m
Ksaver Meškof Nazaj v planinski raj.
Obstal je zlati ur obroč
in duša je drhtela,
in ves kot sneg ji bil obraz.
Z objemom enim oči te
vesoljnost so prepregle
in rekle svetu: „Lep si, stoj!"
In vendar, vendar te roke
v življenju niso segle
po eni slasti, brate moj . . .
Oton Zupančič.
L
Nazaj v planinski raj.
en zel srce sanja: Raz nebo luna sije, v gore sprevod se vije in pesnika spremlja, ki spe nazaj, nazaj v planinski raj.
Zapušča dol in breg, kjer pozni cvet dehti še, spev ptičji se glasi še; goram preti že sneg — zakaj nazaj, nazaj v planinski raj?
Solnčan dolinski svet, zapušča vinske griče, in nič ga več ne miče njih južni sad in cvet in spe nazaj, nazaj v planinski raj.
In to mu ni več mar, da dragi srčnovdani želijo vsi: „Med nami ti prostor daj grobar!" On spe nazaj, nazaj v domači raj . .
A ni to sen le zel! Res v ljubljene planine, tja v tihi mir očine spe pevec onemel. Sprejmi nazaj sinu, planinski raj! . . .
Ksaver Meško.