Obe koari si je na rame naprtil sivi mo, ena je stisnila k sebi majhen zabojek in je dvignila prt z njega poglej, /a kletko s kanarkom ...
Doma smo, ljubek! Mar te je strah-------fa
Skozi blesk svetilke nad tirnicami
smo jima poslali poslednji pozdrav.
Mo je sedel na koari,
ena je pestovala kletko s kanarkom
in nihe drugi ju ni priakal
ko temna, teka, samotna no.
JETNINICA
TONE S E L I K A R
Zemlja je zadehtela,
rdee lilije v gredah ob jetninici so zagorele,
teko obzidje se hoe dvigniti s solncem v nebo,
koraki stra so onemeli v vrgolenju ptic,
ki vigajo ob steni navzgor,
iz zrahljane zemlje na dvoriu,
kjer so stale vislice,
je pognal grmi svetlordeih marjetic,
rumen metulj plava v vetru,
golobje grulijo na strehi,
zvonovi zvone za Veliko no.
O pomlad! Bog daj sreo!
Kmetje se vozijo v mesto, konji pekecejo po tlaku,
glej jo, deco, papirnate zmaje spua pod oblak,
na oknih slone dekleta in si eejo lase,
nekje se smeji pesem, veselje in radost.
Okna jetnisnice pa so kakor slepa oesa.
elezni krii so prikovani v lobanje,
bodea ica je kakor trak,
na katerega so nanizane obupne misli,
speljan od fasade do fasade,
in za mreami vise obrazi jetnikov
kakor oblije Krianega v stoterih oblikah.
Kolikor oken na tej solnni strani toliko obliij.
Vsem je izraz enak: blede, spaeene maske
v pomladni dan
morilec, upornik, razbojnik, pohotne in tat!
Kadar se solnce razlije po oknih,
zagore v boleinah kakor mueniki na grmadah,
ki plamte v sinje nebo.
O ti moj Bog, je zavzdihnil kmet, ko se je ozrl po njih
kako je to grenko: zunaj je polje in zelena ravan,
tu pa kri in verige in smrt. . .
O ti alostni svet,
je zajealo dekle in se je obrnilo pro. ..
O ti moj nesreni otrok, je kriknila mati
in se naslonila na vrata teh mrtvih sten.
O, pomlad! Bog daj sreo!
In nam vsem je tako udno teko:
Pomlad je in roe cveto in vesel smeh je v nas
ter solnna, iroka cesta v oeh .. .
Tamkaj ez cesto
pa v tesnih zidovih sto 'in sto kletk
in strae, jetniki, vislice in elezen kri.
319
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si