Poštnina plačana t gotovini.
življen
■in- svet
E. Justin: QIa"° Tndilanca (lesorez).
Štev. 8,
Tedenska revija
Ljubljana, dne 24. avgusta 192».
Leto D.
Knjiga i
Cvetko Golar
Poet Andrej
(Konec)
Izba je bila velika in nizka, imela je tri majhna okna, ki so bila preprežena z železnimi križi. Solnce ni sijalo vanjo, ker se je njej nasproti širila položna slamnata streha, vsa razdrapana in mestoma obrastla z mahom. V kotu pri vratih je bilo razmetano čevljarsko orodje, stal je trinožni stolček, ki se ga je tiščala vegasta mizica, našarjena z usnjenimi krpami, žbicami, šilom in dreto. Tik stene je bila nizka postelja, in na njej je ležal pod rdečo zakrpano odejo poet Andrej. Težko je dihal in njegova glava 1 je bila pogreznjena globoko v plevnico, da se je komaj razločilo bledo čelo, na katerem so le-peli gosti šopi las. Ob postelji je stal čevljar Blaž, bos in golorok, roke je sklepal in se sklanjal nad bolnika. Se neka ženska je stala tam in je s solznimi očmi strmela predse, po upalem, starikavem licu so ji polzele kaplje in po ostri zarezi tekle v usta.
»Križana nebesa, kaj se mu je Ie zgodilo,« je vzdihnila.
»Ali ga ne vidiš, Mreta, da je pobit! Saj menda nisi slepa, poglej, kako je udarjen.«
Oba sta gledala napeto mladi obraz bolnikov, ki je bil poln bolečin, upadel in žalosten. Strjena kri se je temno odbijala od mrzle, blede polti na levih sencih, in višnjeve trepalnice so bolno trepetale, kakor bi se hotele odpreti oči, ali vejice so bile zalite s krvjo, ki se jih je trdo in črno sprijela. Desnica, ki je ležala na odeji, je bila stegnjena in prsti, ki se jih je držalo cestno blato, so se včasi krčevito napeli.
»Le zakaj ga nisi slekel, ko si ga prinesel, saj vidiš, da je suknja na njem pretrgana na strani in komolci so prebiti.«
Ženska se je sklonila in brisala blato, ki se je držalo las in vratu, kolikor ga ni zakrival raztrgani ovratnik. Bolnik je tiho zaječal, kakor da je občutil bolečino in mu težko dene, ko se ga je Mreta dotaknila.
»O, saj ni bilo nikogar, da bi mi bil pomagal. Sam sem ga moral zadeti na rame in nesti domov. Res se je šele delal dan, pa na vasi se je že slišalo
vpitje, in Matevžev pes je zatuliL Oh, to je nesreča.«
»Ali praviš, da so ga drugi pobili, kako pa si ga našel?«
»Prav tam je ležal za Knavsovim hlevom, zraven kupa kamenja, še glavo je imel malo više, noge pa v kolovozu. Zavpil sem, pa sem stopil v hlev, kjer je ležal tisti kosmati Groga. Povedal sem mu, rotil sem ga. naj ga mi pomaga vzdigniti, pa se je kar delal, da me ne sliši in ne razume. Potlej pa je dejal, da je bil snoči pijan in da ga je videl, saj sta pila žganje. Tale, ki zdaj leži v moji postelji, pa je kar izginil, takole že proti jutru in se je iz-potaknil ter si ubil črepinjo, je pravil Groga.«
»Jej, jej, kaj se vse ne zgodi, zoper smrt pa res ni rože na vrt'.«
»Nikar ne vpij, saj vidiš, da še ni mrtev! Veš. potlej se je pa zbudil pastir in je dejal, da je tale strašno lepo govoril vso noč. Vsem je dal jesti in piti, opominjal jih je. oni so se mu pa smejali.«
»Kdo pa je bil z njim? Ali ni bil sam z beračem?«
»O, polna hiša jih je bila. Tisti je že bil, kako mu pravijo, no, ki ima rdečo brado —«
»Majden —«
»Je že res, je že res. Majden je bil. Pa tisti je tudi bil, ki je služil za hlapca, potlej pa je bil zaprt. Pa tisti, ki je malo krivogled, pa še dva druga, kj jih pastir ni poznal. Majden je vzel klobuk in ga je prvi udaril, potlej pa so še drugi vstali. Tale pa se je najprej lepo poslovil, zjokal se je nad njimi in je šel.«
»Odkod pa je in kam je bil neki namenjen?«
»Nihče ga menda ne pozna, pastir je samo dejal, da je hotel k Matevževi Francki pod okno.«
»Oh. kako ie neki bilo! Sam se gotovo ni, so mu že drugi ubili čeoinio.«
»Jaz sem dejal, da ga je tisti Majden, ki je potepuh in razbojnik. Ali nimam prav?«
»Nedolžen je. kakor Jezus, zato so ga hoteli ubiti, rokovnjači! Dal iim je kruha in vina, nasitil jih je in napojil in oni so mu razklali glavo. Ali misliš,
da je bil sam Majden? Saj so bili vsi, ki so ga oropali in si razdelili njegovo blago. Kje hodi Lovrenc z vinom?«
»Bi dejal, da je obsedel pri Matevžu, ali če obljubi, ne pozabi in stori. Saj si ga videla, da je pretakal solze. Menda že gre.«
Duri so se odprle in v izbo je stopil Lovrenc, droben možiček, ki je delal metle. Spal je pri Blažu, v kotu pri peči, na kateri je imel shranjeno svojo šaro. Počasi je prišel bliže, vino je nesel v steklenici, ki jo je zaljubljeno stiskal na prsa, in velika zadovoljnost je bila razlita po njegovem plahem obličju. Njegove vodene oči so se skušale smehljati.
»Vendar si jo prišaral, Lovrenc,« se je oddahnila Mreta in globoko zasopla, »že sem mislila, da te je srečal volk.«
»Ni bilo tisto, ampak Majden in še dva potepuha imajo čudo denarja. Pri Matevžu sede in vino teče od mize kakor od strehe kapnica. Gotovo so koga okradli. Tudi mene so vabili za mizo, jaz pa sem pljunil prednje.«
Lovrenc je stresal glavo in mahal z rokami, da je pljusnilo rdeče vino čez rob steklenice in njegov glas se je tresel, kakor bi mu šlo na jok.
»Saj so kradli in ubijali,« je vzkipel Blaž.
»Saj so kradli in ubijali, pravim.«
»Ali pa veš koga?« je naglo in razburjeno vprašala Mreta. »Našega sirotka so okradli, poglej, ki leži tukaj nedolžen kakor jagnje. O, če je še pravica na svetu, saj bodo padli rablju v pest.«
»Ne kriči, ne vzdihuj, ne skači,« jo je zarotil čevljar. »Ali ne vidiš, da spi, Pusti ga, naj se počije, mogoče se mu pocelijo rane.«
»Ali so ga s koli ali samo z noži?« je vprašal plaho metlar in je trepetal, kakor bi ga tresla huda mrzlica.
»I, tak, Lovrenc, postavi vino na mizo, saj mu vsega razliješ. Naj počaka, kadar se bo zbudil, mu damo piti in se bo videlo, kaj in kako.«
»Ali bo samo vino pil?« se je v skrbeh zavzela Mreta. »Kje pa je klobasa? Blaž, kupi mu klobaso, saj vidiš, da je Lovrenc vse zapil, jaz pa nič zadela nisem.«
»Par kosti je v loncu,« se je hitel opravičevat čevljar. »Vem, da so še gorke.«
»Gola kost še psu ne tekne, pa bo bolniku,« se je obregnila Mreta nanj. »Poslušajta, ali ni vzdihnil.«
»Seveda, in oči odpira in roko bi rad vzdignil.«
Kot da se ga boji, se je.čevljar odmaknil od postelje, Lovrenc pa je prijel steklenico z vinom, da jo takoj ponudi bolniku.
»Crnomavška, črnomavška, dajte jo, črnomavško! Nace, udari jo s kolom! Mreta, Nace je tvojo mačko ubil!«
Na dvorišču so se drli otroci, Mreta je skočila od postelje.
»Ti preklicani otroci! Ze spet ne dajo miru moji muciki! Oh, to bi jih!« Zagnala se je proti durim, jih naglo odprla, zaloputnila za seboj ter se takoj nato pokazala na dvorišču. Otroci so se razbežali kričaje: »Mreta, tvojo črnomavško je Janez na meh odri! Ali nas povabiš na večerjo?«
»Oh, ne dajo miru,« je vzdihnil Blaž in hite! zapirat okno, nato se je po prstih tihotapil k postelji. Bolni fant je odprl oči in ustne so se nasmehnile. Zašepetal je:
»Črnomavška, v lonček je skočila!«
»Ali si slišal, Blaž, zbudil se je in nekaj govori —«
»Slišal jih je, kako so vpili. Mreta ga je vzbudila. Zakaj je ni nazaj, da bi šla po klobaso, gotovo je lačen.«
»Tovariš, kaj mi je rnari za denar! Vse vzemi, pozdravljen prijatelj, ali nikar, pretrdo me božaš —«
»Ali slišiš! Blede se mu —«
»Kaj mi je prišlo na misel, spomnil se je, svojih ubijalcev se je spomnil.«
»Bratci, pomagajte! Bratci, saj vas ne bom izdal, o, usmilite se me —«
»Poslušaj, v sanjah ga bijejo, ubogi fant —«
»Ali naj mu dam Vina, ker je tako slab. Mogoče se vzdrami popolnoma.«
Stala sta ob postelji in usmiljenje in skrb jima je gledala z obraza, ker nista vedela, kako in s čim bi pomagala bolniku.
»Mogoče bi bilo dobro, da ga naka-diin z gobo, to rado pomaga. Tudi ar-nika je dobra za rane, pa kje bi jo dobila —« Blaž se je zamislil in se je ozrl na polico nad oknom, kjer je stalo nekaj zaprašenih stekleničic, v pajče-vine zavitih.
»Morda bi bilo bolje, da bi ga namazala s salom, to je že pomagalo in zdi se mi, da bi tudi temule dobro storilo,
ker je moral izgubiti dosti krvi, ali pa še bolje bi bilo živo srce od —«
»Ti si hudič, po sencih si me, o križana mati —«
Bolnik se je hotel vzdigniti in je prestrašeno odprl oči, ki so bile vse zalite s krvjo. Omahnil je nazaj na plev-nico in globoko vzdihnil.
»Ali si slišal, kaj je dejal! Gotovo $o ga plaščarji —«
Takrat so se naglo odprle duri in v sobo je planila snočnja znanka Andrejeva, mlada deklica, ki sta se v krčmi spoznala.
»Kje je tisti ubogi gospod, ali so ga res pobili, Blaž, pomagajte mu!«
V	hipu je bila pri postelji in solze so jo curkoma oblile, ko je zagledala njegov strašno upali in izpremenjeni obraz. Zatisnila si je oči in strastno zajokala, kakor da ji je umrl brat
»Rešite ga, rešite ga, ne sme umreti, oh, zakaj je snoči odšel od nas! Lovrenc, usmilite se ga!«
»Saj sem dejal, da bi — pa ne vem, kaj bi, čakaj no, Mreta je šla —«
Lovrenc je jecljal in iskal, kaj bi povedal. Kot da se boji ali da se čuti krivega, se je zagledal stran od bolnika.
»I, slab je hudo, kaj močnega bi mu morali dati, takole, pa ne vem — tudi okradli so ga —«
»Ah, le kaj jim je naredil, vse jim je dal, bil je dober in samo gostil jih je —«
Deklica si je brisala oči in še zmeraj ihtela in ponavljala:
»Ubogi, ubogi gospod, zdaj si šel, zakaj si šel —«
V	izbo je tiho in plašno vstopila Mreta. V rokah je nesla klobaso, ki je Blaža prvega sunila v nos; zdrhtele so mu nosnice, ko je zadišalo po česnu in mesu. In tako so stali ob postelji, deklica in usmiljena moža in Mreta, z vinom so mu hoteli postreči, klobaso so mu ponujali in z jokom in s solzami je njegova prijateljica darovala svojo nezavedno, komaj vzklilo čuvstvo, o katerem sama ni vedela, kaj je in odkod je prišlo.
»Stran, zlodej, vzemi denar, na, vse, o Jezus — vzdignite me — «.
Bolnik je širil roke, bolno je odprl oči in silil z vsem telesom pokonci, ali ni imel moči in se je težko zgrudil na posteljo. Blaž ga je objel okoli vratu in hotel vzdigniti.
»O, rabelj, morilec, izpusti me!«
Trpeč izraz je spreletel Andrejevo obličje, oči so se mu zaprle in obležal je, kot da je mrtev.
»Oj, umrl bo, in jaz mu ne morem pomagati,« je vzdihnila deklica.
»Umrl bo, umrl,« je Mreta vpila in letala s klobaso sem ter tja.
»Blaž, kje je trikraljeva voda, ali imaš svečo?«
Vsi trije razen deklice, ki je pokleknila pred posteljo in zarila glavo v odejo, so skakali po izbi. Bili so brez glave in niso vedeli, kje so in kaj hočejo.
»Ne umri, ne smeš umreti, komaj
sem te spoznala, pa že greš od mene.« ★
Zvečer je Andrej Vešligaj še živel in je bil na videz bolj močan, tako da je Blaž mislil, da mu je pomagala goba, s katero je kadil bolnika Ves dan je tiho prežal, kot bi sanjal v nezavesti, le včasi so mu zatrepetale veke in bolno so se mu zarezale ustne. Ves čas je bil eden pri njem, največ se ga je držal Lovrenc, ki ga je pokadil in mu potem navezal zajčje masti na rano, ker druge niso iztaknili, dasi je Mreta obletela vso vas. Ko se je no-čilo, je bolnik odprl oči in se je zmedeno ozrl okoli sebe.
»Ali se je neki zavedel,« je zamr-mral Blaž in pogledal Mreto. »Ti ga vprašaj!«	,„ i llMt.
»Ali te hudo boli?«
Pogledal jo je, kakor da je ne sliši in da se nahaja neznano kje proč od ljudi. Meglen in prazen je bil rijfegov pogled in vse obličje je zakrila hladna senca.
»Ali me slišiš? Ali hočeš vina?«
Čudno se je nasmehnil poet Andrej ter je Blaž mislil, da je slišal in se razveselil pijače. Pomolil mu je polno kupico.
»Bratci moji, le pijte, zapojte, kof tisti večer:
Zgubila sem svoj rožmarin—«
Skušal je zapeti, ali glas ga je izdal, da je utihnil in oster vzdih je presekal tišino. Zopet je zajprl oči in se dolgo ni ganil. Bila je že temna noč, ko se je prebudil. Kot da se je zavedel in spomnil, ie naglo pogledal po Blažu in Mreti; zdelo se je, da še nekoga išče.
»Ali je ni, kam je šla ljubica Marijana, ej, ona ima sive oči kot črnomav-
ška — ali zdaj gremo, oj, zdaj gremo —«
»Nič se ne zaveda, talko čudno govori, poglej kako je upadel in bled kot smrt —«
»Da, da, šli bomo drug za drugim,« je vzdihnil poet, kakor da je slišal, kaj je dejala Mreta.
»Ali boljše je, da sem med tistimi, ki gredo, zakaj blagor jim, kateri delajo po njegovih zapovedih. Vsi vi, ubijalci in nečistniki, zavratniki in hinavci, pa pojdete v vnanjo temo —«
»Saj govori, kakor bi bral iz bukev, to je videti učen fant. Ali nocoj ne bo Francke? «
»Rekla je, da pride, kadar bo utegnila.«
»Ali pride? O, naj pride, zakaj dolgo ne bo čas in meni se mudi. Že slišim glas: Pridi! Že vidim angela s srpom, da ga vrže na zemljo. Obrezoval bo grozdje zemeljske trte, ker so dozorele njene jagode.«
Poet Andrej je zatisnil oči in jih n) odprl nikoli več.
Inž. Jar. Deyl
človeška glava kot malik
Strahotni verski nazori ameriških Indijancev
Neizmerno gozdovje zgornjega toka Amazonke naseljujejo številna, dosih-mal maio zrana indijanska plemena, ki se jih še ni dotaknil razkrojevalni vpliv evropske omike in žive svoje starodavno, r.eizpremenljivo življenje.
Narodopiscu dajejo posebno hvaležno gradiv* Jibari, znani kot nevarni lovci lobanj, ki so dandanes po vsej verjetnosti najbolj divje indijansko pleme v Južni Ameriki. V novejšem času jih ie obiskal Rafael Karsten v vzhodnem Ecuadoru, kjer je proučeval izključno
njihove navade, tičoče se človeških' lobanj. Izsledke njegovih raziskavanj je objavil zavod za ameriški narodopis v Washingtonu. Povedo nam presenet* ljivo veliko novega.
Jibari, ali kot se imenujejo sami: Sit-ara — bivajo v glavnem okoli rek staža, Marona in Samtiago, ki se izliva jo v Amazonko (leva obala). Samo manjši del (Aguruni) biva na des. em obrežju te velereke. Čeprav je ozemlje Jibarov politično razdeljeno med republiki Ecuador in Peru, še ni raziskano in se le domneva, da je teh prebivalcev okrog 15 do 20 tisoč.
Redkokedaj zaide belopolti človek v ondotne pragozdove, zakaj velike reke so edine ceste, ki vodijo po tej deželi. Indijanci ne maraio stikov z belci. Da bi se jim izognili in se hkrati boljše skrili pred sovražniki, se najrajši naseljujejo kje v notranjosti ob rokavih večjih rek, kamor belec ne zaide. V velikih jibarskih kočah, nazvanih hea, stanuje več rodbin skupaj. Te hiše ne tvorijo vasi, marveč stoje samotne na strate-gičnih točkah: bodisi na gričkih, ki obvladujejo okolico, ali na rečnih zavojih.
Z belci žive ponajveč v miru, zato pa imajo samii med seboj hude boje. Razdeljeni so v številna plemena, ki se nenehoma preganjajo in pobijajo; kaj čuda torej, če jibarska rasa bolj in bolj izginja. Vojskujejo se sosedna plemena ali pa cele skupine plemen. Tako so n. pr. Jibari na Rio Pante v večnem boju z rodovi ob reki Santiago. Le-tl so spet hudo sprti s plemeni na ozemlju rek Marona in Pastaza. Vsi divj/
Jibari ob reki Pastaza imajo že dolgo let vojne z napol omikanimi Canali ob reki Bobonaza. Sovražnosti so tako sitare, da danes nihče več ne pomni, zakaj so prav za prav nastale. Nemara jih je zakrivila medsebojna ljubosumnost in tekmovalnost častihlepnih poglavarjev. Hiše, ki so opremljene s strelišči (mestom, kjer se lahko strelec skrije) in s plotovi ograjene plantaže Vedno pričujejo o vojnem stanju v tej pokrajini.
Sovražnost pa neti vera v čarovnije in prav to vero lahko smatramo za poglavitni vzrok vseh vojn.
Poglavarji, ki ne marajo drug drugega iz ljubosumnosti in zavisti, se bojujejo med seboj z gmotnim in z nadnaravnim orožjem. Vsak veliki jibarski poglavar se mora spoznati v čarovništvo. Taki načelniki ali čarovniki (pogosto v isti osebi) lahko po mnenju divjakov pošljejo »smrtno pšico« silno daleč, celo v daljavo več milj. Če pa v plemenu, zlasti še v poglavarjevi rodbini, izbruhnejo bolezni ali kakšna druga nesreča, so vsi preverjeni, da so krivi čarovniki sosednjega plemena. Maščevalnost se pri Jibarih vzbudi kaj hitro. Kakor pri vseh primitivnih narodih, je tudi pri njih merilo pravičnosti in pravice: oko za oko, zob za zob! Canale (ki so vsaj po imenu kristjani) smatrajo divji Jibari za posebno vešče čarovnike in radi priznajo, da jih v tem pogledu prekašalo, zato so jim vsa ostala plemena nevoščljiva in sovražna.
Jibarski bojevnik gre v boj v polni paradi. Doma nosijo možje krog spodnje polovice telesa kos nekega blaga, ki je opasan s pasom iz človeških las. čez hrbet imajo vržen nadaljnji kos blaga. V uhljih nosijo 20—30 cm dolge Palčiče, ki so na koncu izrezljane. Dolge lase, ki jih vsak dan skrbno umivajo, spletajo v tri kite. Najmočnejša pada na hrbet, 2 manjši pa na senca. Ko gredo v boj. si posade na glavo čepico iz opičje kože, kar se jim vidi imenitneiše nego vsakdanji okras glave, ki obstoji iz raznobarvnega ptičjega perja. Palčiče v uhljih si nategnejo tako, da padajo skoro na ramena, okoli vratu pa si obesijo, ovratnik iz jaguarievih zo-bov. Starejši bojevniki si ovijejo okoli bokov še posebne pasove, ki so obil-neje kot sicer okrašeni s ptičiim perjem In z človeškimi lasmi. Nepokrite dele tMesa si namažejp z črno bnrvo. V krajih, kjer prihajajo včasi v stike z
belci, imajo na sebi tudi kak kos evropske obleke.
V prejšnjih časih so hodili v boj izključno s kopjem in s ščitom, v novejšem času pa jih vidiš tudi s puškami, ki jih dobivajo od belcev v zameno za preparirane sovražnikove glave.
Vsak vojni pohod ima smoter, ki prav za prav vliva bojevnikom največ poguma: prinesti domov kar največ odrezanih sovražnikovih glav. Trofeje, ki so narejene iz takih glav, ne pomenijo samo zmage, ki prinaša Jibarom slavo in čast, marveč postanejo po raznih skrivnostnih obredih (ki tvorijo del njihovega verstva) s čudežno močjo obdarjeni maliki. Sam poraz sovražnika, ki ne da nič glav, je za njih skoro da izgubljena vojna. Le če se bojevniki vrnejo s sovražnikovimi glavami, jih časte kot zmagovalce.
Sovražnost v samem plemenu je nekoliko drugačna. Če Jibar ubije člana istega plemena kot je sam, n. pr. iz krvne osvete. mu ne odreže glave. Če ga vprašaš po vzroku, ti odvrne: »Saj je vendar član mojega plemena.« Tudi če se slučajno vojskuje kateri član napadalnega plemena v nasprotnikovih vrstah, mu napadalci ne odrežejo glave. Ta okrutni običaj velja zgolj za pripadnike drugih plemen, t. j. za ljudi, ki niso v krvnem sorodstvu. Kakor hitro pa Jibar komu odreže glavo, se mora varovati pred maščevanjem pokojnikovega duha, ki domuje v krvi in pa v glavi.
Nevarnosti, ki preti zmagovalcu iz krvi, se odveže pri posebni »očiščevalni« slavnosti, ki se vrši potem, ko se bojevniki vrnejo domov. Vse do tega časa se ne smejo umivati, niti oprati orožja in obleke. Stoprav po slavnosti (ki jo imenuiejo »umivanje krvi«) se po raznih skrivnostnih obredih v reki skopljfeio ter ooere.io obleko in orožje. Sovražnosti duha. ki tiči v glavi, pa se skušaio iznebiti v dveh nadaljnjih slav-nostih, ki sta združeni s tajnostnimi obredi.
Sleherna s'avnost, bodisi »očiščevalna« ali kakšna druga, na kateri se premaguje duhova maščevalnost, se vrši šele potem, ko so sovražnikove glave preparirane.
To pa se izvrši takole:
Najprej je verski obred. Lobanja se položi na tla na širok list in se pokrije s takisto š;rokim listom neke gozdne rastline, ki ji pripisujejo magično moč.
Zmagovalec, ki je odrezal sovražniku glavo, in ki se imenuje od tega trenutka »gospodar glave«, se vsede na njo, nakar mu poglavar spusti v nos sok tobačne rastline. Tudi ostali bojevniki, ki so se udeležili pokolja, sedajo drug za drugim na lobanjo in obred se nadaljuje.
Ko je to končano, se začne prepara-cija. Lobanji se na temenu razreže koža od zgoraj dol in se počasi in oprezno sname. Z obličja gre najtežje in rabijo za to posebno oster nož. Kožo dajo v lonec vroče vode, kjer se nekoliko stegne in postane trdnejša; tudi mikrobov se tako iznebi. Nato jo obesijo na šibo in jo ostavijo toliko časa na solncu da se posuši. Zdaj razrezana mesta sešijejo in vtaknejo v vratno kožo maj-. lien obroč, da jo ohrani okroglo. Trofejo, imenovano »tsantsa«, pripravijo s sušenjem. Tri okrogle kamne segrejejo v ognju in jih z viličastim lesom vržejo
v	notranjost. To se godi po obredu. Kamen spušča v kožo »gospodar gla.ve«, roko pa mu držli poglavar ali kak star bojevnik. Zdaj se trofeja večkrat obrne, da bi kamen sežgal ostanke mesa in krvi, ki se še drže kože. Ko se kamen ohladi, ga nadomestijo z drugim, gorkim in potem še s tretjim. Zadnji ostanki mesa in maščobe se odpravijo s posušenim vročim peskom. Poogle-nele koščke postrugajo z nožem. To se ponavlja večkrat in traja včasi sušenje cele tedne.
Pri preparaciji skrbno pazijo, da ostanejo lasje celi, zakaj po njihovem verovanju so baš lasje sedež duše ali živ-lienske siile. Jibarski možje nosijo daljše lase nego žene in tako »tsantsa« s pol metra dolgimi lasmi ni redek pojav.
Ko se glava posuši, se skrči približno na četrtino normalnega obsega. Včasi ni večja od oranže, in ker obraz ohrani Človeško "odobo, je sličria pritlikavče-
vi	glavi. Čez nekaj časa se docela posuši in postane popolnoma trda. Zdaj prevrtajo oboje usten s tremi rdeče pobarvanimi obročki iz lesa neke palme in jih omotajo z rdečimi prameni iz nežne bombaževine. Pri veliki slavnosti »tsantsi«. na kateri se trofeja izpreme-ni v malika, se to odstrani in nadomesti z novim okrasom. Naposled se glava namaže z drevesnim ogljem, tako da postane čisto črna. Tako je preparacija končana.
Preparirano trofejo posadi zmagovalec pri slavnosti »umivanja glave« na
leseno kopje, izdelano iz bsa neke vrste palme, ki o nji mislijo, da ima čarobno moč. Kopje stoji stalno pred zmagovalčevimi durmi in na njem glava, ki jo snamejo le tedaj, če je potrebna za obrede. Čarobno palmino drevo pa drži duha, ki še tiči v glavi, toliko časa v šahu, da postane popolnoma pokoren.
Neškodljiv je šele po dveh slavno-stih, izmed katerih se prva, tako zvana «suamartini» — t. j. slavnost «barvanja s črno barvo» (ki jo imenujejo Indijanci «sua»), vrši tri do štiri mesece po slavnosti «uimivanja krvi*. Druga, tako zvana velika slavnost »tsantsi» ali »slavnost zmage» je stoprav čez leto dni ali celo kesneje. Obe imata isti namen: prisiliti k pokorščini duha, ki neneho-ma čaka prilike, da bi se bil maščeval. S slavnostnimi obredi, z zaklinjevanjem in z oblivanjem trofeje z raznimi tekočinami ga naposled docela «zasuž;nijo».
Po slavnosti «suamartinija» postane duh celo zmagovalčev prijatelj in svetovalec, ki se oglaša v sanjah ali pa daje človeku dobre misli. N. pr. če gre za kake domače potrebe, ko je treba premisliti, kako bi bilo boljše, se Jibar postavi k «tsantsoju» in stori to. česar se takrat domisli. Kadar gre k ženam, da jim naroči delo (zakaj delajo samo žene), vzame s seboj kopje z malikom.
Vendar je pokojnikov duh še vedno sumljiv, kakor pohlevna zverina, ki so jo na videz ukrotili. Gorje zmagovalcu, ki ni na slavnostih pravilno izvršil obredov; duh se je pritajil in se bo hudo maščeval. Lahko se zgodi, da zmagovalčevo gospodarstvo popolnoma propade in da mu tudi življenje pride v nevarnost. Duh se utegne skriti v podobo strupene kače, ki ga nenadoma piči in usmrti. Sploh je duh po prazni veri Jibarov kriv vsega zlega.
Pa tudi dobrega. Če gre reja prašičev Po sreči in če je na njivah dobra letina, priredi J'ibar veliko «slavnost tsantsa», ki traja pri premožnejših več dni. Za njo se vsa hiša pripravlja često tri leta, preden zbere toliko hrane kot je treba za obilno gostijo.
Tudi ta slavnost je združena z obredi, ki značijo dokončno pokoritev duha. Le-ta je posihmal popoln suženj, ki mora biti s svojo nadnaravno močjo popolnoma na razpolago morilcu, čim močnejši, vplivnejši in slavnejši je bil pokojnik, tem večjo moč ima nijegova glava in tem večjo srečo prinaša zrna-
govalcu. Zasigura mu Jast, slavo, bogastvo, dolgo življenje in nove zmage nad sovražnikom. Vendar so znani primeri, ko so se «tsantsa» izgotovili tudi iz žensikih glav.
Jibari preparirajo mimo človeških tudi živalske glave. To presenetljivo dejstvo pojasnjuje njihovo bajeslovje. Indijanci namreč verujejo, da so za davnih časov bile vse živali (štirinožci, ptiči, golazen, ribe) ljudje, t. j. Jibari. Bojevali so se med seboj in si rezali glave ter delali take trofeje kot današnji Jibari. Poznejša pokolenja pa so se pod vplivom nekih duhov izpremenila v zlivali. Jibari se zelo živo zavedajo svojega sorodstva z živalskim svetom, kar se jasno očituje v njihovem verstvu.
Sledove ljudstva teh davnih časov vidijo n. pr. v lenivcu, ki je ohranil nekatere ostanke Človeških lastnosti. Ta žival je še vedno Jibar, samo v živalski podobi, Jibar tujega plemena, zato velja kot sovražnik. Lenivca ubijajo z enakim občutkom kot človeka-sovraž-nika. Iz njegove glave delajo trofeje z
istimi obredi In na enak način.
Preparirajo tudi jaguarjeve glave. Ko je pred leti blizu reke Zamora raztrgal jaguar neko Indijanko, so bili Jibari preverjeni, da je bil v njem duh zlega čarovnika, ki se je zaklel, da uniči ves rod. Sklenili so maščevanje, ubili žival in napravili trofejo.
Takšno je tedaj verstvo teh Indijancev. To, kar smo zgoraj povedali, je zanimivo že zaradi tega, ker ti Indijanci žive tako, kot so živeli njihovi davni predniki in nas ti običaji vodijo v temno preteklost človeškega rodu. k davnim, primitivnim verovanjem. Vera, da je glava, zlasti lasišče, sedež človeške duše ii^ življenske sile, je prastara. Z njo si lahko razložimo opisano prepariranje lobanje, ki ni osamel pojav, saj ga zasledimo pri raznih primitivnih narodih na obeh zemeljskih polukroglah. O tej veri nam pripovedujejo tudi izkopine izza davnih časov.
Tudi to nam kaže. kako težko, tru-doma in počasi ie človeštvo iskalo pota k resnici, — k današnjemu znanstvenemu nazoru o svetu.
Tako prebavljamo!
Kemično delovanje želodca in čreves
Ne moremo se dovolj načuditi, če pomislimo, kako se tvar, iz katere je sestavljeno naše telo, silno razlikuje od hrane, s katero smo prav za prav zgradili telo in ki ž njo posamezne de« le neprestano obnavljamo. S hrano se potemtakem dogajajo čudovite izpre« membe. To nas prepričuje, da mora biti v našem telesu razen velikega ke« mičnega laboratorija jeter, ki smo ga spoznali ob neki drugi priliki na tem mestu*), še drug laboratorij, v kate« rem se naša vsakdanja hrana kemično predela in izpremeni v tvarine, ki da« jejo našemu telesu stavbeno snov. Vsi vemo, da so to naša prebavila. Veči« na izmed nas je že slišala v šoli to ali ono o sestavi prebavil in o načinu ore« bavljanja, vendar se bo vpogled v skrivnostne delavnice našega telesa bolj razširil, če se nekoliko drugače in podrobnejše pomudimo pri prebavi. Vsi vemo, da je to od sile važna zade* va, vzlic temu pa ima malokdo izmed
*) Glej «Življenje in svet», knjiga III., Str. 746.
nestrokovnjakov kolikor toliko jasne pojme o delovanju naših prebavil. Le* to nam zopet razkriva nove skrivnosti organske kemije v našem telesu.
Hrana normalnega človeka obstoj) rz treh poglavitnih hraniv: beljakovin,-maščobe, ogljikov.h hidratov ter iz ne« ke količine anorganskih soli. Beljako* vine imamo predvsem v mesu, jajcih, mleku in v nekaterih vrstah sočivja^ maščobo v sirovem maslu in siru, oglji« kove hidrate pa v moki, krompirju, sladkorju, zelenjavi itd. Vsaka teh re« dilnih snovi zahteva, da ji da naše te« lo izvestne prebavne sokove, če hoče, da da svojo dragoceno snov organiz« mu na razpolago. Ti sokovi se imenu« jejo encimi in imaio to lastnost, da hranivo kemično razkrajajo in ga pri« pravijo tako daleč, da ga lahko telo skozi črevesa sprejme vase.
Nikar ne mislimo, da se prebava za« čenja šele v želodcu. Še preden smo prinesli grižljaj v usta. se je izločil pr« vi izmed teh prebavnih sokov. Vsi ga dobro poznamo. Imenuje se slina. (Na«
POT NAŠE HRANE SKOZI ŽELODEC VA ČREVESA Čitatelj naj poišče na risbi želodec in od tu sledi pot hrane skozi kc= mične naprave našega telesa, ki zaužite jedi docela izpremene. Želodec sprejme s slinami izpremešano hrano in jo pvekvasi s sokovi, ki prebavijo predvsem beljakovino. V majhnih deležih odhaja hrana v d v a n a j s t ni k. Žolč, ki se izdela v jetrih, nevtralizira kisel želodčni sok in pripomore k raztopitvi maščobe. Sok trebušne slina\ke (pankreasa) izpopolni po ustnih slinah začeto prebavo škroba ter še bolj razkroji beljakovine in ma* ščobo. Odtod gre hrana v ozko črevo, kjer večino hranilnih snovi vsn kajo žile in mezgovnice. Pri slepem črevesu (z znanim podaljškom — slepičem) prehaja ta kaša v majhnih deležih v široko ali debelo čre> v o. Tu se vsrkajo soli in voda, hrana se še enkrat izpremeša in strdi v blato. V danki se blato zbere in si izsili pot iz človeškega telesa.
.t
Še ljudstvo dobro pravi: Temu so se cedile sline za jedjo!). Zadostuje tedaj vnanji dražljaj, ki nastane s pogle« dom na hrano ali pa z vohom, da se sproži prebavni aparat in izloči naj« prej obilno množino slin.
Kako pa nastajajo sline? V ustih imamo tri pare velikih in celo vrsto manjših žlez, imenovanih slinavke, ki izdelajo vsak dan poldrug liter slin. Po« glavitni sestavini ustnih slin sta encim za prebavo ogljikovih hidratov in mu« cin, sluzasta beljakovinasta snov, ki stori v usta prihajajočo hrano bolj opolzko. Slina pa le tedaj kemično vpliva, če je grižljaj dobro prežvekan. O važnosti žvečenja za prebavo ima« mo po večini kaj medle pojme, res pa je, kar J:rdi znani nemški pregovor: «Gut gekaut ist halb verdaut,» to se pravi: hrana, ki je dobro prežvečena, je že na pol prebavljena.
Ko je tedaj grižljaj dobro premlet in pomešan s slino, nastopi nadaljnjo pot v požiralo. Prav vsakdanja zade« va, kaj ne? — vendar pa v bistvu po« žiranje ni tako zelo preprosto. Nasta« jaio zapletena gibanja številnih mišič« nih skupin v goltancu, ki nos in krhelj tako zapro, da ne more zaiti noben ko« šček hrane v druge dupline, ki so v zvezi z ustmi. Tako torej grižljaj zleze hitro v želodčno duplino.
O obliki normalnega želodca niso imeli zdravniki dolgo časa jasnih poj« mov, stoprav Rontgenovi žarki so nam posvetili v temo trebušne dupline in omogočili, da vidimo želodec v živem telesu in pri delu.
Če pomešamo hrano s kako kovin« sko soljo, ki ne prepušča rontgenovih žarkov, dobimo z aparatom fotografi« jo želodca, ki se očituje v globokih senčnih obrisih. Tedaj vidimo, da ima dva dela: zgornji je nekako navpičen, spodnji pa se bolj približuie vodorav« ni 'egi. Prvi del ima največ opravka s kemično predelavo hrane, dočim dru« -jgi v prvi vrsti skrbi, da iztisne v čre« vesa hranivo in odvisno snov. Na koncu spodnjega dela je močna, prste« ničasta mišica, ki je nekak želodčni vratar, ki zapira želodčne duri pred dvanaistnikom.
Grižljaj smo ostavili na poti v želo« dec. Ko je prišel v ta čudoviti kemični laboratorij, se v zdravem želodcu ne« mudoma začenja odgovorno delo. Že« lodec je bil že pred prihodom Prižliaia signaliziran, da prihaia hranivo. Ruski fiziolog profesor Pavlov je dokazal s
svojimi znamenitimi poizkusi s psi, da že sam pogled na hrano vzbudi pri ži» valih želodčne žkze, ki jamejo takoj izločevati obilo želodčnih sokov. Če je položil psom v požiralo cevko, po ka» teri je prežvečena in pogoltnjena hra« na prišla namestu v želodec v zunaj telesa stoječo posodo, je dognal, da je prazen želodec izločil toliko sokov, ko« likor bi jih bilo treba, da bi bil ves obrok kemično predelan, t. j. prebav. Ijen. Tudi ljudje, pri katerih je bil že« todec zaradi poškodovanja ali opera« cije odprt nazven, so kazali enak po« jav. Take izločevanje pa stavi za po« goj popolno slast do jedi, iz česar skle« pamo, da je prebava znatno lažja in popolnejša, če človek je s slastjo.
Toda izločevanje sokov je tako za« nimivo, da si ga moramo posebej ogle« dati. Prvi izvejo za hrano možgani, ka« terim sporoče to vest čutila, n. pr. oči, ki so jo ugledale, nos, ki jo je zavohal ali pa jezik, ki jo je nemara že po« skusil. V tistem hipu «telegrafirajo» možgani vsem v poštev došlim žlezam. Brzojavne žice so fini živci; z njih po* močjo se na dotičnih mestih razširijo krvne žile, ki kakor mreža obdajajo vsako žlezno stanico. To razširjenje povzroči, da se zmanjša odpor v teh finih žilicah, zato doteka kri hitreje in obilneje in žlezna koža postane močno podpluta s krvjo. Ta proces imenuje« mo hiperaemija (stanje, ki je podob« no vnetiu). Iz obilno dotekajoče in se« grevajoče se krvi lahko vsrkajo žlezne stanice kolikor le moči izčrpno vse, kar rabijo za svoj izdelek — bodisi za slino, bodisi za želodčni sok ali ka« ko drugo izločenino. Po obilnem kosi« lu se tedaj ves trebušni drob močno napolni s krvjo, ki jo je odtegnil med prebavo drugim telesnim delom, zlasti mišičevju in možganom, zato čutimo, da smo neposredno po kosilu nekam leni in utrujeni.
Želodčni sok vsebuje v glavnem so!« no kislino in pepsin; s tem prebavlja zlasti beljakovine. Hrana ostane v zgornjem delu želodca toliko časa kot zahteva nje značai in sestava; tu se temeljito premelje in razdrobi. Sočne jedi začenjajo zapuščati želodec že po 15 minutah, dočim leži maščoba v njem kakih s^dem ur. če želodec normalno deluje. Kadar pa ie. hrana zadosti pre« mešana in zdrobljena z želodčnim so« kom, se lahko odpro spodnja želodčna vrata in nekoliko te kaše zleze v dva« najstnik.
Preden pa si ogledamo fiziološko delovanje čreves, si obudimo v spo» minu nekatera anatomska dejstva. Člo« veška črevesa se dele v ozko in širo« ko črevo. Pri odraslem Evropcu meri« jo črevesa približno petkrat več ko« iikor znaša telesna dolžina. Kdor ss hrani izključno z rastlinsko hrano, ka« kor n. pr. Indijci, mora imeti daljša črevesa. Ozko črevo ima tri dele: dva« najstnik, ki se zaradi tega imenuje ta« ko, ker se njegova dolžina ujema s širino dvanajstih prstov, potem lačnik in danka. Na prehodu v široko črevo je tako zvano slepo črevo, na katerem je prosluli črviček, ki je le nekaj cen« timetrov dolg in tvori pri zloglasnem vnetju slepiča ognjišče vnetja.
Hrana je torej prestopila v dvanajst« nik. Tu so pa razmere že precej dru« gačne kot v želodcu. Dočim je bil pre« je grižljaj v zelo kislem soku, je zdaj nenadoma prispel v lužno (alkalično) prebavilr.o tekočino. Mišičje med že« Iodcem in črevesom se avtomatično odpira in zapira, tako da prihaja v že« lodcu^ zmleta, kaši podobna hrana le v manjših množinah v črevesa. Ko je tu prepojena z alkalično tekočino, «vra« tar» znova odpre želodec in izpusti spet nekaj snovi. Prebavni sokovi dva« najstnika pa niso njegov lasten izde« lek, marveč nastajajo v trebušni sli« novki in v jetrih; žlebiči vodijo iz je« ter skozi glavo trebušne slinavke v črevo. Na spodnjem robu jeter je me« hur za žolč, ki je v času, ko nimajo črevesa ničesar prebavljati, rezervni nabiralnik za žolč, ki ga jetra izdeluje« jo prav na veliko. Trebušna slinavka daje vsak dan približno 60 ccm soka, ki vsebuje encime za razkrojevanje beljakovin, ogljikovih hidratov in ma« ščobe. Žolča se izdela vsak dan tri četrt litra; njegova poglavitna naloga je, da pomaga soku trebušne slinavke pri razkroju maščobe in da izloči iz masti maščobne kisline.
Ta del prebave je najvažnejši, znat« rio važnejši od želodca, saj se lahko želodec mirno izreže (kakor se dogaja pri nekaterih operacijah) in bo tak pa« cijent lahko nemoteno užival in pre« bavljal nalašč za tako stanje priprav« Ijeno hrano.
V čem pa obstoji naloga ozkega čre« vesa? Le«to mora komplicirane in dra« gocene molekule hranilnih snovi — be» liakovine, maščobe in ogljikovih hi« dratov — pretvoriti v njihove enostav« ne sestavine in jih raztopiti, te raz«
tvorjene, enosfavne sestavine vsesati vase in jih naposled v svoji sluzasti koži zopet sestaviti v nove komplici« rane snovi. Le«te pa so že drugačne, saj imajo natanko tisto molekularno sestavo kot jo imajo Staniče našega telesa. Samo tako jih lahko naš orga« nizem porabi v svoje namene. Če bi prispele iz čreves naravnost v kri in tako v naše telo neenake (t. j. od živih drugih vrst potekajoče) beljakovine, ne da bi se bile preje izpremenile v enakovrstno snov, bi bilo telo zbolelo za hudim zastrupljenjem.
Velik del prebavljenih hraniv vsrka ozko črevo v žile, samo neka količina maščobe pride še v mezgovnice in pre« ide stoprav po tem ovinku v kri.
Hrana ostane v ozkem črevesu so« razmerno malo časa in dobi povsem tekočo obliko, nato pa stopi v sosednji del širokega črevepa. To črevo nima samo namena, da spravi odvišne snovi naprej, marveč jih mora tudi temelji« to premešati in strditi, t. j. narediti blato. Zaradi tega ostane hrana več ur v širokem ali debelem črevesu.
Široko črevo ne vsrkava več toliko kot ozko, vendar vzame še precej sno« vi, zlasti vode in soli. Bolnike, ki se iz tega ali onega vzroka ne morejo hra« niti skozi usta in požiralo, lahko hra« nijo še delj časa tako, da jim vbrizga* vajo primerno prirejeno, tekočo hra« no v debelo črevo. Ko je blato v prvi polovici širokega črevesa dovolj pre« delano, se v majhnih deležih loči od glavne gmote jn se pomika počasi li koncu čreves, napolnjuje danko in draži živce, ki silijo k izpraznitvi.
Snov, ki jo naše telo izločuje skozi črevesa, tvorijo v glavnem neprebav« Ijive tvarine, vendar uhaja z njimi vred tudi nekaj hraniva, ki ni moglo biti porabljeno bodisi zato, ker je šlo prenaglo skozi črevesa ali ker je bila hrana preslabo prežvečena; lahko so še tudi kakšni drugi vzroki.
Če to, kar smo povedali, strnemo v nekaj stavkov, dobimo o prebavi to«le sodbo:
Bistvo prebave je v tem, da se Hra» nilne snovi tako izpremene, da lahko brez škode za telo preidejo v kri. Tu se porabijo bodisi za nadomestilo ali .7a tvorbo novih stanic, bodisi za vzdrs zevanje telesne toplote. Hrana je te* daj hranivo in kurivo našega telesa.
Po dr. V. Neumannu — bu&
Teater
fr. Ž.
Umetnost je od kulture In sploK tu« di od izvrševalnega odbora naše stran« ke priznana in toplo priporočena reč. Zato smelo trdim, da ji nikdar nisem nasprotoval, nego sem jo gojil vsikdar tako na svojih lastnih nedrijih kakor v krogu svoje rodbine.
N. pr. vzemimo le glasbeno umet« nost: vedno imamo kakega kanarčka pri hiši, da nam poje.
Niti ni glasba prezrta ob vzgoji na« še dece. Naš najmlajši, komaj da šte« je dvanajst let, že svira na orglice — marsikdo ima na grbi let že šestdeset, pa niti ne ve, kaj so orglice. Ne vem, če ga ne bom dal na konzervatorij — z gospodom ravnateljem sva nekoliko znana. Pa prireja omenjeni moj sin vsak večer v kuhinji ljudske koncerte za širše mase in je naša gospodična kuharica resnično precej široka masa in ne manjka koncertom mojega sinka nikoli kvoruma. To me z ozirom na umetnost zelo veseli in sem dejal: ka« dar bom umrl in ako ne bo pogreb mogoč brez «Vigredi». pa io naj moj fantek zabrlizga na orglice ali pred hi« šo žalosti ali pri kapelici. Zna jo že in plačal sem mu tudi že zanjo, dva di«
narja je dobil; fant ni drag in ga pri« poročam za slične prilike.
Niti sam osebno nisem čisto trot na polju glasbe. Razmere mi ne dopu« ščajo tako, kakor bi želel. Toda vsak, kakor more, in mislim: tudi črevlji ni« so mačje solze, nego lahko služijo umetnosti, ako so taki, da škripljejo. Taka obutel je dandanes bolj redka^ jaz jo pa imam in jo nosim in škriplje jako dolge viže, vsa cesta se ozira za menoj. Zadnjič je klub deložirancev praznoval desetletnico svojega obstoja in je nameraval svečan obhod. Pa so naprosili mene, da bi jim mesto god« be jaz škripal v sprevodu s svojo obu« teljo. Rad bi jim bil ustregel, ne iz umazane konkurence in zaradi bridke« • ga mamona, nego v prospeh umetno« sti. Svojo namero sem povedal ženi. Žena pa je zmajala z glavo in rekla, da so moji črevlji itak že v spotiko vsej hiši in ulici in da jih bo poslala v popravilo. Nasproti nam stanuje vrl ubiralec klavirjev in sem mislil, njemu da bo izročila črevlje, da jih ubere — kajti ne rečem, da morebiti niso bili od obilne uporabe nekoliko razglašeni. Tudi drugi umetniki, preden nastopi« jo, dajo ubrati vsak svojo reč. Toda je potem bilo drugače. Žena je šla » črevlji ne, kamor sem mislil, nego jih je nesla črevljarju, ne, da jim ubere harmonijo glasov, nego da jim zatre škrip. In je črevljar šel in v podplate črez in črez zabil lesene žebljičke. Mi« slim — tako početje se v kulturnih! krogih imenuje vandalsko in je črev' ljar računal pet dinarjev.
Uničen je bil moji obuteli blesteči škrip. Klub deložirancev pa je moral odložiti svoj obhod po mestu do te* daj, da mi bo obutel zopet kos svira« nju. Deset dinarjev bo stalo popravilo in sem imel denar že pripravljen, žali« bog — toda to pride kasneje.
Ne, kar se tiče umetnosti, sem ji bil redno jako naklonjen na vseh poljih' in se nekoč niti nisem ustrašil, nego sem šel mesto svaka v dramo, kjer so igrali jako žalostno dramo — bila je resnično jako žalostna in se mi zdi, še pri zobozdravniku je dosti krajši čas.
Toda umetnost je umetnost in ka« kor rečeno — za umetnost sem bil vsi« kdar vnet in požrtvovalen.
Ako in\am vendarle pomisleke, se eni pomisleki ne obračajo zoper umet« nost, nego zgolj zoper umetnike. Se« veda ne zoper vse, kajti kakor rečeno, jma umetnost svoje glasnike tudi v mojem najožjem krogu. Pomisleke go« jim le zoper nekatere umetnike. N. pr. nekatere od teatra.
Nekateri od teatra so jako čudni. Ne rečem, da so temu sami krivi, ne« go jim morebiti škoduje teater. Brez teatra bi morebiti bili ti gospodje či« sto čedni in prijazni gospodje. Tako se pa pri njih nikdar ne ve, ali je kaj res, ali je le teater. In potem ne veš, kaj bo prav, da storiš.
N. pr. je gospodična Mici od «Ze» lene kavke» že oklice naročila in balo, ker ji je gospod od teatra v poznih nočnih urah z roko na njenem srcu go« voril izbrane besede o ljubezni in za« konu in paradižu in zraven na puf pil vrčke in steklenice. Še prstan ji je snel 6 prsta in si ga vtaknil v telovnik, da ga bo nosil na svojem srcu. Potem pa ji je poslal pošto, naj bo inteligentna
in da je bilo vse vkupe le umetnost in teater. Njegova umetnost je bila res presenetljiva in velika, do pičice se je bližala naravi in resnici. Pa ko mu je gospodična od «Zelene kavke« s sol« zo v peresu pisala, naj vrne vsaj puf in prstan in ji skrbi za otroka, kadar bo, ji je v globoko potrtem pismu a črnim robom razodel pretužno vest, da je žalibog umrl.
To reč mi je gospodična Mici sama pripovedovala in je bila vsa zbegana in ni vedela, ali je gospod od teatra res umrl in ali se naj obleče v črno, ali pa še živi in ga naj klofne. Srečala ga je z drugo in je bil videti jako živ; toda kaj, ko zbegana sirota ni vedela, ali je njegovo življenje res življenje, ali pa je takisto Ie umetnost in teater!
Žalostne te zgodbe skoraj ne bi bil verjel, da se ni nekaj enakega pripe« tilo tudi meni— sicer ne glede prsta« na in zakona in otroka, nego je bila stvar taka:
Moj skromni prag je prestopil obrit gospod od teatra in mi je bilo v veli«
REMBRANDT: Mladenič
ko čast in radost, ko je izjavil, da mu ni prikrito ostalo moje razmerje na« pram umetnosti in da si ne more kaj, da mi ne bi stisnil roke.
Segla sva si v roke in kakor rečeno: v radost mi je bilo in v čast. — Ven« dar sem se spomnil gospodične Mici in so se mi budili rahli dvomi, ali so prijazne besede gospoda od teatra resnične ali so le teater, ko so umet« niki od teatra taki, da se nikdar ne ve, kaj je res in kaj je le teater.
Toda gospod od teatra ni bil šmin« kan niti ni bilo nikoder postavljenih nič kulis, pa se mi je zdelo: tole ven« darle ni teater, nego je resnica — zla« sti ko v istini nisem brez nekega raz« merja z umetnostjo.
Odgovoril sem mu, da je moje raz« merje z umetnostjo, ki ga je laskavo blagovolil omeniti, zadnji čas nekoli« ko utrpelo na svoji živahnosti, odkar je namreč ljubljena žena mi dala črev« lje napačni tvrdki v popravilo; vendar da upam in to ne brez podlage, da se bo razmerje vnovič okrepilo — deset dinarjev da že imam v žepu.
Gospod od teatra je globoko vzdih« nil: «Ah!» in «Ha!» Izjavil je, da ko« maj stoji in je res že sedel. Dodal je, da se ves kar trese, in je resnično s prsti. bobnal po mizi. In še to besedo je navrgel, da ga kar duši, pa se je z levico rahlo stisnil za vrat in je za« mižal.
Ne, to ni bil teater, teater je boljši! Prijemal se me je strah, kaj bo.
Dejal je, da je nezaslišano razbur« jen in da ne ve, kaj bi storil. Jaz da sem mu zadnje sidro, vame da se mu obrača obupani pogled s prošnjo in vprašanjem, ali mu ne bi hotel poso« diti deset dinarjev.
Presenečen sem bil. To je teater, sem dejal, kajti naj imam stike z .
umetnostjo, jih žalibog nimam z ma» monom; torej je to le gledališki pri« zor, da gospod išče pri meni denarja.
Gospod je videl, da se pomišljam. Z roko si je šel preko bujnega čela, zapičil je vame pogled in dejal, da mi jih vrne v petek. Samo za dva dni, da jih potrebuje, v petek mi jih vrne. brez skrbi! — to da prisega pri kosteh svoje matere.
Kosti rajnke njegove matere so me omamile in sem si dejal: naj bo, pa naj ubranje mojih črevljev in obhod kluba deložirancev počaka še dta dni, in sem mu izročil zadnjega kolača.
Potem je šel. Pa ko je odšel, so me vnovič prevzeli dvomi ali je bil to te« ater ali ne, in nisem ženi nič povedal, ker sem se bal. Čakal sem petka.
Petek je prišel, ni pa prišlo mojih deset dinarjev. In sem zvedel, da go» spod od teatra sploh nima matere ozi« roma njenih kosti, da bi mogel z nji« mi razpolagati. Torej je bilo vendarle vse vkupe sam teater in je sramotno izgubljen denar, namenjen za plemeni« te kulturne namene. To me je ujezilo in sem dal v «Male oglase« sledeči po« ziv:	,
«Oni dobro znani gospod, ki sem njegovi moški besedi posodil večjo vsoto denarja, naj mi jo nemudoma vrne na oglasni oddelek pod značko: «Materine kosti«, sicer bom priobčil njegovo polno ime.«
Podpisal nisem poziva, da ne bi zve« dela žena.
Pa se je oglas precej obnesel: od« zvalo se mi je 125 oseb, 48 mi je po« slalo vkupe Din 275.50, 77 pa me je prosilo odloga. —
Če stvar bolj natanko premišljujem, ne vem, ali ni tudi ta oglas bil kos te« atra. To prav za prav ni pravilno. Toda vidim, da nese.
Tudi jedilno orodje ima svojo zgodovino..;
Kar nam je predobro znano, to često preziramo in priznati moramo neopere-čeno dejstvo, da so nekateri predmeti vsakdanjega življenja prav tisti, o katerih vemo najmanj. Precejšen Jel živ-ljenske dobe poteka vsakomur izmed nas pri jedi in pijači, vendar pa ve le malokdo kaj natančnejšega o našem vsakdanjem namiznem orodju.
Danes si težko predstavljamo svet brez nožev, žlic in vilic, toda Soveštvo dolgo ni poznalo teh neobhodno potrebnih in splošno rabljenih orodij. Lahko si mislimo pračloveka, kako uživa svojo hrano brez vseh priprav, ki so nam danes potrebne, težje pa se zavedamo dej-' stva, da še razmeroma ni dolgo >d tega( odkar uporablja človeštvo omen.ene
predmete splošno. Vprašanje je, kako je prišlo do tega?
Žlica je najbrž najstarejše jedilno orodje. Prve žlice so morda bile na obrežju najdene školjke, na katere so pritrdili lesene držaje. Našii so mnogo starinskih egiptskih žlic iz stekla, icsa, slonovine in kamna in pri mnogokaterih se je še ohranila prvotna školjkasta oblika. Te žlice, ki jih datirajo nazaj v 17. stoletje pr. Kr., so časih zanimive zaradi svojih lepih in dragocenih okraskov. Običajno pa so jih izdelovali iz rogovi-ne; spomin na to se je-n. pr. ohranil v angleščini. Mnogo žlic so našli v Pom-pejih. Ce pomislimo, kako potrebna nam je dandanes žlica pri vsaki tekoči in napol tekoči jedi, potem se nam mora zdeti čudno, da so jih v Franciji začeli šele v 14. stoletju splošno uporabljati, drugod pa še pozneje.
Nož je seveda zelo staro orodje. Prve nože so izdelovali iz kamna, z napredujočo civilizacijo pa iz bakra, brona in pozneje iz železa. Dasi je nož prišel na mizo davno pred vilicami, vendar so se ga posluževali še v nedavni dobi v jako omejeni meri. Grki in Rimljani so porabljali namesto današnjih mnogovrstnih nožev samo enega, s katerim so razre-zovali na mizo prineseno meso. Ti noži so bili časih lepo okrašeni; če jih niso rabili, so jih shranjevali v posebnih nožnicah. V Franciji je obstojala glasovita nožarna v Beauvais-u že v 10. stoletju in 400 let pozneje poroča angleški pesnik o nekem možu, ki je v hlačnem žepu nosil nož iz Sheffielda. To poročilo je tudi še v drugem oziru pomembno, ter priča, da je angleško mesto Sheffield slovelo že takrat po svojem nožarstvu. Običajno so nosili nože na pasu; zanimiv ostanek te navade se je ohranil med gorskimi Škoti, ki nosijo nož in vilice v eni nožnici.
Prsti so seveda starejši od vilic in civilizacija je potrebovala dolgo časa, preden je izumila to danes nepogrešljivo jedilno orodje, in še od tedaj je morala miniti precejšnja doba, preden so jih začeli splošno uporabljati. Stari narodi niso sploh poznali vilic. Sicer so 1. 1874. izkopali v asirskih Ninivah dvozobe vilice, toda prva poročila datirajo iz 11. in 12. stoletja po Kr. in še ta so zelo redka. Najbrž so jih smatrali za luksus. Pripoveduje se, da jih je na koncu 11. stoletja prinesla neka grška princesa iz Carigrada v Benetke. Narodi starega veka so se posluževali prstov, če so
jedli trdo hrano, in meso je prihajalo že razrezano na mizo. Skledi ca, v kateri so si po jedi umivali roke, je bila seveda zelo potrebna priprava. V Italiji so se vilice udomačile v 16. stoletju, drugod so jih smatrali za kurioziteto ter jedli z njimi le sadje in rezine kruha ali sira in ne mesa. Takrat so imele le dva zoba, nakar se tudi nanaša izraz za nje v nekaterih jezikih.
Francoski kralj Henrik III. (1574—89) je bil prvi, ki jih je uvedel pri kraljevskem obedu, in nova moda se je na njegovem dvoru naglo udomačila. Toda satiriki tiste dobe so to novotarijo ostro obsojali, o čemer priča naslednje poročilo: »Mesa se niso dotikali s prsti, ampak z vilicami in vtikali so si ga v usta, medtem ko so se, sedeč na svojih stolih, sklanjali nad krožniki. Tudi solato so nabadali na vilice, zakaj v tisti deželi je prepovedano prijemati jedila z rokami, dasi jih je morda na drug način težko jesti, in zato jim je ljubše, da se dotikajo ustnic s tem malim vilastim orodjem nego s prsti.« Neki angleški potnik, ki se je 1. 1611. vrnil iz Italije, se je tudi doma v Angliji posluževal vilic, za kar so ga pošteno zasmehovali. Takrat so bile vilice običajno iz srebra; ko pa so jih začeli izdelovati iz jekla, so se polagoma razširile, dasi se je temu — kar je zanimivo — protivila duhovščina, češ, »da se s tem orodjem pregrešno žalijo stare, preproste šege«. Navada, da so si po jedi umivali roke, se je z uporabo vilic polagoma omejila.
Krožnike, oziroma neko vrsto skledic so sicer poznali že Rimljani, toda še v 16. stoletju so rabili namesto njih okrogle kruhove rezine, ki so jih po velikih gostijah podarjali siromakom. Takrat so tudi stekleni kozarci in čaše bili jako redki, četudi so slednje iz razne snovi poznali že v pamtiveku. Tudi tedaj, ko se je uporaba steklenih kozarcev razširila, so pili običajno iz kositrnih posod. Šele v 19. stoletju se je razvila navada, da postavljajo pred vsakega gosta več kozarcev za razno vino, s katerim ga nameravajo postreči. Poprej so edini kozarec, ki ga je dobil gost, pri vsaki novi vrsti vina oplahnili v mali lončeni posodi, ki je z vodo napolnjena stala sredi mize tako, da jo je vsakdo mogel doseči.
Znano stojalce za ocet in olje, brez katerega si ne moremo misliti bale nobene neveste iz boljših krogov, ni staro več ko nekaj stoletij. Toda solnica je
tako stara, da ne moremo dognati njenega nastanka. Najbrž datira iz dobe, ko je človek začel svojo hrano soliti. Na gostijah Grkov in Rimljanov je stala na častnem mestu. Izdelana iz zlata ali srebra, je kot dragocena dedščina prehajala od roda na rod. Znameniti italijanski kipar Benvenuto Cellini je izdelal za francoskega kralja Franca I. nekaj solnic s čudovito lepimi okraski. Izdelovali so jih tudi iz navadne gline in časih je rabil ljudem kot solnica celo primerno izdolben kos kruha.
Reči smemo, da znači uporaba noža in vilic pri jedi višjo oliko, pomisliti pa
Saša S.
Moje potovanje
Povodom katastrofe južnoames riškega parnika «Mira Floren» prinašamo opis potovanja v Južno 'Ameriko, ki smo ga prejeli od nas šega čitatelja.
Že izza mladih nog sem si želel spoznati Daljni vzhod in dežele vročega južnega solnca. Dolgo sem okleval, pa je vendar prišel čas: odločil sem se in mesec dni pozneje sem že zadel culo na rame in se napotil v lepi daljni svet. Vzhoda za enkrat še ne morem spoznati, zato na so me razmere zanesle na skrajni jugozapad Južne Amerike — v Chile. To je lepa dežela in po podnebju kaj različna, po površini 7,157.527 kv. kilometrov jo nadkriljuje v Evropi le Rusija. Tu so največje jugoslovanske naselbine onkraj Oceana, zato utegne rojake v domovini že zaradi tega zanimati. Chile nas spominja Dalmacije: prav tako ozek, dolg pas zemlje je. toda mero je treba razumeti po ameriško, kjer ie vse ogromno. Tako chilenska obala meri 4250 km. dočim je največja širina 300 km. Na vzhodu se dotika Bolivije in Argentine (meja teče po vrhu Andskih Kordilier), na severu pa mejaši Peru, medtem ko na zaoadu obliva vso dolgo obalo mogočni Pacifik. Glavno mesto je Santiago, polno starih spomenikov iz dobe španske nadvlade, saj so bili Španci tisti, ki so nekoč po dolgih trdovratnih bojih iztrgali Chile Indijancem. *)
• Glej »Življenje in svet«, knjiga III. stran 411: »Boj za zlato deželo*.
moramo, da so čiste roke bile vedno še boljše ko umazano jeklo. Morda v starih časih umivanje rok ni bilo tako prijetno kakor danes, toda večina današnjih ljudi pazi skrbno na čistost jedilnega orodja. Kar se tiče višje olike, naj navedemo na koncu zanimiv primer, kako se poslužujejo vilic divjaki. Še pred kakimi 80 leti so sloveli prebivalci otočja Fidži kot največji ljudožrci na svetu. Pri običajnih obedih so rabili svoje prste, če pa so se gostili s človeškim mesom, je imel vsak velike vilice iz trdega lesa!
(Manchester Evening News — J, B.)
v Južno Ameriko
V to deželo sem se torej napotil z najboljšimi nadejami. Dolgotrajna vožnja ni bila posebno prijetna. Imeli smo skoraj teden dni vihar; naša ladja je zašla v ciklon, ki nas je precej pretresel. Med viharjem je bilo vse bolno, zlasti ker smo se morali muditi ves čas na krovu, ki je bil pogosto pod vodo. Bilo je to lani o božičnih dneh; prav za božič nam je nekje sredi Atlantskega oceana posinilo toplo južno solnce in morje se je lepo pomirilo. Valovi so postali tako lepi in gladki, da se ne da opisati. Božičevaft smo v tem blagodejnem solncu in vzeli namesto smreke palmo, ki je bila povešena z limovcem, kar me je živo spominjalo domačih je-lovih gozdov. Na krovu je zavladalo veselje. Španci so kot pravi južnjaki že po naravi skrajno živahni, na brezmejnem morju in v praznični ubranosti pa je prišlo to še bolj do izraza. Tudi oni so božičevali. a čisto po svoje. Mornar je odpeval častniku, častnik mornarju. Starinski običaj iz domovine. Pesmi si" cer nisem razumel, a zdelo se mi je, kakor da sem v opereti, tembolj, ker so bili vsi kolikor moči našemljeni. Če niso jmeH drugega, so si nataknili fantastične čepice iz papirja ter se vrteli med plesom in petjem. Plesala sta vedno po dva ali po eden, ostali so jih spremljali s tleskanjem rok v taktu. Sli« ka se je vrstila za sliko do zore.
Ko se je naša ladja približala Kubi, prvemu kopnu po 18 dneh vožnje, se je vsem brali na obrazu zvedavost in nestrpnost. čim so se pojavile daljne linije bregov, je šlo od ust do ust: La
terra! Zemlja! V Kubi smo se ustavili. Marsikateri Slovenec pozna to ime vsaj po tako imenovanih cigarah; tu — v svoji domovini — so zares i zbor ne. Vrlo Čedna so pa tudi kubanska dekleta, samo da so od sile majhna. Segala so mi komaj do sredi prsi. Najlepše so jim črne oči, ki so zares črne ko oglje in vroče ko ogenj. Nekaj dni pozneje se mi je nudila prilika, da sem obiskal Co-lon. Prvi vtisk je za Evropea kaj čuden. Videl sem le nekaj zidanih hiš, ostale so lesene. Sredina mesta je lepa,-ko pa se približaš periferiji, je vse čedalje bolj nesnažno. Lep ie tudi park z
tih žensk, zvečer v baru pa Jih je bilo vse polno, dočim so bili črnci strežaji in godci s pristnim jazz-bandom. V teh krajih silno cvete žalostna prostitucija: prodajne punčare sede pired svojo sobo v bajni električni razsvetljavi ter s pogledi in besedami mamijo mimoidoče Tu so zastopnice vseh narodov: od ru-menopolte Kitajke do pobarvane Pa-rižanke.
Toda pojdimo spet z ladjo cilju naproti. Pot nas je vodila po Panamskem prekopu, tem mogočnem in ogromnem delu Zedinjenih držav, v čijih posesti
mM
PRISTANIŠČE
dolgimi alejami in cementiranimi stezami. Tu se sprehajajo samo domačini; Evropcev, oziroma belcev sem videl malo. Nežni spol zastopajo zamorke, ki pa so oblečene po najnovejši modi. Površen opazovalec bi mislil, da nosijo vsa dekleta dolge črne rokavice, velika množica njih pa tudi črne nogavice. Še drug učinek blagodejne omike se pozna na teh črnih damicah: vse so dišale po različnih dišavah in to dokaj močno. Čez dan nisem videl niti deset belopol-
E HAVAN1
je pas zemlje na obeh straneh prekopa. Za zatvornicami, ki polagoma dvigajo ali spuščajo ladjo, je v podaljšanje dolg kanal, ki je širok kakih 80 m. Pluli smo po polževo in na vsakem ovinku dajali znake s sireno. Na obeh straneh poganja bujna južna vegetacija. Tu sem občutil prvikrat v življenju moč tropskega solnca. Že po nekaj urah me je jela neznosno boleti glava. Bil sem namreč gologlav, zakaj klobuk in čepico mi je odnesla burja Atlantskega oceana.
Ostani zbogom, Atlantski ocean; že se zibljemo na vodah Tihega oceana!
Zdaj so na vrsti razna mesta, ki so v celoti jako podobna, izpreminja se le odstotek in pa polt prebivalstva. Zelo mi je ugajal izlet v Callao, odkoder smo se peljali z avtomobilom v le nekaj kilometrov oddaljeno Limo, glavno peru-ansko mesto. Asfaltirana široka cesta vod' proti Limi. Mimo nas je drvelo vse polno avtomobilov. Med naglo vožnjo sem opazil ob cesti velik spomenik iz kamenja, na njem pa zbit Fordov avtomobil. V sredini podstava se je bleščal grozeče črn velik križ. Ni mi bilo težko uganiti kaj pomeni spomenik; pred njim in za n.iim je ležalo več razbitih avtomobilskih delov. Dobro mi je v spominu, da se noben vozač ni ni malo zmenil za to svareče znamenje ter so vsi brez izjeme vozili jako naglo, tako da sem se čudil, odkod tako malo karam-bolov.
O Limi sami ne more tujec povedati nič posebnega; je sicer čedno mesto, a prav malo evropsko, če odštejem nekaj lopih palač. Tako je izlet v to mesto poteke! brez posebnih dogodkov in doživljajev. Preden sem zapustil Peru, se mi je nudil na morski obali diven pogled na pestro množico ptičev. Verjemite, da toliko ptičev svoi živ dan nisem videl, in še kakšni so bili: v vseh mogočih barvah, najrazličnejše vrste od galeba do rac. Morje je bilo daleč naokoli pokrito z njimi. DosihdOb si nisem mogel misliti, kako se more nabrati po obalah Južne Amerike toliko guana (ptičjega blata): ko pa sem videl to temo ptičev, mi je postalo jasno. Če že omenjam živalstvo. naj povem še to, da v tem morju kar vrve požrešni morski psi. Leno se zibljejo v morju; izdaja jih le plavuta, ki moli iz vode. Kdaj pa kdaj sem opazil tudi leteče ribe. Spominjale so me — ne vem zakaj — domačih prepelic; mogoče zaradi tega, ker podobno letajo. Delfinov je bilo ob sprednjem delu ladje vse polno ter so pluli kakor za stavo vedno tik pred rilcem. Ko smo dospeli v čilenske vode, so izginili morski psi, pač pa so se jeli pojavljati mroži. Kaj ljubeznivo so pluli okoli ladje, se potapliali in nato stresajoč z glavo odkihavali vodo. Posebno prijetno jih je bilo opazovati v pristaniščih, kjer zaradi prevelike tonaže naše ladje nismo mogli pristati. Tu so plavali okoli nas in nas začudeno gledali, češ, s kako pravico jim neki ta pošast kali vodo in uničuje ribji rod! Rib pa ie bilo vzlic te-
mu na pretek in kjerkoli smo stali, smo jih lovili na trnke kot za stavo. Molhen-do je bilo zadnje peruansko mesto, ki smo ga obiskali. Ta naselbina je kaj čudna: hiše so majhne, lesene, nikjer nikake vegetacije. Drevesa nisem videl nobenega. Dolgo nisem vedel, zakaj stavijo Chilenci in njih sosedje v pretežni večini lesene hiše. Odkar pa živim tukaj, vem vzrok: saj imajo skoraj vsakih 14 dni potres v deželi!
Vročina je bila neznosna kot povsod, kierkoli smo pristali. Na morju samem pa je bilo zaradi vetra zelo ugodno in prijetno. Težko sem si predstavil, da je vladala ob tem času v domovini huda zima. Vsekakor mi je bilo ianuarja zelo vroče, tako da bi se bil včasi najraje kar slekel in skočil v morje. Sam sem ta čas tako počrnel, ali bolje: dobil rdečkasto črno barvo, da sem se bal. da me ne bodo smatrali za čistokrvnega belca .
_ Odkar sem bil stopil na chilenska tla, nisem več videl črncev, pač pa so domačini. osobito Indijanci, v primeri z nami pravi zamorci. Skoro vsi imajo nekako rdečkasto črno polt. Lahko pa jih je spoznati po obliki lica. Najprej sm-> jih videli v mestu Frica. ki mi je zelo ueajalo; je majhno kakor naš Kianj, drugače pa prav prijetno. V sredini ima lep park s spomeniki na boje Chiiencev s Peruanci in Bolivianci. Nad mesto se dviga skalnat hrib, ki je utrjen in baje tudi v sredini tako pozidan, da tvori naravno utrdbo. Ne mesto niti bližnja okolica nimata vode; dovajajo jo po ceveh z nekaj sto kilometrov oddaljenih And.
Ko grem po mestu, opazim prvo trgovino, ki me je opozarjala nase po velikosti stavbe, napis z jugoslovenskim imenom. Nehote ga glasno preberem, pa že se prikaže pri oknu bližnje hiše gia-va, ožgana po južnem solncu, in me začudeno motri. Pozdravim ga »naški«, pa mi odgovori v pristni dalmatinščini. — Neki znanec Bolivijanec, ki se je vračal po šestih letih domov (študiral je v Evropi medicino), si je izbral hotel, nato pa je nas spremil še dalje po mestu. Spozna! sem se po malo časa še s par Jugo-sloveni, ki so mi kot rojaku šli vsestransko na roko. Pozno v noč smo se vrnili na ladjo; prej pa smo se morali prav pošteno prerekati s »čolnarji«, ki z največjim veseljem odero vsakega tujca. Skoro sem pozabil povedati, da sem tu prvič kosil na chilenski način. Servirain
vsako jed posebej in sicer takole: najprej nekako salato z vsem mogočim, nato juho, za Evropca prvi čas nekako čudno, nato ribo ali kaj sličnega, meseno jed, kot zadnje nekak biftek s salato. Seveda je vse to napravljeno na olju ter je dokaj okusno. Kot zaključek vseh teh dobrot dobiš še kompot ter fino črno kavo. Za vse to pa — kaj menite — koliko sem bil plačal? Ne več ko v naš denar preračunano okroglo 14 Din.
Ne morem si kaj, da ne bi povedal tudi kaj o chilenskem nežnem spolu. Ogledava] sem ga, pa sem prišel do zaključka, da so med njim kaj čedna bitja. Sicer ni to nič čudnega, saj imajo skoro vsi Ghilerici vsaj 50 odstotkov evropske krvi. Do sedaj sem jih spoznal že celo vrsto, ki jim je ali oče ali mati Evropka. Seveda otroci ne znajo več kot par be-sedi tistega jezika, pa naj je to jugoslo-venski, nemški ali katerikoli. V Antofa-gasti imamo Jugosloveni svojo šolo, pa to ne zaleže dosti. Nedavno sem bil gost odlične rodbine, kjer sta oče in mati našega porekla, od štirih otrok znata le dva »naški«. Pač žalosten pojav, ki pa se kaže ne le pri naši narodnosti, temveč tudi pri drugih.
Mesto Antofagasta je za chilenske razmere dokaj veliko (glavno mesto Santiago šteje nekaj nad pol milijona prebivalstva), ima okroglo 60.000 prebivalcev. Edino zelenje, ki ga vidiš v mestu, so parki. Tu je dokaj lepih velikih stavb, ki bi mogle biti v vsakem evropskem velemestu; je tudi hotel našega porekla, ki je najboljši, a obenem najdražji. Plačal sem za sobo in brano 210 Din dnevno. V tem mestu živi največ Jugoslovenov, ki so si ustanovili tudi lastno šolo. Omeniti bi bilo stavbo Jugoslavenske banke, ki se lahko meri z vsakim poslopjem v tem mestu. Tudi sem se senčil ob paviljonu, ki so ga postavili naši v spomin stote obletnice samostojnosti chilenske države. Na brdih okoli mesta se vidi prava ameriška reklama. Z ogromnimi črkami so urisana v gola pobočja imena tvrdk. Tudi veliko naših imen se bere med njimi. Vse to se lahko čita kar z ulice, ne da bi si človek le količkai napenjal vid. Lahko si mislite. kako velikanske črke morajo to biti.
Moja nadaljnja pot me je vodila proti glavnemu pristanišču chilenske države Valparadsu. To mesto — že im^ samo označuje — je lepo in mi je pustilo, odkar sem zapustil evropska tla, najlepši vtisk. Zidano ob morju se razteza pre-
cej daleč v notranjost po gričih, raz katere se nudi krasen razgled. Hiše so po večini dvonadstropne, večjih se le malo vidi, to pa seveda le v centralnem delu mesta. Periferija pa predočuje velikansko razliko v primeri s središčem. Hiše so nizke, često podobne nekakim kletkam. Podnebje je milo ter se razlika med zimo in poletjem pozna le po tem, da pozimi dež parkrat orosi mesto. Tu je nakopičenega polno bogastva, sedeži največjih tvrdk so tu. Mesto je prepre-ženo z omrežjem električne železnice ter avtobusov, ne glede na ogromno množino avtomobilov. Krasen je izlet v Vina del Mar, kjer je sedež bogatašev: tu se vrstijo vile iin stavbe, druga lepša od druge. Po hribih sem, odkar sem zapustil Panamski prekop, videl zopet prvikrat zelenje, seveda mislim zelenje, ki uspeva samo brez pomoči in nege človeka. To zelenje je pa še zelo pritlikavo. Omenil sem že, da je Valparaiso mestp bogatašev; naj pristavim, da je tudi mesto revežev, ki nimajo »pese« (chilemski denar) po ves mesec v žepu, pa vendar žive. Tu je sedež generalnega konzulata naše Iržave, sedež Jugoslavenske banke ter sedež menda največje in najbogatejše tvrdke v državi: Babu-rizza - Lukinovič - Petrinovič. Tudi precej drugih premožnih Jugosfovenov je v tem mestu. Od ostalih pa je menda največ Nemcev, ker nemščino slišiš skoro na vsakem koraku v mestu. Jaz sem stanoval v iugoslovenskem hotelu vse dni, ki sem jih preživel v mestu. Plačeval sem dnevno komaj 10 pesov za vso izborno postrežbo.
Naj vam še opišem zame kaj čudni način življenja, ki je v navadi menda v vsej Južni Ameriki. Tu mora človek, ki se hoče šteti v boljšo družbo, živeti kolikor mogoče »nobel«. Še celo delavec, ki zasluži le par »pes« več kot njegov drug, živi bolj »nobel«. Na prihranke seveda nihče ne misli, na plačan je dolgov pa, kakor sem slišal, še manj. Obleka mora biti najmodernejšega kroja. Zares nisem videl skoro nobenega, ki bi imel ponošeno obleko; celo delavci so po večini oblečeni kot pri nas v domovini uradniki. Toalete nežnega spola so jako lepe in prikrojene ženski zvijačnosti, da bi napravile tudi damo, ki ni obdarjena z lepoto, za lepo. Voziti se sme človek, ki noče, da bo imel na vsak korak opravka s policijo, ali ki hoče, da srečuje vljudnost, vedno le v prvem razredu, to na železnicah kakor na ladjah.
Od policije dobi tujec, ki se mudi dalje časa v državi, legitimacijo s fotografijo in od tiskom prstov. A legitimacije imajo tri vrste: za ljudi, ki ne premorejo »kakega denarja, druge za ljudi, ki so de-narnejši in tretja vrsta za ljudi, ki se štejejo v najboljšo družbo, kot bi rekli v Evropi; tu pa pravijo za ljudi, ki spadajo v denarne kroge. Vsaka legitimacija se razlikuje po barvi, rdeča barva je barva legitimacije, pred katero ima vsak stražnik spoštovanje, pa bilo, kakor bilo.
Prvo nedeljo, ki sem jo preživel v Valparaisu sem se odpravil kopat v
Veliko je bilo pa moje začudenje, ko sem prišel do vode in sem začel ogledovati nežni spol. Ta ni nosil nikakega krilca pa tudi njihove oblekce so služile bolj za povzdigo lepote kakor za kritje. Pač Južna Amerika. Morje je pa tako hladno, da sem prestrašen obstal, ko sem stopil v vodo. Tako mrzla menda niti Sava ni kot je tu morje Precej časa sem se nato paril na solncu, preden me je želja po hladu pognala zopet v morje.
Bil sem že večkrat gost naših družin ter imel priliko spoznati razmere in način življenja, ki sem ga vam le malo
BAJTA JUŽNOAMERIŠKEGA INDIJANCA
morje. Tu se mi }e primerilo zopet nekaj čudnega. Zlezem v kopalno obleko in pravkar nameravam zapustiti kabino, kar prihitita dva strežaja in mi zabra-nita izstop. Zakaj pač? Obleka ni ustrezala predpisom. Moški morajo nositi pri kopanju ne le dolgi trikot nego tudi nekako krilce, kot je pri nas v navadi za dame. Prineseta mi obleko, ki je bila v skladu s predpisi, pa tako tesno, da ni bilo za nikamor. Trikrat so mi menjali trikot, preden je bilo za mojo velikost, ker domačini so po navadi majhni ljudje.
orisal. Z naslado sem celo poslušal gramofonske plošče s slovensko pesmijo.
Pot me je vodila nazaj iz Valparaisa proti Antofagasti ter sem imel priliko seznaniti se na lad'ji z generalom Diazem, ki mi je pripovedoval precej o svoji domovini ter je dobro pognal tudi Jugoslavijo; našteval je imena mest in rek, da sem se kar čudil. Le za Dalmacijo je bil na krivi poti: bil je mnenja, da so naši ljubi sosedje Italijani upravičeni segati po njej. Imel pa je to svojo vednost od tukajšnjih italijanskih naseljencev. Go-
vorfUa sva nemški ter Je bilo to do sedaj prvič, da sem s Chilencem domačinom govoril v tem jeziku. Danes, skoro dva
meseca od tega časa, mi tega ne bi bilo več treba, ker mi je španščina že v zadostni meri razumljiva«
JUŽNOAMERIŠKA FLORA
SLAVNI ŠPANSKI SLIKAR GOYA (1746—1828)
yo Križrter (Beograd)
Katastrofa na morju
Spomini očividca na avgust 1. 1914.
Kot kuharja avstrijskega Lloyda me !e 12. avgusta 1. 1914. določil inšpektorat, da s potniškim parnilkom «Baron Gautsch« potujem v Boko Kotorsko in nazaj. Bilo je v prvih dneh svetovne vojne. Ko mi je šef sporočil svoj odlok, je pripomnil: Vojna bo trajala samo tri mesece. Imeli boste lepo potovanje in se počutili kakor doma.
Ni bilo treba dolgo čakati, da smo spoznali, kako se bomo počutili. Približno ob polnoči smo pripluli v Zader. Malo poprej smo opazili torpedovko, ki je plula za nami in neprestano signalizira-
la. Signale smo opazili šele takrat, ko jo bila torpedovka tako blizu nas, da smo se lahko ustmeno domenili. Povedali so nam, da se naš parnik nahaja na polju min . . . Vedno lepše. Ko smo prišli v Kotor, so nas pozdravili Črnogorci z močnim topovskim ognjem. Takrat so pri nas govorili, da gre hvala samo razumni dalekovidnosti avstrijskih oblasti, če nam Črnogorci ne morejo napraviti posebne škode, ker so nas obstreljevali z avstrijskimi topovi. Baje jim je Avstrija poklonila ob priliki proslave kralja Nikole nekaj topov, ki so pa bili precej nezanesljivi . . .
Ko se Je parnik vračal, se Je nabralo z vseh strani veliko popotnikov, po večini uradnikov z dalmatinske obale, oziroma njih družine, letoviščarjev in precejšnje število za vojno nesposobnih rezervistov, ki so morali iz svojih garnizij v zaledje. Rezervisti so se veselili, da jim ne bo treba na vojno;' še slutili niso, da so že na vojnih tleh. Nihče se ni bal katastrofe. Na parniku je bilo približno 1000 oseb vštevši mornarje.
Že smo pokosili m popotniki so se veselili, da prispemo natanko po voznem redu ob 4. uri v Trst. Bili smo že na višini pri Rovinju, kakih 15 km od obale in približno 7 km od svetiljke na skalnatem rtu San Giovanni di Pelago, ki je potnikom Lloyda dobro znan. Malo pred drugo uro popoldne smo vsi skočili pokonci. Na popolnoma mirnem morju je zagrmela strašna detonacija in naš parnik se je silovito stresel. Eksplozija je bila tako silna, da so kovinske ploče, s katerimi je bila moja kuhinja pričvršče-na ob pod, deloma odletele do stropa. Sam' sem bil tisti hip naslonjen na zid ter sem dobil tako strašen udarec, da bi se bil skoraj onesvestil. Vzlic temu sem urno planil na zgornji krov, da vidim, kaj se je zgodilo. Tu je bilo že vse v neredu. Ljudje so tekali sem in tja, vsak je iskal svojih reči. Žalostnih prizorov je bilo v tej paniki toliko, da bi človeku počilo srce. Ali za opazovanje ni bilo časa. Nekateri popotniki so hoteli sami spustiti rešilne čolne v vodo. Toda v vsej nastali zmedi je bilo jasino samo eno: da se je parnik čedalje bolj nagibal na stran. Zdaj je posadka vzela ribiške čolne v svoje roke in je skušala popotnike pomiriti. Zamam. Po utrudljivem delu so lahko spustili samo dva čolna in to šele potem, ko so bili odrezali vrvi. Umljivo je, da so prvega teh dveh čolnov kakor bi trenil napolnili popotniki, ter nekaj pomorščakov. Vse je hotelo kar poskakati v morje. Usoda drugega čolna je bila grozna. Stroji so se takoj po eksploziji ustavili, ali parnik je še vedno piti!, zato je čoln prišel pod brod. Vsi, ki so se hoteli na njem rešiti, so imeli še strašnejšo smrt nego bi jo bili imeli sicer.
Ko je bilo jasno, da ni rešitve, je poveljnik izdal usodno parolo: »Vsak naj se rašuje, kakor zna in more.« To> je vzelo prisotnost duha tudi onim,ki so bili do takrat mirni. Zdaj je nastala nepopisna panilka in človeški strah pred smrtjo in pogubo je rodil prizore blaznega ob-
upa. Nikdar ne pozabim obupa mater, ko so iskale svoje otroke, saj je bilo približno 70 otrok na krovu. Zbegani popotniki so tekali v kabine in jemali docela brezpomembne reči, da bi jih rešili. Skratka: ljudje so izgubili glavo. Mnogi so se zadušili, ker se zaradi nagle katastrofe niso mogli vrniti na krov. Najmlajši kapitan, ki je imel službo, si je pognal kroglo v glavo.
Ljudje so z divjim vpitjem zahtevali rešilne pasove. Vsak mornar ve, da se v sili lahko rabijo tudi blazine v kabinah kot rešilni pasovi, a nihče se ni tega domislil. Sicer pa je bilo že prepozno, da bi vzeli blazine iz kabin, saj so bili ljudje na krovu. Rezervni rešilni pasovi so bili na zgornjem krovu zaklenjeni v zabojih« Pomorščak, ki je imel tu službo in je odgovarjal zanje, jih je zaklenil. V nastali paniki je izginil; nemara je že utonil. Nenadoma se je nekdo spomnil nanje. A kako odpreti zaklenjene zaboje? Na srečo še neki strojni inženjer ni izgubil razsodnosti, pa je razbil zaboje in razdelil pasove med obupane ljudi. Ta junak je našel smrt v valovih skupno z vsemi popotniki in z delom posadke, ki je ostala na parniku.
Tudi jaz sem pohitel na sprednji krov, da bi dobil rešilni pas, ali bilo je že prepozno. Ta del parnika se je tako nagnil, da je že tonil. Živo se spominjam, da sem opazil neznanega gospoda, ki je ležal na tleh z glavo v mlaki krvi. Tik njega je bil rešilni pas. Hlastno ga zgrabim in hočem skočiti v morje. Toda pri ograji je stala neka gospa z dvema otrokoma. Obupno me je prosila, naj ji pomagam, ker ne zna plavati. Urno sem zvezal pas okrog nie in enega otroka, ki ga je držala v roki in skočil v morje brez rešilnega pasu.
Ko sem ponovno priplaval na površino, sem opazil, da sem v bližini parnika. Napel sem vse moči in plaval dalje, da me ne bi potegnila potapljajoča se ladja za seboj. Na desni strani, približno v sredini, kjer je bila pošta, se je pokazala meter široka odprtina nad vodo. Eden ali dva dimnika sta se gromovito zrušila v morje in kvišku je bruhnil oblak pare. Strašen je bil pogled na debele stebre vode, ki so bruhali iz ventilatorjev na krovu, vidni znak, da so bili notranji prostori že popolnoma poplavljeni. Orožno bobnenje je spremljalo zadnje dejanje katastrofe, vmes pa so se vedno culi obupni klici: »Na pomoč, mati moja, na pomoč, pomoč!«
Z grozo sem opazil, da parnik, ki je skoraj popolnoma utonil in od katerega so samo še jarboli moleli iz vode, še vedno plava, kakor bi hotel do konca vršiti svojo dolžnost; ni bilo treba dolgo čakati, pa je tudi to popolnoma izginilo pod vodo.
Cez nekaj minut je zavladala popolna tišina kakor na pokopališču. Jaz sem bil takrat kakih 50 m od mesta katastrofe. Morje je bilo uprav pokrito z glavami ljudi, ki so se obupno borili za življenje. Mnogi, tudi če so sicer bili dobri plavalci, so izgubili življenje zaradi nafte, ki se je bila pojavila na morskj vodi.
Plaval sem v smeri k deskam, ki so jih nosili valovi od mesta nesreče. Vsake izmed njih se je že oprijemal kak brodolomec. Blizu mene je plaval mirno in pokojno neki moški z majhnim otrokom na prsih. A kmalu mi je izginil izpred oči. Sigurno ga je potegnil pod vodo kateri izmed popotnikov, ki se je v skrajni sili oprijel njegove deske. Nekoliko dalje se je čvrsto'držal za majhen sodček neki deček in je plaval. Videl sem, da ne zna plavati in da je bil s svojo močjo že pri kraju. Priskočil sem hrabremu dečku na pomoč in sem se še sam oprijel sodčka.
Tako plavaje sem opazil pri rtu Sal-vore tri stebre dima. Kmalu sem spoznal, da so to tri torpedovke, ki so pa-truljirale ob obali. To nama je vlilo nove moči. Cez ne celih 20 minut so bile torpedovke blizu. Na nesrečo pa se niso mogle prosto gibati, ker je bilo na tem mestu vse polno min. Tako je reševanje bilo mogoče samo s čolni, ki pa niso mogli sprejeti več kot 2—3 osebe.
Mojega malega varovanca in mene so sprejeli na krov »Balanton-a«. Rešenih je bilo samo 152 oseb, med katerimi je bilo 32 žen, tako, da se je potopilo čez 800 oseb. Pozneje so dognali, da je ravno polovica posadke izgubila življenje.'
Na torpedovkah smo morali takoj odložiti obleke, ki so bile premočene z oljem in vsi brez razlike — moški kakor ženske — smo dobili mornarske bluze in bele hlače.
Pred vhodom v puljsko pristanišče, kamor so nas odpeljali, nam je prišel naproti admiral Hass, ki je hotel izvedeti od poveljnika patruljnih brodov, kaj se je bilo zgodilo. Admiral se je začudil, ko so mu povedali, da je »Baron Gautsch« zadel na mino in se potopil. Po njegovem mnenju na tem mestu sploh ni bilo min.
Sven Hedin
Peščeni vihar v mongolski puščavi
Svetovni potnik Sven Hedin, ki se je nedavno vrnil iz Kitaj* ske, pripravlja novo ekspedicijo, ki bo raziskavala zapadne des le te malo znane dežele. Po sedanjem načrtu naj bi ta ekspedU cija trajala dve leti. Zbirala bi etnografsko gradivo v lamaistič* nih samostanih in važnejših mongolskih središčih in bi prouče* vala tudi geološki ustroj Tibeta. Hedin je prosil švedsko vlado za denarno podporo, katero mu bo zbornica dovolila. LamaU zem se po najnovejših poročilih nahaja v razsulu. Templji in kU pi nimajo za Kitajce več tiste privlačnosti kakor pred boljševU ško invazijo. Hedin predlaga svoji vladi tudi nakup dragoceno ga budističnega templja s 3000 zvezki svetih pisem. Opis pe> ščenega viharja v Mongoliji je vzet iz dnevnika zadnje HedU nove ekspedicije.
«
Novemberski večer. Začel je pihati kakor bi se pomikal proti nam debel zapadni veter in slutili smo, da se pri- zid.«
pravlja vihar. Vso noč je zavijalo krog Pogled me je resnično pretresel in šotorov in naslednji dan ob 9. zjutraj so spreletela me je groza. Mirijade drob-začela plesati po zraku peščena zruca. nih peščenih zrnc so zatemnile nebo. Larson je pritekel k mojemu šotoru in Mento je planil v moj šotor, da bi prime poklical: »Pridi ven in ozri se na vezal dimnik z vrvjo za dva težka za-zapad! Od tam se bliža peščeni vihar boja. Vsi smo si bili svesti, da se bliža
težka ura in da se bo tret>a boriti z viharjem za vse, kar se premika — in premično je bilo vendar vse, kar je imela naša karavana na potu.
Napotiti se v takem viharju dalje, bi pomenilo izpostaviti življenje gotovemu poginu. V takih okoliščinah je prodiranje težje nego v vodi. Proti viharju ne moreš hoditi; če pa greš ž njim, se moraš nagniti v kotu 30 stopinj proti vetru, ki te pritiska. Vendar jedva lahko misliš na to, da bi mož korakal v takem položaju; in če vzdrži takšen poskus mož, ga ne vzdrže kamele. Živali in tovori na njih so za veter takšne zapreke, da se veter, lovi zanje ia ustavlja ob
SVEN H EDIN
njih; potovanje je torej dvakrat naporno. Če zaloti takšen vihar karavano na potu, jo v nekaj dneh uniči. Upoštevajoč te stvarne razloge, smo sklenili počakati v taborišču št. LXV., ki nam je nudilo vsaj toliko zaščite, ker smo bili v njem preskrbljeni z vodo, čeprav je bila paša za kamele prav slaba.
Začenja se ples
Ta vihar je bil nedvomno najsi lovitej-ši izmed vseh, kar smo jih doživeli. Br-zel je z naglico 30 metrov na sekundo. Bili smo kakor oblegani ali zatrpani. Ob stene mojega šotora niso deževala samo peščena zrnca in oblaki prahu — po njih je udarjalo tudi drobno kamenje, ki me je spominjalo na bobneči ogenj na fronti. Stena, ki je bila najbolj izpostavljena
viharju, se je jela vdajati. Stebri, ki so jo držali pokonci, so popadali drug za drugim na tla. Vse to me ni spravilo z mesta. Sedel sem mirno pod streho in sem pisal opazke v dnevnik.
V	Larsonovem šotoru je bilo zelo veselo. Igral se je bridge in igro so prekinjale salve zvonkega smeha. Profesor Siu in drugi Kitajci se niso pokazaii ves dan. Zvečer, ko mi je prinesel Larson večerjo, dodobra začinjeno i mongolskim peskom, sem prosil, naj pridejo vsi Evropci v moj šotor. Pač mi je namreč gorela in žarela, luč pa je razlivala
prijetno svetlobo naokoli.
•
Vihar je divjal vso noč. Zjutraj je dosegel še večjo silovitost in bila je podoba, kakor da noče odnehati. Sirom puščave ni bilo nikjer žive duše. Vse se je stiskalo pod platno, celo trdni Mongoli. Tla so pa izgledala kakor bi jih bil pome! pošasten pometa č z jekleno metlo. Po zraku so švigali svetli repi ko-metrov iz peščenih zrnc. In vsepovsod so bile brazde. Skušal sem hoditi po njih in sem moral ugotoviti, da ne navdaja pri hoji velik občutek nesigurno-sti. Nisem namreč vedel, ali se majem jaz ali zemlja pod mano. Tako je bilo ko sem korakal nekaj časa v smeri viharja. Ko sem se pa obrnil, so mi začela deževati v obraz ostra, drobna zrnca.
Malo pred začetkom viharja je minila naše taborišče karavana s potniki. Sedeli so v visokih pletenih stolih na hrbtih kamel. Bogve, kje jih je zalotil vihar in kako se jim je godilo v peščenem me« težu? Če se niso takoj ustavili, ne bi hotel menjati ž njimi.
Ppsledice in učinki
Vihar v puščavi ustvarja v človeku in okrog njega neko čudno razpoloženje. Od vseh strani vieče, da se hoče taborišče podreti, šotori pa raztrgati. Posledica tega je, da nimaš nobene prave volje do dela. Tudi jaz sem največ hodil okrog šotorov in gledal, kako se veter igra s težkimi kovčegi, ki so bili trdno povezani, da jih ni vzela burja. Oborožili smo se z največjo mero potrpežljivosti, zakaj edino ta nam je nekaj pomagala; vse drugo ni zaleglo tiič.
V	Larsonov šotor je naneslo toliko peska, da bi človek lahko izginil v njem. Solnce se nam je skrilo, svetloba se je porazgubila kakor da nam ni potrebna in ko smo se začeli posvetovati, kaj naj

ukrenemo, smo nenadoma zaslišali klice na pomoč. Kaj se je zgodilo? Vihar je dvignil neki šotor in ga je hotel odnesti. Kline je izruval iz tal, da je plahta vihrala po zraku. V tem obupnem klicanju na pomoč pa je stopil na plan kino-operater Lieberenz, ki je začel prizor filmati. Njegova pripravljenost, da napravi iz katastrofe dobičkanosno kupčijo, nas je pripravila v židano voljo. V šotoru samem pa je bilo res neprijetno. Možje, ki so sedeli v njem, so se obupno borili proti viharju in so se držali za svoje zaboje, da ne bi odfreali oni ali zaboji v zrak. In razvil se nam je — ne prizor, ampak papir! Sto metrov dolg zavitek papirja se je razgrnil v vsej veliki dolžini. Tako razprostrtega ga nismo videli ne prej ne pozneje.
Naprej!
Ponoči je padla temperatura na 7 stopinj pod ničlo. Vihar se je nekoliko unesel, venuar še ni nastopila ugodna ura za na pot. Počakali smo še nekoliko. Potem smo jo udarili proti severozapa-du in smo srečali majhno karavano. Vodil jo je Norin, s katerim sta potovaia Bergman in v. Marschail. Dogovorili smo se, da bomo nekaj dni nadaljev potovanje skupaj in da bomo kartogi firali potem vsak od svoje strani sistem, ki ga imenujejo Mongoli »S gore«. Gorovje je dobilo svoje ime po tem, ker se vlečejo vršaci v ni vrsti in se vidijo v daijavi kakor sinjih biserov.
Prehodili smo šest kilometrov in se nanovo utaborili. Pokraiina je b nepopisno pusta. Živali niso imele mi pa ne vode. K sreči smo jo bili nesli za prvo silo s seboj.
Zvečer je bil skupen sestanek, na terem smo se posvetovali glade nac njega prodiranja. Norin, Bergman v. Marschail so prišli iz svojega rišča k nam, ki smo bili od njih odi ni kakih 100 metrov. Med posv njem pa se je znočilo in ker še ni vzšel mesec, je bila tema tako gl da ni mogla trojica najti poti nazaj v borišče. Vrniti so se morali zopet k šemu ognju, kjer smo jim posodili no žarnico, ki jim je pomagala najti pod domačo streho.
16. novembra zjutraj nismo nikjer bili vode. Ker je padlo živo srebro stopinj pod ničlo, se tudi nihče ti pri., ževal, da se ne more umiti.
Zrak je bil miren. Odrinili smo naprej, v severno smer. Mongoli, ki so jahali na kamelah spredaj, so peli, žvižgali in se razgovarjali. Človek, ki ni nikoli videl puščave, ne ve. kaj se pravi imeti okrog sebe tako čvrljajočo družbo. Taka okolica napravi iz tebe drugega človeka.
Sledovi smrti in pomniki pokojnikov
V teh krajih naletiš pogostotna na okostnjake kamel. Danes smo n. pr. našli dva. Imamo vtis, da je promet skozi te kraje precej šibek. Še redkejši so pa spominski kamni, katere postavljajo Mongoli duhovom svojih pokojnikov. Časih so se ti kamni kar izgubili — in dojmilo nas je, da se oddaljujemo od mongolskega sveta. Na zapadni strani puščave smo že stopili na sveta tla preroka. Tja girede, smo šli mimo neke kitajske piramide.
Pokrajina našega taborišča št. LVI. je bila prav tako pusta kakor naša zadnja postaja, samo s to razliko, da smo imeli zdaj nekaj več goriva kakor poprej.
SJPXA, KOZAČ1
Dne 17. novembra smo odrinili v dveh skupinah. Larson je šel na pot ob pol sedmih, jaz pa ob pol osmih zjutraj. Sledili srno severni pravec. Pihal je oster severni veter in karavano je tako zeblo, da so vsi tleskali z rokami in hukali, da bi si jih ugreli. Jaz pa sem moral risati zemljepisno karto, ne giede na mraz in čeprav so mi roke časih kar otrpnile od mraza.
Jezdili smo med griči in ko smo jih premerili, smo prišli zopet na ravnino. Kmalu smo trčili na mejnike Mongolije. Prišlo mi je na misel, da bi bili lahko nevede prekoračili meje republike. Še tega bi se manjkalo, da bi nas jeli nadlegovati mongolski jezdeci ladi prekoračenja meje!
Zavel je veter od severozapada. Kamele so se začele šibiti od utrujenosti. Kako mi je odleglo, ko sem v daijavi videl dim, ki se je dvigal kvišku m oznanjal naše novo taborišče. Pospešili smo pot in ko smo prišli na mesto, smo planili k ognju. Mrzlo je namreč postaio tako, da se ni dalo več potovati daije.
Termometer je ponoči padel na 8.2 pod ničlo. Naslednji dan pa ie vzšlo veličastno solnce. Od vzhoda je pihijaia hladna sapica, na severozahodu pa je bilo nebo zakrito z oblaki. Tu smo se poslovili od Norina, Bergmaaa in Mar-schalla ter male antilope, katero je zadnje imenovani vodil s seboj. Norin se je napotil dalje proti Tsagan-Bogdou, mi pa smo še nekaj časa ostali pod gorami.
Dr. J. S.
Kaj pripoveduje ljubeljska cesta
O starih časih, o nekdanjih voznikih, o gornem možu, o žark-ženah. — Kos naše skromne zgodovine
Kakor začarana kraljična dremlje danes ljubeljska cesta v gorskem zatišju. Ogleduje se po gorskih velikanih in temnih gozdovih in sanja o preteklih lepših časih. Le poredkoma jo vzdrami kak avtomobil ali turistov korak, zaman pa čaka na ropot težkih vozov, ki jim je bila nekoč namenjena. Ta cesta je pač že izpolnila svojo nalogo, moderni promet jo je postavil na mrtvi tir in se zdaj vdaja svojim sanjam: Tako mine slava sveta!
Da, nekoč je bilo drugače!
Minule dni je poteklo 200 let, kar so si kranjski in koroški stanovi podali na vrhu Ljubelja ob tedaj novopostavljenih piramidah roke, slaveč otvoritev popravljene ceste, ki je bila v tistih časih daleč po svetu na glasu kot pravo čudo tehnike. Tedaj sta- bila slava ceste in. promet preko nje na višku.
A ni bilo že od nekdaj tako.
Svet onkraj Ljubelja se imenuje Rute in med Rutariani se še danes vzdržuie ustno sporočilo, da nekdaj ni bilo ceste preko Ljubelja. Vodila je samo steza, po kateri so ljudje ali živina prenašali tovore. Po tem sporočilu je vodila ena steza čez vrh k stari cerkvi sv. Lenarta (sedaj v razvalinah) in do p. d. Bovčana, druga., menda zložnejša, pa čez Zelenico (Pekcovo planino) k p. d. Močniku in LjubeljŠnjaku. Potujoči so morali v
nadaljnjem poteku steze večkrat prebroditi Ljubeljsko Borovnico, zaradi tega ima dol ime Brodi, ljudje pa Brojanl. Steza se je potem zopet povzpela na breg, kjer so p. d. Tepej, Pekec, Plesno-vec in Pošnikar vrh Pošine, kjer je bila nekoč gostilna; ta hiša nosi še danes prvo številko v občini. V kamenitem križu pod novo cerkvijo sv. Lenarta je vzidan napisni kamen iz rimske dobe, na katerem se omenja neki Taupo-nius; zato domnevajo, da je že v rimskih časih vodila preko Ljubelja steza ter da je mogoče v sedanjem hišnem imenu Tepej ohranjeno ime tega Taupo-nija.
Od Pošnikarja dalje pa se je steza delilar ena je šla takoj po strmi rebri navzdol in potem zopet vkreber na Pusto-to (pobočje Zingarce) in pod čermi Grin-tovca na Kozanjaka ter odtod na stari Podljubelj. To je utegnil biti težaven in zlasti pozimi nevaren prehod. Soteska pod Sumom (kjer je danes speljana cesta) in za Cepo pa takrat sploh ni bila prehodna. Druga steza, oziroma že vozna pot je šla od Pošnikarja do Bukovni-ka, Pavca, Kovača (gostilna in kovač-nica) ter čez Strugarje po robeh na Bistrico v Rožu. Od te poti se je odcepila zopet steza na Raškrobo čez Albin k vrh Zinsarcp na T r n j a n e v Rožu. Še pred kakimi 100 leti so kon-
trabantarji tihotapili preko Vrtače in Al-binka tobak. Kdor je na svojem hrbtu prenesel po tej stezi od Bleda star cent 156 kg) tobaka, je dobil v Trnjah ob Dravi goldinar na roko. In takih kontra-bantarjev ni bilo malo!
Ta prehod preko Ljubelja je v tistih starodavnih časih neznatnemu prometu zadostoval. Na vsem preko 100 km dolgem grebenu Karavank je bil tak prehod (tudi samo steza) edino še preko Jezerskega vrha na Železno Kaplo. In vendar so tudi te skromne prometne žile koristile povzdigi krajev. Pod Jezerskim vrhom se je razvila Železna Kapla in številne fužine ob Beli, ob Ljubelju pa Tržič na eni ter stari Podljubelj na drugi strani, dokler teh cvetočih krajev ni uničil potres leta 1348. O starem Podlju-belju pravijo Rutarjani, da je bilo ondi pravo pohujšanje. Ljudje so bili tako prevzetni, da niso hoteli več Boga poznati. Celo Žingarca in Grlovec sta se začela meniti, kako bi to Sodomo in Gomoro pokončala. Žingarca je rekla: »Grlovec, pogrezni se ti«, Grlovec pa: »Jaz ne sežem tako daleč, zasuj ti to gnezdo.« Res se je ponoči Žingarca stresla, da se je odtrgal cel rob in pokopal hiše jn ljudi. Rešil se je samo neki fant, ki je iisto noč vasoval v Trnjah.
Na koroški strani Ljubelja so gotovo že pred kakimi 800 leti kopali svinec, zato je dobil kraj ime Bleiberg in se za razliko od istoimene vasi pod Dobra-čem imenuje danes Slovenji Plajberg. Ljudska domišljija je okrasila tudi izsleditev svinca z zanimivo pravljico: V Rutah so nekdaj obdelovali samo skopo polje, predvsem pa redili živino. Pastirjem na Tomaževi planini pa je vedno zmanjkovalo mleka in smetane. Prišli so na to. da gorni mož mleko posnema. Silnega kosmatinca pa se niso upali očitno prijeti; napolnili so škaf za mleko z žganjem in pustili poleg s k o-renče (škornje), znotraj s smolo namazane. Gornji mož se je pošteno napil, obul iz radovednosti skorence, in ko so pastirji planili po njem, ni mogel ne stati, ne ubežati. Zvezali so ga s srobotjo (nobena druga vez bi ga ne držala!) in odgnali. Na pustoti je vpila gorna žena za njim: »Krava pijana, ali ti nisem dja-la, da samo mleko pij!« Pri cerkvi se je zbralo ljudi kakor na sejem, celo Strugarji in Broinni so pritekli. Gorni mož pa je začel milo prositi, naj ga spustijo, v kar so pastirji privolili šele ko je bil obljubil, da pokaže rudo, od ka-
tere bodo Rute bogate. Res je pokazal ■kraje v Raškrobi, Kolomajki in Razpotju, kjer so nastale prve jame; ko pa so ga spustili, se jim je rogal iz gozda: »Imeli ste tičico, pa je niste znali oskubiti! V Rutah je zlata in srebra, da nikdo ne ve in nihče ne bo vedel, za vas je svinec dovolj dober!« Potem pa se je prekoračil iz Žingarce na Grlovec, pljunil na Rute pod seboj in šel preganjat ž a rk - ž e n e, ki so kmetom prerokovale dobro letino! Zato odslej vsak drvar vseka v štor križ, da ima pribežališče žark-žena, ki jo preganja gorili mož.
Rutarjani so kopali svinec sprva za humberške grajščake in vetrinjske menihe, potem tudi za drugo gosposko (nazadnje za Bleiberger Bergwerks-Uni-on), na zlato in srebro pa čakajo še danes! Pred kakimi 20 leti pa so tudi rudnike na svinec opustili, ker je voda vdrla v globoke jame. Ime pa je kraju ostalo.
Že zgodaj je ob osojnem pobočju Ljubelja stala danes porušena cerkev sv. Lenarta. To cerkev s posestvi in novi-nami je leta 1239. daroval oglejski patriarh samostanu Vetrinju, da oskrbuje tam najmanj enkrat na teden mašo na čast vsem svetnikom, da kak brat ali konverz pogosto tam biva, skrbi za pota in mostove ter za ogenj, slamo in gorko sobo potujočim, ki naj jim nudi gostoljubje.
Tudi to dobo je ohranilo ljudstvo v spominu. Pripoveduje se, da je stal nekdaj za Pošino pod Kozanjakom »me-niški grad«, kjer je še sedaj zakopan »šac«, ki ga čuvajo tri zveri: črn pes, črn maček in črna kača. Zadnja »frava« tega gradu je zaradi velikih pregreh postala »zdana duša« in mora zdaj v podobi kače pokoro delati ter na odrešenje čakati. Ob mesečini pa razprostira po čereh Pošine kot bela žena rjuhe in na njih presuša denar, da se sliši, kako cingla, kakor da zlati padajo. To zda no dušo bi imel nekdaj rešiti neki Podnar. V sanjah mu je bila naročila: »V podobi kače bom prišla proti tebi, ti pa vzemi tri leskove šibice, kolikor za eno leto zrastejo in me z vsako udari, da se bo prelomila — pa bom rešena. Ne boi se, da bi še tako strašno bilo, vse moje bogastvo bo tvoje!« Ko pa se je potem pri valila proti Podnarju kača, debelejša kakor žrd, ter se je zvijala in sikala, da je skrun od nje letel, je kmetič prestrašen zbežal, zdana duša pa je jadikovala:
»Oj ti nesrečni človek, samo ti si me mogel rešiti! Sedaj pa moram čakati, da bo zgubila na Grlovcu neka ptica seme, iz katerega bo zrasel bor, čigar panj bosta dva črna junca od Ljubeljšnjaka na žago peljala; v zibelki iz teh desk pa bo rastel otrok, ki me bo zopet mogel rešiti!« In še danes je ta duša zdana. Ko-zanja jo je videla, ko je tri rjuhe zlata sušila, denar je bil ves v plamenih. Bela žena je vpila »vzemi«. Kozanjo pa je tak strah prevzel, da je zbežala. Tudi Koza-njaka, ko je v mladosti koze pasel in je zaklel, je ta bela žena posvarila: »Dečko, še prekrižal se nisi, pa že kolneš.«
Pa tudi ko so vetrinjski menihi skrbeli za promet preko Ljubelja, so steze in pota ostala bistveno še dolga stoletja enako klaverna. Vzrok je iskati v srednjeveškem fevdalnem sestavu: kmet je bil priklenjen na grudo in se ni smel prosto gibati, obrtniki uklenjeni v zadruge (cehe), mesta in trgi so imeli izključno tržno pravico, da, celo promet je bil navezan na nekatere ceste — po drugih se ni smela roba prevažati. To pa je veljalo za Ljubelj! Tedanji promet je šel mimo Karavank, predvsem skozi Kanalsko dolino v Furlanijo in Benetke, l^i so tedaj absolutno obvladovale svetovno trgovino. Za to cesto pa so tudi skrbele tedanje merodajne posvetne oblasti: oglejski patriarh, ki je imel muto na Pontablu in pravico skladišča v furlanskih mestih, bamberški škof zaradi svojega Beljaka, salzburški nadškof zaradi Brež in koroški (avstrijski) vojvoda zavoljo Št. Vida. Ta mesta so imela pravico skladišča, t. j. potujoči trgovci so morali svojo robo nekaj dni na prodaj postaviti in šele potem, če se ni sklenila kupčija, so smeli dalje. Pri mutah pa se je roba tehtala in pobirala mitnina, vozniki so se nalašč zadrževali ves dan in še dalje, samo da so v mestu čimveč zapravili na cehi. Deželni pridelki so se morali nositi v mesta na trg in tam oddajati meščanom proti določeni ceni. Še. leta 1386. je predpisal avstrijski vojvoda vsem podložnikom, da smejo samo preko Beljaka tržittz Benečijo in da morajo v Št. Vidu pri vojvodinski muti skladati blago: samo živina in žito se je smelo spravljati v Benečijo preko Krasa (Ljubljane), nazaj pa vino po tej poti.
Medtem pa se je začel čimdalje bolj razvijati na eni strani Trst in se uveljavljati v trgovini z alpskimi deželami, na drugi strani pa Celovec, ki je tem bolj stremeli po naravni in najbližji zvezi na
jug. CelovČani so po možnosti skrbeli za prometno žilo preko Ljubelja in so se sredi 14. stoletja celo trudili razširiti stezo v vozno pot, kar pa jim deželni vojvoda ni dovolil, ker bi to škodovalo njegovi pravici skladišča v Velikovcu, odkoder so labudsko železo spravljali preko Jezerskega vrha na svetovno tržišče. Torej celo ta steza je imela prednost pred Ljubeljem!
Razmah prometa pa je čedalje bolj rahljal srednjeveške spone. Do konca 15. stoletja so se zaporedoma otresli Gradec, Ljubljana, Celovec, Velikovec dolžnosti trgovati preko Beljaka in skladati robo v Št. Vidu. Ljubljana je pritegnila trgovino s Trstom na sebe. tudi promet preko Ljubelja in Jezerskega vrha je pridobil.
Ob svitu novega veka pa je bil z izsleditvijo morskega pota okoli Afrike v Indijo ter z odkritjem Amerike zadan monopolnemu značaju beneške trgovine smrten udarec. Trst si je opomogel. Ko je postal kmalu nato tudi Celovec glavno mesto kot mesto deželnih stanov, se je izkazala nujna potreba najkrajše ceste na jug. Deželni stanovi so takoi začeli graditi široko cesto preko Ljubelja. Premagati je bilo treba hude tehniške ovire. Delo je trajalo 20 let. Vrh Ljubelja so preluknjali s predorom, ki je sta! 20 tisoč goldinarjev. Leta 1575. je mogel koroški oddelek vojske proti Turkom že korakati po novi cesti preko Ljubelja in prepeljati težke topove.
Tudi gradnjo te ceste je ovenčala ljudska domišljija s povestjo: Pri skali Pošine pod Sopotnico je bilo treba premostiti sprva Podensko, potem pa še Ljubeljsko Borovnico v soteskah, ki dotlej sploh niso bile prehodne. Zlasti Po-denska Borovnica se v divjih skokih in slapih besno zaganja v globočino ter je v obsežnih tolmunih izdolbla velike kotle v skalo; pravijo, da je v enem takem, Šum imenovanem, hudič svojo babo kopal. Nad takim tolmunom je bilo treba postaviti za novo cesto trden most — to pa ni šlo in ni šlo! Vsakokrat je voda v besnem navalu dograjeni most zopet podrla in ga brez sledu pogoltnila z drugim kamenjem, katerega je valila. Mojster je bil ves obupan in si ni znal drugače pomagati, kakor da je stopil s hudičem v zvezo in ga poklical na pomoč. Obljubiti mu je moral lepo plačilo: Kar pride prvo čez most, bo hudičevo. Zlo-dej se je z vso -vnemo lotil dela, navalil je skale, da so kljubovale neugnanemu
hudourniku in jih deroča voda ni mogla več podreti. Ko je zavalil poslednji kamen, se je stisnil kraj mosta in prežal na plačilo. Mojster je vrgel eno štruco čez, njegov pes se je zakadil za kruhom — jaz pa ne vem, ali se je hudič zadovoljil s štruco, ali pa se je znesel tudi nad psom!*) Vsekakor pa most še danes stoli in se imenuje »hudičev«. Malo dalje pa je čez Ljubeljsko Borovnico speljan *nemški most«.
Tako se je torej mogel promet neovirano razliti po novi, tokrat prvovrstni prometni žili. V obeh smereh so škripali težko obloženi vozovi; zagoreli vozniki so ob straneh pokali z biči, zateglo se je oglašal poštni rog, blestela je oprema težkih konjev, cestarji in njih pomočniki so imeli preko glave dela. Pozimi so regimenti okoličanov kidali sneg mestoma po več skladov na visoko, taberne ob cesti so cvetele, brhke natakarice žarele! Cesta je slovela po smeli in tehniško dovršeni izpeljavi kot pravo gorsko čudo v tedanji Avstriji. Značilen zanjo je bil predor na vrhu, ki pa je postal sčasoma nevaren, da se poruši. Promet pa je bil čedalje živahnejši, zlasti odkar je bil 1. 1725. Trst proglašen za prosto fuko, zato je postala obnova ceste nujna .To delo se je dovršilo leta 1728. Predor na grebenu so razkopali, tako, da je cesta prevalila vrh v globoki zarezi. Avgusta tega leta je prišel cesar Ka-rol VI. osebno na Koroško in je sprejel v deželni hiši v Celovcu poklone deželnih stanov v znak nekdanjega ustoliče-nia po svobodnem kmetu. Tam je izdal 23. avgusta 1728 Schadbossver-
* Ta pravljica je last vseh alpskih na» rodov. Znana je v podobni obliki tudi v Švici, kjer jo je slišal francoski pisatelj Duma9 in je napisal po nji povest «Hudi« čev most». Op. ured.
»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦t
schreibung, da so ga oprostili »des gewonlichen ayds und des sizens am stuhl Zu Karnburg und Zollfeld!« Samo ta ceremonija je tedaj še ostala od nekdanjega ustoličenja na Gosposvetskem polju in še ta ceremonija se je izvajala zadnjič v zgodovini!
Ob teh slovesnostih se je otvorila tudi popravljena cesta preko Ljubelja. Čuden naključek! Tedaj, ko so koroškim Slovencem zatonile v nepovrat njih starodavne pravice, se jim je odprla povečana cesta na jug, odkoder naj bi prišlo kaj gorkote v premrle ude! Ali jug je ječal v suženjstvu, krvavel v turških vojnah — preko Ljubelja so še daleč na jug prevladovale mrzle severne sape!
Pripoveduje se, da je hotel cesar Karel VI. pri otvoritvi ceste govoriti osebno z domačini v Brodeh, pa nikdo ni znal nemški. Končno se je vendar našel neki Peter, ki se je mogel s cesarjem v nemškem jeziku pomeniti. Odslej je dobil ime Dajčpeter ter je to ime ostalo
na znani gostilni v Brodeh.
★
Dve sto let je od tega minulo, pa samo dobro polovico te dobe je cvetel promet preko Ljubelja, potem pa ga je lokomotiva odvrnila na druge tire. In zopet počiva nekdaj toli šumna cesta, — izpolnila je svojo nalogo s prometnega stališča, v nacijonalnem pogledu pa nam ni prinesla primerne koristi. Nasprotno, privabila je čimdalje več D a j č p e -t rov! In Ljubelj je doživel, da ga je presekala državna meja in v živo zarezala našemu narodnemu telesu!
Samo korak turistov odmeva še po tej cesti in to turistov s severa!
Turisti z juga, ali vas ne mika ta začarani svet? Poglejte, če tam gorni mož še preganja žark-žene, povejte mi, ali ni že odrešena z d a n a duša v Pošini!
Zakaj se dogajajo železniške nesreče?
Minule dni so razburile vso našo javnost železniške nesreče v Srbiji. Obrnili smo se na prometnega strokovnjaka z vprašat njem: «Kaj je po Vašem mnenju krivo, da se še vedno doga» jajo železniške nezgode in celo katastrofe?» Odgovor, ki smo ga prejeli, bo povedal čitatelju marsikaj zanimivega o dan* šnjgm železniškem prometu.
Slovenski pregovor pravi, da nesre-	nam v tem pogledu lahko povedali že-
ča nikdar ne počiva. Marsikdo je imel	lezničarji, zakaj tu so večje in manjše
že priliko, da se sam preveri o resnič-	nezgode kar na dnevnem redu. Zelez-
aosti tega izreka. Osobito mnogo bi	niča' je kot taka ogromno prevozno
podjetje, ki zaposluje v vseh svojih panogah silne mase uslužbenstva, ima v pogonu stotine parnih lokomotiv, na tisoče potniških in še mnogo več tovornih vozov. Delo' je razpredeljeno po vseh mogočih delavnicah, skladiščih, popravljalnicah, kurilnicah in drugih pomožnih zavodih. Nikar se torej ne čudimo, če se v takem ogromnem obra-» tu pripeti kakšna nesreča ali obratne motnje. Na drugi strani pa je povsem jasno, da mora imeti vsaka stvar svoj vzrok, ker se sicer ne bi nikdar nič dogodilo.
Železniške nezgode delimo v troje velikih skupin, ki so: gradbene, obratne ter nezgode v pomožnih zavodih. Prve se pripete v glavnem za časa gradnje kake železniške proge in so po svojem številu in tudi po kakovosti odvisne predvsem od ozemlja, kjer se nova proga gradi. Na ravnini, kje-r ni skoraj nikakih težkoč, se bodo gradbene nezgode le redko pripetile. Njihovo število pa naraste v težkem gorskem terenu, kjer se vrtajo predori, grade veliki mostovi preko globokih prepadov, ustvarjajo zidovja proti lavinam in padanju kamenja, rušenju skal itd. Oso-bito so nevarna razna pogorja, ki vsebujejo karbonske in druge kamenine, kjer se nabirajo med plastmi tudi razni eksplozivni plini, ki povzročajo težke eksplozije, ogražajo življenje stoterih delavcev in poškodujejo gradbeni ma-tenijal v velikih množinah. Mnogokrat morajo po takih eksplozijah začeti delo znova.
Najbolj pogoste pa so v železniškem življenju obratne nezgode, kai imajo za Žrtve ljudi, uničijo železniške proge in vozila ter poškodujejo železnici v prevoz izročene pošiljke. Med tako zvane obratne nezgode štejemo v prvi vrsti take, ki jih povzroča narava sama in so nam znane pod imenom elementarne nesreče. V drugi vrsti prihajajo v po-štev nezgode, ki lih povzroči tu pa tam zlobna roka propalic, ki jim ni nič svetega na svetu. Tudi te vrste nesreč imajo po navadi zelo hude posledice. Največje število nesreč se zeodi zaradi slabega stanja železniških prog, dalje za voljo malomarnosti in nepazljivosti železniškega osobja in tudi potujočega občinstva, ki ne upošteva vedno in povsod varnostnih predpisov.
Jasno je samo po sebi, da mora imeti vsaka proga vse v redu, ako naj se Prepreči kaka nezgoda. Potrebno je, da je v orvi vrsti temelj za progo prvovrstno
zgrajen, t. j. da teče proga po terenu, kjer se ni bati nikakih posipanj celotnega progovnega ustroja. Dalje je treba natanko upoštevati dejstvo, da vzdrži vsaka proga samo neko težo lokomotiv in vlakov, ki pa ne sme biti nikoli in pod nobenim pogojem prekoračena, če se dolgo časa rabijo na slabi progi pretežka vozila, nastanejo osobito na tiru in njegovi neposredni podlogi, t. j. na pragih poškodbe, ki se kažejo v pokanju tirnic, zlomu tirničnih podložk in spojk, v odnehanju pritrdilnih žebljev in vijakov, ki vežejo tirnice na prage. Tako nastane nevarnost, da se zbog premalo solidnega tira prevrne kaka tirnica in nastane takoj iztirjenje vlaka. Mnogokrat pa niti ni treba, da bi se tirnica prevrnila; zadostuje že samo razširjenje tira, da se raztiri kako vozilo, ki potegne mnogokrat za seboj ves vlak in zapusti ogromno škodo na materijalu in blagu. Skoraj v vseh sličnih primerih pa se poškodujejo boli ali manj tudi sami uslužbenci
Vsak železniški obrat je le relativno varen. Vsekakor pa je na progah, ki so opremljene z vsemi potrebnima in predpisanimi signali na progi in v postajah, varnost mnogokrat večja, nego na progah, kjer se opravlja tudi ta panoga službe le bolj »po domače«. Osobito^ velja to za proge, kjer je vedno močan promet in je število vlakov zelo veliko. Se večja je nevarnost na enotirnih progah, kjer se lahko srečujejo vlaki samo na postajah in nikjer na odprti progi, kakor je to mogoče na dvo-tirni progi, ki ima za vsako smer poseben tir ter se vrši na postajah le prehitevanje vlakov v isti smeri. Zato je potrebno, da se vsaka enotirna proga še boli zavaruje proti nezgodam, da se tako zmaniša možnost nevarnosti. „ Med večje nezgode, ki so se in se tudi se sedaj pojavljajo, štejemo trčenja, iz-tirenia in oplazenja vlakov, razne poškodbe lokomotiv in vozil, ki povzročajo slione nezgode. Med nesreče pa štejemo iztirenia posameznih vozil na postajah, kjer po navadi ni večie poškodbe, zato tudi ni v večii meri oviran promet ostalih vlakov. Najtežja nezgoda je vsekakor tista, ki povzroči poleg mnogih smrtnih žrtev popO'fnikov in železničarjev tudi vePko poškodbo vozil in v njih se nahajajočega blaga ter obe-n°m za dalje časa popolnoma žanre tisto progo za vse ost^a vlake. V tem primeru ie železnica dolžna, da se poslužuje kakšne pomožne proge, kjer se
po ovinku izvršuje zasilni promet; kjer pa to ne gre, je prav tako skrb železniške uprave, da vsai za silo očisti progo ostankov poškodovanih vozil in omogoči vsaj zasilni promet. V lem primeru je treba napeti vse sile. da se Dajprej odstranijo vsi težji deli poškodovanih vozil in nato z vsemi delavci popravi ^roga. da se lahko vrši promet. Dokler ta dela niso izvršena, je treba popotnikom omogočiti nadaljevanje potovanja s prestopanjem, kar se izvrši tako, da se dostavijo na obe strani nezgodnega mesta vlakovne garniture in se presele potniki in prtljaga preko nezgodnega mesta iz tega vlaka na drugega.
Naglasili smo že poprej, da so najštevilnejše nezgode, ki izvirajo iz slabega stanja proge in na nezgode zavoljo malomarnosti osobia. Z železnico, ki ie zelo zapleten prometni anarat. ie tak^ kot s precizno uro. Če tamkaj ne deluie vsako kolesce do pečice natanko, se ustavi ves ustroj. Ako pa pri železnici ne izvršuje vsak izmed uslužbencev svoje službe in spregleda kako malenkost. ufpgnejo nastati nedogledne posledice. Če n. pr kretničar na postaji ne postavi pravilno vseh kretnic in se morata tukai srečati dva vlaka, obstoji velika možnost, da se bo zgodilo trčenje, k; ima lahko za posledico uničenje obeh lokomotiv in cele vrste vozov, ne glede na to. da so pri potniških vlakih -aradi popisane malomarnosti ogroženi tudi. popotniki. Kretnikova malomarnost torej lahko povzroči — .ie sicer na videz tudi neznatna — nepregledne posledice. Kot značilen lahko navedemo tudi primer, ko si prometnik na kaki postaji ni popolnoma na jasnem, ali sme odpraviti iz postaje kak vlak v smer, odkoder ie pričakovati na enotirni nrogj orotivlak ali ne. Če se ne orepriča popolnoma o izvedljivosti svo'e namere in spusti vlak kar na slepo na progo, se v največiih primerih pripeti trčenje na progi, ki ie do navadi Še mnogo bolj usodepolno kakor na postajah. ker zavozita v zadnjem slučaiu oba vlaka drug v drugega z naivečio brzino. Če ie razgled oviran. Vendar pa so v zadnjem času taki slučaji že zelo r^dM. ker se -sak i^med iww*tn!kov zanima za svojo shižbo in točno pretehta položaj, preden se za kaj odloči. Statistika nam pravi, da ie na odprti proei vedno mani trčeni, medtem ko je število trčenj v postajah le malenkostno padlo.
Za iztirenje vlaka je poleg kakovosti proge merodajno tudi stanje železniških vozil in posebno še njihovih koles. Ako ima lokomotiva, ki vozi vlak, vsa kolesa, osobito pa prva v redu, tedai je to doprinos k sigurnosti. Kakor hitro pa vodilna kolesa nimajo pravih mer in so bodisi preostra v sledilnih vencih, bodisi preveč izrabljena, potem se je sigurnost za toliko poslabšala. V tem primeru in pa. če je tudi proga v slabšem stanju, je možnost iztirenja mnogo večja kot sicer.
Nezgode za potnike in materijal pa nastajajo tudi ne glede na to, da vlak iztiri ali trči z drugim. Mnogokrat ne zadene niti najmanjša krivda niti proge niti kolesja, temveč se lahko pripeti nezgoda zaradi nepazljivosti strojnega osobia, če le-to ne posveča poverjeni lokomotivi zadostne pozornosti. Primerilo se ie že nekajkrat, da so prav zaradi malomarnosti strojnega osobja eksplodirali parni lokomotivski kotli in povzročili poleg smrti osobia tudi veliko materialno škodo. Sicer so nesreče v tem obsegu in z večiimi posledicami skorai nehale, vendar beležimo tudi v zadniih dneh izgubo šestero človeških živlieni. ki so bila pokončana zaradi tega, ker ie počila dimna cev v lokomo-tivnem kotlu. V mnogih primerih pa seveda ne moremo govoriti o krivdi osobia. t>ač na o slahem ko^elnem in drusrem materiialu. ki povzroča težke motnie prometa s tem, da onesnosablja lokomotivo in vozove za nadaljnji obrat in tako ovira promet.
Lahko bi našteli še mnogo drugih vzrokov, ki imalo za posledico železniške nesreče, toda tako bi nastalo dolgo noglavie. Sigurno bo čitatelie zanimalo. da ie na prvem mestu glede ..p-zgod Severna Amerika z nienim ogromnim 7pWniiškirn omrpviern in samo primitivnimi varnostnimi napravami nr»dniaritq nn v varnosti predvs°m
Nem^ia in Anglija, medtem ko so ?e~
lp7ni?Vf> nP7cnn^Q v pr3nr,^;. ;n ncoHito
v Italiji p ecei pogoste. Kar se tiče na-šp dorn-ovine. moramo navesti, da se vk'iub slabim nrogam in ne baš prvo-vrcbiprn matoma!), 7-irTf^ nrecei zanesljivega osobia npsreče .ne tvoiavliaio prepogosto. Statistika leta nam pravi, da ie b<"lo veči"'' in maniših izti-reni v vse' državi 528. trčeni on in ostali maniših nezgod 1020. skuoai to-rei 1627 nezgod Zaradi posipani terena ie bil promet prekinjen v treh primerih, snežni zameti so ovirali v 38,
povodnji v 21, po rušenje proge v 7 slučajih itd. Prekinjen je bil promet skupno 1835 ur. Vse nezgode so zahtevale skupno 169 življenj, 570 oseb pa je bilo ranjeno. Največje število umrlih in ra-
njenih se nanaša seveda na železničarje, ki so v prvi vrsta ogroženi in tudi edini zaposleni nepretrgoma v železniškem obratu.
Goya in Rembrandt
(K našiim slikam.)
V današnji številki prinašamo portret znamenitega španskega slikarja G o y e, čigar lOOletnice smrti se je spominjala letos vsa kulturna Evropa. Reproduciramo njegovo znamenito sliko »Les Forgerons» (Kovači). Francisco Jose de Goya y Lucientes se ie rodil 1. 1746. v Fuerate de Todos (Španija) in je umrl v Bordeauxu. Nekateri ga označujejo kot prvega zares modernega evropskega slikarja, vsekakor pa je bil eden izmed prvih Špancev, ki so se drznili upreti globoko katoliškim tradicijam svoje dežele in napadati njihove temelje. Goyeve slike, v katerih se sarkastično norčuje iz pretiranih pobožniakarjev, pregorečih duhovnikov . in menihov itd., so vzbudile v Španiji veliko ogorčenje in Goya je moral še
mlad zapustiti domovino. Odšel je v Italijo in živel v Rimu, vendar se v jedru ni izpremenil. Naslikal je sicer nekaj cerkvenih slik, vendar le-te ne oči-tujejo posebnega duha. Najmočnejšii je bil v karikaturah, v grotesknih risbah, v bičanju dvornih in cerkvenih razmer, prav tako zanimivi in posrečeni so tudi motivi iz španskega ljudskega življenja. ki očitujejo za tiste čase nenavadno razgibanost.
Rembrandt je znamenit holand-ski slikar, ki bomo o njem izpregovorili ob^ drugi priliki kai več. Za danes prinašamo reprodukciio njegove znamenite slike «Mlademč», ki je bila nedavno prodana v Parizu za več ko 14 milijonov dinarjev.
Današnja umetniška priloga
Današnji številki smo priložili re> produkcijo lepe fotografije g. prof. Janka Ravnika «Bohinjsko jezero». To jezero je prav tako kot Blejsko znano ne samo po vsej Jugoslaviji, ampak tudi širom Evrope. Vsekakor lahko štejemo našo reprodukcijo k najlep* šim slikam tega jezera vobče, . zato smo preverjeni, da bo vsakega naročs nika razveselila.
Med tem smo prejeli več posnetkov, ki pa niso v skladu z našimi zahteva» mi. Ni dovolj, da je ta ali oni kraj bolj ali manj natanko zadet; taka slika je dobra za razglednice, ne pa za umetniške priloge. Na naši sliki mora biti nekaj več; tipična lepota tega kraja. Samo taka slika ima trajno vrednost in jo vsak rad pogleda ne samo enkrat, kakor razglednico, mar* več češče, kakor umetniško slikot
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešerno\a ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 2-1 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone.' AVSTRI J A mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino> zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
Urejuje Božidar Borka — Izdaja ra konzorcij Adolt Rihnikar. — Za »Narodno tiskamo d. <L» kot tiskarnarja Fran JezeršeJc, —* Vsi ▼ Ljubljani.