegzado. Minulo je leto dnij. Ko nekoč ni bilo Gavrana doma, udaril je Ramo na njegov grad Prelog, zaplenil Abegzado in ujel Gavrana, kateri je odhitel, ko je to zvedel, brez orožja za njim. Abegzada je skočila v zdvojnosti v vodo Lašvo, a Gavrana je oslo-bodila neka Jelica. Ramo se tudi nekaj spominja o nekem bratu, a stari njegov sluga umre, ko mu bas hoče povedati bratovo ime. Ramo pozove Gavrana na junaški mejdan (dvoboj). Ko sta se dolgo bojevala na liranjskem polju, ranil je Gavran Ramo, a ko se je onesvestil, pregledal mu je rano in pri tem zapazil zlato svetinjico na prsih — in tako spoznal brata. Objameta se in odideta na grob Abegzade, kjer sta se zavezala, da bodeta odslej živela bratovsko med seboj: Brat če bratu ljepo pomagati, Brat se bratu u potrebu nači. To se pripoveduje v šestem in sedmem spevu in završuje z zahvalnico starca puščavnika, kateri hvali Boga, ker sta se brata naposled vendar upo-znala. To je kratka vsebina cele pesmi. Kakor se precej vidi, Abegzada „Nesudjenica" ni niti glavna oseba v pesmi, niti ni hotel pesnik opevati samo nje. Njegov namen je plemenitejši: združiti Hrvate in sicer kristijane z mohamedanci. Zgodovina pokazuje, da sedanji bosenski in her-cegovinski mohamedanci niso naseljenci, nego so nekdanji prebivalci teh pokrajin, največ preostanki Bogomilov. Ker jih ni razsvetljevala luč prave vere, niso se neustrašeno uprli divjim sovražnikom, ampak premenili svojo vero, da ostanejo na svojem posestvu. Jezik jim je ostal isti, običaji isti, le strast in sovraštvo sta se še podvojila, katera sta kipela že preje proti njihovim krščanskim bratom. Tako je ostalo do nedavna, ko jim je krščanska raja postala jeinaka. Res jim je bilo težko odreči se staremu gospodstvu, nu, omika tudi pri njih napreduje, začeli so se zavedati, in mnogi od njih priznavajo se za to, kar so — Hrvate. Pesnik je hotel pospešiti slogo in nam lepo predstavil sovraštvo in boje med rodnima bratoma, katera se pa naposled vendarle premeni v ljubezen. Seveda se to ne bode zgodilo, če mohamedanom naposled ne prisije prava luč sv. vere. — Ta predmet je obdelal pesnik dokaj srečno. Sicer se nam zdi marsikaj čudno in nenaravno (primer ne bodem navajal), vendar treba pomisliti, da je' pesnik peval v duhu narodne pesmi, peval je tako, kakor peva narod. Doslej je popeval na takov način jedini Luka Botič, in njegovo „Pobratimstvo" je v marsičem podobno „Nesuijenici". Tudi* on je hotel v Pobratimstvu, kakor veli Markovič, napraviti most čez prepad, kateri deli hrvaški narod na dva protivna sveta. Na osnovi narodne junaške in ženske pesmi se je napravila tukaj romantična epska pesem, povse v narodni obleki. Pesnik je rabil narodni deseterec in tako bodi. To je naše. Moram reči, da se človeku prsi širijo, ko čuje oni krasni jezik: blagoglasen, jedernat in okrašen. To ti je narodna pesem vpopolnjena, razširjena. Na tem temelju naj bi se razvijalo romantično umetno pesništvo! Pesnik je vsekako jako dobro zadel, koliko v izbiranju predmeta, toliko v načinu pevanja. A ker je mlad, pričakuje hrvaški narod še mnogo od njega. Bog daj, da bi še dolgo bogatil hrvaško književnost! Ostala nam je od lani še jedna knjiga Matice Hrvaške, katero naznanjamo sedaj čitatelju: Plutarhovi izabrani životopisi ^namenitih Grka i Rimljana. Dio prvi. Životopisi ^namenitih Grka. Preveo, uvodi bilješke napisao Stjepan Senc. — 8". Str. 296. Gena za ude „Matice Hrvatske" 1 gld., v knjigarnah 1 gld. 50 kr. Med „prevodi grčkih i rimskih klasika" je ta zvezek deveti. Lani je bila Matica Hrvaška izdala II. del Plutarhovih življenjepisov, letos pa L, jednak po obliki in uravnavi drugemu delu. Mnogo nimamo povedati o tem prevodu; če omenjamo, da se lahko čita, in če še opomnimo, da so posebno poučni beležki na koncu knjige, pohvalili smo to delo in označili ob jednem. Sv. Znanstvo. John Tyndall. Dne 4. m. m. se je ločil s srpana 1820.'leta. Ko se je nekoliko izobrazil, sveta mož, katerega ime je daleč znano v učenem svetu. Pridobil si je slavno ime z neutrudljivo delavnostjo kot raziskovalec, pisatelj in učitelj. Ta mož je bil John Tvndall. Rojen je bil kot sin ubožnih starišev v Leighlin Brighu na Irlandskem 2 1. malega delal je nekaj let pri merstvu in grajenju železnic. Prihranivši si nekoliko denarja, šel je leta 1848. na Nemško, da se je na vseučilišču v Marburgu pri slavnem Bunsenu učil kemije. Tukaj je pa poslušal fiziko pri prof. Knoblauchu, kar ga je nagnilo, da 64 Razne stvari. se je odločil za to stroko. Šel je v Berolin, da se je izobraževal v laboratoriju profesorja Magnusa. Kmalu je tudi po svojih delih jako zaslovel in dobil, povrnivši se v domovino, leta 1853. mesto profesorja na Royal Institution v Londonu. Od tedaj je vedno mnogo preiskoval in pisal. Pečal se je z vsemi deli fizike in povsod je več ali manj pripomogel k napredku znanosti. Angleži so ga v obče imenovali druzega Faradava, ker je bil ravno tako spreten v raziskovanju in imel ravno tako jasno pisavo, kakor ta veliki njegov rojak. Več let Razne Naše slike. V današnjem listu smo poskušali podati celotno ilustracijo znane narodne pesmi „Ravbar". Slike je narisal ob lanski slavnosti zmage pri Sisku slikar Adolf Karpellus. (Izvirnik je last stalne razstave učil na I. m. šoli.) A. K. se je rodil kot sin avstrijskega častnika v Galiciji 1. 1869. Umetniško nadarjenost je podedoval po svoji materi Lahinji. Ker ima jedno oko slabše od drugega, ni bil za vojaški stan, kateremu je bil odmenjen, temveč se je posvetil slikarstvu in je z jekleno pridnostjo pod navodom gg. prof. Gripenkerla in Trenkwalda premagal svojo naravno hibo. V zasebni lasti se nahajajo v Ljubljani oljnate slike njegove: Veličastno vzneseni „Krištof Kolumb", duhoviti „Ribič" (po Prešernu), „Pramloča" in „Mea Kulpa — Mea culpa". Vse slike se odlikujejo po duhoviti skladnji, izrazovitosti obrazov, po preprostem in naravnem kretanju oseb, po vkusnem zlaganju barv in zanimivi, pa ne usiljivi porabi svetlobe. Ker pripravlja mladi umetnik, ki biva sedaj v Parizu, dasi po rodu ptujec, še več podob, tičočih se našega slovstva, utegnilo bi naše bralce zanimati, da sta prav sedaj pri gosp. I. Marijanu na Dunajski cesti razstavljeni sliki: „Pri smrtni postelji" in „Ave Marija". f Josip Freuensfeld. Dne 23. grudna m. 1. je zatisnil oči daleč od drage domovine — v Pragi — Josip Freuensfeld, učitelj v Ljutomeru na Štajerskem. Porojen 19. sušca 1. 1861. pri Kapeli blizu Radgone, učiteljeval je od 1. 1880. nekaj časa v Svetinjah pri Ormožu, sedaj pa v Ljutomeru. Ker je bolehal že dalje za kroničnim želodčnim katarom, šel je bil pred kratkim zdravit se na Češko, a ondi ga je v najlepših letih nepričakovano zajela smrt. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj, posrečili so se je znanstveno preiskoval lednike v švicarskih gorah. Ker je bil dober govornik, povabili so ga neka-terikrat celo v Ameriko, da je ondi imel znanstvene govore. Kot pisatelj je imel veliko srečo. Njegova dela so se hitro prodajala in prevela tudi v druge jezike. Tako so vsa dela njegova izšla tudi v nemščini. Smrti njegove je kriva zmota njegove žene. Bil je nekaj obolel in žena mu je po zmoti dala nekega strupa mesto zdravila. Bolnik je zmoto hitro spoznal, ali nobena protisredstva mu niso mogla več rešiti življenja. /. P. stvari. mu navadno zlasti mladinski spisi. Pisal je za družbo sv. Mohorja in v razne liste pod imeni: Radinski, I. K. Klemenčič, Svojmir, Devojan. Njegovo knjižico „Venček pravljic in pripovedek" smo omenjali lani v listu; izdal je poleg tega 1. 1885. še knjižico „Mladini". Naj mirno počiva vneti domoljub ! Železnico za ladije namerjajo v kratkem narediti v Ameriki in sicer čez zemsko ožino pri Chignectu v severni Ameriki. Da ne bode treba voziti se okrog Nove Sotlandije, kjer je morje jako nevarno, prevažali bodo ladije po železnici. Dvigali jih bodo na železnični voz z močnimi (hidravl-skimi) stroji, potem pa jih prevažali po tiru, ki bode 12 metrov širok. Srebro. Da ima srebro dandanes mnogo manj cene nego nekdaj, ve vsakdo. Srebrnega denarja je povsodi dosti, a včasih so ga ljudje skrbno hranili. Vzrok je ta, da pridobivajo dandanes mnogo srebra, leto za letom več, in sicer zlasti od 1. 1878. sem. Američan Leech kaže, da se je pridelalo 1. 1878. srebra za 7 3l/y milijona dolarjev (dolar nekako pet kron), 1. 1888. že skoro 109 milijonov, 1. 1891. pa že za 141 milijonov. Tako je padla cena srebru v tem času za dobro tretjino. Stvar je zanimiva za vsakoga, vesela pa zlasti za pasarje, ki delajo srebrne posode, in za — fotografe, ki porabijo mnogo srebra.- Most čez „Canal la Manche", ali med Francijo in Anglijo. Kako bi zvezali Francijo in Anglijo s tako potjo, ki bi bila tudi za železnice in pešce, na to mislijo že dolgo. Poslednji načrt je ta, da bi napravili velikanski most na 72 velikih kame-nitih stebrih, ki bi bili v vodi, nad vodo pa na jeklenih obokih, narejenih po vzgledu Eiffelovega stolpa v Parizu. Stroški bi bili 320 milijonov goldinarjev. Mislimo, da se to pač še ne zvrši kmalu, posebno ne iz političnih vzrokov. R. G. St.