Ko se je ustvarilo vojaško sodelovanje v jugoslovanskem okviru in se je pokazalo, da se hočejo tudi posamezna osvobodilna gibanja združiti v zvezo osvobodilnih gibanj Jugoslavije, je poslalo nujno, da proces preorientacije iz samoslo-venstva v zopetno jugoslovanstvo pospremimo z jasno in javno izjavo, z manifestativno opredelitvijo, ki bi razglasila načela novega jugoslovanskega sožitja in enkrat za vselej vzpostavila gospodarska in politična poroštva zoper kakršnokoli izrabo. Če tega ne bomo storili, bomo kljub pudarjanju federacije zapluli v nevarno smer centralistične restavracije. Zato čutim, da je treba idejo novega sožitja južnih Slovanov približali Slovencem prav prepričljivo in previdno, se pravi z rezervami, ki smo jih dolžni sebi in svojim zgodovinskim izkušnjam.
(Edvard Kocbek, Listina. Iz razmišljanja po kočevskem zboru, 1943)
. Za Slovenijo lahko pomeni program razvoja tudi nekaj več. Gre za to, da na osnovi programa okrepimo elemente političnosti in državotvornosti ter premagamo občutek majhnosti. To so vprašanja, ki so v sedanjem trenutku zelo pomembna in odločilna. Centralizem in odtujevanje sta preživela načina preteklega obdobja. V svojem razvoju smo dosegli stopnjo, ko gradimo v Jugoslaviji kakovostno nove odnose, v katerih dobivajo poleg organiziranih oblik združenega dela še posebno mesto nacionalne skupnosti. Na republiški in zvezni ravni gradimo novo državnost, ki raste iz naših specifičnih razmer, interesov in potreb ter mora biti samoupravna po. nastanku in vsebini.
(Komisija za družbene ekonomske odnose pri CK ZKS, Teze o idejnopolitičnih osnovah za izdelavo programa družbenoekonomskega razvoja SR Slovenije. Iz uvodnega razmišljanja, 1968)
Nacionalno čustvo ni zgolj muzejska, romantična, hejslovan-ska zavezanost svoji tradiciji, svoji zemlji, zgodovini. Naci-~ onalno Čustvo ni samo priklenjenost na svoj košček zemlje, niso korenine, ki smo jih pognali tukaj in nas zavoljo tega obvezujejo k »ljubeznin do svojega naroda. Tudi ni samo intimno in samo s seboj in v sebi potešeno prepričanje o svojem plemenu, o njegovi neuničljivosti, ki narekuje spoznanje o preseganju družbenopolitične aktualne problemati-_ke. Ni nikakršna nadtvarna, poduhovljena kategorija, ki se obrača vase in zase. Nacionalno čustvo ne dovoljuje spoznanja o celostnosti, ki presega vsak angažman.
Avtentična vednost o sebi in svetu danes ne more dovolje-'z vati takšnih miselnih izhodišč. Pravo nacionalno čustvo ne more in ne sme biti obeleženo s samozadovoljstvom in lagodnostjo. Svojo bitnost mora narod dokazovati s sredstvi —.■.poUličnega boja. ki je v teni trenutku edini možen. Dogodki v svetu nam dokazujejo, da postaja nacionalno čustvo gibalo mnogih akcij, ker je močnejše od ideologij in ekonomskih sistemov. Svojo moč projicira navzven, v družbo, v politiko, v dnevno dogajanje, samo sebe neprestano presega in zado-biva široka obeležja. Pojmovanja o nacionalnem čustvu, ki je samo v sebi potešeno, bo mogoče sprejeti šele tedaj, ko bo življenjska resničnost in dejanskost spoznana po »ob-jektivni razvidnosti!/ (ekonomsko, kulturno, politično itn.), dokazovala, da smo se narodnostno uresničili in potrdili. Tedaj, ko bo vsak izmed nas uvidel, da ni več nobene potrebe po preseganju stvarnega reda in stvarnih razmerij.
Spričo teh neizogibnih spoznanj moramo slovenski študentje eksplozivno, vendar odgovorno in stvariteljsko, kadar je treba, reagirati na vsako negacijo naše narodne biti, kjerkoli se pojavlja ali se bo pojavila. Ne oziraje se na to, odkod in zakaj prihaja. Ne smemo namreč pozabiti na čisto enostavno dejstvo, da naš narod bo (obstajal, živel), dokler »bomo«. »Bomo« pa le tedaj, če bomo borbeni in ustvarjalni, nonkon-formistični in zavzeti.
Ko letos bolj ali manj neprizadeto spremljamo obletnico prvih slovenskih taborov, ko se spominjamo kočevskega zbora in zasedanja v Jajcu, ki sta Slovencem zagotovila državotvornost in zdravo uresničevanje svoje narodne samobitnosti, slovenski študentje ne smemo pozabiti, da se zgodovina naše državnosti ni začela in končala ob teh resnično pomembnih mejnikih. Zgodovinski dogodki Se izraziteje terjajo od nas akcije, tehtanje svojih odločitev in prepričanj.
Izhajajoč iz načel, ki temeljijo na svobodnosti in sproščenosti ■ posameznika, pa ga zato Se močneje zavezujejo, moramo biti udeleženi. To je neizprosna nujnost. In odgovornost.
DRAGO JANČAR
MARIBOR LETNIK IX.
St. з
28. 10. 1968
poti plenum odbora ZŠ MVZ
Želimo organizacijo, v kateri se ne bomo počutili tujci
Na petem plenumu odbora ZS MVZ, ki je bil 17. 10. 1968, so udeleženci razpravljali o novi zvezi študentov, in to na podlagi predloga koncepta nove ZS. Do tega plenuma je bilo sestavljenih na kupe takšnih in podobnih predlogov za koncept o novi zvezi študentov oz. o novi skupnosti slovenskih študentov. Da se študenti za ta predlog zanimajo, pa je pokazalo večurno živo razpravljanje o tem na plenumu. Predlog koncepta, ki so ga člani plenuma od točke do točke potanko predelovali, seveda ni še nič dokončnega, nič hermetičnega. Po plenumu bo odbor ZS razmnožil ta koncept s popravki in dopolnitvami v tolikih izvodih, da si ga bo vsak študent lahko dodobra ogledal. Prav ob tem se bomo lahko študentje aktivno izkazali, zlasti še ob misli na to, da niso bile upoštevane vse zahtevane možnosti v juniju, in ob misli, da bi nova slovenska skupnost študentov pomenila nov korak k uresničevanju slovenske narodne bitnosti.
Za sestavljalca koncepta (in seveda za vse slovenske študente) je uresničitev nove skupnosti slovenskih študentov zelo važna, saj sedaj slovenski študentje ne moremo enakopravno sodelovati v centralnem odboru ZSJ niti enakopravno odločati. Ze sami pogoji so različni in z ozirom na to hočemo ustvarjati svojo politiko.
V novi zvezi študentov je eno zelo važnih načel, da bi študente na kakršenkoli način čimbolj angažirali, saj študent ne sme in ne more biti samo sita in samozadovoljna gmota. Študentje se naj vključijo v ZS, da bodo tam lahko resnično delali in s tem potešili svoj angažma, saj v konceptu pravilno piše: »Vsak študent v okviru študentske skupnosti ima enake možnosti za uveljavljanje svojih idej... Edino pluralizem idej v okviru študentske skupnosti bo pogojil dialog in razgibal študentsko aktivnost.«
Iz koncepta je razvidno, da je sestavljalce vodila težnja po izključitvi ZS od nekaterih družbenopolitičnih institucij (npr. ZM, ZK, SZDL). Tudi po mnenju nekaterih članov plenuma bi se študentje radi otresli varuštva vseh institucij, ki tako ali drugače avtoritativno nastopajo znotraj ZS. Idealna bi bila takšna skupnost slovenskih študentov, kjer bi se študenti (komunisti in nekomunisti) borili z argu-meniti (ne pa z avtoriteto). Uveljavijo naj se samo tisti, ki so sposobni zagovarjati in izpolnjevati svoja argumentirana načela.
Živa razprava se je razvnela ob akcijskem programu predloga koncepta nove ZS, kjer piše: »Prizadevati si moramo za vzpostavitev ustvarjalnega in enakopravnega dialoga s študentskimi gibanji v svetu, predvsem z - novo levico« ter s študenti v jugoslovanskih visokošolskih centrih, ki bo obogatil naše programe z novimi idejami. Predvsem korist dialoga z »novo levico« lahko preraste študentski okvir. Zavedati pa se moramo, da enakopraven dialog brez jasnega koncepta, močnega idejnega jedra in popolne odprtosti ne bo mogoč.« Nekatere prisotne je mučila misel, kaj sploh je »nova levica«. Iz koncepta namreč ni razvidno, kaj bi naj bila oziroma kakšen program in ideje bi naj imela, »nova levica«., Nekateri člani plenuma so bili mnenja, da je »nova levica« radikalnejša od najbolj radikalnih institucionaliziranih organizacij, strank in partij na zahodu.
Toliko glede idejnega predloga koncepta nove skupnosti slovenskih študentov. Ko pa bodo in če bodo študentje ta koncept sprejeli, pa bo zahtevala nova skupnost slovenskih študentov precejšnje reorganizacijske spremembe, s katerimi pa si še sami sestavi j alci tega predloga koncepta nove ZS niso na jasnem.	OLGA CERlC
OPRAVIČILO:
Tovarišu Miroslavu Slani se opravičujemo, ker je bilo njegovo ime na lepljenki v prvi številki pomotoma odrezano.
SPOROČILO BRALCEM:
K sodelovanju vabimo vse, ki menijo, da lahko z argumenti in zdravim razumom nasprotujejo stališčem v kateremkoli sestavku, ki ga objavimo. Menimo, da je treba v Katedri najprej uveljaviti načelo pluralizma, za katerega se zavzemamo. Smo za JAVNOST mnenj in prepričanj. Nasprotujemo vsakemu zaplotniškemu obrekovanju in kavarniškemu načinu diskutiranja.	Uredništvo
LIST MARIBORSKIH ŠTUDENTOV IZDAJA ODBOR ZS MVZ
KATEDRO UREJA UREDNIŠKI ODBOR:
OLGA CERlC, DRAGO JANČAR, IVO RllDOLŽ,
BRACO ZAVRNIK. JANEZ GUJT, BOGO CER1N (FOTOREPORTER) GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO JANČAR TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN ŽMAVC SEKRETAR: ERVIN HARTMAN
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: ŠTUDENTSKI DOM, Ob PARKU 5 — TEL. 82004 CENA IZVODA 50 PAR (LETNA NAROČNINA 10 ND. 7.A USTANOVE IN PODJETJA 15 ND) — ŽIRO RAČUN 518-678-548 NENAROČENIH SLIK IN ROKOPISOV NE VRAČAMO
skozi
pe
riskop
'V 10. številki Dialogov smo lahko na zadnji strani prebrali sestavek z naslovom NASI GRAŠKI ŠTUDENTJE. Citiramo: »Gradec (avstrijski Graz) se polagoma spet pojavlja kot kraj, kjer študirajo slovenski visokošolci. Ljudski glas ve povedati, da jih je letos že približno petdeset. Iz različnih vzrokov: ker ceneje študirajo, ker bliže študirajo, ker jih ne pestijo razne študijske omejitve, kot jih doma. Ali se za te študente kaj zanimamo? Ali Zveza študentov Jugoslavije kaj skrbi zanje? Bodo naši v Gradcu obnovili tradicijo nekdanjih slovenskih akademskih društev? Pa mislimo ‘kaj na to, kako jih bomo po študiju vključili v naše življenje?«
Menimo, da ne bo popolnoma držalo tisto o cenejšem študiju in študijskih ugodnostih. Zdi se nam namreč, da je vmes tudi nekaj provincialnega snobizma. Na vprašanje, kako skrbimo zanje, pa bo dal verjetno odgovor odbor Zveze študentoy mariborskih visokošolskih zavodov. Ljudski glas pa ve povedati tudi, da mariborski akademiki v Gradcu niso nič kaj preveč zavzeti za obnavljanje tradicij naših nekdanjih akademskih društev, pa tudi to, da gospodiče ne zanima preveč, kako in kaj je z zvezo študentov Jugoslavije itn.
ftavzven mimoidoči! Kdaj pa kdaj, vas ponižno prosimo, se lahko udeležite tudi kakšnega plenuma, razgovora ali seje ali prireditve, ki so odsev dela študentov v ZS. Vabljeni so tudi predstavniki pedagoško znanstvenega sveta.
2e pekaj študentov je zadrugi študentov predložilo zanimiv predlog, da naj bi zadruga »popestrila« svojo že tako pestro dejavnost. in odprla otroškovar-stveni oddelek za otroke študentov. Zadruga je ta predlog začasno spravila v predal in bo počakala, ko bodo zgradili še en stolpič za študentke in študente.
Kako dobro je to, da so v samoupravnem procesu na šoli vključeni tudi študenti, nam zgovorno potrjuje izjava direktorja višje ekonomsko komercialne šole, kako vljudno morajo prosjačiti študente, naj se udeležujejo sej sveta letnika. Vendar pa sama udeležba še vendar ne pomeni
samoupravlj an j a!
Na- pedagoški akademiji pa včasih želo enostavno rešujejo samoupravlj alnl proces med študenti, saj so izvolili v samoupravne organe tiste, ki so se najmanj branili in jih je bilo najmanj slišati
Sporočamo vsem, ki- so navadno zelo na trnju, kadar Študentje napovejo demonstracije, da demonstracij zaradi (ne)tople vode v novem študentskem domu ne bo. To je bil drastičen primer študentskih demonstracij, ki ga je predložil član plenuma. Pobude za to in obenem strah je dobil ob osnutku koncepta nove zveze študentov, kjer so (neumestno,.4)0 njegovem mnenju) tudi študentske demonstracije navedene kot način uveljavljanja študentskih stališč.
Skupina mladih literatov v Mariboru se čuti ogrožene in meni, da je njihov humanizem, prizadet zaradi izdaje Kataloga, zato snuje nekak Antikatalog. Zgleda torej, da bo prišlo še do enega cirkusa.
Uredniški odbor je skupaj z odborom zveze študentov sklenil, da bo Katedro v kratkem začel ureja-h redakcijski kolegij, nekakšen •azširjen uredniški odbor. Ta reso-bor. Ta resolucija je Bila predlagana in sprejeta zavo-
Kljub temu, da zadnje čase zelo dosti govorimo o novi skupnosti slovenskih študentov, je odbor zveze študentov MVZ dal natisniti študentske izkaznice po sta-: rem in v srbohrvaščini. Pravijo: previdnost je mati modrosti!
ljo tega, 'ker so .nekateri očitali Katedri enostranost in zagledanost vase. Seveda bo razširjeni uredniški odbor delovno telo. Člani bodo sodelovali tudi kot aktivni publicisti. Verjetno bo že naslednja seja. predsedstva določila člane' redakcijskega kolegija.
Precej časa se je razpravljalo na vseh mogočih in nemogočih forumih o opravičljivosti obstoja višje stomatološke šole v Mariboru. Dovolj dobro so nam znani -rezultati, bolje rečeno posledice teh razpravljanj. Zato pa vsaj vi študentje, ki ste poslednji izj »rodu diploihantov« na tej šoli, vsaj vi se izkažite v teh zadnjih vzdihljajih vaše šole s svojo aktivnostjo, s svojo prisotnostjo zdaj in tukaj. Ne izgovarjajte se na aktivnost znotraj šole, ne bodite
Vsak dan (od ranega jutra pa do poznega večera) je kegljišče pred novim študentskim domom zase-' deno. V zadnjem času se je zanimanje za to »športno panogo« zelo povečalo zaradi sodelovanja predstavnic nežnega spola.
Predsedstvo zveze študentov 'Jugoslavije je sklicalo sejo, kjer bi naj obravnavali vprašanja, ki se nanašajo na reševanje in Tealizi-ranje junijskih študentskih za-i htev. Na geji bodo govorili tudi o svetovnem festivalu mladine in študentoV v Sofiji in o aktualnih Vprašanjih reforme visokega šolstva v Jugoslaviji.
. . j m - j m ii hi mi ii ‘J i i i n p?«.-
še ena alternativa
Biti prisoten, gibati se, živeti, delati in uravna-i vati svojo akcijo, ki želi ШЦ ustvarjalna, znotraj '< Institucionalizirano ukrojenega sveta, obenem pa r kategorično postavljati imperativno-zahtevo po temeljni, revolucionarni spremembi tega istega - sveta, je žalostna alternativa. Prvo je lahko brez-
• osebno manipuliranje, drugo anarhistično roh-nenje zoper vse in vsakogar, kar je v skrajni konsekvenci z vidika funkcionalnosti enako pr-
, vemu. Pristajanje na dani in dograjeni in dokončno urejeni svet. Kakor hitro pa želimo stvarnost presegati in spreminjati, smo se primorani vprašati^ po principih ali celo načinih,
: ki bodo naravnali našo akcijo, da se ne bomo vedno znova soočali z zastavljeno alternativo. Naše kritično motrenje je vselej razpeto med splošnim in konkretnim, med impresionističnim in analitično-strokovnim načinom »obravnava-
• nja«. S pomočjo analitičnega ali tudi partikularnega načina kritike obstoječega, počasi in vztrajno lezemo naprej (v sferi »ekonomskega«, na
j primer), če gledamo z vidika čisto socialne determiniranosti, z vidika tega trenutka, tega danes in tukaj, ki ga živimo. Ce sprejmemo to možnost kot edino, dejansko, kot edino možno, lahko rečemo, da je impresionistično in posplošeno obravnavanje stvarnosti le stopicanje na mestu. Seveda pa je evidentno, da je ugotavljanje tako . nevzdržnega protislovja mogoče le zavdljo nezrelosti neke sredine, ki ne more in ne zmore v svojih interpretacijah preseči okvira, ki jim je bogsigavedi zakaj in kako določen in vanje same trdno zazidan. Se teže je, kadar je ta okvir uokvirjen z drobno špekulativno miselnostjo, s hipokrizijo... kadar pričakuje povsbd in vselej samo sebi in svojemu modusun mišljenja in čustvovanju ustrezajoče miselne projekte.
Takšen okvir dojemanja in razumevanja stvari okrog sebe in v sebi, seve. ne zmore preseči in doumeti. Tudi tega ne, da vsakdo izmed nas, ki še ni vkovan v proces brezosebnega opravljanja, izvrševanja, kreira zgodovino v najširšem pomenu besede. Da je vse, kar stori in reče in napiše, del tega poslanstva. Ko delujem tukaj in danes, sem. vedno, in povsod, pravi Edvard Kocbek v Listini. Gotovo pa ta misel velja le za one, ki še niso pristali na že omenjeno brezosebno »oprav1-S ljanje«.
j Ce se torej deklarativno izrekam za zahtevo po preobrazbi našega danes in tukaj, moram ta trenutek nenehno presegati. Ce ga hočem presegati, se moram boriti in upirati. Tako se uresničujem. v
Metode so takšne in drugačne, nikakor pa njihova oblika ni vesoljnega pomena. Odvisna je od prostora in časa, kjer delujem in živim. To seveda še ne pomeni, da moram upoštevati institucionalizirani ustroj sveta, ne morem pa ga odmisliti, ker brez tako urejenega sveta ne morem biti. Obstoj takšnega sveta je potreben v prvi vrsti zavoljo tega, da me neprestano opozarja, da se mi vsiljuje, da mi dokazuje, kako sem utesnjen in odtujen, kako se moram upreti in upirati. Seveda pa s tem, ko mi je jasno KAJ moram, še nisem ničesar dokazal ali ugotovil, kaj šele razrešil. Ne vem namreč, KAKO naj uresničujem ta svoj KAJ.	1	•
Poglejmo konkretno. Primera je sicer nekoliko banalna in sama v sebi ,nezadostna, vendar mi kot človeku, ki se uresničuje Skozi politiko kot
• politično bitje (po Ruplu), ta trenutek najbolj ustreza.
Francoski in beograjski študenti so se borili na barikadah, slovenski smo se pogovarjali z vlado. TAKRAT smo se borili za takšne ali drugačne ^spremembe. Kontinuitete pa nismo dosegli. Ne gre za kontinuiteto v smislu nenehnega angažiranja in politizacije, marveč za kontinuiteto borbe, ki je sama v sebi potešena.
Izhodiščna alternativa torej' ni postavljena v brezzračni prostor. Implicira vprašanje naše človečnosti, našega odnosa do politično urejenega sveta.
" Seveda ostajam nedomišljen. Rad bi, da bi me kdo. dopolnil ali zavrniL	D-	J.
UREDNIŠTVU KATEDRE MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
odgovor olgi čerič in riku vračko
Prosim, da v skladu z zakonom o tisku objavite v prvi naslednji številki Katedre naslednji odgovor na sestavek: Beseda dve o vesti in zavesti
X
novinarjev radia Maribor, ki je bil objavljen v
2.	številki Katedre, dne 14. oktobra 1968.
V omenjenem sestavku obravnavata Olga Cerič in Riko Vračko moje »moralrte kvalitete«, mi očitata, da sem v spornem sestavku Koga naj prevetri in odpihne študentski veter, objavljenem v mariborskem feljtonu, dne 8. oktobra 1968, razčlovečil samega sebe ter vse pisanje podredil svojim zasehniškim mešetarskim ambicijam. Nadalje pravita, da je najhujši očitek mojim »moralnim kvalitetam« to, da sem v času, ko sem bil glavni in odgovorni urednik Katedre (od 1. oktobra 1967 do 31. junija 1968) nosil posamezne članke, ki bi bili »neVarni« za mojo uredniško in novinarsko eksistenco, brez pristanka uredniškega odbora na vpogled raznim možem, ki so angažirani v družbenem življenju.	»
O lastnih »moralnih kvalitetah«, žal, ne morem sam razpravljati; je že tako, da ni važno, kaj misli človek sam o sebi. O honorarju, ki sem ga ^prejemal kot urednik Katedre, pa naj izjavim le to, da si ga nikoli nisem sam določal, niti ga sam jemal lz katerekoli blagajne. Honorar je določal odbor zveze študentov mariborskih višjih šol.
Kaj sta hotela avtorja s sestankom v Katedri doseči, je razvidno takoj, saj v vsem sestavku ni niti besede o spornih vprašanjih, ki jih je obravnaval sestavek v mariborskem feljtonu (6. oktobra 1968). Takoj je razvidno tudi dejstvo, da želita s tem preusmeriti razpravo na drugo področje. Vprašanja o posojilih nista avtorja razložila niti v izjavi Zadruge študentov in dijakov, objavljeni v feljtonu 13. oktobra 1968. niti v drugi številki Katedre, 14. oktobra 1968.	✓
v Kljub večkratnim izjavam odgovornega urednika radia Maribor, sta navedla v Katedri NERESNIČEN podatek, saj sestavka »Koga naj prevetri in odpihne študentski veter« sploh NISEM PISAL JAZ.
S tem sta torej Olga Cerič in Riko Vračko načela
vprašanje moralne odgovornosti novinarja za sestavek, ki ga le-ta sploh ni pisal.
Darko Pašek
V Mariboru, 17. oktobra 1968
pripis
Kar v začetku naj poveva, da se naj ne sklicujejo na zakon o tisku tisti, ki ga sami ne spoštujejo. Uredništvo Katedre nama je dovolilo, da sva v odgovoru Darka Paška uporabila takšno metodo kot radio Maribor, ki je iz izjave Zadruge objavil samo izvleček.
Na koncu tega izvlečka pa je radio Maribor dodal svoj pripis, ki pa je bil namig na »nekakšen primanjkljaj« (saj ga sploh ni, ker je ob pregledu blagajne bil ugotovljen višek) in na »neupravičena« posojila. Za ta namig nima radio Maribor nikakršne osnove. Naj pa poveva še to, da je med »neupravičenimi« posojili, ki smo jih dajali prenekaterim drugim študentom, všteto tudi posojilo Darka Paška (900,00 N din). Za naju ni to noben izgovor, ko pravi Darko Pašek, da si ni sam jemal denarja iz blagajne. Oh, ti preproščina! Kaj Darko Pašek ne ve, da je tisti prav toliko kriv, ki daje v malho, kot tisti, ki jo drži. Darko Pašek opravičuje sestavek radia Maribor s tem, ko pravi, da on ni avtor. Res je, da nam odgovorni urednik na večkratno zahtevo ni hotel povedati avtorjevega imena in se je vedno izgovarjal, da za vso zadevo odgovarja sam. To nama je tako jasno, da odgovarja odgovorni urednik. Vendar se z ozirom na to opravičujeva, ko sva imenovala za avtorja sestavka Koga naj prevetri in odpihne študentski veter Darka Paška. Torej ni avtor, ampak je akter tega sestavka, kar pa ne zmanjšuje njegove odgovornosti. Misliva, das Darko Pašek tega ne bo mogel zanikati, saj je sam izjavil odboru zveze študentov, da če ie-ta ne bo naredil reda v zadrugi, bo to storil on sam po radiu.
Razprave o poslovanju zadruge ne nameravava speljati drugam, niti ne nameravava dajati nobenih izjav v opravičilo poslovanja zadruge, saj smo že v odgovoru radiu Maribor pojasnili, da doslej zadruga še nima v rokah nobenega uradnega in dokončnega dokumenta (razen dveh zapisnikov, od katerih se drugi močno razlikuje od prvega).
Kot sklep polemike pa naj napiševa besede nekega univerzitetnega profesorja iz Ljubljane, ki je z ozirom na sestavek v feljtonu rekel: »V Mariboru se zopet gredo provincialne mrhovinarje«.
Olga Cerič Riko Vračko PRIPIS K PRIPISU: S tem Katedra zapira svoje strani nadaljnji polemiki o vprašanjih, ki zadevajo odgovornost vodstva Zadruge študentov in dijakov ter »vest in zavest novinarjev radia Maribor«. O tem vprašanju bomo pisali, ko bo služba družbenega knjigovodstva izdala odločbo.
Uredništvo
ljudje radi bero katedro zastonj!
Prcc! nekaj leti se je eden naših sodelavcev sprehajal po nekaterih zahodnoevropskih prestolnicah in na svoje veliko začuden te opazil pulte naložene s časopisi in zraven majhno škatlo za denar. V svoji jugoslovanski duši je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Seveda, nikjer daleč naokoli ni bilo prodajalca teh časopisov Ljudje so si sami jemali časopise in metali denar v pripravljeno škatlo.
Ker so sodelavci Katedre znani kot izredno bistri ljudje, ni bilo treba sklicati simpozija o prosti prodaji lista, temveč smo brez oklevanja (žc pred Jeti) postavili na Partizansko cesto mizico z nekaj izvodi Katedre in dodali še škatlo za denar Naš urednik pa je celo žrtvoval svojih zadnjih pet kovačev, da bi ljudje vedeli, kam je treba metati denar. Poskus je popolnoma uspel Nekatere priče so pozneje izjavile, da ie ob 18. uri mizica še vedno obstajala, vendar smo ob 19. uri našli samo še škatlo, v kateri je bil lep pisan kamenček, ki smo ga pozneje podarili Katedri za geografijo na pedagoški akademiji.
Vendar se nam vera v naše blago ljudstvo ni zlomila. Bivše dogodke smo pripisali huliganom in letos postavili kar tri samopostrežna mesta za naš časopis. Pred narodno banko v Slovenski ulici, pred Modno hišo in v garderobi samopostrežne restavracije Center.
Ker še mizice niso bile odpisane iz naše knjigovodske evidence prosimo braice, da malce pobrskajo na podstrešjih in poiščejo kakšno odsluženo mizico, kaiti v poznih večernih urah nismo mogli najti nobenega sledu o mizicah. Katedri in denarju.
Upanja v uspeli pa Še vseeno nismo Izgubili, saj smo prepričani. da so ljudje Katedro vsaj prebrali in s tem obogatili svojo socialistično zavest.	N. Šoštarič
nekaj pripomb k osnutku kulturnega koncepta mariborske regije
ivo rudolf drago jančar
DELAVSKI RAZRED, SAMOITRAVLJANJE IN KULTURA
Zasedanje je bilo sklicano z namenom, da se poda idejni projekt nadaljnjega delovanja kulturnih institucij s poudarkom na večjem pritegovanju širših slojev v kulturo. Ugotovljeno je bilo, da je usmeritev kulturne akcije med širše plasti prebivalstva nujna potreba sedanjega družbenega obdobja in temeljni pogoj za uveljavitev samoupra\£-ne družbe, ki jo uresničujejo in oblikujejo le kulturno bogati in razgledani posamezniki. Podan je bil pregled sedanjega dela kulturnih institucij, kritična ocena njihovega dela in analiza sedanjega stanja. Zasedanje ni bilo sklicano z namenom, da da neko avtoritativno sodbo in obvezna navodila za bodoče delo, temveč da sooči ljudi s problemi in spodbudi k njihovem reševanju. Posamezne misli so take, da bi njihovo dosledno izvrševanje samo po sebi povzročilo kup novih problemov, poleg tega pa ne bi bistveno pripomoglo k reševanju starih.
Kakor je bilo pravilno ugotovljeno, da se institucije preveč zapirajo v ozke kroge, da jim do zdaj ni uspelo pritegniti širšega kroga ljudi, da imajo realne možnosti za svoje delovanje in popolno pokrivanje kulturnih potreb regije. Tako je bilo nepopolno raziskano, zakaj je do tega prišlo. 2al morajo danes posamezniki v teh institucijah porabiti levji delež energije za posle, ki sami po sebi nimajo nobene zveze s kulturo.
Nenehni lov za denarjem, gora povsem administrativnega dela, negotovost proračunskih sredstev, včasih prav ostro postavljeno vprašanje obstoja, to so faktorji, ki one-^ mogočajo močnejše in bolj smiselno delovanje. Institucije so bolj ali manj zaprte, v njih je samoupravljanje često samo formalni obred v čast našega sistema, vprašanje pa je, ali nima to korenin prav v nenehni zunanji ogroženosti.
Ce hočemo pritegniti širše množice v kulturne sfere, moramo najprej obračunati z nekaterimi pojavi, ki kakor senca spremljajo vse naše sedanje delo na tem področju Razčlovečenje umetnosti se ne pojavlja samo pri nas, temveč je množičen pojav v vsej svetovni kulturni sferi. Pri množici komercialne literature, komercialnega programa televizije, filma in radia, ljudje kratko malo niso več prisiljeni zaradi krutega dolgočasja sodelovati in sprejemati vsega, kor se na kulturnem področju dogaja. Kriteriji so se zaostrili, žal pa se kvaliteta ni ustrezno izboljšala. Kolikor želimo stopiti pred delavce, moramo imeti jasen in kvaliteten program, ne pa neki čiru miru, ki ga malomeščan še prenese.
Prav nesmiselno je tolikšno poudarjanje 'angažiranosti. Dela, ki ne bi bilo angažirano, kratko malo ni. Postavlja se samo vprašanje, v kateri smeri je angažirano in kako je ta angažma podan Naša družba je bolj ali manj demokratična, pa bi naj zato dopuščala čim večjo svobodo pri izbiri angažmaja.' Na zasedanju se je izkristaliziralo mnenje, da naj komunisti bolj zavzeto delujejo v domeni kul* ture. Mislim, da komunistov v kulturi že doslej ni manjkalo. Zal vemo. da vsako delo pri nas izpodbudi ogromno kritikov, intrigantov in podobne »golazni«, pa prav zato mnoge zrele in preproste zadeve pod vplivom avtorjeve avtocenzure pridejo na papir v oblaku fraz in izmikanj, tako da pritegnejo samo nekaj izredno potrpežljivih bralcev, nikakor pa ne množice, kot bi bilo zaželeno.
Morda bi razčiščenje pojmov v sami ZK sprožilo pravi aplavz dobre in problemsko bogate angažirane umetnosti. Menim, da bi bilo potrebno bolj poudariti racionalizacijo kulturnih institucij. Primeri, ko lahko kulturna ustanova reagira hitro, ažurno in dokončno, so, žal, še silno redki. Dogovarjanje, debate in podobno sicer preprečujejo hude ekscese, na drugi strani pa požirajo ogromno prepotrebnega časa.
KULTURA V REGIJI
V tezah za razpravo o kulturi v regiji avtorji predvsem razglabljajo o financiranju kulturnih institucij v Mariboru Tako na nekem mestu pravijo: »Zaradi tega se je pri raznih kulturnih institucijah razvila močna tendenca, da bi prišle pod okrilje republike oziroma republiškega sklada za financiranje kulturnih dejavnosti, ker tak način financiranja zagotavlja boljše in varnejše možnosti delovanja teh zavodov. Ker pa ima tudi republiški sklad
.r
■ •
Edvard	Foto: B. Cciiu
omenjena sredstva, je .prodor' drugih kulturnih institucij vanj (v glavnem tistih izven republiških središč) izredno težak ali celo nemogoč.« Dalje pravi tudi: »Na vsak načjn je vprašljiv tisti del sredstev, s katerimi se v celoti ali z nekim fiksnim odtokom financirajo določene institucije v republiškem središču. Tak sistem a priori privilegiranih kulturnih institucij povzroča v neprivilegiranih nenehne polemike in napetosti, ki prav gotovo niso v prid njihovemu umetniškemu poslanstvu — takšna situacija gotovo> ni v interesu slovenske kulture«.
Koncept bi si prej ali slej moral zastaviti vprašanje, ki je že ves čas prisotno in obravnavano na vseh nivojih: kaj je nacionalnega pomena, kaj je »vseslovenskega« značaja in kaj ne. Ali če govorimo z aspekta »upravne sheme«: kaj je republiškega in kaj občinskega značaja. Iz tako zastavljene alternative bi šele lahko govorili o vrednotenju in financiranju kulture v regiji. Stavek: »ne vrednotijo pa se programi in kakovost dosežkov«, je vsekakor premalo za kompleksno dojemanje in razumevanje.
Tudi ni popolnoma jasno, zakaj so sestavljavci tež vtkali misel: »Zveza komunistov se seveda ograjuje od vseh variant nacionalistične miselnosti.« Zdi se mi, da kakšnega nacionalizma mariborskim komunistom doslej še ni nihče očital. Niti zavezanosti »nacionalnemu»čustvovanju« ni bilo mogoče opaziti. Na splošno je mogoče o tem delu kon-
cepta reči, da je »enodimt alei pa odpira možnosti za širšo jav je se s kakšno poenostavi) |am vitvijo, kot na primer: »M: : ni z Ljubljano za primat na ročju, ampak si želi izoblili 1 nomijo, ki bo ustrezala pot i ir ja.« Takega značaja so tudpgi tati itn.
KULTURNOPOLI A _ PROBLEMATIK JCI
Teze za razpravo o tem vpi jo: » ... Zveza komunistov ganizacije in družbeni org: stev obveščanja samim seblp časnimi ocenami njihovega
u i
ug<
e :
ia
nistov se mora nenehno bi д,
o
(v najširšem pomenu bese < gradivo) optimalno objekti! la Bojim se, da je v tem stafciki ustroju občil, ki bi jim na tonomnost in in samostoji roj katero se že ves čas borim m munistov bojuje z argume n Z argumenti v smislu sled v »Komunisti — znanstveno-] ;ošl na različnih področjih mora ti « blicisti, če imajo zato sev( Jer sobnosti. Takšen modus nj i nujen; družbena reforma j bu korelat.«
Nikakor se ne moremo strils Katedra, prav4gotovo zara ilil cev, ki jo berejo, ne more c tja Tribuna, ki je izrazito šti sk vidik bi moralo biti uredni
ne? 1. Ves čas se borimo za la
tal
riborskih študentov zadobil delovanje drugih študentovfelc tega vidika nikakor ne moi na nekakšnem srednješolsli -vidik ne more biti merilo, kljub velikemu številu br< bralcev ne more in ne s m er avtentični in kontinuirani p n<
resnica čl
MEŠKO KIAR
Mala^ galerija sept., okt. Ljubljana IX., X. 1968 (trinajst barvnih akvatint) ' Iz najglobjega bistva nasta 5c lepota slikarskih del mlade) le Ki^ra; je, kot bi prišla iz n< »i ca, kot'bi bila iz onostranst ph mišljiji. In vendar je v vseb d« obup nad človeškim zlom ki realistične podobe narisane s ■-globoko simboliko, simboliki f sveta.
Čeprav so vprašanja glede f x> nosti v filozofiji zelo sporn n ima literarna umetnina filo зк mo kot filozofsko in ne tudi )t za slikarska dela Meška Kiafti k snovi izrazito filozofske, barvnimi akvatintami skrivi \ z grobo brezupnim razpofer hkrati trpljenjem.
Ne.koga obglavljajo. Avtor jup Ze ob pogledu na v križ ujejpi ski substanci občutje groze, fcU njuje: »Njegove misli presefio vo.« Človeku je treba torej |S( ne odsekajo samo dela telesfiz kire odstrani tudi vse misli,! s .vzdigovale. Vsi ljudje ne ига brez glave si mnogo prijetijjš podoben prizor. »Na,' pošastiž; telja.« Kako boleča turobnajlr sami človekovi biti. In podmpl: žebljev v podplate, da bo hitijji križev je čudno mračna, netoj* se ne dotakne z neokusnimi*: vzkliknil: »Kako lepo!« Dotki psihomotorike, da mu mislitizi spoznati ničevost nekaterih 4g Obisk razstave je umik od vsjk stor'z mračnimi podobami, jj i pa čeprav vedno znova hodilo človeku dogodi katarza, ne sici
Kalen« (financiranje), kjer fravo in obdelavo. Konču-pami sebi zadostno ugoto-1 nima namena tekmovati Irnem in prosvetnem poditi lastno družbeno fiziog-|n mesta in širšega območ-tigi tu zgoraj navedeni ci-
[ i	д	•
RA IN IDEJNOVZGOJNA feCIL IN PUBLICISTIKE
Ijuna nekem mestu pravi-fuge družbenopolitične orle smejo prepuščati sred-ipa se zadovoljevati z ob-jkcioniranja. Zveza komu-lti,-da bo vsebina sporočil ^-'objavljeno, posredovano pa bo mobilizirala...« Iskrita težnja po takšnem Tbtven način odvzemal av-lojenje svoje politike, za fem za to, da se Zveza kome pa s svojo avtoriteto, (v -tezah zabeležene misli: loški delavci, strokovnjaki |ti aktivni marksistični pu-{lementarne psihične spo-6 sposobnosti v občilih je Ibuje tudi ustrezen idejni
Гs tezo:
llikega števila srednješol-Hjati gradiva, kot ga lahko jtski list. Na ta pedagoški [vseskozi pozorno.« Zakaj Ha bi družbena akcija ma-fflako mesto, kakor jo ima [Sloveniji in Jugoslaviji. S t zavestno pisati in urejati Inivoju. 2. Tak pedagoški ge Katedra' Študentski list, f; srednješolcev. Struktura Itmogočati naše težnje po nosti v »sferi duhovnega«.
rSMARIJA ŠVAJNCER, ml.
iške krutosti
Sidna m hkrati močna je lovenskega slikarja Meška pe daljave pred opazoval-'tiastalcga v človekovi do-lel opaziti tujo brezupnost, Jrutostjo... Ze to, da so {središču križev, kaže na Tkateri se zrcali dvojnost
|fije v umetnosti in umet-l mnogi filozofi trdijo, da kega značaja vrednost sa-t umetniško delo, bi lahko Irdili, da je njegov pristop inačaja. Ze podnapisi pod iV sebi tendenco, obarvano lijem, .brezizhodnostjo in
Iforabil zelo mračne barve, jrizor se porodi v možgan-jja podnapis še vse to stop-p-naš okvir ravno za gla-fekati glavo. Saj mu s tem 'tmesa in krvi, ostrina sefe se rojevale in previsoko ђо višin. Zato pa: »Tako Vmislec.« Tudi tukaj je .tvujem ti.svojega prijavni j a, kakšen nesmisel v j »Zakaj bi mu ne nabili Idosegel cilj?« Tudi barva tno sprejemljiva; človeka segom, da bi poskočil in > se njegove psihe brez istavi ga, da mu možnost „jdkov.
tdanjosti v razsvetljen pro-"fekaj višjega, je enkraten, |slike do slike. Morda se r tista, ki jo poznamo po
Aristotelu, pa vendar katarza, pojmovana kot umik iz mrgoleče pojavnosti, težko padajoče nesmiselnosti, ki je v marsičem. Obisk je dogodek — ne navaden, temveč nad svojimi možnostmi delujoč dogodek.
i
v znamenju trikotnika
SKUPINA LKB SAMO V ORGANIZACIJSKEM SMISLU (Odgovor k pripisom pod mojim sestavkom V ZNAMENJU TRIKOTNIKA, objavljenim v 1. št. Katedre)
Ko sem pred tremi leti organiziral prvi LITERARNO GLASBENI VEČER, sem upošteval željo mnogih mladih ustvarjalcev, ki niso imeli možnosti javnbga nastopanja. Skupin^ LKB obstaja samo v organizacijskem smislu, nastopa lahko vsak mladi ustvarjalec, in povsem prostovoljno. Zategadelj o kakšnemkoli skupnem filozofskem nazoru skupine ne moremo govoriti, ker so dela nastopajočih dokaj heterogena. Organizirati literarni večer v Mariboru, se pravi, sprejeti nehvaležno nalogo, ki je združena s finančnimi in drugimi problemi. Poudarjam, da so bili naši nastopi vedno dobro obiskani, kar je nedvomno priznanje, če pomislimo, da literarne večere starejšilyknjiževnikov v Mariboru obišče 10 — 15 ljudi.
Z nami sta letos maja nastopila v kazinski dvorani tudi gosta iz Ljubljane: Dane Zajc in Pavle Zidar. Tudi Tone PARTLJIČ je povsem prostovoljno nastopal, da se je distanciral, sem izvedel šele po tem, ko je 24. sept. t. 1. objavil prof. Hartman na kulturni strani Večera sestavek ESTETIKA VABLJENJA. Od Hartmana, kot glavnega urednika Dialogov, sem' pričakoval samo spodbudo in opo-.ro, nikakor pa ne javne graje, ki temelji na dokaj površnih informacijah.
Izjava tovariša Toneta Partljiča v Večeru ni povsem resnična (kakor tudi ne temelji na resnični podlagi Jančarjeva in Brvarjeva izjava). Pisci so se pred nastopom seznanili z obliko vstopnic in tudi z vsebino lepakov! Vprašanje je torej, če so si pred javnostjo (in sami pred seboj)
_ resnično oprali roke?!
- Razpečevanje vstopnic ni »izključno delo Miroslava Slane«, kot so to pripisali pod moj sestavek v i. št. Katedre brez moje vednosti. Vstopnice sta prodajala Peter Klasinc in Jože Kamovc.^ba študenta na filoz. fakulteti v Ljubljani. Večera ni priredila Katedra, ampak skupina LKB. Jančar, Partljič in drugi bi morali podati sVojo izjavo, češ da
: nimajo nič skupnega z LKB, pred nastopom, da bi lahko' izbrali druge mlade avtorje... Imenovana(i) pa sta (so) brez kakršnihkoli pripomb prostovoljno nastopila (i)! Lepake № dvorano je plačal odbor ZS Maribor! Torej samo: PLAČAL! (Odboru: hvala — se priporočamo!) Izjavljam, da prevzamem vso'organizacijsko odgovornost literarnega nastopa. Za vsebinsko plat pa odgovarja vsak aVtor zase, kajti že v začetku sem poudaril, da je skupina povsem heterogena.
 _________________________________ Miroslav	Slana
ГА SESTAVEK OBJAVLJAMO NA AVTORJEVO VZTRAJNO SKLICEVANJE »A ZAKON 0 TISKU.
S tem zaključujemo polemiko.
kovač vojin-chubby
Vzorec ustvarjalnosti dcklasiranih elementov
oda kulturni revoluciji
tri cipe stoječe na vogalu diskutirajo o
SOCIALNIH PROBLEMIH ter o še pomembnejših POLITIČNIH SPREMEMBAH
prva cipa pravi	.	.
. s smrdljivimi pijanci pa že ne
pa je prišel buržuj z avtom in jo vzel
bil pa je že star
in mu sploh ni več stopil
tako je bila buržujka ob užitek in zaslužek
ko sč je to ponovilo še dvakrat
je crknila od lakote
PRAV JI JE!
druga cipa je dejala najboljši so obrtniki
pa je dobila mizarja
in bil je skop
in njegova žagovina jo je
opraskala po riti
PRAV JI JE!
tretja pa zavedna
je imela na trebuhu vtetovirano
KAJ ŽIVI KULTURNA REVOLUCIJA!
in je objela lumpen-proletarca
in jo je pošteno potešil	*
saj je bil zelo krepak
potem pa .sta v riu
skupaj pojedla golaž
TA JE BILA ZAVEDNA!
MIROSLAV SLANA:
antipoezija
JAIIAS na psu
ali ti rečem: ti kerubinček
ki z glasilkami svojimi žgoliš
vigilijo »pasjega ansambla«
ali pa ti rečem:
tvoja usta so polna traminca
tvoje oči -so morje traminca
tvoj nos vonja po tramincu
po starem dobrem tramincu
iz kemičnega laboratorija VINAG-TALIS
ti še kar naprej čehljaš svojega piflija
po trebuhu —
kličem angel je na pomoč:
pridite s krempeljčki svojimi
ki do srčne krvi požgečkajo
odnesite tega prekletega psa
da se zagrizem
da se izgubim v preobilni masti beder! rad te imam
ti moja pasja dušica kako utripaš ob tretji uri popoldne ko je umrl krist s temperaturo 41 stopinj C utripaš ampak to je premalo za najino vročo pomlad na psu —
prinesite venec prinesite venec
naj bo mogočen kot eiflov stolp
naj. bo dolg kot daljnovod dravograd—lendava
ko bo pogreb
ah saj je že čas
čas da' pokopava staro
in rediva nekaj karkoli novega
kar ne vonja po pasji spermi
bodiva ogenj jekleni
bodiva prometni znak na križišču: rdeča rdeča demonstrirajva nad najinimi grehi — živela ti rdeča živel jaz živel on
živeli mi živeli vsi rdeči ki so padli
v vojni trojanski —
orfej je laž afrodita je laž
samo midva sva velika nekaj ali KARKOLI
čakava ko dežuje
čakava ko ne dežuje
čakava ko se pripravlja k dežju —
žejen sem žejen žejen žejen
Spomin
Го1о: I. Premet
ti moj jušni koncentrat greva kostanje brat si odličen akrobat kombinat celibat vrat osat at t—
i secirnica mojih živcev
vrži že vendar tega prekletega cucka iz postelje in mi povej
ali si frigidna ali nisi frigidna
zr
:: • *
■■ :
Ш&
kako sem bruc doživel maribor kot internacionalno mesto
Ž.alostno, pa vendar je res. Greš po cesti in vidiš, kako kopljejo jarek. Postojiš in prisluhneš. Na uho ti udarjajo same »srbohrvaške« besede. 1 Stopiš na avtobus: »Brate, je si li čuo...?« Napotiš se v šolo, višjo šolo; tu je bodočnost, tu je naša slovenska inteligenca. Toda ne bodi naiven. Slovenec je v manjšini; le gruča jih je. Začudene so jim oči, vprašujoča ušesa. Pot te zanese v študentski dom in vprašaš: »Prosim, kje je uredništvo Katedre?« Bujna vratarka študentskega doma ti odgovori (seveda moraš imeti srečo, da te sploh razume): »Neznam!« Ustaviš se pred filmskimi reklamami, nekdo te sune v rebra. Ozreš se in vprašaš: »Prosim?« »Gospodin, šprehen zi dojč?« No, sedaj je pa dovolj. Prekipi ti: »Ne! Pa tudi srbohrvatsko ne!« Ce se ne bi rad prepiral v »jugoslovanščini«, ti ne preostane nič drugega, kot da mirno greš dalje. In rajši gledaš kar naravnost, ker se ti iz vsake trafike, kioskov... režijo razni Х-100 romani, Plavi vjesnik, Arene in številna druga »čtiva«.
Na koncu ne veš več, kako bi govoril. Slovensko? Ali srbsko, da te razume ves svet? In ravno to je narobe. Naša »natakarska« zavest nam take leži na tilniku, da hočemo vsakomur ustreči in se mu prilagoditi. Raje govorimo s slehernim v njegovem jeziku, da mu ne bo težko in se bo lažje znašel. In nazadnje smo morda celo ponosni, da znamo toliko »tujih jezikov«. Saj. Ampak vprašanje je, kako bi bilo, da je stvar malo zamenjana. Nazadnje se nam ti bratje smejijo v brk; zakaj pač bi se na.i učili slovensko, ko pa vsak drugi Slovenec zna naš jezik.
Torej, bodimo ustrežljivi, študirajmo srbohrvaščino, kupujmo slovarje, berimo klasična dela od »črtanih« do... itn. Ne pokažimo, da bi vsaj v Sloveniji radi govorili slovensko. Zavedajmo se, da smo inteligentni, vsestranski, napredni, da »znamo«.
Seveda pa moramo pri vsem odmisliti eno stvar. Da smo veliki tovorni osli. Sicer bi se nam že odprle oči in bi nas postalo sram.	S.	S.
socialistični duh na naših srednjih šloah
Mncgokrat sem se vprašal, po čem se na naših šolah opaža, da so socialistične Morda po tem, da nimamo verouka? In da imamo sociologijo in marksistično filozofijo? Vse premalo smo angažirani mi mladinci in v enaki meri naši tovariši profesorji. Vzemimo marksistični krožek. Kot je splošno znano, je zanje b;lo majhno zanimanje, komaj sedaj se situacija malo popravlja. Zakaj? Zato ker:
1 Dijake odbija strokovna terminologija in se dolgočasijo.
2. Ker so pokazali zanimanje, pa v delu krožka niso našli zadovoljitve svojih želja
3. Ker krožek sploh ni bil organiziran. To pa je tudi tisto, kar očitam tovarišem profesorjem-komunistom. našim pedagogom. Mentorstvo lepo naprtijo filozofom ali sociologu in ostalo jih ne skrbi. Zavedati pa bi se morali vsi komunisti profesorji, da je naloga profesorja sociologije, fizike, slvenščine itn., organizirati in sodelovati z mladimi. V marksističnem krožku in drugje Mnogi pa za to sploh ne vedo. Mnogi so člani ZK ne da bi vedeli, kaj je njihova naloga, mnogi niso bili na sestanku partijske celice že leto, in zakaj? Ker tudi delo partijske celice ni organizirano. Vse to vidijo mladi tisti ki so v ZK, in tisti, ki želijo postati novi člani. To jih odbija Taka pasivnost ni prav nikakršna vzpodbuda za vstop v ZK. Kaj bi vstopali v ZK, saj še ti nimajo zadosti dela, na sestanke pa tudi ne bom hodil dremat. Na srečo ni povsod enak položaj. Kjer pa je, je treba stvar razčistiti, postaviti novo vodstvo, ki bo delalo in u ne le na papirju in besedah, temveč dejanjih.	IGOR ZORIC
ZK je dobila nove člane
V soboto, 12. 10. 1968, je bil v domu družbenopolitičnih organizacij v Mariboru sprejem mladincev in. mladink srednjih strokovnih šol v ZK.
V vrste ZK je stopilo okoli. 150 mladih, ki so s tem, da so dobili izkaznico ZK, sprejeli na svoja pleča novo, veliko' odgovornost. »
Ob tej priložnosti sem nekaterim novim članom ZK postavil vprašanje: »Zal^aj si stopil v ZK?«
Najprej mi je odgovorila Marjana Troha, dijakinja IV. letnika medicinske srednje šole: »V ZK sem stopila zato, da bi s svojim delom vsaj delno pripomogla njenemu razvoju in da bom, kolikor bo v moji moči, pomagala delavskemu razredu za dosego njegovih ciljev.«
Franc Drofenik iz IV. letnika TSS je odgovoril tako: »ZK je najnaprednejša in humana organizacija v naši državi, čeprav bi se moralo v njeni notranjosti še kaj spremeniti. V ZK sem se vključil zato, ker se v bistvu strinjam z njenimi načeli in ker hočem pomagati pri širjenju napredne misli in ideje «
Zvonko Cof je dejal: »V ZK sem se že od nekdaj želel včlaniti. To pa
zato, ker imamo vodstvo in tovariša Tita popblno zaupanje, in ker
vedno najde pravilno rešitev iz še tako neugodne situacije.«
Sekretar mladinskega aktiva TSS Janko Skrilec pa mi je povedal tole: / i
*2e mama in oče sta dolgoletna člana ZK. Vzgajala sta me v duhu miru in pravičnosti in pod tem vplivom sem tudi jaz postal član ZK.«
Takšne so torej izjave novih članov. Ce bo pa vse, kar so povedali, tudi držalo, bomo še vldelL	Zvone	Lebar
Uladost
Foto: I. Premzl
o konfuzni resnici in provincializmu
-ŽIVEL PRIMITIVIZEM! Tako bi se lahko glasil naslov članka, k^ nam menda prinaša resnico o hausbalih. Ne mislim se spuščati v diskusijo o tem, ali je članek, "ki je bil objavljen v prilogi mariborskega dnevnika VEČER, resničen ali pa je prinašal lažno sliko iz ust hvalisavih prepotentnežev. Ne! Opozoriti hočem le na hekaj idej, ki so po mojem mnenju vse prej kot pa ideje večine mladih ljudi, ki se borijo za vsakdanji kruh in ki jim je prvi smoter v življenju doseči nekaj z delom in z znanjem in so torej kot take difuzne in hkrati izražajo dobršen del primitivizma.	'	/
Opozarjam, da nobenega ,od prizadetih, ki so sodelovali v pogovoru, ne poznam, ker se javnosti niso predstavili s polnimi imeni,'in upam, da tako ne bom nobenega razžalil ali javno oblatil njegovih idej.
Mitja, Anita, Iztok, ali se vam ne zdi, da ste s Svojo teorijo o sproščenosti in odkritosti na hausbalih zašli v kalno vodo. Vaša ugotovitev je negacija moralno etičnih vrednot naše družbene ureditve, če se človek lahko obnaša sproščeno samo'V zaprtem krogu prijateljev. Ustava daje slehernemu državljanu pravico do svobode govora in možnosti, da v čim večji meri izraža spontano in nedeterminirano svoje ideje. Vi pa trdite, da se da v zaprtem krogu čisto drugače pogovoriti in s tem že dokazujete, da so vaše ideje nesmiselne in konfuzne in da si jih ne upajte pred vsakomer in kjerkoli zagovarjati. Pa še nekaj! Ljudje s krinko v, naši družbi niso zaželeni, še več, nevarni so ji. Navdušen pa sem tudi nad idejo, da vas starši vzgajajo za to, da ne bi drugi o vas ozironla o njih govorili kaj grdega, ne pa zaradi vzgoje same. O, mati, kako kruto te je sodil sin. Toda mama, razumi, da počenjamo in govorimo stvari, ki bi se jih pred tabo in pred vso družbo z rdečico na licu sramovali. Danilo, ti si odličen opazovalec družbe, da lahko tako hitfo in jasno daješ sodbe o njeni strukturi. Devetdeset odstotkov!? O, ljuba preproščina!
■ Pravilna, Mitja, Maribor je provincah Se spominjate, dragi prijatelji, ko je nekoč napovedovalec ljubljanske RTV dejal, da je vse razen Ljubljane provinca. In kakšno razburjenje se je ' razleglo širom po naši dpmovfnt Sedaj pa neki prenapeti mladenič izjavlja, da je Maribor provinca, za dokaz pa navaja svojo pijanost Saj tl. ne oporekam, slaven si, dober glas pa seže v deveto .vas. Zato pa še nf rečeno, da je. Maribor -provinca, čeprav se ti po logičnem sklepu imaš za provinci j alca. Posebno pa me veseli, da tako jasno ločite vse naravno in sproščeno od izumetničenega in nenaravnega.. 2ivela preproščina (naravna Si namreč)! Peter, ti. pa,s svojimi trditvami spravljaš v zadrego svoje prijatelje. Kaj se i ne skrivate tudi vi, da bi.se bolj sproščeno obnašali in se niso samo starejši v svojih mladih .letih? Oni so se torej skrivali zaradi opravljanja, j Vi pa zato, da ne bi kdo zvedel „za vaše skrivnostne pogovore in seveda tudi »dejanja«. Ne, vi se ne bojite opravljanja, samo bojite se, da bi kdo zvedel za globoko filozofijo vaših pogo- , ‘Vorov. Bojite se, da bi vas kdo videl brez maske. -Kakšno opravljanje neki! Toda tvoji prijatelji, •Peter, so trdili prav nasprotno. Živela konfuz-? post, nobeden ne ve, kaj bi rad, eden tolče po fdrugem.
•Skoraj bi pozabil! Dušan, brez dvoma, takšnih ;orgij kakor ste jih opisali na koncu .vaših globokoumnih razglabljanj o hausbalih in provincah, se udeležujejo samo takšni, ki niso končali --"osemletke. Seveda pa si s tem postavil svojega . .sogovornika Danila na enak mentalni nivo, kakor nekoga, ki ni bil sposoben dokončati osemletke. On je namreč trdil, da bi na takšni orgiji »deloval. Vi ostali, ki pa ste dali zelo neodgovorno izjavo o orgijah, na katerih sodeluje mariborska smetana, o vas pa bolje ne govoriti. .Proti opravljanju ste, pa vendar opravljate. O okonfuznost, precenjevanje sebe in ljuba preproščina!
Samo to še. Ce so vsi vaši pogovori takšni, kot je bil ta, je bolje, da se skrivate, pravzaprav se morate skrivati. Opravljanje pa je za »stare ku-ifetarce«, pa ne za mladino.
Ponavljam, da se nisem dotaknil glavnega problema, ki ga članek obravnava, temveč sem ho-!tel pokazati na nezrelost tistih, ki so razprav-
ljali o stvari, predvsem z osebnega stališča, ki so neprimerno posploševali in niso prišli do nekih določenih: sklepov, ki bi lahko veljali vsaj za večino mladih ljudi.
Andrej Dolinar
iskanje brez najdb
Skoraj v vsakem mladem človeku je prisotna želja po dejavnosti (točna omejitev na področje, kjer bi se naj odigravala, v tem primeru ni nujna), prisotna je neke vrste potreba po spremembi. Tovrstne misli se niso porodile čisto slučajno, temveč kot posledica sprejemanja različnih izjav mladih ljudi.
Zgolj naključje je bilo, da smo slišali po radiu Zagreb oddajo o tem, ali je dovolj poskrbljeno za izkoriščanje prostega časa mladih ljudi,- Tudi po raznih časopisih smo lahko naleteli na takšna in podobna vprašanja. In odgovori? Prav tu so tiste zanimive točke, zaradi katerih so se pojavile uvodne misli. Mladina je nezadovoljna. V takšnem .kulturnem centru, kot je Zagreb se mladostnikom vedno znova postavlja z besedami izražena misel: »Saj pravzaprav nimam kam iti.« Prav pred besedico kam bi se bilo dobro dlje časa zadržati. Ali ni v mestu (bodimo pošteni in začnimo s kulturnimi ustanovami) dovolj gledališč, kinematografov, razstavnih prostorov, koncertnih dvoran? Zagreb ima svoje mladinske klube, plesne dvorane, amaterska društva. Krivično bi bilo obravnavati samo Zagreb in pozabiti na naše mesto. Tudi Maribor se lahko z marsičem pohvali. Zakaj torej odgovor večine izprašanih: »Nimam kam iti.«
Glede mariborskega primera bi lahko kdo rekel, da mladi ljudje res nimajo svojega osrednjega prostora. In Klub mladih? Mnogim ljudem ne ustreza, toda ali si ga niso prav mladi Mariborčani po svoje oblikovali in ponesli njegovo ime in slavo v »svet«?
Brez kakršnihkoli olepševanj si je treba priznati, da je poskrbljeno za izrabo prostega časa mladih ljudi. Toda je že tako, da je mladega človeka težko zadovoljiti, mu težko nuditi tisto, kar bi želel. In prav v tem grmu tiči zajec. V mnogih primerih mladostnik sploh ne ve, kaj hoče. Jasno se zaveda, da nekaj mora storiti, nekhm ga vleče1, zanje je značilna zaletavost, gorečnost in hitra ohladitev, ne ve pa, kje je mesto ustalitve. V zadnjem času smo lahko veliko brali o hišnih zabavah, ki pa jih tudi udeleženci sami ocenjujejo nd zelo različne načine. Torej tudi te zabave niso tisto nekaj.
Problema tako še vedno nismo razčistili. Lahko bi ponovili začetne stavke na nekoliko spremenjen način. Mlad človek ve, dfP>mora nekaj \sto-riti, pa ne ve kaj, ve, da.mora nekam oditi, toda ne ve, kam. Takšne pape spoznanj bi lahko navajali v nedogled. Kot enega izmed vzrokov bi bilb mogoče navesti sodobni čas, kar pa bi zvenelo skromno in bi pomenilo, da^e hočemo razglabljanju ogniti z enim samim pojasnilom. Notranja nuja mladega človeka se zrcali tudi v njegovi družbeni angažiranosti, ki je v današnjem času še posebej problematična, vendar smo se danes skušali dotakniti stiske, ki se poloteva našega mladega človeka; tistega, ki ga je mogoče srečati pred kinom, v Dominu ali pa v parku. Ta razmišljujoči subjekt se išče, želi priti do najdbe svojega mesta v svetu, je v marsičem premalo zavzet, drugod spet pretirava, JE MLAD.
MARIJA ŠVAJNCER, ml.
To je bilo nekaj jasnih vprašanj, ki so nas prav gotovo prisilila k razmišljanju. Toda tc je bilo le nekaj s področja dnevnega tiska, ki pa danes niti nima tako velikega vpliva na mladino kakor poplava stripov in drugih primitivnih komercialnih romanov. Toda pustimo sedaj to že tisoč in enkrat načeto, pa le malokdaj končano temo o stripih in primitivizmu, in poglejmo raje, kaj je proti mladim nasilnežem že uredila mladinska organizacija sama. Ce mislite resnično pogledati, kaj je naredila organizacija mladih, da bi preprečila nasilje med nami samimi, lahko rečem, da ni kaj videti, ker mladinska organizacija ni naredila ničesar. Morda se ji ta problem ni zdel dovoli prezenten v današnjem času, ker so vse takšne in podobne probleme gledali preveč enostransko torej s strani srednješolcev, med katerimi ta problem ni tako živ kakor pa med delavsko in predmestno kmečko mladino. Ponovno se sprašujem, ali mladinska organizacija nima »orožja« in moči, da bi se obranila tistih nekaj grobijanov, ki ii kratijo uspehe in predvsem uničujejo zabave in plese. Vse to se nam seveda zdi malenkostno, če nekdo zagrozi drugemu, da bo na najbolj nehuman in prostaški način obračunal z njim, če ne bo spremenil odločitve, ki je večkrat nepomembna. Zavedati se moramo, da bodo ti ljudje odrasli in da bodo brez pravega usmerjanja postali nasilneži, ki jim ne bo strah groziti niti uradnim osebam, kaj šele nam navadnim zemljanom. Zato sem mnenja, da bi mladinska organizacija morala najti način, da bi na čimbolj humani način poskušala spraviti takšne ljudi na pravo pot, in s tem koristila njim samim in celotni družbi.
TODA mladinska organizacija ni edina pristojna, da rešuje ta problem, ki se že dolga leta kot temna in do neke mere neizpovedana bol poraja med mladino. V Času, ko se dosledno borimo zoper vsako nasilje v svetu, pa dopuščamo, da ostaja problem nasilja nerešen med nami samimi, in to med mladino, ki se razvija v bodoče nosilce idej in teženj, ki temeljijo na humanosti in plemenitosti slehernega člana naše socialistične družbe in ne dopuščajo, da bi peščica ljudi po nehumani poti, fizični ali politični, kratila svobodnim državljanom pravice.	TOMA2	KS ELA
nas ne zanima sedanjost?
Opažam, da naši mladinci in mladinke ne sledijo dogodkom v svetu in doma. Ne vem, zakaj je temu tako, morda nas ne zanimajo, toda čas, v katerem živimo, bi nas moral zanimati. Srednješolci, ne vsi, le določen del, postajajo otopeli in slabo informirani o dogodkih v mednarodni politični areni. Ko slišijo besedo ekonomija in polarizacija, imajo stvar za dolgočasno, o kateri že vse vedo in ne morejo zvedeti ničesar novega. Za primer bom navedel predavanje o CSSR, ki je bilo v klubu mladih. Bil sem na tem predavanju. Klub je bil nabito poln, toda le do šestih, ko se je začelo predavanje. Takrat sc je klub izpraznil. Dragi mladinci, ah res že vse veste? Tovariš Cepič je predaval le 26. mladim poslušalcem? Cernu tako nezanimanje? Ali smo premalo izobraženi, da bi sledili predavanju? Ali so predavanja premalo kvalitetna, morda nimamo časa? Vsi trije vzroki vplivajo na obisk. Včasih je že tema raz-
flovora takšna, da si misliš: kaj bi se silil, to je za učene judi. Ali pa naletiš na predavanju na laika, ki ti ne zna razložiti malo tehtnejšega vprašanja, in človek izgubi voljo in upanje, da bo zvedel kaj novega. Glede časa pa tole: večina ga ima dovolj, dovolj za posedanje v Dominu, dovolj za marsikaj manj zanimivega, kot je šola. Kvaliteta referenta je velikega pomena, zato npr., delavska univerza m dom JLA vabi le dobre strokovnjake. Obisk je temu primeren. Nekdo bo dcial: niso vse samo predavanja. Človek se sam izobražuje 1 Vem, da je to. res. Ampak na predavanjih je možen odkrit dialog, kar pa omogoča izmenjavo mnenj, poglabljanje znanja itn.
Sicer pa: mladine ne zanima toliko teorija preteklosti, ampak praksa sedanjosti. Vendar po obisku predavanj sodec, nas ne zanima dovolj.	Mitja	Hren
konferenca ZM na TKŠ ruše
\ Dne 10. 10. 1968 je bila v prostorih tehniške kemijske šo-ie v Rušah redna letna konferenca zveze mladine. Sejo je odprl predsednik komiteja zveze mladine na TKS v Rušah, tov. Miro Mele. S svojem poročilu, ki ga je nato podal, je grajal neaktivnost nekaterih sekcij njihove organizacije. Zaznaven uspeh je dosegla le športna sekcija. Kulturna skupina je pripravila kulturni program za ostarele v Viltužu. Tudi klub OZN ni delal, in to zato, ker ni imel sodelavcev. Pomanjkljiva Je bila tudi idejna vzgoja. Marksistični krožek je doživel popoln neuspeh.
zakon nasilja
Ce čitamo dnevno časopisje, vidimo, da je iz dneva v dan več naslovov,' iz katerih odseva gnusnost in nizkotnost dejanj, ki jih članki opisujejo. Na katere naslove mislim? Na naslove kot so UMOR NA SODNIJI, STRELJAL NA SODNIKA ... Vedno, kadar preberemo tak naslov, se nam sama po sebi začnejo postavljati vprašanja. Ali v naši socialistični družbi Se vedno velja zakon sile, zakon močnejšega? Kdo je varen pred nasilneži? Ali je nekaj tednov oziroma mesecev dovoli velika kazen za grobijane in kratitelle osnovnih državljanskih pravic, ki nam jih zagotavlja naša socialistična tlemokraticna ustava?
Nič koliko je še vprašanj, ki pa za nas trenutno niso tako zaniniiva. Za osnovo našega razglabljanja si postavimo samo eno vprašanje, in to: KDO JE KRIV, DA MED MLADIMI VELJA ZAKON NASILJA?
Na to vprašanje nimam namena odgovoriti naravnost, ampak bom zastavil nekaj retoričnih vprašanj, ki nas bodo vsaj po mojem mnenju pripeljala do zelenih sklepov. Zato sprašujem, ali na mladinca ne vpliva kvarno, če iz dneva v dan čita v časopisih dramatizirane in romanizirane opise hudih kaznivih dejanj? ALI ne vlivajo poguma nasilnežem članki, ki opisujejo v nabuhlem in izumetničenem stilu napade na uradne osebe, -celo na sodnike? Ali ne bi bila v primerih tako nizkotnih dejanj dovolj samo informacija ali strogo verodostojen članek?
ki
vhcd v »»učilnico«
Foto B. Čerin
V času pred konferenco se je šolsko vodstvo ukvarjalo z velikim problemom, kam namestiti nov razred. Tehniška kemijska šola je imela doslej vsako leto 7 oddelkov. Letos pa je moralo vodstvo šole zaradi izredno dobrega uspeha dijakov 3. letnika uvesti še eden 4. letnik. Ta »odvečni« razred so začasno namestili kar v kleti. Na dan konference pa so se začela preurejevalna dela v prostoru za laboratorijsko tehtanje, kjer bo v bodoče nameščen novi 4. letnik. Vendar takšne rešitve ne moremo sprejeti, je dejal tov. Mele v svojem poročilu. Nato so sledila poročila predsednikov ostalih sekcij. Iz programa mladinske organizacije za* leto 1968/69 smo lahko razbrali večjo aktivnost na Kulturnem področju	Bogo Čerin
/
Dragi bralci! Poglejte, kako si Katedra predstavlja svobodo tiska. V ta okvirček lahko vsakdo nariše ali napiše, kar žcii. Ne bojte se, nihče vas ne bo klical na odgovornost. Pogumno na delo!
A
АТНШЛД
' Sklepni slavospev
m
Г
Џ
MIROSLAV SLANA:
OLAZ N ON A PORNOJ E B1 Ti ?. 1V UNIV. prof. pomiva posodo v knnadi strojni tehnik pomela ceste na švedski
— pa /akaj —
pilot henry melennon nastopa dar:cs kot pevka v enem iz med londonskih barov
BRICA SCHiNNECiER dobitnica r I a t cr medalje na olimpiadi v por t i I lu se zdaj imenuje BRIC SCHINNfiGER
— pa zakaj —
VES.MAMALEPOJ E/. IV LTI
— pa zakaj —
reševalec je do smrti povozil otroka ko je peljal vinjenega sedemdeset letnika v bolnišnico na črpanje želodca pa zakaj —
če ne bi LVA kradla JABOLK kajn ne bi ubil abeJa
ш
ШМкШ
[ UDIPAPE2NEMGRE Л13 SO L UTNOR E C1K A J J E-N\DRUG1S1 RANI
KODIMOSI.l).\LA11K(n MRI .MO
kje se bo začelo
P
Dr. Stannard je v svoji novt^ši teoriji o vesolju m kel, da nas po vsej verjetji sti obkroža neko drugo ve's lje, ki je pravzaprav popo odsev našega fn kjer čas tt nazaj. Torej bi tl prebivalci antivesolju postajali vse mlaj* Si, življenja bi se končala » rojstvom in starSi bi vei preživeli svoje otroke ;..
Pred kratkim smo odkrili antivesoljni »Večer«, v kate* rera smo prebrali zanimiv ne* krolog za tovariša Janeza Ko-vača:
V mariborski porodnišnici sc je danes dva tedna prepozno rodil zaslužni tovariš Janez Kovač.
Iz smrti je prišel pred skoraj 70 leti, točno 8. maja 20ЗД na mestnem pokopališču na Pobrežju. Njegovi starSi so se že rodili in tovariš Janez Kovač je bil eden redkih članov akademije za znanost in umet^ nost, ki so to leto prišli U smrti.
V svojih ranih letih ni ve-, liko delal, zaradi rane na prsih, ki Jo je dobil v vojni. Po sedmih letih, ko je bil star komaj 62 let, so mu ob slovesnosti na akademiji znanosti in umetnosti odvzeli naslov akademika. Pred odvzemom so imeli v njegovem klubu majhno slavje, na katerem je bil tudi znani romanopisec Nikola Šoštarič, ki bi ga naj že v kratkem Izključili iz društva pisateljev. Pozneje je posvetil veliko Časa in sposobnosti mentalno prizadetim. Ccz nekaj let pa mu je država vrnila podjetje njegove družine, seveda s precejšnjo izgubo. Njegovo podjetje je cvetelo, ko Je bil v svojih srednjih letih, star okoli-36 let.
Medtem sta tudi njegova mati in oče prišla iz smrti jn Čez nekaj let se Je njegova sestra Micka Kovač tragično rotjlila s cesarskim rezom, in zato je njegova mati postala noseča.
S staranjem je Janez posta-
ial močnejši in je vstopil kot :apetan v vojaško bolnico s kroglo v svojih prsih. Med 5. svetovno vojno je bil ranjen, medtem ko je odvlčkcl svojega komandirja na mrtvo področje pod hudim ognjem sovražnika. Odlikovanje za hrabrost so mu odvzeli nekaj mesecev ^ prej, preden Je postal slaven heroj. Svojo vojaško kariero je končal s tem, da so ga derekrutirall, takoj po tem pa je izgubil diplomo pedagoške akademije, nakar je Še pet semestrov ua isti šoli doštudiral.	i	.
V gimnaziji je pričel briljantno z odlično maturo, bil pa je tudi kapetan nogometnega moštva na Šoli. Počasi sc je učil vse mai\j in tudi kvaliteta ufcgovc igre Je vse bolj upadala. Po gimnaziji Je odšel v osemletko, kjer je njegov intelektualni potencial vse bolj upadal, dokler se nekaj let pred svojim rojstvom ni pričel srečno Igrati s peskom in vodo v otroškem vrtcu.
V res pozni starosti 12 mesecev je prenehal govoriti, malo pred tem pa je tudi nehal hoditi. V svojih zadnjih mesecih je posta) nevzdržen In Je povzročil svojim staršem mnogo neprespanih noči. 4
Malo pred njegovim rojstvom je mati odšla v bolnišnico, kjer so Čez pet dni slišali njegov zadnji jok. To se Je zgodilo po nekaj krepkih udarcih doktorja z dlanjo po njegovi zadnji plati.
Bil Je samec, vendar Je razdrl dve zaroki. Pravijo, da bo podjetje prevzel njegov oče Francelj Kovač.
Priredil do humoreski R. J. ficklesa Niko! j Šoštarič.