Sv. Antonu pa je bila takrat Amalija Lorbek, v Kontrolorju Škrobarju upodobljena pod imenom Milika Ljubeč. Alfonz Gspan O B S M R T I J A N K A Š L E B I N G E R J A Dne 3. februar ja 1951 je v svojem mirnem zatočišču v Gornj i Radgoni umrl slovenski literarni zgodovinar in bibliograf, dolgoletni ravnatel j sedanje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, dr . Janko Šlebinger. Z njim je naša slavistična in slovenistična znanost izgubila enega onih redkih mož, ki so ji posvetili vse svoje življenje in delo do poslednjega diha. Janko Šlebinger se je rodil dne 19. oktobra 1876 na Ledinku pri Sv. Ani na Krempergu malemu kmetu s številno družino. Izredna marljivost, osebna skromnost, s t rah pred vsakršnimi slovesnimi nastopi, to so lastnosti, ki jih je prinesel že iz domače hiše. Tudi njegova globoka ljubezen do rodne zemlje in do vseh manifestacij slovenskega duha, zlasti do slovenske knjige, korenini v domači hiši na narodnostno ogroženem delu slovenske zemlje. Ta ljubezen do vsega slovenskega je našla svojo smer in svoje potrdilo v razgibani dijaški družbi v mariborskem dijaškem semenišču, k jer je Šlebinger preživel čas svojega gimnazijskega študija in se že tedaj usmeril v slovensko literarno zgodovino. Po gimnazijski maturi je odšel na dunajsko univerzo in poslušal slavistiko in germanistiko. Tu je leta 1903 promoviral. Po končanih univerzitetnih študijah ga je vleklo h knjižničarskemu delu v Dvorni knjižnici na Dunaju , k jer bi se lahko ves posvetil bibliografij i ; na nasvet svojega rojaka in poznejšega tasta Franca Simoniča pa je končno sprejel profesorsko službo v domovini, čeprav je bil tedaj že globoko v znanstvenem delu. Kot profesor na II. drž. gimnaziji v Ljubljani (1903—1906) je vendarle našel še toliko časa, da je objavljal znanstvene razprave in redne biblio- grafske letne preglede. Ko pa je bil premeščen na gimnazijo v Novem mestu (1906), je bil tako odrezan od slovenskega l i terarnega doga jan ja , da je bilo njegovo znan- stveno delo skora j onemogočeno. Po premestitvi na realko v Ljubljani (1909) se je dela za slovensko bibliografijo lotil s podvojeno vnemo in prevzel še vrsto drugih dolžnosti na svoja ramena (uredništvo »Ljubljanskega zvona«, uredništvo publikacij Tiskovne zadruge, izdaje raznih slovenskih pisateljev itd.). Leta 1925 je bil dr . Janko Šlebinger prideljen Študijski knjižnici (poznejši Univerzitetni biblioteki) v Ljubljani, kjer se je končno lahko posvetil svojemu naj - ljubšemu delu — slovenski bibliografiji in biografij i . Od leta 1927 je bil temu zavodu ravnatelj . Janko Šlebinger se je usmeril v slovensko li teraturo že kot gimnazijec. Seveda je pisal skra ja tudi pesmi. Z njimi, z ocenami in poročili je sodeloval (pod psev- donimom J. Š. Milinsin) tudi v zagrebškem slovensko-hrvaškem dijaškem listu »Nova nada«, kateremu je bil prav Šlebinger najbol j vnet širitelj med slovenskim dijaštvom. Toda nekateri prispevki v tem lističu kažejo, da se je že kot dijak ukvarjal s slovensko književno zgodovino bolj, kot je bilo potrebno samo za šolo. O tem pr ičajo zlasti nje- govi popravki Glaserjeve »Zgodovine slovenskega slovstva«, ki jih je objavil v »Novi nadi« leta 1898. Na Dunaju se je Šlebinger morda ravno ob navedenem Glaserjevem delu, ki je ponesrečena kombinacija bibliografije in slovstvene zgodovine, odločno posvetil biblio- graf i j i . Področje svojega delovanja je pozneje razširil še na bibliografiji najsorod- nejšo vejo literarnozgodovinskega dela, na biografijo, a se prave literarnozgodovin- ske raziskave loteval le izjemoma. Že kot študent na Dunaju je sodeloval pri biblio- gra f i j i Oblakovih spisov v Murkovi monografi j i o Vatroslavu Oblaku (Knezova knjižnica VI, 1899). Njegove bibliografske preglede s področja jezika, li terature, e tnograf i je in zgodovine pri Slovencih v letu 1901 sta prinesla »Včstnik slovanske filologie a starožitnosti« II , P raha 1902, in »Slavjanovčdčnie v 1901 godu«, S. Peter- burg 1903. Pri »Slovenski maticic pa je z letom 1902 prevzel za dr . Karlom Glaser- jem letne bibliografske preglede vsega slovenskega tiska, kakor jih je priobčeval Zbornik Matice slovenske oziroma pred tem njen Letopis. Šlebinger je te letne pre- glede preuredil tako, da je, kot pravi sam, »uvrstil med knjižni pregled . . . tudi važ- nejše članke, vsa j one ki zanimajo slovstvenega zgodovinarja. Po zgledu ,Vëstnîka slovanské filologije a starožitnosti ' in ,Slavjanovčdčnija' peterburške akademije sem dodal naslovom knj ig še seznam kritik in poročil, ki so pisane v slov. jeziku.« ( Z M S V, 1903, str . 199.) Seveda je skrbel tudi za čim večjo popolnost in točnost svojih pre- gledov. Vrzel, ki je v letnih pregledih nastala zaradi njegovega odhoda v Novo niesto. je po povratku izpolnil tako, da je bibliografijo za celih šest let obdelal skupaj in izdal v posebni knjigi pri i Slovenski matici« (Slovenska bibliografija za 1.1907—1912. Lj. 1913). Knj iga pa seveda ni šla naglo v denar in to je bil razlog, da je po letu 1913 tudi taka institucija, kot je »Slovenska matica«, odpovedala »Slovenski biblio- graf i j i« streho v svojih publikacijah. Šlebinger ju so se sedaj nabirali listki v njegovih privatnih kartotekah; objav- ljati mu je uspelo poslej dolga leta le specialne strokovne preglede v domačih in tujih publikacijah. Tako je objavil slovensko jezikoslovno l i teraturo za leto 1909 do 1917 v časopisu »Rocznik slavistyczny« I I I—VIII (Krakow 1910—1918), za leta 1913—1918 pa je podoben pregled objavil v I. letniku Č J K Z (1918), le delno pa je bil pregled slovenskih jezikovnih spisov za leta 1914—1922 objavljen v »Jtižnoslov. filologut III (Beograd 1922—1923). Leta 1915 mu je začela »Carniola« objavljati bibliografijo zgodovine, zemljepisja, narodopisja, umetnosti, slovstvene zgodovine, jezikoslovja iu prirodoznanstva, leta 1920 pa so se ti pregledi, a sedaj obsegajoči samo poglavja jezikoslovje, slovstvena zgodovina iu življenjepisi, zgodovina, preselili v Č J K Z in izhajali v njem vse do 1928. Teh svojih pregledov pozneje ni mogel več nadaljevati, ker ni našel zanje primerne revije, pač pa je v »Zborniku za umetnostno zgodovino« X—XIII v letih 1930—1935/36 objavil bibliografijo l i terature o umet- nosti na Slovenskem za leta 1929—1935. Letni pregled celotne slovenske knjižne produkcije je v razdobju med obema vojnama izšel le enkrat , t. j. za leto 1929 v Slovenskem tisku I. (1930) in separatno; nadal jevanje za leto 1930 pa je ostalo že nedokončano, ker je Slovenski tisk še pred koncem II. letnika zamrl. Iz navedenega vidimo, da so bile okoliščine za objavl janje letnih bibliografskih pregledov v predaprilski Jugoslaviji celo hujše kot v stari Avstriji , in tako so kljub šlebingerjevi najboljši volji nastale občutne vrzeli. »Te vrzeli pr ičajo o kratkovid- nosti odločilnih faktorjev, ki se niso zavedali, da tiči v dobri bibliografiji važen znanstven pripomoček, mostiček za internacionalno evidenco ter pogoj za prihranek časa in energije znanstveniku.« (Kidrič, Č J K Z VI, 246.) Poleg zgo ra j navedenih strokovnih bibliografij je objavil Šlebinger po prvi svetovni vojni tudi vrsto osebnih in drugih zaokroženih bibliografskih pregledov: bibliografijo Cankarjevih spisov (Spominu Ivana Cankar ja , Lj. 1910); Župančičevo l i terarno delo (Jubilejni zbornik za petdesetletnico Otona Župančiča. Lj. 1928); »Publikacije Slovenske matice od 1.1864—1930.« (Lj . 1930), »Slovenske časnike in časopise. Bibliografski pregled od 1797 do 1936.« Lj. 1937; »Bibliografijo slovenske kmetijske li terature v letih 1919 do 1938« (s sodelovanjem ing. arh. Janeza Maren- tiča) Lj. 1939. Tudi »Album slovenskih književnikov« (Lj . 1928), ki ga je uredil Šle- binger, prinaša poleg slik s trnjene biografske in bibliografske podatke za upoštevane književnike. Vzporedno z bibliografskimi je Šlebinger z enako vzt ra jnos t jo zbiral in objav- ljal tudi biografske podatke. Še pred začetkom izhajanja »Slovenskega biografskega leksikona« je objavil dolgo vrsto biograf i j po najrazličnejših listih in zbornikih, največ v »Ljubljanskem zvonu« in »Carnioli«. Uredniku »Slovenskega biografskega leksikona« pa je postal naravnost idealen pomočnik in sodelavec. V njem je objavil blizu dve sto temeljitih b iograf i j slovenskih kulturnih delavcev, zlasti man j znanih pokrajinskih literatov, pedagogov, t iskarjev, založnikov, urednikov in časnikarjev. Kot urednik »Ljubljanskega Zvona« v letih 1910—1916 je reviji vtisnil nekaj svojega zbirateljskega značaja , obdržal pa jo je kljub pomanjkanju sodelavcev tudi v na jhujš ih letih prve svetovne vojne na lepi višini, čeprav je moral pogosto cele pole polniti sam. Da bi ji vendarle dal vsa j videz pestrosti, je svoje članke, ocene in poročila podpisoval z najrazličnejšimi šiframi, inicialkami in psevdonimi, ali pa jih je objavljal tudi anonimno. Pri njegovem uredniškem delu je treba omeniti tudi vrsto izdaj starejših slovenskih literarnih del, med njimi zlasti nedokončane Zbrane spise F rana Maslja-Podlimbarskega. Janko Šlebinger je celih dvajset let uspešno vodil našo centralno znanstveno knjižnico. Skrbel je za njen napredek v težkih časih, ko je bila brez zadostnih sred- stev in primernih prostorov, sodeloval v boju za novo poslopje, jo v prvih dneh okupacije selil v novo hišo, doživel v letih osvobodilne vojne poleg obilnih osebnih krivic in nesreč (Nemci so mu odpeljali iz Gornje Radgone bibliografsko gradivo in del slovenske knjižnice) tudi katastrofo svojega zavoda, ko je na glavno čitalnico zgrmelo vojaško letalo in jo z vsemi knjigami vred uničilo. Po osvoboditvi je hitro dosegel popolno obnovitev knjižničnega poslopja in izposloval reorganizacijo in preureditev Univerzitetne biblioteke v centralno Narodno in univerzitetno knjižnico. Da bi v novih, za znanstveno delo ugodnejših okoliščinah zagotovil redno izhajanje letne bibliografije, je skrbel, da je bil v knjižnici z zakonito uredbo osnovan tudi poseben bibliografski oddelek. Osebno je bil Janko Šlebinger tih, skromen, a pr i tem dober in ustrežljiv. Nikdar se ni človek zastonj obrnil n a n j za znanstveni podatek ali za kak d r u g nasvet pr i znanstvenem delu. Slavističnemu društvu je bil zvest član od vsega začetka in dal jšo dobo tudi revizor. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je za njegove zasluge izvolila za dopisnega člana in mu naložila izdelavo večjih bibliografskih del, ki pa jih zaradi težke bolezni in smrti ni mogel več izvršiti. S svojim literarnozgodovinskim delom, zlasti na področju bibliografije in bio- graf i je , si je dr . Janko Šlebinger postavil t ra jen spomenik v slovenski kulturi. Pr im. : [ J . R u s : ] Dr. Janko Šlebinger, petdesetletnik ( Ju t ro , 1926, s t r .241) . — [Fr . Kidrič:] Novi ravnatel j študijske knjižnice v Ljubljani ( Ju t ro , 1927. št. 7). — J. Gra fenauer : Šlebinger Janko (Nar . encikl. IV, str . 698—699). — Fr . Kidrič: Ob Šlebingerjevi petdesetletnici (Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, VI, 1927, str . 245—248). — [B. Borko:] Življenje moža med knjigami. Ob šestdesetlet- nici ravnatel ja dr. Janka Šlebingerja ( Ju t ro . 1936, št. 242). — Janko Šlebinger (Leto- pis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, II. knj., str. 54—58). — ] Logar : ] O b smrti dr . Janka Šlebingerja (Ljudska pravica, 1951, št. 31). — V. Bfohinec] : Dr. Janko Šlebinger (Slov. poročevalec, 1951, št. 37). -r- [M.Rupe l : ] Dr. Janko Šle- binger, 18 .10 .1876—3 2.1951 (Slovenski knjižni t rg , 1951. št. 2). — J. Glazer : V spomin dr . Janku Šlebinger ju (Nova obzorja, 1951, str. 241—244). — J. Logar : Janko Šlebinger (Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 1951, str. 275—277). — Bibliogra- f i jo šlebingerjevih spisov išči v Časopisu za slov. jezik, književnost in zgodovino VI, str . 246—248, in v Letopisu Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, II . knj iga, s t r . 54—58. , , Janez Logar ID Slav. revija 2 8 5